| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 39
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Autolysis affects the iron cargo of ferritins in neurons and glial cells at different rates in the human brain
Sowmya Sunkara, Snježana Radulović, Saška Lipovšek Delakorda, Christoph Birkl, Stefan Eggenreich, Anna Maria Birkl-Toeglhofer, Maximilian Schinagl, Daniel Funk, Michael Stöger-Pollach, Johannes Haybaeck, Walter Gössler, Stefan Ropele, Gerd Leitinger, 2023, izvirni znanstveni članek

Opis: Iron is known to accumulate in neurological disorders, so a careful balance of the iron concentration is essential for healthy brain functioning. An imbalance in iron homeostasis could arise due to the dysfunction of proteins involved in iron homeostasis. Here, we focus on ferritin—the primary iron storage protein of the brain. In this study, we aimed to improve a method to measure ferritin-bound iron in the human post-mortem brain, and to discern its distribution in particular cell types and brain regions. Though it is known that glial cells and neurons differ in their ferritin concentration, the change in the number and distribution of iron-filled ferritin cores between different cell types during autolysis has not been revealed yet. Here, we show the cellular and region-wide distribution of ferritin in the human brain using state-of-the-art analytical electron microscopy. We validated the concentration of iron-filled ferritin cores to the absolute iron concentration measured by quantitative MRI and inductively coupled plasma mass spectrometry. We show that ferritins lose iron from their cores with the progression of autolysis whereas the overall iron concentrations were unaffected. Although the highest concentration of ferritin was found in glial cells, as the total ferritin concentration increased in a patient, ferritin accumulated more in neurons than in glial cells. Summed up, our findings point out the unique behaviour of neurons in storing iron during autolysis and explain the differences between the absolute iron concentrations and iron-filled ferritin in a cell-type-dependent manner in the human brain.
Ključne besede: ferritin, human brain, energy-filtered transmission electron microscopy, quantitative magnetic resonance imaging, autolysis
Objavljeno v DKUM: 20.03.2024; Ogledov: 117; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (2,73 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

2.
Vpliv mešanice triphale in ašvagande (Withania somnifera Dunal) na preživetje človeških melanomskih celic in keratinocitov v celični kulturi : magistrsko delo
Tjaša Rifelj, 2024, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo proučevali vpliv mešanice triphale (v nadaljevanju triphale) in ašvagande (Withania somnifera Dunal) na melanomske celice WM 266-4 in keratinocite NHEK. Pripravili smo gojišča za celične kulture melanomskih celic WM 266-4 ter keratinocitov NHEK, ki smo jih izpostavili raztopinam triphale (0,5 %, 1 %, 3 %, 5 %, 6 %, 8 % in 10 % raztopine) in ašvagande (0,25 %, 0,3 %, 0,4 %, 0,5 %, 1 % ter 5 % raztopine). Opravili smo morfološko analizo celic in ugotavljali metabolno aktivnost celic s pomočjo testa WST-8. Ugotovili smo, da triphala ni vplivala na obliko melanomskih celic WM 266-4. Raztopine triphale vseh koncentracij so statistično značilno znižale metabolno aktivnost melanomskih celic WM 266-4 glede na kontrolo. Z višanjem koncentracije raztopine triphale je metabolna aktivnost melanomskih celic WM 266-4 naraščala, vendar v nobenem primeru ni dosegla metabolne aktivnosti melanomskih celic v kontroli. Ašvaganda je v vseh koncentracijah vplivala na vretenasto obliko melanomskih celic WM 266-4, saj so le-te postale okrogle. Statistično značilno je tudi zavirala metabolno aktivnost melanomskih celic WM 266-4 pri vseh koncentracijah. Z višanjem koncentracij raztopine ašvagande se je metabolna aktivnost melanomskih celic WM 266-4 zmanjševala. Prav tako triphala ni vplivala na obliko keratinocitov NHEK. Metabolno aktivnost keratinocitov NHEK je triphala statistično značilno povečala v primerjavi s kontrolo, saj je že 3 % raztopina triphale povečala metabolno aktivnost keratinocitov NHEK za 100 %. Vpliva ašvagande na obliko keratinocitov NHEK in metabolno aktivnost nismo mogli oceniti zaradi tehničnih težav, ki so spremenile pogoje pri eksperimentalnem delu. Ker sta triphala in ašvaganda vplivali na melanomske celice WM 266-4 in keratinocite NHEK, bi bilo smiselno nadaljevati raziskave ter jih razširiti na druge tipe celic.
Ključne besede: ašvaganda, celična kultura, keratinociti, melanomske celice, triphala
Objavljeno v DKUM: 11.03.2024; Ogledov: 131; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (4,09 MB)

3.
Starvation hardiness as preadaptation for life in subterranean habitats
Peter Kozel, Tone Novak, Franc Janžekovič, Saška Lipovšek Delakorda, 2023, izvirni znanstveni članek

Opis: Most subterranean habitats, especially caves, are considered extreme environments, mainly because of the limited and erratic food supply and constant darkness. In temperate regions, many climatic conditions, such as temperature and air humidity, are periodically less adverse or even more favourable in caves than the harsh seasonal weather on the surface. Accordingly, many animal species search for hibernacula in caves. These overwintering, non-specialized subterranean species (nontroglobionts) show various modes of dormancy and ongoing development. Since they do not feed, they all undergo periodic starvation, a preadaptation, which might evolve in permanent starvation hardiness, such as found in most specialized subterranean species (troglobionts). To this end, we performed a comparative analysis of energy-supplying compounds in eleven most common terrestrial non-troglobiont species during winter in central European caves. We found highly heterogeneous responses to starvation, which are rather consistent with the degree of energetic adaptation to the habitat than to overwintering mode. The consumption of energy-supplying compounds was strongly higher taxa-dependant; glycogen is the main energy store in gastropods, lipids in insects, and arachnids rely on both reserve compounds. We assume that permanent starvation hardiness in specialized subterranean species might evolved in many different ways as shown in this study.
Ključne besede: subterranean habitats, caves, starvation hardiness
Objavljeno v DKUM: 08.12.2023; Ogledov: 282; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (6,56 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

4.
Vpliv hidrolatov damaščanske vrtnice (Rosa x damascena Mill.), sivke (Lavandula angustifolia Mill.) in laškega smilja (Helichrysum italicum (Roth) G. Don) na metabolno aktivnost človeških keratinocitov in melanomskih celic
Neža Črnigoj, 2023, magistrsko delo

Opis: Hidrolati so stranski produkti pri pridelavi eteričnih olj. Proučevali smo vpliv hidrolatov damaščanske vrtnice, sivke in laškega smilja v dodanih celičnih kulturah keratinocitov NHEK in melanomskih celic WM-266-4 na obliko celic in njihovo metabolno aktivnost. Pripravili smo gojišča za celični kulturi keratinocitov NHEK in melanomskih celic WM-266-4. Celice smo izpostavili raztopinam hidrolatov. S pomočjo svetlobne mikroskopije smo izvedli morfološko analizo, s testom WST-8 analizo metabolne aktivnosti. Z morfološko analizo smo ugotovili spremenjeno obliko keratinocitov NHEK v celičnih kulturah, v katere smo dodali hidrolat sivke in laškega smilja. Metabolna aktivnost keratinocitov NHEK se je znižala pri hidrolatu sivke in laškega smilja. Hidrolat damaščanske vrtnice ni imel vpliva na obliko in metabolno aktivnost keratinocitov NHEK, prav tako ni vplival na melanomske celice WM-266-4. Hidrolata sivke in laškega smilja sta vplivala na obliko melanomskih celic WM-266-4. Na obliko celic je imel hidrolat sivke večji vpliv. Hidrolata sivke in laškega smilja sta povzročila inhibicijo metabolne aktivnosti melanomskih celic WM-266-4.
Ključne besede: hidrolati, sivka, damaščanska vrtnica, laški smilj, melanom, melanociti in keratinociti
Objavljeno v DKUM: 06.12.2023; Ogledov: 324; Prenosov: 31
.pdf Celotno besedilo (3,52 MB)

5.
Vpliv nima (azadirachta indica a. juss) in triphale mešanice na preživetje človeških melanomskih celic in keratinocitov v celični kulturi : magistrsko delo
Ana Marija Hirtl, 2023, magistrsko delo

Opis: Nim in triphala mešanica (v nadaljevanju triphala) sta v ajurvedski medicini uporabljeni za lajšanje različnih bolezenskih stanj. V magistrski nalogi smo želeli raziskati vpliv nima in triphale na obliko in metabolno aktivnost melanomskih celic WM 266-4 in keratinocitov NHEK. S tem namenom smo pripravili gojišči za celični kulturi melanomskih celic WM 266-4 in keratinocitov NHEK, gojili celice in analizirali vplive raztopin nima in triphale na opazovane celice. Pri eksperimentalnem delu smo uporabili metodi svetlobne mikroskopije in spektrofotometrije. S slednjo smo analizirali rezultate testa WST8, ki je metoda za določitev metabolne aktivnosti. Ugotovili smo, da nim vpliva na obliko melanomskih celic WM 266-4 in zmanjša njihovo metabolno aktivnost. Nim ni vplival na obliko in metabolno aktivnost keratinocitov NHEK. Triphala ni vplivala na obliko melanomskih celic WM 266-4; nizke koncentracije triphale so njihovo metabolno aktivnost zmanjšale, najvišja koncentracija jo je povečala. Triphala ni vplivala na obliko keratinocitov NHEK; njihova metabolna aktivnost se je povečala pri vseh koncentracijah triphale. Raztopine nima in triphale skupaj so povzročile spremembo oblike melanomskih celic WM 266-4 in zmanjšale njihovo metabolno aktivnost. Raztopine nima in triphale skupaj so vplivale na obliko nekaterih keratinocitov NHEK. Metabolna aktivnost keratinocitov NHEK je bila povečana pri najvišji koncentraciji nima in triphale; nižje koncentracije nima in triphale niso vplivale na njihovo metabolno aktivnost. Ker so vse raztopine nima vplivale na obliko melanomskih celic WM 266-4 in zmanjšale njihovo metabolno aktivnost, bi bilo smiselno nadaljevati z raziskavami njegovih učinkov na različne tipe celic.
Ključne besede: nim, triphala, melanom, melanomske celice in keratinociti
Objavljeno v DKUM: 05.10.2023; Ogledov: 369; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (3,18 MB)

6.
Vpliv zahodnjaške prehrane na strukturo glomerula in zamaščenost ledvične skorje pri miših
Enej Šuberger, 2021, magistrsko delo

Opis: V zadnjih desetletjih je na svetovnem nivoju opazno drastično povečanje populacije s prekomerno telesno težo, kar je poglaviten razlog za pojav številnih bolezni. Zaradi tesne povezanosti s sladkorno boleznijo tipa 2 in hipertenzijo sta prekomerna teža in debelost pomembna dejavnika za kronično ledvično bolezen in končno odpoved ledvic. Namen raziskave je bil odkriti posledice zahodnjaške prehrane na strukturo glomerula in akumulacijo lipidov v ledvični skorji mišjega seva C57BL/6L, ki je dovzeten za sladkorno bolezen tipa 2. Kontrolna skupina živali je bila hranjena s standardno prehrano medtem, ko je bila testna skupina hranjena z zahodnjaško dieto. Po osemtedenskem hranjenju smo analizirali strukturo ledvične skorje miši. Poltanke tkivne rezine smo pregledali s svetlobnim mikroskopom z namenom opazovanja sprememb v strukturi glomerula in zamaščenosti ledvične skorje. Ultratanke tkivne rezine smo pregledali s transmisijskim elektronskim mikroskopom (TEM) in se osredotočili na spremembe integritete glomerulne bazalne lamine (BL). Ugotovili smo, da je zamaščenost ledvične skorje miši, hranjenih z zahodnjaško prehrano veliko večja od tistih, hranjenih s standardno prehrano. Zamaščenost se je odražala v večji pokrovnosti lipidnih kapelj v tkivnih rezinah ter v večjih in številčnejših kapljah. Pri glomerulih smo pri skupini, hranjeni z zahodnjaško prehrano, opazili povečanje Bowmanovih prostorov, za kar predvidevamo, da je posledica hiperfiltracije. Ugotovili smo, da pri hranjenju z zahodnjaško prehrano pride do povečanja glomerulnega volumna. Debelina bazalne lamine testne skupine se ni razlikovala od debeline bazalne lamine kontrolne skupine. V tkivnih rezinah miši testne skupine pa smo opazili številne odcepitve podocitnih nožic od bazalne lamine ter odcepljanja primarnih izrastkov od telesa podocitne celice, kar nakazuje na delno izgubo integritete bazalne lamine in na zmanjšanje funkcije filtracije. Z raziskavo smo dokazali, da zahodnjaški način hranjenja negativno vpliva na ledvično morfologijo. Na podlagi spremenjene ledvične morfologije sklepamo na upad funkcionalnosti. Nadaljnje raziskave so potrebne za boljše razumevanje mehanizmov tako na celičnem kot na genetskem nivoju, preko katerih debelost deluje na ledvično okvaro.
Ključne besede: akumulacija lipidov, bazalna lamina, Bowmanov prostor, glomerul, HFD, ledvica, podociti, sladkorna bolezen, zahodnjaška prehrana, zamaščenost ledvice
Objavljeno v DKUM: 13.10.2021; Ogledov: 794; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (2,70 MB)

7.
Vpliv zahodnjaške prehrane na strukturo in ultrastrukturo celic tankega črevesa miši
Nina Lešnik, 2021, magistrsko delo

Opis: Ustrezen vnos maščob s hrano je pomemben za številne procese, kot sta npr. energetski metabolizem in nadzor telesne mase. Raziskovalci ugotavljajo, da se je v zadnjih letih močno spremenil način prehranjevanja ljudi. Hrana vsebuje vedno več transmaščobnih kislin, nasičenih maščob in holesterola, beljakovin, saharoze ter fruktoze in natrija. Prekomerno uživanje hrane z visoko vsebnostjo naštetih snovi pogosto vodi v debelost, k nastanku inzulinske rezistence, hipertenziji ter povzroča strukturne spremembe tkiv v človeškem organizmu. Z uporabo mišjega modela smo želeli preučiti strukturo enterocitov (absorpcijskih celic) in čašastih celic (mukoznih celic) v tankem črevesu miši po uživanju zahodnjaške prehrane. Mišim C57BL/6J, ki so bile osem tednov hranjene z zahodnjaško prehrano, in kontrolni skupini miši, hranjenih s standardno prehrano, smo izolirali tanko črevo in analizirali njegovo strukturo. Tkivne rezine vzorcev tankega črevesa obeh skupin miši smo pregledali s svetlobno mikroskopijo in transmisijsko elektronsko mikroskopijo. Ugotovili smo, da se struktura absorpcijskih in mukoznih celic v tankem črevesu miši, hranjenih z zahodnjaško prehrano, razlikuje od strukture omenjenih celic pri kontrolni skupini miši. Pri pregledu ultratankih rezin tkiva tankega črevesa miši, hranjenih z zahodnjaško prehrano, smo v citoplazmi celic opazili lipidne kaplje in avtofagne strukture. Druge strukturne značilnosti teh celic so bili še spremenjeni mitohondriji, zrnati endoplazemski retikulum in Golgijev aparat. Prav tako smo pri nekaterih celicah opazili pojav nekroze. V raziskavi smo potrdili prisotnost strukturnih sprememb celic tankega črevesa miši, hranjenih z zahodnjaško prehrano, v primerjavi s kontrolno skupino miši. Menimo, da so za podrobnejši vpogled in razlage potrebne nadaljnje raziskave, s katerimi bi spremembe pojasnili in identificirali potencialne terapevtske ukrepe.
Ključne besede: Avtofagija, enterociti, kopičenje lipidov, mukozne celice, tanko črevo, zahodnjaška prehrana.
Objavljeno v DKUM: 27.07.2021; Ogledov: 885; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (2,35 MB)

8.
Primerjava strukture celic beta Langerhansovih otočkov pri kontrolnih miših in miših hranjenih z zahodno dieto
Tanja Vajs, 2020, magistrsko delo

Opis: V študiji smo želeli raziskati vpliv zahodne diete (WD) na strukturo tkiv trebušne slinavke, s poudarkom na (ultra)strukturi celic beta, s pomočjo svetlobne mikroskopije in presevne elektronske mikroskopije (TEM). V ta namen smo analizirali in primerjali strukturo in ultrastrukturo celic beta Langerhansovih otočkov pri kontrolnih miših in miših, hranjenih z zahodno dieto. Pri eksperimentalnem delu smo uporabili mišje samce C57BL/6J (Mus musculus domesticus), ki so jih hranili z zahodno dieto in kontrolno prehrano (CoD). Zahodna dieta je vsebovala 40 % kcal iz maščob, 43 % iz ogljikovih hidratov in 17 % iz beljakovin, kar je primerljivo z zahodno prehrano ljudi, ki vsebuje podobne deleže makrohranil. Ugotovili smo, da miši, hranjene z zahodno dieto, razvijejo patološke spremembe v strukturi in ultrastrukturi Langerhansovih otočkov, v primerjavi s kontrolno skupino miši, hranjenih s standardno kontrolno dietno prehrano, kjer strukturnih sprememb nismo opazili. Struktura Langerhansovih otočkov miši (uporaba svetlobne mikroskopije), hranjenih z zahodno dieto, je bila nehomogena in nekompaktna ter je vsebovala več zunajceličnega prostora kot pri miših, hranjenih s kontrolno prehrano. Opazili smo številne nekrotične celice v eksokrinem in endokrinem tkivu. Ugotovili smo, da je ultrastruktura celic beta otočkov miši (uporaba TEM mikroskopije), hranjenih z zahodno dieto, patološko spremenjena. V citoplazmi beta celic smo opazili lipidne kaplje in avtofagne strukture (avtofagosom, avtolizosome). Najpomembneje, miši, hranjene z zahodno dieto, imajo izrazito povečan premer cistern zrnatega endoplazmatskega retikuluma (zER) in večjo površino enega jedra v primerjavi z mišmi, hranjenimi s CoD. Okroglost ene cisterne v enem kompleksu Golgijevega aparata je večja v celicah beta pri miših, hranjenih s kontrolno dieto. S tem smo pokazali, da se ultrastruktura celic miši, hranjenih z zahodno dieto, spremeni in nakazuje patološke spremembe.
Ključne besede: sladkorna bolezen, zahodna dieta, struktura celic beta, modeli sladkorne bolezni, trebušna slinavka, celice beta, prehrana HFD, Langerhansov otoček
Objavljeno v DKUM: 02.03.2020; Ogledov: 1437; Prenosov: 303
.pdf Celotno besedilo (4,80 MB)

9.
Primerjava strukture ledvic kontrolnih miši in miši hranjenih z zahodnjaško prehrano
Peter Slatinšek, 2018, magistrsko delo

Opis: Zahodnjaška prehrana pogosto vodi v pojav debelosti, presnovnega sindroma in sladkorne bolezni tipa 2. Predvsem slednja povzroča številne zgodnje patološke spremembe ledvic, ki lahko vodijo v kronično ledvično bolezen. Da bi preučili vpliv zahodnjaške prehrane na pojav in razsežnost patoloških sprememb celic proksimalnih in distalnih tubulov ledvic v novem mišjem modelu za sladkorno bolezen tipa 2, smo mišim C57BL/6J, hranjenim z zahodnjaško prehrano osem tednov, in kontrolnim mišim, hranjenim z normalno prehrano, izolirali ledvice in izdelali tkivne rezine. Te smo pregledali s svetlobno in transmisijsko elektronsko mikroskopijo (TEM) ter primerjalno ocenili strukturne spremembe ledvičnih tubulnih celic. Ugotovili smo, da je struktura tubulnih celic miši, hranjenih z zahodnjaško prehrano, drugačna od strukture celic kontrolnih miši. V pregledanih epitelijskih celicah proksimalnih in distalnih tubulov miši, hranjenih z zahodnjaško prehrano, so bile prisotne številne ovalne in okrogle temne strukture ter lipidne kaplje. Rezultate smo potrdili s TEM, pri čemer smo lahko analizirali strukturne spremembe pri večji ločljivosti, pri kateri smo opazili značilno plastovitost elektronsko temnih struktur. V celicah miši, hranjenih z zahodnjaško prehrano, smo nadalje opazili mitohondrije z neobičajno strukturo, povečano vakuolizacijo citoplazme ter številne avtofagne strukture: fagoforje, avtofagosome in avtolizosome. Zrnati endoplazemski retikulum ter Golgijev aparat sta bila spremenjena v nekaterih celicah; lumen njunih cistern je bil neobičajno širok. V proksimalnih in distalnih tubulih tretirane skupine miši so prav tako bile prisotne številne nekrotične celice s fragmenti organelov. Kljub temu da številni avtorji v raziskavah, opravljenih na ljudeh in živalih, opisujejo povezavo med sladkorno boleznijo tipa 2 in pojavom nefropatoloških sprememb v tubulnih celicah ledvic, je mehanizem nastanka opisanih morfoloških sprememb še vedno neznan. V naši raziskavi smo potrdili prizadetost teh celic v novem mišjem modelu za sladkorno bolezen tipa 2, na podlagi česar predlagamo nadaljnje raziskave, s pomočjo katerih bi lahko pojasnili patofiziološke temelje in identificirali potencialne terapevtske tarče.
Ključne besede: glomerul, proksimalni, distalni tubul, kopičenje lipidov, avtofagija, nefropatija.
Objavljeno v DKUM: 22.11.2018; Ogledov: 1199; Prenosov: 192
.pdf Celotno besedilo (3,47 MB)

10.
Strukturne značilnosti celic alfa Langerhansovih otočkov miši
Mia Prosenica, 2018, magistrsko delo

Opis: V tej raziskavi je bil naš namen pregledati in primerjati ultrastrukturo celic alfa v Langerhansovih otočkih, v treh makroskopsko razdeljenih delih (spleničnem, gastričnem in duodenalnem delu) trebušne slinavke miši. Opazovali in primerjali smo velikosti glukagonskih veziklov in granul v tkivu, ki je bilo izpostavljeno različnim koncentracijam glukoze v različno dolgih časovnih intervalih. Vzorce tkiva smo analizirali s svetlobno mikroskopijo in presevno elektronsko mikroskopijo (TEM). Dobljene podatke smo statistično ovrednotili. Ugotovili smo, da je ultrastruktura organelov celic alfa v različnih delih trebušne slinavke in v tkivu, izpostavljenemu različnim koncentracijam glukoze, primerljiva. Statistično značilne razlike so bile opazne v premerih granul in veziklov ter v površini veziklov med tremi različnimi deli trebušne slinavke. Vzorci, izpostavljeni različnim koncentracijam glukoze v različno dolgih časovnih intervalih, so se statistično razlikovali v premerih granul in veziklov, v površini granul in veziklov ni bilo statističnih razlik. Med premeri in deleži površin granul in veziklov ob plazmalemi, ki so bili izpostavljeni različnim koncentracijam glukoze v različnem času, ni bilo statističnih razlik. Za nadaljnje raziskave bi bilo treba vključiti večje število Langerhansovih otočkov z vsebovanimi tipi celic, obravnavane tkivne rezine bi lahko bile izpostavljene še višjim koncentracijam glukoze in za daljše časovno obdobje.
Ključne besede: glukagon, glukoza, granule, miš, trebušna slinavka, ultrastruktura, vezikli
Objavljeno v DKUM: 20.11.2018; Ogledov: 1529; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (3,70 MB)

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici