| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 25
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Izbira habitata evropskega bobra, Castor fiber (Linnaeus, 1758) glede na abiotske in biotske dejavnike na Goričkem : magistrsko delo
Laura Kološa, 2023, magistrsko delo

Opis: Evropski bober je v Sloveniji in po večini Evrope veljal za izumrlo vrsto, ohranilo se je le nekaj populacij. Po številnih reintrodukcijah po Evropi in uveljavitvi varnostnih ukrepov se je bober vrnil. Sprva je poselil optimalnejše habitate, s povečanjem populacije pa je bil prisiljen poseliti tudi manj ugodne habitate. Do sedaj še ni bilo dobro raziskano, kateri dejavniki v okolju vplivajo na to, da bober izbere nek habitat za svoj teritorij ali ne. V okviru magistrskega dela smo za območje Goričkega na 83-ih naključno izbranih popisnih ploskvah popisali 15 abiotskih in biotskih dejavnikov. Izbrali smo ekološke dejavnike, za katere predvidevamo, da vplivajo na izbiro določene lokacije bobrovega bivanja. Ugotovili smo, da so najpomembnejši dejavniki globina vode (optimalno več kot 40 cm) in premer vodnega telesa (optimalno več kot 4 m). Kot neugodna se je izkazala globina vode, nižja od 15 cm. Višina in naklon brežine vodnega telesa sta manj pomembna, saj bober živi tudi v vodah s strmimi in z visokimi brežinami, pri čemer je bil največkrat odsoten, ko je naklon brežine presegal 60°. Bober ima raje brežine, nižje od dveh metrov, kot neugodne pa štejemo brežine, višje od štirih metrov. Pomemben dejavnik je tudi kopenski habitat ob vodnem telesu. Pri polovici primerov so na Goričkem to bile njive. Čeprav bober v določenem delu leta na njive zahaja po hrano, je gozd z naravno zeliščno vegetacijo pomembnejši vir bobrove prehrane. To je lahko ključen dejavnik naselitve določene lokalitete. Na osnovi rezultatov lahko zaključimo, da na Goričkem še obstajajo lokalitete s primernimi ekološkimi dejavniki, ki bobru omogočajo preživetje.
Ključne besede: evropski bober, Castor fiber, habitat, ekološke spremenljivke, Goričko
Objavljeno v DKUM: 13.07.2023; Ogledov: 361; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (4,17 MB)

2.
Morfološka variabilnost spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758) na Madžarskem : magistrsko delo
Daša Štalc, 2023, magistrsko delo

Opis: Namen raziskave je bil analizirati geografsko variabilnost in spolni dimorfizem spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus iz madžarske populacije. Predstavnike velikega hrčka najpogosteje najdemo na območju gozdne in travnate stepe. Na Madžarskem je vrsta dokaj pogosta, vendar število osebkov z leti drastično upada. V naše analize smo vključili 355 spodnjih čeljustnic obeh spolov iz štirih različnih geografskih območjih (Dunaszeg, Tiszavasvári, Balmazújváros, Dunaszentpál). Z metodami geografske morfometrije smo ovrednotili variabilnost oblike in velikosti spodnje čeljustnice. Dokazali smo, da obstajajo statistično značilne razlike v obliki in velikosti spodnje čeljustnice na celotnem vzorcu, zato smo nadaljnje analize naredili ločeno po spolu. Dokazali smo, da sta velikost in oblika spodnje čeljustnice razlikujeta glede na spol in geografsko območje. Samci iz območja Dunaszentpál so imeli največje spodnje čeljusti, pri samicah pa so bile največje iz območja Tiszavasvári. Zaznali smo tudi nekaj osebkov, ki so odstopali od povprečne velikosti, saj so bili zelo veliki ali pritlikavi.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, geografska variabilnost, veliki hrček, spodnja čeljustnica.
Objavljeno v DKUM: 25.05.2023; Ogledov: 413; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (5,08 MB)

3.
Morfometrična analiza medvrstnih križancev ploščiča, Abramis brama in androge, Blicca bjoerkna : magistrsko delo
Rok Pekušek, 2023, magistrsko delo

Opis: Namen naloge je bil s pomočjo geometrijske morfometrije analizirati variabilnost v obliki in velikosti osebkov vrst ploščič (Abramis brama), androga (Blicca bjoerkna) in njunih potencialnih križancev. Analizo morfološke variabilnosti smo opravili na osebkih, ki smo jih pridobili iz Ledavskega in Šmartinskega jezera. Analizo oblike smo izvedli na vzorcu skupno 66 osebkih, od tega jih je 19 prihajalo iz Ledavskega jezera, preostalih 45 pa iz Šmartinskega jezera. Osebke smo s pomočjo literature predhodno uvrstili v eno od vrst, diagnostično vrednost so imeli morfološki znaki: število plavutnic v podrepni plavuti, število lusk med pobočnico in hrbtno plavutjo, število lusk na pobočnici. Skupno smo klasificirali 31 ploščičev, 5 androg, 29 medvrstnih križancev in 1 rdečeoko (Rutilus rutilus). V statistični obravnavi smo osebke ponovno razvrstili v operacijske taksonomske enote na podlagi rezultatov analize glavnih komponent in s temi skupinami operirali čez preostale teste in analize. Razporeditev osebkov v analizi PCA v prepoznavne skupine smo preverili z metodo K-means. Na osebkih smo izvedli linearno diskriminantno analizo, skupine smo definirali na podlagi razvrščanja v skupine v analizi PCA. V raziskavi smo preučevali velikost osebkov, njihovo obliko in alometrijo. S statističnimi testi smo dokazali, da se med osebki ločeno po vrstah oziroma operacijskih taksonomskih enotah pojavlja statistično signifikantna razlika v velikosti. Velikost osebkov ločeno po vrstah si je sledila od največjih androg, rdečeoke, križancev, do najmanjše skupine ploščičev. Informacijo o obliki rib smo iz podatkovnega niza pridobili s Prokrustovo analizo in jo naknadno analizirali z analizo glavnih komponent. Ugotovili smo, da je prvih 10 glavnih komponent pojasnilo 95 % variance. V nadaljnje teste smo vključili prve štiri glavne komponente, ki so skupno pojasnile dobrih 80 % variance v obliki. Vzdolž prvih dveh komponent so se osebki razporedili v operacijske taksonomske skupine, vzdolž tretje in četrte komponente ni bilo prisotnega razporejanja po operacijskih taksonomskih skupinah. Na koncu smo preverili še vpliv alometrije na posamezno operacijsko taksonomsko enoto in ugotovili, da alometrija v celotnem vzorcu vpliva na obliko osebkov, ločeno po skupinah pa na obliko nima vpliva. Raziskava je pokazala jasno ločene razlike med operacijskimi taksonomskimi enotami v obliki telesa rib. Determinacija z dihotomnim ključem je prepoznala določene osebke križancev kot ploščiče. Za natančno določitev vrste, bi bilo potrebno opraviti genetske analize, ki bi pokazale vrstno pripadnost osebkov kot tudi introgresijo genov materinskih vrst.
Ključne besede: Abramis brama, Blicca bjoerkna, geometrijska morfometrija, hibridizacija
Objavljeno v DKUM: 23.03.2023; Ogledov: 419; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (2,76 MB)

4.
Ontogenetska variabilnost spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758) : magistrsko delo
Barbara Stupan, 2022, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo preučevali ontogenetski razvoj spodnje čeljustnice velikega hrčka, Cricetus cricetus (Linnaeus, 1758). Z geometrijsko morfometrijo smo analizirali 123 spodnjih čeljustnic, ki smo jim določili 16 oslonilnih točk. Primerjali smo razlike v velikosti in obliki spodnjih čeljustnic med spoloma ter starostnimi razredi. Spodnja čeljustnica je rasla vse življenje. Rast je bila najbolj intenzivna do 60. dneva starosti, nato pa se je do 200. dne starosti postopoma upočasnjevala, vendar ne ustavila. Potrdili smo, da imajo samci večjo spodnjo čeljustnico. Razlike so se pojavile pri 120. dnevu starosti in so trajale do 4. leta življenja. V tem starostnem obdobju razlike niso bile več statistično značilne. Spolni dimorfizem v obliki spodnje čeljustnice smo potrdili v starostnih razredih 40 in 150 dni ter v 2. in 3. letu življenja. Med ontogenetskim razvojem se je spreminjala oblika spodnje čeljustnice. Največja razlika je bila med najmlajšimi osebki, ki so bili stari manj kot 30 dni, in najstarejšimi osebki v 4. letu življenja. Najizrazitejše spremembe med ontogenetskim razvojem so bile odebelitev čeljustne veje in podaljškov ter dvig kočnikov. Spodnja čeljustnica raste alometrično, kar ohranja njeno funkcionalnost. Spremembe v obliki so ključne med prehodom iz sesanja na samostojno hranjenje.
Ključne besede: veliki hrček, spodnja čeljustnica, spolni dimorfizem, ontogenija, geometrijska morfometrija
Objavljeno v DKUM: 23.11.2022; Ogledov: 610; Prenosov: 106
.pdf Celotno besedilo (2,88 MB)

5.
Morfološka variabilnost ventralne strani lobanje belonogih miši, Apodemus Kaup, 1829 (Rodentia, Muridae) v jugozahodni Aziji
Vanesa Knez, 2021, magistrsko delo

Opis: Namen raziskave je bil s pomočjo metod geometrijske morfometrije ovrednotiti morfološko variabilnost lobanj belonogih miši, Apodemus spp. iz jugozahodne Azije. Variabilnost smo ovrednotili v velikosti in obliki ventralne strani lobanje belonogih miši iz 11 večjih geografskih regij Jugozahodne Azije, ki se skladajo z ozemlji Irana, Afganistana, Indije, Kirgizije, Jordanije, Libanona, Izraela, Pakistana, Gruzije, Sirije in Nepala. Vzorec je vseboval 223 lobanj, od katerih jih je bilo 75 (približno 33 %) že uvrščenih v tri vrste: Apodemus flavicollis, A. uralensis in A. witherbyi. Dokazali smo prisotnost geografske in medvrstne variabilnosti na ventralni strani lobanj belonogih miši. Preverjali smo prisotnosti Bergmannovega pravila, ki ni jasno izraženo. Predpostavili smo, da ima geografsko območje večji vpliv na velikost lobanj kot na obliko. Ocena medvrstne variabilnosti je bila težavna, zaradi majhnega vzorca vrstno identificiranih lobanj in njihove geografske heterogenosti. Na podlagi rezultatov lahko z gotovostjo trdimo, da na variabilnost lobanje vzajemno vplivata tako geografsko območje kot vrstna pripadnost. Nedvomno gre za dva močno prepletena vira variabilnosti, a smo predpostavili, da ima geografsko območje večji vpliv na velikost lobanj, oblika pa je bolj vrstno pogojena. Za neidentificirane lobanje iz posameznih držav (Afganistan, Nepal in Indija) smo na podlagi velikosti in oblike lobanje uspešno naredili taksonomske zaključke oz. morfotipe poenotili z obravnavanimi vrstami rodu Apodemus. To pomeni, da med analiziranimi skupinami in determiniranimi vrstami obstajajo podobnosti. Kljub vsemu pa ne moremo z gotovostjo potrditi pravilnih identifikacij vrst. Poleg medvrstne variabilnosti moramo upoštevati tudi geografski vpliv oz. ekologijo in pa geografsko razširjenost posamezne vrste. Za dokončne sklepe bo potrebna genetska analiza. Uporabljena morfometrična analiza predstavlja dobro izhodišče za nadaljnje raziskave.
Ključne besede: Apodemus, geometrijska morfometrija, lobanja, geografska variabilnost, medvrstna variabilnost.
Objavljeno v DKUM: 13.10.2021; Ogledov: 784; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (4,43 MB)

6.
Morfološka variabilnost spodnje čeljustnice belonogih miši, Apodemus (Rodentia, Muridae) iz jugozahodne Azije
Taja Lakoše, 2020, magistrsko delo

Opis: V rod belonogih miši Apodemus vključujemo od majhnih do srednje velikih miši, ki imajo majhno podolgovato glavo in dolg gobček, razmeroma dolg in zmerno dlakav rep ter kožuh, ki je gost in mehak, temno rjave do sive barve. Namen magistrske naloge je bil s pomočjo metod geometrijske morfometrije analizirati morfološko variabilnost spodnje čeljustnice belonogih miši, Apodemus sp., na območju jugozahodne Azije z vidika vrstne pripadnosti, spola, geografske lege in morfotipov. Izbrana območja jugozahodne Azije smo združili v šest večjih geografskih območij, ki so Afganistan, Gruzija, Indija, Iran, Nepal in Sirija. Znane vrste so bile Apodemus flavicollis, Apodemus fulvipectus, Apodemus witherbyi, Apodemus ponticus in Apodemus uralensis. Spolni dimorfizem ni bil statistično značilen. Prisotna je bila značilna geografska variabilnost v velikosti in obliki spodnjih čeljustnic med geografskimi vrstami in območji. Osebki brez znane taksonomske identitete iz Afganistana in Nepala bi lahko glede na velikost in obliko čeljustnice pripadali dvema morfotipoma.
Ključne besede: Apodemus sp., morfotip, jugozahodna Azija, čeljustnica, spolni dimorfizem
Objavljeno v DKUM: 20.07.2020; Ogledov: 970; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (3,25 MB)

7.
Vpliv ribištva na vedenje in telesne poškodbe velike pliskavke (Tursiops truncatus) v Tržaškem zalivu
Janja Hozner, 2020, magistrsko delo

Opis: Velika pliskavka (Tursiops truncatus) je ena izmed bolj preučevanih vrst kitov na svetu in edina stalno živeča vrsta kitov v severnem delu Jadranskega morja in s tem tudi v slovenskem morju. V Sloveniji se podatke o stanju populacije velike pliskavke zbira od leta 2002. Interakcije in konflikti med delfini in ribiči v Sredozemskem morju so zelo pogost pojav. Te so lahko za delfine kot tudi ribiče pozitivne, negativne ali nevtralne. Raziskava je potekala znotraj Tržaškega zaliva (slovenske teritorialne vode, del hrvaških in italijanskih teritorialnih vod) od leta 2002 do vključno leta 2015. Preučevali smo interakcije med velikimi pliskavkami in različnimi tipi ribiških ladij (s pridneno in pelagično vlečno mrežo). Prav tako smo znotraj naloge opravili analizo količine ulova slovenskega ribištva. Ugotovili smo, da se količina skupnega ulova pelagičnih in pridnenih vlečnih mrež skozi leta zmanjšuje s statistično značilnim trendom. Interakcije delfinov z ribiškimi mrežami kot del njihove prehranjevalne strategije je dobro poznano vedenje. Izmed 455 opažanj smo v 68 (14,9 %) opazili interakcijo delfinov z ribiško ladjo. V 38,2 % so delfini sledili pelagičnim vlečnim mrežam in 62,8 % pridnenim vlečnim mrežam. Kljub temu da količina skupnega ulova z leti pada, se trend opažanj interakcij med delfini in ribiškimi ladjami ne zmanjšuje. Velikost skupin delfinov, ki so sledili vlečnim mrežam, je bila večja kot velikost skupin delfinov brez vključene interakcije. Znotraj opaženih skupin smo opazili tudi prisotnost mladičev. Statistično pomembnih razlik med prisotnostjo mladičev, ko so bile skupine v interakciji ali brez nje, nismo opazili. Da zapleti v ribške mreže predstavljajo hudo grožnjo različnim vrstam kitov, kažejo številne študije. Znotraj naše raziskave smo ugotovili, da ribolovne aktivnosti vplivajo na telesne poškodbe velike pliskavke tudi znotraj Tržaškega zaliva, a večina prisotnih telesnih poškodb znotraj opazovane populacije pripada agresivnim medsebojnim interakcijam.
Ključne besede: velika pliskavka, Tursiops truncatus, delfini, ribištvo, interakcije, telesne poškodbe, vedenje, Tržaški zaliv
Objavljeno v DKUM: 20.07.2020; Ogledov: 1323; Prenosov: 50
.pdf Celotno besedilo (5,96 MB)

8.
Ontogenetska variabilnost lobanje velikega hrčka, Cricetus cricetus (linnaeus, 1758)
Urška Breznik, 2019, magistrsko delo

Opis: Veliki hrček, Cricetus cricetus je velik in robusten glodavec s kratkim repom. V osnovi naseljuje kulturne in gozdne stepe. Razširjenost velikega hrčka sega od Evrope do Azije. Dlaka je za glodavce nenavadno obarvana. Za velikega hrčka je značilen barvni polimorfizem, ki je najpomembnejša značilnost posameznikov in populacijske variabilnosti. Naš cilj je bil analizirati morfološko variabilnost ventralne strani lobanje velikega hrčka med ontogenetskim razvojem ločeno po spolu. Uporabili smo metode geometrijske morfometrije, ki so nam omogočile ločeno obravnavo velikosti in oblike lobanje. Material so predstavljale lobanje hrčka, ki so bili rojeni v ujetništvu, rejeni in usmrčeni v okolici Prage na Češkem. Starost materiala je bila natančno znana - starostne kategorije od mladičev do odraslih živali. Vzorec je predstavljal 134 lobanj iz zbirke na Karlovi univerzi v Pragi, od katerih smo jih uporabili 125. Osebki so bili razdeljeni v 10 starostnih skupin, od najmlajših starih manj kot 30 dni, do najstarejših v četrtem koledarskem letu življenja. Potrdili smo prisotnost sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti lobanje, ne pa tudi v obliki. Sekundarni spolni dimorfizem v velikosti lobanje se je pojavil pri starosti 120 dni. Od starosti 120 dni dalje, so samice rastle počasneje od samcev, kar se je pokazalo v večji velikosti lobanj samcev. Na podlagi tega smo zaključili, da do razlik v starostnih manifestacijah spolnega dimorfizma in postnatalne rasti lobanje prihaja zaradi različnih smeri selekcije. Oblika lobanje se je spreminjala glede na starostne skupine. Primerjava najmlajših in najstarejših osebkov je pokazala, da imajo mlade živali širšo in bolj zaobljeno lobanjo, krajši in ožji gobčni del, relativno daljši niz zgornjih meljakov, večji bobnični mehur in ožja oziroma manj usločena lična loka. Primerjava velikosti in oblike lobanje med starostnimi skupinami je pokazala najvišjo stopnjo sprememb v velikosti in obliki do 150 dneva starosti. Po 450 dnevu so bile spremembe v velikosti in obliki neznatne. Z raziskavo ontogenetske alometrije smo dokazali tesno povezavo med obliko in velikostjo lobanje. Lobanja je rastla alometrično, kar pomeni, da so posamezni segmenti lobanje med ontogenetskim razvojem rastli z različno hitrostjo in se je tekom rasti posledično spreminjala tudi oblika lobanje. Iz tega smo sklepali, da alometrična rast pri velikem hrčku pomembno vpliva na razvoj in obliko lobanje v odraslem stanju.
Ključne besede: Cricetus cricetus, geometrijska morfometrija, lobanja, ontogenija, alometrija, spolni dimorfizem.
Objavljeno v DKUM: 11.12.2019; Ogledov: 1391; Prenosov: 113
.pdf Celotno besedilo (2,36 MB)

9.
Variabilnost spodnje čeljustnice navadnega jelena Cervus elaphus v Sloveniji; ontogenetski razvoj, spolni dimorfizem in geografska raznolikost
Polona Rupnik, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen magistrske naloge je bil analizirati morfološko variabilnost v velikosti in obliki leve polovice spodnje čeljustnice (leve spodnjočeljustne kosti) navadnega jelena Cervus elaphus z vidika spolnega dimorfizma, postnatalnega ontogenetskega razvoja ter morebitnih razlik med geografskimi območji. V raziskavi smo uporabili metode geometrijske mofrometrije, ki omogočajo ločeno analiziranje velikosti in oblike struktur. V analizo smo vključili 325 spodnjih čeljustnic mladičev (telet obeh spolov) in enoletnih živali (lanščakov in junic) z devetih lovskoupravljavskih območij (LUO) v Sloveniji. Pri nobeni od teh dveh starostnih skupin nismo zaznali sekundarnega spolnega dimorfizma v velikosti ali obliki spodnje čeljustnice. Spola smo zato v nadaljnjih analizah združili. Pri analizi ontogenetske alometrije smo ugotovili, da je variabilnost v obliki med rastjo tesno povezana z velikostjo čeljustnic. Območje največje variabilnosti med starostnima skupinama je bilo na mestu, kjer izraščajo meljaki. Razlika v velikosti in obliki čeljustnic med teleti in enoletnimi živalmi je bila opazna v vseh lovskoupravljavskih območjih. Z analizo geografske variabilnosti smo ugotovili, da so imele živali s Pomurskega LUO največje čeljustnice. Pri jelenjadi je prisotna tudi variabilnost v obliki čeljustnic. Največja razlika v obliki čeljustnic telet je bila med Pomurskim in Notranjskim LUO, pri enoletnih živalih pa med Gorenjskim in Pomurskim oz. Gorenjskim in Primorskim LUO.
Ključne besede: spodnje čeljustnice, jelenjad, geometrijska morfometrija, spolni dimorfizem, ontogenija, alometrija, geografska variabilnost
Objavljeno v DKUM: 20.11.2019; Ogledov: 1388; Prenosov: 87
.pdf Celotno besedilo (2,77 MB)

10.
Geografska variabilnost lobanje močvirske rovke, Neomys anomalus (Cabrera, 1907) v Sloveniji
Sabina Titan, 2019, magistrsko delo

Opis: Namen raziskave je bil analizirati geografsko variabilnost lobanje močvirske rovke Neomys anomalus v Sloveniji. Predstavnike močvirske rovke najpogosteje najdemo ob stoječih vodnih telesih. V Sloveniji je splošno razširjena, saj jo najdemo od nižin do visokogorja. V tej raziskavi smo domnevali, da se selekcijski pritiski razlikujejo med okolji, kar se odraža kot medpopulacijska morfometrična heterogenost. Geografsko variabilnost močvirske rovke smo merili na lobanjah, pridobljenih iz muzejskih zbirk Prirodoslovnega muzeja Slovenije. V analizo smo vključili 164 osebkov s petih geografskih območij (Kočevja, Kranja, Lendave, Ljubljanskega barja in Postojne). Z metodami geometrijske morfometrije smo ovrednotili variabilnost v velikosti in obliko lobanj. Dokazali smo, da med različnimi geografskimi območji obstajajo statistično značilne razlike tako v velikosti kot obliki lobanje. Na splošno sekundarni spolni dimorfizem ni bil statistično značilen ne v velikosti in ne obliki lobanje. Izjema so samice z Ljubljanskega barja, ki so imele nekoliko večje lobanje. Velikost osebkov se je večala od severa proti jugu in je bila v negativni korelaciji s povprečno temperaturo okolja ter je tako izkazovala pozitiven Bergmannov odziv. Odkrili smo, da sta za območji z največjimi (Postojna) in najmanjšimi lobanjami (Lendava) bili značilni tudi skrajni nadmorski višini (556 m in 161 m). Odkrili smo tudi, da se variabilnost v velikosti lobanje močvirske rovke v Sloveniji ujema z ugotovitvami, da so osebki močvirske rovke manjši v območjih, kjer živijo simpatrično z vodno rovko Neomys fodiens.
Ključne besede: geometrijska morfometrija, selekcijski pritisk, geografska variabilnost, spolni dimorfizem, Bergmannovo pravilo
Objavljeno v DKUM: 04.04.2019; Ogledov: 1402; Prenosov: 129
.pdf Celotno besedilo (1,75 MB)

Iskanje izvedeno v 22.46 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici