| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 5 / 5
First pagePrevious page1Next pageLast page
1.
Veljavnosti napovedi hitrih testov za povečano tveganje zloma kolka pri starostniku
Bernarda Hostnik, 2010, master's thesis/paper

Abstract: Osteoporoza je sistemska skeletna bolezen, za katero je značilna znižana mineralno kostna gostota in s tem posledično povečana lomljivost kosti. Pri starostnikih z osteoporozo zlomi zato nastajajo že pri manjših poškodbah, kot je v primeru padca iz stojne višine. V razvitem svetu število starostnikov z osteoporozo in število zlomov zaradi nje strmo narašča. Osteoporoza in z njo povezani zlomi predstavljajo velik ekonomski problem razvitih družb. Z raziskavo v magistrski nalogi smo želeli ugotoviti, ali obstaja povezava med dejavniki tveganja za osteoporozo in verjetnostjo zloma kolka. Prav tako smo želeli ugotoviti, ali imajo trije naključno izbrani vprašalniki preko spletne strani napovedno vrednost za oceno tveganja za zlom kolka pri starostnikih. Raziskovalna metodologija. V raziskavi je bila uporabljena kvantitativna metodologija. Za kvantitativne podatke je bil uporabljen program SPSS, s pomočjo katerega je bila izvedena statistična analiza podatkov (deskriptivna analiza, Hi² test, Cramerjev koeficient). Raziskovalni vzorec je zajemal 80 starostnikov, ki so bili hospitalizirani na travmatološkem oddelku splošne bolnišnice. Podatke smo pridobili s tehniko zbiranja iz treh različnih anketnih vprašalnikov. Rezultati. Trije izbrani vprašalniki preko spletne strani imajo zadovoljivo napovedno vrednost za zlom kolka in nastanka osteoporoze pri starostnikih. Sklep. Starostniki, ki so bolje informirani in bolje poučeni, se bolj zanimajo za svoje zdravje, jim ni vseeno za zdravje. Osveščenost starostnikov je nujna, kar je dobra pot za ohranitev zdravja. S tem se zagotavlja boljša kakovost življenja.
Keywords: starostnik, osteoporoza, zlom kolka, dejavniki tveganja, medicinska sestra
Published: 29.10.2010; Views: 3351; Downloads: 599
.pdf Full text (1,22 MB)

2.
Zlomi sosednjih vretenc po perkutani avgmentaciji osteoporotičnega zloma vretenca
Igor Movrin, 2011, dissertation

Abstract: Uvod: Osteoporotični zlomi vretenc so vse pogosteje zdravljeni minimalno invazivno z eno od metod perkutane avgmentacije, z balonsko kifoplastiko (BK) ali vertebroplastoko (VP). Obe metodi naj bi bili uspešni pri odpravi bolečin, obstaja pa sum povečanega vpliva obeh metod na zlome sosednjih vretenc. Še vedno ostaja nejasno, ali so zlomi sosednjih vretenc po BK in VP posledica povečane togosti vretenca kot posledica same avgmentacije ali pa so preprosto posledica napredovale osteoporoze. Po objavljenih podatkih naj bi izliv cementa v medvretenčni prostor povečal tveganje za zlom sosednjega vretenca. Namen raziskave je bil oceniti tveganje za zlom sosednjega vretenca po opravljeni BK v primerjavi z VP in določiti možne dejavnike tveganja za zlome sosednjih vretenc. Bolniki in metode: Triinsedemdeset bolnikov z bolečimi osteoporotičnimi zlomi vretenc je bilo vključenih v prospektivno nerandomizirano raziskavo. BK je bila opravljena pri 46 bolnikih (51 vretenc) in VP pri 27 bolnikih (32 vretenc). Na prvem pregledu bolnikov po utrpelem OZV smo predooperativno opravili klinične in radiografske preiskave. Pooperativni kontrolni pregledi, zajeti v analizi rezultatov, so bili prvi pooperativni dan in 1 leto po opravljeni avgmentaciji. V kontrolno skupino smo vključili bolnike z OZV z manjšo lokalno kifoze (<15°) in brez hujše bolečnosti. Te bolnike smo zdravili na konzervativen (neoperativen) način (ortoza, analgetiki). Rezultati: Eno leto po ugotovljenem OZV je do zloma sosednjega vretenca prišlo pri 3 od 46 (6.5%) bolnikov, zdravljenih z BK in pri 2 od 27 (7.4%) bolnikov, zdravljenih z VP. V kontrolni skupini konzervativno zdravljenih bolnikov je v 1 letu do zloma sosednjega vretenca prišlo pri 10 od 64 bolnikov (21.7%). Kot pomembna napovedna dejavnika za zlom sosednjega vretenca sta se izkazala stopnja lokalne kifoze in MKG. Pri operativno zdravljenih bolnikih z MKG ≥-3.0 je prišlo do zloma sosednjega vretenca v večjem deležu (4/20, 20%) kot pri bolnikih z MKG <-3.0 (1/53, 2%) (p=0.011). Bolniki, ki so imeli pooperativno lokalno kifozo <9°, so doživeli zlom sosednjega vretenca v manjšem deležu (1/52, 2%) kot bolniki z lokalno kifozo ≥9° (4/21, 19%) (p=0.013). Obeti za zlom sosednjega vretenca so bili pri bolnikih z višjo stopnjo pooperativne lokalne kifoze (≥9°) 12-krat (95% IZ: 1.25-114.88) večji kot pri nižji stopnji kifoze (<9°), ter 13-krat (95% IZ: 1.35-124.81) večji pri višji T vrednosti MKG (≥-3.0) kot pri nižji (<-3.0). V nobenem primeru zloma sosednjega vretenca nismo ugotavljali intervertebralnega izliva cementa. Z avgmentacijo dosežena pooperativna poprava kota kifoze je bila signifikantno večja pri BK v primerjavi z VP (7.7 ± 4.5 oz. 2.3 ± 2.3) (p=0.001). V obeh skupinah je po operativnem posegu prišlo do bistvenega upada VAS vrednosti (mediana predoperativna vrednost VAS obeh skupin=9). Bolniki obeh skupin so po operativnem posegu stopnjo bolečine ocenili podobno (mediana VAS vrednost=2). Pri konzervativno zdravljenih bolnikih je utrpelo zlom sosednjega vretenca 9/39 (23%) bolnikov z lokalno kifozo ob zlomu prvega vretenca ≥5.0° in le 1/22 (5%) bolnikov z lokalno kifozo ob zlomu prvega vretenca <5.0° (p=0.061). Med bolniki z MKG ≥ -2.6 je imelo zlom sosednjega vretenca 8/31 (26%) bolnikov, med bolniki z MKG < -2.6 pa 2/30 (7%) bolnikov (p=0.044). Obeti za zlom sosednjega vretenca so bili pri bolnikih z višjo stopnjo lokalne kifoze (≥5.0°) ob ugotovljenem zlomu prvega vretenca 6.3 krat (95% IZ: 0.74, 53.54) (p=0.092) večji kot pri bolnikih z nižjo stopnjo lokalne kifoze (<5.0°), ter 4.87 krat (95% IZ: 0.94, 25.22) (p=0.059) večji pri bolnikih z višjo T vrednostjo MKG (≥ -2.6 ) kot pri bolnikih z nižjo T vrednostjo MKG (< -2.6). Zaključek: Naši rezultati kažejo, da sta BK in VP metodi z nizkim tveganjem za zlom sosednjega vretenca. Najpomembnejša dejavnika tveganja za zlom sosednjega vretenca po perkutani avgmentaciji OZV sta stopnja osteoporoze in spremenjena biomehanika hrbtenice kot posledica lokalne kifoze. Na podlagi p
Keywords: Balonska kifoplastika, Mineralna kostna gostota, Osteoporoza, Primerjalna analiza, Vertebroplastika, Zlom sosednjega vretenca
Published: 28.11.2011; Views: 3516; Downloads: 294
.pdf Full text (4,79 MB)

3.
Primerjava rezultatov rekonstrukcije sprednje križne vezi s presadkom iz kit mišic fleksorjev in presadkom iz dela kite pogačice
Matjaž Sajovic, 2010, dissertation

Abstract: Izhodišča. Izbira ustreznega presadka v primarni rekonstrukciji sprednje križne vezi (SKV) je s stališča kasnejše stabilnosti in funkcionalnosti kolena še vedno nedorečena. Za ugotovitev morebitnih razlik med obema presadkoma so potrebne dolgoročne, prospektivne, randomizirane študije. Pričujoča študija prikazuje, da obstajajo pet let po operaciji med obema presadkoma statistično pomembne razlike v razvoju degenerativnih sprememb kolenskega sklepa. Metode. Bolnike, ki so bili zaradi pretrgane sprednje križne vezi operirani med junijem 1999 in marcem 2000, smo naključno razdelili v dve skupini. V prvi skupini z 32 bolniki sta bili kot presadek uporabljeni kiti mišic semitendinosus in gracilis (skupina STG), v drugi skupini s prav tako 32 bolniki pa presadek iz dela kite pogačice (skupina PK). Bolniki iz obeh skupin so bili operirani v izmenjujočem vrstnem redu, vse posege je opravil isti kirurg. Rezultati. Za popolno klinično in rentgensko obdelavo je bilo pet let po operaciji iz skupine STG na voljo 28 bolnikov, iz skupine PK pa 26 bolnikov. Po ocenitvenem sistemu Lysholm, kliničnem testiranju, testiranju z artrometrom KT-2000, pojavu sprednje kolenske bolečine, testu poskoka z eno nogo, izokinetičnem testiranju in IKDC rezultatih, med obema opazovanima skupinama nismo našli statistično signifikantnih razlik. 23 bolnikov (82%) iz skupine STG in 23 bolnikov (88%) iz skupine PT se je vrnilo na prejšnjo stopnjo športne aktivnosti. Do ponovne pretrganine sprednje križne vezi je prišlo pri dveh bolnikih iz skupine STG (7%) in pri dveh bolnikih iz skupine PT (8%). Rentgenski znaki degenerativnih sprememb kolenskega sklepa so bili v skupini PT prisotni pri 50% (13/26) bolnikov, v skupini STG pa pri 17% (5/28) bolnikov (P = 0,012). Zaključki. Tako presadek iz kit mišic fleksorjev, kot tudi presadek iz dela kite pogačice omogočata v petletnem opazovalnem obdobju dobre subjektivne rezultate in objektivno stabilnost kolena. Statistično pomembnih razlik med presadkoma v tem pogledu nismo ugotovili. Rentgenski znaki začetnih degenerativnih sprememb so bili v času petih let po operaciji pogostejši pri bolnikih s presadkom iz dela kite pogačice.
Keywords: rekonstrukcija sprednje križne vezi; kite mišic semitendinozus in gracilis; patelarna kita; kanulirani interferenčni vijaki (KIV); osteoartritis; dolgoročna prospektivna randomizirana klinična študija
Published: 18.02.2013; Views: 2224; Downloads: 255
.pdf Full text (13,10 MB)

4.
Primerjava napovedne vrednosti rezultatov lestvic RISC (Revised Injury Severity Classification) in TRISS (Trauma and Injury Severity Score) na slovenskem vzorcu hudo poškodovanih
Drago Brilej, 2014, dissertation

Abstract: IZHODIŠČA: Temeljni pogoj za zagotavljanje kakovosti zdravljenja je spremljanje rezultatov. Za objektivno oceno potrebujemo ustrezne podatke. Glavni namen registrov poškodovanih je pridobivanje podatkov o celotni verigi oskrbe od mesta nesreče do zaključka hospitalizacije. Zaradi razpršenosti poškodovancev po številnih bolnišnicah v Sloveniji je v Projektu razvoja mreže travmatološke dejavnosti predvidena uvedba nacionalnega registra poškodovancev. Za primerjavo rezultatov zdravljenja poškodovancev z mednarodnimi standardi se največ uporablja metodologija TRISS. Razvili so jo z multivariantno analizo skupine poškodovancev (MTOS), ki se pomembno razlikuje od slovenskega vzorca hudo poškodovanih. Zaradi te razlike se je porodil dvom o uporabnosti metodologije TRISS. Z vključitvijo slovenskih poškodovancev v nemški TR DGU pa smo prevzeli metodo RISC za primerjavo rezultatov zdravljenja z drugimi ustanovami. Nova metoda še ni bila ovrednotena na skupini, ki se razlikuje od poškodbenega vzorca v TR DGU. Namen naloge je preveriti uporabnost metode RISC na slovenskem vzorcu hudo poškodovanih in jo primerjati z metodo TRISS. METODE: Od vstopa v TR DGU v letu 2006 smo v SB Celje prospektivno zajeli podatke o kohortni skupini 376 hudo poškodovanih in jih vnesli v TR DGU. Primerjali smo dejavnike tveganja med poškodovanci v SB Celje in TR DGU ter izračunali vrednosti TRISS in RISC za vsakega poškodovanca. S statistiko M smo primerjali porazdelitev izračunanih verjetnosti preživetja med SB Celje, MTOS in TR DGU. Za ugotavljanje ustreznosti točkovnih lestvic (TRISS, RISC in RISC II) smo uporabili statistične metode diskriminacije (aROC), natančnosti (razlika v preživetju) in kalibracije (statistika H-L). REZULTATI: Povprečna starost poškodovancev je bila 47 let, 83 % je bilo moških, 95 % topih poškodb. Povprečna ISS vrednost je bila 26,4 (90 % ≥ 16). V bolnišnici je umrlo 17,5 % poškodovancev. Standardizirana umrljivost je pokazala za 1,9 % manjšo umrljivost, kot je predvidena s statističnimi modeli. Ugotovili smo pomembno odstopanje v dejavnikih tveganja med poškodovanci v SB Celje in TR DGU, kar lahko razložimo z drugačnimi vključitvenimi merili. Potrdili smo, da je slovenski vzorec hudo poškodovanih drugačen, in da je treba preveriti učinkovitost metode RISC. Primerjali smo preživetje med skupinami in ugotovili slabo ujemanje skupine poškodovancev v SB Celje z MTOS (M = 0,50) ter dobro ujemanje s TR DGU (M = 0,88). V dveh časovnih obdobjih (2006–07 in 2011–12) se porazdelitev v SB Celje ni pomembno spremenila (M = 0,90). Potrdili smo pomembno razliko med skupino MTOS in SB Celje, ki vpliva na uporabnost metode TRISS. Kljub razlikam v dejavnikih tveganja pa smo potrdili dobro ujemanje rezultatov med skupinama SB Celje in TR DGU, kar upravičuje uporabo metode RISC na slovenskem vzorcu hudo poškodovanih. Najboljšo diskriminacijo sta pokazali lestvici RISC in RISCII (aROC 0,91 in 0,90). Najbolj natančna je bila lestvica RISC (razlika v umrljivosti 1,9 %), ki je prav tako imela najboljšo in skoraj popolno kalibracijo (H-L 0,53). ZAKLJUČKI: Metoda RISC je pokazala boljšo diskriminacijo in kalibracijo, bila je bolj natančna kot metodologija TRISS za slovenski vzorec hudo poškodovanih. Primerjava podatkov v SB Celje v letih 2006-7 z leti 2011-2 je pokazala nekaj razlik. Predvsem je opazno izboljšanje na področju kazalnikov kakovosti oskrbe (krajši predbolnišnični čas, krajši čas na urgentnem oddelku). Toda te razlike niso vplivale na uporabnost metode RISC. Prestala je test sprememb v strukturi in obravnavi poškodovancev skozi čas. Metoda TRISS kljub novim koeficientom ni primerna za uporabo na slovenskem vzorcu hudo poškodovanih. Posodobljena RISC II je dobra metoda, a nič boljša od že uveljavljene RISC.
Keywords: hudo poškodovani, vrednotenje, Trauma and Injury Severity Score (TRISS), Revised Injury Severity Classification (RISC), register
Published: 26.01.2015; Views: 1120; Downloads: 205
.pdf Full text (6,40 MB)

5.
Vpliv izostankov pacientov na čakalne dobe radioloških preiskav
Barbara Steblovnik Čater, 2017, master's thesis

Abstract: Teoretično izhodišče: S problemom čakalnih vrst v zdravstvu se soočajo vse razvite države, tudi Slovenija. Čakalne dobe za nekatere radiološke preiskave (računalniška tomografija, magnetna resonanca in ultrazvok) so se na Radiološkem oddelku Splošne bolnišnice Celje v letu 2015 v primerjavi z letom 2014 povečale. Namen raziskave v magistrskem delu je bil ugotoviti, kakšen vpliv imajo izostanki pacientov na čakalne dobe pri teh radioloških preiskavah v omenjeni bolnišnici. Raziskovalna metodologija: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji. Podatke smo pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika, ki ga je sestavljalo 12 vprašanj odprtega in zaprtega tipa. V raziskavo, ki smo jo izvedli septembra 2016, je bilo vključenih 142 pacientov, ki na predvideni termin niso prišli na radiološko preiskavo in se za svoj izostanek niso opravičili. Za obdelavo podatkov smo uporabili deskriptivno in inferenčno statistiko s pomočjo programa SPSS Statistics 19. Za preverjanje hipotez smo uporabili neparametrični binominalni test tega programa. Rezultati raziskave: Analiza rezultatov je pokazala, da več polovica (61,3 %) anketiranih ne pozna člena Zakona o pacientovih pravicah, ki jim nalaga dožnost pravočasnega obveščanja o morebitnem izostanku na preiskavo. Kot razlog za njihov izostanek jih je največ (31,7 %) navedlo, da so pozabili, da imajo preiskavo. Večina anketiranih (71,8 %) meni, da bi se zaradi njihove pravočasne odpovedi preiskave skrajšale čakalne vrste, zelo podoben odstotek (78,9 %) jih tudi meni, da je čakalna doba na preiskavo predolga.
Keywords: čakalne dobe, pacientove pravice in dolžnosti, radiološke preiskave, Radiološki oddelek Splošne bolnišnice Celje
Published: 20.07.2017; Views: 467; Downloads: 118
.pdf Full text (1,79 MB)

Search done in 0.12 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica