| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 67
First pagePrevious page1234567Next pageLast page
1.
Nacistična evtanazija v zgodovini evtanazije
Vesna Mihovilovič, 2020, master's thesis

Abstract: Evtanazija (euthanatos), ki v skladu z grškim izvorom, pomeni dobro ali blago smrt, tudi danes ne razumemo dosti drugače. Iz enega vidika pomeni smrt brez trpljenja, iz drugega pa same ukrepe, ki naj pripeljejo do take smrti. Glede na ukrepe jo ločimo na aktivno in pasivno. Evtanazijo lahko delimo tudi glede na izraženo voljo bolnika in sicer: prostovoljna, neprostovoljna in prisilna evtanazija. Primer prisilne evtanazije je »nacistična evtanazija«, katera se je začela pripravljati že leta 1933, s prihodom nacistov na oblast. Najprej je bil sprejet zakon o sterilizaciji, ki so ga kasneje razširili z določbami o prisilnih splavih, da bi preprečili potomstvo dedno bolnim. Nadaljevali so z evtanazijo iznakaženih in umsko bolnih novorojencev v raznih otroških zavodih. Kasneje so razpotegnili starostno mejo na otroke do 16. leta. Vse to je bila zgolj predhodna faza evtanazije odraslih ali tako imenovane Akcije T4. Slednja je potekala v skrajni tajnosti in v njej je bilo do septembra leta 1941, ko je bila Akcija T4 ustavljena, usmrčenih okrog 70.000 ljudi. Kljub ustavitvi evtanazije odraslih pa se je ta še vedno odvijala, na skrivaj, v zdravstvenih ustanovah, vse do konca vojne. »Nacistična evtanazija« je »zrasla« v nacistični ideologiji, ki pa se je zgledovala med drugim tudi po evgeniki 19. in 20. stoletja. Evgenika je načrtno prizadevanje za telesno in duševno izboljšanje potomstva, to je njen pozitivni vidik. Hkrati ima tudi negativni vidik, ko gre za načrtno uničevanje potomstva iz različnih razlogov, lahko tudi rasističnih. Iz navedenega sledi, da je »nacistično evtanazijo« mogoče razlagati iz dveh vidikov, iz vidika evtanazije in evgenike. Torej »nacistična evtanazija« kot negativni evgenični ukrep. Da so lahko »nacistično evtanazijo« izvajali, je poleg močne propagande, pripomogel pravni in politični sistem. Torej totalitarna diktatura s svojim nasiljem, propagando in enostrankarskim sistemom. Na drugi strani pa pravni sistem, ki je služil zgolj za uresničevanje nacistične ideologije in je podredil vlogo človekovih pravic, jih močno omejil ter v veliko preveč primerih, odvzel. Pravni red z najbolj krutimi, krivični in nemoralni zakoni, ki so na podlagi zakona o »posebnih« pooblastilih, lahko bili protiustavni.
Keywords: pravni sistem, politični sistem, totalitarizem, diktatura, nacizem, evgenika, morala, milostna smrt, umor
Published: 12.10.2020; Views: 429; Downloads: 83
.pdf Full text (656,33 KB)

2.
Kazensko pravo poznega in novega veka in vrednostni sistem, ki ga je zakonodajalec ščitil
Ines Zadravec, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Diplomska naloga se ukvarja s tematiko varovanja ženske na kazenskem področju. Namen naloge je osvetliti položaj ženske na področju kazenskega prava, predstaviti primere, ko je ženska nastopala kot storilka kaznivega dejanja in na drugi strani kot žrtev. Kot cilj sem si zadala, da preko uporabljenih virov ugotovim status ženske v pravilih, ki so bila v rabi na območju Republike Slovenije konec srednjega in na začetku novega veka. Prav tako je bil eden izmed ciljev razbiti »stigmo«, ki je veljala, da je ženska bila zanemarjena in da je bila njena zloraba nekaj vsakdanjega. Za pozni srednji vek in začetek novega veka je veljalo splošno prepričanje, da kazensko pravo ni bilo zapisano, da se je sodilo velikokrat po vsakokratni volji sodnika in da je bila tortura nekaj vsakdanjega. Skozi raziskavo sem ugotovila, da segajo zapisi normiranja prava in kaznivih dejanj že v davno 14. stoletje in sicer preko Ptujskih statutov iz leta 1376 in 1513 ugotovimo, da so bila pomembna kazniva dejanja in kazen že v takratnem obdobju določena. Temu se pridružuje tudi Ljubljanske malefične svoboščine iz leta 1514, kjer so bila navedena kazniva dejanja in sam proces kaznovanja. Za raziskavo sem uporabila tudi CCC iz leta 1532 in poskušala potegniti vzporednice z že prej omenjenima viroma. Pomembno vlogo je v omenjenem obdobju predstavljal tudi status žrtve in storilca. Privilegirane osebe, so se lahko lažje razbremenile odgovornosti in namesto torture plačale denarno nadomestilo. Nepreviligirani osebe so se velikokrat znašli na vislicah, bili streti s kolesom, utopljeni ali sežgani na grmadi. Za takratni čas je bil značilen inkvizitorni postopek, s katerim obdolžencu niso bile zagotovljene pravice kot jih ima obdolženec na podlagi ustave in drugih zakonskih predpisov danes. Sodišče pri izvajanju svoje vloge ni bilo nepristransko, saj se je v sodnem procesu aktivno vpletalo v dogajanje. Prav tako ni bilo objektivno, saj se je postopek začel na podlagi predpostavke krivde. Priznanje je velikokrat spremljala tortura, ki je veljala za kraljico dokazov. V današnji ureditvi, je priznanje za katero je uporabljena sila, grožnja, zvijača ali medicinski poseg določeno, da se ne more uporabiti zoper obdolženca v samem postopku, postopek pa se lahko začne samo, če obstaja zadosten dokazni standard, ki ga imenujemo utemeljen sum. Z razvojem družbe in miselnosti se spreminja tudi pravo. Ne govorimo več o namernem povzročanju trpljenja in zastraševanju preko torture. Krute telesne kazni zamenjajo po večini alternativne kazni katere zasledujejo cilj resocializacije storilca in mu omogočajo ponovno integracijo v okolje. Kazni v preteklosti so slonele na maščevanju in zrcalnih kaznih. »To kar si storil, se je odsevalo preko kazni«.
Keywords: Srednji vek, novi vek, kazensko pravo, kazenski postopek, tortura, smrtna kazen, deželska sodišča.
Published: 12.12.2019; Views: 482; Downloads: 107
.pdf Full text (1,75 MB)

3.
Dedne pogodbe grofov Celjskih
Lea Pogačnik, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Družbena ureditev in gospodarstvo sta v srednjem veku temeljila na zemlji. Ker so imeli osrednji deli nemške dežele zemljo že razdeljeno, je bila zemlja zanimiva predvsem na jugovzhodu države. Imenovala se je kronska zemlja, saj jo je cesar z namenom pridobivanja zvestobe tamkajšnjega plemstva in krepitve obrambe na meji podeljeval plemstvu in cerkvi. Kot rezultat se je oblikoval družbeni in gospodarski sistem, imenovan fevdalizem. Nastajati so začela zemljiška gospostva, zemlja pa je plemstvu dajala status in ugled. Žovneški so imeli status svobodnih gospodov (nobiles), kar je zanje pomenilo, da so se podrejali samo vladarju. V tistem obdobju je bil cilj vsake plemiške rodbine združiti čim več posesti in ustvariti lasten teritorij, na katerem bi si pravno, politično in vojaško podredili ostalo plemstvo. Ko so Žovneški v drugi polovici 13. stoletja prvič posegli v medplemiške boje, so to naredili preudarno, saj so podprli Habsburžane in si tako pridobili pomembnega zaveznika. Leta 1308 je Ulrik Žovneški Frideriku Habsburškemu izročil svoje gradove in jih prejel nazaj v fevd. To dejanje je sicer pomenilo izgubo temelja za naziv svobodnih gospodov in premik navzdol po družbeni lestvici, saj so Žovneški s tem postali deželnoknežji ministeriali. Vseeno pa je izročitev še okrepila medsebojno vez s Habsburžani, po vrhu vsega pa je Ulrik posesti obdržal. Leto 1332 je bilo za Žovneške pomembno saj je umrl zadnji Vovbrški grof, zato so se podali v boj za njihovo dediščino, s središčem v Celju. Naslednji prelomni dogodek je sledil leta 1341 s povzdigo cesarja Ludvika Bavarskega, s katero so dobili naziv državni grofje Celjski. Temu je sledila ponovna povzdiga Karla IV. Luksemburškega. Poroka in z njo povezano dedovanje je bila le ena izmed strategij za pridobivanje ozemelj, spori za dediščino pa so navadno vodili v vojaške spopade. Ker so se Celjski grofje zavedali, da vsaka delitev rodbinske posesti pomeni tudi njeno slabitev, so z dednimi pogodbami ohranjali celotno posest v rokah rodbine tako, da se z ženitvami ni delila, pomembne listine pa so podpisovali vsi skupaj. Med vsemi ženitvami je bila najpomembnejša poroka Barbare, najmlajše hčere Hermana II. Njo je oče namreč poročil s Sigismundom, sinom rimskega cesarja in češkega kralja Karla Luksemburškega. Sigismund je leta 1410 postal rimsko-nemški cesar, Barbara pa je bila v Pragi leta 1437 kronana za češko kraljico. Leto pred tem, novembra 1436, je Sigismund Celjske grofe povzdignil v državne kneze. Ta povzdiga je postala jabolko spora med Celjskimi in Habsburžani, nesoglasja pa so se leta 1443 končala s sklenjeno poravnavo. Celjski so se namreč odpovedali lastni kneževini, Friderik III. Habsburški pa jim je priznal knežji naslov. Del poravnave je bila tudi obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, po kateri rodbina, ki izumre prva (ostane brez moških potomcev), drugi prepusti vsa svoja ozemlja. Sprva je bilo težko govoriti o oporočni sposobnosti, saj je zemljiški gospod vedno sodeloval pri prenosu premoženja iz zapustnika na prejemnika. Oblika oporoke sprva ni bila izrecno določena. Oporočno dedovanje se je najverjetneje uveljavilo v 13. stoletju, dedovanje po zakonu v primeru, ko zapustnik ni napravil veljavne oporoke, pa se je najverjetneje uveljavilo šele v visokem srednjem veku, pri čemer so bili prvi upravičenci zapustnikovi najbližji krvni sorodniki. Ženske so se navadno odrekle premoženju v korist moških potomcev rodbine. Glavno načelo pri razpolaganju s podedovanim premoženjem je bila zaščita obstoja rodbinskega premoženja. Dedovanje fevdov je bilo omejeno na krvno sorodstvo, tako da ga vdova ni mogla dedovati, ampak ga je lahko le uživala do smrti; to je veljalo še v 14. stoletju. Nedeljivost premoženja so zagotavljali tudi tako, da je bilo treba za odsvojitev premoženja pridobiti soglasje sorodnikov. Izjema so bile naklonitve cerkvi, za katere soglasje sorodnikov ni bilo potrebno.
Keywords: Celjski grofje, fevdalizem, plemstvo, dedna pogodba, ženitna pogodba, obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, oporočno dedovanje.
Published: 12.12.2019; Views: 785; Downloads: 78
.pdf Full text (944,76 KB)

4.
Vpliv Hammurabijevega zakonika na židovsko pravo Stare zaveze
Žan Frangeš, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo proučuje vpliv in uporabo Hammurabujevega zakonika v verzih Stare zaveze, natančneje v drugi Mojzesovi knjigi (Exodus) in peti Mojzesovi knjigi (Deuteronominum). Oba zakonika predstavljata pravne temelje svojih civilizacij in tudi v svetu. Mogočnost samih virov in njihov nastanek se je primerjal in po izročilu nastal iz rok božanstev in drugih metafizičnih bitij. S tem so takratni vladarji pridobili na avtoriteti in legitimnosti zakonikov. Natančno preučevanje pravnih virov nam prinese vpogled v njuno medsebojno prepletanje. Čeprav je prenosu zakonov iz enega zakonika v drugega nasprotovalo veliko zgodovinarjev in pravnih piscev, je uporaba Hammurabijevega zakonika v verzih Stare zaveze nepogrešljivo opazna. Podobnost lahko pripišemo bližnji geografski povezanosti, saj se je celoten razvoj odvijal med Egiptom in Babilonijo. Temelj Hammurabijevega zakonika je talionsko načelo, ki je tudi najširše poznano pravno načelo, ''zob za zob, oko za oko ''. Talionsko načelo se pojavlja v členih 196 do 205 Hammurabijevega zakomnika. Načelo je v Stari zavezi skoraj dobesedno prepisano, v verzih o poškodovanju nosečnice v 21,22-25. Kljub skoraj dobesednemu prepisu iz Hammurabijevega zakonika, to ni edini tak primer uporabe vsebine členov v Stari zavezi. Po kompleksni analizi obeh zakonikov, se uporaba Hammurabijevega zakonika opazi v skoraj v vseh predelih zakonika Stare zaveze. Sorodna enakost, ki se v pravnih virih pojavlja kot primer podobnosti, so verzi o volih v Stari zavezi (21,28-32). Verzi sledijo členom Hammurabijevega zakonika v enakem vrstnem redu, vsebinsko se skoraj prekrivajo, sama podobnost pa se razteguje tudi na kazenske sankcije. Največja uporaba Hammurabijevega zakonika je opazna v drugi Mojzsesovi knjigi (Exodus). Peta Mojzesova knjiga pokaže napredek v urejenih sodniških funkcijah in pravdnem postopku, kar Hammurabijev zakonik ne ureja. Omenja se samo v določenih členih kot možnost dokazovanja in priseganja pred samimi božanstvi. O samem pravnem postopku govori v epilogu, kjer poudarja Hammurabi prednost svojega zakonika, ki naj varuje slabotnega pred mogočnim, naj pomaga do pravice vdovi in siroti, ter naj vsakemu pojasni kaj ima pričakovati v pravdi. Primerjanje obeh pravnih virov pokaže napredek v razvoju, od nesistematično urejenih členov v Hammurabijevem zakoniku, do bolj sistematično in vsebinsko urejenih verzov Stare zaveze.
Keywords: Hammurabijev zakonik, Stara zaveza, Exosdus, Deuteronominum, židovsko pravo, primerjava, epilog, prolog, talionsko načelo
Published: 18.07.2019; Views: 558; Downloads: 71
.pdf Full text (834,47 KB)

5.
Gorske bukve in dednopravne razmere kmečkega stanu
Sara Tajnik, 2019, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu so predstavljene razmere neprivilegiranega sloja Avstrijskega cesarstva v času fevdalizma in počasen, a kontinuiran razvoj njihovih pravic. Svoje nezadovoljstvo so začeli izražati s številnimi kmečkimi upori, ki so jih vodile manjšine tekom srednjega veka, korenite spremembe na tem področju pa so se pokazale šele z uporabo Gorskih bukev, ki so izšle 1543. Gorske bukve, kot pravni akt, so eden prvih aktov, kjer postanejo avtonomna ljudska sodišča, instanca reševanja sporov, omejenih na vinogradništvo, obenem z vsemi civilno in kazensko pravnimi uzancami in so sodišča, ki so predstavljala velik napredek za neprivilegiran sloj, saj so, v nasprotju s patrimonialnimi sodišči, kmetje mogli zadeve med seboj reševati sami, seveda pod vodstvom in nadzorom gorskega gospoda oziroma njegovega pooblaščenca, ki je bil izveden v običajnem, deželnem in rimskem pravu. Veliko vlogo pri tem je imelo običajno pravo, do neke mere je mogoče opaziti tudi povezavo z rimskim pravom, s katerim so si pomagali predvsem pri razlagi posameznih institutov. Gorske bukve so kot prvi pravni akt, preveden v slovenski jezik, zahtevale poenotenje ne le pravic in obveznosti vinogradnikov v zvezi z nepremičninami, ki so jih obdelovali, temveč tudi enoten postopek na avtonomnem sodišču oziroma na vinogorskem zborovanju. V nadaljevanju so podrobneje predstavljene dedno pravne določbe izvirnika, ki so za lažje razumevanje razdeljene na javnopravne in zasebnopravne. Za lažje razumevanje dedovanja je v nalogi predstavljeno še dedovanje v širšem pomenu, ne le v okviru določb Gorskih bukev, saj je bilo pomembno, ali je zapustnik svojo voljo izrazil v poslednjevoljni odredbi ali je nastopilo intestatno dedovanje. Zaslediti je mogoče tudi, da je, četudi je bila pravilno izražena poslednja volja zapustnika, slednja ni imela tako ključne vloge, kot jo ima danes, saj so smeli na vinogorskem zboru pri razdelitvi dediščine odločiti tudi drugače, kot je želel zapustnik.
Keywords: Vinogorsko pravo in zborovanja, avtonomna ljudska sodišča, Gorske bukve, dedovanje in dednopravna določila.
Published: 27.06.2019; Views: 569; Downloads: 113
.pdf Full text (1,66 MB)

6.
Pravna ureditev fašizma, nacizma in ustaštva v povezavi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami
Tilen Matiš, 2019, master's thesis

Abstract: Človekove pravice so pravice vseh ljudi. Zapisane jih najdemo v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in v različnih mednarodnih aktih (konvencije). Vsebujejo jih tudi ustave posameznih držav. Pomembno je poudariti, da so človekove pravice tiste, ki jih ima človek neodvisno od tega na teritoriju katere države se nahaja. Državljanske pa so tiste, ki jih oseba pridobi s pridobitvijo državljanstva. V zgodovini človeštva so se človekove pravice kršile (pre)večkrat, kar je vodilo do različnih vojn. Izpostavil bi Francijo v pozitivnem smislu, saj so se vse večje oz. pomembnejše revolucije začele tam. Nenazadnje so Francozi obglavili tudi kralja. Eden izmed najpomembnejših dogodkov je nedvomno sprejem Magne Charte Libertatum leta 1215. V negativnem smislu velja izpostaviti zgodovino Združenih držav Amerike in Nemčije. Prvo zaradi svojega zgodovinskega odnosa do ljudi afroameriškega rodu, drugo pa kot začetnico nacizma, ki je svojo »bolno« teorijo našla tudi v zgodovini Združenih držav Amerike. Predmet raziskave je rasna zakonodaja, ki je omogočala vsa ta grozodejstva v letih 1939 – 1945 in še prej. Nekaj mesecev po Drugi svetovni vojni pride do pomembne prelomnice glede varovanja človekovih pravic, 24. oktobra leta 1945 je bila ustanovljena mednarodna organizacija Združenih narodov. Med ustanovnimi članicami je bila tudi Demokratična federativna Jugoslavija. Organizacija združenih narodov je nenazadnje tudi sprejela in razglasila Splošno deklaracijo človekovih pravic 10. decembra leta 1948. Od tega trenutka naprej smo skupaj »močnejši«. Povod za največje sistematično kršenje človekovih pravic je bil vzpon nacizma. Vse skupaj se je začelo v eni izmed bavarskih pivnic s prvim shodom nacistov, ki so bili sprva tarča posmeha v Nemčiji. Vendar so različni dejavniki, med drugim gospodarska kriza in politika poskrbeli za vzpon nacizma in transformacijo le tega v ideologijo. Temu je sledila Mussolinijeva fašistična Italija. Fašizem in nacizem sta se trdno zasidrala v miselnost ljudi tudi na nekaterih področjih bivše Jugoslavije. 10. aprila leta 1941 je bila ustanovljena Neodvisna država Hrvaška. Njen ustanovitelj Ante Pavelić je s pomočjo Hitlerja in Mussolinija izvajal antisemitsko politiko. Še raje je »prijateljeval« s katoliško cerkvijo oz. zagrebškim nadškofom Alojzijem Stepincem. Poleg Židov je želel iztrebiti srbsko pravoslavno cerkev. Zaradi takšnih zločinov je mednarodna skupnost po Drugi svetovni vojni sprejela vrsto mednarodnih aktov za zaščito človekovih pravic. Vsi skupaj lahko upamo, da se takšna morija nikoli več ne ponovi. Vladavino prava moramo postaviti na prvo mesto.
Keywords: Rasa, zakonodaja, državljanstvo, židovstvo, pripadnost, diskriminacija.
Published: 31.05.2019; Views: 531; Downloads: 75
.pdf Full text (1,04 MB)

7.
Pravni vidiki povojnih pobojev in ravnanja z ujetniki na širšem območju zasavja
Nejc Gabrijel, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Tematika diplomskega dela zavzema pravni pogled povojnih pobojev na širšem področju Zasavja v letu 1945. Po kratkem orisu vojnega prava sledi pregled mednarodnih konvencij, predvsem ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1929, ki je takrat najbolj celovito urejala področje vojnih ujetnikov. Nato sledi Martensova klavzula, ki opredeljuje postopanje vojskujočih strani v primeru, kjer situacija ni pravno opredeljiva. Na kratko je opisana Uredba o vojaških sodiščih, ki je avtonomen partizanski vir za področje kazenskega prava. Po pregledu takrat veljavnega prava sledi ugotavljanje odgovornosti za storjene zločine iz dveh vidikov. Prvi je komandna odgovornost, drugi pa institut udeležbe v skupini, ki je zakrivila vojne zločine. Vsebinski del se nadaljuje z opisom kršitev prava s strani prič in opredelitvijo glavnega problema – kaj je šlo takrat narobe, da je pravo odpovedalo? Ter posledično - kaj lahko storimo, da se takšni dogodki ne ponovijo?
Keywords: Povojni poboji, Zasavje, 1945, komandna odgovornost, ženevska konvencija, Martensova klavzula, partizani
Published: 25.03.2019; Views: 615; Downloads: 77
.pdf Full text (698,65 KB)

8.
Dedno pravo v ptujskem statutu 1376 in 1513
Peter Lenart, 2018, bachelor thesis/paper

Abstract: Dedno pravo v ptujskem statutu 1376 in 1513
Keywords: statut, dedno pravo, srednjeveški testamenti, dedovanje
Published: 23.11.2018; Views: 331; Downloads: 32
.pdf Full text (988,83 KB)

9.
Človekove pravice - je splošna deklaracija o človekovih pravicah res začetek zavedanja ali iznajdevanja človekovih pravic?
Lanja Čerin, 2018, master's thesis

Abstract: Z Ustanovno listino OZN in Splošno deklaracijo o človekovih pravicah iz leta 1948 je simbolno prišlo do uveljavitve človekovih pravic v mednarodnem pravu, konec letošnjega leta pa mineva 70 let od njenega sprejetja. V tem času je mednarodna skupnost na podlagi deklaracije razvila obširen zbor mednarodnih norm in standardov na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V Splošni deklaraciji je varstvo človekovih pravic prvič v zgodovini poudarjeno kot globalna odgovornost vseh, univerzalnost človekovih pravic pa se je od takrat še dodatno okrepila in bila ponovljena v drugih pomembnih mednarodnih instrumentih.
Keywords: Človekove pravice, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, temeljne pravice, OZN, Ustava Republike Slovenije
Published: 17.10.2018; Views: 1271; Downloads: 178
.pdf Full text (458,62 KB)

10.
Primerjalnopravno vrednotenje ženskega vprašanja v antiki (Grčija-Rimska država)
Dunja Kokol, 2017, undergraduate thesis

Abstract: Za jasnejšo predstavo o položaju in situaciji žensk v antiki sem se osredotočila na primerjavo družbene situacije v stari Grčiji in rimski državi, saj ti dve civilizaciji predstavljata začetke formiranja držav in demokracije in s tem posledično državljanstva, političnih pravic in kultivirane družbe kot jo poznamo danes. Družbeno stanje takratnega časa in takratni aktualni dogodki, ki pričajo o situiranosti žensk, so podkrepljeni in dokumentirani s pisnimi viri, kar omogoča lažje raziskovanje. Takratnemu času je bila primerna tudi pravna terminologija, ki sem jo poskušala obrazložiti tako za antično Grčijo kot za rimsko državo. Nekateri pravni termini so se nanašali na enako problematiko tako v Grčiji kot v Rimu, definicija nekaterih istih terminov pa se je v obeh državah razlikovala. Analitični del diplomske naloge sem opravila s pomočjo pravnozgodovinske in primerjalnopravne raziskovalne metode in s pomočjo deskripcije poskušala odgovoriti na vprašanje žensk v politiki, samostojnosti, odnosu do lastnine, njihovem statusu znotraj zakonske zveze in znotraj pravne varnosti. Na podlagi slednjih sem ugotovila, da o zgodovinskem ženskem vprašanju v antični Grčiji in rimski državi ne moremo razpravljati, saj se je sam pojem ženskega vprašanja začel razvijati šele v času francoske revolucije.
Keywords: antika, žensko vprašanje, ženske pravice, pravo, terminologija
Published: 29.05.2017; Views: 922; Downloads: 114
.pdf Full text (298,14 KB)

Search done in 0.35 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica