1. POŠKODBE ZGORNJEGA UDA PRI ODBOJKARJH IN NJIHOVA ZDRAVSTVENA IN REHABILITACIJSKA OBRAVNAVAKarmen Kočar, 2016, diplomsko delo Opis: UVOD: Odbojka, kot ena izmed mlajših športnih iger, je postala zelo popularna igra z žogo. Pravila igre pa se zaradi »mladosti« še vedno spreminjajo. Prav tako se zaradi vedno večjih obremenitev igralcev povečuje pogostost spremljajočih športnih poškodb. Pri tem je zelo pomembna preventiva, ki jo izvajamo s pravilnim planiranjem treningov. V primeru poškodb pa je zelo pomembna obravnava same poškodbe, torej diagnostika, zdravljenje in rehabilitacija.
NAMEN: Namen diplomskega dela je na teoretični ravni predstaviti problematiko nastanka športnih poškodb zgornjih udov, njihovih vzrokov in njihove zdravstvene in rehabilitacijske obravnave ter preventive.
METODE DELA: Za potrebe diplomskega dela smo analizirali domačo in tujo literaturo, kot tudi črpali iz osebnih znanj in izkušenj. Pri tem smo uporabili deskriptivno metodo dela. RAZPRAVA IN ZAKLJUČKI: Najpogostejše poškodbe zgornjih udov pri odbojkarjih so oteklina, izliv, ramenski tendinitisi. Poškodbe obravnava tim medicinskih strokovnjakov, v katerega je vključen tudi trener. S pravilno planiranimi treningi, zgodnjim prepoznavanjem simptomov in znakov poškodb ter sodelovanjem celotnega trenerskega tima lahko veliko poškodb preprečimo oziroma omilimo. Vsak trening je tako potrebno začeti z ogrevanjem telesa, kar predstavlja polovično zmanjšanje možnosti poškodb ob enem pa kvaliteto in učinkovitost treningov dvigne na višji nivo. Po treningu pa je nujna faza počitka, ki omogoča regeneracijo telesa ter njegov napredek.
Ključne besede: ODBOJKA, TRENING, POŠKODBE, PREPREČEVANJE POŠKODB, REHABILITACIJA
Objavljeno v DKUM: 25.10.2016; Ogledov: 1842; Prenosov: 207
 Celotno besedilo (2,36 MB) |
2. TELESNE OBREMENITVE OPERACIJSKIH MEDICINSKIH SESTERSlavica Somer Grujčič, 2015, specialistično delo Opis: Uvod: Pogoji dela v operacijski dvorani so zelo specifični, zato mora imeti operacijska medicinska sestra poleg strokovnega znanja tudi dobre psihofizične sposobnosti. Njeno delo je pretežno stoječe, pogosto v prisilni drži, dviguje težka bremena, posegi, pri katerih sodeluje, pa lahko trajajo več ur. Namen raziskave je bil ugotoviti povezanost telesnih obremenitev z morebitnimi zdravstvenimi težavami (boleznimi in poškodbami gibalnega sistema) pri operacijskih medicinskih sestrah ter predlagati možne rešitve problemov in s tem povečati zadovoljstvo in zmanjšati tveganja za nastanek zdravstvenih težav.
Metode: Uporabljena je bila kvantitativna raziskava, v katero smo zajeli 50 operacijskih medicinskih sester, ki delajo v operacijskem bloku Klinike za kirurgijo UKC Maribor. Za obdelavo podatkov smo uporabili deskriptivno statistiko, Pearsonov korelacijski test, t-test, χ2 in ANOVA.
Rezultati: Pri operacijskih medicinskih sestrah se pri izvajanju delovnih nalog najpogosteje pojavljajo bolečine v hrbtenici, sledijo jim bolečine v rokah in ramenih. Anketiranci menijo, da so njihove zdravstvene težave posledica njihovega dela, zaradi zdravstvenih težav se jih je več kot polovica vsaj enkrat zdravila. Dejavniki, ki po njihovem mnenju bistveno zmanjšajo možnosti za nastanek obolenj in poškodb gibalnega sistema, pa so ohranjanje dobre telesne kondicije, zagotovitev primerne opreme za premeščanje in dvigovanje bolnikov ter oblikovanje delovnih prostorov in opreme, ki spodbujajo ergonomsko varnost.
Sklep: Da bi delo v operacijski dvorani operacijske medicinske sestre čim manj fizično obremenjevalo, mora biti na razpolago dovolj ustrezne opreme in pripomočkov, ki jim omogoča čim manjši fizični napor pri opravljanju delovnih aktivnosti. Velik pomen ima tudi redno izobraževanje operacijskih medicinskih sester, izdelana morajo biti ustrezna navodila za delo, prav tako pa mora biti zagotovljena kontrola njihovega vedenja. Z upoštevanjem naštetih dejavnikov lahko ustvarimo bolj zdravo in varno delovno okolje.
Ključne besede: operacijska medicinska sestra, telesne obremenitve, operacijska dvorana, gibalni sistem, bolečina, ergonomija
Objavljeno v DKUM: 01.09.2016; Ogledov: 2127; Prenosov: 308
Celotno besedilo (28,17 MB) |
3. Starostnik in uporaba tehničnih pripomočkov pri gibanjuDušanka Šverc, 2011, diplomsko delo Opis: Starostniki so osebe starejše od 65 let. Staranje in manjšanje telesnih dejavnosti povzročijo spremembe v gibalnem sistemu, predvsem zmanjšanje prožnosti mišičja celotnega telesa, mišične moči in tonusa predvsem spodnjih udov in slabša se koordinacija gibov. Pri starostnikih se slabša funkcija čutil (vid in sluh) in zmanjšujejo kognitivne sposobnosti. Zaradi osteoporotičnih kosti se v starosti spremeni tudi oblika in drža telesa. Hoja pri starostnikih je manj varna in prihaja do pogostejših padcev in z njimi povezanih poškodb. Starostniki uporabljajo tehnične pripomočke za gibanje, ki jim podprejo oslabele spodnje ude in zmanjšujejo obremenitve kolka, kolena in gležnja. V diplomskem delu smo predstavili najpogostejše okvare in bolezni gibal pri starostnikih, spremembe gibalne sposobnosti starostnikov, poškodbe pri gibanju in preventivo le-teh, nekatere značilnosti uporabe tehničnih pripomočkov za gibanje in vlogo medicinske sestre v obravnavi mobilnosti starostnika v procesu zdravstvene nege. Z anketnim vprašalnikom smo zajeli 30 starostnikov oskrbovancev Sončnega doma, družbe za storitve d. o. o. v Mariboru, ki uporabljajo tehnične pripomočke za gibanje. Podatke smo analizirali z deskriptivno metodo. Starostniki uporabljajo različne tehnične pripomočke, ki jim pomagajo, da se lažje gibljejo in da se počutijo bolj samozavestne, in le minimalni odstotek preiskovancev ni zadovoljnih z njihovo uporabo. Tehnični pripomočki imajo velik pomen v vzdrževanju pokretnosti in samostojnosti starostnikov pri opravljanju vsakodnevnih življenjskih dejavnosti ter tako izboljšajo kakovost življenja. Medicinska sestra ima pomembno vlogo v obravnavi pokretnosti starostnikov, saj nadzira vitalne funkcije, pozna kontraindikacije in omejitve pri gibanju, sodeluje pri izbiri in predpisu tehničnih pripomočkov za gibanje ter nadzira varno uporabo le-teh.
Ključne besede: starostnik, bolezni in poškodbe gibal, gibalna oviranost, tehnični pripomočki za gibanje, preventiva padcev, vloga medicinske sestre
Objavljeno v DKUM: 11.11.2011; Ogledov: 5117; Prenosov: 942
Celotno besedilo (970,72 KB) |
4. Zdravstvena nega bolnika po poškodbi hrbteniceMira Karčovnik, 2009, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je sprva opredeljena topografska in funkcionalna anatomija hrbtenice, nato pa najpogostejše poškodbe le-te. Sledi kratek pregled osnovnih diagnostičnih metod in vrst zdravljenja. Poškodbe hrbtenice se najpogosteje zgodijo v delovnih okoljih, prometu in športu. Zvin vratne hrbtenice je najpogostejša poškodba hrbtenice in se zdravi konzervativno. Popolna ohromelost zgornjih in spodnjih udov (tetraplegija) je lahko posledica nestabilnih zlomov vratne hrbtenice s spremljajočo okvaro hrbtenjače. Takšne poškodbe se zdravijo operativno.
Razložene so teoretske osnove zdravstvene nege in pojasnjena procesna metoda dela. Praktično izvajanje zdravstvene nege temelji na specifičnosti bolnikovega zdravstvenega stanja in problemov pri izpolnjevanju osnovnih življenjskih aktivnosti, ki jih je opredelila Virginija Henderson. Specialist zdravstvene nege je nujen član zdravstvenega in rehabilitacijskega tima, znotraj katerega opravlja samostojno zdravstveno nego in sodeluje v diagnostično – terapevtski obravnavi z izvajanjem številnih medicinsko tehničnih posegov, posebej pri hospitaliziranih in operiranih bolnikih. Namen službe zdravstvene nege je izvajati celostno in kakovostno zdravstveno nego utemeljeno na načelih stroke, humanosti, morale in etike.
Ključne besede: hrbtenica, poškodba, bolnik, medicinska sestra, zdravstvena nega, rehabilitacija
Objavljeno v DKUM: 28.04.2009; Ogledov: 9720; Prenosov: 1785
Celotno besedilo (1,31 MB) |
