| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 124
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Contribution to the knowledge of Neuropterida (Raphidioptera, Neuroptera) of Serbia collected in the period 2015-2016
Dušan Devetak, Predrag Jakšić, Ana Nahirnić, Franc Janžekovič, Tina Klenovšek, Jan Podlesnik, Vesna Klokočovnik, 2023, izvirni znanstveni članek

Opis: As a result of field studies in 2015-2016 in Serbia, mainly during two field collecting trips, four species of Raphidioptera and 65 species of Neuroptera were collected. The following species are reported from Serbia for the first time: Ornatoraphidia flavilabris (A. Costa, 1855), Phaeostigma pilicollis (Stein, 1863), Nothochrysa fulviceps (Stephens, 1836), Nineta pallida (Schneider, 1846), Apertochrysa ventralis (Curtis, 1834), Chrysoperla mediterranea (Hölzel, 1972), Hemerobius nitidulus Fabricius, 1777, Coniopteryx tineiformis Curtis, 1834 and Mantispilla perla (Pallas, 1772).
Ključne besede: lacewings, faunistics, Balkan peninsula
Objavljeno v DKUM: 15.04.2024; Ogledov: 117; Prenosov: 3
.pdf Celotno besedilo (2,70 MB)

2.
Vrstna, funkcionalna in filogenetska pestrost plena treh vrst sov
Nuša Vinko, 2024, magistrsko delo

Opis: Prehrana sov je pogost predmet raziskav, saj poleg podatkov o vrstah, ki jih plenijo, pridobimo tudi podatke o plenilskem vedenju in specializiranosti plenilca ter podatke o lokalni favni malih sesalcev. Z metodo analize izbljuvkov, pridobljenih podatkov s pomočjo metaanalize in statistične analize vzorcev sem v nalogi raziskala vrstno, funkcionalno in filogenetsko pestrost plena in posledično prehrano pegaste sove, Tyto alba, lesne sove, Strix aluco, in male uharice, Asio otus, na območju severovzhodne Slovenije. Rezultati cenilk vrstne pestrosti razkrivajo, da pegasta sova izkazuje najvišjo vrstno pestrost, tesno ji sledi lesna sova, mala uharica pa izkazuje najnižjo raznolikost vrst. Pegasta sova ima prav tako največjo funkcionalno pestrost, pri čemer ima lesna sova nekoliko nižje, a še vedno znatno visoke vrednosti. Filogenetska pestrost je najvišja pri lesni sovi, sledi pegasta sova in nato mala uharica. Te ugotovitve kažejo na različne ekološke strategije in različnost prehrane obravnavanih sov. Pegasta sova deluje kot generalist in izkorišča raznolik nabor plena. Lesna sova ima uravnotežen pristop in pleni vrste raznolikih evolucijskih linij. Mala uharica izkazuje najbolj specializirane prehranjevalne navade z najnižjimi vrednostmi na vseh obravnavnih nivojih. Ugotovitve zagotavljajo vpogled v diferenciacijo in delitev ekoloških niš ter plena med preučevanimi vrstami sov, s poudarkom na pomembnosti upoštevanja več vidikov pestrosti za celovite ekološke ocene.
Ključne besede: prehrana sove, vrstna pestrost, funkcionalna pestrost, filogenetska pestrost, analiza izbljuvkov, metaanaliza
Objavljeno v DKUM: 10.04.2024; Ogledov: 233; Prenosov: 15
.pdf Celotno besedilo (1,93 MB)

3.
Krono-biološka aktivnost gamsa (Rupicapra rupicapra) na Donački gori in Reseniku : magistrsko delo
Maja Galun, 2024, magistrsko delo

