Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Ključne besede: spinalna anestezija, zgodnji pooperativni zapleti, pojavnost zapleta
Objavljeno v DKUM: 11.04.2024; Ogledov: 165; Prenosov: 10
Celotno besedilo (124,01 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...
Gradivo je zbirka in zajema 1 gradivo!

Opis: Izhodišče Mikrohemodinamsko dogajanje in regionalna dostava kisika sta v anesteziologiji pomembna zaradi povezave med moteno mikrocirkulatorno funkcijo in slabšim perioperativnim izhodom. Kljub manj boleči laparoskopski kirurški tehniki v primerjavi s klasično “odprto” kirurgijo pa bolnice po laparoskopskih ginekoloških operacijah občutijo hudo bolečino v 40% do 65% primerov. Dodatek intratekalne anelgezije k splošni anesteziji bi teoretično lahko izboljšal mikrocirkulacijo in perioperativno zdravljenje bolečine ter zmanjšal stresni odgovor. Metode Bolnice (n=102), ki so imele načrtovano laparoskopsko ginekološko operacijo, smo naključno razvrstili v tri skupine. Prejele so kombinacijo splošne anestezije z nizkim odmerkom intratekalne analgezije (NOIA: 7,5 mg levobupivakaina in 2,5 μg sufentanila) ali zelo nizkim odmerkom intratekalne analgezije (ZNOIA: 3,75 mg levobupivakaina in 2,5 μg sufentanila) ali zgolj splošno anestezijo (kontrolna skupina). Uporabili smo 3 minutni zažemni test in s spektroskopijo blizu infrardečega spektra izmerili tkivno oksigenacijo in opredelili mikrocirkulatorno funkcijo v m. brachioradialis in m. triceps surae v treh časovnih točkah: pred uvodom v splošno anestezijo, 5 minut po trahealni intubaciji in 15 minut po začetku pnevmoperitoneja. Primarni mikrohemodinamski izidi so bili: (1) primerjava spektroskopsko dobljenih mikrohemodinamskih parametrov med skupinami; (2) primerjava mikrovaskularnih trendov v mišicah nog s tistimi v mičicah rok znotraj skupin; in (3) korelacija krvnega tlaka s hitrostjo povratka tkivne oksigenacije po zažemnem testu. Trije primarni cilji s področja lajšanja bolečine so bili: (1) poraba sufentanila med operativnim posegom; (2) poraba piritramida za zdravljenje pooperativne bolečine; in (3) ocena bolečine z 11 točkovno številčno lestvico (od 0 do 10). Za oceno zgodnjega stresnega odgovora smo določili nivo kortizola in glukoze v serumu pred in med operacijo. Rezultati Med tremi skupinami ni bilo razlik v mikrohemodinamskih parametrih na podlahti. Na merilnem mestu na nogi so imele bolnice v skupinah z dodatkom intratekalne analgezije že pred uvodom v anestezijo počasnejšo hitrost tkivne reoksigenacije po zažemnem testu (NOIA 34 ±16 %/min, p=0,002; ZNOIA 36 ±13 %/min, p=0,006) v primerjavi s kontrolno skupino (52 ±27 %/min). Med splošno anestezijo smo opazili poslabšanje mikrocirkulatorne funkcije v vseh skupinah in razlik med njimi več ni bilo zaznati, med laparoskopijo pa smo zaznali pomembno zmanjšanje hitrosti tkivne reoksigenacije po zažemnem testu v skupini z NOIA (14 ±11 %/min) v primerjavi z ZNOIA (22 ±11 %/min; p=0,023) in kontrolno skupino (24 ±17 %/min; p=0,040). Poraba sufentanila (mediana [interkvartilni razpon]) je bila 2,9 (0-4) μg/h v skupini z NOIA, 4,7 (3,2-9,2) μg/h v skupini z ZNOIA in 16 (11-23) μg/h v kontrolni skupini (p<0,001), poraba piritramida znotraj 24 ur po operaciji pa 2 (0-2,5) mg, 5 (0-7,5) mg in 7,3 (2,1-9,5) mg (p=0,001), v enakem vrstnem redu skupin. Pooperativna ocena bolečine je bila ves čas <3 zgolj v skupini z NOIA. Zadovoljstvo bolnic z anesteziološko oskrbo in sodelovanjem v raziskavi je bilo ocenjeno kot odlično. Med skupinami ni bilo razlik v nivoju kortizola in glukoze v serumu. Zaključki Ne glede na uporabljeno anesteziološko tehniko so bolnice ohranile ali imele izboljšano oksigenacijo in mikrocirkulatorno funkcijo v področju m. brachioradialis med laparoskopijo. V področju m. triceps surae pa sta bili oksigenacija in mikrocirkulatorna funkcija slabši. Dodatno zmanjšanje hitrosti reoksigenacije na nogi v skupini z NOIA je treba tolmačiti z razumevanjem simpatolitičnih učinkov spinalne analgezije, ki povečajo gostoto odprtih kapilar, kar skrajša difuzijske razdalje. Nižja hitrost toka krvi ob krajših difuzijskih razdaljah je mikrohemodinamsko ugodnejša. Uporaba nizkega odmerka intratekalne analgezije zmanjša porabo opioidnih zdravil za laparoskopske ginekološke operacije in zmanjša intenziteto pooperativne bolečine.
Ključne besede: kombinirana splošna in spinalna anestezija, spinalna analgezija, intratekalna analgezija, laparoskopska kirurgija, ginekologija, hemodinamika, mikrocirkulacija, tkivna oksigenacija, zadovoljstvo pacientov, stresni odgovor, zdravljenje bolečine, poraba opioidov, pospešeno okrevanje po operaciji, kortizol
Objavljeno v DKUM: 17.07.2020; Ogledov: 1322; Prenosov: 157
Celotno besedilo (2,71 MB)

Opis: Izhodišča: Anestezijski dihalni sistem je vmesnik, ki dovaja in odvaja pline med anestezijsko delovno postajo in bolnikom. Cilj študije je bil določiti možne zapore v dihalnem sistemu in kako jih najti z dinamičnim funkcionalnim testiranjem. Predstavili smo analizo retrogradnih pretokov skozi absorber CO2 pri različnih anestezijskih delovnih postajah. V simulacijskem okolju smo izvedli različne scenarije, kjer smo izklopili dihalni balon iz dihalnega sistema. Metode: Eksperimentalno študijo smo izvedli z anestezijsko delovno postajo Dräger Primus s funkcijo razdruževanja svežih plinov, na katero smo priključili simulator bolnika METI HPS. S funkcionalnimi testi, kjer smo pri volumsko nadzorovani ventilaciji primerjali koaksialni dihalni sistem z zaporo in brez zapore. Pri primerih sušenja absorberja smo podrobno izvedli funkcionalno analizo pri odprtem in zaprtem nastavku Y. V simulacijskih scenarijih z izklopljenim dihalnim balonom smo merili časovni potek kisika, dušikovega oksidula in sevoflurana pri različnih pretokih svežega plina (FGF=0,5, 1 ali 2 L/min) in različnimi nosilnimi plini (kisik/zrak in kisik/dušikov oksidul). Rezultati: Zapora notranje cevi koaksialnega dihalnega sistema povzroči dvig največjega tlaka (iz 35 mbar na 70 mbar). Retrogradni pretoki, ki lahko sušijo absorbent najdemo pri delovnih postajah Dräger Cato, Dräger Julian, Dräger Fabius GS in Dräger Primus, pri tem je nastavek Y zaprt. V scenarijih z odklopom dihalnega balona se delež kisika v vdihanem zraku (FIO2) zmanjša iz 57 % na 37 % (FGF=1 L/min; nosilni plin=kisik/zrak). Prav tako se v vseh scenarijih zmanjšajo vrednosti dušikovega oksidula in sevoflurana. Zaključki: Poudarjamo, da je v sistemih z razdruževanjem svežih plinov, dihalni balon aktivna komponenta dihalnega sistema med umetno ventilacijo in ima funkcijo zbiralnika plinov. Predlagamo uporabo inspiratorne pavze med dinamičnim testiranjem dihalnega sistema, ko je razlika med sistemom z zaporo in sistemom brez zapore najvišja. Pri sistemih z razdruževanjem svežih plinov se v fazi inspirija pretok svežih plinov preko ventila razdruževanja usmeri v dihalni balon in scenariji iz te serije imajo za posledico hipoksijo in manjšo globino anestezije.
Ključne besede: anestezijski aparat, anestezijski dihalni sistemi, krožni anestezijski dihalni sistemi, razdruževanje svežih plinov, varnost bolnika
Objavljeno v DKUM: 26.02.2019; Ogledov: 1313; Prenosov: 155
Celotno besedilo (3,19 MB)

Opis: Izhodišča. Odgovor obtočil na bolečinski dražljaj lahko povzroči nastanek ishemije srčne mišice, še posebej pri bolnikih z ishemično boleznijo srca. V raziskavi smo primerjali vpliv fentanila oziroma remifentanila na obtočila med uvodom v anestezijo, rezom kože in sternotomijo, pri bolnikih z ishemično boleznijo srca, operiranih zaradi premostitvenih zožitev venčnih arterij. Metode. V raziskavo smo vključili 30 bolnikov. Vključili smo bolnike, mlajše od 75 let, po NYHA ocenjene z II-III, z iztisnim deležem levega prekata, večjim od 40%. Za uvod v anestezijo so bolniki dobili infuzijo propofola 6 mg/kg/h in pankuronija 0,1 mg/kg i. v. Bolnike smo naključno razdelili v dve skupini. Remifentanilska skupina je za analgezijo dobila infuzijo remifentanila 0,5 micro g/kg/min, fentanilska skupina pa fentanil v odmerku 5 mikro g/kg i. v. Pet minut po začetku uvoda v anestezijo smo bolnikom vstavili dihalno cevko in jih pričeli umetno predihavati s 50% zmesjo kisika in zraka. Po vstavitvi dihalne cevke smo bolnikom v remifentanilski skupini zmanjšali odmerek remifentanila na 0,3 mikro g/kg/min. Pet minut pred rezom kože smo bolnikom v remifentanilski skupini povečali odmerek remifentanila na 0,5 micro g/kg/min, bolniki v fentanilski skupini so dobili fentanil v odmerku 5 mikro g/kg i. v. Bolnikom smo 10 minut pred uvodom v anestezijo, med uvodom in še 30 minut po rezu kože invazivno neprekinjeno merili srednji arterijski tlak in srčno frekvenco ter spremljali potrebo po fenilefrinu oziroma nitroglicerinu. Rezultati. Med skupinama ni bilo statistično pomembne razlike v demografskih podatkih. Pogostost povečanja srednjega arterijskega tlaka in uporaba nitroglicerina za uravnavanje srednjega arterijskega tlaka sta bili statistično značilno večji v fentanilski skupini. Pogostost znižanja srednjega arterijskega tlaka in uporaba fenilefrina za uravnavanje srednjega arterijskega tlaka se med obema skupinama ni statistično značilno razlikovala. Tahiaritmičnih in bradiaritmičnih zapletov nismo zabeležili v nobeni skupini. Po uvodu v anestezijo sta se srednji arterijski tlak in srčna frekvenca statistično značilno zmanjšala v primerjavi z izhodiščno vrednostjo v obeh preiskovanih skupinah. V fentanilski skupini sta se v primerjavi z remifentanilsko skupino po laringoskopiji in vstavitvi dihalne cevke ter po rezu kože statistično značilno povečala srednji arterijski tlak in srčna frekvenca. Zaključki. V raziskavi smo ugotovili, da intravenska anestezija s propofolom-remifentanilom med operacijo za premostitev venčnih arterij zagotavlja večjo stabilnost obtočil med uvodom v anestezijo, rezom kože ter sternotomijo od anestezije s propofolom-fentanilom.
Objavljeno v DKUM: 21.12.2015; Ogledov: 1272; Prenosov: 50
Povezava na celotno besedilo

Opis: V diplomskem delu je predstavljena zdravstvena nega pri pacientu s prirojeno neobčutljivostjo na bolečino z anhidrozo (CIPA). Namen diplomskega dela je bil predstaviti prirojeno neobčutljivost na bolečino z anhidrozo in opisati vlogo medicinske sestre pri obravnavi pacienta s takšno diagnozo. Preko analize člankov smo izpostavili najpogostejše negovalne diagnoze ter opisali vpliv bolezni na življenje pacientov in njihove družine. Pri pisanju diplomske naloge smo uporabili deskriptivno metodo dela. S pomočjo strokovne literature smo v strukturni obliki prikazali najnovejša odkritja. Predstavili smo diagnostične postopke za ugotavljanje bolezni, simptome bolezni ter njeno zdravljenje. Razložili smo mehanizme nastanka bolečine in načine merjenja le-te. Opisali smo postopke anestezije in navedli najpogostejše perioperativne in pooperativne zaplete, ki se pojavljajo pri teh pacientih. Predstavili smo tudi pomembno vlogo medicinske sestre ter navedli najpogostejše negovalne diagnoze, ki se pojavljajo pri pacientih s CIPA. Ugotovili smo, da je CIPA redka avtosomna recesivna bolezen, pri kateri še poteka veliko študij in da je zdravstvena nega pacienta s CIPA zelo zahtevna. Pacienti so prisiljeni živeti zaščiteno življenje. Vsaka oseba, obolela s CIPA, potrebuje individualni načrt zdravstvene nege, ki ga oblikuje diplomirana medicinska sestra, ki mora imeti dovolj informacij in znanja na tem področju, da sprejme premišljene odločitve glede postopkov in posegov v sklopu zdravstvene nege ter je sposobna skrbeti za potrebe pacienta v vseh življenjskih aktivnostih. Medicinska sestra je tudi pomemben člen pri poučevanju staršev o tej bolezni ter nadaljnjih aktivnostih, pomembnem opazovanju in nadzoru, ki ga izvajajo starši pri otroku s CIPA.
Ključne besede: Prirojena neobčutljivost na bolečino (CIPA), NTRK 1, HSAN IV, bolečina, anestezija, zdravstvena nega.
Objavljeno v DKUM: 25.09.2015; Ogledov: 2433; Prenosov: 166
Celotno besedilo (949,22 KB)