SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 58
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
Ustavno-pravna ureditev na slovenskem med letoma 1919 in 1941 : diplomsko delo
Gordan Potočnik, 2009, diplomsko delo

Ključne besede: pravna zgodovina, monarhije, banovine, Slovenija, diplomske naloge
Objavljeno: 24.07.2009; Ogledov: 1875; Prenosov: 152
.pdf Polno besedilo (455,23 KB)

2.
Meja z Republiko Avstrijo : diplomsko delo
Janja Podričnik, 2009, diplomsko delo

Ključne besede: države, meje, manjšine, plebiscit, narodi, diplomske naloge
Objavljeno: 24.07.2009; Ogledov: 1443; Prenosov: 148
.pdf Polno besedilo (440,89 KB)

3.
4.
JAVNO IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ V NOVEM VEKU
Tamara Lugarič, 2009, diplomsko delo

Opis: Obdobje novega veka predstavlja zaradi svoje krutosti, grozljivosti, predvsem pa zaradi razmaha čarovniških procesov najbolj kruto obdobje, ki je pustilo v evropski zgodovini velik madež. Kljub vsej krutosti se moramo zavedati miselnosti takratne družbe in njene razvitosti, saj je bil ravno to eden izmed glavnih razlogov za vsa grozodejstva, ki so se dogajala. Če si ljudje niso znali razložiti že nekaterih osnovnih naravnih pojavov in so verjeli v magijo in razna bitja, za katera nam je danes jasno, da ne obstajajo, potem takratne družbe vsaj zaradi verovanja v čarovnice ne bi smeli obsojati. Drugače je seveda, če se osredotočimo na kazni, zagrožene za različna dejanja, in na torturo. Oblast je želela s takšnimi kaznimi predvsem preprečiti nadaljnja kazniva dejanja in med ljudi zasejati strah, zato so se kazni izvrševale javno. Tudi razglasitev sodbe je bila javna. A kljub mučenju in kaznim, pri katerih so ljudje trpeli neverjetne bolečine, so se kazniva dejanja še vedno dogajala. Današnja družba se ne osredotoča več na zastraševanje ljudi z visokimi in krutimi kaznimi, ampak se posveča predvsem pravičnim kaznim, ki naj bi bile sorazmerne kaznivemu dejanju ter resocializaciji zločinca. V povezavi z zastraševanjem v literaturi naletimo na Cookovo tezo, ki pravi, da zastraševanje civilizira mnoge državljane in da bi se pojavilo ogromno zločinskih dejanj, če bi iz kazenskega prava umaknili kazenske sankcije. V novem veku, ko ljudstvo še ni bilo tako izobraženo, je bilo zločinca pač najlažje za vedno odstraniti in tako opozoriti ljudi na posledice, ki jih lahko doletijo. To bi bilo za današnjo družbo, sploh zaradi kakšnega manjšega zločina, kot se je dogajalo v takratnem obdobju, nesprejemljivo. V zaključku svoje diplomske naloge bom na kratko pojasnila predvsem razloge, zakaj menim, da bi kljub razvitosti današnje družbe za nekatere zločine vseeno morala biti zagrožena smrtna kazen. V današnjem času se smrtna kazen v evropskih državah ne izvaja več; proti njej se bojujejo organizacije za človekove pravice, Svet Evrope itd. Sama se v tem primeru postavim na Primorčevo stališče . Menim, da je pravica dosežena le v primeru, če obstoji sorazmerje med storjenim kaznivim dejanjem in kaznijo. Sodne zmote, ki jih radi navajajo nasprotniki smrtnih kazni, in so v primeru usmrtitve nepopravljive, ne bi smele biti argument proti smrtni kazni, ampak argument za natančnejši kazenski postopek. V novem veku so bila izvajanja mučenj in kazni za nekatere zločine seveda pretirana, v današnjem sistemu pa so kazni za nekatere zločine občutno preblage. Kljub krutosti takratnega sistema pa so se kazniva dejanja še vedno izvrševala, tako kot se še vedno izvršujejo v današnjem času in se bodo izvrševala še naprej, vse dokler bo obstajal človek.
Ključne besede: čarovniški procesi, javne usmrtitve, tortura, mučilne naprave, sramotilni steber
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 1792; Prenosov: 178
.pdf Polno besedilo (19,65 MB)

5.
EVTANAZIJA MED RELIGIJO IN PRAVOM
Selim Bajrektarević, 2012, diplomsko delo/naloga

Opis: Evtanazija? Dostojanstvena smrt ali odvzem življenja, pomoč v življenjski stiski ali kaznivo dejanje. Večna dilema, ki jo najdemo na vseh stopnjah družbenega življenja. V medicini, kjer zdravniki bijejo bitko sami s sabo, ali naj umirajočemu skrajšajo bolečine ali podaljšajo neizogibno. V pravu, kjer zakonodaja na vse načine poskuša s pravili evtanazijo zadržati pod kontrolo, jo legalizirati, vendar vedno naletijo na težave zlorabe teh pravil, zaradi katerih je dilema še večja. Tu je tudi področje ekonomije, nekateri zagovarjajo evtanazijo zaradi ekonomskih faktorjev, ker naj bi skrb in zdravljenje umirajočih državo in posameznike drago stala, obenem pa po nepotrebnem zasedajo mesta v bolnišnicah, ki bi jih lahko koristili drugi. Bistvo je, da je evtanazija danes vsepovsod, sam pomen te besede pa je s časoma postal negativen, kar je tudi glavni dejavnik vseh dilem, razprav, nesoglasij in sporov, vodenih predvsem s strani pripadnikov religije. Pa je bilo vedno tako? Če se vrnemo v obdobje, ko je evtanazija prvič omenjena, bomo spoznali čisto nasprotje pojmu, kot ga poznamo danes. Pojem evtanazija izhaja iz grščine in pomeni dobra smrt, torej smrt kot način, na kateri je vsak želel zapustiti ta svet. Celo vsemogočni voditelji v stari antiki so si želeli evtanazijo za svoj konec, saj je pomenila umreti častno in dostojanstveno. Vprašajmo se, kje smo naredili napako, kje se je zalomilo, da danes častna in dostojanstvena smrt za večino pomeni vdiranje v zasebnost, odvzem pravice do življenja, nekateri gredo tako daleč, da s tem pojmom označujejo najhujše kaznivo dejanje – umor. Je bila preteklost bolj človeška od sedanjosti? Smo imeli ljudje več spoštovanja, boljše medsebojne odnose, več tolerance? Vse to so vprašanja, ki ostajajo neodgovorjena. Zgodovina evtanazije se je spreminjala, na eni strani smo imeli nacizem, katerega pripadniki so mislili, da so nekaj več, superiorna vrsta, ki v svoji bližini ne sme imeti slabe in šibke, ker jih samo zavirajo v njihovem razvoju. Tako so v evtanaziji videli možnost, da se takšnih »odvečnih« oseb znebijo in sčasoma so neozdravljivo bolne zamenjali s slabimi in šibkimi, te pa v najhujših časih nacizma z otroki in pripadniki druge vrste. Na drugi strani pa je v veliki meri odmevala religija, ker pa je vse bolj dobivala na moči, je bil tudi njen vpliv na oblast in družbo čedalje večji. Glavni moto religije je bil: »Človek je stvaritev Boga in samo on ima pravico upravljati z njegovim življenjem«. S tem se je tudi začel konflikt religije in prava. Pravo na eni strani (kot glas družbe in pravic posameznika, da sami odločajo o svojem življenju, o smrti in na kakšen način bodo umrli) in religija na drugi strani (kot večni argument proti evtanaziji). Ljudje z vse več težavami, bolezni in stiskami so v evtanaziji videli rešitev težav zase in za svoje bližnje, katerim so bili samo v breme. Začela so se pojavljati evtanazijska združenja in vse večji pritiski na zakonodajo, da se evtanazija legalizira. Največ uspeha so imeli na Nizozemskem, v zvezni državi Oregon v ZDA in v Severnem teritoriju Avstralije, kjer so evtanazijo uzakonili in jo izvrševali pod strogimi pravili in pogoji. Sledile so jim tudi druge države, tako da je evtanazija postala nekaj vsakdanjega. Večina držav pa ima evtanazijo še vedno prepovedano in njeno izvršitev preganja kot kaznivo dejanje. Ena izmed takih držav je tudi Slovenija, ki pozna samo dve dovoljeni obliki evtanazije: prekinitev zdravljenja in terapijo z dvojnim učinkom. Pod vplivom nasprotnikov evtanazije in religije, krščanstva in islama kot dveh največjih religij, se je izoblikovala tudi alternativa evtanaziji, kot neka vmesna rešitev, ki pomaga bolniku lajšati bolečine, obenem pa se ne vtika v njegovo dostojanstvo in naravni potek smrti. Evtanazija je bila in bo tudi v prihodnje vedno tema razprav in sporov, ker je skup pravic, ki si že same po sebi nasprotujejo. Oseba si želi smrti, da s tem obvaruje sebe in bližnje trpljenja, njegovi bližnji pa ga o
Ključne besede: evtanazija, dobra smrt, častna smrt, dostojanstvo, umor, odvzem življenja, bolezen, staranje, umiranje
Objavljeno: 07.02.2012; Ogledov: 2811; Prenosov: 645
.pdf Polno besedilo (869,45 KB)

6.
PRAVNO-POLITIČNA ANALIZA FORMIRANJA KRALJEVINE SRBOV, HRVATOV IN SLOVENCEV
Igor Ivašković, 2012, diplomsko delo

Opis: V obdobju 1. svetovne vojne stališča glede državne prihodnosti med južnimi Slovani niso bila poenotena. Medtem ko je del Slovencev in Hrvatov kljub smrti Franca Ferdinanda polagal velike upe v ohranitev habsburške monarhije in ustanovitev tretje (južnoslovanske) enote, ki bo enakopravna avstrijskemu in ogrskemu delu, so predvsem v Srbiji glavno oviro na poti do skupne južnoslovanske države videli ravno v državni tvorbi habsburške dinastije. Odraz razhajanj so predstavljali akti, ki so jih različne strani objavljale v obdobju 1. svetovne vojne. Po eni strani sta glavna elementa Majniške deklaracije bila habsburški okvir in hrvaško državno pravo, na drugi strani pa se je kot predpogoj južnoslovanske skupnosti izpostavljala dinastija Karađorđević. Konec 1. svetovne vojne je prinesel povsem nova razmerja moči v mednarodnih odnosih. V tem obdobju ne moremo več govoriti o ravnotežju velikih sil, kar se je na političnem zemljevidu Evrope formaliziralo z Versajskim sporazumom. V tem obdobju so se oblikovala nekatera nova načela, med katerimi je na mednarodnopravnem področju zagotovo najbolj pomembna pravica do samoodločbe, ki je bila opredeljena v znamenitih Wilsonovih štirinajstih točkah. Predstavniki habsburških južnih Slovanov so oktobra 1918 prekinili vse vezi s prejšnjo državno skupnostjo, na celotnem južnoslovanskem področju sedaj že bivše Avstro-Ogrske pa je oblast prevelo narodno vijeće, s čimer je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Slednja je začela postopek za mednarodno priznanje, vendar je že po nekaj dnevih prišlo do pogovorov med predstavniki Države SHS, jugoslovanskim odborom in Nikolo Pašićem, ki je zastopal Kraljevino Srbijo. V obdobju ustvarjanja nove podobe Evrope Država SHS ni uspela izkoristiti za trajno osamosvojitev, temveč je s sporazumom s Kraljevino Srbijo vključena v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Država SHS je kljub svoji kratkotrajnosti zadovoljevala bistvene kriterije, ki jih mednarodno pravo postavlja kot pogoj subjektivitete. Ozemlje resda ni bilo eksplicitno opredeljeno, pa vendar je bilo to mogoče razbrati iz navedbe vseh področij Avstro-Ogrske, na katerih je bilo prebivalstvo južnoslovansko. Jasno je bila opredeljena tudi neodvisna oblast, ki je kljub določenim omejitvam pri izvajanju dejanske oblasti na celotnem teritoriju, vršila najpomembnejše dolžnosti, med drugim se je tudi vključevala v mednarodne odnose. Izostanek formalnega mednarodnega priznanja te državne tvorbe, ki ga je izpostavljala doktrina, katera je zavračala mednarodnopravno subjektiviteto Države SHS namreč ni konstitutivni element državnosti, temveč predstavlja le znak, da ena država želi z drugo vzpostaviti določeno vrsto diplomatskih razmerij. V procesu ustvarjanja Kraljevine SHS se je ignoriralo nekaj načel, ki sicer veljajo za pogajanja in sporazume v mednarodnem pravu. V prvi vrsti je šlo za prekoračitev pooblastil s strani narodnega sveta, ki ni zahteval mnenj lastnega plenuma ali skupščine, temveč je večino odločitev sprejemalo tričlansko predsedstvo osrednjega odbora. Za samo združitev je narodni svet pooblastil 28 članov, ki niso bili izbrani na plenarnem zasedanju. Delegacija je od osrednjega odbora narodnega sveta dobila smernice v obliki dokumenta z navodili, ki pa so bila prezrta. Podpisani prvo-decembrski akt je ob nepooblaščenem nastopu delegatov potreboval po tedaj veljavnih ureditvah ratifikacijo skupščin na obeh straneh sporazuma, do česar ni prišlo. Začasna skupščina je sprejela zakon, na temelju katerega so se izvedle volitve v ustavodajno skupščino. Čeprav se je v formalnem smislu zdelo, da je šlo za neko vrsto tripartitne delitve oblasti, so v praksi pristojnosti kralja v zakonodajni in izvršni veji oblasti omogočale vladanje kot v državah z enotno oblastjo. Osnova organizacije oblasti sta bili načeli centralizma in nacionalnega unitarizma, ki sta izhajali iz teze o enem narodu in njegovih treh plemenih; Srbih Hrvatih in Slovencih. Istočasno posamezne skupine niso prenehale z iskanjem dr
Ključne besede: Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev, Država Slovencev Hrvatov in Srbov, pravno-politološka analiza, Vidovdanska ustava, prvo-decembrski sporazum, jugoslovanstvo.
Objavljeno: 10.05.2012; Ogledov: 1207; Prenosov: 198
.pdf Polno besedilo (844,31 KB)

