| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 296
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Pogodbena avtonomija v dednem pravu : diplomsko delo
Minka Pučnik, 2009, diplomsko delo

Ključne besede: notarji, dedno pravo, pogodbena avtonomija, dednopravne pogodbe, diplomske naloge
Objavljeno: 23.07.2009; Ogledov: 2779; Prenosov: 739
.pdf Celotno besedilo (460,09 KB)

2.
Priznanje očetovstva : diplomsko delo
Anja Golčer, 2009, diplomsko delo

Ključne besede: priznanje očetovstva, diplomska dela
Objavljeno: 24.07.2009; Ogledov: 2645; Prenosov: 537
.pdf Celotno besedilo (603,17 KB)

3.
4.
Dedovanje v istospolni partnerski skupnosti : diplomsko delo
Alenka Kompan, 2009, diplomsko delo

Ključne besede: dedno pravo, istospolno partnerstvo, pravice homoseksualcev, dedovanje, diplomska dela
Objavljeno: 27.07.2009; Ogledov: 3003; Prenosov: 422
.pdf Celotno besedilo (344,34 KB)

5.
Problematika mednarodnih posvojitev : diplomsko delo
Iva Gajšek, 2009, diplomsko delo

Ključne besede: posvojitve, mednarodne posvojitve, družinsko pravo, diplomska dela
Objavljeno: 28.07.2009; Ogledov: 3810; Prenosov: 759
.pdf Celotno besedilo (761,68 KB)

6.
IZRAŽANJE VERSKE SVOBODE JEHOVOVIH PRIČ PRI BREZKRVNEM ZDRAVLJENJU
Matjaž Senica, 2009, diplomsko delo

Opis: Pravica do verske svobode in lastnega prepričanja je ena izmed najbolj temeljnih človekovih pravic, na kateri temeljijo vse ostale pravice. Eno od mnogih področij, kjer jo pacienti izvršujejo, je področje izbire načina zdravljenja oziroma medicinske oskrbe. Med pacienti obstaja skupina vernikov, ki zavračajo transfuzije krvi, namesto tega pa zahtevajo zdravljenje z razpoložljivimi brezkrvnimi nadomestki, ki so v sodobni medicini postali že nekaj povsem običajnega. S tem pa se ti pacienti izognejo tudi mnogim zdravstvenim zapletom, ki so povezani s transfuzijami krvi. Ti pacienti so Jehovove priče, ki svoje versko prepričanje o vzdrževanju krvi utemeljujejo s Svetim pismom. Danes jim to pravico priznavajo številne mednarodne pogodbe, nacionalne ustave in zakoni, ki temeljijo na pravici do samoodločbe oziroma avtonomiji pacienta. Ta pacientova pravica vsebuje dolžnost zdravnika, da pred določeno medicinsko oskrbo skrbno izvede pojasnilno dolžnost, ki predstavlja podlago za veljavno privolitev ali zavrnitev zdravljenja pacienta. Jehovove priče kot pacienti in kot starši, kadar odločajo o zdravljenju svojih otrok, namesto zdravljenja s transfuzijami krvi, utemeljeno zaupajo v brezkrvne alternative, ki zanje predstavljajo največjo pacientovo korist. Ker svoje verovanje in življenje skladno s tem razumejo kot odgovornost pred Stvarnikom Jehovom, takšnega načina zdravljenja ne prepuščajo naključju niti v morebitnih prihodnjih nepredvidljivih dogodkih. Zato pri sebi nosijo dokument Trajno pooblastilo, s katerim prepovedujejo zdravljenje s transfuzijami krvi, v primerih, ko o sebi ne bi bili sposobni sami odločati. Nadalje to pooblastilo opravičuje pooblaščenca, katere načine zdravljenja sme sprejeti in katere mora v pacientovem imenu zavrniti. Čeprav zavračanje krvi teh pacientov temelji na njihovem razumevanju Biblije, pa sodobna medicinska odkritja kažejo, da je takšno ravnanje utemeljeno tudi z zdravstvenega vidika. Mnogi zdravniki so na brezkrvne alternative že pričeli gledati kot na »zlati standard« medicinske oskrbe. Številna sodišča po vsem svetu Jehovovim pričam omogočajo izvrševanje njihove pravice do samoodločbe, zaradi česar to ni le mrtva črka na papirju, ampak pravno utemeljena praksa.
Ključne besede: Jehovove priče, verska svoboda, Biblija, transfuzija krvi, samoodločba pacienta, pojasnilna dolžnost, zavestna privolitev, vnaprej izražena volja, medicinske tveganja krvnih transfuzij, brezkrvne alternative.
Objavljeno: 02.02.2010; Ogledov: 4117; Prenosov: 743 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (4,01 MB)

7.
ESČP - DELOVANJE SODIŠČA IN PRIKAZ PRIMEROV POVEZANIH S 3. ČLENOM EKČP
Matjaž Vrabec, 2009, diplomsko delo

Opis: Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo ustanovljeno na podlagi evropske konvencije o človekovih pravicah, z dodatnim protokolom št. 11. Število sodnikov je enako številu držav članic — trenutno 47. Sodniki so izvoljeni s strani parlamentarne skupščine Sveta Evrope, za dobo šestih let. Sestava sodišča se menja na tri leta, zato je ob prvi sestavi sodišča polovica sodnikov imela le tri letni mandat. Sodniki na sodišču delujejo v svojem imenu in niso odgovorni nobeni državi. Ne smejo opravljati nobenih dejavnostih, ki so v nasprotju z njihovo neodvisnostjo ali nepristranskostjo. Prav tako jim preneha mandat ko dopolnijo 70 let. Vlogo na sodišče lahko poda posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev konvencije. Pritožbo lahko vložijo tudi države pogodbenice (državna pritožba), in sicer zaradi domnevnih kršitev določil konvencije, ki bi jih lahko pripisali drugi državi pogodbenici. Postopek pred sodiščem je mogoče razdeliti na več faz: predhodni postopek in registracija vloge, obravnavanje vloge, preskus dopustnosti vloge, dajanje vloge vladi v odgovor, morebitna prijateljska poravnava oziroma sprejetje sodbe. Evropsko sodišče za človekove pravice je pritožbeno in deluje po načelu subsidiarnosti, nanj se lahko stranke obrnejo po izčrpanju pravnih sredstev v svoji državi, in sicer po dokončni odločitvi domačega sodstva, in sicer v roku šestih mesecev. Sodbe sodišča postanejo dokončne po preteku treh mesecev in so za tožene države obvezujoče. Sodišče pa lahko, na zahtevo odbora ministrov poda svetovalna mnenja o pravnih vprašanjih, ki zadevajo interpretacijo konvencije in njenih protokolov. Če se osredotočimo na obravnavo konkretnega člena ugotovimo, da se je sodišče v številnih primerih ukvarjalo z vprašanjem kršitve tretjega člena konvencije, ki pravi »nikogar se ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati«. S teoretičnega vidika v zvezi varovane pravice ugotovimo, da je le-ta absolutna, kar je splošno sprejeto, skozi sodbe pa se je razvilo spoznanje, katera dejanja spadajo pod pojem mučenja, katera pod pojma nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje (njuno ločevanje pomeni da gre za dva dejanja, ki ju teorija in praksa razlikujeta). Večina dejanj, ki zapadejo pod tretji člen, spadajo pod pojem ravnanja, vendar pa je v določenih okoliščinah potrebno opredeliti tudi kaznovanje kot nedopustno ravnanje. Tretji člen z navajanjem nečloveškega in ponižujočega kaznovanja ustvarja razliko med takšnim kaznovanjem in kaznovanjem na splošno, pravica pa je lahko kršena tudi z opustitvijo ravnanja in ne z ravnanjem samim. Kot osnovno načelo glede dokaznega bremena pa velja, da domnevna žrtev nosi dokazno breme, vendar pa je kljub temu dolžnost države, da opravi učinkovito preiskavo okoliščin domnevnih kršitev. Sodišče je v svoji praksi določilo ločnico med mučenjem in drugimi oblikami nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ter podlago za razlikovanje. Forum je tudi mnenja, da ta člen prepoveduje izročitev osebe državi, kjer bi bila podvržena mučenju ali državi, kjer bi lahko bila izrečena smrtna kazen Drugo področje ki lahko zapade pod tretji člen je tudi prisilno zdravljenje kot modaliteta nečloveškega in ponižujočega ravnanja, vendar pa je sodišče navedlo, da bo pri presoji imela glavno vlogo uveljavljena praksa v medicini. Glede dokaznega bremena je sodišče v konkretnem primeru navedlo, da v okoliščinah, ko je posameznik pred odvzemom svobode zdrav in nepoškodovan, po izpustitvi ali ob zaslišanju pred tožilcem pa poškodovan, leži dokazno breme vzroka in nastanka poškodb na organih oblasti. Predstavljenih je pet primerov, od katerih so po odločitvi sodišča štirje pomenili kršitev tretjega člena konvencije, eden pa ne, kar nam nekoliko približa okvir stopnje varstva tega člena in meje dopustnosti ravnanj države. Najprej je kot splošen predstavljen primer Cakici v. Turč
Ključne besede: evropsko sodišče za človekove pravice, evropska konvencija o človekovih pravicah in svoboščinah, postopek pred sodiščem, prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, teoretična analiza, praktična analiza, konkretni primeri v povezavi s tretjim členom, Soering v. Združeno kraljestvo, Matko v. Slovenija, Rehbock v. Slovenija
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 5781; Prenosov: 999
.pdf Celotno besedilo (433,64 KB)

8.
UVELJAVLJANJE PRAVIC PACIENTOV NA PODROČJU ČEZMEJNEGA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA
Ana Lešnik, 2009, diplomsko delo

Opis: Pravica do zdravljenja v drugi državi članici je pravica posameznika, ki omogoča zdravstveno varstvo tudi zunaj meja domače države. V diplomski nalogi sta predstavljeni dve pravici iz sistema čezmejnega zdravstvenega varstva. Kot prva je predstavljena pravica do potrebnega zdravljenja v drugi državi članici, ki jo zavarovanec lahko uveljavlja na podlagi Evropske kartice zdravstvenega zavarovanja. Omenjena kartica omogoča ljudem iz držav članic Evropske unije (EU) ter iz Islandije, Hrvaške, Lihtenštajna, Norveške in Švice lažji dostop do zdravstvenih storitev med začasnim bivanjem v tujini. Največ pozornosti je namenjeno pravici do načrtnega zdravljenja v drugi državi članici. Za uveljavljanje pravice obstajata dva vzporedna sistema, ki omogočata mobilnost pacientov med državami članicami EU. Osnovni sistem predstavlja 22. člen Uredbe št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj Skupnosti, ki postavlja pogoj pridobitve predhodnega dovoljenja od nacionalnega nosilca zdravstvenega zavarovanja. Vzporedno pa Sodišče Evropske skupnosti (Sodišče ES) v svojih sodbah razlaga določbe Pogodbe o ustanovitvi evropske skupnosti in možnost prostega pretoka zdravstvenih storitev in dajatev med državami članicami neposredno na PES. V okviru načrtnega zdravljenja v drugi državi članici je prav tako mogoče zaznati povečano zanimanje ljudi za tako imenovani zdravstveni turizem. V nadaljevanju so navedene novosti, ki jih bo prinesla Uredba št. 883/04 o koordinaciji sistemov socialne varnosti in predlog Direktive o uveljavljanju pravic pacientov na področju čezmejnega zdravstvenega varstva. Ob konecu je predstavljena še trenutna zakonska ureditev čezmejnega zdravstvenega varstva v Sloveniji in postopek pridobitve dovoljenja za zdravljenje v drugi državi članici, ki se sproži na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Ključne besede: pravice pacientov, čezmejno zdravstveno varstvo, zdravstveno zavarovanje, Evropska unija, Evropska kartica zdravstvenega zavarovanja, prost pretok storitev in dajatev
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 3573; Prenosov: 500
.pdf Celotno besedilo (301,88 KB)

9.
UMETNA PREKINITEV NOSEČNOSTI
Mojca Horvat, 2009, diplomsko delo

Opis: Umetna prekinitev nosečnosti je ena izmed delikatnih tem, ki buri duhove po vsem svetu. Zgodovinsko ni povsem jasno, kako pogosto se je razpravljalo o etiki umetne prekinitve nosečnosti, vendar se je splošno pravno urejanje začelo šele v 18. stoletju. Danes je umetna prekinitev nosečnosti povsod po svetu zdravstveno in socialno neželen ukrep za uravnavanje rojstev in predstavlja le izhod v sili. Kljub vsem modernim metodam kontracepcije in njihovi široki dostopnosti, ter večji informiranosti, še vedno ostajajo številna dekleta in ženske, ki zaradi najrazličnejših razlogov svojo nosečnost zaznavajo kot neželeno. Umetna prekinitev nosečnosti ostaja edino sredstvo za preprečitev rojstva po spočetju. Za oblikovanje stališča in podajanje vrednostnih sodb je pomembno, da smo dobro informirani, saj nam le to omogoča objektivnejšo in bolj kritično presojo o umetni prekinitvi nosečnosti, vpogled v nasprotujoče stališče pa nam pripomore k večji tolerantnosti do slednjega. Stališča do umetne prekinitve nosečnosti temeljijo na tehtanju različnih vrednot, te pa so največkrat povezane tudi z moralno obsodbo žensk, ki so pripravljene te vrednote kršiti iz lastnih bolj ali manj sebičnih razlogov.
Ključne besede: umetna prekinitev nosečnosti, abortus, splav, zgodovina umetne prekinitve nosečnosti, pravna ureditev umetne prekinitve nosečnosti, pravni status zarodka
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 5161; Prenosov: 1618
.pdf Celotno besedilo (5,48 MB)

10.
INSTITUT RAZDEDINJENJA SKOZI TEORETIČNI IN PRAKTIČNI PRIKAZ
Maja Durič, 2009, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavano področje dednega prava, katerega temelj osnovne in vsake nadaljnje razprave ter izhajanj je dedovanje, proces, ki skozi določene predpostavke, pomeni upravičenje dedičev, da nasledijo zapustnikovo imetje in določbe, na kak način lahko do nasledstva pride. Ker se je skozi zgodovino udejanjil princip svobode testiranja, ki daje zapustniku možnost, da z oporoko razpolaga s svojim premoženjem tudi za čas po njegovi smrti, se ta svoboda razdelitve vseeno omejuje zaradi omogočanja koristi zapustnikovih najbližjih svojcev, z institutom nujnega deleža. Poudarek diplomskega dela se tako od temeljev dedovanja, zoži na specifično področje, ki se razprostira od upravičenja do nujnega deleža, do situacij, ko postane zaradi nedopustnega ravnanja dediča v odnosu do zapustnika, zagotavljanje nujnega deleža neobvezno. Neskladno z življenjskimi razmerami in moralo bi namreč bilo, če bi dedič navkljub svojim nedopustnim dejanjem, bil upravičen do določenega deleža samo na podlagi sorodstvene vezi. Ravno v izogib temu, je na voljo institut razdedinjenja, ki zapustniku omogoča, da določene dediče zaradi njihovega vedenja in dejanj, izključi iz dedovanja. Razdedinjenje spada tako rekoč poleg oporočnega dedovanja, pod dodatno, razširjeno avtonomijo zapustnika. Vendar ga tudi tu omejujejo taksativno našteti razlogi za razdedinjenje, ki določajo primere, v katerih lahko samo zapustnik razdedini nujnega dediča. Tako v primeru kršitve zakonite ali moralne dolžnosti, storitve hujšega kaznivega dejanja zoper zapustnika ali njegove bližnje sorodnike ter zaradi vdajanja brezdelju ali nemoralnemu življenju, tvega dedič, da bo z razdedinjenjem, izgubil to, kar bi mu drugače po naravi zakona nedvomno pripadalo, namreč, nujni dedni delež po svojem umrlem sorodniku ali zakoncu. Osrednja tema, razdedinjenje, pa ima stične točke, sploh glede razširjene avtonomije zapustnika glede določitve in izločitve dedičev ter možnostjo razpolaganja s svojim premoženjem po smrti, z institutoma dedno nevrednostjo ter odvzemom nujnega deleža v korist potomcev, katera sta tudi opisana in vsebinsko primerjana z razdedinjenjem. Celotno delo je tako zaokrožen prikaz - od temeljev pravic in možnosti dedovanja, do omejitev s strani oporočnika in zakonodajalca - skozi teoretičen in praktičen vidik.
Ključne besede: Dedno pravo, dedovanje, nujni delež, razdedinjenje
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 2843; Prenosov: 633
.pdf Celotno besedilo (397,18 KB)

Iskanje izvedeno v 0.34 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici