Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Splošna uredba o varstvu podatkov povečuje pomen posameznikov in skupaj z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2) ter ostalo področno ureditvijo uvaja stroge zahteve za upravljavce osebnih podatkov, še posebej pri uvedbi in izvajanju videonadzornega sistema. S takšno obdelavo upravljavci namreč globoko posegajo v zasebnost posameznikov, zato problematika zakonitosti izvajanja videonadzornega sistema postaja vse bolj pereča v luči naraščajoče uporabe teh sistemov. Videonadzor mora slediti določbam Splošne uredbe, kot so načela obdelave, pravice posameznika, na katerega se nanašajo podatki, pravne podlage za obdelavo, zavarovanje videonadzornega sistema, pogodbena obdelava in evidenca dejavnosti obdelave. Ob splošnih določbah Splošne uredbe morajo upravljavci upoštevati tudi ureditev ZVOP-2, ki videonadzorni sistem obravnava kot eno izmed področnih ureditev obdelave osebnih podatkov v členih od 76. do 80. in nadgrajuje že obstoječo ureditev ZVOP-1. Splošnim določbam o izvajanju videonadzora iz 76. člena ZVOP-2 sledijo specifične določbe, ki urejajo videonadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore, znotraj delovnih prostorov, v prevoznih sredstvih, namenjenih javnemu potniškemu prometu in na javnih površinah. Pri vzpostavitvi videonadzornega sistema je ključnega pomena opredelitev namenov obdelave, saj se sme obdelava izvajati le za izrecne, zakonite namene, ki morajo biti jasno določeni pred začetkom obdelave. Videonadzor se večinoma utemeljuje na podlagi zakonitega interesa upravljavca, opravljanja naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljavcu in zakonske obveznosti upravljavca, pri čemer prihaja do razlik med dopustnostjo pravnih podlag v javnem in zasebnem sektorju. Upravljavci morajo med drugim poskrbeti tudi za ustrezno obveščanje posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, zavarovanje videonadzornega sistema, opredelitev rokov hrambe posnetkov, vodenje dnevnikov obdelave in zagotavljanje zakonite obdelave posnetkov. Odnos med posamezniki, na katere se nanašajo podatki in upravljavci je tako zasnovan na iskanju ravnovesja med zaščito zasebnosti posameznikov in varstvom njihovih podatkov ter potrebo upravljavcev po izvajanju videonadzora za svoje zakonite namene. Upravljavci so dolžni posameznikom olajšati uresničevanje njihovih pravic iz Splošne uredbe o varstvu podatkov in določiti učinkovit postopek njihovega uresničevanja. V primeru videonadzora še posebej pridejo do izraza pravica dostopa, pravica do izbrisa in pravica do ugovora. Ključno je, da se upravljavci videonadzornih sistemov zavedajo posega v zasebnost posameznikov in si prizadevajo k uporabi najmilejših ukrepov za dosego svojih namenov.
Ključne besede: varstvo osebnih podatkov, videonadzorni sistem, Splošna uredba o varstvu podatkov, ZVOP-2, zakoniti interes, ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov (DPIA), pravice posameznika, pravica do zasebnosti, dostop v uradne službene oziroma poslovne prostore, delovni prostori, javna prevozna sredstva, javne površine
Objavljeno v DKUM: 11.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 22
Celotno besedilo (1,15 MB)

Opis: Vodenje davčne politike je pomembno orodje držav za doseganje različnih socialnih in gospodarskih ciljev. S prilagajanjem davčnih stopenj lahko države vplivajo na ekonomske odločitve zavezancev. V današnjem globaliziranem svetu je posameznikom in gospodarskim družbam na voljo dostop do različnih držav, ki davčnim zavezancem v želji po privabljanju investicij in kapitala ponujajo različne ugodnosti. Preko različnih davčnih olajšav in spodbud skušajo države na svoje ozemlje privabiti investicije in spodbujati gospodarski razvoj, obenem pa se zaradi tega spogledujejo s tveganjem upada proračunskih prihodkov in nezmožnosti zagotavljanja javnih potreb. Zaradi potrebe po ohranitvi proračunskih prihodkov se države nižanju davčnih bremen težko izognejo, kar vodi do pojava mednarodne davčne konkurence. Zniževanje davčnega bremena preko davčnih spodbud pa je potrebno razlikovati od škodljivih praks, s katerimi davčni zavezanci dosegajo nizko oziroma ničelno stopnjo obdavčitve določenega dohodka in tako povzročajo erozijo davčne osnove. Pojav velikih multinacionalnih podjetij, ki svoje dejavnosti razpršujejo po različnih jurisdikcijah in izkoriščajo stik različnih pravnih sistemov, ima največkrat za končni cilj čim nižje plačilo davkov. Z izkoriščanjem pravil o transfernih cenah, kreativnim prilagajanjem lokacije neopredmetenih sredstev, prenašanjem dolga in drugimi tehnikami preusmerjajo obdavčljive dobičke v nizko davčno obremenjene države. Kot odziv na škodljive davčne prakse, kot so na primer davčne utaje, davčno izogibanje in agresivno davčno načrtovanje, so države v okviru OECD in EU uvedle ukrepe za preprečevanje erozije davčne osnove in dvig ravni meddržavnega sodelovanja. Kljub navedenim prizadevanjem pa sodi pravica do obdavčitve subjektov na državnem ozemlju na področje državne avtonomije, s čimer ohranjajo njihovo sposobnost doseganja notranjih ekonomskih in socialnih ciljev. Države po svetu zavezancem nalagajo izstopne davke, s katerimi obdavčujejo nerealizirane kapitalske dobičke tako pravnih, kakor tudi fizičnih oseb. Obveznost plačila izstopnega davka za davčnega zavezanca nastane v trenutku čezmejnega prenosa sredstev, ki bi v primeru tako opisanega prenosa znotraj države sicer nastala ob dejanski realizaciji premoženja. Ker bo zaradi prenosa rezidentstva oziroma premoženja preko meje država pristojnost za obdavčitev kasneje izgubila, z obdavčitvijo nerealiziranih kapitalskih dobičkov zavaruje svojo temeljno pravico do obdavčevanja. Tako z upoštevanjem načela teritorialnosti izstopni davki zagotavljajo davčno pravičnost. Pri tem je vloga Sodišča Evropske unije za pravilno uporabo ter interpretacijo evropskega prava in za zagotavljanje skladnosti nacionalnih zakonodaj ključna. Spodbujanje evropskega povezovanja in sodelovanja med državami članicami je za učinkovito obdavčenje in preprečevanje davčnih zlorab nujno.
Ključne besede: neposredni davki, harmonizacija, erozija davčne osnove, davčna konkurenca, agresivno davčno načrtovanje, svoboda ustanavljanja, izstopna obdavčitev, ZDDPO-2.
Objavljeno v DKUM: 13.05.2024; Ogledov: 262; Prenosov: 46
Celotno besedilo (5,28 MB)

Opis: Digitalizacija je v svet ponesla četrto industrijsko revolucijo. Visoka mobilnost, neopredmetena sredstva, pomanjkanje fizične prisotnosti in klasičnih oblik stalnih poslovnih enot so le nekatere izmed dilem, ki so zakonodajalce postavili pred vprašanje, ali se z novostmi spopadati posamično ali problematiko urediti celostno. Paleta novih poslovnih modelov kot tudi digitalizacija že obsoječih, je tehtnico nagibala v prid sprejetju celostne mednarodne rešitve. EU in OECD predstavljata dve glavni gonilni sili na področju razvoja novih davčnih ukrepov za pravično mednarodno obdavčitev digitalnega gospodarstva. Posebej pravila EU pri prilagoditvi obračunavanja DDV kažejo na nujnost hitre prilagoditve sistema obdavčitve za digitalno gospodarstvo. Evropska komisija je v želji po prilagoditvi novim razmeram na evropskem trgu predlagala sveženj za pravično obdavčitev digitalnega gospodarstva, s katerim bi začasno obdavčili dohodke od nekaterih digitalnih storitev, trajneje pa bi se oblikoval nov koncept pomembne digitalne prisotnosti. Neuspeh obeh predlaganih ukrepov je vodil v zastoj urejanja predmetne problematike na ravni EU. Dogovor, dosežen pod okriljem OECD, prestavlja prvi večji korak k spremembi tradicionalnih mednarodnih davčnih pravil. Projekt BEPS je vodil do prvih idejnih rešitev in nazadnje dejanskih predlogov, izmed katerih se je konsenz dosegel s predlogom, ki je razdeljen na dva dela. Prvi steber zajema razširitev pooblastil držav za obdavčitev dobičkov podjetij, ki poslujejo v njihovi državi, vendar tam nimajo fizične prisotnosti. Hkrati bo uvedba prvega stebra ukinila vse sprejete enostranske ukrepe držav. Drugi steber globalnega davčnega dogovora uvaja najnižjo efektivno davčno stopnjo 15 odstotkov ter vključuje tri pravila za dosego tega cilja – pravilo vključitve dohodka (income inclusion rule), pravilo premalo obdavčenega dobička (under-taxed profits rule) in pravilo podvrženosti obdavčitvi (subject to tax rule). Vendar pa je bila pot do sprememb na mednarodnem nivoju dolga, kar je zakonodajalce in teoretike vodilo v iskanje enostranskih rešitev predmetne problematike. Tako so se v praksi kot teoriji pojavile oblike obdavčitve, vendar pa se enostransko urejanje problematike v praksi ni izkazalo kot učinkovito, saj se strošek prepogosto enostavno prenese na končnega uporabnika. Nova pravila, dogovorjena v sklopu globalnega davčnega dogovora, ciljajo na ustavitev dirke proti dnu v mednarodnem davčnem pravu za namene. Skušalo se bo omejiti davčno načrtovanje in povečati efektivne davčne stopnje, predvsem v jurisdikcijah z nizko stopnjo obdavčitve.
Ključne besede: BEPS akcijski načrt, stalna poslovna enota, davek na digitalne storitve, kraj obdavčitve, izogibanje davkom, davčno načrtovanje, prenos dobička
Objavljeno v DKUM: 19.10.2022; Ogledov: 817; Prenosov: 198
Celotno besedilo (522,59 KB)

Opis: Molk organa kot poseben upravnoprocesni institut nastopi, kadar v predpisanem roku ne pride do izdaje oziroma vročitve upravnega akta, s katerim bi pristojni organ moral odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe. Upravna neodzivnost je pravno vprašanje, povezano z načelom dobrega upravljanja, varstva pravic strank in načelom zakonitosti, ki ščiti pred samovoljo in arbitrarnostjo upravnih organov. Posamezni nacionalni upravni sistemi molk organa različno urejajo in zakonodajalec kršitev predpisanih rokov za odločanje ne opredeli kot nezakonito dejanje. Najbolj razširjen pravni učinek molka organa je fikcija negativne odločitve, ki omogoči uveljavitev pravnih sredstev, kajti šteje se, da je bil zahtevek stranke zavrnjen. Vse bolj pa se z namenom večje učinkovitost upravnega odločanja, kot izjema od klasičnega molka organa, uveljavlja fikcija pozitivne odločitve, ki jo spodbuja tudi pravo Evropske unije. Sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave se izvaja preko kontrole dokončnih upravnih aktov, ki predstavljajo predpostavko za sprožitev upravnega spora. Ker v primeru molka organa formalnega upravnega akta ni, se s tem onemogoča sodni nadzor in sprožitev upravnega spora stranki. Zato neizdan upravni akt v primeru molka organa nadomesti fikcija negativne odločitve in gre za t. i. predhodni upravni spor. Sodišče ima v primeru tožbe s katero se zahteva izdaja oziroma vročitev upravnega akta na voljo več možnosti. Lahko naloži izdajo upravnega akta pristojnemu organu, vročitev odločbe ali ob izpolnjenih zakonskih pogojih samo odloči v zadevi. Toda nadomeščanje upravnih aktov s sodnimi odločbami ni pravilo, temveč se uporabi v primeru, kadar je zaradi pravnih in dejanskih okoliščin odločitev sodišča potrebna. V skladu s 6. in 13. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah imajo posamezniki pravico do učinkovitega pravnega sredstva na nacionalni ravni in do dostopa do sodišča ter poštenega postopka v razumnem roku tudi v upravnih zadevah. Upravno sodstvo z nadzorstveno funkcijo nad delom uprave predstavlja pomembno instanco varstva človekovih pravic, saj se z možnostjo upravnega spora v primeru molka organa uresničuje načelo pravne države. Po sprejetem subjektivnem konceptu upravnega spora, ki temelji na varstvu pravic, posameznik z zatrjevanjem kršitve s posledicami prispeva k varstvu objektivne zakonitosti pravnega reda. Upravna sodišča ne presojajo zgolj zakonitosti dokončnih upravnih aktov in dejanj uprave, temveč s svojimi odločitvami usmerjajo delovanje upravnih organov.
Ključne besede: uprava, sodni nadzor, upravno sodišče, upravni akt, fikcija negativne odločitve, upravni spor, pravo Evropske unije
Objavljeno v DKUM: 20.12.2019; Ogledov: 2127; Prenosov: 308
Celotno besedilo (825,59 KB)

Opis: Diplomska naloga primerja obdavčitev dohodka pri družbi z omejeno odgovornostjo in samostojnem podjetniku. Kot dohodek je definiran vsak dobiček, ki ga gospodarski subjekt pridobi z opravljanjem pridobitne dejavnosti. V nalogi sta najprej predstavljena davek od dohodkov pravnih oseb in dohodnina (kot davek na dohodek iz dejavnosti), potem pa so podrobneje obravnavane posamezne vrste dohodkov in odhodkov, ki vplivajo na višino davčne osnove pri obeh davkih. Posebej so obravnavane še davčne olajšave, davčna izguba ter spremembe računovodskih usmeritev in popravki napak.
Ključne besede: davek od dohodka pravnih oseb, dohodnina, samostojni podjetnik, družba z omejeno odgovornostjo, dohodek, davčna osnova
Objavljeno v DKUM: 26.11.2018; Ogledov: 1520; Prenosov: 136
Celotno besedilo (937,06 KB)