Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Mediacija kot ena izmed oblik alternativnega reševanja sporov je proces, v katerem ni sodnika, ki bi odločal o spornem vprašanju, ampak je nevtralna tretja oseba tista, ki pomaga strankam, da dosežejo sporazum. Vloga mediatorja v tem procesu torej ni odločati o spora, ampak omogočiti strankam najboljše možnosti in jim pomagati pri usmeritvi, da dosežejo sporazum. Proces mediacije je prostovoljen, fleksibilen in zaupen, kar predstavlja pomembno prednost, zaradi katere se v zadnjem času vse več strank odloča, da bodo spor reševale s pomočjo tega postopka. Eden izmed razlogov zaradi katerega se stranke odločajo za mediacijo je tudi ta, da je veliko cenejša in hitrejša od sodnih postopkov, kar velja še posebej za Veliko Britanijo. Zaradi nevtralnosti mediatorja so stranke precej bolj zaupljive kot če se spor odvija pred sodiščem, pri tem pa je pomembna razlika med obema postopkoma. V postopku mediacije mediator ne sprejme nobene zavezujoče odločitve in ne presoja, katera stranka ima v sporu prav. Stranki tako obdržita neke vrste avtonomnost, katere rezultat je sporazum, ki ga oblikujeta stranki sami z lastno aktivnostjo, mediator pa jima pri tem samo pomaga. Rešitev mediacije je lahko tudi brez pravnih elementov, kar pomeni, da se lahko zaključi z opravičilom, obžalovanjem, moralno zavezo. Kljub temu da se mediacijski postopek sicer lahko konča na različne načine, je sklenitev sporazuma o rešitvi spora najbolj zaželena. Izbiro oblike sklenjenega sporazuma imajo stranke same oziroma je to odvisno od okoliščin in pravil konkretne mediacije. Pri tem je za odločitev o tem, kakšno obliko sporazuma bodo stranke sklenile, pomembna pravna narava posameznega dogovora oziroma sporazuma. Ena izmed možnosti je sklenitev izvensodne poravnave, ki ima to slabost, da kot pogodba civilnega prava ni neposredno izvršljiva. To lahko pomeni precejšnjo slabost v primeru, ko ena izmed pogodbenih strank svoje obveznosti ne izpolni, saj taka poravnava ne omogoča prisilne izpolnitve v izvršbi, ampak mora upravičenec to zahtevati s tožbo v sodnem postopku. Stranke pa pridobijo izvršljivost doseženega sporazuma, če ga sklenejo v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, sodne poravnave ali v obliki arbitražne odločbe na podlagi poravnave.
Ključne besede: mediacija, proces, nevtralnost mediatorja, rešitev mediacije, sporazum o rešitvi spora, pravna narava dogovora, izvensodna poravnava
Objavljeno v DKUM: 02.12.2016; Ogledov: 2690; Prenosov: 330
Celotno besedilo (550,25 KB)

Opis: Disertacija obravnava institut vročitve v povezavi s pravico do sodnega varstva v civilnih sodnih postopkih (dostopa do sodišča). Podrobneje so obravnavani različni sistemi vročanja. Primerjalno pravno so analizirani različni načini vročitve pri čemer je bila posebna pozornost namenjena identifikaciji napak pri vročanju, njihova razvrstitev in možnost konvalidacije. Za potrebe analize učinkovitosti in pravnih posledic vročitve smo identificirali objekt oz. predmet vročitve. Ugotavljali smo katera pisanja se vročajo in na kakšen način. Za učinkovitost vročitve je bilo treba namreč nujno opredeliti kdo je tisti, ki dejansko vroča. Izhajali smo iz predpostavke, da je vsaka vročitev povezana s stroški na eni strani in časovno komponento (zlasti čas trajanja postopka) na drugi strani. Učinkovitost sodnega postopka pa se ne meri zgolj v njegovi hitrosti temveč tudi v učinkoviti zaščiti pravic, ki jih zasledujejo stranke med postopkom. Civilni sodni postopek, ki je bil predmet preučevanja, namreč temelji na dveh strankah s praviloma nasprotujočimi si interesi. Zato učinkovit sistem vročanja bistveno pripore k varstvu pravic obeh strank. Učinkovit sistem vročitve pa je tisti, ki omogoča pravilno vročitev pošiljke naslovniku. V zvezi s tem vprašanjem smo obravnavali fikcijo vročitve, ki vzpostavlja domnevo o vročitvi, čeprav pošiljka dejansko ni bila vročena. Ta je posebej problematična, ko gre za čezmejno vročanje, saj fikcija vročitve ne ustreza minimalnim postopkovnim standardom, ki jih za vročanje določajo uredbe EU. Ugotovili smo, da je vročanje predmet konvencijskega varstva temeljnih pravic po EKČP ter ustavno sodnega varstva ter podrobneje izpostavili pravico do poštenega sojenja in pravico do pravnega sredstva ter z njimi povezane konvencijske pravice. V okviru čezmejnega vročanja smo preučevali različne sisteme čezmejnega vročanja, ki ga vzpostavljajo mednarodne konvencije, pogodbe in Uredbe EU. Izpostavili smo prednosti, ki jih omogoča elektronsko vročanje ter napravili analizo pričakovanih prihrankov, ki jih tako vročanje omogoča. Primerjali smo različne sisteme za elektronsko vročanje, pri čemer smo ločili med zaprtimi in odprtimi sistemi za vročanje.
Ključne besede: vročanje, civilno procesno pravo, pravica do sodnega varstva
Objavljeno v DKUM: 05.09.2016; Ogledov: 3216; Prenosov: 889
Celotno besedilo (5,26 MB)

Opis: Pravica do sojenja v razumnem roku oz. do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je torej ustavna kategorija od 23.12.1991. Zagotavlja jo tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah, katero je Slovenija ratificirala 28.6.1994. Ta pravica je eno izmed temeljnih jamstev v sodnih postopkih. Vendar pa ta pravica v praksi povzroča posebno resne probleme. Podatki Evropskega sodišča za človekove pravice nam povedo, da je Slovenija v kar 209 primerih kršila pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, za kar je morala plačati okoli 750 tisoč evrov odškodnine54. Število vloženih zadev, v katerih pritožniki tožijo Slovenijo zaradi kršenja te pravice, zadnja leta sicer dejansko ne narašča več, razlog pa je sprejetje zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki se uporablja od 1. januarja 2007. Evropsko sodišče je menilo, da so pravna sredstva, ki jih daje ta zakon, učinkovita pravna sredstva v smislu določb evropske konvencije o človekovih pravicah. Nerazumno dolgi sodni postopki, ki so pripeljali do stanja,da so se začeli slovenski državljani množično pritoževati na ESČP, ogrožajo pravno varnost, ki pa je ena izmed ključnih elementov pravne države. Postanejo lahko celo zanikanje sodega varstva in kar je najhuje, vodijo v samopomoč. Sodno varstvo pravice ne sme biti slabša alternativa samopomoči. Odpraviti se mora sistemski vzrok za nastanek sodnih zaostankov, nato pa sanirati obstoječe stanje( projekt Lukenda), dokler ne pridemo do točke, ko postane sodni zaostanek posamezen netipičen primer, nastal večinoma iz razloga na strani posameznega sodnika ali tudi stranke postopka. Do sedaj po mojih raziskavah ni bilo realizacije iz leta 2005, ko se je kot posledica dobljene sodbe na ESČP v primeru Lukenda pri nas oblikoval projekt z istim imenom in ciljem za odpravo sodnih zaostankov. Ta načrt za odpravo sodnih zaostankov do konca leta 2010 so pripravili pravosodno ministrstvo, vrhovno sodišče in državno tožilstvo. Glavni ukrepi za zagotovitev večje učinkovitosti sodstva in odpravo sodnih zaostankov55, kot so določeni v Programu reform za izvajanje Lizbonske strategije v Sloveniji in v okviru gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji, so: — zagotovitev prostorskih pogojev v skladu s strategijo prostorskega razvoja pravosodnega sistema; — dodatna zagotovitev in organiziranje človeških virov oziroma strokovnega osebja za določen čas, in sicer do 31. 12. 2010, ko načrtujemo odpravo sodnih zaostankov; — stimulativno nagrajevanje sodnega osebja za odpravljanje sodnih zaostankov. Vsi ti ukrepi, poleg njih tudi spremembe zakonodaje, informatizacija pravosodnega sistema, ki so bili izvedeni do danes niso prinesli realizacije zastavljenih ciljev iz leta 2005, da naj se zaostanki zmanjšajo oz. celo odpravijo. Glede napovedi, da naj se število nerešenih zadev iz leta 2005, ko jih je bilo 524.016 zmanjša do konca leta 2010 na 284.000, ni prišlo do realizacije zastavljenega cilja, saj so se zmanjšali le na 425.624, kar predstavlja 19 odstotkov manj. Realizacija bi naj bila 50 odstotkov manj. Res pa je, da imamo podatke do 31.12.2009, kar pomeni, da je do realizacije še 1 leto časa, vendar lahko sklepamo, da do želenega cilja skoraj ni mogoče priti. Glede na statistike z prejšnjih let. Sedaj pa glede sodnih zaostankov glede na 50.čl. sodnega reda, ki naj bi se po napovedih iz leta 2005, ko naj bi bilo 310.333 takšnih nerešenih spisov, število zmanjšalo na 155.000. Realizacije napovedanega cilja tudi v tem primeru ni bilo, saj je skupno število sodnih zaostankov na dan 31.12.2009 263.050, kar pa je veliko preveč kot 155.000. Po izračunih se je število sodnih zaostankov zmanjšalo do dne 31.12.2009 za 15,23 odstotkov, kar pa je daleč od napovedi 50 odstotkov. Kako uspešen bo projekt Lukenda pri svojih zastavljenih ciljih bomo lahko natančno ugotovili konec leta 2010. Do sedaj lahko zaključimo, da realizacija ciljev načrta za odpravo sodnih zaostankov po sedaj dostopnih podatkih, žal n
Ključne besede: SOJENJE V RAZUMNEM ROKU, PROJEKT LUKENDA, RAZUMEN ROK, EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE, ORGANIZACIJA SODSTVA, SPREMEMBE V PRAVOSODJU, PRIMERI IZ PRAKSE NA ESČP.
Objavljeno v DKUM: 04.06.2010; Ogledov: 7096; Prenosov: 693
Celotno besedilo (1,35 MB)