Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pravica graditi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in v postopkih legalizacije je urejena enako, bistvena razlika v veljavni ureditvi je le v primeru legalizacije objekta daljšega obstoja, kjer se ne preverja pravice graditi za gradnjo priključkov na javno infrastrukturo. Do sprejetja Gradbenega zakona na področju legalizacije ni bilo nikakršnega razvoja, zato se tudi pravica graditi v okviru postopkov legalizacije ni mogla razvijati. Z razvojem institutov legalizacije se bo razvijala tudi pravica graditi, vendar počasneje, ker nadaljnji razvoj pomeni omejevanje lastninske pravice. Dejstvo je, da so nelegalne gradnje v Sloveniji pogoste, razlog za mnoge je tudi nemožost izkazati pravico graditi, predvsem za gradnjo priključkov na javno infrastrukturo. Zaradi navedenega je potrebno tako pri razvoju legalizacije kot pri razvoju pravice graditi tehtati med statusom legalnih in nelegalnih objektov ter med zasebnim interesom čim manjših posegov in motenj na zemljiščih (lastnini) ter javnim interesom širjenja komunalne infrastrukture ter zaračunavanja dajatev. Pri tem bo potrebno paziti, da se ne bo bolj izplačalo graditi brez gradbenega dovoljenja in da se bo kršitve ustrezno sankcioniralo. Del razvoja obeh institutov ter celotne področne zakonodaje pa mora predstavljati tudi opismenjevanje prebivalstva z vidika namena in pomena gradbene ter prostorske zakonodaje.
Ključne besede: lastninska pravica, služnost, dokazilo o pravici graditi, nelegalna gradnja, objekt daljšega obstoja, soglasje solastnikov, priključki na javno infrastrukturo
Objavljeno: 18.10.2021; Ogledov: 31; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,34 MB)

Opis: V Republiki Sloveniji so enake človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikom – ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino – zagotovljene z Ustavo Republike Slovenije. V Ustavi Republike Slovenije kot hierarhično najvišjem pravnem aktu so te pravice taksativno naštete in zelo na kratko definirane – Ustava Republike Slovenije namreč nadaljnje oziroma podrobnejše urejanje teh pravic prenaša na hierarhično nižje ustavnoskladne pravne akte – zakone in podzakonske akte. V 22. členu Ustave Republike Slovenije je posameznikom zagotovljeno enako varstvo pravic, iz katerega izhaja več pravic – pravica do izjavljanja, pravica do enakopravnosti strank, prepoved sodniške samovolje in prepoved samovoljnega odstopa od ustaljene sodne prakse. Pravici stranke do izjavljanja kot najpomembnejšemu izrazu pravice do enakega varstva pravic na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank v postopku vzame na znanje, pretehta njihovo pomembnost in da se do navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo je namreč pomembno, da stranka lahko ne glede na to, ali je njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ugodeno ali ne, iz obrazložitve sodbe razvidi, ali se je sodišče seznanilo z njenimi argumenti, ali jih je obravnavalo in na katere materialnopravne predpise je oprlo svojo odločitev. V civilnih postopkih potek pravdnega postopka ter postopek izdaje, vsebino in obliko sodbe določa ZPP – le-ta mora kot hierarhično nižji akt v pravdnem postopku zagotoviti izdajo takšne sodbe, iz katere bo stranka razvidela, ali je sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ugodilo ali ga je zavrnilo in na podlagi katerih argumentov ter veljavnih pravnih predpisov je sprejelo svojo odločitev. V predmetnem magistrskem delu je podrobneje obravnavano, na kakšen način je z ZPP v civilnem pravdnem postopku posameznikom zagotovljena ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe, katera ravnanja sodišč pomenijo kršitev te pravice in na kakšen način lahko stranke dosežejo odpravo teh kršitev.
Ključne besede: civilno pravo, sodba, obrazložitev, pravica, dejstva, kršitev, pritožba, pomanjkanje, utemeljitev, izrek
Objavljeno: 11.10.2021; Ogledov: 40; Prenosov: 9
Celotno besedilo (1,45 MB)

Opis: Disertacija obravnava problem nedoločenih izvršilnih naslovov ter analizira postopek izvršbe, kadar upnik predlaga izvršbo na podlagi pomanjkljivo določenega izvršilnega naslova. Problematika pomanjkljivo določenih izvršilnih naslovov se v večji meri pojavlja predvsem pri izvršilnih naslovih izdanih v delovnih sporih, ter pri izterjavi nedenarnih terjatev, težave pa lahko nastanejo tudi takrat, ko se v izvršilnem postopku v Republiki Sloveniji znajde tuj izvršilni naslov, v katerem je obveznost dolžnika določena v tuji valuti, ali pa so obresti določene tako, da se sklicujejo na tujo zakonodajo. V izvršilnem postopku velja temeljno načelo vezanosti na izvršilni naslov, ki ga imenujemo načelo formalne legalitete, zaradi katerega izvršilno sodišče ni upravičeno presojati, ali je konkretna terjatev v izvršilnem naslovu pravilno ugotovljena, temveč mora izvršbo dovoliti tako, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Terjatev, ki je v izvršilnem naslovu pomanjkljivo navedena, je težko izvršiti, zato smo v doktorski disertaciji preučili predvsem možnosti za odpravo teh pomanjkljivosti. Ugotovili smo, da je presojo primernosti izvršilnega naslova za izvršbo treba opraviti v fazi dovolitve izvršbe, pri čemer se presoja primernosti nanaša tudi na obrestni del zahtevka. Prav tako smo ugotovili, da izvršilno sodišče ne sme samo pomensko določati obveznosti iz izvršilnega naslova, niti ne sme za namene razjasnitve vsebine terjatve postavljati izvedencev. Kadar je izvršilni naslov nedoločen, je neprimeren za izvršbo, zato mora sodišče upnikov predlog za izvršbo zavrniti. Zaključili smo, da zavrnitev upnikovega predloga zaradi neprimernosti izvršilnega naslova ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva. Izjemoma lahko izvršilni sodnik pomanjkljiv izrek izvršilnega naslova sam konkretizira, kadar so objektivno podani elementi za določitev obveznosti (npr. izvršilni sodnik sam konkretizira višino obrestne mere, kadar iz izreka tujega izvršilnega naslova izhaja sklicevanje na tuj zakon). Obravnavali smo tudi avstrijsko in hrvaško pravno ureditev ter ugotovili, da so avstrijski in hrvaški izvršilni naslovi v obrestnem delu veliko bolj določni kot slovenski izvršilni naslovi, ki vsebujejo le zapis »zakonske zamudne obresti«. V zvezi z izvrševanjem tujih izvršilnih naslovov smo ugotovili, da uporaba obveznih obrazcev, ki jih določajo evropske uredbe, zmanjšuje možnost, da tuj organ potrdi pomanjkljiv izvršilni naslov, vendar prihaja do težav predvsem pri izvršitvi obrestnega dela zahtevka, če le-ta ni dovolj preciziran v obrazcu. Zato bi bilo smiselno sprejeti skupna stališča glede zapisovanja obrestne mere. Po opravljeni primerjalno pravni analizi ureditve tožbe na dopolnitev izvršilnega naslova smo zaključili, da je pomanjkljivo določeno terjatev v izvršilnem naslovu mogoče dopolniti s t. i. »dopolnilnim izvršilnim naslovom«. Tožbo na dopolnitev izvršilnega naslova bi bilo treba z zakonodajno intervencijo po vzoru avstrijske pravne ureditve uvesti v slovenski pravni red.
Ključne besede: izvršilni naslov, načelo formalne legalitete, določnost tožbenega zahtevka, prisilna izvršba, zamudne obresti, izvršitev sodnih odločb
Objavljeno: 31.05.2021; Ogledov: 217; Prenosov: 76
Celotno besedilo (2,92 MB)

Opis: Po novem je postopek za ugotovitev očetovstva urejen v Zakonu o nepravdnem postopku in v magistrskem delu bo predstavljen postopek glede procesnih določb. Postopek ugotovitve očetovstva se rešuje po nepravdnem postopku, saj so pravila v primerjavi s pravdnim postopkom bolj neformalna in tako prožnejša od pravil pravdnega postopka. Gre bolj za ureditev pravic, ki temeljijo na materialnih določbah s področja družinskega prava, interesi udeležencev niso vedno diametralno nasprotni in po navadi gre za oblikovanje pravnih razmerij med ljudmi, ki potem še naprej živijo skupaj. Vseeno pa je treba upoštevati procesna pravila, ki na podlagi temeljnih načel zagotavljajo varstvo človekovih pravic. Magistrsko delo obravnava splošne in posebne določbe postopka. Splošni del zajema temeljna načela postopka, določbe o stvarni in krajevni pristojnosti, določbe glede predloga, naroka ter vsebuje določila o rednih in izrednih pravnih sredstvih in stroške postopka. V posebnem delu pa najdemo posebne določbe, ki veljajo samo za posebne postopke, urejene po Zakonu o nepravdnem postopku. Ti instituti so v magistrskem delu podrobneje obravnavani. Pred sprejemom novega Zakona o nepravdnem postopku se je postopek za ugotovitev očetovstva reševal po pravilih pravdnega postopka, kjer je nakazana problematika glede ugotavljanja očetovstva, ko stranka ni privolila v analizo DNK. Prejšnja ureditev v tem primeru ni poznala prisilnih sredstev in je sodišče odločilo na podlagi drugih dokazov. Prav tako pravna ureditev ni poznala sodelovalne dolžnosti z izvedencem, ampak je na podlagi oviranja izvedenca pri delu sodišče odločilo, kakšen ima to pomen v pravdi. Sedanja ureditev pa v postopku za ugotovitev očetovstva vsebuje na novo dodano določbo o dolžnosti sodelovanja z izvedencem. V magistrskem delu so predstavljene prejšnja ureditev in nove določbe, ki se nanašajo na to sodelovalno dolžnost. Za takšno rešitev pa sta ključni dve pravici. Prva se nanaša na pravico moškega ugotoviti resnico o obstoju biološkega starševstva. Druga pa se nanaša na pravico otroka, da izve svoj izvor ter s tem ugotovi, kdo je njegov oče.
Ključne besede: nepravdni postopek, neformalna pravila, ureditev družinskih razmerij, splošni instituti, pravdni postopek, analiza DNK, prisilna sredstva, izvedenec, sodelovalna dolžnost, pravica o obstoju biološkega starševstva, pravica otroka, da izve za svoj izvor.
Objavljeno: 04.03.2021; Ogledov: 349; Prenosov: 66
Celotno besedilo (1,01 MB)

Opis: Strankina pravica do dokaza je zelo visoko varovana pravica. Gre namreč za varstvo temeljne človekove pravice na najvišji ravni, v okviru Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Na nacionalni ravni pravico varuje Ustava RS in v tem konkretnem delu tudi Zakon o pravdnem postopku. Seveda pravica ni zgolj del civilnega prava, temveč tudi kazenskega. Prva težava je že z možnostjo prenosa ureditve oziroma zaščite te pravice s kazenskega na civilno pravo. Prej omenjena Konvencija se sicer uporablja tako v kazenskem kot tudi v civilnem postopku, gre pa za najsplošnejše varstvo. Tudi Ustava RS ima zapisano zelo splošno definicijo varovanja pravice, ki je obravnavana v tem delu. Dejstvo je, da se ureditev v pravdni postopek ne more prenesti z ureditve v kazenskem postopku. Pomembno vlogo pri oblikovanju tako splošnih pravic imajo seveda sodišča. Najvišje varstvo torej nudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki veliko težavo kršitve te pravice vidi v obrazložitvi nacionalnih sodišč o (ne)uporabi dokazov, pri čemer sodnik uporablja prosto presojo dokazov. Sodišče, ki odloča v konkretnem sporu med strankama, mora svoje odločitve zmeraj dobro obrazložiti; ta standard je bolje razložen v samem magistrskem delu, na splošno pa je mogoče povzeti, da mora obrazložitev sodnika prepričati tako stroko kot tudi stranke, torej profesionalca in laika. Stranki mora biti za pravilno izveden postopek med drugim dana možnost, da je prisotna ob izvajanju dokazov, pri čemer velja tudi načelo neposrednosti, po katerem sodnik ne sme sodelovati zgolj z eno stranko. Stranki mora biti omogočeno tudi aktivno sodelovanje pri zasliševanju prič in izvedencev ter podajanje svojih pravnih naziranj. Za sodnika pa obstaja tudi možnost, da ob omogočanju pravice stranki do dokaza naleti na pravico nasprotne stranke, na primer pravico do zasebnosti. V tem primeru mora sodnik, ki vodi postopek, tehtati, kateri pravici dati prednost, pri čemer mora presoditi, katera pravica prinaša večjo korist oziroma manjšo škodo.
Ključne besede: civilno pravo, kontradiktornost, pravica do izjave, dejstva, dokazovanje
Objavljeno: 12.10.2020; Ogledov: 357; Prenosov: 62
Celotno besedilo (424,36 KB)