| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 325
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Pridobitev in kritje medicinsko tehničnih pripomočkov v Sloveniji in na Hrvaškem
Saša Cigut, 2022, master's thesis

Abstract: Uvod: Medicinsko-tehnični pripomočki predstavljajo pomembno vlogo pri zagotavljanju zdravstvenega varstva, ki je med državami članicami Evropske unije različno urejeno. Naš namen je bil raziskati, do kakšnih razlik prihaja pri financiranju, postopkih, predpisovanju, kritju stroškov, trajnostni dobi in pridobitvi medicinsko-tehničnih pripomočkov v Sloveniji in na Hrvaškem. Metode: Izvedli smo pregled tuje in slovenske literature s področja medicinsko-tehničnih pripomočkov. Uporabili smo deskriptivno metodo in kvantitativno metodo raziskovanja, pri čemer smo med seboj primerjali 92 pripomočkov v slovenskem in hrvaškem seznamu s šifrantom medicinsko-tehničnih pripomočkov. Pripomočke smo primerjali ter za prikaz ugotovitev uporabili statistično opisno analizo. Rezultati: Ugotavljamo, da v Sloveniji in na Hrvaškem ne obstajajo statistično značilne razlike v cenovnem standardu izbranih medicinsko-tehničnih pripomočkov (P>0,05) in da imajo zavarovane osebe v obeh državah pravico do pripomočkov. Določene pripomočke lahko predpiše isti tip zdravnika v obeh državah. Vseh pripomočkov ni možno dobiti na izdajo in izposojo v Sloveniji in na Hrvaškem, prav tako se med državama razlikuje trajnostna doba pripomočkov. Razprava in sklep: Kljub razlikam je vsem zavarovanim osebam v obeh državah omogočen dostop do medicinsko-tehničnih pripomočkov. Zdravstveni sistem in zdravstveno zavarovanje je v obeh državah podobno urejeno. Menimo, da bosta v prihodnje s sprejetjem in upoštevanjem enotne evropske zakonodaje pridobitev in dostop do pripomočkov lažja in na voljo več uporabnikom.
Keywords: medicinsko-tehnični pripomočki, zdravstveno zavarovanje, zdravstveno varstvo, predpis MP, financiranje zdravstvenega varstva
Published in DKUM: 16.05.2022; Views: 26; Downloads: 10
.pdf Full text (2,60 MB)

2.
Pravni in etični izzivi robotizacije v medicinski stroki : magistrsko delo
Urška Grubač Kaučič, 2022, master's thesis

Abstract: Robotizacija je vsak dan bolj prisotna v naših življenjih. Omogoča nam lažji vsakdan, nižje cene industrijsko proizvedenih dobrin in nenazadnje omogoča, da so operativni posegi izvedeni natančneje, okrevanje pacienta pa je lažje. Ob uvajanju robotov (kirurških, negovalnih, diagnosticiranih, …) v medicino se odpirajo tako pravna kot etična vprašanja. Pravni vprašanja se odpirajo na več področjih. Najbolj pereče je za posameznika nedvomno vprašanje odškodninske odgovornosti v primeru škodnega dogodka, ki je posledica uporabe robota v medicinski stroki. Izpostavlja se, da trenutni, odškodninski sistem odgovornosti za napake zdravnika, ni optimalen. Slednje prepoznava tudi evropski zakonodajalec. Kot morebitne boljše rešitve se med drugim navaja uvedba nekrivndnega sistema odgovornosti za napake zdravnika, uveljavitev objektivne odškodninske odgovornosti države po vzoru odgovornosti države za cepljenje na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih, uvajanju sistema obveznega zavarovanja dopolnjenega z kompenzacijskih skladom pa tudi uveljaviti novega e-subjekta prava. Ob tem ne smemo pozabiti, da bodo roboti dopolnilo delo zdravstvenega tima in zdravnika posameznika, zato je še posebej pomembno, da so vsakemu pacientu zagotovljene enake pravice, kot bi jih imel, v kolikor robot ne bi bil prisoten. Venomer je potrebno spoštovati avtonomijo pacienta, kot vrhovno načelo, ki ga zasleduje Zakon o pacientovih pravicah. Ob tem zagotoviti pravico do samoodločanja, ki temelji na primerno podani pojasnilni dolžnosti, s čimer zdravnik sam omogoči pacientu, da izbere, kar misli, da je najbolje zanj. Pomembna vprašanja se odpirajo tudi na področju varovanja osebnih podatkov. Robotski sistemi, kot informacijski sistemi, med svojim delovanjem nenehno zbirajo in obdelujejo podatke ter jih v sklopu komuniciranja z ostalimi napravami tudi nenehno prenašajo. Varovanje osebnih podatkov je prepoznano, kot posebej občutljivo, zato je tudi varovano z več pravnimi akti tako na ravni evropske unije, kot na nacionalni ravni. Ob vedno večjemu številu robotov in dolžnosti zdravnika do pojasnilne dolžnosti, se zastavi pomembno vprašanje, ali bi morda v prihodnosti lahko informirana privolitev pacienta v poseg, ki bo opravljen z robotom, pomenila de facto privolitev v obdelavo osebnih podatkov s strani uporabljenega robota. Ob opredelitvi do pravnih problemov nikakor ne smemo pozabiti na mnoga etična vprašanja. Primeroma navedemo vprašanja: ali bodo roboti lahko nadomestili pristen stik sočloveka, ali bo pri tem nudena enaka kvaliteta zdravstvene oskrbe, je morda tveganje za kibernetske napade preveliko? Pomembno je, da na področju uvajanja robotike v medicino, zavzamemo trdna etična stališča, ki bodo omogočala vse splošno zaupanje ljudi v novo tehnologijo. Zadevno področje ni pravno neurejeno zgolj pri nas. Iz primerjalne analize pravnega reda Republike Slovenije in Republike Hrvaške je moč razbrati, da tudi Republika Hrvaška nima vzpostavljenih pravnih pravil in pravnih mehanizmov, ki bi podajala odgovor na predhodno zastavljena vprašanja. Zaradi navedenega je nujno, da k urejanju tega novega področja celostno pristopi evropski zakonodajalec. Smiselno bi bilo uvesti vsaj minimalno harmonizacijo pravnih pravil držav članic, saj bi le-ta omogočala boljšo pravno varnost za zdravnike, paciente in proizvajalce robotov znotraj Evropske Unije. Evropska Unija ne bi bila prisiljena k sprejemanju standardov, ki bi jih določile tretje države.
Keywords: robotizacija, civilna odgovornost, odškodninska odgovornost robota, e-subjekt, etična načela
Published in DKUM: 08.04.2022; Views: 168; Downloads: 60
.pdf Full text (722,34 KB)

3.
Omejitev osebne svobode starejših v domu za starejše na odprtem oddelku
Sara Vigali, 2022, master's thesis

Abstract: Uvod: Zaposleni v domovih za starejše v podravski statistični regiji delajo z najbolj ranljivo skupino – to so starejši, ki so jim lahko velikokrat zaradi manjše samostojnosti in hkrati večje odvisnosti od negovalcev oziroma oskrbovalcev kršene pravice. Pričujoča magistrska naloga zastavlja raziskovalno vprašanje: »Kakšna je problematika poznavanja kršitev pravic osebne svobode starejših v domovih za starejše občane (na odprtem oddelku) s strani zdravstvenega in negovalnega osebja?« Metode: Izvedena je bila kvantitativna raziskava, ki je potekala med zdravstvenim in negovalnim osebjem zaposlenih v domovih za starejše, na odprtih oddelkih, na področju severovzhodne Slovenije (N = 124). Kot instrument raziskave je bil izbran anketni vprašalnik, ki smo ga pripravili sami, na podlagi teoretičnih izhodišč in raziskav obravnavanega področja. Za preverjanje naših hipotez smo uporabili postopke opisne statistične obdelave podatkov. Rezultati: 94 % (N = 92) anketiranih je navedlo, da so s pravicami starejših do osebne svobode seznanjeni, le 6 % pravic ne pozna. Potreba po izobraževanju o problematiki kršenja pravic zaposlenih do starejših se je v raziskavi pokazala le pri diplomiranih zdravstvenih delavcih, medtem ko drugi anketiranci interesa zanjo niso pokazali. Večina zaposlenih v domovih za starejše občane navaja, da ne krši pravice starejše osebe do osebne svobode. 88 % vseh anketiranih pa je ocenilo, da omejevanje pravic starejših do osebne svobode pozitivno sovpada z zadovoljstvom uporabnikov ter dobrim medsebojnim odnosom. Razprava in sklep: Znanje zdravstvenih delavcev na področju prava in pravic, ki jih imajo starejši v domovih za starejše občane, in na splošno je siromašno. Ključen razlog za obstoj njihove socialne izključenosti in diskriminacije ter kršenja pravic, ki jih imajo, pa je primarno preventivne, a tudi kurativne in, seveda, tudi družbene narave, delno pa tudi posledica ignorance zdravstvenega sistema.
Keywords: starejše osebe, dom za starejše osebe, osebna svoboda, pacientove pravice, medicinska sestra
Published in DKUM: 22.03.2022; Views: 181; Downloads: 43
.pdf Full text (533,43 KB)

4.
Opredelitev medicinske napake skozi sodno prakso : magistrsko delo
Eva Žagar, 2022, master's thesis

Abstract: Zdravstveni delavci se pri svojem delu pogosto znajdejo v težkih situacijah, kjer je od njihove odločitve odvisno pacientovo zdravje in življenje. Vso zdravstveno osebje se pri svojem delu srečuje z različnimi pravnimi in etičnimi dilemami, zato se od njih pričakujejo tudi določene osebne lastnosti, predvsem moralne kvalitete. Hkrati s tem se od njih pričakuje, da bodo pri svojem delu ravnali z zadostno skrbnostjo in strokovnostjo, njihovo dolžno ravnanje pa je jasneje opisano z zakoni in veljavnimi medicinskimi standardi. Pri svojem delu so zdravstveni delavci osebno – moralno, poklicno – deontološko in pravno odgovorni. Kadar je pacientovo poslabšanje zdravja posledica njihovega nestrokovnega in nepravilnega ravnanja ter odstopa od pričakovanih norm zdravstvene stroke, lahko govorimo o medicinski napaki. V primeru takšnih odstopanj od pričakovanih norm in pravil je zdravstveni delavec pravno odgovoren in lahko za svoja ravnanja odgovarja v okviru kazenskega, odškodninskega ali disciplinskega postopka. Od teže in okoliščin posameznega primera medicinske napake oziroma od ravnanj posameznega zdravstvenega delavca je odvisno, kateri izmed naštetih postopkov bo uveden za vsak posamezen primer neskrbnega oziroma nestrokovnega zdravljenja. S pojmom medicinska napaka opisujemo ravnanje, ki bistveno odstopa od profesionalnih standardov in kršitev dolžne skrbnosti ter pazljivosti. Vsako poslabšanje zdravja pacienta nujno ne pomeni medicinske napake. Ker so medicinski posegi vedno nujno povezani z določenim tveganjem, je potrebno jasno razmejiti, katero ravnanje predstavlja medicinsko napako, in kdaj govorimo o zapletu, saj le medicinska napaka povzroči pravno odgovornost zdravstvenega delavca.
Keywords: medicinska napaka, pacient, zdravstvena storitev, odgovornost zdravnika, standard dobrega strokovnjaka, malomarno zdravljenje, Zdravniška zbornica Slovenije
Published in DKUM: 17.02.2022; Views: 268; Downloads: 91
.pdf Full text (1,40 MB)

5.
Pravica do osebne identitete in določitve lastnega izvora pri otrocih spočetih z biomedicinsko pomočjo : magistrsko delo
Urša Plesnik, 2022, master's thesis

Abstract: Pravica do določitve lastnega izvora se je v zadnjih nekaj desetletjih izoblikovala v povezavi s pravico do osebne identitete in osebnega razvoja posameznika. V mednarodnem pravu se je pravica do osebne identitete kot samostojna otrokova pravica uveljavila v 8. členu Konvencije o otrokovih pravicah, v evropskem pravnem prostoru pa jo je na podlagi 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah s sodno prakso izoblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice. Pravica do poznavanja lastnega izvora vključuje dostop do informacij o pomembnih vidikih posameznikovega življenja, zlasti o okoliščinah njegovega rojstva, otroštva in starševskih razmerjih. V zadnjem času se o pravici do določitve lastnega izvora vse pogosteje razpravlja v zvezi s pravico do anonimnosti darovalcev spolnih celic. Obe nasprotujoči si pravici sta zajamčeni v 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Vse glasnejše so zahteve, da se načelo anonimnosti darovalcev spolnih celic umakne v korist otrokovi pravici do določitve lastnega izvora.
Keywords: osebna identiteta, poznavanje lastnega izvora, spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, določitev starševstva, določitev materinstva, določitev očetovstva, postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo, nadomestno materinstvo.
Published in DKUM: 17.02.2022; Views: 206; Downloads: 46
.pdf Full text (1,59 MB)

6.
Pravne in etične dileme pri darovanju organov mladoletnih oseb : magistrsko delo
Nataša Jakopič, 2020, master's thesis

Abstract: Darovanje organov je danes dobro uveljavljena kirurška medicinska praksa. Predstavlja učinkovit način zdravljenja poškodb organov, ki so posledica hudih prometnih nesreč, težkih bolezni in današnjega načina življenja, saj bolnikom s presajenimi organi omogoča živeti kvalitetnejše in daljše življenje kot če novega organa nebi prejeli. V zadnjih desetletjih je bila v evropskem prostoru uspešno vzpostavljena transplantacijska mreža t. i. Eurotransplant za namene izmenjave in oskrbe držav z organi za potrebe transplantacij. Eurotransplant deluje na podlagi načela solidarnosti. Tudi Slovenija je postala njegova članica in obenem ustanovila še svojo nacionalno mrežo Slovenija Transplant. Idejna zasnova mednarodne izmenjave organov je izjemno uspešna, saj zagotavlja veliko verjetnost čakajočim bolnikom, da bodo potrebovani organ tudi prejeli. Donorstvo organov temelji na visoki stopnji samozavedanja in altruizma posameznika. V splošnem pa darovalcev organov primanjkuje, medtem ko se število prejemnikov nesorazmerno povečuje. Darovalci so lahko odrasle osebe, izjemoma tudi otroci, mladoletni ob izpolnjevanju strogih pogojev, saj so manj primerni zaradi svoje telesne in duševne nerazvitosti. Številne tuje raziskave poročajo tudi o dolgotrajnih posledicah darovanja organov otrok, ki jih ta pusti v razvoju otroka. Vendar pa so otroci v določenih primerih najprimernejši darovalci. To je, kadar kateri izmed njihovih živečih sorojencev boleha za resno dedno genetsko boleznijo. V takšnih primerih bi bili otroci v svoji zgodnji starosti ustrezni darovalci za uspešno zdravljenje sicer neozdravljivih bolezni sorojencev. Govorimo o t.i. »saviour sibling« otrocih. Ker se v takšnih primerih biomedicina poslužuje posegov v genetiko človeka, se pojavljajo številna etična in pravna vprašanja, kje so meje poseganja v telo človeka in kakšni so dopustni nameni? Ali bomo lahko določili tudi spol in druge osebne lastnosti človeka? Nekatere države iz omenjenih dvomov zavračajo takšne biomedicinske posege, s katerimi bi sicer preprečili nastanek neozdravljivih bolezni. Treba se je vprašati, ali je mogoče, da bi bile takšne biomedicinske metode lahko med drugim sredstvo za izvrševanje človekovih pravic. Odgovori na takšna vprašanja bi najverjetneje bili povsem drugačni, če bi se v takšnih situacijah znašel vsak sam. Menim, da sta pravo in medicina ustvarjena zaradi ljudi. Z nekim naravnim namenom, da omogočata razvoj človeka. In kot je družba začela odprto razmišljati o občutljivih temah, kot je smrt in evtanazija, menim, da bi lahko začeli na enak način razmišljati tudi o rojstvu človeka. Današnja medicina uspešno sledi izzivom človekovega razvoja. Vendar pa miselnost družbe mnogokrat trči v etične dileme. Pojavljajo se dvomi o možnostih zlorab znanstvenega raziskovanja, vendar pa v kolikor so meje jasno določene in protipravna ravnanja ustrezno sankcionirana je tudi takšne dvome mogoče preseči. Navsezadnje, je skrb in temeljno vodilo znanosti in medicine blagor bolnika že od obstoja Hipokrata naprej.
Keywords: Darovalec, darovanje organov, privolitvena sposobnost, pravica do življenja, Oviedska konvencija, saviour sibling, predimplantacijska genetska diagnostika.
Published in DKUM: 03.11.2021; Views: 277; Downloads: 76
.pdf Full text (1,32 MB)

7.
Vpliv (ne)uporabe gensko spremenjenih organizmov na pravico do zdravstvenega varstva – primerjalnopravni vidik : doktorska disertacija
Katja Meško Kuralt, 2021, doctoral dissertation

Abstract: Pravne posledice minimalnih standardov kakovosti v zvezi z zagotavljanjem ustreznega zdravstvenega varstva so tiste posledice, ki nastajajo, in tiste, ki nastajajo, a se v znanosti ne morejo izraziti z gotovostjo, temveč s stopnjo verjetnosti (npr. na področju GSO tako ni mogoče trditi obstoja nekaterih pravnih posledic, saj zaradi kratkotrajne uporabe GSO na trgu, le-te še niso dokazane s stopnjo gotovosti, kljub temu pa so pomembna informacija za ohranjanje zdravja ljudi in okolja). Pravne posledice sem razvrstila glede na njihov vpliv na zdravje ljudi in varstvo okolja, in sicer na pozitivne in negativne pravne posledice ter tudi glede na učinek uporabe GSO (tj. neposredne in posredne pravne posledice). Z namenom opredeliti minimalne standarde kakovosti zdravstvenega varstva v luči uporabe GSO sem v doktorski disertaciji analizirala pravna pravila, ki se med primerjalnopravnimi področji držav članic razlikujejo, predvsem z vidika implementacija pomembnih uredb in direktiv, ki se (ne)posredno nanašajo na področje uporabe GSO. Prav tako sem analizirala tudi pomembne sodbe SEU, ki so povezana z GSO, in sicer z vidika sankcij zoper nepravilnosti oziroma morebitne posledice, ki sledijo po zaključenih sodnih procesih.
Keywords: pravica do zdravstvenega varstva, vpliv na zdravje ljudi in okolja, ocena tveganja, pravne posledice uporabe GSO, previdnostno načelo
Published in DKUM: 11.10.2021; Views: 296; Downloads: 42
.pdf Full text (3,72 MB)

8.
Analiza izvajanj načel v zvezi z obdelavo osebnih podatkov v zdravstvu : magistrsko delo
Nina Gradišnik, 2021, master's thesis

Abstract: Zakonodaja je na področju zdravstva izjemno razpršena, posledično so tudi določila o varstvu osebnih podatkov v zdravstvu določena v različnih aktih, kar lahko privede do nepreglednosti. Po uveljavitvi Splošne uredbe o varstvu podatkov se postavi vprašanje, kako ta vpliva na zahteve varstva osebnih podatkov ter kako se v zdravstvu odražajo načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov. Splošna uredba o varstvu podatkov na področju varstva osebnih podatkov v zdravstvu ni prinesla šokantnih vsebinskih sprememb, kar lahko povežemo z dejstvom, da obdelava osebnih podatkov v zdravstvu večinoma temelji na zakonski pravni podlagi (ki se s sprejetjem Splošne uredbe o varstvu podatkov ni spremenila). Vsekakor pa prinaša višjo stopnjo zavedanja pomembnosti varstva osebnih podatkov ter seveda za kršitelje predpisuje znatno višje kazni. Zraven zakonskih določb morajo izvajalci zdravstvene dejavnosti dosledno spoštovati tudi načela v zvezi z varstvom osebnih podatkov, ki predstavljajo temeljna vodila pri obdelavi osebnih podatkov. Tako na primer ni nujno, da je vse, kar je zakonito, tudi v skladu z načelom najmanjšega obsega podatkov, zakonsko predpisani rok hrambe se pod določenimi pogoji lahko izjemoma podaljša in podobno. Kljub podrobni zakonski ureditvi varstva osebnih podatkov v zdravstvu, pa se konkretne zahteve varstva osebnih podatkov določajo v praksi, torej pri vsakemu upravljavcu posebej. Konkretne smernice glede ustreznosti določenih ukrepov varstva osebnih podatkov je zaradi različnosti narave obdelav, izjemno težko (če ne nemogoče) zastaviti. Ker so zahteve varstva osebnih podatkov v veliki meri vezane tudi na razvoj informacijske in druge tehnologije, lahko določeni ukrepi varovanja čez noč postanejo nezadostni (npr. zaradi ugotovitve varnostnih napak v informacijskem sistemu). Izvajalci zdravstvene dejavnosti imajo glede obdelave osebnih podatkov izjemno težko nalogo – nenehno morajo spremljati razvoj zahtev ter zaščitnih ukrepov varstva osebnih podatkov ter predviditi varnostna tveganja in narediti vse, kar je v njihovi moči, da preprečijo nezakonito obdelavo. Posebno pozornost morajo nameniti tudi izobraževanju (in opominjanju) zaposlenih. Po preučitvi odločb Informacijskega pooblaščenca o prekršku namreč ugotovimo, da veliko večino kršitev v zdravstvu predstavljajo neupravičeni vpogledi v zdravstvene podatke pacientov. Pravica do zasebnosti pacienta vsekakor ni novost, kar pomeni, da bi se je moral zavedati popolnoma vsak zaposleni v zdravstvu. Nepooblaščeni vpogledi v zdravstvene podatke pomenijo grobo kršitev zasebnosti pacienta. Da bi izvajalec zdravstvene dejavnosti v čim večji meri preprečil kršitve varstva osebnih podatkov, mora poskrbeti, da zaposleni glede varstva osebnih podatkov prejmejo izčrpna navodila, da se izvajanje ukrepov redno preverja ter da se o njih zaposlene tudi redno izobražuje. Ključno je, da se izvajalci zdravstvene dejavnosti zavedajo, da gre pri kršitvi varstva zdravstvenih osebnih podatkov za poseg v temeljno človekovo pravico do zasebnosti ter da je treba storiti vse, da se kršitve preprečijo.
Keywords: Varstvo osebnih podatkov v zdravstvu, zdravstveni osebni podatki, posebne vrste osebnih podatkov, splošna načela varstva osebnih podatkov, minimalni standardi varstva osebnih podatkov, obdelava osebnih podatkov, kršitev varstva osebnih podatkov, varnostni incident.
Published in DKUM: 28.07.2021; Views: 404; Downloads: 91
.pdf Full text (1009,46 KB)

9.
Zdravstvena oskrba zapornikov : magistrsko delo
Ksenija Vrbnjak, 2021, master's thesis

Abstract: Pravica do zdravstvenega varstva je ustavno varovana kategorija človekovih pravic in temeljnih svoboščin, katera se ne glede na osebne okoliščine in družbeni položaj posameznika mora zagotavljati vsakomur. Tudi okoliščina odvzema prostosti, zaradi prestajanja zaporne kazni ni nobena izjema. Čeprav upravičen odvzem prostosti ne pomeni kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, lahko le ta zaradi stresa in tesnobe, ki ju obsojenec pri tem doživlja, negativno vpliva na njegovo zdravje. To pomeni, da je potrebno zdravje zapornika spremljati ves čas prestajanja zaporne kazni ter mu nuditi ustrezno zdravstveno oskrbo. Za zdravstveno oskrbo obsojencev so primarno odgovorni pristojni regionalni zdravstveni domovi. Obsojencem pa zdravstveno oskrbo nudijo tudi zdravstveni delavci, zaposleni pri Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij. Po potrebi se obsojence napoti tudi k specialistom v zunanje zdravstvene ustanove. V primeru pomanjkljive zdravstvene oskrbe, obstaja tveganje kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kršitve na predlog pritožnika presoja Evropsko sodišče za človekove pravice, katero je oblikovalo bogato sodno prakso s tega področja. Evropsko sodišče za človekove pravice s svojimi sodbami, države članice opominja, da je varovanje telesne celovitosti zapornika med drugim tudi dolžnost države. Dolžnost države je, da zagotovi spoštovanje dostojanstva obsojenca in zaprtih oseb ne izpostavlja trpljenju, večjemu kot je potrebno za dosego namena kaznovanja. Dolžnost države je torej, da se pred sprejemom obsojenca v zavod za prestajanje kazni zapora prepriča, da je le ta sposoben in primeren za prestajanje zaporne kazni. Nadalje mora država zapornikom zagotavljati primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo. Dolžnost države pa je tudi prilagoditev zdravstvenim potrebam obsojencev s posebnimi potrebami, kar je v Republiki Slovenijo še posebej problematično. Obsojenci, ki menijo, da jim je kršena pravica do ustrezne zdravstvene oskrbe imajo poleg pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice na voljo, tudi številna druga pravna sredstva na podlagi nacionalnih predpisov, s katerimi lahko zahtevajo odpravo kršitev ter povrnitev povzročene škode. Nad ustreznim zagotavljanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin bdijo Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, Varuh človekovih pravic Republike Slovenije, Ministrstvo za pravosodje ter predsednik pristojnega okrožnega sodišča.
Keywords: medicinsko pravo, zdravstvena oskrba, zdravljenje, zapor, zapornik, pravice zapornika, zdravje zapornika, zdravljenje zapornika
Published in DKUM: 23.07.2021; Views: 415; Downloads: 87
.pdf Full text (875,22 KB)

10.
Medicina, pravo in družba : Sodobne dileme IV
2021

Abstract: Monografija 'Medicina, pravo in družba: sodobne dileme IV' predstavlja že četrto znanstveno monografijo te vrste. Tokratna monografija prinaša aktualne prispevke, povezane z osrednjo temo odgovornosti v zdravstvu. Avtorji v svojih prispevkih analizirajo in polemizirajo o različnih odprtih pravnih, etičnih in medicinskih vprašanjih in dilemah, s katerimi se srečuje danes zdravstvo, tako v Sloveniji, kakor tudi v primerjalnopravnih ureditvah in na globalni ravni. Vsebuje prispevke, ki s svojo vsebino posegajo na področje izbranih vprašanj civilnopravne in kazenskopravne odgovornosti (npr. zdravniške zbornice, zdravnikov, zdravstvenih delavcev, pacientov,…), evtanazije, nadomestnega materinstva in duševnega zdravja. Druga skupina prispevkov je posvečena temam, ki povezujejo pravo, šport in medicino (npr. sprememba spola, doping, delovnopravna vprašanja športnikov, odgovornost v športu,…). Tretjo skupino pa tvorijo prispevki, ki se nanašajo na teme, povezane z nalezljivimi boleznimi (Covid-19, SARS, H1N1, Ebola …) in z izbranimi vidiki glede zdravil (financiranje zdravil, iskanje novih zdravil, farmacevtsko pravo…).
Keywords: odgovornost, varnost, športno pravo, farmacija, nalezljive bolezni
Published in DKUM: 28.06.2021; Views: 292; Downloads: 25
URL Link to file

Search done in 0.18 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica