Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo je sestavljeno iz dveh delov, teoretičnega in empiričnega. Teoretični del je skupek spoznanj iz že objavljene literature, ki se navezuje na pojem motivacija, v nadaljevanju pa natančneje tudi na učno motivacijo. Pojem smo raziskovali skozi lupo obveznega šolskega predmeta slovenščina, s posebnim poudarkom na raznolikih tipologijah motivacij pri pouku slovenščine, ki so jih zasnovali številni raziskovalci na tem področju. V empiričnem delu smo teoretična spoznanja raziskali še v praksi. Med učenci in učenkami 3. vzgojno-izobraževalnega obdobja smo izvedli anketo, v raziskavi pa nas je zanimal predvsem njihov odnos do predmeta slovenščina, priljubljenost glede na ostale predmete, motiviranost s strani učiteljev in učiteljic, ocena njihovega sodelovanja pri pouku, bolj in manj priljubljeno področje, najbolj in najmanj priljubljena poglavja iz učnega načrta ter njihov pogled na izobraževanje in motiviranost pri pouku na daljavo. Želeli smo ugotoviti tudi to, kako so bile učencem in učenkam najljubše in najmanj ljube snovi predstavljene v obliki uvodne motivacije (če je ta sploh bila izvedena), zakaj so izbrali prav ta poglavja, hkrati pa smo jim želeli dati tudi možnost, da sami podajo predloge, kako določeno poglavje izboljšati v smislu podajanja snovi in jo narediti bolj zanimivo. Posamezna vprašanja iz anketnega vprašalnika smo predstavili v obliki analize pridobljenih podatkov tako v tabelaričnem zapisu kot v obliki grafov, spodaj pa podali še pisno interpretacijo. Pri nekaterih vprašanjih smo upoštevali tudi spremenljivke (spol, razred, zaključni uspeh v prejšnjem šolskem letu in zaključna ocena pri slovenščini v prejšnjem šolskem letu). Raziskava je pokazala, da je učencem in učenkam slovenščina glede na ostale predmete po priljubljenosti nekje na sredi, kar pomeni, da ni najbolj priljubljena, pa tudi ne najmanj. Slovenščina je najbolj ljuba učencem in učenkam z višjim končnim uspehom v prejšnjem šolskem letu pri tem predmetu, medtem ko bistveno manj tistim z nižjim uspehom. Učenci in učenke se v največji meri strinjajo, da je slovenščina zanimiva zaradi dobrega načina poučevanja učiteljev in učiteljic, medtem ko jim je zanimiva snov med najmanj ljubimi razlogi. Bistveno več učencev in učenk ima raje področje književnosti kot jezika/slovnice. Dobra polovica anketiranih učencev in učenk sodeluje zmeraj, kar pomeni vsako uro. Za učenje slovenščine jih motivirajo predvsem zunanji dejavniki, kot so starši, učitelji in učiteljice, dobra ocena, nagrada. Veliko učencev se strinja, da jih učitelji in učiteljice dobro motivirajo, najmanj učencev meni, da jih učitelji sploh ne motivirajo. Ob zapisu njim najljubših snovi pri predmetu slovenščina so v največji meri napisali, da je to zato, ker se jim te snovi ni težko naučiti, hkrati pa jih v to snov učitelji in učiteljice največkrat uvedejo s pomočjo metode zgodbice. Pri izboru najmanj zanimivih snovi so se strinjali, da jih tematika sploh ne zanima, so pa bile te snovi največkrat podane brez prave uvodne motivacije. Učenci in učenke so se v dobri polovici primerov strinjali, da jih učitelji in učiteljice tudi na daljavo dobro motivirajo, vseeno pa bi jim bil ljubši pouk v šoli. V drugem poglavju empiričnega dela smo na podlagi pridobljenih podatkov iz ankete (8. vprašanje) ustvarili priročnik 10 uvodnih učnih motivacij, največ na področju, ki so ga učenci izbrali za manj ljubega, t.j. jezik/slovnica, 8, dodani pa sta še 2 uvodni motivaciji s področja književnosti. Upoštevali smo pogostost pojavnosti zapisa najmanj priljubljenih snovi, hkrati pa tudi predloge učencev in učenk za izboljšanje. V priročniku je uporabljenih več različnih idej in metod za uvod v obravnavo 10 snovi, ki lahko služijo kot pomoč učiteljem in učiteljicam pri njihovem delu.
Ključne besede: motivacija, učna motivacija, tipologije učnih motivacij, predmet slovenščina, motiviranost učencev, tretje vzgojno-izobraževalno obdobje, uvodna učna motivacija
Objavljeno v DKUM: 07.04.2021; Ogledov: 1550; Prenosov: 337
Celotno besedilo (1,81 MB)

Opis: Bela Krajina je najbolj jugovzhodna pokrajina v Sloveniji. Poleg izrazitih kraških značilnosti je Bela krajina znana kot ravnik, saj je geološko del Slunjske plošče. Prav ta odprtost proti vzhodu omogoča neposredne vplive iz Panonske kotline ter Kvarnerja. Geografska pestrost privablja mnoge, da si ogledajo ta del Slovenije. V priročniku je nanizana predstavitev panonskih, alpskih in kraških pokrajin, ki jih lahko opazujemo na poti med Mariborom in Belo krajino. Opisi pokrajin so geografski, posebna pozornost je namenjena naravnogeografskim dejavnikom, torej geološko-litološki podlagi, vodam, podnebju, prsti in vegetaciji. Raba tal kot rezultat prepleta naravnih in družbenih značilnosti je najbolj viden element v pokrajini. Soavtorji prispevkov posameznih pokrajin so študentje geografije. Strokovno so spoznavali na to pokrajino na terenskem delu v okviru predmeta Geografija slovenskih pokrajin.
Ključne besede: Bela krajina, Jugovzhodna Slovenija, nizki kras, reka Kolpa, Črnomelj
Objavljeno v DKUM: 20.02.2018; Ogledov: 2410; Prenosov: 297
Celotno besedilo (4,06 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...