SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 63
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Ustanovitev mediacijskega organa : diplomsko delo
Rozalija Pisar, 2009, diplomsko delo

Ključne besede: mediacija, pravne osebe, zasebni zavodi, sodni registri, diplomska dela
Objavljeno: 24.07.2009; Ogledov: 2095; Prenosov: 263
.pdf Celotno besedilo (392,99 KB)

3.
MEDIACIJA V DRUŽINSKOPRAVNIH SPORIH
Saška Klasinc, 2009, diplomsko delo

Opis: Mediacija je postopek alternativnega reševanja sporov, v katerem ena ali več nepristranskih tretjih oseb (mediatorjev) pomaga udeležencem, da se dogovorijo o spornih vprašanjih. Za spore, ki posegajo v razmerja med zakoncema (predvsem so povezani z razvezo zakonske zveze, ob tem tudi z delitvijo dotlej skupnega premoženja) ter spore glede urejanja razmerij med starši in otroki (npr. dodelitev otrok v varstvo in vzgojo) se uporablja družinska mediacija. Ta temelji na nekaterih, posebej za njen uspeh izredno pomembnih načelih (načelo prostovoljnosti, načelo fleksibilnosti postopka, načelo informiranosti, načelo nepristranskosti in nevtralnosti mediatorja, načelo zaupnosti, načelo varstva največje otrokove koristi) ter poteka v več fazah, ki jih zaradi neformalnosti postopka ni možno fiksno določiti. Zato so poudarek na določenih fazah mediacijskega postopka kot tudi opredelitev in razporeditev faz odvisni od posameznih mediatorjev in njihove fleksibilnosti, da faze prilagodijo potrebam strank. V Sloveniji se mediacija šele uveljavlja. Ključnega pomena je bil začetek izvajanja sodišču pridružene mediacije v letu 2001 na Okrožnem sodišču v Ljubljani. Danes se na sodiščih izvaja tudi družinska mediacija, in sicer v t.i. družinskopravnih sporih. To so spori o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok, spori glede izvrševanja pravice do stikov ter spori glede obsega in delitve skupnega premoženja. Statistični podatki o številu uspešno opravljenih mediacij na Okrožnem sodišču v Ljubljani kažejo, da se je od leta 2002 do leta 2007 število teh povečalo (od 14 na 155) in je bil njihov delež vsa ta leta približno enak (ca. 70 %). V letu 2008 pa se je število uspešno zaključenih družinskih mediacij nekoliko znižalo (na 143). Da bi mediacija postala še več uporabljana in uspešnejša, bi bilo treba ljudem vsekakor še bolj približati možnost reševanja spora z uporabo mediacije s posredovanjem informacij o tem, kaj mediacija je, kateri so njeni cilji in njene prednosti. Diplomsko delo želi predstaviti, kakšne so posebnosti družinske mediacije, njene značilnosti, prednosti in pomanjkljivosti ter kako poteka in se izvaja v Sloveniji.
Ključne besede: alternativne oblike reševanja sporov, mediacija, mediator, družinskopravni spor, družinska mediacija.
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 2711; Prenosov: 513
.pdf Celotno besedilo (677,25 KB)

4.
DISTRIBUTIVNA PRAVIČNOST
Miha Šošić, 2010, diplomsko delo

Opis: Avtor se ukvarja z distributivno pravičnostjo, ki je eden osrednjih problemov pravne in politične filozofije ter je neposredno povezan z utemeljitvijo državne oblasti. Distributivno pravičnost definira kot posebno vrsto pravičnosti, katere cilj je vzpostaviti načela in mehanizme za pravično razdelitev dobrin in bremen med posameznimi člani družbe. Pri tem izhaja iz predpostavke, da pravičnost pomeni enako obravnavanje vseh, razen kadar utemeljene okoliščine dopuščajo ali zahtevajo različno obravnavanje posameznikov. Avtor predstavi svoje hipoteze in opredeli nekatera temeljna vprašanja, na katera naj bi teorije distributivne pravičnosti odgovorile. V nadaljevanju na kratko predstavi štiri vplivne teorije distributivne pravičnosti, in sicer teorijo Johna Locka, Immanuela Kanta, Johna Rawlsa in Roberta Nozicka. V sklepnem delu avtor predstavi izhodišča svojega nadaljnjega raziskovalnega dela na tem področju.
Ključne besede: filozofija prava, pravičnost, distributivna pravičnost, primarna distribucija, sekundarna distribucija, John Locke, Immanuel Kant, John Rawls, Robert Nozick
Objavljeno: 23.03.2010; Ogledov: 3367; Prenosov: 686
.pdf Celotno besedilo (485,86 KB)

5.
VREDNOTENJE ČUSTEV V PRAVU
Alekseja Senekovič, 2010, diplomsko delo

Opis: Človek in pravo sta dandanes neločljivo povezana, kar potrjuje potreba človeka po pravnem urejanju družbenih odnosov, kakor tudi odvisnost prava od človeka kot ustvarjalca in uporabnika prava. Prav tako je med pravom in psihologijo mogoče opaziti mnogo vzporednic in povezav. Psihološka dognanja večkrat pomagajo najti odgovore pri razreševanju različnih konkretnih pravnih primerov. Za pravo samo je pomembnejši pravni človek, naravni človek je s svojimi številnimi, za pravo nezanimivimi, lastnostmi preobsežen. Globlje kot pogledamo v človeka, več plasti, ki ga sestavljajo, vidimo. Naše čustveno telo vsakodnevno vpliva na nas in na okolico, pa če se tega zavedamo ali ne. Bolj kot se zavedamo čustvenih odzivov in obrambnih mehanizmov, bolj razumemo njihov pomen in sami sebe. Koliko je naš notranji svet misli, želja, namenov in stališč sploh pomemben za pravo? Za čustva se pravo ne zanima vse do takrat, ko se začnejo izražati, pozunanjati na način, ki je za pravo sporen. V čem se storilci kaznivih dejanj razlikujejo od nas, tičijo vzroki za njihovo prestopniško vedenje v njih samih, ali izvirajo iz okolja, v katerega so bili postavljeni? Kriminološke teorije dajejo različne odgovore, zdi pa se, da vsaka osvetljuje samo del resnice. Pri razžalitvi kot obliki čustvenega nasilja se pojavi vprašanje, ali se mora oseba, kateri je bila žalitev namenja, čutiti razžaljeno ali ne. Razžalitev časti in dobrega imena je kot kaznivo dejanje in civilni delikt zanimiva s stališča upoštevanja oziroma neupoštevanja subjektivnih in objektivnih kriterijev razžalitve, zaradi katerih sploh lahko govorimo o kaznivem dejanju razžalitve in o odškodninski odgovornosti za nastalo premoženjsko oziroma nepremoženjsko škodo. S tem, ko kdo prestopi naše meje, ki so pogosto hkrati tudi pravno varovane meje, se v nas ponavadi porodijo čustva, s katerimi želimo prestopniku pokazati, da nas je njegovo ravnanje ali vedenje prizadelo in si želimo, da bi bil kaznovan. Z izraženo jezo želimo doseči spremembo njegovega vedenja. Bolj kot je dejanje nesprejemljivo za družbo, večja verjetnost je, da bomo do storilca čutili prezir oziroma sovraštvo. Dosmrtni zapor in smrtna kazen sta projekciji prezira in sovraštva. V obeh primerih je predstava o prestopniku dehumanizirana, saj ga dojemamo kot ne dovolj vrednega. Pri kazenskih sankcijah se vedno pojavlja vprašanje, ali naj poskušajo prestopnika tudi prevzgojiti ali ga naj samo kaznujejo.
Ključne besede: naravni človek, pravni človek, kaznivo dejanje, razžalitev, čustva, škoda, kazenska sankcija
Objavljeno: 25.03.2010; Ogledov: 2434; Prenosov: 298
.pdf Celotno besedilo (574,24 KB)

6.
VARSTVO OSEBNIH PODATKOV PRI UPORABI SODOBNE INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE
Matevž Kmetec, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava problematiko varstva osebnih podatkov pri uporabi sodobne informacijske tehnologije s pravnega vidika. Uvodoma pojasnjuje izhodišča pravice do varstva osebnih podatkov skozi njen izvor in zgodovinski razvoj. Umesti jo v širši pravni red mednarodne skupnosti in Evropske unije ter v nacionalni pravni okvir. Zanimajo nas pravni izzivi, ki jih na tem področju prinaša uporaba različnih oblik informacijske tehnologije. Izmed mehanizmov za zaščito osebnih podatkov se izpostavlja sodno varstvo v različnih oblikah glede na različne situacije in intenzitete morebitnih kršitev. S hitrim razvojem informacijske tehnologije se širijo nevarnosti za zlorabo osebnih podatkov, od katerih je nekaj predstavljenih v zaključnem delu. V nalogi je poudarjeno, da je varnost osebnih podatkov posameznika v veliki meri odvisna od njega samega, zato so predstavljeni tudi nekateri ukrepi in opozorila.
Ključne besede: osebni podatki, internet, sodno varstvo, spletna socialna omrežja, informacijska tehnologija, informacijska zasebnost, zloraba osebnih podatkov, določen posameznik, določljiv posameznik, obdelava osebnih podatkov
Objavljeno: 23.03.2010; Ogledov: 3930; Prenosov: 841
.pdf Celotno besedilo (473,67 KB)

7.
MEDIACIJA V CIVILNIH ZADEVAH V SLOVENIJI IN AVSTRIJI
Tina Čeh, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi obravnavamo institut mediacije v civilnih zadevah in pravno urejenost v Sloveniji in v Avstriji. Izhajamo iz definicije mediacije, temeljnih načel in značilnosti in iz njih izpeljemo problematiko pravnega urejanja. Obravnavamo kakšno je stališče slovenskega in avstrijskega zakonodajalca. V središču je vprašanje kako se značilnosti mediacije kažejo v slovenskem in avstrijskem zakonu o mediaciji. Predstavljamo primerjavo mediacije v civilnih zadevah v Sloveniji in v Avstriji.
Ključne besede: alternativno reševanje sporov, mediacija, temeljna načela mediacije, mediacija v civilnih zadevah, pravna regulacija mediacije, mediacija v Sloveniji, mediacija v Avstriji.
Objavljeno: 07.04.2010; Ogledov: 2117; Prenosov: 315
.pdf Celotno besedilo (1,09 MB)

8.
ODŠKODNINSKOPRAVNO VARSTVO PRAVICE DO OSEBNEGA ŽIVLJENJA IN KOMUNIKACIJSKA ZASEBNOST
Simona Tekavec, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava varstvo pravice do zasebnosti z vidika civilnega prava, kjer se najbolj množično uporablja prav institut denarne odškodnine. Pomemben vidik zasebnosti predstavlja tudi pisemska tajnost, ki pomeni podlago za razvoj modernih načinov komuniciranja, kot je sporazumevanje preko telekomunikacijskih in internetnih omrežij. Tako se je začel že pojem pisem in drugih občil razširjati do te mere, da lahko v sodobnem hitro razvijajočem se tehnološkem napredku pravno zajamemo vse sedanje in bodoče oblike komuniciranja, v katere vdor bo povzročil kršitev pravice do t.i. komunikacijske zasebnosti. Pravica do zasebnosti je ustavno zavarovana človekova pravica, kakor tudi ena izmed temeljnih osebnostnih pravic civilnega prava in je priznana tudi v številnih mednarodnih dokumentih. Enotne definicije za pravico do zasebnosti ni mogoče podati, vzrok temu pa je, da ima vsakdo drugačna pričakovanja glede zasebnosti, pogledi nanjo pa se spreminjajo tudi glede na družbeno okolje, v katerem se osebe gibljejo. Ker je poseganje v to pravico v današnjem času relativno pogosto, je zelo pomembna ureditev njenega varovanja. Pričujoče delo nas tako popelje preko pojma pravice do zasebnosti in ureditve civilnopravnega varstva v drugih najpomembnejših svetovnih pravnih sistemih, kakor tudi v mednarodnem pravu, ki ima po zaslugi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice največji vpliv na pravno teorijo in prakso držav članic Sveta Evrope. Zasebnost je torej pomembna predvsem zato, ker ščiti svobodo posameznika ter mu omogoča svobodno odločanje brez posega tretjih, če pa slučajno kdo poseže v njegovo pravico, pa ima ta na voljo razna pravna sredstva, ki mu v določeni situaciji najbolj ustrezajo. Žal je sistem v današnjem svetu narejen tako, da pri ljudeh, ki se jim na kakršnikoli način poseže v zasebnost, najbolj zaleže denarna odškodnina, saj imajo v tem lahko vsaj delno zadoščenje in materialno povračilo za pretrpljene bolečine. Osrednji del naloge zato predstavlja odškodninskopravno varstvo pravice do zasebnosti pri nas, ki je podkrepljeno še s primeri iz slovenske in tuje sodne prakse. Eden izmed aspektov zasebnosti je prav gotovo tudi poseg v zasebna pisanja, katerih neupravičeno prebiranje je lahko razlog za sprožitev civilnopravnega postopka. Dandanes je vse bolj prisoten tudi tako imenovani virtualni svet, ki se je začel razširjati z množično uporabo interneta, kjer je sfera med zasebnim in javnim močno zabrisana. Dostop do podatkov in pošiljanje sporočil je neprimerljivo hitrejše kot v preteklosti, je pa zato veliko bolj nevarno in tvegano, saj omogoča številne nove načine zlorab zasebnosti, zlasti vdor v komunikacijsko zasebnost preko elektronske pošte. Ker je to danes zelo občutljiva tematika, s katero se je praktično srečal že skoraj vsak posameznik, sem drugi del naloge posvetila varstvu komunikacijske zasebnosti in njeni predhodnici, pisemski tajnosti. Ugotavljam, da se v praksi, zahvaljujoč tehnološkemu napredku in s tem poenostavitvi načinov vdora v človekovo zasebnost komunikacij, temeljna pravica do zasebnosti vse pogosteje krši. Tehnološkemu napredku se praktično ni mogoče izogniti, zakaj se mu tudi bi, saj prinaša dobrodošle spremembe in enostavnejšo uporabo na vseh področjih človekovega življenja, vendar pa to ne pomeni, da je treba s tem prezreti temeljne človekove pravice in se obnašati, kot da le-te sploh ne bi nikoli obstajale. Zato menim, da je treba toliko več truda vložiti v zaščito pred vdorom v zasebno življenje.
Ključne besede: osebnostne pravice, pravica do zasebnosti, odškodninskopravno varstvo, komunikacijska zasebnost, elektronska pošta, pisemska tajnost.
Objavljeno: 07.04.2010; Ogledov: 2436; Prenosov: 645
.pdf Celotno besedilo (525,60 KB)

9.
PRAVNI VIDIKI UPORABE NEDOVOLJENIH SNOVI V ŠPORTU
Sladjana Ješić, 2010, diplomsko delo

Opis: Doping že vse od njegovega obstoja preučujejo z različnih vidikov, predvsem medicinskega, sociološkega, etično-moralnega, v zadnjih 50. letih pa intenzivneje tudi s pravnega vidika. Je zelo specifičen pojav v športu, ki si nedvomno zasluži učinkovito in podrobno pravno ureditev. Prvi, ki so začeli sprejemati akte na področju dopinga, so bili Mednarodni olimpijski komite (MOK) in mednarodne športne zveze. Kaj hitro se je ugotovilo, da bo boj učinkovitejši, če se mu priključijo tudi države. Začele so nastajati prve resolucije in kot posledica le-teh konvencije. Pridružitev držav v boju proti dopingu pa pomeni tudi obstoj (ne)utemeljene težnje kriminalizirati dejanja dopinga. Tako je doping od leta 2008, ko je stopil v veljavo reformirani kazenski zakonik, tudi kaznivo dejanje zoper človekovo zdravje. Kot vidimo, se danes na področju dopinga in športa kot celote prepletata avtonomno urejanje športnih organizacij ter državno urejanje. Vez med temi pa je leta 1999 ustanovljena Svetovna protidopinška agencija WADA, ki je krovna organizacija v boju proti dopingu ter v zadnjem desetletju skrbi za bolj ali manj enotno delovanje vseh protidopinških organizacij. Tako je WADA s sprejemom Svetovnega protidopinškega kodeksa (WADC) začrtala smernice sodobnega boja proti dopingu. S kodeksom je uvedla zanesljivost kot stopnjo prepričanja, da je bilo dejanje dopinga storjeno, odgovornost športnika pa je v tem primeru objektivna, kar je določen odstop od načela »ni kazni brez krivde«. Kodeks upošteva tudi subjektivno odgovornost, vendar le pri odmeri kazni. Da je doping pereč problem pričajo tudi številni primeri, s katerimi se ukvarja Mednarodno športno razsodišče (CAS), ki kot samostojen in neodvisen organ nudi učinkovit, strokoven, hiter in posebnostim športne panoge prilagojen postopek. Nenazadnje pa je treba izpostaviti tudi dejstvo, da so posledice dopinga vedno bolj vidne tudi na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj že sam način izvajanja kontrole na tekmovanjih kot tudi izven tekmovanj (preveč) posega v telesno integriteto športnika.
Ključne besede: Ključne besede: nedovoljene snovi in metode, doping kontrola, objektivna odgovornost, CAS, kaznivo dejanje, človekove pravice.
Objavljeno: 14.05.2010; Ogledov: 2331; Prenosov: 216
.pdf Celotno besedilo (440,12 KB)

10.
POJASNILNA DOLŽNOST, ODLOČANJE O ZDRAVLJENJU IN VNAPREJ IZRAŽENA VOLJA V PROCESU ZDRAVSTVENE OSKRBE PACIENTA
Kaja Takač, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljena avtonomija pacienta pri odločanju o zdravljenju, tako v času popolne sposobnosti odločanja o sebi, kot tudi za primere, ko tega ne bo zmožen. Pacient naj ne bi imel samo pasivne vloge pri zdravljenju, temveč tudi aktivno. Dana mu je pravica do privolitve ali zavrnitve določenega medicinskega posega, kot tudi preklic privolitve ali zavrnitve. Glavno vodilo vsakršne zdravstvene oskrbe je pacientova volja. V tej fazi odigra pomembno vlogo pojasnilna dolžnost, ki je temelj pacientove avtonomije in mora biti razumljiva in tako obsežna, da bo pacient razumel, kaj lahko pričakuje od posega. V kolikor zdravnik ne opravi pojasnilne dolžnosti, ali jo opravi pomanjkljivo, lahko pride do odškodninske ali celo kazenske odgovornosti. Izjemoma lahko zdravnik pojasnilo opusti, kadar bi bolnikov vpogled v medicinsko dokumentacijo škodljivo vplival na njegovo zdravstveno stanje. Kadar pacient ni v stanju, ko bi lahko dal svoj pristanek v določeno zdravstveno oskrbo, poseg pa je nujen zaradi neposredne nevarnosti za življenje, govorimo o nujni medicinski pomoči. Le takrat je zdravnik upravičen napraviti poseg brez bolnikove privolitve. Vsak polnoletni pacient, ki je sposoben odločati o sebi, ima možnost izraziti voljo o tem, kakšna naj bo njegova zdravstevna oskrba v primeru, da ne bo več sposoben odločanja o sebi. Tako ima pravico do postavitve svojega zdravstvenega pooblaščenca, pravico do izključitve oz. omejitve oseb, ki so upravičene do odločanja o njegovi zdravstveni oskrbi ter pravico do vnaprej izražene volje glede njegove bodoče zdravstvene oskrbe. Zdravnik mora v določenem primeru upoštevati pacientovo vnaprejšnjo voljo, lahko pa mu je le kot smernica pri zdravljenju. Za konec je primerjalno predstavljena tudi angleška in nemška pravna ureditev instituta vnaprej izražene volje.
Ključne besede: Avtonomija pacienta, pojasnilna dolžnost, terapevtski privilegij, privolitev v zdravstveno oskrbo, zavrnitev zdravstvene oskrbe, nujna medicinska pomoč, pacientov pooblaščenec, vnaprej izražena volja.
Objavljeno: 30.09.2010; Ogledov: 3914; Prenosov: 860
.pdf Celotno besedilo (489,43 KB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici