SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 81
Na začetekNa prejšnjo stran123456789Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
4.
5.
6.
Komorna glasba za kvartet kljunastih flavt
Andrej Žakelj, 2009, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo sestavljata teoretični del in diplomski nastop. Teoretični del je razdeljen na štiri poglavja. V prvem je napisanih nekaj splošnih podatkov in opisov pihal, s poudarkom na kljunastih flavtah. Drugi del govori o komorni glasbi, predvsem za kljunaste flavte. Tretji del opisuje Kvartet kljunastih flavt AIR, njegovo delovanje in dosežke. V četrtem delu je izbranih šest skladb za kvartet kljunastih flavt: Praeparate corda vestra, Jacobusa Gallusa, Pavane et Galliarde, Pierra Phalès
Ključne besede: pihala kljunasta flavta komorna glasba Kvartet kljunastih flavt AIR Jacobus Gallus: Praeparate corda vestra Pierre Phalèse: Pavane et Galliarde Giovanni Gabrieli: Cancon seconda ˝La Spiritata˝ Pierre Attaingnant: Sechs Tänze Anonimus: 7 Venetian Dances of the early 16th century Tilman Susato: Vier Tänze
Objavljeno: 25.02.2009; Ogledov: 2762; Prenosov: 365
.pdf Celotno besedilo (1,86 MB)

7.
MILHAUD DARIUS: SONATINA OPUS 76 ZA FLAVTO IN KLAVIR
Jožica Cvelbar, 2009, diplomsko delo

Opis: V prvi polovici 20. stoletja so v glasbi vladale tri velike osebnosti: Stravinski, Bartók in Schönberg. Vsi trije so pisali veliko bolj disonantno in ritmično razčlenjeno glasbo kot kdaj koli prej, čeprav so se med seboj zelo razlikovali. Stravinski je bil na čelu t. i. neoklasicistične smeri, vračanja k ravnovesju in jasnosti, Bartók je kot zadnji od skladateljev nacionalne smeri hodil osamljeno ustvarjalno pot, Schönberg pa je zgradil intelektualni sistem 12-tonske glasbe, dodekafonijo. V istem času so drugi skladatelji skušali iskati lastno pot v splošni zmedi. Osvobodili so se omejitev klasične harmonije 19. stoletja in pisali v več tonalitetah hkrati (politonalno), kot na primer Darius Milhaud, ali pa so uporabljali več vzporednih linij. Ob prodoru ameriških jazzovskih ritmov, za njimi pa fokstrota, charlestona in drugih plesov iz 20. let 20. stoletja so vsi evropski plesi postali staromodni. Milhaud in drugi skladatelji so se oprijeli ritmičnih in inštrumentalnih možnosti novih plesnih oblik ter jih vpletli v svoje skladbe. Milhaud je francoski skladatelj, čigar opus skoraj 400 del sega od lahke zabavne glasbe do širokopoteznih operno-oratorijskih del. Bil je eden prvih neoklasicistov, vključno z ostalimi člani »šesterice«. Povezanost šestih francoskih skladateljev v skupino so si pravzaprav izmislili časnikarji, a je te skladatelje kljub temu družila nekakšna enotnost duha. Pod duhovnim vodstvom duhovitega, za samopromocijo nadarjenega in umetniško iznajdljivega Jeana Cocteauja so »Les six« postali sinonim za urban, šaljiv in preračunljivo naiven glasbeni slog. Milhaud je drzno eksperimentiral s politonalnostjo ter latinskoameriškimi glasbili in ritmi, ne da bi pri tem izgubil spontanost in bujen melodičen navdih. V obravnavani Sonatini opus 76 za flavto in klavir se kaže njegovo navdušenje nad brazilsko glasbo in plesom. S sinkopami, trilčki in pasažami pričara pravo poletno vzdušje in ko se poigrava s harmonijo, nemalokrat vnaša v glasbo zametke dveh tonalitet, predvsem elemente gis in fis mola.
Ključne besede: francoska glasba na prehodu v dvajseto stoletje, neoklasicizem v glasbi 20. stoletja, francoska šesterica »Les six«, Darius Milhaud, Sonatina opus 76 za flavto in klavir, analiza.
Objavljeno: 17.11.2009; Ogledov: 2256; Prenosov: 127
.pdf Celotno besedilo (4,17 MB)

8.
NICCOLO PAGANINI: SONATA I IN SONATA II ZA VIOLINO IN KITARO
Andrej Kastrevc, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo sestavljata teoretični del in diplomski nastop. Teoretični del je sestavljen iz uvoda, petih poglavij in sklepa. V prvem poglavju je predstavljeno obdobje, v katerem je ustvarjal in živel Niccolo Paganini, v drugem so predstavljena godala s poudarkom na violini, v tretjem delu je predstavljeno življenje in delo Niccola Paganinija, v četrtem poglavju so predstavljena komorna dela Niccola Paganinija in v petem poglavju sem izbral dve Paganinijevi sonati, in sicer: Sonato št. 1 in Sonato št. 2 za violino in kitaro ter ju oblikovno in harmonsko analiziral. Koncertni nastop: Niccolo Paganini: Sonata I za violino in kitaro Niccolo Paganini: Sonata II za violino in kitaro
Ključne besede: Violina Niccolo Paganini Sonata I za violino in kitaro Sonata II za violino in kitaro
Objavljeno: 12.04.2010; Ogledov: 3349; Prenosov: 285
.pdf Celotno besedilo (2,86 MB)

9.
ARCHANGELO CORELLI: Komorna sonata op. 2 št. 4 in op. 4 št. 9
Vlasta Vizjak, 2010, diplomsko delo

Opis: Začetek kljunaste flavte sega daleč v zgodovino saj je bila kljunasta flavta v rabi že pri zgodnjih ljudstvih. V Evropi naj bi se pojavila v 11. stol. v Franciji. Z razvojem se je tehnično izpopolnjevala in uveljavila kot solistični instrument v obdobju od srednjega veka do baročne dobe. Ponovno se je pojavila v novejšem času kot koncertni instrument za izvajanje stare in sodobne glasbe. Pomembno vlogo pa ima tudi pri glasbeni vzgoji mladine. Barok označuje v širšem pomenu stilno usmerjenost 17. in 18. stol. v umetnosti (likovni, glasbeni, književni). Največji glasbeniki tega obdobja so: Antonio Vivaldi, Gioseppe Tartini, Johann Sebastian Bach, Georg Friedrich Händel, Georg Ph. Telemann, Arcangelo Corelli… Arcangelo Corelli je italijanski skladatelj in violinist, rojen 17. februarja 1653. Velja za največjega mojstra instrumentalne glasbe tega časa. Če ga primerjamo z ostalimi skladatelji, njegov opus ne obsega veliko del, a so vsa vrhunska. Umrl je 8. januarja 1713.
Ključne besede: kljunasta flavta, barok, Arcengelo Corelli, sonata, komorna sonata, skladatelji
Objavljeno: 27.07.2010; Ogledov: 1982; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (16,48 MB)

10.
ROMANTIČNE ETUDE ERNESTA KOEHLERJA
Monika Bezjak, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga z naslovom Romantične etude Ernesta Köhlerja je razdeljena na teoretični del in diplomski nastop. V teoretičnem delu so najprej predstavljeni zgodovina in razvoj prečne flavte ter obdobje romantike in romantične glasbe, temu sledijo življenjepisi skladatelja ter nekaj pomembnejših sodobnikov in opredelitev pojma etuda. Na koncu diplomskega dela je poglobljeno raziskana in analizirana zbirka skladateljevih romantičnih etud.
Ključne besede: flavta, romantika, Ernesto Köhler, etuda, Wilhelm Popp, Adolf Terschak, Giuseppe Gariboldi, Jules Demersseman, Joachim Andersen, Emil Prill, učni načrt za flavto, 25 romantičnih etud za flavto, opus 66.
Objavljeno: 23.12.2010; Ogledov: 2005; Prenosov: 195
.pdf Celotno besedilo (4,05 MB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici