| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 24
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Plemenske zveze spodkopavajo cesarstvi: Nov pogled na Arminijevevo zmago v Tevtoburškem gozdu s pomočjo primerjalne analize spopada med kitajsko dinastijo Han in plemensko zvezo Xiongnu
David Najžer, 2021, magistrsko delo

Opis: Arminij je Rimljanom predstavljal enega izmed največjih nasprotnikov v zgodovini antičnega Rima, kar je možno razbrati že iz del dveh izmed največjih rimskih zgodovinarjev, Publija Kornelija Tacita in Kasija Diona. Oba omenjata zloglasnega germanskega poglavarja, ki je s svojimi vojaki v bitki v Tevtoburškem gozdu, leta 9 n. št., Rimljanom zadal enega izmed najhujših udarcev. Katastrofalni poraz in izguba približno 20.000 rimskih vojakov (tri rimske legije) sta imela dolgoročne posledice ter konkretno spremenila načrte za širjenje rimskega cesarstva. Cesar Avgust je utrdil položaj na zahodnem bregu reke Ren, ki je po porazu predstavljala dokončno mejo rimskega cesarstva na severovzhodu. V prostoru antične Kitajske pa se je od 2. stoletja pr. n. št. do 1. stoletja n. št. dinastija Han soočala s plemeni Xiongnu, ki so po vzpostavitvi cesarstva predstavljali eno izmed največjih groženj v vzhodnoazijskem prostoru. Predvideva se, da so bili Huni, ki so se postopoma preseljevala proti zahodu, v evropski prostor, potomci prav teh plemen. V magistrski nalogi na kratko predstavim zgodovino zgoraj navedenih tvorb in plemen, nakar poskušam prostora med seboj primerjati ter ponazoriti ključne vzporednice in razlike med posameznimi entitetami.
Ključne besede: Arminij, bitka v Tevtoburškem gozdu, Rimsko cesarstvo, dinastija Han, plemena Xiongnu
Objavljeno: 02.08.2021; Ogledov: 15; Prenosov: 1
.pdf Celotno besedilo (1,38 MB)

2.
Egipt v času novega kraljestva
Maja Leskovar, 2020, magistrsko delo

Opis: Obdobje Novega kraljestva v Starem Egiptu označuje obdobje približno med leti 1550 pr. n. št. in 1077 pr. n. št. Začetek obdobja predstavlja izgon Hiksov in začetek vladavine ene najslavnejših dinastij Starega Egipta, 18. dinastije. Sloves le-te opravičujejo vladarji, kot so kraljica Hačepsut, ki je slavna že zaradi dejstva, da je kot predstavnica ženskega spola vladala Egiptu. Tutmozis III. je s svojo vojsko utrdil moč Egipta, njegovo delo v utrjevanju moči in bogastva same države pa je nadaljeval Amenhotep III. Osemnajsto dinastijo predstavljata še Ehnaton, ki je uvedel začasni monoteizem, in Tutankamon, ki je slaven predvsem zaradi najdbe njegove nedotaknjene grobnice. V tem cvetočem obdobju je osemnajsti dinastiji sledila devetnajsta, ki se imenuje tudi ramzesitska, po imenu vladarjev, ki so si vsi bolj ali manj nadeli ime Ramzes, po prvem predstavniku. Najslavnejši izmed njih je Ramzes II., ki je povedel Egipt na vrhunec njegove moči, tudi s slavno bitko pri Kadešu, ki jo postavljajo v leto 1274 pr. n. št. V času devetnajste dinastije ni bilo več pomembnejših predstavnikov in obdobje cvetočega Novega kraljestva se je zaključilo z vdorom »ljudstev z morja«, ki so pustošili po obalah Male Azije in Sirije.
Ključne besede: Stari Egipt, Novo kraljestvo, 18., 19., 20. dinastija, Hačepsut, Tutankamon, Ramzes II., Ljudstva z morja.
Objavljeno: 26.10.2020; Ogledov: 248; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

3.
Rimska vojska v obdobju principata
Nik Zabukovšek, 2020, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo se ukvarja z rimsko vojsko od časa cesarja Avgusta do krize tretjega stoletja. V prvem delu je opisano zgodovinsko ozadje, torej razvoj rimskih oboroženih sil od prvih virov do vojske, ki jo je prevzel Avgust. Opisane so tudi družbene spremembe, ki so neločljivo povezane z razvojem rimske vojske. V drugem delu je podan celovit pregled rimske vojske, kot je obstajala v obdobju principata. Obravnavana je njena organizacija, oprema ter taktika. Opisano je vsakodnevno življenje pripadnikov rimskih oboroženih sil ter kako je po vsej verjetnosti izgledala običajna bitka. Obdelana so tudi obleganja, ki so bila v kasnejših stoletjih obravnavanega obdobja vse pogostejša. Tretji del se ukvarja z rimskimi pomorskimi enotami, ki so bile pogosto ključnega pomena pri širitvi in obrambi imperija. Obravnavana je njihova organizacija, lastnosti samih ladij in njihova oborožitev, pa tudi pomorska taktika.
Ključne besede: rimska vojska, principat, rimsko cesarstvo
Objavljeno: 07.10.2020; Ogledov: 135; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (890,05 KB)

4.
Rimsko osvajanje današnje hrvaške obale in vprašanje rimskega imperializma
Petra Popović, 2020, magistrsko delo

Opis: Rimska vojska, ki je Ilire prvič napadla leta 229 pr.n.št., najprej ni uresničevala imperialističnih želja rimske države. Antični pisci in sodobni avtorji so navajali različne razloge za rimske posege na vzhodno jadransko obalo, kljub temu pa jim je skupno, da nihče ni navedel, da bi imela rimska država pred Avgustom namen osvojiti to ozemlje. Do Avgustovega obdobja so izvajali napade, ki so jih nekateri antični pisci označili tudi kot del pravične vojne, saj naj bi bili pred tem Rimljani utrpeli škodo od ilirskega prebivalstva. Nikakor pa pred tem naj ne bi šlo za načrtno osvajanje ozemlja, torej za imperializem. Rimljani so v teku svojega prodiranja na tem območju izvajali romanizacijo, ki je bila vidna na številnih področjih.
Ključne besede: Imperializem, Dalmacija, Istra, pirati, romanizacija, pravična vojna, Hrvaška.
Objavljeno: 01.09.2020; Ogledov: 167; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (2,00 MB)

5.
Zaton rimske republike v luči sodobne popularne kulture (serija Rim)
Marko Mihelj, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen magistrske naloge je preučiti obdobje od zaključka vojne v Galiji do Cezarjeve smrti, vključno z atentatom, in ga primerjati s prikazanim v prvi sezoni serije Rim (2005-2007). Do konca 2. stoletja pr. n. št. je rimski državi uspelo postati glavna sila v Sredozemlju. Čeprav so bili zunanjepolitično zelo uspešni, se je v tem času v Rimu nabrala kopica notranjepolitičnih težav. Le-te so poskušali rešiti številni pomembni Rimljani, toda pri tem niso bili uspešni. Po krvavi Sulovi diktaturi se je v Rimu izoblikoval prvi triumvirat, katerega cilj je bil obvladovanje rimske politike. Med triumvirji je postopoma glavno vlogo prevzel Gaj Julij Cezar, ki se je dokazal zlasti v vojnah z Galci. Proti njemu se je skupaj s senatom obrnil triumvir Pompej in pričela se je državljanska vojna, ki je potekala med letoma 49 in 45 pr. n. št. Cezar se je po zmagi v državljanski vojni vrnil v Rim, kjer je v naslednjem letu pridobil veliko število nazivov. Proti njemu je bila organizirana zarota in 15. marca leta 44 pr. n. št. izpeljan atentat. Obdobje med letoma 49 in 44 pr. n. št. je bilo predstavljeno v prvi sezoni serije Rim. Serijo so zasnovali v produkcijski hiši HBO. Snemanje je potekalo med letoma 2005 in 2007 na različnih lokacijah, najpogosteje pa v Sofiji in Rimu. Serija Rim je po mnenju mnogih kritikov z vsega sveta ena izmed najboljših serij, umeščenih v zgodovinsko obdobje rimske republike. V seriji prepričajo zvestoba in domiselna uporaba antičnih virov (že prevzem osrednjih junakov Lucija Vorena in Tita Pulona) ter številni prikazi rimskega družbenega, političnega in verskega življenja. V primerjavi z nekaterimi prikazi zatona rimske republike v zgodovinopisju serija ne kaže pretirane naklonjenosti branilcem republike, kot sta bila Katon in Ciceron, marveč poudarja šibkost republikanskih ustanov in v ospredje kot »zgodbi o uspehu« postavi Cezarja in za njim Oktavijana.
Ključne besede: rimska republika, Cezar, Pompej, državljanska vojna, marčeve ide, serija Rim, Katon, Ciceron, rimska zgodovina v popularni kulturi.
Objavljeno: 11.12.2019; Ogledov: 551; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (790,08 KB)

6.
Odmevi vsakdanjega življenja v Svetem pismu in Koranu
Ajda Tomažič, 2018, magistrsko delo

Opis: Čeprav je med nastankom Svetega pisma in Korana več kot tisoč let razlike, imata knjigi veliko skupnega. Območja, na katerih sta se rodili danes najbolj brani knjigi, so bile pred njunim nastankom prepredena z nomadskimi plemeni, trgovskimi karavanami in politeizmom, ki je na Arabskem polotoku živel do nastopa Mohameda. Med tem ko je Stara zaveza Svetega pisma nastajala postopoma in bila povezana z zgodovino celotnega ljudstva, je Koran nastal v vihri političnih in vojaških konfliktov po prerokovi smrti. Mohamedove besede se niso tako kot svetopisemske zgodbe prenašale ob ognjišču iz roda v rod, marveč v kratkem obdobju med Mohamedovimi sledilci. Znanstveniki so si o nastanku Stare zaveze precej enotni, besedila delimo na posvetna in duhovna. Glede Korana pa še zmeraj prihaja do precejšnjih nasprotij med vzhodnimi in zahodnimi teorijami. Med njimi je najbolj znana Nöltkejeva teorija o deljenju sur na tiste, ki so nastale v Meki, in tiste, ki so nastale v Medini. Podobnosti med svetima knjigama pa segajo od dekaloga do omembe svetopisemskih očakov. Za prenašanje svetopisemske ideje v arabski prostor sta bila pomembna trgovina in romarsko središče Kaaba v Meki, v prostoru pa so se že ob Mohamedovem rojstvu trle monoteistične in polieteistične religije, ki so na koncu imele svoj vpliv na oblikovanje sur, kot jih danes najdemo v Koranu. V njem je omenjenih Deset božjih zapovedi, ki so v Koranu sicer spremenjene in prilagojene, vendar jih je težko spregledati. Nomadska ljudstva so se povezovala v plemena in klane, v obeh virih pa jih je povezovalo predvsem čaščenje svojih prednikov. Pomembna so tudi prehranska pravila, kjer vsak vir prepoveduje različne živali, od morskih do tistih, ki živijo na kopnem, ter omemba in simbolični pomen različnih sadežev. Pomen sadja se kaže tudi v tem, da je omenjeno kot hrana, ki vernike čaka v raju. Spolnost mora biti po obeh besedilih nadzorovana in je namenjena reprodukciji. Dotaknila sem se tudi pomena ženske, katere naloga je služiti svojemu možu in mu dati čim več moških potomcev. Oba vira zagovarjata patriarhalno družbo, vendar ima položaj ženske pomembno vlogo. Podobnosti je tako najti še v postavljanju primerov popolne ženske, v Koranu so to bile tudi prve sledilke Mohameda, ki so imele ključni pomen pri sestavi koranskih besedil po Mohamedovi smrti.
Ključne besede: Sveto pismo, Koran, Stara zaveza, Abraham, Mojzes, Mohamed, Izrael, Arabski polotok, Meka, Medina, svetišče, nomadi
Objavljeno: 23.08.2018; Ogledov: 683; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (693,85 KB)

7.
ANTIČNI GRKI NA OBMOČJU DANAŠNJE REPUBLIKE HRVAŠKE
Petra Janežič, 2016, magistrsko delo

Opis: Že pred dobo velike kolonizacije med 8. in 6. stoletjem pr. Kr., ko so antični Grki ustanovili prvo kolonijo Kórkyro Melaino (Korkiro Melajno) na tleh današnje Republike Hrvaške, so Grki prihajali v stik s prebivalci te dežele, kar dokazujejo sicer skromne najdbe iz mikenske dobe. Na celotnem ozemlju vzhodnega Jadrana je živelo staroselsko ljudstvo – Iliri, s katerimi so Grki že takrat vzpostavili trgovinsko izmenjavo. Ponovni in intenzivnejši stiki Grkov s hrvaškim ozemljem so se zgodili v dobi »sekundarne grške kolonizacije« ob koncu 4. st. pr. Kr., ko so Grki kolonizirali otoke v Dalmaciji. Ustanovili so nekaj kolonij, naselij in svetišč. Med kolonijami so najpomembnejše Isa, Faros, Tragurij, Epetij, Herakleja in nepoznana kolonija v Lumbardi na Korčuli. Iz zadnjega kraja izvira tudi najstarejši dokument, Lumbardska psefizma, o razdelitvi zemlje na Hrvaškem. Da so se grški pomorščaki počutili varneje pri ponovnem odkrivanju nekoč že poznanega dela sveta, so antični pisci v to območje locirali številne legende in mite. Iz 4. st. pr. Kr. izvira tudi najstarejšo ohranjeno besedilo Períplous (Plovba), ki opisuje hrvaško obalo. Grke je pot zanesla tudi v hrvaško Istro, kjer so predvsem v kraju Nezakcij odkrili raznovrstni arheološki material, ki dokazuje grško prisotnost na tem območju. V teku osvanjanja novih ozemlj so si Grki podredili tam živeče Ilire in v kolonijah vzpostavili enak način življenja kot v matični deželi. Med Grki in Iliri je prišlo tudi do prvega oboroženega spopada na hrvaških tleh, in sicer na otoku Hvaru ob ustanovitvi kolonije Faros leta 385./4 pr. Kr. Na območjih nekdanjih kolonij so arheologi našli številni arheološki material, od keramike, novcev, napisov, orodij, nakita, ostankov obzidij, svetišč, zemljiške parcelacije, kar nam omogoča rekonstrukcijo takratnega načina življenja na Hrvaškem.
Ključne besede: antični Grki, kolonizacija, Hrvaška, Iliri, Issa, Pharos, Kórkyro Melaina, Palagruža, Lumbardska psefizma.
Objavljeno: 01.02.2018; Ogledov: 876; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (1,35 MB)

8.
ASIRCI V SVETEM PISMU
Petra Matičko, 2016, magistrsko delo

Opis: Asirci so antično ljudstvo z Bližnjega vzhoda, natančneje z območja severnega dela Iraka, danes tudi samooklicane Islamske države. Njihove korenine segajo v drugo tisočletje pred našim štetjem, a so vrh svoje države doživeli šele za časa poznega kraljestva okoli leta 800 pr. n. št. V času zgodnjega kraljestva in srednjega imperija so se uveljavili predvsem kot dobri trgovci, s svojimi kolonijami po Anatoliji. Danes jih mnogi poznajo le kot dobre bojevnike iz časa poznega oziroma novoasirskega imperija, ko jim je uspelo razširiti svojo državo od Perzijskega zaliva na vzhodu do Sredozemskega morja in Egipta na zahodu. Na svojih osvajalskih pohodih so se srečevali z mnogimi ljudstvi, ki so živela na novoosvojenem ozemlju, in eno izmed teh ljudstev so bili tudi Judje, takrat živeči v dveh kraljestvih - Izraelu in Judi, ki so si ju Asirci podjarmili. Ravno njihova prevlada nad judovskim ljudstvom jim je zagotovila mesto tudi v Svetem pismu. O njih natančneje poroča Stara zaveza, čeprav jih na nekaterih mestih kot opomin lahko zasledimo še v Novi zavezi. Na svojih osvajalskih pohodih so Asirci namreč zavzeli mesti Samarijo in ogrožali Jeruzalem, prestolnici obeh kraljestev, in s tem postali neposredno vključeni v njihovo zgodovino.
Ključne besede: Sveto pismo, Stara zaveza, Nova zaveza, Asirija, Zgodnjeasirsko kraljestvo, Zgornja Mezopotamija, Srednjeasirski imperij, Novoasirski imperij, Judje, kraljestvo Izrael, Kraljestvo Juda.
Objavljeno: 19.07.2017; Ogledov: 1107; Prenosov: 99
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

9.
Veteres igitur primique Romani
Aleš Maver, 2010, izvirni znanstveni članek

Opis: Razprava obravnava podobo zgodnjih obdobij rimske zgodovine pri nekaterih zgodnjih latinsko pišočih krščanskih apologetih. Čeprav sta zgodnjo rimsko zgodovino kolikor toliko sistematično v apologetskem slovstvu obravnavala šele Avguštin in Orozij, so se že zgodnji apologeti posvečali nekaterim njenim značilnim temam. V razpravo vključena besedila nekako obvladuje negativni pogled na začetke Rima, kar še posebej velja za Oktavija Minucija Feliksa. Po drugi strani pa je moč prav tako najti številne zglede pozitivne uporabe (predvsem) dogodkov in likov iz časa republike. Zgodnji krščanski teologi so rimske pionirje občudovali zaradi njihove krepostnosti in moralne strogosti in hkrati vlekli vzporednice med njimi in krščanskimi mučenci. Sočasno so jim primeri pravnih in kultnih sprememb, do katerih je prihajalo že v prvih stoletjih Rima, omogočali lažje soočanje z nekaterimi ključnimi očitki poganske okolice. Zato v izročilu afriških apologetov koreninita tako Avguštinovo v glavnem pozitivno kot Orozijevo v glavnem negativno ovrednotenje obdobja rimskega kraljestva in republike.
Ključne besede: rimsko kraljestvo, rimska republika, apologetika, cerkveni očetje
Objavljeno: 16.05.2017; Ogledov: 670; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (257,61 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

10.
PETOVIONA IN NJENE SOSEDE V PROVINCAH NORIK IN PANONIJA
Liljana Kovačec Vesenjak, 2016, diplomsko delo

Opis: Petoviona oziroma današnji Ptuj je eno izmed najstarejših mest v Sloveniji. Njene korenine segajo v antično obdobje in ima zelo bogato zgodovino, ki se je razvijala vse do današnjih dni čez vsa zgodovinska obdobja. K naseljenosti tega območja pripomore predvsem, da je Petoviona ležala na pomembni strateški točki, kjer so imeli nadzor nad rečnim prehodom. Priključitev k rimskemu ozemlju je bila pomembna tudi za samo prebivalstvo oziroma ljudstva, ki so tukaj živela pred Rimljani. Tako so postali del takratnega civiliziranega sveta. Začela se je romanizacija ozemlja, ki je sem pripeljala rimski državni aparat, verstvo, kakor tudi moderni način gradnje cest in objektov. Slovensko ozemlje je spadalo pod tri različne enote: pod deseto italijansko regijo, kasneje posznano kot Venetia et Histria, provinco Norik ter provinco Panonijo. Potek priključitve tega velikanskega ozemlja Ilirije in Norika je potekal različno, kakor tudi sam nastanek mest v posameznih provincah. Mesta, kot so Celeja, Flavija Solva, Karnunt, Vindobona, Mursa, Sirmij in Sicija, so pod različnimi cesarji pridobile status municipicija in status kolonije. So se pa hkrati različno razvijala v kulturnem, trgovskem in vojaškem smislu. Zelo pomembna so bila mesta ob rimski meji, zlasti ob Donavi, saj so predstavljala obrambo pred vpadi različnih ljudstev. Tako so večinoma najprej premogla vojaški tabor, ob katerem je nastalo mesto s civilnimi prebivalci, ki so se ukvarjali z različnimi obrtmi, trgovino in tako dalje. Zaradi vse večjih vojaških potreb se je razvila predelava kovin. Vsemu temu razvoju ni ušla niti Petoviona, ki je ležala na križišču cest, ki so povezovale Italijo s Panonsko nižino in alpske doline s Balkanom. Bila je priključena rimskemu cesarstvu v času cesarja Avgusta. Kmalu za tem je po ureditvi provinc leta 11 pred našim štetjem postala del ilirske province, kasneje po razdelitvi Ilirika na dva dela (Dalmacija in Panonija) pa del panonske province. Konec tretjega stoletja, po razdelitvi Norika na dva dela, je Petoviona postala del Sredozemskega Norika. Okrog leta 103 našega štetja je Petovioni cesar Trajan podelil mestne pravice in tako je pridobila naslov Colonia Ulpia Traiana Poetovio, kjer vidimo v imenu mesta cesarjevo ime. Začela se je gradnja raznih pomembne infrastrukture, med njo forum, ki je bil upravno središče mesta. Rast in razvoj mesta pripeljeta tudi do priseljevanja ljudi (največ upokojeni vojaki), ki so izhajali iz severne Italije in sosednjih provinc. Posledica tega priseljevanja pa je bila, da je bilo keltsko prebivalstvo potisnjeno v ozadje. Kot sem že omenila, je bila Petoviona vojaški tabor, v katerem so bile nastanjene legije (legija VIII. Augusta in legija XIII. Gemina), katerih poglavitna naloga je bila obramba meje in gradnja ter obnova mostov in cest za lažji promet med samimi kraji v Panoniji in Noriku. Te ceste so uporabljali razne vojaške legije za hiter premik iz enega mesta v drugega in trgovci, ki so prevažali razno luksuzno blago z obalnega dela rimskega cesarstva v notranjost. So pa te ceste izrabili tudi barbari, ki so tako lahko hitreje prodrli v notranjost rimskega cesarstva.
Ključne besede: Petoviona, Rimsko cesarstvo, Noriško kraljestvo, Ilirik, Panonija, Celeja, Vinodobna, Sirmij, Sicija
Objavljeno: 08.11.2016; Ogledov: 1784; Prenosov: 174
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

Iskanje izvedeno v 0.31 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici