| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 239
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Immunity of Heads of State and High-Ranking State Officials for International Crimes
Admir Muratović, 2021, magistrsko delo

Opis: The present thesis is devoted to the immunity of Heads of State and high-ranking State officials, generally meaning the Heads of Government, and the Foreign Ministers, before the national and international courts, for international crimes as codified in the Rome Statute of the International Criminal Court (ICC), namely the crime of genocide, crimes against humanity, war crimes and the crime of aggression, with partial touch upon the crime of torture as well. The introductory part lays out the prosecution of State officials throughout the history all the way to the World War II, the Nuremberg and Tokyo Trials, and the developments in the decades post-World War II, with the eventual establishment of the ICC. Afterwards, the definitions and list of international crimes are discussed. Following the arguments for the rationale behind immunity and the correlation between immunity and jurisdiction, I elaborate on the various types of immunity, such as State immunity – and its subcategories personal and functional immunities – and diplomatic immunity. Thereby, I discuss at length the range of seemingly outstanding questions relating to, e.g., the scope of State officials entitled to immunity ratione personae, whether the commission of international crimes constitute officials acts, whether the immunity of State precludes a lawsuit towards State for breaches of jus cogens norms by acts that qualify as acta jure imperii, whether the diplomatic immunity pertains to high-ranking State officials other than ambassadors and diplomatic agents, etc. The explanations of other, less debatable questions, such as the distinction between personal and functional immunities for international crimes before national courts, is also provided. In the following part, I analyse the immunity of the incumbent high-ranking State officials before international courts, with a particular focus set on the ICC and Article 27 of the Rome Statute. Emphasizing provisions concerning international cooperation and judicial assistance to the ICC, I bring up Article 98 of the Rome Statute as a counterweight to the rejection of immunity before the ICC, and consider the interplay between both, Articles 27 and 98. Another point of divergence here is the question of which States fall under the scope of the term ‘third State’ in Article 98 of the Rome Statute. Furthermore, the analysis of the Al-Bashir case is provided through the application of the United Nations (UN) Security Council Resolution 1593 (2005), as well as Articles 25 and 103 of the UN Charter. Additionally, I intend to provide a method of resolving some of the ambiguities stemming out of the seemingly contradicting Rome Statute provisions by applying the rules of treaty interpretation, in particular its subsidiary means, discerning the object and purpose of the Rome Statute through the lenses of its Preamble. In the final part, I have sought out various other concepts that could supersede the immunity of high-ranking State officials for international crimes, including the jus cogens international crime exception to immunity, the obligation aut dedere aut judicare, and the universal jurisdiction.
Ključne besede: State immunity, immunity ratione personae, immunity ratione materiae, Heads of State, high-ranking State officials, international crimes, international courts, International Criminal Court (ICC), Rome Statute, Al-Bashir case, UN Security Council
Objavljeno: 23.07.2021; Ogledov: 105; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (998,44 KB)

2.
Citizenship by investment programs from the perspective of international and EU Law
Petra Weingerl, Matjaž Tratnik, 2019, izvirni znanstveni članek

Opis: A growing number of States have been offering so-called citizenship by investment programs (CBI) or related residence by investment programs (RBI), where they offer residence and/or their nationality to foreigners willing to invest a considerable sum in their economies and/or to donate to their budget or other public funds. We focus on the CBI. Among States that offer specific CBI programs are mainly Caribbean states, but also three EU Member States, namely Bulgaria, Cyprus and Malta. The choice of an investment or donation as one of the grounds for the acquisition of the nationality of a (Member) State is in principle a legitimate choice under both international and EU law. In Section 2, we will first offer some thoughts on privileged naturalizations in State interest in general, and specifically about investment migration, before we embark on the discussion of the CBI schemes that are offered in Bulgaria, Cyprus and Malta. Section 3 explores the principle of national autonomy and its limitations both in international and EU law, with the focus on the existing CBI programs in the EU and their compatibility with international and EU law. Moreover, we will analyse the approach of the EU institutions towards such schemes.
Ključne besede: citizenship by investment, privileged naturalization, national autonomy, due diligence, EU citizenship
Objavljeno: 15.01.2021; Ogledov: 72; Prenosov: 9
URL Povezava na datoteko

3.
Pravna vprašanja državljanstva pri sukcesiji držav
Duško Krbanjević, 2020, magistrsko delo

Opis: Obstoječa literatura in praksa ponujata več pojmovanj državljanstva, a ta v moderni teoriji obsega zlasti dva pomena. Na eni strani pravni status osebe, na drugi strani pa razmerje med posameznikom in državo. Države so razvile zapletene sisteme pravil, ki urejajo pridobitev in izgubo državljanstva. Zakonodaja na tem področju lahko predstavlja močno politično orodje, zato je pomembna prepoved arbitrarnosti. V tem smislu je pomembna Evropska konvencija o državljanstvu, katere cilj je bil konsolidacija pravil v povezavi z državljanstvom v enoten akt, prav tako pa ta naslavlja tudi vprašanja v povezavi s sukcesijo držav. Slednjo lahko po drugi strani definiramo kot proces, v katerem država naslednica vstopi v pravna razmerja države predhodnice. Oblik sukcesije poznamo več, vsem pa je skupna teritorialna sprememba. Problem sukcesije je v mednarodnem pravu še posebno kompleksen, saj se je veliko pravil izoblikovalo ad-hoc v samih primerih, mednarodna skupnost pa teh pravil ne izvaja konsistentno. Državljanstvo in sukcesijo je zato nujno združevati v kontekstu človekovih pravic. Običajno je tako vprašanje državljanstva v povezavi z sukcesijo odvisno od prava države predhodnice in naslednice. Pravo predhodnice določa, v kolikšni meri bodo prebivalci ozemlja, ki je predmet sukcesije, zadržali svoje državljanstvo po zamenjavi suverenosti. Po drugi strani pravo države naslednice določa pogoje, pod katerimi bodo lahko prebivalci pridobili novo državljanstvo. Čeprav običajno velja, da državljanstvo sledi zamenjavi suverenosti, pa je država naslednica določa, kaj se bo zgodilo z ljudmi, ki so na območju naslednice rojeni ali pa tam stalno prebivajo ter tistimi, ki so rojeni staršem, ki so državljani države predhodnice. Na tej točki pogosto prihaja do neustreznega ravnanja države naslednice, ki lahko rezultira v kršenju človekovih pravic, kot se je to zgodilo v primeru t. i. izbrisanih, kjer je kršitve potrdilo tudi ESČP v zadevi Kurić. Dodatno lahko zadevo zaplete državljanstvo EU, saj kljub določenih podobnostim ne obstaja primer, ki bi predstavljal analogijo na tem področju, do pomembnejše sukcesije v Evropski uniji namreč še ni prišlo. Prav zato sta primera Katalonije in Škotske, kot primera močnih secesionističnih gibanj v državi članici edinstvena, in lahko v prihodnosti prineseta določene precedense. Znotraj Unije namreč ni enotnih pravil, niti mnenja, kako pristopati k sukcesiji, saj prav tako niso vse članice ratificirale mednarodnih aktov na tem področju. Podobno je težko predvideti, kako bi Unija pristopila k reševanju sukcesije znotraj svojih meja, saj bi morala država naslednica ponovno začeti postopek pristopanja. Prav tako je Brexit aktualen primer, ki prinaša nova, pomembna vprašanja glede državljanstva in zlasti v zvezi z njim povezanih pravic za državljane članic EU v Združenem kraljestvu ter za državljane Združenega kraljestva v Uniji. V skladu s Sporazumom EU in Združenega kraljestva o izstopu je vzpostavljeno prehodno obdobje, po koncu katerega bodo lahko osebe, ki so pred koncem tega obdobja zakonito vzpostavile prebivališče, to pravico tudi obdržale, kar pa velja tako za državljane Združenega kraljestva v Uniji, kot tudi državljane EU v Združenem kraljestvu. Glede na določitve sporazuma lahko zaključimo, da je ta smiselno v skladu z doktrino Kurić. V skladu z njo je potrebno posameznikom omogočiti, da po sukcesiji ohranijo stalno prebivališče, tudi kadar državljanstva države naslednice ne bi mogli ali želeli pridobiti, v kolikor so pred sukcesijo na ozemlju stalno prebivali.
Ključne besede: Državljanstvo, sukcesija, človekove pravice, državljanstvo EU, brezdomovinstvo, dekolonizacija, Evropska konvencija o državljanstvu, doktrina Kurić.
Objavljeno: 01.07.2020; Ogledov: 365; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (477,52 KB)

4.
Globalni dogovor o migracijah (težnja po ureditvi migracijske problematike)
Nastja Jurišič, 2020, magistrsko delo

Opis: Migracije so eden največjih globalnih izzivov današnjega časa, so naravni fenomen in v našem vse bolj povezanem svetu ena od značilnosti današnjega časa. Dandanes le malo ljudi v industrializiranih državah ali državah v razvoju nima osebnih izkušenj z migracijo in njenimi posledicami - ta splošna izkušnja je postala simbol dobe migracij. Migracije so globalen pojav, zato se je pojavila težnja po globalni ureditvi. Vsaka država ima svojo politiko priseljevanja, svoje načine za spopadanje s težavami, ki ji migracije prinesejo. Po migracijski krizi leta 2015 je večina držav prišla do spoznanja, da se vprašanje urejanja migracij lahko uspešno in učinkovito rešuje le z medsebojnim sodelovanjem. Globalni dogovor o varnih, urejenih in zakonitih migracijah predstavlja pomemben mejnik k težnji po vzpostavitvi enotne migracijske politike med državami na svetu. Globalni dogovor opredeljuje migracije kot ključ za doseganje ciljev trajnostnega razvoja. S simbolno potrditvijo Globalnega dogovora, decembra leta 2018, se je odprlo mnogo vprašanj in polemik, vezanih na 23 ciljev, ki jih dogovor določa. Glavna odprta vprašanja dogovora so ali le-ta vpliva na suverenost držav pristopnic, ali dogovor izenačuje legalne in nelegalne migracije in ali opredeljuje migracijo kot novo človekovo pravico. Skozi analizo ciljev ter ukrepov Globalnega dogovora smo prišli do zaključka, da dogovor ne posega v suverenost držav – tudi če bi kakšna določba omejevala suverenost, prevladuje splošno načelo dogovora, ki mu daje neobvezujočo naravo. Kar pomeni, da se vsaka država odloči ali želi nacionalno politiko spreminjati in dopolnjevati v skladu s tem dogovorom ali ne. Tudi nove pravice do migriranja ta dogovor ne daje. Z opredelitvami le določa kaj in pod kakšnimi pogoji so dovoljenje migracije, s čimer si prizadeva za zakonsko ureditev migracij. Z analizo Strategije Republike Slovenije na področju migracij smo ugotovili, da Vlada Republike Slovenije deluje v smeri izpolnjevanja ukrepov, ki jih določa Globalni dogovor o varnih, zakonitih in urejenih migracijah.
Ključne besede: migracijska politika, mednarodna zaščita, evropski azilni sistem, newyorška deklaracija, globalni dogovor, strategija vlade
Objavljeno: 18.06.2020; Ogledov: 259; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (689,47 KB)

5.
Pridobitev in izguba državljanstva v naslednicah bivše SFRJ
Emanuel Gole, 2019, magistrsko delo

Opis: Pojem državljanstva odpira mnoga vprašanja v politiki in družbi, saj je eden ključnih gradnikov pravne ureditve vsake države. Skupno vsem teorijam o državljanstvu je spoznanje, da je državljanstvo trajna pravna vez med posameznikom in državo. Gre torej za odnos posameznika napram državi, ki pa ne vključuje razmerja do ostalih posameznikov. Državljanstvo gre razumeti tudi kot pravni status, iz česar izhaja pripadnost državljana državi, katere državljanstvo ima. Z vidika pravne varnosti je izrednega pomena, da so države samostojne pri urejanju državljanstva in skladno z načelom suverenosti same določajo načine in pogoje pridobitve in izgube državljanstva na njihovem ozemlju, vendar pa morajo upoštevati tudi pravila mednarodnega prava in ukrepe drugih držav. Posebne težave pri urejanju državljanstva se lahko pojavijo pri sukcesiji, saj gre v tem primeru za državno nasledstvo, pri katerem država naslednica vstopi v pravna razmerja države predhodnice. Država naslednica mora nato na novo, s svojim pravom urediti vsa razmerja in postopke pridobitve in izgube državljanstva, saj lahko v nasprotnem primeru osebe, ki so živele na ozemlju države predhodnice, ostanejo brez državljanstva. Pri vseh oblikah državnega nasledstva pa gre hkrati tudi za ozemeljske spremembe, zato se v primeru cesije, priključitve, združitve, odcepitve ali razpada neke države nujno spremenijo tudi državne meje. Eden izmed najodmevnejših primerov razpada, je razpad Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) na šest samostojnih republik. Začel se je, ko je Slovenija 25. junija 1991 razglasila svojo neodvisnost. Sloveniji so kronološko sledile še Hrvaška, Makedonija, Bosna in Hercegovina in kot zadnja Zvezna republika Jugoslavija, ki je 27. aprila 1992 sprejela novo ustavo. Zvezna republika Jugoslavija je kot država prenehala obstajati leta 2003, ko sta Srbija in Črna gora sprejeli novo ustavo in se preimenovali v Državno skupnost Srbije in Črne gore. Z razpadom nekdanje skupne države, so v vseh novonastalih republikah morali steči postopki sprejemanja zakonodaje, ki je na novo uredila pogoje in načine pridobitve in izgube državljanstva v novonastalih državah. Vendar pa je po podrobni preučitvi zakonodaj moč opaziti, da je večina držav kot temelj za urejanje vprašanja državljanstva prevzela ureditev iz Zakona o državljanstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije iz leta 1976. Ta zakon je določal, da se državljanstvo SFRJ po rodu, z rojstvom na območju SFRJ, z naturalizacijo in po mednarodni pogodbi, medtem ko je za načine izgube državljanstva SFRJ predvideval odpust, odvzem, odrek in prenehanje po mednarodni pogodbi. Tako Republika Slovenija, kot Republika Hrvaška in Republika Srbija predvidevajo pridobitev državljanstva po rodu, z rojstvom na območju države, z naturalizacijo in po mednarodni pogodbi. Sami pogoji pridobitve državljanstva na omenjene načine se med sabo v primerjavi z Zakonom o državljanstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije bistveno ne razlikujejo, prav tako ni moč opaziti velikih odstopanj v primerjavi ureditev med obravnavanimi tremi državami, seveda pa zakonodaje med sabo niso popolnoma enake, ampak določene pogoje za pridobitev državljanstva vsaka država ureja po svoje. V primeru izgube državljanstva, vse tri obravnavane države omogočajo izgubo z odpustom, odrekom in po mednarodni pogodbi, medtem ko odvzem državljanstva predvideva le Republika Slovenija.
Ključne besede: Državljanstvo, sukcesija, razpad SFRJ, pridobitev in izguba državljanstva v naslednicah bivše SFRJ.
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 439; Prenosov: 98
.pdf Celotno besedilo (622,80 KB)

6.
Algoritmi v pravu: določanje višine odškodnine za nepremoženjsko škodo s pomočjo računalniškega programa
Katja Piršič, 2019, magistrsko delo

Opis: V modernem svetu nas na vsakem koraku spremlja množica podatkov, iz katerih težko izluščimo informacije. To se v sodnih postopkih lahko odraža tudi na kognitivni preobremenjenosti sodnikov, ki se posledično postopoma začnejo oddaljevati od načela enakosti in enakega varstva pravic. V magistrskem delu zato stremim k novi rešitvi, ki bi sodnikom lahko pomagala pri obvladovanju informacij, prejetih v pravdnem postopku zaradi nastale nepremoženjske škode. Magistrsko delo prikazuje zamišljeni koncept računalniškega programa »Nepremoženjska škoda v1.0«, ki temelji na algoritmu nadzorovanega strojnega učenja in bi sodniku v civilnem postopku pomagal pri določanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zagovarjam tezo, da bi se s tako tehnološko rešitvijo, če bi jo v postopke vpeljali nemudoma, že spoštovalo ustavne in zakonske garancije do te mere, da bi bila njena uporaba zakonita. Poleg tega bi se z zamišljenim konceptom računalniškega programa zagotovila večja pravičnost in enakopravnost oškodovancev, sodniki bi bili zaradi nje kognitivno razbremenjeni, sodni zaostanki in poraba proračunskih sredstev bi se znižala, kar bi v javnosti povrnilo oziroma utrdilo zaupanje v sodni sistem. Prav tako ocenjujem, da bi bile z uporabo navedenega programa spoštovane določbe, ki se nanašajo na varstvo osebnih podatkov. Tovrsten program še vedno ne bi mogel nadomestiti sodnika na njegovem delovnem mestu, temveč bi mu lahko služil zgolj kot pripomoček. Ker se pravosodni sistem v Sloveniji v zadnjem desetletju z namenom optimizacije in objektivizacije sodnih postopkov trudi vzpostaviti nov, posodobljen sistem informacijskih rešitev, ne vidim ovire, da omenjenega konceptualnega programa v Sloveniji tako de facto kot de iure ne bi uporabljali že sedaj.
Ključne besede: Določanje višine odškodnine, nepremoženjska škoda, odškodnina, sodna praksa, osebni podatki, GDPR, načelo enakosti, avtomatizirano odločanje, algoritmi, umetna inteligenca, računalniški programi, veliko podatkovje.
Objavljeno: 17.12.2019; Ogledov: 562; Prenosov: 129
.pdf Celotno besedilo (912,96 KB)

7.
Mednarodnopravna ureditev letalskega prometa
Kaja Šmon, 2019, magistrsko delo

Opis: Letalski promet je ena najmlajših transportnih panog, ki se je pojavila šele v začetku prejšnjega stoletja. Skozi zgodovino je doživljala zelo hiter razvoj, ki je danes pripeljal do tega, da je potovanje z letalom že nekaj povsem vsakdanjega. Pojav nove prometne panoge in novega načina potovanja je s seboj seveda prinesel potrebo po pravni ureditvi tega področja in tako smo skupaj z naglim razvojem letalske industrije, bili priča tudi hitremu razvoja mednarodnega letalskega prava ali pa vsaj poskusu, kako temu hitremu razvoja uspešno slediti s pravnimi pravili. Letalsko javno pravo ureja suverenost države v zračnem prostoru in njegove kršitve, zrakoplove, letalsko osebje in drugo. Njegov razvoj se je začel že leta 1910, najpomembnejša konvencija pa je Čikaška konvencija iz leta 1944, ki še danes predstavlja primaren vir letalskega prava. Letalsko zasebno pravo pa se je začelo s sprejetjem Varšavske konvencije, ki je bila v naslednjih letih večkrat spremenjena in dopolnjena. Za vse te dokumente skupaj z Varšavsko konvencijo se je uveljavil kar termin varšavski sistem. Zaradi razdrobljenosti in nepreglednosti pa je celoten varšavski sistem leta 1999 nadomestila Montrealska konvencija, ki je celotno področje uredila v enem samem mednarodnopravnem dokumentu.
Ključne besede: Mednarodno letalsko pravo, Čikaška konvencija, Varšavska konvencija, Montrealska konvencija, letalski promet, zračni prostor, civilni zrakoplov.
Objavljeno: 17.12.2019; Ogledov: 397; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (694,07 KB)

8.
Varstvo človekovih pravic v okviru OZN
Maja Šušteršič, 2019, diplomsko delo

Opis: Človekove pravice imajo naslednje temeljne lastnosti: so naravne, univerzalne, nedeljive, medsebojno odvisne in neodtujljive. Razvrščamo jih v naslednje generacije človekovih pravic: 1. generacijo sestavljajo državljanske in politične pravice, 2. generacijo ekonomske, socialne in kulturne pravice ter 3. generacijo solidarnostne in kolektivne pravice. Zametki človekovih pravic segajo daleč nazaj v zgodovino, od teženj starodavnih kultur in religij po enakopravnosti, pa vse do idej naravnega prava. Z vzponom fašizma in nacizma je prišlo med drugo svetovno vojno do sistematičnih kršitev človekovih pravic. To je mednarodni skupnosti dalo povod ustanoviti OZN in zapisati temeljne človekove pravice v splošnem mednarodnem dokumentu- Splošni deklaraciji človekovih pravic. OZN je najpomembnejša mednarodna organizacija, ki je bila ustanovljena 24. oktobra 1945, v San Franciscu. Glavni organi OZN so: Generalna skupščina, Varnostni svet, Ekonomski in socialni svet, Skrbniški svet, Meddržavno sodišče in Sekretariat. OZN ima vodilno vlogo pri varovanju človekovih pravic v okviru mednarodnega prava. Že iz Ustanovne listine OZN izhaja, da je varstvo človekovih pravic eno izmed najpomembnejših ciljev OZN. OZN varuje človekove pravice na dva načina, in sicer s postavitvijo norm na področju človekovih pravic ter z nadzornimi mehanizmi, s katerimi nadzoruje uporabo teh norm. Najpomembnejši dokument, sprejet v sklopu OZN, na področju varstva človekovih pravic, je Splošna deklaracija človekovih pravic, s katero je bilo prvič mednarodno priznano, da se človekove pravice nanašajo na vsakogar, ne glede na spol, narodnost, etnično pripadnost, jezik ali vero. Ostali pomembni dokumenti, sprejeti v okviru OZN, na področju varstva človekovih pravic so: Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in številni drugi. V okviru OZN so vzpostavljeni mehanizmi za nadzor držav glede izpolnjevanja materialnih pravil na področju človekovih pravic. Ločimo med dvema vrstama mehanizmov: pogodbeno določenimi mehanizmi in mehanizmi, določenimi z resolucijami organov OZN. Pogodbeno določeni mehanizmi veljajo le za države podpisnice pogodb o človekovih pravicah. Za razliko od tega mehanizmi, ki so se razvili na podlagi Ustanovne listine OZN, veljajo za vse države članice OZN. Na podlagi resolucije organov OZN je bila ustanovljena Komisija za človekove pravice, ki se je v prvih 20. letih svojega nastanka ukvarjala predvsem z razvojem mednarodnih norm na področju človekovih pravic, kasneje pa je okrepila svoje delo na področju nadzora nad implementacijo človekovih pravic. Komisija se je v naslednjih letih srečevala s številnimi kritikami glede njene legitimnosti, saj so v Komisiji pogosto sedele grobe kršiteljice človekovih pravic. Vse to je privedlo do tega, da je bila leta 2006 Komisija za človekove pravice ukinjena in zamenjana s Svetom za človekove pravice. Svet za človekove pravice je temeljni organ za varstvo človekovih pravic. Njegova najpomembnejša naloga je spremljati razmere v svetu in takoj opozoriti na kršitve človekovih pravic. Svetu za človekove pravice so v pomoč pri njegovem delovanju naslednji mehanizmi: univerzalni periodični pregled, pritožbeni postopek, posebni postopki in Svetovalni odbor Sveta za človekove pravice. Poleg Sveta za človekove pravice so pomembni organi tudi Urad visokega komisarja za človekove pravice in Tretji odbor Generalne skupščine OZN. Na podlagi mednarodnih pogodb so bili ustanovljeni različni odbori strokovnjakov, ki nadzorujejo izvajanje norm posameznih pogodb. Odbore sestavljajo neodvisni strokovnjaki, ki obravnavajo periodična poročila držav, ki poročajo glede uspešnosti pri izpolnjevanju določb pogodb.
Ključne besede: človekove pravice, Organizacija združenih narodov, varstvo človekovih pravic, Splošna deklaracija človekovih pravic, Svet za človekove pravice
Objavljeno: 12.12.2019; Ogledov: 677; Prenosov: 128
.pdf Celotno besedilo (409,11 KB)

9.
(Ne)spoštovanje mednarodne arbitražne odločbe
Tjaša Lubec, 2019, diplomsko delo

Opis: Konvencija o mirnem reševanju mednarodnih sporov države podpisnice v primeru spora napotuje na različne oblike mirnega reševanja sporov med drugim tudi na arbitražo. Uradno je Stalno arbitražno sodišče v Haagu nastalo z 20. členom omenjene konvencije, ki določa, da se sile podpisnice obvezujejo, da bodo organizirale Stalno arbitražno sodišče, ki bo vselej dostopno in bo delovalo v skladu s pravili postopka, vključenimi v to konvencijo, razen če se stranke dogovorijo drugače. Stranke spora izbirajo člane arbitraže iz spiska arbitrov, lahko pa imenujejo tudi druge posameznike. Odločitev arbitražnega sodišča je tako odločitev večine arbitrov, ki je dokončna in zavezujoča tako da pritožba ni več mogoča. Kadar so v sporu države, zanje ne velja imuniteta pred izvršitvijo odločbe. Kadar pride do dokončne odločitve arbitražnega sodišča, morajo države kot stranke spora določbe iz arbitražne odločbe implementirati v nacionalni pravni red. Težava pa se pojavi, ko država tega ne stori, saj v mednarodnem pravnem okolju ni sistema prisile, ki bi se izvajal v primeru nespoštovanja takih odločb. Problematika neizvršitve arbitražne odločbe je v diplomski nalogi izpostavljena v dveh sporih in sicer pri mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško ter Filipini in Kitajsko glede Južnokitajskega morja.
Ključne besede: mednarodna arbitražna odločba, Stalno arbitražno sodišče, mednarodno pravo, neizvršitev odločbe, ukrepi za neizvrševanje arbitražne odločbe
Objavljeno: 12.12.2019; Ogledov: 414; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (876,73 KB)

10.
Pridobitev državljanstva - Slovenija in Združene države Amerike
Andreja Kapun, 2019, diplomsko delo

Opis: Pravica do državljanstva je ena najpomembnejših temeljnih človekovih pravic, lahko bi rekli tudi »pravica imeti pravice«, ki je zagotovljena že s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Kot taka je temelj za ostale politične, socialne, ekonomske in državljanske pravice, ki iz nje izhajajo. Države pa se lahko same suvereno odločijo komu in pod katerimi pogoji jo bodo podelile. Večina držav tako podeljuje državljanstvo bodisi po načelu »ius sanguinis« (pridobitev državljanstva po rodu) ali »ius soli« (pridobitev državljanstva po kraju rojstva). V diplomskem delu sem primerjala obe ureditvi na primeru Slovenije, kot predstavnice načela ius sanguinis in Združenih držav Amerike, kot predstavnice načela ius soli. Z analizo obeh bom poskušala sklepati na prednosti in slabosti ureditve pridobitve državljanstva, uveljavljene v obeh državah.
Ključne besede: državljanstvo, pridobitev državljanstva, Slovenija, Združene države Amerike, ius sanguinis, ius soli, predpisi
Objavljeno: 18.11.2019; Ogledov: 403; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici