| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 71
First pagePrevious page12345678Next pageLast page
1.
Priprava nanokompozitov za čiščenje vod
Ajra Hadela, 2021, doctoral dissertation

Abstract: Naraščajoče število prebivalstva, pojav novih onesnaževal, patogenov ter drugih toksinov po vsem svetu negativno vplivajo na kvaliteto in količino voda ter otežujejo zagotavljanje in pripravo čiste pitne vode. Napredki s področja nanotehnologij ponujajo priložnosti za izboljšanje obstoječih in tudi za razvoj novih tehnologij čiščenja vod. Nanotehnologija omogoča široke možnosti pri izboljševanju učinkovitosti konvencionalnih metod čiščenja vod z uporabo naprednih filtracijskih in adsorpcijskih nanomaterialov. Nanomateriali imajo zaradi svoje majhnosti ter velike specifične površine v primerjavi s konvencionalnimi materiali večjo adsorpcijsko kapaciteto ter večjo selektivnost do vezave različnih onesnaževal, kot so težke kovine, elementi redkih zemelj in odpadna olja, že pri nižjih koncentracijah. Z nanomateriali lahko dodamo nove funkcionalnosti, zmanjšamo problematično mašenje membran in posledično zmanjšamo potrebe po njihovem čiščenju ter podaljšamo njihovo življenjsko dobo ob zmanjšanju obratovalnih stroškov. V doktorski disertaciji so predstavljene tehnologije priprave nanomaterialov, nanokompozitov in metode imobilizacije nanomaterialov z namenom aplikacije pripravljenih nanomaterialov na področju odstranjevanja mikrobioloških in organskih onesnaževal iz modelnih vod. Nanomateriale smo pripravljali s poliolno in sol-gel sintezo ter soobarjanjem; nanokompozite pa z nanašanjem pripravljenih nanomaterialov na ali z njihovim vgrajevanjem v različne vlakno-tvorne substrate. S pomočjo elektro-oksidacijske filtracije smo razgrajevali fenol, razbarvali metilen modro barvilo in dezinficirali vodo z redukcijo bakterij E. coli in B. subtilis. Za namen elektro-oksidacijske filtracije smo oblikovali in izdelali prilagojen filtracijski modul. Kot filtracijski material smo uporabili antimikrobne in električno prevodni nanokompozit iz poliamid 6.6 tkanine in srebrovih nanožičk. Z uporabo oleofilno funkcionaliziranih magnetnih nanodelcev smo uspešno adsorbirali odpadno motorno olje iz vodnega medija.
Keywords: nanomateriali, nanokompoziti, antimikrobnost, električna prevodnost, elektro-oksidacijska filtracija, adsorpcija olj
Published: 11.10.2021; Views: 37; Downloads: 12
.pdf Full text (7,75 MB)

2.
Vodenje in optimizacija deamonifikacijskega procesa pri obdelavi odpadne vode iz dehidracije anaerobnega blata na Centralni čistilni napravi Domžale-Kamnik: zagon in stabilno obratovanje
Špela Hudobivnik, 2021, master's thesis

Abstract: V zadnjih desetletjih je pomanjkanje energije postalo pomembno vprašanje v svetu. Obnovljivi viri energije so postali pomembni zaradi omejenih zalog fosilnih goriv in večje zaskrbljenosti zaradi podnebnih sprememb. Čistilne naprave so porabniki energije, lahko pa energijo, ki jo potrebujejo za obratovanje proizvajajo preko postopka anaerobne digestije blata. Postopek deamonifikacije je priznan kot energetsko učinkovita tehnologija, ki se uporablja pri čiščenju odpadne vode. Pri primerjavi s procesno tehnologijo odstranjevanja dušika, ima deamonifikacija prednost odstranjevanja dušika zaradi nižjih obratovalnih stroškov, ne uporablja zunanjega vira ogljika, porabi manj električne energije in proizvede manjšo količino biomase. V tem raziskovalnem delu smo na Centralni čistilni napravi Domžale-Kamnik 67 dni spremljali in analizirali proces deamonifikacije, z namenom stabilizacije, vodenja in optimizacije procesa.
Keywords: amonijev dušik, čistilna naprava, deamonifikacija, nitratni dušik, nitriticija
Published: 04.06.2021; Views: 113; Downloads: 11
.pdf Full text (2,78 MB)

3.
4.
Silicijev dioksid kot osnova za pripravo senzorskih receptorjev
Luka Popović, 2019, master's thesis

Abstract: V okoljevarstvu je spremljanje okoljskih parametrov ključnega pomena za nadzor mejnih koncentracij, ki so lahko usodne za žive organizme. Obstoječe in standardizirane metode za določevanje različnih okoljskih parametrov so dolgotrajne, zahtevajo posebno pripravo vzorca in visoko usposobljeno osebje. Zaradi navedenega se kaže potreba po razvoju alternativnih metod zaznavanja z aparati, ki so majhni, prenosljivi, natančni in enostavni za uporabo. Eno takšnih alternativ predstavljajo optični kemijski senzorji. V sklopu tega magistrskega dela smo pripravili senzorske receptorje v obliki membran na osnovi silicijevega dioksida. Vanje smo vgradili pH indikator, s katerim smo zaznavali različne koncentracije amonijaka v raztopini in v zraku. Razvili smo senzorske receptorje, ki so zaradi občutljivosti na amonijak v območju 1,7-100 ppm potencialno primerni za opravljanje zakonodajno predpisanih meritev amonijaka v zraku na delovnih mestih in v gospodarskih objektih (mejna vrednost v obeh primerih znaša 20 ppm). Senzorski receptorji za merjenje raztopljenega amonijaka v vodi so se odzivali v območju (0,0096-67,7 mg/L), kar nakazuje možnost njihove uporabe v namene meritev mejnih vrednosti amonijaka v salmonidnih in ciprinidnih površinskih vodah (po slovenski zakonodaji znaša mejna vrednost 0,025 mg/L). Prav tako smo podali smernice za prihodnje izboljšave senzorja pri meritvah amonijaka v zraku in v vodi.
Keywords: silicijev dioksid, optični kemijski senzorji, amonijak
Published: 15.02.2020; Views: 718; Downloads: 0

5.
Sinteza votlih sferičnih magnetnih struktur
Marijana Lakić, 2019, doctoral dissertation

Abstract: Rak je eden izmed najpogostejših razlogov smrti sodobnega človeka. Zato so raziskave na področju izboljšav protirakastih zdravilnih učinkovin in novih metod zdravljenja te bolezni, med njimi tudi raziskave na osnovi nanotehnoloških dognanj, v porastu. Nanomedicina, eno izmed področjih nanotehnologije, hitro raste zahvaljujoč razvoju nanomaterialov ali nano orodij, ki jih lahko uporabimo v namene zgodnjega odkrivanja in zdravljenja bolezenskih stanj ter tkivnega inženirstva. Med temi področji pridobiva tarčna dostava zdravilnih učinkovin na osnovi znanj nanotehnologije in nanomedicine vedno večje zanimanje, saj takšna dostava zdravilnih učinkovin poveča njihovo koncentracijo v tarčnem delu telesa, medtem ko njeno relativno koncentracijo zmanjša v ostalih delih telesa. S tem se izboljša učinkovitost zdravilne učinkovine obenem pa se zmanjšajo njeni stranski učinki. Z raziskavami na tem področju lahko znanstvena stroka bistveno vpliva na število preživelih pacientov, med njimi tudi tistih, obolelih za rakom. V doktorski disertaciji je prikazana priprava tarčnega sistema za dostavo zdravilnih učinkovin na osnovi votlih sferičnih magnetnih struktur ali votlih magnetnih sfer, ki imajo poleg nanomedicine potencial uporabe še na področju senzorike. Pri tem smo kot osnovo za pripravo tarčnega sistema uporabili mezoporozne delce silicijevega dioksida (SiO2), ki smo jih sintetizirali s pomočjo sol-gel procesa oz. hidrolize in kondenzacije prekurzorja tetraetoksisilana (TEOS) v alkoholnem bazičnem mediju ob prisotnosti površinsko aktivnega sredstva, okoli katerega se je formirala porozna struktura delcev. Pri tem smo spreminjali razne reakcijske parametre in opazovali njihov vpliv na morfološke lastnosti SiO2 delcev, ki smo jih v nadaljevanju oplaščili s pomočjo soobarjanja železovih sulfatnih soli, ki so na površini nosilnih mezoporoznih delcev oksidirale do superparamagnetne maghemitne ovojnice. Proces nastanka votle strukture je potekal simultano s procesom obarjanja železovih soli na površini mezoporoznih SiO2 delcev pri sobni temperaturi z uporabo fosfatnih pufrov. Votle sfere smo tako uspeli pridobiti na okolju prijaznejši in cenovno ugodnejši način, brez uporabe visoko temperaturnih procesov kalcinacije ali okolju spornih topil. Ta postopek smo tudi patentirali. Kemoterapevtska zdravilna učinkovina, ki smo jo uspešno vgradili v takšne votle sfere je doxorubicin (DOX), ki se uporablja pri zdravljenju raznih obolenj, kot so npr. akutna limfoblastična levkemija, rak dojk in jajčnikov, kolorektalni rak ali rak debelega črevesja, rak ledvic, rak jeter, rak glave in vratu, itd. Votle magnetne sferične strukture z vgrajeno zdravilno učinkovino DOX smo uspešno površinsko modificirali z encimom ter ves sistem imobilizirali v biokompatibilni polimerni hidrogel na osnovi vodotopnega polivinil alkohola. Sistem smo okarakterizirali ter podali oceno o primernosti uporabe tega sistema za tarčno dostavo zdravilne učinkovine.
Keywords: nanotehnologija, nanomedicina, votle sfere, mezoporozni delci silicijevega dioksida, doksorubicin, tarčna dostava zdravilnih učinkovin
Published: 17.01.2020; Views: 770; Downloads: 79
.pdf Full text (5,57 MB)

6.
Optični senzorski receptorji na osnovi azo barvil
Tinkara Mastnak, 2019, doctoral dissertation

Abstract: Občutljiva in selektivna detekcija biotiolov je v zadnjih letih deležna vse večje pozornosti, saj so spremembe njihove koncentracije v krvi, plazmi in urinu povezane z različnimi obolenji. Ker ima vsaka od standardnih tehnik za njihovo detekcijo osnovne omejitve v zvezi s kompleksnostjo, pripravo vzorca, časom trajanja analize in stroški, so nove metode izjemno zaželene. Biogeni amini so vključeni v pomembne presnovne in fiziološke funkcije in so lahko naravno prisotni v hrani in pijači. Visoke vsebnosti biogenih aminov v živilih so posledica intenzivne mikrobne aktivnosti zaradi fermentacije ali kvarjenja. Tako nadzor nad biogenimi amini postaja vse pomembnejši za spremljanje procesov proizvodnje živil, za preverjanje njihove kakovosti in svežosti ter za spremljanje njihove varnosti. Podatki o prisotnosti biogenih aminov v prehrambenih izdelkih niso dosledni, ker je njihova koncentracija odvisna od vsebnosti vlage, maščob, beljakovin in pH. Te lastnosti zagotavljajo okolje za razvoj mikroorganizmov in biokemičnih reakcij, zaradi česar so živila med predelavo in skladiščenjem pokvarljiva. Določanje biogenih aminov v živilih je dolgotrajno in zahteva drage analizne instrumente. Kolorimetrična detekcija v nadprostoru tako ponuja elegantno rešitev, saj se lahko podatki povežejo s številom mikroorganizmov, s čimer posledično določimo raven svežosti ali pokvarjenosti hrane. Doktorska disertacija predstavlja lastnosti in uporabnost 4-N,N-dioktilamino-4'-dicianovinilazobenzena (CR-528) in 4-N,N-dioktilamino-2'-nitro-4'-dicianovinilazobenzena (CR-555) za zaznavanje biotiolov in biogenih aminov. Senzorne lastnosti CR-528 in CR-555 so bile najprej preizkušene v raztopini etanola. Dodajanje žveplo-vsebujočih analitov (2 merkaptoetanola (2-ME), hidrosulfida (SH─)) in določenih biogenih aminov (spermina (SP), spermidina (SPD), etanolamina (EA)) je povzročilo koncentracijsko odvisne spektralne spremembe, ki so jih spremljale vidne spremembe barve iz rožnate/vijolične do bledo rumene/oranžno-rumene. Ker detekcija omenjenih analitov v etanolu nima velike uporabne vrednosti, smo CR-528 in CR-555 imobilizirali v dve različni polimerni osnovi – hidrofilni poliuretanski hidrogel (PHD4) in hidrofobni kopolimer na osnovi etilena in vinil acetata (EVA), s čimer smo pridobili optične senzorske receptorje v obliki indikatorskih plasti. Tem smo najprej raziskali detekcijske lastnostih za zaznavanje žveplo-vsebujočih analitov (celokupnih sulfidov in 2-ME) v pufru s fiziološkim pH (7.4). Rezultati so pokazali, da je za dosego diagnostično relevantnih koncentracijskih območij potrebno močno izboljšati občutljivost indikatorskih plasti. Izkazalo se je tudi, da so samo optični senzorski receptorji na osnovi EVA dovolj stabilni, da jih je smiselno nadalje raziskati kot kolorimetrične naprave za detekcijo hlapov biogenih aminov. Reakcija CR-528/EVA in CR-555/EVA s hlapi izopentilamina (IPA) je povzročila očitno spremembo barve iz rožnate/vijolične do rumene/oranžno-rumene. CR 555/EVA optični senzorski receptor se je odzval tudi na izpostavljenost kadaverinu (CAD). Spremembe barv so bile analizirane z UV/VIS molekulsko absorpcijsko spektroskopijo, pri čemer je bila metoda delno validirana. Določili smo mejo zaznavnosti, občutljivost, linearno koncentracijsko območje, točnost in natančnost. Najnižje meje zaznavnosti so bile dosežene z CR-555/EVA (0,40 ppm za IPA in 1,80 ppm za CAD) optičnimi senzorskimi receptorji. Na zadnje smo ugotovili, da zaradi visoke reaktivnosti, neobstojnosti v raztopini v daljšem časovnem obdobju, občutljivosti na pH in na povišane temperature, barvili nista primerni za imobilizacijo v silicijeve delce.
Keywords: azo barvila, biogeni amini, biotioli, optični senzorski receptorji, poliuretanski hidrogel, kopolimer etilena in vinil acetata
Published: 26.04.2019; Views: 1146; Downloads: 180
.pdf Full text (7,28 MB)

7.
Optimizacija čiščenja realne industrijske odpadne vode
Primož Vouk, 2018, undergraduate thesis

Abstract: Vse ostrejši zakonodajni predpisi zahtevajo primerno in učinkovito predobdelavo in čiščenje industrijske odpadne vode. V ta namen je bila izvedena optimizacija čiščenja realne industrijske odpadne vode iz kovinsko predelovalne industrije tako, da je voda po postopku čiščenja primerna za ponovno uporabo v industrijskem procesu in ali vsaj za izpust v javno kanalizacijo. Cilj raziskave je bil iz industrijske odpadne vode odstraniti ione težkih kovin (aluminijeve-Al3+, bakrove-Cu2+ in železove Fe3+ ione). V raziskavi smo vzorcem industrijske odpadne vode analizirali fizikalno-kemijske parametre (temperaturo, pH vrednost, električno prevodnost, neraztopljene snovi, usedljive snovi, motnost, kemijsko potrebo po kisiku-KPK, biokemijsko potrebo po kisiku-BPK5 in koncentracijo Al3+, Cu2+ in Fe3+ ionov). Na vzorcih odpadne vode smo najprej preverili vpliv variiranja pH vrednosti, učinkovitost postopka nanofiltracije in flokulacije, ter na podlagi primerjave rezultatov pred in po čiščenju definirali optimalni postopek čiščenja. Eksperimenti so pokazali, da s postopkom nanofiltracije pri delovnem tlaku 10 bar, tangencialnem pretoku 1,6 L/min in izbrano NF2 membrano ter s predčiščenjem (7-12 µm filter) in variiranjem pH vrednosti s 5M HCl učinkovito odstranimo do 97% ionov Al3+, Cu2+ in Fe3+. Kot učinkovita metoda za čiščenje industrijske odpadne vode se je izkazala tudi flokulacija s flokulacijskim sredstvom CWL40 pri 160 obr/min in s 5 min končnim usedanjem. S postopkom flokulacije smo ione Al3+, Cu2+ in Fe3+ odstranil med 90-98%. Na podlagi rezultatov znižanja vrednosti fizikalno-kemijskih parametrov pod MDK za izpust v kanalizacijo, se je kot bolj zanesljiv proces čiščenja realne industrijske odpadne vode izkazal postopek nanofiltracije, s predčiščenjem in variiranjem pH vrednosti.
Keywords: industrijska odpadna voda, nanofiltracija, variiranje pH vrednosti, flokulacija, ioni težkih kovin, aluminij, baker, železo
Published: 13.09.2018; Views: 1030; Downloads: 124
.pdf Full text (3,31 MB)

8.
Odstranjevanje nanoonesnaževal z membranskimi filtracijami
Tamara Lorenčič, 2018, undergraduate thesis

Abstract: V zadnjem času se vse bolj ugotavlja, da je obremenjenost površinskih in podzemnih voda, posledica odvajanja odpadnih voda iz različnih industrijskih procesov proizvodnje nanoproizvodov v okolje, zaradi prisotnosti ti. nanoonesnaževal, kot so npr. SiO2, TiO2, ZnO. Nanoonesnaževala (velikosti do 100 nm) lahko negativno vplivajo na okolje in zdravje živih organizmov, zato je pomembno, da se za čiščenje voda uporabljajo najustreznejše metode, ki bodo delce različnih velikosti zanesljivo in učinkovito odstranjevale. V primerjavi s klasičnimi metodami, ki odstranjujejo le specifična onesnaževala, se kažejo kot bolj primerne membranske filtracije (npr. nanofiltracija), ki omogočajo odstranjevanje širšega spektra nanoonesnaževal. Namen diplomske naloge je bil sintetizirati optične SiO2 delce reda velikosti 500 ± 50 nm in jih iz pripravljene modelne raztopine odstraniti s postopkom nanofiltracije (NF). Vrednotenje uspešnosti odstranitve SiO2 delcev ter njihovo sledenje smo posredno in neposredno izvajali s pomočjo fluorescenčne in UV-VIS spektroskopije. Optični SiO2 delci z uporabo prekurzorja TEOS niso bili uspešno sintetizirani. Primerne delce pa je bilo možno sintetizirati z uporabo prekurzorja tetraetoksisilan (TEOS) v kombinaciji s trimetoksisilanom (MTMS), v kombinaciji s prekurzorjem trimetoksi (3,3,3- trifluoropropil) silanom (F-TriMOS) ter v kombinaciji z difenildimetoksi silanom (DMPS), in sicer pri sobni T, alkalnem pH in konstantnem mešanju. Kot najboljša kombinacija perkurzorjev se je izkazala kombinacija TEOS in MTMS. V kombinaciji TEOS:F-TriMOS ter TEOS:DMPS se delci niso formirali. Sintetizirane delce s prekurzorjem TEOS:MTMS smo dopirali s fluorescenčnim barvilom Rodamin B (RhB). Sintetizirani optični SiO2 delci (SiO2-MTMS-RhB) so bili okarakterizirani z izbranimi metodami (BET, TEM in FT-IR). Sposobnost oziroma učinkovitost izbrane nanofiltracijske membrane za odstranjevanje optičnih SiO2-MTMS-RhB delcev, smo preučevali z modelno raztopino, ki je vsebovala raztopljene sintetizirane optične SiO2-MTMS-RhB delce. Med izvedbo filtracije se je po standardnih metodah preverjala motnost ter fluorescenca modelne raztopine, vzorec permeata in koncentrata. Rezultati so pokazali, da je po sol-gel metodi možno pripraviti optične SiO2 delce z dopiranim barvilom Rodamin B (RhB) velikosti (500 ± 50 nm) in jih karakterizirati s fluorescenčno spektroskopijo. Optične delce, manjših velikosti, ni bilo možno sintetizirati. Delce velikosti 500 ± 50 nm je bilo možno s pomočjo izbrane NF membrane popolnoma zadržati (99%), saj v vzorcu permeata ni bilo mogoče izmeriti intenzitete fluorescence. Na osnovi rezultatov lahko sklepamo, da je postopek nanofiltracije primeren za odstranjevanje delcev velikosti 500 nm, metoda fluorescence pa je primerna za sledenje optičnih SiO2-MTMS-RhB delcev.
Keywords: fluorescenčna spektroskopija, membranske filtracije, nanodelci, nanofiltracija, nanoonesnaževala, optični SiO2 delci (SiO2-MTMS-RhB), sol-gel sinteza
Published: 13.09.2018; Views: 680; Downloads: 60
.pdf Full text (3,31 MB)

9.
Improvements to the quality of underground water by introducing carbon dioxide
Mojca Poberžnik, Ludvik Trauner, Albrecht Leis, Aleksandra Lobnik, 2008, original scientific article

Abstract: The presented research work is focused on the development of an innovative way of economically improving the quality of underground water by the application of carbon dioxide. The basic pilot plant was developed with the idea of applying carbon dioxide in order to maintain the carbonate equilibria in water, pumped from under the ground. The optimal content of this natural component in underground water, used in urban areas for different purposes (e.g. drinking water, heating systems etc), simultaneously prevents corrosion and precipitated mineral deposits. The adaptation of an existing pilot plant started with operational testing and preliminary measurements. An appropriate sensor system for the online monitoring of the tap waterćs heating process measuring parameters such as the temperature, the concentration of dissolved carbon dioxide, the conductivity and the pH value was built in. Different amounts of carbon dioxide were applied during the two experimental stages. The composition of the water was regularly analysed using automatic titration and ionic chromatography. The gas-dosing control in the first phase was volumetric. Due to an observed inaccuracy in the gasdosing system, the volumetric dosing control was replaced with a system for the mass control of the introduced gas. Closing the system was considered to be suitable, as the water composition remained almost constant during the entire experiment. Improvements to the gas-dosing control and the closing of the system were carried out in the final phase of the pilot plant's adaptation. Further measurements were made in different seasons to test the seasonal influences on underground water's composition and the efficiency of the carbon dioxide supply.
Keywords: underground water, drinking water quality, pilot plant, carbonate equilibria, carbon dioxide, precipitation, scale
Published: 05.06.2018; Views: 618; Downloads: 45
.pdf Full text (661,89 KB)
This document has many files! More...

10.
Search done in 0.18 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica