| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 9 / 9
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
„Hram likovne umetnosti“ – Natečaj za novo krilo Narodne galerije (1989)
Alja Grašič, 2021, magistrsko delo

Opis: Tema pričujočega magistrskega dela je javni natečaj za novo krilo Narodne galerije iz leta 1989. Najprej je naveden in pojasnjen razlog, zakaj je natečaj pomemben za Slovence in razvoj Narodne galerije ter s tem povezano prostorsko problematiko, ki je Narodno galerijo spremljala več desetletij. Sledi obravnava natečaja, ki mu dosedanji raziskovalci niso pripisovali večjega pomena. Tako osrednji del magistrskega dela predstavlja prva podrobnejša obravnava natečajnih načrtov, ki je opremljena s slikovnim gradivom pomembnejših tlorisov, umestitev načrtov v opuse arhitektov in primerjava prvonagrajenih natečajnih ter izvedbenih načrtov arhitekta Edvarda Ravnikarja (1907–1993). Predstavljeni so tudi pomembni slovenski arhitekti 20. stoletja, ki so sodelovali v natečaju, in njihove arhitekturne rešitve, ki slogovno variirajo od modernizma do postmodernizma. Zaradi skope obravnave natečaja v umetnostnozgodovinski literaturi magistrsko delo odgovarja na števila, do sedaj odprta raziskovalna vprašanja.
Ključne besede: Ljubljana, moderna arhitektura, Narodna galerija, natečaj za novo krilo Narodne galerije, Edvard Ravnikar, Milan Mihelič, Tomaž Medvešček, Branko Kocmut, Ivan Kocmut, Miloš Bonča, Stanko Kristl, Igor Skulj
Objavljeno v DKUM: 11.05.2021; Ogledov: 372; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (4,18 MB)

2.
Josip Costaperaria: Mariborski dvor
Urška Gačnik, 2021, magistrsko delo

Opis: Glavna tema magistrske naloge je v sklopu slovenske moderne arhitekture prve polovice 20. stoletja spregledani arhitekt Josip Costaperaria. Kljub šolanju pri Ottu Wagnerju in delu v ateljeju Maksa Fabianija ga v raziskavah moderne arhitekture ne najdemo pogosto. V nalogi predstavimo biografijo arhitekta in njegov opus. Costaperaria je najbolj znan po svojem delu v Ljubljani, veljal je za arhitekta ljubljanske meščanske elite, za katero je načrtoval številne vile na Vrtači. Z njimi je pomembno doprinesel k funkcionalistični arhitekturi na Slovenskem. Njegov opus drugod je manj znan, pomanjkljivo je raziskana tudi stavba Mariborskega dvora (1925–1926). Naloga ponuja vpogled v stavbno zgodovino objekta, v arhitekturne značilnosti in urbanistično umestitev stavbe. Prav tako skušamo predstaviti morebitne zglede in primerjave stavbe Mariborskega dvora. Josip Costaperaria velja za enega pomembnejših modernih arhitektov pri nas, zaradi česar ga želimo z nalogo umestiti v moderno arhitekturo 20. stoletja na Slovenskem.
Ključne besede: Maribor, Mariborski dvor, moderna arhitektura, 20. stoletje, Josip Costaperaria
Objavljeno v DKUM: 24.02.2021; Ogledov: 421; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (3,25 MB)

3.
Baročna sakralna arhitektura in oprema v župniji Sevnica
Vesna Ocvirk, 2018, magistrsko delo

Opis: Predmet pričujočega magistrskega dela je baročna sakralna arhitektura in oprema v župniji Sevnica, ki je največja župnija po številu cerkva v celjski škofiji, saj šteje poleg župnijske cerkve še trinajst podružničnih cerkva. Ker je zelo malo strokovne literature o omenjeni župniji in njenih cerkvah, sem se odločila, da skušam to vrzel zapolniti s tem magistrskim delom. Magistrsko delo je razdeljeno na dva dela. Prvi del vsebuje topografski popis podružničnih cerkva, in sicer: sv. Florijana v starem mestnem jedru, Matere Božje v Šmarju, sv. Ane nad Šmarjem, sv. Roka nad Sevnico, sv. Martina v Lamperčah, sv. Lovrenca na Žabjeku, sv. Urha na Gornjem Brezovem, sv. Janeza na Dolnjem Brezovem, sv. Benedikta na Žigrskem Vrhu, sv. Štefana v Vranju, sv. Neže v Zagradcu in Marije Vnebovzete na Grački gori. V drugem delu je poudarek na baročni arhitekturi in opremi – njihovi dataciji, avtorstvu ipd. Ker ni veliko virov in literature, smo narejene primerjave s sosednjimi župnijami ter sevniško sakralno umetnost skušali umestiti v širši okvir slovenske baročne sakralne umetnosti. Anica Cevc je pripisala dve sliki s stranskih oltarjev v cerkvi sv. Roka nad Sevnico slikarju Valentinu Metzingerju. Cilj magistrske naloge je ugotoviti avtorstvo ter datacijo vse baročne opreme v podružničnih cerkvah župnije Sevnica. Izkazalo se je, da ne moremo z gotovostjo trditi, za katero umetniško roko gre pri posamezni podružnici, vendar lahko govorimo o nekaterih sorodnostih. Vemo, da je bila Sevnica podružnica videmske pražupnije in posledično pod okriljem kostanjeviškega samostana, zato smo morebitne povezave iskali tudi pri sosednjih župnijah.
Ključne besede: župnija Sevnica, barok, sakralna arhitektura, cerkvena oprema.
Objavljeno v DKUM: 18.10.2018; Ogledov: 793; Prenosov: 74
.pdf Celotno besedilo (8,57 MB)

4.
Urbanistični razvoj srednjeevropskih zdraviliških krajev. Primeri: Rogaška Slatina, Karlovy Vary, Mariánské Lázně in Františkovy Lázně
Tina Bratuša, 2018, magistrsko delo

Opis: Vsi štirje v nalogi obravnavani zdraviliški kraji (Rogaška Slatina, Karlovy Vary, Mariánské Lázně in Františkovy Lázně) so se razvili na podoben način, in sicer ob glavnem izviru zdravilne vode, okoli katerega so nato nizali drugo zdraviliško arhitekturo. Na nadaljnji urbanistični razvoj so vplivali različni dejavniki, od ozkega ustroja doline, reke, do gričevnatega sveta, močvirnatega terena ipd. V preteklosti so bili ti kraji središča, kjer so se zbirali aristokrati in intelektualci iz celotne Evrope. Skozi čas pa so se v teh kompleksih pričele kazati podobne težave. S slednjimi besedami merim predvsem na slabe konservatorske prakse znotraj zdravilišč in na zavestno rušenje pomembnih historističnih objektov ter na uvajanje modernejših zgradb v sama središča teh delikatnih urbanističnih organizmov. S takšnimi posegi so večkrat nasilno porušili harmonijo arhitekture zgodnejših obdobij ali pa jo vsaj zasenčili. Kot velika težava se zdi v vseh primerih tudi prenasičenost arhitekture, ki ogroža okoliške parke, okrasne vrtove in naravno krajino - brez teh pa naravno zdravilišče ne more biti uspešno. Edini smiselni način, da slednje spremenimo, je osveščanje javnosti o pomembnosti teh arhitekturnih kompleksov in opozarjanje stroke na spregledane težave.
Ključne besede: Urbanizem, Rogaška Slatina, Karlovy Vary, Mariánské Lázně, Františkovy Lázně, klasicizem, središčna os.
Objavljeno v DKUM: 24.08.2018; Ogledov: 821; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (11,43 MB)

5.
Friedrich baron Schmidt in sakralna arhitektura 19. stoletja na Slovenskem
Urška Gačnik, 2017, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga se posveča sakralni arhitekturi 19. stoletja. Podrobneje opisuje opus enega izmed pomembnejših arhitektov tega obdobja – Friedricha barona Schmidta. Glavna tema je njegovo delovanje na Slovenskem, na Bledu in v Kočevju, kjer je načrtoval dve izmed pomembnejših historističnih cerkva pri nas. Naloga podaja pogled v zgodovino nastanka obeh cerkva, njun arhitekturni opis, umestitev v arhitektov opus, umestitev v arhitekturo 19. stoletja na Slovenskem in tudi primerjavo obeh cerkva z eno izmed preostalih Schmidtovih zgradb. Naloga prav tako ponuja vpogled v njegovo življenje ter pregled njegovega opusa. Izpostavljeni so le določeni projekti, s katerimi smo skušali zaokrožiti arhitektov opus. Friedrich baron Schmidt je bil pomembna osebnost tudi v vlogi učitelja, svoje arhitekturno znanje je delil z velikim številom arhitektov mlajših generacij, ki so bili prav tako pomembni za arhitekturo 19. in 20. stoletja, tako v Evropi kot tudi na Slovenskem. V nalogi je omenjenih le nekaj.
Ključne besede: Friederich baron Schmidt, 19. stoletje, sakralna arhitektura, Bled, Kočevje
Objavljeno v DKUM: 19.10.2017; Ogledov: 1082; Prenosov: 98
.pdf Celotno besedilo (1,85 MB)

6.
PROBLEMATIKA VAROVANJA INDUSTRIJSKIH OBJEKTOV 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM - PRIMER RAKUSCHEVEGA MLINA V CELJU
Petra Popović, 2016, diplomsko delo

Opis: Zastavljeni cilj diplomske naloge je bil v prvi vrsti opis problematike varovanja industrijske arhitekture, predvsem na primeru Rakuschevega mlina v Celju. Pri tem so bile opisane dejavnosti lastnice objekta, Mestne občine Celje in pobude strokovnjakov pred samim požarom in po njem. Eden od namenov naloge je bil tudi vključitev drugih objektov, s katerimi je prikazana različna usoda le-teh; nekateri od teh, ki so dobili novo namembnost, pa bi lahko služili tudi kot zgled Mestni občini Celje. Poleg tega so preko celotnega diplomskega dela predstavljeni različni dejavniki, ki negativno vplivajo na ohranjanje teh, že danes redkih objektov. Ti so na primer pomanjkanje denarnih sredstev, lokacija objekta, ki je lahko primerna za nove, bolj dobičkonosne objekte, prav tako neuspešno iskanje nove namembnosti. Glavni razlog za propadanje objektov pa je nezadostno upoštevanje varstvenih režimov in slaba spomeniškovarstvena zakonodaja. Pri delu so bili uporabljeni arhivski viri, predvsem za raziskovanje zgodovine objekta samega, saj je literature o slednjemu zelo malo. Pri opisu problematike je v največji meri pripomogla dokumentacija, hranjena na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območni enoti Celje in razni članki v dnevnem časopisju, ki so izšli po požaru. Preko apelov in dopisov, ki so jih pošiljali strokovnjaki na Mestni občini Celje, je moč razbrati nestrinjanje z njenim delovanjem in ponujanjem začasnih in tudi daljnosežnih rešitev. Prav tako so v diplomsko delo vključena razna poročila o stanju objekta, ki so se med seboj izjemoma razlikovala, od tega, da je samo rušitev lahko rešitev, kakor do tega, da bi lahko objekt še naprej obstajal. Pri tem je predstavljeno predvsem nezadostno upoštevanje strokovnih mnenj in hitenje z rušitvijo.
Ključne besede: arhitektura, 19. stoletje, 20. stoletje, Rakuschev mlin, Celje, industrijski objekti, mlinarstvo, spomeniško varstvo, varovanje industrijske arhitekture, industrializacija
Objavljeno v DKUM: 22.09.2016; Ogledov: 1047; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (2,49 MB)

7.
PALAČA IGNACA MARIJE GROFA ATTEMSA V GRADCU IN BAROČNA REPREZENTANČNA ARHITEKTURA NA SACKSTRAßE
Lea Lampret, 2015, diplomsko delo

Opis: Pričujoča diplomska naloga se osredotoča na umetnostno-zgodovinsko obravnavo arhitekture mestne palače Ignaca Marije grofa Attemsa v Gradcu. Najprej je predstavljena pregledna opredelitev baročne arhitekture, sledi predstavitev vloge baročnih reprezentančnih gradenj in vzorov za gradnjo mestnih palač. Osrednji del diplomske naloge je arhitekturna obravnava Palače Attems, ki se najprej posveča naročniškemu vidiku in vprašanju o arhitektu. V zvezi z gradnjo graške palače se namreč v literaturi omenjata dve imeni; in sicer Joachim Carlone (1653–1713) in Andreas Stengg (1660–1741). Nato se obravnava osredotoči na podrobno stavbno analizo, kjer so predstavljeni stavbni razvoj palače, njena umestitev v urbani prostor, pregled stanja ohranjenosti arhitekture in predstavitev tlorisa zgradbe. Temu sledi podrobnejša opredelitev zasnove zunanjščine in notranjščine, namembnosti in simbolične vrednosti posameznih delov arhitekturne celote. Palača Attems pa je predstavljena tudi z ozirom na slikarska in kiparska dela v palači, ki skupaj tvorijo celostno umetnino. Na koncu je Palača Attems obravnavana s primerjalno metodo, in sicer v kontekstu baročnih reprezentančnih stavb na Sackstraße v starem mestnem jedru Gradca (palača Herberstein, palača Kellersberg, palača Khuenburg in Witwepalais, ki je poznana tudi pod imenom »mala Attemsova palača«). Ker je diplomsko delo umetnostnozgodovinska študija, je besedilo zaradi lažje vizualizacije opremljeno z načrti in drugim slikovnim gradivom.
Ključne besede: Palača Attems, arhitektura, barok, Štajerska, Gradec, Sackstraße, Andreas Stengg, Joachim Carlone, Ignac Marija grof Attems, reprezentančna gradnja, stavbna analiza.
Objavljeno v DKUM: 07.10.2015; Ogledov: 1361; Prenosov: 233
.pdf Celotno besedilo (5,68 MB)

8.
NARODNI DOM IN NEMŠKA HIŠA V CELJU
Kaja Latinović, 2014, diplomsko delo

Opis: Narodne domove so na Slovenskem gradili od konca 19. stoletja pa vse do začetka 20. stoletja. Prvi narodni dom, ki so ga uredili v stari stavbi, je nastal na Ptuju, nato pa so mu sledili še Narodni dom v Celju, Mariboru, Ljubljani, Trstu… Glavni razlog za nastajanje narodnih domov je bilo dokazovanje slovenskosti v mestih in obuditev narodne zavesti pri Slovencih. Večina narodnih domov je bila zgrajena v historističnih slogih, zgledovali pa so se po dunajskih in čeških vzorih. Narodni dom je zasnoval češki arhitekt Jan Vladimír Hráský. Kot reakcija na gradnjo narodnih domov in poudarjanje slovenstva, so Nemci v času nacionalnih sporov, ki so bili posebej izraziti prav na celjskem območju, začeli graditi nemške hiše oziroma nemške domove (Celje, delo avstrijskega arhitekta je Petra Paula Branga, Ptuj, Brežice). Nemške hiše so gradili v t. i. staronemškem slogu (altdeutsch). Stavbe s poudarjenimi neogotskimi značilnostmi so delovale kot gradovi z vogalnimi stolpi in so s svojo precej členjeno fasado prikazovale strogost, ki je bila značilna za utrdbe. Narodni domovi in nemške hiše so bile namenjene prirejanju različnih kulturnih in družabnih prireditev ter zborovanjem različnih si društev. Pomembnost stavb poudarja njihova lokacija, saj stojijo na pomembnejših delih mesta ali vhodih v mesto ter so s svojo monumentalnostjo in pomembno lego v mestu ponazarjajo bodisi slovenski bodisi nemški pečat.
Ključne besede: Narodni dom, Nemška hiša, Celje, nacionalni spori, arhitektura, historizem, neorenesansa, staronemški slog (altdeutsch), Jan Vladimír Hráský, Peter Paul Brang.
Objavljeno v DKUM: 07.10.2014; Ogledov: 3046; Prenosov: 317
.pdf Celotno besedilo (2,79 MB)

9.
Cerkvena arhitektura lavantinske škofije v času knezoškofa dr. Mihaela Napotnika (1889-1922)
Franci Lazarini, 2012, doktorska disertacija

Opis: Za lavantinsko škofijo v obdobju knezoškofa dr. Mihaela Napotnika (1889−1922) je poleg razcveta najrazličnejših oblik verskega ţivljenja, značilna tudi intenzivna gradbena dejavnost na področju cerkvene arhitekture. V triintridesetih letih Napotnikovega škofovanja je bilo na novo zgrajenih kar petnajst cerkva, od tega deset ţupnijskih, deset cerkva pa je bilo v večji ali manjši meri povečanih. Vzrok za tako razvejano gradbeno dejavnost je bila ţelja po manifestaciji ponovno pridobljenega poloţaja Cerkve v druţbi, pomembno spodbudo pa je pomenila tudi s strani drţave določena mera za cerkvene objekte, po kateri bi moral imeti vsak vernik v cerkvi na voljo 1,63 m2 prostora, kar je povzročilo rušenje starih in zidavo novih cerkva oziroma povečavo obstoječih objektov. V obravnavanem času zgrajene cerkve slogovno sodijo v čas poznega historizma, tedaj vodilne arhitekturne usmeritve v Avstro-Ogrski (prevladujeta neorenesansa in neoromanika, medtem ko neogotike, drugače kot v sosednjih škofijah, skoraj ne zasledimo). Prav zaradi naslona na sočasno dunajsko in graško arhitekturo je marsikatera spodnještajerska cerkev na prehodu iz 19. v 20. stoletje po svoji kvaliteti popolnoma enakovredna sakralnim objektom v cesarski prestolnici. Pomembnejši in kvalitetnejši objekti so delo dunajskih in graških arhitektov. Richard Jordan, eden od vodilnih dunajskih arhitektov poznega historizma, je izdelal načrte za enega najpomembnejših spomenikov Napotnikove dobe, mariborsko frančiškansko cerkev, prav tako pa je prispeval načrt za cerkev v Vojniku, oba v neoromanskem slogu. Njegova graška kolega Robert Mikovics (povečava ţupnijske cerkve v Poljčanah) ter Hans Pascher, avtor največjega števila sakralnih stavb Napotnikovega časa (ţupnijske cerkve v Preboldu, Čadramu, Ţalcu, Dolu pri Hrastniku, Cirkovcah, Brestanici ter podruţnica na Radelci), sta v lavantinsko škofijo »prinesla« t. i. štajersko neorenesanso, slogovno usmeritev, ki jo je promoviral zlasti predsednik Društva za krščansko umetnost sekovske škofije msgr. Johann Graus. Neodvisno od Grausovih idealov je deloval tretji graški arhitekt, Adolf Wagner, ki je pri ţupnijski cerkvi na Teharjah uporabil posebno, lastno različico neorenesanse. Ostale cerkve so delo manj znanih štajerskih stavbnih mojstrov, pri novogradnjah gre, z izjemo cerkve v Vidmu − Krškem (delo mojstra Berdnika ali Gustava Bezbe), za podruţnice (Sela pri Ptuju in Ţupečja vas, delo Franca Celottija; Migojnice in Radegunda nad Šmihelom, delo Vincenca Greina), različni stavbeniki in inţenirji pa so (z izjemo poljčanske cerkve) zasnovali 6 tudi vse povečave: ţupnijske cerkve na Ljubnem ob Savinji, v Taboru, Šempetru v Savinjski dolini (vse Ferdinand Gologranc), Laporju (Viktor Seiner), Središču ob Dravi (I. Lončarič), Kriţevcih pri Ljutomeru (Karl Spranger), Gornji Radgoni (K. Riesch), kapucinsko cerkev v Celju (p. Donat Zupančič in Ivan Rozman) ter ţal porušeno frančiškansko cerkev v Breţicah (Valentin Scagnetti). Kot vselej pri cerkveni arhitekturi, so na oblikovanje bogosluţnega prostora in njegovo opremo pomembno vplivali liturgični predpisi, ki so jih v obravnavanem času povzemali najrazličnejši priročniki za gradnjo in opremo cerkva (avtorji: Georg Jakob, Georg Heckner, Johann Gerhardy, Janez Flis). V Napotnikovem času je bila v veljavi liturgija določena na tridentinskem koncilu (1545−1563), zato posebnih razlik s cerkvami prejšnjih obdobji ni (najpomembnejše značilnosti: jasna razdelitev na prostora za duhovščino in za vernike, predeljena z obhajilno mizo, poleg velikega tudi stranski oltarji, priţnica, krstilnik v bliţini glavnega vhoda ipd.), se je pa precej zmanjšalo število oltarjev (večina cerkva ima le tri, velikega in dva stranska), kar je po vsej verjetnosti daljna posledica joţefinskih reform in t. i. janzenizma, zagotovo po tudi ţelje po zmanjšanju stroškov. Ugotovimo lahko, da so naročniki in arhitekti predpise spoštovali, saj večjega odstopanja od pravil ni zaslediti. Knezoškof Napotnik
Ključne besede: arhitekturna zgodovina, cerkvena arhitektura, lavantinska škofija, Spodnja Štajerska, Mihael Napotnik, 1889−1922, arhitektura historizma, bogosluţni prostor, liturgični predpisi, Avguštin Stegenšek
Objavljeno v DKUM: 03.04.2012; Ogledov: 4568; Prenosov: 633
.pdf Celotno besedilo (13,40 MB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici