| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 28
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Primerjava pojavnosti agresije bolnikov v Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana in na Oddelku za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor
Nace Žgavec, Blanka Kores-Plesničar, 2016, izvirni znanstveni članek

Ključne besede: agresija, nasilje, posebni varovalni ukrepi, psihiatrija, lestvica očitne agresije
Objavljeno v DKUM: 11.04.2024; Ogledov: 172; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (112,10 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...
Gradivo je zbirka in zajema 1 gradivo!

2.
Effectiveness of de-escalation in reducing aggression and coercion in acute psychiatric units : a cluster randomized study
Andreja Čelofiga, Blanka Kores-Plesničar, Jure Koprivšek, Miha Moškon, Dominik Benkovič, Hojka Gregorič Kumperščak, 2022, izvirni znanstveni članek

Opis: Objective: Most guidelines for the management of aggressive behavior in acute psychiatric patients describe the use of de-escalation as the first-choice method, but the evidence for its effectiveness is inconsistent. The aim of the study was to assess the effect of verbal and non-verbal de-escalation on the incidence and severity of aggression and the use of physical restraints in acute psychiatric wards. Methods: A multi-center cluster randomized study was conducted in the acute wards of all psychiatric hospitals in Slovenia. The research was carried out in two phases, a baseline period of five consecutive months and an intervention period of the same five consecutive months in the following year. The intervention was implemented after the baseline period and included training in verbal and non-verbal de-escalation techniques for the staff teams on experimental wards. Results: In the baseline study period, there were no significant differences in the incidence of aggressive behavior and physical restraints between the experimental and control groups. The incidence rates of aggressive events, severe aggressive events, and physical restraints per 100 treatment days decreased significantly after the intervention. Compared to the control group, the incidence rate of aggressive events was 73% lower in the experimental group (IRR = 0.268, 95% CI [0.221; 0.342]), while the rate of severe events was 86% lower (IRR = 0.142, 95% CI [0.107; 0.189]). During the intervention period, the incidence rate of physical restraints due to aggression in the experimental group decreased to 30% of the rate in the control group (IRR = 0.304, 95% CI [0.238; 0.386]). No reduction in the incidence of restraint used for reasons unrelated to aggression was observed. After the intervention, a statistically significant decrease in the severity of aggressive incidents (p < 0.001) was observed, while the average duration of restraint episodes did not decrease. Conclusion: De-escalation training is effective in reducing the incidence and severity of aggression and the use of physical restraints in acute psychiatric units.
Ključne besede: aggression, restraint, de-escalation training, incidence, psychiatry, acute ward
Objavljeno v DKUM: 23.08.2023; Ogledov: 409; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Učinkovitost verbalne in neverbalne deeskalacije na zmanjšanje agresivnega vedenja in uporabe posebnih varovalnih ukrepov
Andreja Čelofiga, 2023, doktorska disertacija

Opis: Izhodišča in namen raziskave: Večina smernic za obvladovanje agresivnega vedenja pri akutnih psihiatričnih pacientih opisuje uporabo deeskalacije kot metodo prve izbire, vendar so dokazi o njeni učinkovitosti nedosledni. Namen raziskave je bil oceniti učinek verbalne in neverbalne deeskalacije na pojavnost in resnost agresije ter uporabo fizičnih omejitev v akutnih psihiatričnih oddelkih. Metode: Izvedena je bila multicentrična randomizirana kontrolirana raziskava, ki je potekala v dveh fazah: izhodiščna faza je trajala pet zaporednih mesecev leta 2018, interventna faza pa enakih pet zaporednih mesecev leta 2019. Pred interventno fazo raziskave smo izvedli randomizacijo psihiatričnih bolnišnic v eksperimentalno in kontrolno skupino ter izobraževanje iz deeskalacije, namenjeno osebju v oddelkih eksperimentalne skupine. V izhodiščnem in interventnem obdobju raziskave smo ocenili incidenco in resnost agresivnega vedenja ter incidenco in trajanje epizod fizičnih omejitev. Rezultati: V izhodiščnem obdobju raziskave ni bilo statistično značilnih razlik v incidenci agresivnega vedenja in fizičnih omejitev med eksperimentalno in kontrolno skupino. Incidence agresivnih dogodkov, hudih agresivnih dogodkov in epizod fizičnih omejitev, izračunane na 100 hospitalnih dni, so se po učenju deeskalacije statistično značilno zmanjšale. Incidenčna stopnja za agresivni dogodek je bila v eksperimentalni skupini v interventnem obdobju raziskave 73 % manjša v primerjavi s kontrolo skupino (IRR = 0.268, 95 % IZ [0.221; 0.342]), incidenčna stopnja za hudi agresivni dogodek pa 86 % manjša (IRR = 0.142, 95 % IZ [0.107; 0.189]). Incidenčna stopnja epizod PVU, uvedenih zaradi agresivnega vedenja, se je v eksperimentalni skupini zmanjšala na 30 % incidenčne stopnje kontrolne skupine (IRR = 0.304, 95 % IZ [0.238; 0.386]), incidenčna stopnja epizod PVU, uvedenih iz drugih vzrokov, pa se ni zmanjšala. V eksperimentalni skupini se je statistično značilno zmanjšala tudi resnost agresivnih incidentov (p < 0.001), medtem ko se povprečno trajanje epizod fizične omejitve ni zmanjšalo. Zaključek: Rezultati raziskave kažejo, da je deeskalacija učinkovita pri zmanjševanju pojavnosti in resnosti agresije ter uporabe fizičnih omejitev.
Ključne besede: agresija, posebni varovalni ukrepi, omejitev s pasovi, deeskalacija, akutni psihiatrični oddelek
Objavljeno v DKUM: 11.05.2023; Ogledov: 706; Prenosov: 123
.pdf Celotno besedilo (3,02 MB)

4.
Pomen, razumevanje in doživljanje duhovne oskrbe starejših oseb, obolelih za demenco, v socialnovarstvenih zavodih
Nataša Mlinar Reljić, 2021, doktorska disertacija

Opis: Izhodišča: Pomemben vidik celostne zdravstvene nege starejših oseb, obolelih za demenco, v socialnovarstvenih zavodih je zagotavljanje duhovnih potreb. Duhovna oskrba starejših oseb z demenco pomembno vpliva na izboljšanje kognitivnih sposobnosti, opravljanje dnevnih aktivnosti, na samozavest in pomaga pri soočanju z boleznijo. Vloga tima zdravstvene nege in oskrbe pri tem je ključnega pomena, saj mora pravočasno prepoznati in razumeti duhovne potrebe ter jih zadovoljiti. Z doktorsko disertacijo želimo raziskati pomen, razumevanje in doživljanje duhovne oskrbe starejših oseb, obolelih za demenco, v socialnovarstvenih zavodih. Raziskovalna metodologija in metode: Uporabljena je bila kvalitativna metodologija raziskovanja z interpretativno hermenevtično fenomenologijo kot metodo raziskavanja. Vzorčenje je bilo namensko in kriterijsko. Uporabili smo triangulacijo podatkov. Podatke smo zbrali z metodo poglobljenih, odprtih individualnih intervjujev in z metodo fokusnih skupin. Zbrane podatke smo analizirali in jih sintetizirali po fenomenološko-hermenevtični metodi. Rezultati: Ugotovitve kažejo, da mora duhovna oskrba temeljiti na spoštovanju, prijaznosti, ljubeznivosti, rahločutnosti, dostojanstvu, empatiji, sočutju, individualni in celostni obravnavi, na poznavanju življenjske zgodbe starejših oseb z demenco in osredotočenosti na majhnih, a zanje pomembnih stvareh. Člani tima zdravstvene nege in oskrbe se pri zagotavljanju duhovne oskrbe srečujejo s številnimi izzivi, da bi zadovoljili duhovne potrebe, med katerimi so najpomembnejše potrebe po iskanju (novega) smisla, povezanosti in pripadnosti. Razprava in zaključek: Na osnovi ugotovitev raziskave oblikovan model celostne duhovne oskrbe starejših oseb, obolelih z demenco, predstavlja edinstven in poglobljen vpogled v pomen, razumevanje in doživljanje duhovne oskrbe starejših oseb, obolelih za demenco, ki bivajo v socialnovarstvenih zavodih, njihovih svojcev in članov tima zdravstvene nege in oskrbe.
Ključne besede: duhovna oskrba, svojci, dom za starejše, medicinske sestre
Objavljeno v DKUM: 10.01.2022; Ogledov: 1876; Prenosov: 486
.pdf Celotno besedilo (2,69 MB)

5.
Relationship between a doctor and a patient with mental disorder
Blanka Kores-Plesničar, 2016, izvirni znanstveni članek

Opis: Quality relationship between a doctor and a patient with mental disorder is pivotal to successful treatment. The doctor, the patient and the environment contribute numerous factors to this relationship. There are also ethical and legal aspects to consider, and above all, it is intrinsically linked with the patient's trust. However, the relationship between a doctor and a patient with mental disorder may lead to crossing professional boundaries and even to their violation. Crossing boundaries means deviating from normal standards of practice that does not exploit or harm the patient, and can be even beneficial to the later; violation of boundaries is harmful to the patient and serves primarily for satisfying the needs of the doctor. Education and learning ethical norms and communication techniques represent the foundation of all professional relationships.
Ključne besede: doctors, patients, relationship, mental disorders
Objavljeno v DKUM: 08.10.2018; Ogledov: 1018; Prenosov: 168
.pdf Celotno besedilo (300,94 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
VPLIV POLIMORFIZMOV GENA ZA ADENOZINSKE RECEPTORJE (ADORA) NA SIMPTOMATIKO SHIZOFRENIJE IN POJAVNOST EKSTRAPIRAMIDNIH NEŽELENIH UČINKOV ANTIPSIHOTIČNIH ZDRAVIL
Arijana Turčin, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Shizofrenija označuje skupino psihotičnih motenj, ki sodijo med hude duševne motnje, nevrodegenerativne in progresivne narave. Prevalenca shizofrenije v splošni populaciji je od 0.5 do 1.0 %, značilno pa se pojavi pri mladih odraslih (moški: med 17. in 25. letom starosti, ženske: med 25. in 35. letom). Pri shizofreniji se pojavijo motnje mišljenja, zaznavanja, čustvovanja in vedenja, kakor tudi kognitivne motnje. Značilen je delno ali popolnoma okrnjen stik z realnostjo. Zdravimo jo na različne načine, najpogostejša zdravila pri shizofreniji so antipsihotiki. V raziskavi smo preučevali vpliv polimorfizmov adenozinskih (ADORA) in dopaminskih (DRD) receptorjev na pojav produktivne psihopatološke simptomatike pri shizofreniji, kakor tudi vpliv na nastanek ekstrapiramidne simptomatike ob prejemanju antipsihotične terapije. Naša raziskava je potekala v dveh delih. V eno skupino so bili vključeni pacienti v akutni fazi bolezni, prva epizoda ali akutni relaps shizofrenije, v drugo skupino pa pacienti na vzdrževalnem zdravljenju v stabilni fazi shizofrenije. Pacienti so se z vključitvijo v raziskavo strinjali s podpisom. V obeh vzorcih smo ocenjevali psihopatološko in ekstrapiramidno simptomatiko ob prejemanju antipsihotikov. Pri vseh bolnikih smo opravili genotipizacijo na skupno 22 izbranih polimorfizmih v ADORA1, ADORA2A, ADORA3, DRD1 in DRD2. Polimorfizmi so bili izbrani s pomočjo podatkovne zbirke SNP ameriškega National Center for Biotechnology Information (NCBI), HapMap, ter »tagger pairwise« metodo programskega kompleta HaploView. Vse dobljene podatke smo statistično obdelali s programskim paketom STATISTICA 7 za Windows. Za preliminarno preverjanje statistične pomembnosti porazdelitve kvantitativnih kliničnih spremenljivk med različnimi genotipi smo uporabili analizo variance (ANOVA), analizo kovariance pa smo opravili z metodo MANCOVA. Preverili smo Hardy-Weinbergovo ravnotežje, kakor tudi vezavno neravnovesje (LD) med SNP. Analizo haplotipov smo opravili s programom R-project. V raziskavo je bilo vključenih 74 pacientov v akutni fazi shizofrenije in 127 pacientov v neakutni fazi, ki so prejemali vzdrževalno antipsihotično terapijo. S psihopatološko simptomatiko pri shizofreniji so bili povezani polimorfizmi ADORA1 rs3766566, ADORA2A rs2236624 in ADORA2A rs2298383, ter haplotipi ADORA1 CTCAACG, ADORA3 TGTTGT, DRD1 TG in DRD1 CA. Z ekstrapiramidnimi neželenimi učinki antipsihotikov so bili povezani polimorfizmi ADORA2A rs35320474 (tardivne diskinezije), ADORA2A rs5751876 (akatizija), DRD1 rs4532 (akatizija) in DRD1 rs5326 (akatizija), ter haplotipi ADORA1 CTTGATG (akatizija), ADORA1 CTCAACG (akatizija), ADORA2A TCCTG (parkinsonizem), ADORA3 TGTTGT (parkinsonizem), ADORA3 CACTAC (akatizija), ADORA3 CACTAT (akatizija in tardivne diskinezije), DRD1 TG (parkinsonizem, akatizija, tardivne diskinezije), DRD1 TA (akatizija) in DRD1 CG (akatizija). Naša raziskava predstavlja prvo tovrstno študijo polimorfizmov adenozinskih receptorjev v možganih pri akutnih in neakutnih pacientih s shizofrenijo, s katero smo ugotovili, da bi lahko opazovani polimorfizmi v ADORA1, ADORA2A in ADORA3 z nevromodulacijo vplivali tako na psihopatološko simptomatiko, kot na ekstrapiramidno simptomatiko, povzročeno z antipsihotiki.
Ključne besede: shizofrenija, adenozin, nevromodulacija, polimorfizmi, psihopatologija, ekstrapiramidna simptomatika, antipsihotiki, farmakogenomika
Objavljeno v DKUM: 08.03.2017; Ogledov: 1766; Prenosov: 238
.pdf Celotno besedilo (6,83 MB)

7.
8.
9.
FORENZIČNA PSIHIATRIJA IN VLOGA MEDICINSKE SESTRE NA ENOTI ZA FORENZIČNO PSIHIATRIJO
Barbara Topić, 2015, diplomsko delo

Opis: Teoretična izhodišča: V diplomskem delu je predstavljena forenzična psihiatrija, ki deluje na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor. Področje in ustanovitev Enote za forenzično psihiatrijo je pomembna novost v Sloveniji in je edina Enota za celotno državo. Z raziskavo smo želeli ugotoviti delovanje diplomirane medicinske sestre na Enoti za forenzično psihiatrijo. Metodologija raziskovanja: V empiričnem delu smo izvedli raziskavo, ki temelji na kvalitativni metodologiji, izvedli smo individualno vodeni intervju z diplomirano medicinsko sestro, ki vsebuje 19 vprašanj odprtega tipa. Rezultati: Iz rezultatov raziskave smo ugotovili, da medicinske sestre nimajo nobenih dodatnih izobraževanj za delo na Enoti za forenzično psihiatrijo, vendar se poskušajo same udeleževati različnih mednarodnih konferenc. Zdravstvenega nega forenzičnega pacienta je podobna zdravstveni negi na ostalih oddelkih psihiatrije z razliko, da ima velik poudarek na varovanju pacientov, zaposlenega osebja in okolice, zato so potrebna znanja tudi s področja pravosodja in sodstva. Sklep: Delo s forenzičnimi pacienti ni enostavno, potrebno je ustrezno znanje in izkušnje s področja zdravstvene nege pacienta z duševno motnjo ter znanje iz pravosodja. Stičišče vseh področij je temelj dobre in kakovostne zdravstvene nege ter kompleksen proces, kjer je vloga vseh izjemno pomembna, jedro terapevtskega tima in njegovo delovanje je tisti temelj brez katerega zdravstvena obravnava forenzičnega pacienta ne bi mogla delovati. Zaupanje v timu in skupno iskanje rešitev za posameznega pacienta predstavlja prioriteto med zaposlenimi in pacientom.
Ključne besede: Forenzična psihiatrija, forenzični pacient, medicinska sestra, terapevtki odnos, zdravstvena nega
Objavljeno v DKUM: 07.12.2015; Ogledov: 3483; Prenosov: 466
.pdf Celotno besedilo (967,04 KB)

10.
SODELOVANJE ČLANOV NEGOVALNEGA TIMA S SVOJCI PACIENTOV Z DEMENCO
Alja Kamenik, 2015, diplomsko delo

Opis: V življenju pacienta z demenco imajo pomembno vlogo njegovi svojci. Velikokrat prav oni odločajo v imenu pacienta, sodelujejo z zdravstvenimi delavci in iščejo rešitve za boljše življenje obolelega svojca. Člani negovalnega tima jim moramo pri tem pomagati in jih razbremeniti. V diplomskem delu, ki je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela, so predstavljene vrste demence, njeni vzroki in simptomi, komunikacija s pacientom z demenco, težave, s katerimi se sooča tako pacient z demenco kot njegov svojec. Demenca je degenerativna bolezen, skupek znakov in simptomov, ki se pojavljajo različno glede na starost pacienta ter vrsto bolezni. Simptomi demence so odvisni od vrste in stopnje demence in se iz dneva v dan spreminjajo. V empiričnem delu je predstavljena analiza vprašalnika, ki so ga izpolnili svojci pacienta z demenco, za katerega skrbijo v domačem okolju. V raziskavi je sodelovalo Društvo Spominčica Šentjur. Svojci so vprašalnike izpolnjevali na različnih koncih Slovenije v sklopu skupine za samopomoč. Vprašanja so se nanašala na ravnanje članov negovalnega tima v primarni, sekundarni in terciarni ravni zdravstva, s katerimi so se srečali svojci pacienta z demenco. Rezultati so pokazali, da svojci niso popolnoma zadovoljni s sodelovanjem s člani negovalnega tima, jim pa zelo zaupajo. Življenje s pacientom z demenco je težko in stresno. Svojci se večkrat znajdejo v stiski in dilemi. Takrat jih moramo člani negovanega tima poslušati in najti ustrezno rešitev za dano situacijo. Svojci, ki se udeležujejo skupine za samopomoč v sklopu Društva Spominčica, dobijo nasvete zdravstvenega delavca, prav tako pa se lahko pogovorijo z drugimi svojci
Ključne besede: demenca, starost, zdravstvene nega, svojci, zadovoljstvo, sodelovanje, člani negovalnega tima
Objavljeno v DKUM: 20.10.2015; Ogledov: 1855; Prenosov: 202
.pdf Celotno besedilo (2,43 MB)

Iskanje izvedeno v 0.22 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici