21. Uporaba encimskih skupkov za odstranjevanje diklofenaka iz odpadnih vod : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeJan Opara, 2019, diplomsko delo Opis: Zamrežene encimske skupke (CLEAs) in zamrežene magnetne skupke (mCLEAs) smo pripravili iz encima lakaze. Imobilizacija je potekala ob prisotnosti mrežnega povezovalca – glutaraldehida (GA). Za pripravo mCLEAs smo uporabili maghemitne aminosilanske magnetne nanodelce. Pripravljenim CLEAs in mCLEAs smo po končanem postopku imobilizacije določili tudi učinkovitost imobilizacije na osnovi določene koncentracije prisotnih proteinov v supernatantu (s pomočjo Bradfordove metode). Namen diplomske naloge je bila presnova diklofenaka v njegove manj toksične produkte s pomočjo proste lakaze ter imobilizirane lakaze v obliki CLEAs in mCLEAs. Pri tem smo optimirali različne procesne parametre, kot so: koncentracija diklofenaka, temperatura in pH. Prav tako smo proučevali kinetiko reakcije ter stabilnost CLEAs in mCLEAs pri 4 °C. Za lakazo, imobilizirano v obliki CLEAs in mCLEAs, smo proučevali tudi možnost njene večkratne uporabe. Vsebnost dikofenaka v vzorcih smo analizirali z metodo tekočinske kromatografije visoke ločljivosti (HPLC). Določili smo optimalne pogoje za razgradnjo diklofenaka s prosto in imobilizirano lakazo v obliki CLEAs in mCLEAs. Na osnovi dobljenih rezultatov smo ugotovili, da encim lakaza v prosti obliki ter imobilizirani obliki CLEAs in mCLEAs uspešno razgrajuje diklofenak, vendar bi zaradi daljše stabilnosti, lažjega ločevanja in večkratne uporabe za razgradnjo diklofenaka na čistilne naprave aplicirali mCLEAs. Ključne besede: encim, lakaza, diklofenak, imobilizacija, CLEAs, mCLEAs, HPLC Objavljeno v DKUM: 10.10.2019; Ogledov: 1349; Prenosov: 120
Celotno besedilo (1,02 MB) |
22. Termodinamske lastnosti dvofaznega sistema polimer trilaurin/superkritični CO2 in formulacija zdravilnih učinkovin : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeKaja Zadravec, 2019, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo zajema študijo fizikalno-kemijskih in transportnih lastnosti dvofaznega sistema trilaurin/superkritični CO2 ter formulacijo aktivne učinkovine nimodipina v trilaurinsko matrico z uporabo superkritičnih fluidov. Visokotlačni procesi z uporabo superkritičnih fluidov so trajnostni, okolju prijazni in ekonomsko ugodni ter imajo široko paleto uporabe. Uporabljajo se v vedno večjem obsegu v farmacevtski, živilski, tekstilni in kemični industriji. Kot supekritični fluid smo uporabili okolju prijazen in termodinamsko stabilen supekritični CO2.
Določili smo gostoto za binarni sistem (trilaurin/superkritični CO2) v območju tlakov med 0,1 MPa in 35 MPa pri dveh izotermah (60 °C in 80 °C) z uporabo visokotlačne metode z nihajočo U-cevko. Pri istih pogojih smo določili površinsko napetost binarnega sistema s kapilarnim dvigom in kapljično metodo, kjer smo ugotovili, da sta metodi med sabo dokaj primerljivi. Z magnetno suspenzijsko tehtnico smo za binarni sistem določili topnosti in difuzijske koeficiente. Tališče smo določili z visokotlačno kapilarno metodo in s pomočjo TGA/DSC analize. Pri atmosferskem tlaku znaša tališče polimera trilaurin 44,7 °C in ima talilno krivuljo dP/dT z negativnim naklonom.
Podatke termodinamičnih lastnosti preučevanega dvofaznega sistema smo uporabili za določitev optimalnih parametrov za izvedbo visokotlačne mikronizacije. Kot nosilno matriko smo uporabili polimer trilaurin in nanj vezali v vodi slabo topno učinkovino nimodipin. Dobljeni praškasti produkt smo analizirali z LC-MS/MS metodo in ugotovili, da se je po pršenju vsebnost nimodipina v trilaurnski matrici ohranila in znašala 94,97 %. Izvedli smo test sproščanja zdravilne učinkovine, kjer smo simulirali pogoje v želodcu pri 0,1 M vodni raztopini HCl ter tako dobili hitrostne profile raztapljanja zmesi nimodipina trilaurin/nimodipin. Potrdili smo, da je bil profil raztapljanja nimodipina, obdelanega s mikronizacijskim postopkom PGSS, 2‒3-krat višji napram neprocesiranemu nimodipinu. Ključne besede: superkritični CO2, trilaurin, površinske napetosti, topnosti, mikronizacija, nimodipin, LC-MS/MS analiza Objavljeno v DKUM: 17.09.2019; Ogledov: 1301; Prenosov: 201
Celotno besedilo (3,77 MB) |
23. Precipitacija in aktivnost transglutaminaze v superkritičnem ogljikovem dioksidu : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeMaja Globočnik, 2019, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo obravnava obarjanje encima transglutaminaze (TG), zamreženje TG in optimiranje sinteze zamreženih encimskih skupkov TG (CLEAs TG) v superkritičnem ogljikovem dioksidu (SC CO2) ter določanje aktivnosti TG. Najprej smo preliminarno z magnetno suspenzijsko tehtnico (MSB) izmerili topnost in določili difuzivnost CO2 v encimu. Nato smo encim obarjali in zamreževali v SC CO2 pri različnih pogojih. Preverjali smo vpliv pH in tlaka na aktivnost oborjenega, nezamreženega encima. Pri postopku sinteze CLEAs TG v SC CO2 smo proučili vpliv tlaka in količine dodanega mrežnega povezovalca glutaraldehida (GA) na učinkovitost imobilizacije in preostalo aktivnost CLEAs TG. Nazadnje smo proučili še vpliv dodatka ogrodnega proteina albumina iz govejega seruma (BSA) na učinkovitost imobilizacije in preostalo aktivnost sintetizirane CLEAs TG.
Rezultati, dobljeni s pomočjo MSB, so pokazali dobro topnost CO2 v encimu TG. Najvišji difuzijski koeficient za sistem CO2/TG smo določili pri tlaku 10 MPa in temperaturi 37 °C. Pri tem tlaku sta najvišjo preostalo aktivnost ohranila tako nezamreženi encim (obarjanje) kot zamreženi encim CLEAs TG (z dodatkom 5 % (v/v) GA). Ob dodatku ogrodnega proteina BSA smo dobili večje in kompaktnejše CLEAs TG. Ključne besede: transglutaminaza, precipitacija, zamreženi encimski skupki, superkritični ogljikov dioksid, magnetna suspenzijska tehtnica, topnost ogljikovega dioksida v encimu Objavljeno v DKUM: 06.09.2019; Ogledov: 2404; Prenosov: 131
Celotno besedilo (1,88 MB) |
24. Inaktivacija encimov v živilih : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeLaura Prša, 2019, diplomsko delo Opis: Moka je živilo, ki ga najdemo v vsakem gospodinjstvu in jo uporabljamo za kuhanje in pečenje. Na kakovost moke med drugim vpliva tudi aktivnost encimov v njej. Encimi so naravno prisotni ali namerno dodani v živilih kot aditivi. Pri moki povzročajo oksidacijske procese. Eden od glavnih problemov, ki vplivajo na uporabo moke, je krajši rok uporabnosti zaradi vsebnosti nekaterih encimov. Med skladiščenjem moke, lipidi zlahka vplivajo na njeno obstojnost zaradi encimske hidrolize, ki jo katalizirajo lipaze. Temu sledi oksidacija, kar povzroči izgubo funkcionalnosti moke, okus in hranilne lastnosti.
Čeprav smo v literaturi zasledili številne pozitivne učinke encimov na moko, pa smo se zaradi njihovih negativnih vplivov na kvaliteto moke odločili inaktivirati encime α-amilazo, lipazo, peroksidazo in proteazo, ki so prisotni v moki. Encima, ki najbolj vplivata na kvaliteto moke sta lipaza in peroksidaza. Omenjene encime v moki smo želeli inaktivirati z uporabo superkritičnega ogljikovega dioksida (SC CO2). Raziskali smo vpliv procesnih parametrov (tlak, čas izpostavitve in hitrost dekompresije) na aktivnost prostih encimov in encimov v moki. V diplomski nalogi smo omenjene encime podrobneje opisali in določili njihovo aktivnost v moki pred in po izpostavitvi v SC CO2. Prav tako smo tekom eksperimentalnega dela določili koncentracijo proteinov v moki po Bradfordovi metodi.
Aktivnost encimov smo določali v beli pšenični moki. Rezultati kažejo, da je po izpostavitvi v SC CO2 preostala aktivnost α-amilaze najnižja. Za primerjavo smo določili tudi aktivnosti encimov v različnih vrstah moke. Ugotovili smo, da največ encimov vsebuje ržena moka in da je bila določena najvišja aktivnost za encim lipazo ne glede na vrsto moke. Ključne besede: moka, encimi, α-amilaza, lipaza, peroksidaza, proteaza, superkritični ogljikov dioksid Objavljeno v DKUM: 19.07.2019; Ogledov: 2166; Prenosov: 303
Celotno besedilo (2,18 MB) |
25. High-Perssure process design for polymer treatment and heat transfer enhancementGregor Kravanja, 2018, doktorska disertacija Opis: The doctoral thesis presents the design of several high-pressure processes involving »green solvents« so-called supercritical fluids for the eco-friendly and sustainable production of new products with special characteristics, fewer toxic residues, and low energy consumption. The thesis is divided into three main parts: polymer processing and formulation of active drugs, measurements of transport properties form pendant drop geometry, and study of heat transfer under supercritical conditions.
In the first part, special attention is given to using biodegradable polymers in particle size reduction processes that are related to pharmaceutical applications for controlled drug release. The PGSSTM micronization process was applied to the biodegradable carrier materials polyoxyethylene stearyl ether (Brij 100 and Brij 50) and polyethylene glycol (PEG 4000) for the incorporation of the insoluble drugs nimodipine, fenofibrate, o-vanillin, and esomeprazole with the purpose of improving their bioavailability and dissolution rate. In order to optimize and design micronization process, preliminary transfer and thermodynamic experiments of water-soluble carriers (Brij and PEG)/ SCFs system were carried out. It was observed that a combination of process parameters, including particle size reduction and interactions between drugs and hydrophilic carriers, contributed to enhancing the dissolution rates of precipitated solid particles.
In the second part, a new optimized experimental setup based on pendant drop tensiometry was developed and a mathematical model designed to fit the experimental data was used to determine the diffusion coefficients of binary systems at elevated pressures and temperatures. Droplet geometry was examined by using a precise computer algorithm that fits the Young–Laplace equation to the axisymmetric shape of a drop. The experimental procedure was validated by a comparison of the experimental data for the water-CO2 mixture with data from the literature. For the first time, interfacial tension of CO2 saturated solution with propylene glycol and diffusion coefficients of propylene glycol in supercritical CO2 at temperatures of 120°C and 150°C in a pressure range from 5 MPa, up to 17.5 MPa were measured.
Additionally, the drop tensiometry method was applied for measuring systems that are of great importance in carbon sequestration related applications. The effect of argon as a co-contaminant in a CO2 stream on the interfacial tension, diffusion coefficients, and storage capacity was studied.
In the third part, comprehensive investigation into the heat transfer performance of CO2, ethane and their azeotropic mixture at high pressures and temperatures was studied. A double pipe heat exchanger was developed and set up to study the effects of different operating parameters on heat transfer performance over a wide range of temperatures (25 °C to 90 °C) and pressures (5 MPa to 30 MPa). Heat flux of supercritical fluids was measured in the inner pipe in the counter-current with water in the outer pipe. For the first time, the heat transfer coefficients (HTC) of supercritical CO2, ethane and their azeotropic mixture in water loop have been measured and compared. A brief evaluation is provided of the effect of mass flux, heat flux, pressure, temperature and buoyancy force on heat transfer coefficients. Additionally, to properly evaluate the potential and the performance of azeotropic mixture CO2-ethane, the coefficients of performance (COP) were calculated for the heat pump working cycle and compared to a system containing exclusively CO2. Ključne besede: supercritical fluids, PGSSTM, formulation of active drugs, biodegradable polymers, transport and thermodynamic data, pendant drop method, carbon sequestration, heat transfer coefficients Objavljeno v DKUM: 28.05.2018; Ogledov: 1682; Prenosov: 245
Celotno besedilo (5,51 MB) |
26. Formuliranje farmacevtskih učinkovin s PGSS procesomUroš Filipič, 2017, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je predstavljeno formuliranje farmacevtskih učinkovin s PGSSTM procesom. Mikronizacijo smo izvedli s pomočjo superkritičnega CO2 in treh različnih aktivnih učinkovin (fenofibrat, nimodipin in O-vanilin) in dveh polimerih nosilcev (Brij S100 in PEG 4000). Vzorce smo pršili skozi šobo premera 1 mm pri 60° naklonu po 1 h homogenizacije. Eksperimente smo izvajali pri štirih različnih tlakih (10 MPa, 15 MPa, 20 MPa in 25 MPa) in pri dveh različnih koncentracijah (2 g učinkovine in 4 g učinkovine na 20 g nosilca). Po končani mikronizaciji smo izračunali izkoristek pršenja in vzorce poslali na analizo velikosti mikro delcev s postopkom CILAS, kjer smo dobili podatke o velikosti srednjega zrna, najmanjših in največjih delcih ter graf njihove porazdelitve. Nato smo vzorce analizirali s pomočjo tekočinske kromatografije z masno spektrometrijo, kjer smo dobili kot rezultat masne spektre in kvantitativne vrednosti učinkovin znotraj vsakega posameznega vzorca, iz katerih smo izračunali dejansko prisotnost učinkovine v vzorcu po PGSSTM procesu. Vzorce smo analizirali tudi z elektronskim mikroskopom (SEM), da smo dobili podatke o morfološki sestavi in formulaciji učinkovine v nosilcu. Ključne besede: fenofibrat, nimodipin, O-vanilin, superkritični CO2, mikronizacija, Brij S100. Objavljeno v DKUM: 14.09.2017; Ogledov: 1625; Prenosov: 230
Celotno besedilo (4,74 MB) |
27. DOLOČITEV POVRŠINSKE NAPETOSTI Z METODO KAPILARNEGA DVIGA DVOFAZNIH SISTEMOVGregor Kravanja, 2014, magistrsko delo Opis: Namen magistrske naloge je bil postavitev merilne naprave in razvoj nove metode merjenja površinske napetosti s kapilarnim dvigom dvofaznih sistemov v okolici kritične točke. Za pridobitev natančnih in primerljivih meritev je bilo potrebno poznati natančni notranji premer tankih kapilar. Določili smo ga z metodo laserskega tipanja na nemški koordinatni merilni napravi ZEISS tipa UMC-850 s pomočjo merilne programske opreme CALYPSO 5.1.4. Za merjenje ravnotežne višine smo uporabili računalniški program Logger Pro, ki omogoča natančno analizo razdalj med dvema točkama. Gostote dvofaznih sistemov smo dobili iz podatkovne baze NIST ali jih izmerili s pomočjo gravimetrične metode jemanja vzorcev iz mešalnega avtoklava.
Površinsko napetost smo merili v treh dvofaznih sistemih: voda/CO2, slanica/CO2 in polimer PEG/CO2 v razponu od 1 bara do 200 barov. Prve meritve smo izvedli za sistem voda/CO2 pri treh izotermah (25 °C, 45 °C in 60 °C) in jih primerjali z literaturo. Ugotovili smo, da daje naša metoda primerljive in ponovljive rezultate, ki kažejo, da se s povečanjem tlaka površinska napetost linearno zmanjšuje do območja fazne spremembe CO2, v območju višjih tlakov pa doseže konstantno vrednost. Zanimiva je tudi ugotovitev, da se površinska napetost pri atmosferskih pogojih z nižanjem temperature poveča, v območju višjih tlakov pa pada. Zaradi možnosti skladiščenja toplogrednega plina CO2 v slanico smo v avtoklavu simulirali razmere, ki potekajo pri vbrizgavanju CO2 v slane reke več kilometrov pod zemljo. Ugotovili smo, da se z višanjem koncentracije soli v vodni raztopini (od 14 g/l do 200 g/l) viša vrednost površinske napetosti. Z namenom pridobitve še neraziskanih termodinamskih podatkov v okolici kritične točke smo izmerili površinsko napetost sistema polimera PEG/CO2. Rezultati kažejo, da se je površinska napetost sistema PEG/CO2 (molske mase PEG: 200, 400, 600) s povečanjem tlaka prav tako linearno zmanjševala. Ključne besede: površinska napetost, kapilarni dvig, gostota, slanica, PEG Objavljeno v DKUM: 09.09.2014; Ogledov: 2992; Prenosov: 549 (1 glas)
Celotno besedilo (4,89 MB) |
28. TOPLOTNE IZGUBE ZARADI ODLAGANJA VODNEGA KAMNA NA GRELCIH GOSPODINJSKIH NAPRAVGregor Kravanja, 2012, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je predstavljena učinkovitost magnetne obdelave vode (MOV) na zmanjšanje izločanja vodnega kamna. Preučevali smo vpliv različnih hitrosti pretoka vode skozi magnetno napravo za preprečitev nastajanja vodnega kamna na grelcih bojlerjev. Prav tako smo izvedli eksperimente z in brez Mg-elektrode pri različnih pretokih. Rezultati nakazujejo, da pri eksperimentih z Mg - elektrodo in napravo z MOV ni bistvenega učinka magnetne obdelave na zmanjšanje količine izločenega vodnega kamna. Pri eksperimentih brez Mg-elektrode in vključeno napravo za MOV pa se učinek magnetne naprave povečuje s povečanim pretokom vode. Predvidevamo, da se z dodatkom Mg - elektrode vpliv MOV izrazito zmanjša. Ključne besede: vodni kamen, kalcijev karbonat, magnetna obdelava vode (MOV), Mg-elektroda, dinamičen fluidni sistem Objavljeno v DKUM: 20.09.2012; Ogledov: 2580; Prenosov: 299
Celotno besedilo (3,48 MB) |