Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Zgodbe, ki so stare kot človeštvo, iz nas naredijo boljše ljudi, zaradi pripovedovanja, poslušanja in nenazadnje razumevanja zgodb smo bolj socializirani. Vsa ljudstva sveta so pripovedovala zgodbe, kot pravi Le Guin (1980, 30), niso pa vsi izumili kolesa. Skozi zgodbe so se ohranjali spomini na preteklost, ustvarjali so se miti in zgodovina ter nauki. Pomen pripovedovanja zgodb je skozi čas bledel in v veliki meri ga je nadomestilo branje. Tudi zato se zgodbe, ki smo si jih nekoč pripovedovali, niso prenašale iz roda v rod; ostalo nam je, kar je zapisano. Branje, ki je sicer pogosto v starševskih odnosih, recimo v funkciji uspavanja ali umiritve, je že dodobra nadomestila množična uporaba tehnologije. V javnih šolah se spodbuja uporaba tehnologij, tako da je merilo za uspešno delo šol celo opremljenost z informacijsko komunikacijsko tehnologijo. Ravno obratno trdi nemški raziskovalec Manfred Spitzer (2012, 289), ko ugotavlja, da se sposobnosti naših možganov zmanjšujejo z uporabo tehnologij in posledično splošna inteligenca upada. Spitzer svetuje omejitev uporabe tehnologij otrokom, enako menijo na waldorfskih šolah, kjer ta čas raje uporabijo za gibanje in skupinske igre. Prvo poglavje magistrskega dela poskuša odgovoriti na vprašanje, kaj lahko v tem kontekstu razumemo kot zgodbe. Pripovedovanje zgodb v razredu omogoča spoznavanje bogatega jezika. Zgodbe lahko celo nadomestijo učbenike, zaradi česar se učenci lažje povežejo z učitelji. Pripovedovanje zgodb pri pouku tujega jezika učencem omogoča stik s to (isto) tujo kulturo in predvsem z bogatim izvirnim jezikom, ki je primernejši kot prirejene vsebine. To je torej cenejša, a učinkovitejša izbira kot učbenik tujega jezika. Drugo poglavje zajema filozofijo in osnovna načela waldorfske šole ter lastnosti pripovedovanja zgodb. Zgodbe so primerne starosti, na primer, za učenje črk ima vsaka črka svojo zgodbo, ki si jo ob njenem spoznavanju v učilnici pripovedujejo. Ustanovitelj waldorfske šole Rudolf Steiner (1923) je poudarjal trojnost celovitega zadovoljnega človeka, ki deluje preko umetnosti, intelekta in ročnih spretnosti. Na otroke se gleda kot na intelektualna bitja, bitja volje in čutenja. Mišljenje, čutenje in delovanje je treba vzgajati, tako otroka nagovarja preko glave, rok in srca, ki se upošteva pri delu z otroki. Waldorfske šole omogočajo učenje dveh tujih jezikov od prvega razreda naprej. V waldorfski šoli izbor zgodb za učence prilagajajo njihovi starosti, razvoju, celo letnemu času in temperamentu otrok, tako da se čim bolj približajo trenutnim potrebam razreda. Zgodbe v višjih razredih imajo drugačen pomen, recimo v 6. razredu, skozi spoznavanje starodavnih kultur. Otroci tako spoznavajo srednjeveški svet preko zgodb. Empirični del magistrskega dela je razdeljen na dva dela. Predstavljene so tri zgodbice, obravnavane pri pouku treh različnih razredov šestošolcev in test za učence. Pokazalo se je, da so otroci bolj navdušeni nad pripovedovanjem zgodb kot nad njihovim branjem. Četrto poglavje analizira vprašalnike, ki so jih izpolnjevali učenci šestih razredov in učitelji waldorfskih šol. Raziskava je pokazala, da učenci obeh šol med branjem in pripovedovanjem (učitelj bere) raje izberejo slednjega. Dejstvo pa je, da Waldorfski učenci, sploh med poukom, preživijo manj časa pred ekrani in poslušajo več zgodb. Največ učiteljev jim pripoveduje zgodbe enkrat na teden. V nižjih razredih je več pripovedovanja, v višjih pa vedno več branja zgodb. Ključna ugotovitev tega magistrskega dela je, da javne šole pripovedovanja zgodb na splošno ne prepoznavajo kot pomembno učno orodje, vendar je pri pouku angleščine njihova uporaba podobna tisti v waldorfskih šolah. V obeh tipih šol seveda ostaja še mnogo prostora za izboljšave, če so le učitelji poučeni o pripovedovanju in imajo za to zaledje v vodstvu in starših svojih učencev.
Ključne besede: pripovedovanje, waldorfska šola, zgodbe, poučevanje angleščine, angleščina kot tuji jezik
Objavljeno v DKUM: 12.12.2019; Ogledov: 1800; Prenosov: 282
Celotno besedilo (2,36 MB)