Opis: Časovni vzorci aktivnosti predstavljajo pomemben vidik biologije neke živalske vrste. Razumevanje krono-biološke aktivnosti živali je pomembno za uspešno načrtovanje ukrepov za ohranjanje biodiverzitete, vendar pa predstavlja kvantificiranje obnašanja prostoživečih živali poseben izziv. Kamere za snemanje divjadi so postale precej popularna neinvazivna raziskovalna metoda, ki se uporablja za študije najrazličnejših vidikov vedenja živali. V magistrski nalogi smo s pomočjo snemanja v naravnem okolju proučevali vzorce aktivnosti gamsa (Rupicapra rupicapra) na dveh raziskovalnih območjih v vzhodni Sloveniji, Donački gori in Reseniku. Območji predstavljata netipični habitat za proučevano vrsto in se med seboj razlikujeta po intenzivnosti antropogenih motenj. Ugotovili smo, da aktivnost vrste na proučevanih območjih sledi krepuskularnemu vzorcu, z značilnimi viški aktivnosti v jutranjem in večernem času in v nobenem delu dneva ne upade popolnoma. Zanimalo nas je tudi, kako se vzorec aktivnosti vrste spreminja tekom lunarnega cikla. Ugotovili smo, da splošna aktivnost gamsa kaže bi-modalno porazdelitev v lunarnem ciklu, pri čemer se oba vrhova pojavljata v obdobju naraščajoče lune, en vrh se pojavi relativno zgodaj po mlaju (prazni luni), drugi, izrazitejši, pa tik pred polno luno. Lunarni cikel ni imel značilnega vpliva na splošno aktivnost gamsa, smo pa ta vpliv zabeležili pri nočni aktivnosti. Ta je bila kontrastno z dnevno aktivnostjo najbolj intenzivna v času tik pred polno luno. Čeprav so na pridobljenih posnetkih prevladovala posamična opazovanja, smo dobili vpogled tudi v socialne lastnosti populacije. Na Donački gori smo zabeležili manjše skupine (2-5 osebkov) kot na Reseniku (največja skupina je štela 10 osebkov). Rezultati podajajo prvi vpogled v krono-biologijo gamsa (Rupicapra rupicapra) na omenjenih raziskovalnih območjih in hkrati izpostavljajo vprašanja, ki bi jih bilo za boljše razumevanje časovne dinamike vrste še potrebno raziskati v prihodnje.
Ključne besede: krono-biologija, gams (Rupicapra rupicapra), gozdni habitat, sledilne kamere, ritem aktivnosti
Objavljeno v DKUM: 14.02.2024; Ogledov: 310; Prenosov: 25
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

4.
Starvation hardiness as preadaptation for life in subterranean habitats
Peter Kozel, Tone Novak, Franc Janžekovič, Saška Lipovšek Delakorda, 2023, izvirni znanstveni članek

Opis: Most subterranean habitats, especially caves, are considered extreme environments, mainly because of the limited and erratic food supply and constant darkness. In temperate regions, many climatic conditions, such as temperature and air humidity, are periodically less adverse or even more favourable in caves than the harsh seasonal weather on the surface. Accordingly, many animal species search for hibernacula in caves. These overwintering, non-specialized subterranean species (nontroglobionts) show various modes of dormancy and ongoing development. Since they do not feed, they all undergo periodic starvation, a preadaptation, which might evolve in permanent starvation hardiness, such as found in most specialized subterranean species (troglobionts). To this end, we performed a comparative analysis of energy-supplying compounds in eleven most common terrestrial non-troglobiont species during winter in central European caves. We found highly heterogeneous responses to starvation, which are rather consistent with the degree of energetic adaptation to the habitat than to overwintering mode. The consumption of energy-supplying compounds was strongly higher taxa-dependant; glycogen is the main energy store in gastropods, lipids in insects, and arachnids rely on both reserve compounds. We assume that permanent starvation hardiness in specialized subterranean species might evolved in many different ways as shown in this study.
Ključne besede: subterranean habitats, caves, starvation hardiness
Objavljeno v DKUM: 08.12.2023; Ogledov: 368; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (6,56 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

5.
Genetska variabilnost populacije navadne lisice (Vulpes vulpes) v Bosni in Hercegovini : master thesis
Anida Devedžić, 2023, magistrsko delo

Opis: Navadna lisica, Vulpes vulpes (red Carnivora, družina Canidae), je globalno razširjena, nenomadska vrsta, ki kaže izjemno prilagodljivost različnim habitatom in virom hrane. Domorodna je v Evropi, Aziji in Severni Ameriki. V magistrskem delu smo preučili genetsko sestavo rdečih lisic v topografsko raznolikem okolju Bosne in Hercegovine (BiH), pri čemer smo uporabili 7 mikrosatelitskih markerjev. V primerjalne namene smo prav tako vključili vzorce iz Slovenije. Uspešno smo izolirali DNA in genotipirali 59 vzorcev navadnih lisic z znano lokacijo vzorčenja. Genetska struktura preučevanih populacij je povezana s topografijo, povezanostjo habitata in gostoto navadnih lisic. Slovenske populacije navadnih lisic kažejo večjo alelično raznolikost in opaženo heterozigotnost v primerjavi s populacijami v BiH ter drugimi evropskimi populacijami, kot so avstrijske, hrvaške in italijanske. Prostorska združevanja kažejo na diferenciacijo v štiri geografsko sosednje skupine, dve v BiH in dve v Sloveniji. Z analizo povezav genetskih faktorjev smo pridobili bolj podrobno genetsko strukturo populacije navadnih lisic v BiH in s tem tudi stanje populacije, kar je pomembno za načrtovanje upravljanja s to vrsto.
Ključne besede: navadna lisica (Vulpes vulpes), mikrosateliti, genetska variabilnost, Bosna in Hercegovina
Objavljeno v DKUM: 23.11.2023; Ogledov: 298; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (1,87 MB)

6.
Izbira habitata evropskega bobra, Castor fiber (Linnaeus, 1758) glede na abiotske in biotske dejavnike na Goričkem : magistrsko delo
Laura Kološa, 2023, magistrsko delo

Opis: Evropski bober je v Sloveniji in po večini Evrope veljal za izumrlo vrsto, ohranilo se je le nekaj populacij. Po številnih reintrodukcijah po Evropi in uveljavitvi varnostnih ukrepov se je bober vrnil. Sprva je poselil optimalnejše habitate, s povečanjem populacije pa je bil prisiljen poseliti tudi manj ugodne habitate. Do sedaj še ni bilo dobro raziskano, kateri dejavniki v okolju vplivajo na to, da bober izbere nek habitat za svoj teritorij ali ne. V okviru magistrskega dela smo za območje Goričkega na 83-ih naključno izbranih popisnih ploskvah popisali 15 abiotskih in biotskih dejavnikov. Izbrali smo ekološke dejavnike, za katere predvidevamo, da vplivajo na izbiro določene lokacije bobrovega bivanja. Ugotovili smo, da so najpomembnejši dejavniki globina vode (optimalno več kot 40 cm) in premer vodnega telesa (optimalno več kot 4 m). Kot neugodna se je izkazala globina vode, nižja od 15 cm. Višina in naklon brežine vodnega telesa sta manj pomembna, saj bober živi tudi v vodah s strmimi in z visokimi brežinami, pri čemer je bil največkrat odsoten, ko je naklon brežine presegal 60°. Bober ima raje brežine, nižje od dveh metrov, kot neugodne pa štejemo brežine, višje od štirih metrov. Pomemben dejavnik je tudi kopenski habitat ob vodnem telesu. Pri polovici primerov so na Goričkem to bile njive. Čeprav bober v določenem delu leta na njive zahaja po hrano, je gozd z naravno zeliščno vegetacijo pomembnejši vir bobrove prehrane. To je lahko ključen dejavnik naselitve določene lokalitete. Na osnovi rezultatov lahko zaključimo, da na Goričkem še obstajajo lokalitete s primernimi ekološkimi dejavniki, ki bobru omogočajo preživetje.
Ključne besede: evropski bober, Castor fiber, habitat, ekološke spremenljivke, Goričko
Objavljeno v DKUM: 13.07.2023; Ogledov: 437; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (4,17 MB)

7.
Funkcionalni znaki palearktičnih voluharic (Arvicolinae)
Nuša Lesjak, 2023, magistrsko delo

Opis: V sklopu te naloge smo zbrali podatke o 32 funkcionalnih in ekoloških znakih 159 vrst in podvrst palearktičnih voluharic iz poddružine Arvicolinae. Zanimali so nas funkcionalni znaki: dolžina telesa, dolžina repa, dolžina zadnjega stopala, masa, dolžina lobanje, povprečno trajanje brejosti, povprečno število legel v letu, povprečno število mladičev v leglu. Spremljali smo tudi naslednje ekološke znake: habitat, čas aktivnosti v dnevu, socialna struktura, nadmorska višina areala, velikost območja pojavljanja, mikrohabitat in vrsta prehrane. Podatke smo uredili in izvedli frekvenčno analizo posameznih znakov. Tabela morfometričnih znakov je izpolnjena približno 80 - odstotno. Podatki o ekoloških znakih so pomanjkljivi, največ podatkov je na voljo o velikosti in nadmorski višini areala, najmanj pa o prehrani in habitatu. Porazdelitev morfometričnih znakov je blizu normalni, z dolgim repom na desni strani. Večina vrst je torej manjših, obstajajo pa izjeme z večjo telesno maso in velikostjo. Porazdelitev velikosti areala je nesimetrična, skoraj petina vrst je zelo razširjenih in ima območje pojavljanja večje od enega milijona kvadratnih kilometrov, endemičnih vrst z arealom manjšim od 1000 kvadratnih kilometrov je malo. Porazdelitev povprečne nadmorske višine areala je nagnjena levo, kar pomeni, da je večina vrst prisotna na nižjih nadmorskih višinah. Demonstrirali smo uporabo funkcionalnih znakov na realnih multifunkcionalnih analizah. Palearktis smo razdelili na ekoregije in glede na podatke o arealu vsako vrsto umestili v pripadajočo ekoregijo. Izračunali smo dve cenilki funkcionalne diverzitete: funkcionalno bogastvo in funkcionalno razpršenost. Funkcionalno bogastvo voluharic in postrušnikov je največje v vlažnem zmerno toplem pasu, najmanjše pa v polarnem, vlažnem subtropskem in zmerno hladnem pasu. Funkcionalna razpršenost je največja v polsušnem subtropskem pasu, najmanjša pa v sušnem tropskem in subtropskem pasu.
Ključne besede: Arvicolinae, funkcionalna pestrost, funkcionalni znaki, voluharice, biodiverziteta
Objavljeno v DKUM: 21.06.2023; Ogledov: 376; Prenosov: 50
.pdf Celotno besedilo (5,40 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

8.
Clostridioides difficile in bakterije iz skupine Bacillus cereus v iztrebkih voluharic
Ursulla Krautberger Balažić, 2023, magistrsko delo

Opis: Bacillus cereus je Gram-pozitivna aerobna sporogena bakterija. Različni sevi B. cereus so si tako fenotipsko, kot v sekvencah genomov precej podobni z nekaterimi drugimi vrstami rodu Bacillus, zato jih skupaj uvrščamo v skupino B. cereus. Zaradi širokega temperaturnega optimuma je vsesplošno razširjena v naravnem okolju in naseljuje različne ekološke niše. Primerno okolje za rast in razvoj predstavljajo tudi prebavila žuželk in sesalcev. B. cereus povzroča tudi okužbe pri ljudeh. Pri okužbah so pomembni sevi, ki imajo gene za emetični in/ali diarealni toksin. Bakterija Clostridioides difficile je Gram-pozitivna oportunistična anaerobna bakterija, ki povzroča bolezni tako pri ljudeh, kot živalih. Razširjena je po vsem svetu. Okužba s C. difficile povzroča vnetje debelega črevesa in drisko, vendar samo pri osebah s porušeno črevesno mikrobioto. Razen pri človeku, jo najdemo v prebavilih mnogih živalskih vrst, tudi pri glodavcih. Ker so glodavci in žužkojedi v bližini človeških bivališč precej pogosti, prebavila voluharic pa predstavljajo rezervoar bakterije B. cereus, smo v nalogi ugotavljali ali in v kolikšnem deležu so te bakterije prisotne v prebavilih voluharic, v naši geografski regiji. Ugotovili smo, da je pojavnost bakterije B. cereus visoka. Iz 20 pobranih vzorcev smo izolirali 54 bakterijskih sevov B. cereus. Od tega smo jih 41 identificirali kot B. cereus sensu lato in 13 kot B. cereus sensu stricto. Seve identificirane kot B. cereus in sorodne seve (skupine B. cereus) smo testirali na prisotnost diarealnega ali emetičnega toksina. V večini sevov (39 izmed 45 testiranih) je bil prisoten diarealni toksin, ki se je pojavil pri 38 izoliranih sevih, medtem, ko pri nobenem sevu nismo zaznali emetičnega toksina. Poleg tega smo iskali tudi bakterijo C. difficile, ki je bila v Sloveniji že opisana pri različnih živalih, prsti in v vodi, ne pa še pri glodavcih. Bakterijo C. difficile smo potrdili samo v enem izmed vzorcev fecesa.
Ključne besede: Clostridioides difficile, skupina Bacillus cereus, voluharice, prebavni trakt, spore, toksini
Objavljeno v DKUM: 13.04.2023; Ogledov: 461; Prenosov: 38
.pdf Celotno besedilo (1,59 MB)

9.
Makroekologija : analiza biodiverzitetnih podatkov
Franc Janžekovič, 2023

Opis: Makroekologija, analiza biodiverzitetnih podatkov je univerzitetni učbenik, namenjen usvajanju znanja s področja ved o biotski pestrosti. Vsebina obsega vsa področja biodiverzitete, s katero se srečuje sodobna biološka, ekološka in naravovarstvena stroka. Predstavljena je metodologija raziskovanja v biodiverziteti, ki sledi konceptu razdelitve biodiverzitete na tri vidike: na vrstno, funkcionalno in filogenetsko diverziteto. Pri vrstni in funkcionalni diverziteti so predstavljene cenilke bogastva in pestrosti ter metode ocenjevanja vrstnega bogastva. Predstavljen je prostorski koncept diverzitete s cenilkami alfa, beta, gama in zeta diverzitete. Filogenetska diverziteta obsega vsebine filogenetskih rekonstrukcij na morfoloških in genetskih znakih. Predstavljene so cenilke filogenetske pestrosti, taksonomske diverzitete in analiza filogenetskega signala. Vsebina analize ekoloških združb obsega Q in R pristop vrednotenja in izračuna cenilk, s katerimi raziskujemo odnose med združbami. Obravnavani so biodiverzitetni vzorci in procesi v prostoru in času: odnos med diverziteto in velikostjo območja, odnos med diverziteto in geografsko širino, odnos med diverziteto in nadmorsko višino in odziv diverzitete vzdolž ekoloških gradientov. Metodologija morfometričnih analiz vsebuje tradicionalni pristop in pristop z geometrijsko morfometrijo za namen taksonomskih analiz in analiziranja fenotipske plastičnosti. Predstavljene so splošne metodološke vsebine, ki segajo na področje vzorčenja in izvajanju monitoringa, ter vsebina o regresijah in statističnem sklepanju, pomembne za proučevanje biodiverzitete.
Ključne besede: makroekologija, biodiverziteta, genetska diverziteta, vrstna diverziteta, funkcionalna diverziteta
Objavljeno v DKUM: 13.04.2023; Ogledov: 515; Prenosov: 161
.pdf Celotno besedilo (38,83 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

10.
Morfometrična analiza medvrstnih križancev ploščiča, Abramis brama in androge, Blicca bjoerkna : magistrsko delo
Rok Pekušek, 2023, magistrsko delo

Opis: Namen naloge je bil s pomočjo geometrijske morfometrije analizirati variabilnost v obliki in velikosti osebkov vrst ploščič (Abramis brama), androga (Blicca bjoerkna) in njunih potencialnih križancev. Analizo morfološke variabilnosti smo opravili na osebkih, ki smo jih pridobili iz Ledavskega in Šmartinskega jezera. Analizo oblike smo izvedli na vzorcu skupno 66 osebkih, od tega jih je 19 prihajalo iz Ledavskega jezera, preostalih 45 pa iz Šmartinskega jezera. Osebke smo s pomočjo literature predhodno uvrstili v eno od vrst, diagnostično vrednost so imeli morfološki znaki: število plavutnic v podrepni plavuti, število lusk med pobočnico in hrbtno plavutjo, število lusk na pobočnici. Skupno smo klasificirali 31 ploščičev, 5 androg, 29 medvrstnih križancev in 1 rdečeoko (Rutilus rutilus). V statistični obravnavi smo osebke ponovno razvrstili v operacijske taksonomske enote na podlagi rezultatov analize glavnih komponent in s temi skupinami operirali čez preostale teste in analize. Razporeditev osebkov v analizi PCA v prepoznavne skupine smo preverili z metodo K-means. Na osebkih smo izvedli linearno diskriminantno analizo, skupine smo definirali na podlagi razvrščanja v skupine v analizi PCA. V raziskavi smo preučevali velikost osebkov, njihovo obliko in alometrijo. S statističnimi testi smo dokazali, da se med osebki ločeno po vrstah oziroma operacijskih taksonomskih enotah pojavlja statistično signifikantna razlika v velikosti. Velikost osebkov ločeno po vrstah si je sledila od največjih androg, rdečeoke, križancev, do najmanjše skupine ploščičev. Informacijo o obliki rib smo iz podatkovnega niza pridobili s Prokrustovo analizo in jo naknadno analizirali z analizo glavnih komponent. Ugotovili smo, da je prvih 10 glavnih komponent pojasnilo 95 % variance. V nadaljnje teste smo vključili prve štiri glavne komponente, ki so skupno pojasnile dobrih 80 % variance v obliki. Vzdolž prvih dveh komponent so se osebki razporedili v operacijske taksonomske skupine, vzdolž tretje in četrte komponente ni bilo prisotnega razporejanja po operacijskih taksonomskih skupinah. Na koncu smo preverili še vpliv alometrije na posamezno operacijsko taksonomsko enoto in ugotovili, da alometrija v celotnem vzorcu vpliva na obliko osebkov, ločeno po skupinah pa na obliko nima vpliva. Raziskava je pokazala jasno ločene razlike med operacijskimi taksonomskimi enotami v obliki telesa rib. Determinacija z dihotomnim ključem je prepoznala določene osebke križancev kot ploščiče. Za natančno določitev vrste, bi bilo potrebno opraviti genetske analize, ki bi pokazale vrstno pripadnost osebkov kot tudi introgresijo genov materinskih vrst.
Ključne besede: Abramis brama, Blicca bjoerkna, geometrijska morfometrija, hibridizacija
Objavljeno v DKUM: 23.03.2023; Ogledov: 540; Prenosov: 25
.pdf Celotno besedilo (2,76 MB)

Iskanje izvedeno v 0.43 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici