Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Zdravila so lahko dana v promet in s tem uporabo oziroma prodajo le na podlagi dovoljenja. Dovoljenje za promet z zdravili je od pristojnega organa za zdravila, izdano dovoljenje, ki je potrebno, da se lahko industrijsko proizvedeno zdravilo da v promet in s tem v uporabo. Poznamo torej štiri različne postopke pridobitve dovoljenj za promet z zdravilom: centraliziran postopek, decentraliziran postopek, postopek z medsebojnim priznavanjem ter nacionalni postopek. Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke je pristojna za nacionalne postopke, decentralizirane postopke in postopke z medsebojnim priznavanjem; Evropska agencija za zdravila pa je pristojna za centralizirane postopke. Namen postopka pridobitve dovoljenja za promet z zdravilom je predvsem ocena kakovosti, varnosti in učinkovitosti zdravila.
Ključne besede: zdravila, galenski izdelki, dovoljenje za promet z zdravili, postopki pridobitve dovoljenja za promet z zdravili
Objavljeno: 11.05.2011; Ogledov: 1843; Prenosov: 262
Celotno besedilo (11,27 MB)

Opis: POVZETEK Diplomsko delo prikazuje pravno ureditev neformalnih varovalk s področja človekovih pravic in podrobneje pacientovih pravic, tako na državni kot na lokalni ravni. Tudi pacientom je potrebno zagotoviti temeljne človekove pravice. Izhodišče obravnave varovanja pacientovih pravic predstavlja ustavno predviden Varuh človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki posameznika ščiti v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil ter posreduje v primeru kršitev pravic in drugih nepravilnosti. S svojim delovanjem je pomembno vplival na uvedbo posebnih varuhov na posameznih področjih. Na zdravstvenem področju, kjer gre načeloma za zasebnopravno razmerje med uporabnikom in izvajalcem zdravstvenih storitev, je bil najprej s strani Mestne občine Maribor vzpostavljen lokalni institut Varuh bolnikovih pravic za potrebe občanov Maribora in statistične regije Podravja, kateremu je sledilo imenovanje zastopnikov pacientovih pravic na državni ravni na podlagi Zakona o pacientovih pravicah. Ta zakon je določil hkrati pritožbeni postopek z zahtevo prve obravnave kršitve pacientovih pravic pri izvajalcu zdravstvenih storitev, če ne pride do rešitve spora z dogovorom, pa zahtevo druge obravnave pred Komisijo Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic s poudarkom mirnega reševanja sporov, pri katerem se subsidiarno uporabljajo postopkovne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Zastopnik pacientovih pravic lahko obenem opravlja tudi funkcijo zastopnika pravic oseb na področju duševnega zdravja, v kolikor izpolnjuje pogoje in je imenovan na to funkcijo, ki varuje pravice oseb z duševnimi motnjami po Zakonu o duševnem zdravju.
Ključne besede: Ključne besede: neformalno varstvo, pacientove pravice, pacient, izvajalec zdravstvenih storitev, varovalni institut, zastopnik pacientovih pravic, varuh bolnikovih pravic, pritožbeni postopek, mirno reševanje sporov.
Objavljeno: 19.04.2012; Ogledov: 2931; Prenosov: 362
Celotno besedilo (572,24 KB)

Opis: Avtor sledeče diplomske naloge se ukvarjam z vprašanjem ureditve položaja mladoletnih otrok ob razvezi zakonske zveze ter njihovimi pravicami, ki jim pripadajo v vseh postopkih, kjer se odloča o zanje ključnih vprašanjih. V tej zvezi je ključnega pomena, da ureditev na svetovni, evropski in državni ravni otrokom priznava pravico izraziti svoje mnenje, ki ga morajo, v kolikor je to v skladu z otrokovo koristjo, upoštevati vsi organi, ki odločajo o ključnih vprašanjih, ki se nanašajo na vzgojo, varstvo, preživljanje, stike z drugim roditeljem in tudi sorodniki, v primerih, ko starši zaradi razveze zakonske zveze bodisi razpada izvenzakonske skupnosti živijo ločeno od otrok. V ta namen sem opravila pregled tujih in nacionalnih predpisov, ki urejajo to področje in pregled evropske ter nacionalne sodne prakse. Zaključim lahko, da se je vloga otroka v teh postopkih spremenila v tej smeri, da otrok v postopkih, kjer se odloča o njegovih pravicah, ni le objekt, temveč gre trend razvoja v smeri, da je otroku priznana aktivna vloga, s čimer postaja subjekt – nosilec pravic, njegovo mnenje pa je potrebno upoštevati vedno, kadar to dopuščajo njegove koristi.
Ključne besede: Otrok Stiki Pravice Največja otrokova korist Aktivna vloga Mnenje otroka
Objavljeno: 06.02.2013; Ogledov: 1594; Prenosov: 278
Celotno besedilo (324,55 KB)

Opis: V diplomski nalogi obravnavam tematiko zastopanja strank v pravdnem postopku. Posebej sem se osredotočila na zastopanje po odvetniku ter na pooblastilno razmerje. Pri tem sem uporabila ustrezno literaturo ter analizo vsebine pozitivno – pravne ureditve in judikature. Namen te naloge je prikazati naravo pooblastilnega razmerja ter predstaviti položaj pooblaščenca v civilnem pravdnem postopku, še posebej položaj odvetnika. Na začetku naloge predstavim odvetništvo kot ustavnopravno kategorijo ter splošne lastnosti odvetništva kot poklicne dejavnosti. Pri tem sem izhajala predvsem iz Zakona o odvetništvu. Predstavila sem osnove zastopanja ter statusno pravni vidik odvetništva. V drugem delu sem pisala o zastopanju na splošno. Izhajam iz Obligacijska zakonika. Pojasnjujem predpostavke za zastopanje, učinke zastopanja ter predstavim podlago za zastopanje. Posebej sem se osredotočila na pooblastilo in s tem pooblastilno razmerje med pooblastiteljem in pooblaščencem. Posebna pozornost je namenjena zastopanju strank v pravdnem postopku. Gre predvsem za pregled določb Zakona o pravdnem postopku. V diplomski nalogi predstavim stranko ter njeno vlogo v pravdnem postopku. Stranka mora imeti sposobnost biti stranka ter procesno oziroma pravdno sposobnost. Le-ta ji omogoča, da nastopa v pravdnem postopku. Stranka mora tudi imeti postulacijsko sposobnost, ta ji omogoča da daje dejanjem v postopku pravno relevantno obliko. Nadalje razložim položaj pooblaščenca v pravdi, torej kdo je lahko pooblaščenec in kakšne so njegove pristojnosti. Pojasnim tudi kakšen je položaj stranke v pravdi, kadar ima ta pooblaščenca. V nalogi obravnavam obliko pooblastila ter pomen, ki ga ima ta v pravdi. Obseg pooblastila določi stranka, vendar se ta razlikuje v primeru ko je pooblaščenec odvetnik in takrat ko ni. V nalogi pojasnim kakšne so odvetnikove pristojnosti v primeru, ko stranka podrobneje ne uredi njegovih nalog. Pri tem izhajam iz Zakona o pravdnem postopku, ki eksemplifikativno določa naloge odvetnika. Na kratko opišem substitucijsko pooblastilo ter možnost, da odvetnika nadomešča odvetniški kandidat ali pa odvetniški pripravnik. Odvetniki najpogosteje zastopajo stranko na podlagi mandatne pogodbe. V tem delu na kratko opišem lastnosti mandatne pogodbe izhajajoč iz Obligacijskega zakona. Pojasnim, da ima to razmerje naravo obligacije prizadevanja ter da ima odvetnik na podlagi pogodbe pravico do plačila. Na tem mestu omenim še kako je v primeru, ko stranka pooblasti odvetniško družbo za zastopanje v pravdnem postopku. V določenih primerih je obvezno zastopanje po odvetnikih. Te primere na kratko opisujem v naslednji točki. Odvetnik mora pri svojem delu ravnati vestno in pošteno ter si prizadevati za korist stranke. Odškodninsko odgovornost ter posledice nestrokovnega zastopanja je v nalogi predstavljena na podlagi sodne prakse. ZPP posebej ureja tudi prenehanje pooblastila ter različne načine kako pride do takšne situacije. V diplomskem delu povzamem zakonsko ureditev ter s pomočjo sodne prakse prikažem v katerih primerih pooblastilo preneha.
Ključne besede: pravdni postopek, pooblastilo, odvetnik
Objavljeno: 25.09.2013; Ogledov: 4812; Prenosov: 752
Celotno besedilo (531,26 KB)

Opis: V diplomskem delu je obravnavana fikcija vročitve v pravdnem postopku po pravilih slovenskega prava in prava EU. Gre za institut, ki bistveno pripomore k učinkovitosti pravdnega postopka, vendar zaradi posega v procesne pravice predstavlja relativno problematično tematiko. V nalogi je predstavljena načelna podlaga za ureditev vročanja, nadalje pa so obravnavana slovenska pravila in pravila EU o vročanju nasploh. Nato se delo ukvarja s fikcijo vročitve, kot je urejena v Zakonu o pravdnem postopku in Uredbi 1393/2007 o vročanju ter osvetli najbolj bistveno problematiko uporabe te fikcije. Bralec tega dela lahko spozna pomembnost vročanja v pravdnem postopku in se seznani s slovenskimi pravili ter pravili EU, po katerih poteka vročanje, se seznani z ureditvijo fikcije vročitve in spozna dva najbolj problematična primera uporabe obravnavanega instituta, skozi navajanje literature in pravnih virov pa je vseskozi spodbujan, da se sam loti poglobljenega študija katerega izmed posameznih aspektov fikcije vročitve in vročanja nasploh.
Ključne besede: pravdni postopek, načelo kontradiktornosti, načelo ekonomičnosti, vročanje, Zakon o pravdnem postopku, Uredba 1393/2007, slovensko pravo, pravo EU, fikcija vročitve
Objavljeno: 13.01.2014; Ogledov: 1240; Prenosov: 305
Celotno besedilo (603,26 KB)