| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 76
First pagePrevious page12345678Next pageLast page
1.
Pravice potnika/izletnika ob odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika
Selmin Kičin, 2020, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava problematiko pravnega položaja potnika v primeru odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika. Potnik pri načrtovanju potovanja vstopa v različne pogodbene odnose kot šibkejša pogodbena stranka, ki je za razliko od velikih družb strokovno in informacijsko podhranjena. Slovenska zakonodaja v veliki meri sledi zakonodaji EU in ščiti potnika v primeru odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika. To se kaže v posameznih institutih, kot so različni sistemi zavarovanj, sistemi vračil kupnin, organiziranje alternativnih možnosti izvedbe leta, odgovornosti ponudnikov turistične dejavnosti, odgovornosti za izbiro tretjih oseb itd. Kljub temu pa še obstajajo nekatera področja, kjer bi bila potrebna večja zaščita potnika. Pravni položaj potnika ob odpovedi leta zaradi stečaja letalskega prevoznika je odvisen od tega, na kakšen način in s kom potnik sklepa pravni posel, v katerega je vključena storitev letalskega prevoza. V osnovi poznamo tri načine oziroma možnosti nakupa letalske vozovnice. Potnik lahko vozovnico kupi neposredno od letalskega prevoznika. Če je nad letalskim prevoznikom začet stečajni postopek, je potrebno poleg ostalih možnosti, kot so takojšno vračilo kupnine ali organizacija nadomestnega leta, upoštevati še določbe insolvenčnega prava, ki ščitijo potnika kot upnika stečajnega postopka. Potnika pa se lahko odloči za sklenitev pogodbe o organiziranju potovanja, kjer organizator potovanja sklene pravni posel z letalskim prevoznikom, ki nastopa kot ponudnik storitve letalskega prevoza v pogodbi o organiziranju potovanja. Tukaj so pravila nekoliko drugačna, saj je pogosto breme odgovornosti za morebitno neizvedbo leta na organizatorju potovanja, saj je organizator tisti, ki organizira storitev letalskega prevoza in najde ustreznega prevoznika. Zato bo v tem primeru potnik lažje prišel do takojšnega vračila kupnine oziroma nadomestnega leta, kot v primerih, ko bo potnik sklenil pravni posel neposredno z letalskim prevoznikom, kjer bo najpogosteje svojo terjatev tj. kupnino prijavil v stečajni postopek v kolikor je nad njim uveden stečajni postopek. Insolvenčna zakonodaja ščiti potnika do te mere, da je pravni položaj vseh upnikov enak. Kar pomeni, da ni mogoče, da bi ostali upniki bili poplačani pred potnikom in v celoti, tako da bi le ta ostal brez poplačila oziroma bi bil poplačan kasneje. Velikokrat pa potnik ne pozna trenutnih razmer na trgu turističnih storitev, zato se odloči za sklenitev posredniške pogodbe o potovanju. Posrednik v imenu in na račun potnika sklene pravni posel z organizatorjem potovanja ali pa neposredno z letalskim prevoznikom. Pravna ureditev posredniku nalaga odgovornost za izbiro tretje osebe, kar pomeni zaščito potnika v primeru stečaja letalskega prevoznika, kadar posrednik pri izbiri ne ravna skrbno in ne preveri vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na izpolnitev pogodbe. Tudi v primeru, če potnik zahteva sklenitev pravnega posla z določenim letalskim prevoznikom, je posrednik dolžan potnika opozoriti na morebitne pomanjkljivosti oziroma okoliščine, ki bi lahko vplivale na samo izvedbo leta.
Keywords: odpoved leta, stečaj letalskega prevoznika, varstvo pravic potnikov, pogodba o prevozu oseb, pogodba o organiziranju potovanja, posredniška pogodba o potovanju, turistični paketi, odgovornost letalskega prevoznika, odgovornost organizatorja potovanja, odgovornost posrednika potovanja, potrdilo o potovanju.
Published: 11.11.2020; Views: 414; Downloads: 48
.pdf Full text (576,97 KB)

2.
Dogovori o sklenitvi pogodbe
Luka Šilc, 2020, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava dogovore in avtonomne institute, ki se v poslovni praksi uporabljajo v postopku sklepanja pogodbe. Poslovna praksa je v zvezi s pogajanji in sklenitvijo pogodbe razvila mnoge institute, s katerimi lahko stranki opredelita, da se bosta pogajali, o čem se bosta pogajali, kakšno ravnanje pričakujeta druga od druge med pogajanji pred sklenitvijo pogodbe oziroma izrazita način usklajevanja o pogodbeni vsebini ali o posameznih pogodbenih sestavinah. Stranki lahko tudi opredelita, da sta morda že dosegli določeno stopnjo soglasja glede nekaterih okoliščin posla ali izrazita svojo pripravljenost na nadaljnja pogajanja. Pomembno vprašanje, ki se postavlja, je vprašanje njihove pravne narave in posledic. Čeprav imajo v tem magistrskem delu obravnavani instituti in dogovori v poslovni praksi načeloma uveljavljene tipične značilnosti, so pravna narava in posledice praviloma odvisne od presoje vsakega konkretnega primera posebej. Za presojo ravnanja strank se uporabljajo tudi pravna pravila, a so ta še posebej abstraktna. V poštev pridejo predvsem pravna pravila, ki urejajo fazo pogajanj; za presojo, ali je doseženo soglasje o sklenitvi pogodbe, pa bodo pomembna tudi pravila o ponudbi in sprejemu. Avtonomni instituti olajšajo postopek sklepanja pogodbe, stranki pa lahko z njimi tudi konkretneje opredelita svoje potrebno ravnanje oziroma zavarujeta svoj položaj med pogajanji, tako da opredelita bodoči potek pogajanj ali ravnanje, ki se pričakuje od nasprotne stranke. Stranki pa lahko izrazita tudi svoje namere glede pogajanj in sklenitve pogodbe. Vsi obravnavani avtonomni instituti in dogovori strank služijo istemu cilju, to je uspešni sklenitvi pogodbe.
Keywords: pogajanja, ponudba, sprejem, izjava volje, sporazum o pogajanjih, pismo o nameri, pisna potrditev, patronatska izjava
Published: 20.07.2020; Views: 228; Downloads: 58
.pdf Full text (606,08 KB)

3.
Zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb po OZ in Načelih UNIDROIT
Anja Jelen, 2020, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo temelji na analizi instituta zastaranja v zvezi s terjatvami iz gospodarskih pogodb, ki je dopolnjena s primerjavo pravil ureditve zastaranja po Obligacijskem zakoniku in po Načelih UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe. Slednja zaradi teženj po poenotenju evropskega civilnega prava postajajo vse pomembnejša tudi v našem pravnem redu. S potekom zastaralnega roka dolžnikova obveznost zastara, veljavna pa ostaja naprej v obliki naturalne oziroma neiztožljive obveznosti. To pomeni, da je upnik ne more več sodno uveljavljati, zato pravimo, da je zastaranje institut, ki sili upnika k uveljavljanju svojih pravic. Enako velja tudi v primeru instituta zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb, ki ga v slovenskem pravu ureja Obligacijski zakonik. Ta zastaranju v gospodarskih zadevah namenja posebna pravila, ki so dodelana z obsežno sodno prakso. Institut zastaranja urejajo tudi Načela UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe, ki kot modelni zakonik predstavljajo poskus poenotenja gospodarskega pogodbenega prava na ravni EU, s poenostavljenim sistemom zastaranja pa konkurirajo togim določbam Obligacijskega zakonika. Primerjava med njima pokaže, da je ureditev po Obligacijskem zakoniku do gospodarskih subjektov strožja, medtem ko jim Načela UNIDROIT pri sklepanju pogodbenih razmerij puščajo več svobode, predvsem glede možnosti spreminjanja dolžine zastaralnih rokov. Kogentno naravo določb Obligacijskega zakonika, ki omejujejo avtonomijo strank pri oblikovanju obligacijskih razmerij, nekateri teoretiki kritizirajo, medtem ko jo drugi razumejo kot poskus zakonodajalca, da bi preprečil neskončne pravde in povečal pravno varnost. Ne glede na vse, pa se je za problematično pokazalo zlasti vprašanje vezanosti začetka teka zastaralnih rokov na objektivni trenutek. V zvezi s tem bi slovenski zakonodajalec moral slediti ureditvi iz Načel UNIDROIT in vzpostaviti kombinacijo objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka. Slovenska sodna praksa, ki bi se nanašala na institut zastaranja po ureditvi iz Načel UNIDORIT, ne obstaja. Vsled navedenega gre zaključiti, da subjekti pravil glede zastaranja iz Načel UNIDROIT v gospodarske pogodbe načeloma ne vključujejo, razlog pa gre iskati prav v prisilni naravi določb Obligacijskega zakonika. Iz Načel UNIDROIT namreč izhaja, da njihove določbe ne morejo nadomestiti kogentnih določb nacionalnega prava.
Keywords: gospodarska pogodba, zastaranje, zastaralni roki, avtonomija volje, ugovori, odpoved zastaranju, pripoznava dolga, Načela UNIDROIT
Published: 10.07.2020; Views: 328; Downloads: 58
.pdf Full text (535,41 KB)

4.
Prenos pogodbenih pravic in obveznosti - primerjava pravil OZ in Načel UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe
Taja Jeseničnik, 2019, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo predstavlja analizo institutov prenosa pogodbenih pravic in obveznosti ter primerjavo pravil slovenske ureditve v Obligacijskem zakoniku in ureditve v Načelih UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe. Načela UNIDROIT imajo v mednarodnem gospodarskem pravu zelo pomembno vlogo, saj predstavljajo poenotenje pravil gospodarskega prava in tako znatno olajšajo mednarodno poslovanje, saj se je z njihovo uporabo mogoče izogniti koliziji pravil nacionalnih pravnih redov. Pravice in obveznosti je mogoče prenesti ločeno, lahko pa se prenesejo tudi skupaj v okviru instituta prenosa pogodbe, zato so tudi pravila, ki urejajo prenos pogodbe na določenih mestih nekakšna smiselna kombinacija pravil, ki urejajo prenos pravic in pravil, ki urejajo prenos obveznosti, vsekakor pa imajo tudi svoje posebnosti. Vse tri institute, prenos pravic, prenos obveznosti in prenos pogodbe, ureja tako Obligacijski zakonik kot Načela UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe. Sama pravila obeh ureditev so si zelo podobna, vendar pa se na določenih mestih tudi razhajajo, kar je v magistrskem delu tudi podrobneje predstavljeno.
Keywords: cesija, prevzem dolga, pristop k dolgu, prenos pogodbe, Načela UNIDROIT, stranske pravice, ugovori
Published: 10.01.2020; Views: 622; Downloads: 150
.pdf Full text (731,78 KB)

5.
Prehod nevarnosti naključnega uničenja iz prodajalca na kupca v mednarodnih pogodbah: analiza sodne prakse
Tomaž Vajnhandl, 2019, master's thesis

Abstract: Prehod nevarnosti naključnega uničenja oz. poškodovanja je pomembna sestavina kupoprodajne pogodbe. Pravila o prehodu nevarnosti nam povedo, katera izmed strank pogodbe odgovarja za škodo, ki je nastala, čeprav nobena izmed strank ni zakrivila poškodbe. Pri mednarodni prodaji ima ključno vlogo pri urejanju Dunajska konvencija o mednarodni prodaji blaga, ki jo je v svoj pravni red prenesla večina neodvisnih držav. Dunajska konvencija določa več pravil, kdaj se prehod nevarnosti zgodi. Načeloma je prehod nevarnosti vezan na dobavo blaga. Po dobavi za naključno uničenje odgovarja kupec, razen v primeru, ko je uničenje oz. poslabšanje blaga posledica ravnanja ali opustitve prodajalca. V kolikor želi kupec ohraniti pravne zahtevke zoper prodajalca, mora aktivno ravnati. Poleg dolžnosti, da blago ohranja in preprečuje njegovo poslabšanje, mora blago takoj (čimprej) pregledati ali naročiti njegov pregled in o vseh napakah natančno in hitro obvestiti prodajalca. Sodišča so v primerih pravilnega pregleda in grajanja blaga dokazno breme že tudi prevalile na prodajalca. Vrnitev blaga v bistveno enakem stanju je ena izmed zahtev Dunajske konvencije tako v primerih, ko prodajalec ni dobavil primernega blago kot v primerih, ko ima kupec do prodajalca zahtevke zaradi naključnega uničenja oz. poškodovanja blaga. V mednarodnem prometu blaga stranke v svoje pogodbe zelo pogosto vključujejo klavzule, ki določajo določene sestavine prevozne pogodbe. Med temi sestavinami so tudi pravila, ki urejajo prehod nevarnosti. Najbolj razširjene trgovinske klavzule so klavzule Incoterms. Trenutno so še v veljavi klavzule Incoterms 2010. 1. 1. 2020 bodo v veljavo stopila pravila Incoterms 2020, ki jih stranke, z izrecnim sklicevanjem, lahko uporabijo že danes. Vseh enajst klavzul Incoterms 2010 oz. Incoterms 2020 prehod nevarnosti povezuje z dobavo. Kadar stranki v pogodbo vključita določeno klavzulo Incoterms, ta prevlada nad določili Dunajske konvencije o prehodu nevarnosti. Klavzule Incoterms zelo natančno urejajo prehod nevarnosti, zato se določbe Dunajske konvencije glede instituta prehoda nevarnosti praviloma v celoti umaknejo pravilom iz klavzul Incoterms. O popolni izključitvi Dunajske konvencije glede prehoda nevarnosti vseeno ne moremo govoriti, ko je v pogodbo vključena določena klavzula Incoterms. Dunajska konvencija tudi v primeru, ko je v pogodbo klavzula Incoterms vključena, vsaj teoretično še zmeraj, ureja prehod nevarnosti in dodatno regulira položaj kupca in prodajalca. Čeprav so primeri, ko je Dunajska konvencija dopolnili pravila Incoterms, zelo redki.
Keywords: Dunajska konvencija, Incoterms 2020, Incoterms 2010, prehod nevarnosti naključnega uničenja, kršitev pogodbe, dobava blaga, pregled blaga, poškodbe na blagu
Published: 24.12.2019; Views: 631; Downloads: 65
.pdf Full text (1002,06 KB)

6.
Distribucijska pogodba po pravilih DCFR
Alja Tretjak, 2019, master's thesis

Abstract: Distribucijska pogodba tako kot načeloma v nobeni evropski državi tudi v Sloveniji ni zakonsko urejena pogodba, povsod po svetu pa jo poslovni svet pozna. Pravila za njeno uporabo so dodelana s poslovno in sodno prakso oziroma se za njeno ureditev z analogijo uporabljajo pravila drugih pogodb, ki zakonsko so urejene (npr. prodajne in agencijske pogodbe). Distribucijska pogodba res ni urejena z zakonskimi pravili, je pa urejena v avtonomnih pravilih, ki jih stranke v svoje razmerje lahko vključijo in se po njih ravnajo. Zaradi pogostosti sklepanja distribucijskih pogodb v mednarodnem prostoru in želje po enotni ureditvi le-te, so distribucijsko pogodbo želeli urediti tudi na ravni Evropske unije (EU). Eden izmed uspešnih poskusov poenotenja gospodarskega pogodbenega prava na ravni EU je izdaja avtonomnega pravnega vira, to je Osnutka skupnega referenčnega okvira (DCFR), kjer je poleg drugih pogodb urejena tudi distribucijska pogodba. DCFR je pripravila skupina pravnikov in ni obvezujoč zakonsko sprejet akt, ampak služi le kot priročnik evropskega pogodbenega prava. Kljub temu, da je avtonomni pravni vir ima DCFR na področju poenotenja civilnega prava EU velik pomen, saj ponuja sprejemljive rešitve za pogodbene stranke po celi EU. Pri pisanju DCFR in s tem tudi pri ureditvi distribucijske pogodbe oziroma pri določanju pravic in obveznosti pogodbenih strank v distribucijski pogodbi, so pisci DCFR upoštevali pravne ureditve različnih pravnih redov v EU. Med različnimi pravnimi redi v EU so skušali najti skupne točke ureditve distribucijske pogodbe ter skladno s tem njeno ureditev zajeli v DCFR. Zaradi svoje narave, ki predstavlja potencialno nevarnost notranjemu trgu, mora biti distribucijska pogodba v EU skladna s konkurenčno zakonodajo, zato jo urejajo konkurenčna zakonska pravila tako na ravni EU kot tudi slovenska nacionalna konkurenčna pravila.
Keywords: distribucijska pogodba, obveznosti pogodbenih strank distribucijske pogodbe, prenehanje distribucijske pogodbe, DCFR, poenotenje evropskega gospodarskega pogodbenega prava, konkurenčno pravo
Published: 20.12.2019; Views: 384; Downloads: 87
.pdf Full text (794,45 KB)

7.
Prehod lastninske pravice od tretje osebe na komitenta v zvezi s komisijsko pogodbo
Benjamin Spiegl, 2019, undergraduate thesis

Abstract: V diplomski nalogi so predstavljene posebnosti in način prehoda lastninske pravice od tretje osebe na komitenta pri nakupni komisijski pogodbi. Ker so pri prodajni komisijski pogodbi stališča teoretikov glede prehoda lastninske pravice bolj enotna, kot pri nakupni komisijski pogodbi, je v diplomski nalogi obravnavana le nakupna komisija. Obravnava nakupne komisije temelji na primerjavi z običajno prodajno pogodbo ter na vlogi komisionarja, ki je hkrati v pogodbenem razmerju s komitentom in tretjo osebo. V diplomski nalogi je obravnavan zgolj prenos lastninske pravice, kot temeljne stvarne pravice, ugotovitve pa analogno veljajo tudi glede prenosa drugih stvarnih pravic. Kot predmet lastninske pravice so v diplomski nalogi obravnavane samo premičnine, ki so najpogosteje predmet nakupne komisijske pogodbe. Pri nakupni komisijski pogodbi da komitent svojemu komisionarju naročilo za nakup določenega blaga. Komisionar nato s tretjo osebo sklene pravni posel o nakupu blaga v svojem imenu, a za račun komitenta. Razlog, da komisionar ne kupuje stvari za lastne potrebe, ampak za potrebe komitenta, ne vpliva na prehod lastninske pravice od tretje osebe na komisionarja. Tretja oseba ni v neposrednem pogodbenem razmerju s komitentom. Gre za primer posrednega zastopanja, kjer zastopnikove izjave volje ne ustvarjajo pravic neposredno v sferi zastopanega. Zato med tretjo osebo in komitentom ne pride do vzpostavitve neposrednega pravnega razmerja. Med njima velja načelo ločenosti pravnih razmerij, po katerem pravila o komisijski pogodbi urejajo notranje razmerje med komitentom in komisionarjem, pravila o prodajni pogodbi pa urejajo zunanje razmerje med komisionarjem kot kupcem in tretjo osebo kot prodajalcem. Pri tem opazimo odmik od načela kavzalnosti, ki za uspešen prenos lastninske pravice zahteva veljaven zavezovalni pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico. Ta je hkrati kavza oz. podlaga razpolagalnega pravnega posla, s pomočjo katerega se lastninska pravica dokončno prenese. Čeprav se izročitev blaga zastopniku šteje za izročitev zastopanemu, pa med komitentom in tretjo osebo ne obstaja zavezovalni pravni posel, saj sta stranki vsaka svojega pravnega posla. Zato prehod lastninske pravice ni tako enostaven, kot pri običajni prodajni pogodbi, kjer sta prodajalec in kupec stranki istega pravnega posla.
Keywords: komisijska pogodba, komitent, komisionar, nakupna komisija, posredno zastopanje, prenos lastninske pravice
Published: 12.12.2019; Views: 455; Downloads: 50
.pdf Full text (421,90 KB)

8.
Obligacijskopravna vprašanja prevoza z Uberjem
Sašo Šilec, 2018, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo odpira in naslavlja obligacijskopravna vprašanja prevoza z Uberjem, pod predpostavko, da bi ta s svojim delovanjem prodrl tudi na trg Republike Slovenije. Za ustrezno preučevanje obligacijskopravnih vprašanj je potrebno poznavanje delovanja digitalne pametne platforme in poteka prevoznih storitev z uporabo mobilne aplikacije Uber, kar je predstavljeno v uvodnih poglavjih. V slednjih so izpostavljeni tudi posamezni problemi in izzivi, ki jih prinaša digitalizacija ponujanja različnih storitev, s poudarkom na konkretnem primeru prevozov z Uberjem. Problematika delovanja in ponujanja storitev preko mobilne digitalne platforme ob pomoči istoimenske mobilne aplikacije je izjemno široka in posega na različna pravna področja. Med pomembnejšimi so predvsem javnopravna vprašanja različnih dovoljenj, vprašanja statusa voznikov z vidika delovnega prava in pa obligacijskopravna vprašanja, ki vplivajo predvsem na uporabnike tovrstnih storitev. Zdi se, da so med naštetimi najmanj raziskana obligacijskopravna vprašanja, ki so predmet magistrskega dela. Ker je Slovenija od leta 2004 članica EU in v njej ob vseh nacionalnih pravnih predpisih veljajo tudi predpisi, ki so del prava EU, hkrati pa je trg Republike Slovenije tudi del notranjega trga EU, na katerem veljajo specifična pravila, je predstavljena tudi problematika z vidika prava EU. Pri tem je posebej izpostavljena sodba Sodišča EU v zadevi Asociación Profesional Elite Taxi proti Uber Systems Spain SL ter mnenje generalnega pravobranilca Szpunarja. Kljub temu, da se Sodišče EU in generalni pravobranilec v predstavljeni zadevi nista ukvarjala z obligacijskopravnimi vprašanji, lahko nekateri njuni zaključki in pomisleki služijo kot usmeritev pri iskanju odgovorov na obligacijskopravna vprašanja. Med slednjimi je izpostavljena problematika povezana s sklenitvijo pogodbe med osebami, ki so udeležene pri prevozu z Uberjem, to so uporabnik, upravljavec platforme in voznik. Glavno vprašanje, ki predstavlja osrednji del magistrskega dela je vprašanje pravne narave posameznega obligacijskopravnega razmerja. Pri iskanju odgovora na slednje so upoštevane možnosti, da gre za sklenitev posredniške, špedicijske ali prevozne pogodbe, pri vsaki izmed njih pa so predstavljeni tudi argumenti za in proti podreditvi razmerja posameznemu pogodbenemu tipu. Poleg vprašanja pravne narave razmerja so obravnavana še vprašanja trenutka sklenitve pogodbe in vsebine le-te, predvsem z vidika vključevanja splošnih pogojev pogodbe, ki jih uporabnikom v sprejem ob registraciji predloži Uber, in vprašanje sankcij za kršitev pogodbe.
Keywords: Prevozna pogodba, taksi prevoz, Uber, odškodninska odgovornost Uberja, splošni pogoji poslovanja, posredovanje pri sklepanju prevozne pogodbe.
Published: 12.12.2018; Views: 640; Downloads: 171
.pdf Full text (525,54 KB)

9.
Zavrnitev unovčitve neodvisne bančne garancije - analiza slovenske sodne prakse
Frane Krpina, 2018, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava institut neodvisne bančne garancije kot enega izmed novejših pravnih institutov na področju zavarovanja pogodbenih obveznosti. Posebnost neodvisne bančne garancije, znane tudi kot neakcesorna bančna garancija, bančna garancija na prvi poziv, bančna garancija brez ugovora ali stand-by akreditiv, je njena abstraktnost glede na temeljno razmerje med naročnikom in upravičencem iz bančne garancije. V pravni teoriji razmejitev med odvisno in neodvisno bančno garancijo ne povzroča večjih dvomov, problematika se pokaže šele ob vsakodnevni uporabi med pogodbenimi strankami. V magistrskem delu je skozi obsežno sodno prakso slovenskih sodišč analizirano, kdaj je mogoče govoriti o neodvisni naravi in kdaj bančna garancija ohranja svojo neodvisnost kljub pogojem dokumentarne narave. Napačna, dvomljiva in površna vsebina bančne garancije lahko pri ugotavljanju privede sodišča do drugačnih zaključkov in tako do napačne opredelitve pravne narave. Institut bančne garancije bankam in drugim finančnim institucijam, kot izdajateljem, omogoča zavrnitve pri unovčitvah bančnih garancij. Zavrnitev unovčitve je možna v primeru neizpolnjevanja predpisanih pogojev ali zaradi zlorabe pravic. Iz sodnih odločb je mogoče ugotoviti, da je večina zahtevkov zavrnjena zaradi napačne ali pomanjkljive predložitve predpisanih pogojev. Če je zavrnitev zaradi neizpolnjevanja predpisanih pogojev dokaj očitna in bankam naj ne bi povzročala težav, pa to ne velja glede zlorabe pravic. Pri ugotavljanju zlorab banke s težavo presojajo neupravičene zahtevke zaradi premalo relevantih podatkov, zato niso naklonjene zavrnitvam in jih večinoma izpolnijo. Iz navedenega sledi ugotovitev, da se z neupravičenimi zahtevki lažje spopadajo naročniki bančnih garancij s pomočjo izdanih začasnih odredb.
Keywords: neodvisna bančna garancija, naročnik bančne garancije, upravičenec bančne garancije, banka garant, dokumentarni pogoji, zavrnitev, unfair calling, zloraba bančne garancije, začasna odredba.
Published: 24.09.2018; Views: 759; Downloads: 159
.pdf Full text (523,81 KB)

10.
Pogodbena kazen v gradbeni pogodbi (po pravilih OZ in Rdeči knjigi FIDIC)
Tanja Lončar, 2018, master's thesis

Abstract: Naročnik in izvajalec se lahko v zvezi z gradbeno pogodbo dogovorita za pogodbeno kazen, ki stranko zavezuje, da bo v primeru kršitve svoje pogodbene obveznosti nasprotni stranki plačala določen denarni znesek ali ji preskrbela drugo premoženjsko korist. Pogodbena kazen je civilna sankcija, ki zaradi svojega kaznovalnega elementa stranko odvrača od kršitve pogodbenih obveznosti. To je razlog, da dogovor o pogodbeni kazni v anglosaškem pravnem sistemu ni dopusten. V tem sistemu imajo namreč drugačno pojmovanje pogodbe in se želijo izogniti kaznovalnemu elementu v pogodbenem pravu. Novejši primeri sodne prakse so sicer to strogo tradicionalno stališče nekoliko omilili. Stranki, ki sklepata gradbeno pogodbo z mednarodnim elementom, morata biti ob sklepanju pogodbe previdni, če bosta vanjo vključili določbo o pogodbeni kazni. To velja tudi za določbo o odškodnini za zamudo, ki jo predvideva Rdeča knjiga FIDIC. Slednja predstavlja pogodbene pogoje, ki imajo pravno naravo splošnih pogojev pogodb in se v gradbeni pogodbi uporabijo, če stranki izrazita voljo za njihovo vključitev v svoje pogodbeno razmerje. Stranki morata pri dogovarjanju zneska, ki se plača v primeru kršitve pogodbenih obveznosti, jasno izraziti svoj namen – ali se želita dogovoriti za pogodbeno kazen ali morda pavšalno ali limitirano odškodnino. Posledice dogovorov so različne, še posebej, če se v primeru spora uporabi pravo iz anglosaškega pravnega sistema, kjer bo izvršljiv le dogovor, ki v primeru kršitve pogodbe predvideva znesek, ki se lahko utemelji kot resnična vnaprejšnja ocena predvidene škode, ki nastane zaradi te kršitve. Iz pogodbene klavzule se skuša – ob upoštevanju okoliščin vsakega primera – izluščiti namen strank in od prava, ki se uporabi v konkretnem primeru, bo odvisna veljavnost oz. izvršljivost takšnega dogovora. Avtonomija strank pa tudi v slovenskem pravu ni neomejena, saj ni dopusten dogovor pogodbene kazni za denarne obveznosti, sodišča pa lahko pod določenimi pogoji tudi zmanjšajo dogovorjeno višino pogodbene kazni.
Keywords: pogodbena kazen, gradbena pogodba, Rdeča knjiga FIDIC, pavšalna odškodnina, odškodnina za zamudo, common law, zmanjšanje pogodbene kazni
Published: 24.09.2018; Views: 1358; Downloads: 279
.pdf Full text (1,03 MB)

Search done in 0.34 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica