| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


31 - 40 / 44
First pagePrevious page12345Next pageLast page
31.
Vpliv pravne ureditve kmetijskih zemljišč na samooskrbo v Sloveniji.
Damjana Flere, 2014, master's thesis

Abstract: Pomen prehranske samozadostnosti v sodobni družbi v obdobju izobilja nima znatnega pomena. Ob nastopu prehranskega pomanjkanja pa privede do stiske in prebivalstvo pahne v obup. Želja po izpolnjevanju zahtev sodobnega časa, predvsem s strani potrošniško družbeno naravnanega ekonomskega sistema, je vedno večja. Samooskrba je pomembna za stopnjo neodvisnosti države. Kmetijstvo in z njim povezana politika v EU predstavljata zelo pomembno in občutljivo področje. Dogovor o enotnem vodenju je težaven, saj je pomen kmetijstva v evropskih državah različen. Skupna kmetijska politika namenja pozornost pretoku davkoplačevalskega in potrošniškega denarja v EU za podporo kmetijskemu sektorju, spodbujanju pridelave hrane in zagotavljanju ustrezne prehranske preskrbe. Z magistrskim delom smo poskušali s teoretično-analitičnim pristopom in pregledom objavljene slovenske literature in literature držav članic EU preučiti pravno ureditev kmetijskih zemljišč in vpliv te na samoopreskrbo. Predpostavljali smo negativni vpliv ureditve slovenske zakonodaje na nevestno ravnanje s kmetijskimi zemljišči in posledično slabo prehransko samozadostnost. Že 71. člen Ustave RS obravnava varovanje zemljišč z namenom zagotavljanja smotrnega izkoriščanja, določa posebne pogoje za uporabo ter varstvo kmetijskih zemljišč. Slovenija spada med tiste evropske države, ki nimajo zelo ugodnih naravnih razmer za kmetijstvo. Obseg obdelovalnih kmetijskih zemljišč se stalno krči in našo državo uvršča med vsemi državami članicami EU šele na 24. mesto. Posledično se prehranska samooskrba slabša. Trenutno Slovenija z domačo pridelavo ne pokriva potreb po kmetijsko-živilskih proizvodih. Ohranjanje najkvalitetnejših kmetijskih zemljišč bi moralo biti prednostna naloga naše države. Uničenje teh s pozidavo pomeni trajno uničenje vseh proizvodnih funkcij zemljišč. Za dolgotrajno nastajanja tal, ki se meri v tisočletjih, pomeni pozidava skoraj nepovratno izgubo najdragocenejšega naravnega vira. ZKZ predpisuje način njihovega varovanje ter upravljanja. Eden največjih razvojnih problemov slovenskega kmetovanja poleg neugodne velikostne strukture ostaja zemljiška in posestna razdrobljenost. Ta ostaja v sedanjem času predvsem posledica dedovanja. Področje dedovanja urejuje Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, ki posredno pripomore k varovanju in urejanju kmetijskih zemljišč. Predpis, ki prav tako prispeva k varstvu kmetijskih zemljišč, je tudi Pravilnik o zakupu kmetij in kmetijskih zemljišč v lasti RS in v gospodarjenju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. K povečevanju proizvodnih sposobnosti zemljišč pa pripomore postopek komasacije, za katerega naša država namenja tudi nepovratna sredstva. Te se izvajajo na zaščitenih parcelah in ostalih kmetijskih zemljiščih. Povečevanje proizvodne sposobnosti pa ni edina prednost komasacij, vse večji pomen pridobiva tudi urejanje podeželskega prostora. Spreminjanje namembnosti kmetijskih zemljišč nemalokrat negativno učinkujejo na okolje. Ni dvoma, da je pri tovrstnem ravnanju najpomembnejše denarno okoriščenje ozkega kroga ljudi. Vendar pa je denar brezpredmetna stvar v trenutku, ko ne more povrniti uničene kmetijske zemlje, potrebne za pridelavo hrane.
Keywords: kmetijska gospodarstva, Evropska unija, zemljišča, hrana, samooskrba, zakonodaja, Slovenija
Published: 24.09.2014; Views: 1540; Downloads: 162
.pdf Full text (2,72 MB)

32.
DOBRE IN SLABE STRANI PRAVNE UREDITVE RAVNANJA Z ODPADNO EMBALAŽO V SLOVENIJI
Redy Petrovič Mihelič, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Odpadna embalaža predstavlja velik delež v celotni količini odpadkov, zato sem se v nalogi osredotočil za proučitev dobrih in slabih strani pravne ureditve ravnanja z embalažo in odpadno embalažo v Sloveniji. Soočil sem se z zakonodajo in ostalimi pravnimi predpisi, ki urejajo to področje ter z vsemi akterji, ki so udeleženi v procesu ravnanja z odpadno embalažo.
Keywords: odpadna embalaža, odpadna komunalna embalaža, odpadna nekomunalna embalaža, embalažnina, Družbe za ravnanje z odpadno embalažo, Izvajalci javnih komunalnih služb, Ministrstvo za kmetijstvo in okolje, zavezanci, Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo.
Published: 18.12.2014; Views: 606; Downloads: 95
.pdf Full text (971,44 KB)

33.
VAROVANJE OKOLJA SKOZI VLOGO SOCIALNEGA PODJETNIŠTVA NA SLOVENSKEM PODEŽELJU
Mojca Kramberger, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Diplomska naloga opredeljuje socialno podjetništvo in njegov vpliv na slovensko kmetijstvo in okolje, v katerem živimo. Prikazuje pomen revitalizacije podeželja in trajnostnega razvoja. S to nalogo želim približati socialno podjetništvo ljudem na način, ki bi čim bolj pripomogel k lažjemu delu v okviru socialnega podjetja za uporabnike in končne potrošnike. Skozi nalogo so raziskana področja socialnega podjetništva, ki so opredeljena v Uredbi o določitvi dejavnosti socialnega podjetništva in hkrati pozitivno vplivajo tudi na okolje. Socialno podjetništvo je precej specifično v financiranju, saj kljub zasebnemu sektorju velikokrat posega v dejavnost javnega. Zato je socialno podjetništvo od začetka delno financirano tudi iz proračuna kot državna pomoč, v kolikor seveda izpolnjuje pogoje.
Keywords: Socialno podjetništvo, varstvo okolja, kmetijstvo, ekologija, zelena javna naročila, ekološko kmetijstvo.
Published: 18.12.2014; Views: 874; Downloads: 103
.pdf Full text (630,69 KB)

34.
POSEGANJE NA NARAVNE VIRE ZARADI EKONOMSKE (FINANČNE) ODVISNOSTI DRŽAVE
Sonja Radić, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Skupne dobrine človeštva in njihova dostopnost do dobrin, s katerimi človeštvo zadovoljuje svoje potrebe je neločljivo povezano z vprašanjem njihovega lastništva in odgovornosti zanje. V prvem odstavku 19. členu Stvarnega zakonika je zapisano, da je javno dobro stvar, ki jo v skladu z njenim namenom ob enakih pogojih lahko uporablja vsakdo (splošna raba). Ta odstavek si ljudje razlagajo po svoje in v njem vidijo le koristi, ki jim pripradajo in nikakor ne tudi obveznosti. Čeprav zakon omogoča uporabo javnega dobra vsakomur, pod enakimi pogoji, ne smemo pozabiti, da smo omejeni z zakoni narave. Pretirana uporaba in brezskrbno ravnanje nas lahko pripelje do izgube, katero škodo bomo občutili šele kasneje. Pomembno je, da se do javnega dobra obnašamo kot do svoje lastnine, da z njim ravnamo bolj skrbno in ga previdno uporabljamo. Stari Rimljani so poznali tri vrste lastnine: res privatae (privatna lastnina), res publicae (javne stavbe, ceste in podobno) in res communes (darovi narave, ki pripadajo vsem). Prvi dve lastnini poznamo še danes, medtem ko smo na tretjo že skoraj pozabili in jo vse bolj zanemarjamo, uničujemo in brezobzirno izkoriščamo. Izkoriščanju so podvrženi predvsem tisti naravni viri, ki omogočajo ustvaranje dobička. Venadar se prav zaradi dobička, veliko zasebnikov zanima za nemoten dostop uporabe teh naravnih virov in prilastitev dobička. Ker je dobiček njihov edini cilj, se ponavadi dajatve za surovino naravnega vira povečajo in s tem lahko povečujejo revščino v državi, če si lokalno prebivalstvo teh dajatev ne more privoščiti. Največji problemi so predvsem z vodo, ki predstavlja osnovi vir za preživetje in je v nekaterih državah še vedno problem njene dostopnosti. Izkoriščanje in poseganje na naravne vire mora biti čim bolj pametno in preudarno, saj poznamo tudi neobnovljive naravne vire in njihovo uničenje bi lahko povzročilo veliko škodo vsem živim bitjem (ne samo ljudem).
Keywords: Naravni viri, državni dolg, vojna za vire, okoljski kapital.
Published: 03.11.2014; Views: 759; Downloads: 144
.pdf Full text (815,37 KB)

35.
VLOGA PRAVA PRI POSEGANJU V GOZD IN GOZDNE POVRŠINE
Teja Šeško, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo obravnava dve težavi slovenskega gozdarstva, gospodarjenje z državnimi gozdovi in pretrganost gozdno – lesne verige. Na začetku je predstavljeno stanje slovenskih gozdov in lastniška struktura, nato pa gospodarjenje z državnimi gozdovi. Do koncesij, ki se podeljujejo za izkoriščanje državnih gozdov, se avtorica opredeli kritično. V delu opozarja na potrebo po spremembi zakonodaje. Na koncu so predstavljene težave lesnopredelovalne industrije in načrt, s katerim želi država ponovno oživiti to panogo. Delo prikazuje razvojne možnosti tega področja in ovire, ki mu stojijo na poti.
Keywords: gozdovi, koncesije, gozdno – lesna veriga
Published: 19.12.2014; Views: 706; Downloads: 134
.pdf Full text (302,81 KB)

36.
OKOLJEVARSTVENA DOVOLJENJA PO IPPC DIREKTIVI
Lea Grosek, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Izboljšanje kakovosti okolja in varstva okolje je ena izmed temeljnih nalog Evropske unije. Za uresničitev tega cilja je bila med drugim sprejeta Direktiva o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja okolja (IPPC direktiva). IPPC direktiva določa okvir celotnega preprečevanja in nadzorovanja onesnaževanja okolja. Prinaša zahtevo po uveljavitvi okoljevarstvenih dovoljenj, ki se izdajajo pred začetkom obratovanja ali spremembi obratovanja naprav, ki povzročajo onesnaževanje večjega obsega. Vsebina okoljevarstvenega dovoljenja mora vsebovati ukrepe s katerimi se zagotovi visoka stopnja varstva okolja kot celote. Za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja, morajo naprave slediti razvoju najboljših razpoložljivih tehnik. Pri izbiri najboljših razpoložljivih tehnik je potrebno upoštevati geografski položaj obrata ter klimatske razmere. V dovoljenju morajo biti določene mejne vrednosti emisij za snovi, za katere je verjetno da jih bo posamezni obrat izpuščal v velikih količinah. Mejne vrednosti emisij temeljijo na najboljših razpoložljivih tehnikah. Države članice morajo pogoje v dovoljenju redno preverjati in posodabljati. Zaradi pomanjkljivosti pri izvajanju direktive IPPC, je bila leta 2010 sprejeta nova direktiva – Direktiva o industrijskih emisijah (IED direktiva), ki je združila sedem obstoječih direktiv s področja industrijskih emisij v eno samo.
Keywords: Celoviti nadzor in preprečevanja onesnaževanja okolja, IPPC direktiva, okoljevarstveno dovoljenje, najboljše razpoložljive tehnike, mejne vrednosti emisij, IED direktiva.
Published: 19.12.2014; Views: 1428; Downloads: 233
.pdf Full text (170,60 KB)

37.
NOVEJŠA SODNA PRAKSA DOPUSTNOSTI NIČNOSTNIH TOŽB PO PDEU
Anja Zorec, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Tožba za razveljavitev določenega akta EU (ničnostna tožba) predstavlja osrednjo tožbo zoper institucije EU; hkrati je tudi kompleksna in predmet pravnih diskusij že desetletja. Med drugim je znana po svoji nedostopnosti posameznikom. Daleč najbolj sporni pogoj za procesno upravičenje (aktivno legitimacijo oz. locus standi) posameznikov je test za posamično nanašanje. Razvit je bil v zadevi Plaumann v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja in se je nadaljeval vse do današnjih dni pri presoji dopustnosti. Striktna razlaga Sodišča EU določenih pojmov iz četrtega odstavka člena 263 PDEU in omejitve, ki jih nalaga PDEU glede možnosti izpodbijanja aktov EU s strani posameznikov, so pogosto kritizirane kot v nasprotju z načelom učinkovitega sodnega varstva in posledično v mnogih primerih vodijo do odrekanja sodnega varstva posameznikom. V kasnejših letih se je izoblikovala bogata, a neenotna sodna praksa glede dopustnosti ničnostne tožbe. Kljub omiljenemu problemu razlikovanja med odločbo in uredbo v zadevi Codorníu, bi tožeča stranka še vedno morala dokazati individualno nanašanje po načelu formule Plaumann. Niti kasnejši primeri poskusov razširitve kroga posameznikov, ki lahko vložijo ničnostno tožbo - najbolj odmevna sta bila Unión de Pequeños Agricultores in Jego-Quéré - niso prinesli milejših pogojev pri uveljavljanju aktivne legitimacije. Pred Lizbonsko pogodbo so fizične in pravne osebe morale dokazati neposredno in posamično nanašanje za izpodbijanje aktov EU, ki niso bili naslovljeni na njih. Kot rezultat je Lizbonska pogodba revidirala člen, ki se nanaša na procesno upravičenje individualnih strank, ostale določbe člena pa so nove. Vseeno pa problem neenotne razlage pojmov še vedno ostaja. Posredna možnost za posameznike je postopek predhodnega odločanja, vprašanje pa je, ali je to res zadostna alternativa za izpodbijanje veljavnosti aktov EU. Ker trenutno ni možno najti optimalne rešitve za večjo dostopnost Sodišča EU za posameznike, situacija kar kliče po spremembah. EU namreč zavezujejo druge pogodbe, ki jim je skupno načelo učinkovitega sodnega varstva.
Keywords: ničnostna tožba, sodna praksa, aktivna legitimacija, posamezniki in EU, Sodišče EU, člen 263 PDEU, učinkovito sodno varstvo
Published: 02.12.2014; Views: 1839; Downloads: 383
.pdf Full text (798,58 KB)

38.
MEJE NAČELA UČINKOVITOSTI VARSTVA PRAVIC POSAMEZNIKA V SISTEMU SODNEGA VARSTVA V EU
Alenka Berger Škrk, 2014, doctoral dissertation

Abstract: V pravu EU sta načelo učinkovitosti in pravica do učinkovitega sodnega varstva bistvenega pomena za posameznike, ko ti kot stranke spora uveljavljajo sodno varstvo. Doktorska disertacija je namreč osredotočena na položaj posameznikov, ko ti uveljavljajo svoje »unijske« (materialnopravne) pravice. Bistvena je torej dilema ali imajo posamezniki, kot nosilci pravic in obveznosti po pravu EU, resnično zagotovljena ustrezna procesna jamstva za učinkovito varstvo svojih pravic. Kljub razmeroma dobri organizaciji sistema sodnega varstva v EU, tako na centralizirani kot tudi na decentralizirani ravni, se zastopa stališča, da se posamezniki pri uveljavljanju prava EU pred nacionalnimi in unijskimi sodišči soočajo z različnimi procesnimi ovirami, med katerimi nekatere celo vodijo v t. i. situacije odreka oziroma zanikanja sodnega varstva (denial of justice/déni de justice). Poleg bistvenega razvoja sodne prakse Sodišča EU vezanega na določanje »zahtev« načela učinkovitosti (Drugo poglavje), bi z vidika sedanjega, omejenega dostopa do sodnega varstva posameznika, lahko imela pomembne pozitivne učinke pravica do učinkovitega sodnega varstva kot jo je preko uporabe 6. in 13. člena EKČP izoblikovalo Sodišče EU oziroma kot izhaja iz 47. člena Listine o temeljnih pravicah EU (Tretje poglavje). Z namenom odkrivanja različnih pomanjkljivosti obstoječega sistema učinkovitega sodnega varstva pravic EU, je v doktorski disertaciji ta razčlenjen z vidika (nacionalne) delitve na sodno varstvo v zasebnem/javnem in ustavnosodnem interesu (Četrto poglavje). Poleg razkritja različnih primerov zanikanja sodnega varstva EU, se preko te analize izkaže še, da (učinkovito) zagotavljanje sodnega varstva posameznikom pravzaprav nikoli ni bil osrednji cilj institucionalne ureditve EU, temveč predstavlja predvsem neizogibni »stranski produkt« nenehnega širjenja pristojnosti EU. Pri analizi sistema sodnega varstva EU z vidika varstva v javnem interesu so obravnavane pomanjkljivosti naslednjih pravnih sredstev EU: postopka predhodnega odločanja (267. člen PDEU), tožbe Komisije proti državi članici (258. člen PDEU), ničnostne tožbe (263. člen PDEU) in tožbe zaradi nedelovanja (265. člen PDEU). V kontekstu prava EU je sodno varstvo v zasebnem interesu osredotočeno na učinkovitost postopka predhodnega odločanja ter na dilemo dejanske učinkovitosti sodnega uveljavljanja denarnih zahtevkov vezanih na koncept uresničevanja »odškodninskih tožb EU (uveljavljanje odškodninske odgovornosti države članice/Unije zaradi kršitve prava EU). Zastopa pa se tudi stališče, da tožbe vezane na presojo zakonitosti (ničnostna tožba, tožba zaradi nedelovanja in ugovor exceptio illegalis) uresničujejo unijsko ustavnosodno varstvo. Slednje namreč omogoča razpravo o položaju posameznika, ko ta uveljavlja sodno varstvo vezano na »ustavna vprašanja« pred Sodiščem EU kot pritožbenim sodiščem. Končno pa so situacije zanikanja sodnega varstva v sodnem sistemu EU obravnavane tudi z vidika zaporedja temeljnih procesnih institutov in pravil vsakega sodnega postopka (Peto poglavje). Zaključek doktorske disertacije je mogoče strniti v sklep, da dostopnost oziroma učinkovitost sistema sodnega varstva v EU z vidika uresničevanja posameznikove pravice do učinkovitega sodnega varstva ni ustrezno zagotovljena, pri čemer se predlagajo različne rešitve, kako izboljšati obstoječo ureditev.
Keywords: Pravica do učinkovitega sodnega varstva v pravu EU, načelo učinkovitosti v pravu EU, effet utile, posameznikova pravica do učinkovitega sodnega varstva, sodno varstvo posameznikovih pravic v pravu EU, učinkovito sodno varstvo "unijskih" pravic, sistem sodnega varstva v pravu EU, situacije zanikanja sodnega varstva
Published: 22.10.2014; Views: 2615; Downloads: 68
.pdf Full text (2,84 MB)

39.
JAVNI INTERES UMEŠČANJA INFRASTRUKTURNIH OBJEKTOV NA ZAVAROVANA OBMOČJA
Nadja Vidic, 2014, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo opisuje možnost umeščanja objektov na zavarovano območje. Načeloma umestitev v tak prostor ni možna, vendar za večje infrastrukturne objekte pod določenimi pogoji obstajajo izjeme zanjo. Le-te načrtuje država, saj so pomembni za njen prostorski razvoj in je njihova umestitev v javnem interesu. Za umestitev objekta na že zavarovano območje mora biti torej izpolnjen pogoj javnega interesa. V današnjem času pa vedno pogosteje prihaja do interakcije dveh navzkrižnih javnih interesov (na eni strani po varovanju narave, na drugi strani po gospodarskem razvoju). V takšnem primeru se javna korist, ki prevlada nad javno koristjo ohranjanja narave, lahko nanaša samo na varstvo zdravja ali življenja človeka oziroma na javno varnost ali pa ima koristne posledice bistvenega pomena za okolje oziroma se nanaša na druge nujne razloge prevladovanja javne koristi.
Keywords: prostorsko načrtovanje, varstvo okolja, zavarovano območje, infrastrukturni objekt, javni interes.
Published: 22.12.2014; Views: 868; Downloads: 101
.pdf Full text (658,23 KB)

40.
Uporaba in učinkovanje direktiv s področja varstva okolja v upravnih in sodnih postopkih
Rajko Knez, 2008, original scientific article

Abstract: Prispevek analizira pravila o neposrednem učinku, neposredni uporabnosti in konsistentni razlagi, ki se uporabljajo na področju direktiv, ki urejajo varstvo okolja v EU. Analizira tudi, zakaj je potrebno omenjena pravila uporabljati po uradni dolžnosti in da je slednje dolžnost tako sodišč kot državnih organov. Področje varstva okolja je urejeno predvsem z direktivami, ki pa stremijo k varstvu okolja v javnem interesu. To je značilnost, ki vpliva na razumevanje neposrednega učinka, kajti pravica posameznika ni v ospredju in to postavlja pod vprašaj neposredni učinek. Ne glede na to, ni znatnih odstopanj od splošnih pravil glede neposrednega učinka. Dodatno avtor pojasnjuje, da je uporaba teh pravil po uradni dolžnosti ne samo dolžnost, ampak velikokrat tudi pomembna pomoč.
Keywords: pravo Evropske skupnosti, varstvo okolja, neposredni učinek, neposredna uporaba, uradna dolžnost, državni organi
Published: 10.07.2015; Views: 997; Downloads: 52
URL Link to full text

Search done in 0.17 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica