| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 15
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Eksperimentalna analiza superhidrofobnega betona
Alen Jazbec, 2021, diplomsko delo

Opis: Zaključno delo zajema eksperimentalno analizo superhidrofobnega betona. Superhidrofobni materiali imajo kontaktne kote, večje od 150°, njihove površine so samočistilne, so korozijsko odporni in imajo visoko odpornost proti zmrzovanju. Kontaktne kote smo izmerili s pomočjo kapljične tenziometrije ob uporabi računalniških algoritmov. Upogibno in tlačno trdnost smo izmerili s pomočjo univerzalne testne naprave za preizkušanje materialov Zwick Roell Z010. Morfologijo superhidrofobne površine smo preučili s pomočjo mikroskopa SEM-SEI (Scanning Electron Microscopy – Secondary Electron Imaging). Z namenom ugotoviti trajnost armiranega superhidrofobnega betona, smo izvedli elektrokemijske meritve pospešene korozije s potenciostatom. V komori za zmrzovanje/tajanje smo preskusili odpornost pripravljenega superhidrofobnega betona proti zmrzovanju/tajanju. Uspešno smo pripravili superhidrofobni beton z mikro in nano narebreno površino, ki je imel visoko vodoodbojnost s kontaktnimi koti vse do 157,6°. Zaradi uporabe kemijskih dodatkov so se tlačne in upogibne lastnosti nekoliko zmanjšale, medtem ko se je odpornost površine vzorcev proti zmrzovanju/tajanju bistveno izboljšala. Elektrokemijski testi na armiranem superhidrofobnem betonu nakazujejo bistveno izboljšano korozijsko odpornost. Pripravljeni superhidrofobni betoni z izboljšanimi lastnostmi imajo velik potencial v gradbeni praksi.
Ključne besede: superhidrofobni beton, kontaktni kot, tlačni in upogibni test, odpornost proti zmrzovanju/tajanju, korozija
Objavljeno: 05.03.2021; Ogledov: 180; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (4,40 MB)

2.
Priprava poroznih biomaterialov
Laura Gruškovnjak, 2020, diplomsko delo

Opis: Tkivo v človeškem telesu se lahko zaradi različnih poškodb, nesreč ali bolezni poškoduje, zato se vsak dan opravi veliko število operacijskih posegov s katerimi se to tkivo popravi oziroma nadomesti. Do nedavnega je večina teh posegov obsegala presaditev tkiv ali celotnih organov, v zadnjem desetletju pa se vse več uporabljajo biološki nadomestki, imenovani biomateriali oziroma celična ogrodja. Njihova prednost je v tem, da so biorazgradljivi, torej se po dokončani funkciji v telesu sami razgradijo in ni potrebno ponovno posegati v pacientovo telo. Prav tako pa se za celična ogrodja zahteva visoka poroznost in povezanost por s katerimi se spodbudi rast novih tkiv. Pri regeneraciji kostnega tkiva se največkrat kot biomateriali uporabljajo polisaharidi, ki imajo vrsto koristnih lastnosti predvsem biokompatibilnost in bioaktivnost. V okviru diplomske naloge smo s postopkom sušenja z zamrzovanjem pripravili različne biomateriale. Kot polisaharide smo uporabili natrijev alginat, hitozan, guar, ksantan, dekstran in karboksimetil hitozan. Uspešno sintetiziranim biomaterialom smo določili poroznost in proučili nabrekanje v fosfatnem pufru. S pomočjo elektronskega vrstičnega mikroskopa smo posneli pore v notranjosti materiala in s pomočjo FTIR analize dokazali vsebnost vseh komponent v končnem celičnem ogrodju. Kontaktne kote biomaterialov smo izračunali s pomočjo računalniškega programa Image J. S tem smo dobili podatek o hidrofobnosti oziroma hidrofilnosti biomateriala. Prav tako smo biomaterialom dodali naravno komponento, ki se nahaja v človeških kosteh, hidroksiapatit, in preučili njegov vpliv na lastnosti prvotnih celičnih ogrodij. Ker pa je zrela kost sestavljena iz dveh tkiv, mehkejše in trdnejše, smo s pomočjo superkritičnega ogljikovega dioksida pripravili biomaterial iz sintetičnega biorazgradljivega poliestra polikaprolaktona. To ogrodje je zaradi drugačne priprave trdnejše, a manj porozno. Skupaj z mehkejšim ogrodjem pripravljenim z liofilizacijo, ki je posledično zaradi namakanja v kalcijevem kloridu bolj porozno, tvorita večslojni biomaterial za aplikacije kostnega inženiringa.
Ključne besede: polisaharidi, polikaprolakton, porozni biomateriali, hidroksiapatit, liofilizacija, superkritični ogljikov dioksid
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 227; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (4,09 MB)

3.
Razvoj poroznih biorazgradljivih struktur za biomedicinske aplikacije
Anja Raner, 2020, magistrsko delo

Opis: V sklopu magistrske naloge smo pripravili in analizirali dve vrsti poroznih biorazgradljivih materialov namenjenih za biomedicinske aplikacije. Sintetizirali smo hidrogel na osnovi alginata in guar gumija, kateremu smo dodali aktivno učinkovino kloksacilin, ki smo jo v material inkorporirali v obliki mikrosfer in z neposrednim dispergiranjem v zmes hidrogela. Vzorce smo analizirali s FTIR spektroskopijo in proučili karakteristike nabrekanja pri različnih pH vrednostih ter primerjali nabrekanje osnovnega hidrogela in hidrogela z mikrosferami. Pri tem smo ugotovili, da je razmerje nabrekanja osnovnega hidrogela višje od razmerja nabrekanja hidrogela z mikrosferami. S pomočjo merjenja kontaktnega kota s programom ImageJ, smo materialom določili hidrofilen značaj. Proučili smo tudi morfologijo vzorcev z uporabo okoljske vrstične elektronske mikroskopije (ESEM) analize in določili stopnjo poroznosti, katera je bila v primeru hidrogela z mikrosferami, višja v primerjavi z osnovnim hidrogelom. Antimikrobni učinek učinkovine kloksacilina v hidrogelu smo proučili na bakterijah E. coli in S. aureus. Tako v primeru hidrogela z dispergiranim antibiotikom, kot v primeru hidrogela z mikrosferami, smo opazili cono inhibicije rasti obeh testnih mikroorganizmov, s čemer smo dokazali antimikrobno učinkovitost hidrogelov. Posebej smo se posvetili analizi sproščanja aktivne učinkovine iz hidrogelov, kinetiko sproščanja pa smo primerjali s Korsmeyer-Peppasovim matematičnim modelom in na podlagi izračunanih kinetičnih parametrov ugotovili, da kloksacilin difundira iz hidrogelov po principu ne-Fickove oz. anomalne difuzije. Druga vrsta materiala za biomedicinske aplikacije so trdna celična ogrodja, ki smo jih sintetizirali na osnovi polikaprolaktona, celuloze in hidroksiapatita na različne načine. V sintetizirane materiale smo vključili še 1 ut. % aktivne učinkovine kloksacilin. Ogrodja smo izdelali z uporabo tehnike penjenja plina v superkritičnem CO2. Vzorce smo analizirali s pomočjo FTIR spektroskopije in jim določili hidrofoben značaj s pomočjo izrisa kontaktnega kota z uporabo programa ImageJ. Primerjali smo talilne temperature, talilne entalpije in kristaliničnost za vse 4 različne načine sinteze ogrodij s pomočjo DSC analize. Tako kot v primeru hidrogelov, smo tudi trdnim celičnim ogrodjem določili stopnjo poroznosti ter analizirali njihovo morfologijo z uporabo ESEM. Ugotovili smo, da ima najvišjo stopnjo poroznosti ogrodje, ki ga sestavlja 70 ut. % PCL in 30 ut. % celuloze. Glede na štiri razvite vrste ogrodij smo določili odstotek sproščanja aktivne učinkovine, pri čemer se je v primeru dveh ogrodij v 14 dneh sprostilo 100 % aktivne učinkovine, v primeru drugih dveh pa manj kot 50 %. Vsako izmed metod sinteze smo nato primerjali z matematičnim modelom ničelnega reda, prvega reda in Higuchijevim modelom ter določili največje ujemanje z enim izmed njih in s tem kinetiko sproščanja kloksacilina iz ogrodij.
Ključne besede: hidrogel, trdna celična ogrodja, superkritični CO2, kloksacilin, polisaharidi
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 207; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (5,67 MB)

4.
Stabilnost cinkovega oksida v gelskih strukturah in njegovo antibakterijsko delovanje
Sara Karlovšek, 2020, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je bila sinteza antimikrobnih gelskih struktur, ki bi se lahko uporabljale v medicini za oskrbo in celjenje ran. Uporabili smo polisaharidne materiale, saj so ne toksični, biorazgradljivi in v naravi prisotni v velikih količinah. Med sintezo smo gelskim strukturam dodali nanodelce cinkovega oksida n(ZnO), saj delujejo antimikrobno. Gelske strukture smo ustrezno karakterizirali z infrardečo spektroskopijo s Fourierjevo transformacijo (FTIR), z vrstičnim elektronskim mikroskopom (ESEM), merjenjem kontaktnih kotov, vezave tekočine ter antimikrobne teste s pomočjo disk difuzne metode. Gelske strukture z različnimi deleži ZnO smo izpostavili bakterijam Escherichia coli in Staphylococcus aureus z namenom določitve njihovega antibakterijskega delovanja. Ugotovili smo, da imajo liofilizirane gelske strukture visoko stopnjo poroznosti, so hidrofilne, dobro vežejo puferske tekočine ter so v primeru kovalentnega vezanega n(ZnO) tudi antimikrobne. Za antibakterijsko delovanje je pomembna interakcija med karboksimetil skupino in Zn, ki stabilizira ujetje nanodelcev v gelski strukturi.
Ključne besede: cinkov oksid, gelske strukture, antibakterijsko delovanje, FTIR, ESEM
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 157; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (2,79 MB)

5.
Enkapsulacija antibiotikov v porozne polimerne strukture
Maja Gračner, 2020, diplomsko delo

Opis: Porozni polimerni materiali se čedalje bolj pojavljajo kot predmet preučevanja v različnih študijah, saj kažejo velik potencial pri nadzorovanem sproščanju zdravil in v drugih biomedicinskih aplikacijah. Predvsem se proučujejo lastnosti hidrogelov iz biorazgradljivih polimerov, ki so primerni za uporabo v človeškem organizmu. V diplomski nalogi smo poskusili razviti pH senzitivni porozni material, hidrogel iz biorazgradljivih polimerov za kontrolirano sproščanje antibiotikov. Sintetizirali smo dva različna hidrogela oz. polimerne mreže, ju posušili s pomočjo liofilizacije in proučevali njune lastnosti z različnimi metodami. Nastale polprepustne polimerne mreže (semi-IPN) smo pridobili iz hitozana in mešanice hitozana ter alginata (50:50) s polivinil pirolidonom (PVP) in glutaraldehidom. Vezi znotraj hidrogela smo okarakterizirali s pomočjo Fourierjeve infrardeče spektroskopije (FTIR). Porozna materiala s hitozanom ter s hitozanom/alginatom smo med sabo primerjali glede na površinsko morfologijo (ESEM analiza), kinetiko nabrekanja odvisno od pH, degradacijo in delež topnosti, kontaktni kot ter poroznost. V drugem koraku smo med sintezo hidrogelov homogeno dodali še aktivno učinkovino ciprofloksacin. Proučevali smo sproščanje antibiotika v odvisnosti od časa ter primerjali rezultate obeh hidrogelov. Liofilizirani hidrogeli z visoko poroznostjo so pokazali velik vpliv pH na lastnosti nabrekanja, nizki kontaktni koti pa na hidrofilno naravo hidrogelov. Rezultati so v kislih pogojih pokazali povečan delež nabrekanja, kar lahko pripišemo protonaciji primarne amino skupine hitozana in karboksilne skupine alginata. Pri sproščanju smo najboljše pogoje zaznali pri pH 1,5, kjer se je sprostilo okrog 55 % ciprofloksacina v 2 urah. Liofilizirani hidrogeli iz hitozana/alginata so pokazali malce boljše rezultate pri sproščanju, vendar bi v prihodnosti oba lahko služila kot potencialna kandidata za dostavo aktivnih učinkovin v kislih pogojih.
Ključne besede: hidrogel, pH-senzitiven, liofilizacija, hitozan, alginat
Objavljeno: 24.09.2020; Ogledov: 177; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (4,84 MB)

6.
Vpliv sestave gojišča na aktivnost encimov iz Pleurotus ostreatus
Anja Konajzler, 2019, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je opisano gojenje glive Pleurotus ostreatus na različnih gojiščih, ki so bila sestavljena iz mešanice pšeničnih otrobov ter sezonskega sadja in zelenjave. Proučevali smo vpliv sestave gojišča na prirast glive ter na aktivnost encimov (lakaze, celulaze in α-amilaze) v ekstraktih po 8 dneh gojenja glive. Razrast glive smo spremljali 8 dni in v določenih intervalih spremljali prirast oz. zmanjšanje biomase. Po 8 dneh smo ekstrahirali encime iz razrastlega P. ostreatus na izbranih gojiščih. Določili smo koncentracijo proteinov ter aktivnost in specifično aktivnost posameznih encimov (lakaze, celulaze in α-amilaze) v encimskih ekstraktih. Nato smo iz encimskih ekstraktov pripravili zamrežene encimske skupke (CLEAs). Določili smo učinkovitost imobilizacije, nato pa še aktivnost in specifično aktivnost za vse 3 encime v CLEAs. Zanimala nas je tudi stabilnost CLEAs, ki smo jo skladiščili pri 4°C. Preostalo aktivnost CLEAs smo zasledovali po 2 in 4 tednih skladiščenja pri 4°C.
Ključne besede: Pleurotus ostreatus, celulaza, lakaza, α-amilaza, CLEAs, stabilnost encimov
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 586; Prenosov: 98
.pdf Celotno besedilo (2,98 MB)

7.
Odstranjevanje težkih kovin s pomočjo magnetnih nanodelcev
Rahil Bajra, 2019, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bila odstranitev kromovih (VI) ionov (Cr(VI)) iz vodnega medija s postopkom adsorpcije na maghemitne nanodelce, prevlečene s hitozanom ali CM-dekstranom. Najprej smo si pripravili maghemitne nanodelce, ki smo jih potem prevlekli s hitozanom po postopku mikroemulzije. Za primerjavo smo na maghemitne nanodelce s kovalentno vezavo vezali tudi CM-dekstran. Tako pripravljene magnetne nanodelce smo uporabili kot adsorbent za odstranjevanje Cr(VI) iz vodne raztopine. Odstranjevanja Cr(VI) iz vodne raztopine smo izvajali v šaržnem in cevnem reaktorju z obtokom. Pri tem smo kot adsorbent uporabili hitozanske ali dekstranske magnetne nanodelce. Ugotovili smo, da se sčasoma povečuje delež odstranjenega Cr(VI) iz vodne raztopine ob uporabi hitozanskih in dekstranskih nanodelcev. V primeru uporabe šaržnega reaktorja so se dekstranski magnetni nanodelci izkazali kot boljši adsorbent za odstranjevanje Cr(VI) od hitozanskih. S hitozanskimi nanodelci smo odstranili več Cr(VI) iz vodne raztopine v enakem časovnem intervalu v primeru uporabe cevnega reaktorja. Proučevali smo tudi vpliv hitrosti pretoka v cevnem reaktorju na delež odstranjenega Cr(VI). Ugotovili smo, da hitrost pretoka ne vpliva na adsorpcijo pri danih proučevanih pogojih. Kadar smo za odstranjevanje Cr(VI) uporabili cevni reaktor z obtokom, smo dosegli še večji učinek adsorpcije, saj se z vsakim obtokom poveča delež odstranjenega Cr(VI) iz vodne raztopine, saj je na voljo še aktivnih mest za vezavo adsorbata.
Ključne besede: krom, kromovi (VI) ioni, maghemitni nanodelci, hitozanski nanodelci, dekstranski nanodelci, adsorpcija.
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 396; Prenosov: 64
.pdf Celotno besedilo (1,70 MB)

8.
Uporaba encimskih skupkov za odstranjevanje diklofenaka iz odpadnih vod
Jan Opara, 2019, diplomsko delo

Opis: Zamrežene encimske skupke (CLEAs) in zamrežene magnetne skupke (mCLEAs) smo pripravili iz encima lakaze. Imobilizacija je potekala ob prisotnosti mrežnega povezovalca – glutaraldehida (GA). Za pripravo mCLEAs smo uporabili maghemitne aminosilanske magnetne nanodelce. Pripravljenim CLEAs in mCLEAs smo po končanem postopku imobilizacije določili tudi učinkovitost imobilizacije na osnovi določene koncentracije prisotnih proteinov v supernatantu (s pomočjo Bradfordove metode). Namen diplomske naloge je bila presnova diklofenaka v njegove manj toksične produkte s pomočjo proste lakaze ter imobilizirane lakaze v obliki CLEAs in mCLEAs. Pri tem smo optimirali različne procesne parametre, kot so: koncentracija diklofenaka, temperatura in pH. Prav tako smo proučevali kinetiko reakcije ter stabilnost CLEAs in mCLEAs pri 4 °C. Za lakazo, imobilizirano v obliki CLEAs in mCLEAs, smo proučevali tudi možnost njene večkratne uporabe. Vsebnost dikofenaka v vzorcih smo analizirali z metodo tekočinske kromatografije visoke ločljivosti (HPLC). Določili smo optimalne pogoje za razgradnjo diklofenaka s prosto in imobilizirano lakazo v obliki CLEAs in mCLEAs. Na osnovi dobljenih rezultatov smo ugotovili, da encim lakaza v prosti obliki ter imobilizirani obliki CLEAs in mCLEAs uspešno razgrajuje diklofenak, vendar bi zaradi daljše stabilnosti, lažjega ločevanja in večkratne uporabe za razgradnjo diklofenaka na čistilne naprave aplicirali mCLEAs.
Ključne besede: encim, lakaza, diklofenak, imobilizacija, CLEAs, mCLEAs, HPLC
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 467; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

9.
Termodinamske lastnosti dvofaznega sistema polimer trilaurin/superkritični CO2 in formulacija zdravilnih učinkovin
Kaja Zadravec, 2019, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo zajema študijo fizikalno-kemijskih in transportnih lastnosti dvofaznega sistema trilaurin/superkritični CO2 ter formulacijo aktivne učinkovine nimodipina v trilaurinsko matrico z uporabo superkritičnih fluidov. Visokotlačni procesi z uporabo superkritičnih fluidov so trajnostni, okolju prijazni in ekonomsko ugodni ter imajo široko paleto uporabe. Uporabljajo se v vedno večjem obsegu v farmacevtski, živilski, tekstilni in kemični industriji. Kot supekritični fluid smo uporabili okolju prijazen in termodinamsko stabilen supekritični CO2. Določili smo gostoto za binarni sistem (trilaurin/superkritični CO2) v območju tlakov med 0,1 MPa in 35 MPa pri dveh izotermah (60 °C in 80 °C) z uporabo visokotlačne metode z nihajočo U-cevko. Pri istih pogojih smo določili površinsko napetost binarnega sistema s kapilarnim dvigom in kapljično metodo, kjer smo ugotovili, da sta metodi med sabo dokaj primerljivi. Z magnetno suspenzijsko tehtnico smo za binarni sistem določili topnosti in difuzijske koeficiente. Tališče smo določili z visokotlačno kapilarno metodo in s pomočjo TGA/DSC analize. Pri atmosferskem tlaku znaša tališče polimera trilaurin 44,7 °C in ima talilno krivuljo dP/dT z negativnim naklonom. Podatke termodinamičnih lastnosti preučevanega dvofaznega sistema smo uporabili za določitev optimalnih parametrov za izvedbo visokotlačne mikronizacije. Kot nosilno matriko smo uporabili polimer trilaurin in nanj vezali v vodi slabo topno učinkovino nimodipin. Dobljeni praškasti produkt smo analizirali z LC-MS/MS metodo in ugotovili, da se je po pršenju vsebnost nimodipina v trilaurnski matrici ohranila in znašala 94,97 %. Izvedli smo test sproščanja zdravilne učinkovine, kjer smo simulirali pogoje v želodcu pri 0,1 M vodni raztopini HCl ter tako dobili hitrostne profile raztapljanja zmesi nimodipina trilaurin/nimodipin. Potrdili smo, da je bil profil raztapljanja nimodipina, obdelanega s mikronizacijskim postopkom PGSS, 2‒3-krat višji napram neprocesiranemu nimodipinu.
Ključne besede: superkritični CO2, trilaurin, površinske napetosti, topnosti, mikronizacija, nimodipin, LC-MS/MS analiza
Objavljeno: 17.09.2019; Ogledov: 479; Prenosov: 68
.pdf Celotno besedilo (3,77 MB)

10.
Precipitacija in aktivnost transglutaminaze v superkritičnem ogljikovem dioksidu
Maja Globočnik, 2019, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava obarjanje encima transglutaminaze (TG), zamreženje TG in optimiranje sinteze zamreženih encimskih skupkov TG (CLEAs TG) v superkritičnem ogljikovem dioksidu (SC CO2) ter določanje aktivnosti TG. Najprej smo preliminarno z magnetno suspenzijsko tehtnico (MSB) izmerili topnost in določili difuzivnost CO2 v encimu. Nato smo encim obarjali in zamreževali v SC CO2 pri različnih pogojih. Preverjali smo vpliv pH in tlaka na aktivnost oborjenega, nezamreženega encima. Pri postopku sinteze CLEAs TG v SC CO2 smo proučili vpliv tlaka in količine dodanega mrežnega povezovalca glutaraldehida (GA) na učinkovitost imobilizacije in preostalo aktivnost CLEAs TG. Nazadnje smo proučili še vpliv dodatka ogrodnega proteina albumina iz govejega seruma (BSA) na učinkovitost imobilizacije in preostalo aktivnost sintetizirane CLEAs TG. Rezultati, dobljeni s pomočjo MSB, so pokazali dobro topnost CO2 v encimu TG. Najvišji difuzijski koeficient za sistem CO2/TG smo določili pri tlaku 10 MPa in temperaturi 37 °C. Pri tem tlaku sta najvišjo preostalo aktivnost ohranila tako nezamreženi encim (obarjanje) kot zamreženi encim CLEAs TG (z dodatkom 5 % (v/v) GA). Ob dodatku ogrodnega proteina BSA smo dobili večje in kompaktnejše CLEAs TG.
Ključne besede: transglutaminaza, precipitacija, zamreženi encimski skupki, superkritični ogljikov dioksid, magnetna suspenzijska tehtnica, topnost ogljikovega dioksida v encimu
Objavljeno: 06.09.2019; Ogledov: 1059; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (1,88 MB)

Iskanje izvedeno v 0.31 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici