Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Standard dobrega strokovnjaka, poleg zaposlenih, je eden od osnovnih stebrov zdravstvenega sistema. Spoštovanje standardov je pogosto znak uspešnega kolektiva, ki se odraža v uspešnem zdravljenju pacientov. Standard dobrega strokovnega (profesionalni standard) je namreč osrednja stvar pri določanju odgovornosti za nastalo škodo. Igra ključno vlogo, saj kršitve tega standarda pripeljejo do vprašanja odgovornosti. Če zdravstveni delavec ne deluje po priznanih standardih, bi to povzročilo nastanek škode in govorimo o delovanju contra legem artis (nedopustno škodljivo dejanje). Zdravstveni delavec lahko krši ta standard v kateri koli fazi zdravljenja. Kršitev standarda se lahko pojavi, če je nepravilno izpolnil pojasnilno dolžnost, ni prejel pacientovega dovoljenja za zdravljenje, saj je mislil, da se posledice ne bodo pojavile, ni ravnal s potrebno skrbnostjo, zaradi česar je nastala pacientu škoda, itn. Odnos med pacientom in zdravnikom temelji na pogodbi (pogodba o zdravstvenih storitvah), ki opredeljuje pravice in obveznosti. Kršitev standarda prav tako pomeni le kršitev te pogodbe. Odgovornost, ki izhaja iz kršitev tega standarda, je lahko civilna in kazenska. V tej nalogi smo se omejili na civilno odgovornost (oziroma kršitev pogodbene obveznosti). Poleg tega je treba upoštevati, da ima pacient poleg pravic, tudi dolžnosti (pacient je lahko tudi soodgovoren za poslabšanje zdravja, če ni upošteval priporočil zdravnika). Z določitvijo odgovornosti zdravnika za škodo (ko so izpolnjeni vsi pogoji) pacient pridobi pravico do odškodnine. Pacient je upravičen do odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Znesek te odškodnine ni nikjer natančno določen.
Ključne besede: Standard skrbnosti, standard dobrega strokovnjaka, kršitev standarda, odškodninska odgovornost, pojasnilna dolžnost, zdravniška napaka, odškodnina.
Objavljeno v DKUM: 10.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 5
Celotno besedilo (1,99 MB)

Opis: V 20. stoletju so z namenom razvoja medicine, preprečevanja genetsko bolnih potomcev in izboljšanja vrste izvajali neetične poskuse na ljudeh. Ti so bili opravljeni brez privolitve žrtev. Zaradi vedno večje ozaveščenosti družbe o človekovih pravicah in napredka pravne znanosti, se je po drugi svetovni vojni začela sprejemati zakonodaja, ki je postavila etične smernice za izvajanje raziskav na ljudeh. Leta 1947 je bil sprejet Nürnberški kodeks, leto kasneje pa je Svetovno zdravniško združenje sprejelo Ženevsko deklaracijo o zdravniških dolžnostih. Pomembne svetovne organizacije so zatem podpisale še Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Helsinško deklaracijo o etičnih načelih medicinskih raziskav na ljudeh, Oviedsko konvencijo, Splošno deklaracijo o človeškem genomu in človekovih pravicah, Splošno deklaracijo o bioetiki in človekovih pravicah in Listino EU o temeljnih pravicah. Vsi navedeni pravni akti so pomembno vplivali na pravno ureditev raziskav (na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah) v Sloveniji. Opravljanje medicinskih poskusov na ljudeh brez njihove svobodne privolitve je pri nas prepovedano že z Ustavo Republike Slovenije. Ta določa tudi ostale ustavne kategorije, v luči katerih se morajo izvajati raziskave. Biomedicinske raziskave in kazniva dejanja v zvezi z njimi so opredeljena v Kazenskem zakoniku, ki prepoveduje kloniranje, ustvarjanje človeških zarodkov v raziskovalne (in druge) namene ter izvajanje drugih biomedicinskih posegov. Pravice pacientov ureja Zakon o pacientovih pravicah. Za magistrsko nalogo sta ključnega pomena še Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki ureja raziskave na zarodkih »in vitro«, pridobivanje in raziskovanje na embrionalnih matičnih celicah in Kodeks zdravniške etike, ki določa etične standarde za zdravnike pri izvajanju raziskav na pacientih. Pravna teorija in sodna praksa se pri pravnem urejanju raziskav na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah pogosto srečujeta s kolizijo med dvema ustavnopravnima kategorijama, pravico do življenja (zarodka) in svobodo znanosti. Do te kolizije pogosto prihaja zaradi nerešenega vprašanja o pravnem statusu človeškega zarodka. Evropsko sodišče za človekove pravice je o tem odločalo že večkrat, a enotne rešitve na to vprašanje doslej še ni podalo. Pomembni precedensi ESČP v zvezi z raziskavami na človeških zarodkih in pravnim statusom zarodka so zadeve Evans proti Združenemu Kraljestvu, Vo proti Franciji in Parillo proti Italiji.
Ključne besede: medicinsko pravo, človekove pravice, medicinska etika, medicinske raziskave, poskusi na ljudeh, evgenika, privolitev, znanstvene raziskave na in vitro zarodkih, in vitro oploditev
Objavljeno v DKUM: 11.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 41
Celotno besedilo (877,37 KB)

Opis: Dedno pravo, kot eno izmed temeljnih področij pravnih ved, ima pomembno vlogo pri urejanju prehoda premoženja in pravic umrle osebe na druge osebe. Praktikum za dedno pravo bo služil kot neprecenljiv vir znanja in praktičnih izkušenj. Prvenstveno je namenjen študentom Pravne fakultete Univerze v Mariboru, a tudi vsem tistim, ki želijo razumeti ali poglobiti svoje znanje s področja dednega prava in se pri tem spopasti z izzivi, ki se lahko pojavljajo pri dedovanju.
Ključne besede: dedovanje, dedič, nujni delež, oporoka, zapuščinski postopek
Objavljeno v DKUM: 22.11.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 219
Celotno besedilo (26,89 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Magistrsko delo obravnava vprašanja in dileme varstva osebnih podatkov zdravstvene narave in jih locira v pravnem sistemu. V glavnem se ukvarja z vrsto občutljivih osebnih podatkov zdravstvene narave. Občutljivi so zato, ker se nanašajo na lastnosti ali kvalitete človeka, zaradi katerih bi lahko bil podvržen diskriminaciji in/ali stigmatizaciji (npr. diagnoza psihološke bolezni, prizadetost, neplodnost, okuženost z virusom HIV ipd.). Slovenija je šesta država v Evropi, ki je v splošnem zavarovala pravico do varstva osebnih podatkov z Ustavo Republike Slovenije. Varstvo osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih Slovenije pa se od takrat razvija na različne načine. V Urgentnem kliničnem centru v Ljubljani so že okoli leta 2000 izdelali Izjavo o posredovanju informacij o osebnih podatkih in o zdravstvenem stanju, ki je urejala in legitimirala posredovanje informacij pacienta. Nekoliko kasneje, leta 2008, se je začelo načrtovanje projekta eZdravje. Kljub temu, da se je njegovo izvajanje dodobra začelo šele leta 2015, je do konca krize Covid-19 projekt doživel razcvet. Prinesel je ogromno novosti, ki so se izkazale za ene bolj in druge malo manj dobre. Pojav epidemije Covid-19 je prispeval tudi naklonjenosti vlade k izdajanju številnih predpisov in odlokov, kar je rezultiralo v precejšnjem razburjenju množice, ustavnih pritožbah, zahtevah po presoji ustavnosti kot tudi v dejanskih kršitvah človekovih in pacientovih pravic. S tem se zaključi historični pregled ureditve varstva osebnih podatkov v Sloveniji in se začne podrobna opredelitev danes veljavne pravne ureditve v zvezi s pravico do varstva osebnih podatkov, ki velja v našem nacionalnem pravnem redu. Pravica do varstva osebnih podatkov pacienta ni varovana zgolj na nacionalnem nivoju, temveč tudi skozi določbe primarnega in sekundarnega prava EU ter EKČP. Magistrsko delo zajema obravnavo vseh relevantnih pravnih aktov, ki kakorkoli vplivajo na uresničevanje pacientove pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov. Temelji varstva splošne pravice do osebnih podatkov so zastavljeni v določbah najvišjih aktov, t. j. v ustavi, primarnem pravu EU in EKČP. Poleg slednjih, magistrsko delo predstavlja tudi splošnejše pravne akte, ki urejajo pravila za zakonito uresničevanje navedene pravice, to sta Splošna uredba o varstvu podatkov kot del sekundarnega prava EU in Zakon o varstvu osebnih podatkov kot lex generalis za zadevno področje. Ker se delo osredotoča na obravnavo varstva osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih oziroma na specifično zdravstvene osebne podatke, sega raziskava tudi do specialnih zakonov na področju zdravstva, saj le-ti predvidevajo spoštovanje pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov v konkretnem. Varstvo osebnih podatkov zajema več pravic, denimo pravico do dostopa, pravico do omejitve obdelave, pravico do izbrisa ali pozabe, in med drugimi tudi pravico do seznanitve z osebnimi podatki. Slednja lahko na nek način asociira na pojasnilno dolžnost zdravnika. Oba fenomena namreč pokrivata pacientovo pravico do seznanitve, vprašanje je le do česa, kdaj in v kakšnem obsegu. Iz tega razloga je v magistrsko delo vključena primerjava, ki izpostavi njune razlike in določene skupne točke. Glede na to, da se večji del magistrskega dela osredotoča na pravo, veljavno v Sloveniji in deloma za EU, je na koncu vključena primerjava koncepcije varstva osebnih podatkov v dveh zelo različnih pravnih sistemih – ZDA in EU. S tem se magistrsko delo nekako zaokroži in uspešno prikaže celostno sliko varstva osebnih podatkov v smislu temeljne človekove in pacientove pravice.
Ključne besede: osebni podatki, občutljivi osebni podatki, zdravstveni osebni podatki, pravica do zasebnosti, varstvo človekovih pravic, zdravstvena dokumentacija, pojasnilna dolžnost, varstvo osebnih podatkov, medicinsko pravo, kršitve pravice do varstva osebnih podatkov
Objavljeno v DKUM: 04.09.2024; Ogledov: 89; Prenosov: 121
Celotno besedilo (5,53 MB)

Opis: Dandanes se v praksi pogosto srečamo z ljudmi, ki na svoja stara leta ali zaradi slabega zdravstvenega stanja več ne zmorejo skrbeti sami zase ter so lastniki kakšne nepremičnine in v tem primeru sklenejo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj si želijo na ustrezen pravni način zagotoviti varnost v zadnjem obdobju svojega življenja. V primeru sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju posameznik oziroma pogodbena stranka ostane lastnik nepremičnine do svoje smrti, druga pogodbena stranka pa bo sopogodbeniku na ustrezen in primeren način nudila pomoč ter varno starost. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je ena izmed pogodb, ki je najprimernejša za ureditev medsebojnih razmerij v primeru zgoraj navedenih želj stranke. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se namreč pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse svoje premoženje ali del premoženja, katerega izročitev je odložena do smrti preživljanca. Zakon za sklenitev zadevne pogodbe ne določa sorodstvenega razmerja med strankama, iz česar sledi, da lahko pogodbo o dosmrtnem preživljanju sklene tudi oseba, ki nima bližnjih sorodnikov. V magistrski nalogi je podrobneje analizirana in predstavljena pogodba o dosmrtnem preživljanju, tako iz zakonske ureditve, kot tudi sodne prakse. Z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika so bile določbe pogodbe o dosmrtnem preživljanju prenesene iz Zakona o dedovanju v Obligacijski zakonik. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je obligacijskopravna pogodba, ki ustvarja obveznosti za obe pogodbeni stranki, torej med strankama nastane dvostransko obligacijsko razmerje (obe stranki sta hkrati dolžnik in upnik). Pogodba o dosmrtnem preživljanju se v slovenski pravni praksi uporablja v različne namene. Pri sestavi takšne pogodbe pa ima pomembno vlogo notar, saj se za sklenitev pogodbe zahteva stroga obličnost pravnega posla – pogodba mora biti namreč sklenjena v obliki notarskega zapisa. Nadalje je v primeru izpolnjevanja katerega izmed razlogov za razvezo pogodbe pomembna vloga sodišča, ki lahko pogodbo na predlog ene ali druge stranke tudi razveže. Bistvena značilnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju je, da ob njeni sklenitvi ni znano, koliko časa bo moral preživljalec izpolnjevati svojo obveznost do preživljanca. Preživljalčeva obveznost je namreč odvisna od povsem negotovega in življenjskega dejstva (nastopa smrti preživljanca). Iz navedenega je mogoče zaključiti, da ima pogodba o dosmrtnem preživljanju elemente tveganja (elemente aleatornosti).
Ključne besede: pogodba o dosmrtnem preživljanju, preživljanje, preživljalec, preživljanec, nujni dediči, razveza, davek, odplačnost, aleatornost, dedno pravo.
Objavljeno v DKUM: 11.07.2024; Ogledov: 165; Prenosov: 106
Celotno besedilo (844,18 KB)