7.
Praznik Jezusovega krsta
2013, radijski ali tv dogodek

Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 170; Prenosov: 5
URL Polno besedilo (0,00 KB)

8.
O papeževem odstopu
2013, radijski ali tv dogodek

Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 148; Prenosov: 4
URL Polno besedilo (0,00 KB)

9.
Upokojeni nadškof Uran in kardinal Rode
2012, radijski ali tv dogodek

Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 256; Prenosov: 9
URL Polno besedilo (0,00 KB)

10.
NEMŠKA PRAVNA TERMINOLOGIJA
Rebeka Razboršek, 2012, diplomsko delo

Opis: V prvi vrsti je treba razumeti sam pojem prava, da lahko govorimo o določenem pravnem sistemu. Vsak pravni sistem ima izoblikovano svojo pravno terminologijo. Na področju nemške pravne terminologije obstajajo številne raziskave in literatura. Nemško govoreči pravni sistemi so svojo pravno terminologijo začeli razvijati dokaj zgodaj in se s tem začeli oddaljevati od rimskega in kanonskega prava, ki je takrat prevladovalo. Jezik in pravo sta neločljivo povezana. Vsekakor pa ne gre le za navaden jezik, gre za posebno kvaliteto izražanja. Tako kot druga področja ima tudi pravo svoj jezik, svojo terminologijo. Posebnost izražanja, torej lastna terminologija je značilna za vse veje določenega pravnega sistema. Za poklicno kvalifikacijo mora vsak pravnik obvladati terminologijo prava. Tako kot pravno terminologijo ima nemški pravni sistem oblikovano svojo pravno teorijo, gre za poizkus na enem mestu urediti in prikazati kar se da jasno sliko tega pravnega sistema. V nemškem pravnem sistemu gre za poizkus na enem mestu razložiti celotno razumevanje in vrednotenje prava kot znanosti, njegovo funkcijo v družbi. Za razumevanje celotnega pravnega sistema je pomembno tudi poznavanje njegovih virov, primarnih in sekundarnih. Med sekundarnimi viri je pomembna pravna ikonografija kot pokazatelj razvoja prava skozi različna zgodovinska obdobja. Pri vsem ne smemo pozabiti, da smo nosilci pravnih pravic in obveznosti mi sami, torej ljudje, ki vsakodnevno vstopamo v pravna razmerja. Razumevanje civilnopravnih razmerji je nepogrešljiv del vsakdanjika tako pravnikov kot ljudi nasploh.
Ključne besede: Pravo, nemška pravna teorija, nemška pravna terminologija, pravna ikonografija, subjekti prava, zgodovina nemške pravne terminologije.
Objavljeno: 12.07.2012; Ogledov: 1915; Prenosov: 228
.pdf Polno besedilo (1,04 MB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici