Search the digital library catalog

Abstract: Suženjstvo opisuje stanje, ko je zasužnjen človek last nekoga drugega, pogosto brez pravic, ki bi mu zagotavljale osebno svobodo ali samoodločanje. Pravno so sužnji obravnavani kot premična lastnina, brez večine pravic, ki jih uživajo svobodni ljudje. Sam zgodovinski razvoj suženjstva je dolgotrajen in sega v zgodnje obdobje človeške civilizacije, kjer so se prve oblike suženjstva pojavile v primitivnih družbah. V Babilonu je suženjstvo pridobilo pravni okvir z uvedbo Hamurabijevega zakonika okoli leta 1790 pr. n. št. V antični Grčiji in Rimu je bilo suženjstvo temeljni del ekonomske in družbene strukture. V obdobju rimske civilizacije je bilo suženjstvo obravnavano kot pravni status, kjer je bila družba razdeljena na svobodne ljudi in sužnje. Sužnji so bili obravnavani, kot lastnina svojega gospodarja, ki je imel nad njimi popolno pravico razpolaganja. V novem veku je transatlantska trgovina s sužnji, ki se je začela v 16. stoletju, privedla do transporta milijonov Afričanov v Novi svet, kjer so bili prisilno uporabljeni kot delovna sila na plantažah v Ameriki. Ta praksa je močno vplivala na gospodarstvo, kulturo in družbene strukture tako v Afriki kot v Ameriki. S prihodom idej Razsvetljenstva in spremembami v moralnih vrednotah je suženjstvo postopoma izgubljalo svojo družbeno sprejemljivost, kar je pripeljalo do različnih gibanj za njegovo odpravo v 19. stoletju. Ratifikacija trinajstega amandmaja leta 1865 v ZDA je formalno odpravila suženjstvo, vendar so bili nekdanji sužnji še naprej soočeni z obsežnimi omejitvami in diskriminacijo, kar je močno vplivalo na njihov pravni in družbeni položaj. Magistrska naloga preučuje pravni položaj sužnjev v Združenih državah Amerike pred in po njihovi formalni osvoboditvi, raziskuje pa tudi dolgoročne pravne in družbene posledice suženjstva. Obravnava zgodovinski razvoj suženjstva, zakonske in sodne spremembe ter njihov vpliv na življenja sužnjev. Raziskovalna naloga analizira ključne sodne primere in zakonodajne spremembe, ki so postopoma preoblikovali institucijo suženjstva in vodili k njegovi odpravi. Osredotoča se na zgodovinski kontekst suženjstva na afriški celini, uvoz sužnjev v ZDA in obdobje po državljanski vojni, vključno z obdobjem »Jim Crow« zakonov, ki so še naprej vplivali na pravni in družbeni položaj osvobojenih Afroameričanov. Namen magistrske naloge je prispevanje k boljšemu razumevanju zgodovinskih dejavnikov, ki so oblikovali samo ameriško družbo.
Keywords: suženjstvo, državljanska vojna, abolicionízem, suženjski kodeksi, Ustava Združenih držav Amerike, Afroameričani, rasna diskriminacija
Published in DKUM: 11.07.2024; Views: 130; Downloads: 50
Full text (812,81 KB)
This document has many files! More...

Abstract: Republika Slovenija je bila kot država utemeljena že v času Avnojskih sklepov in dogovorov o nastanku druge Jugoslavije. S sprejemom zvezne jugoslovanske ustave in posledično republiških, je Slovenija prostovoljno, na podlagi pravice do samoodločbe narodov, del svojih suverenih pravic prenesla v izvrševanje na federalno raven. Ta pravna izhodišča so bila pomembna ob koncu osemdesetih, ko se je v Sloveniji pričel proces osamosvajanja. Politika, še v času socializma, je z ustavnimi amandmaji in izvedbenimi pravnimi akti poskrbela, da je slovensko pot do samostojnosti najprej utemeljila na pravnih dejstvih. Za ta korak, ima kot ena od dejavnikov osamosvajanja, pomembne zasluge tudi zveza komunistov in njena vloga pri delovanju slovenske skupščine. Vse te pravne podlage so vrhunec dosegle ob izvedbi zgodovinskega plebiscita za samostojnost in neodvisnost Slovenije, s katerim je slovensko ljudstvo političnim oblastem naložilo, da morajo pripraviti vse aktivnosti za uspešno razglasitev samostojnosti in neodvisnosti države. Za ta korak se je bilo potrebno pripraviti tudi v smislu zavarovanja pravnih odločitev. Zato so bili pomembna tudi pravna dejanja na področju obrambe in prevzema slovenske jurisdikcije nad lastnim sistemom obrambno-varnostnih sil. Samo na tak način je Slovenija uspešno zavarovala suverenost ter obranila neodvisnost in samostojnost. Pri raziskovanju pravnih podlag za vojaško agresijo junija 1991 v Sloveniji, se poraja zanimivo vprašanje, na kakšnih pravnih osnovah je v Sloveniji posredovala JLA. Raziskovalno delo zajema analizo teh dejstev, pristojnosti zveznih organov na tem področju ter vprašanje obsega izvrševanja ukaza za vojaško posredovanje JLA v Sloveniji.
Keywords: suverenost, neodvisnost, samostojnost, plebiscit, federacija, vojna
Published in DKUM: 28.09.2021; Views: 1004; Downloads: 115
Full text (2,17 MB)

Abstract: Diplomska naloga se ukvarja s tematiko varovanja ženske na kazenskem področju. Namen naloge je osvetliti položaj ženske na področju kazenskega prava, predstaviti primere, ko je ženska nastopala kot storilka kaznivega dejanja in na drugi strani kot žrtev. Kot cilj sem si zadala, da preko uporabljenih virov ugotovim status ženske v pravilih, ki so bila v rabi na območju Republike Slovenije konec srednjega in na začetku novega veka. Prav tako je bil eden izmed ciljev razbiti »stigmo«, ki je veljala, da je ženska bila zanemarjena in da je bila njena zloraba nekaj vsakdanjega. Za pozni srednji vek in začetek novega veka je veljalo splošno prepričanje, da kazensko pravo ni bilo zapisano, da se je sodilo velikokrat po vsakokratni volji sodnika in da je bila tortura nekaj vsakdanjega. Skozi raziskavo sem ugotovila, da segajo zapisi normiranja prava in kaznivih dejanj že v davno 14. stoletje in sicer preko Ptujskih statutov iz leta 1376 in 1513 ugotovimo, da so bila pomembna kazniva dejanja in kazen že v takratnem obdobju določena. Temu se pridružuje tudi Ljubljanske malefične svoboščine iz leta 1514, kjer so bila navedena kazniva dejanja in sam proces kaznovanja. Za raziskavo sem uporabila tudi CCC iz leta 1532 in poskušala potegniti vzporednice z že prej omenjenima viroma. Pomembno vlogo je v omenjenem obdobju predstavljal tudi status žrtve in storilca. Privilegirane osebe, so se lahko lažje razbremenile odgovornosti in namesto torture plačale denarno nadomestilo. Nepreviligirani osebe so se velikokrat znašli na vislicah, bili streti s kolesom, utopljeni ali sežgani na grmadi. Za takratni čas je bil značilen inkvizitorni postopek, s katerim obdolžencu niso bile zagotovljene pravice kot jih ima obdolženec na podlagi ustave in drugih zakonskih predpisov danes. Sodišče pri izvajanju svoje vloge ni bilo nepristransko, saj se je v sodnem procesu aktivno vpletalo v dogajanje. Prav tako ni bilo objektivno, saj se je postopek začel na podlagi predpostavke krivde. Priznanje je velikokrat spremljala tortura, ki je veljala za kraljico dokazov. V današnji ureditvi, je priznanje za katero je uporabljena sila, grožnja, zvijača ali medicinski poseg določeno, da se ne more uporabiti zoper obdolženca v samem postopku, postopek pa se lahko začne samo, če obstaja zadosten dokazni standard, ki ga imenujemo utemeljen sum. Z razvojem družbe in miselnosti se spreminja tudi pravo. Ne govorimo več o namernem povzročanju trpljenja in zastraševanju preko torture. Krute telesne kazni zamenjajo po večini alternativne kazni katere zasledujejo cilj resocializacije storilca in mu omogočajo ponovno integracijo v okolje. Kazni v preteklosti so slonele na maščevanju in zrcalnih kaznih. »To kar si storil, se je odsevalo preko kazni«.
Keywords: Srednji vek, novi vek, kazensko pravo, kazenski postopek, tortura, smrtna kazen, deželska sodišča.
Published in DKUM: 12.12.2019; Views: 1636; Downloads: 245
Full text (1,75 MB)

Abstract: Diplomsko delo proučuje vpliv in uporabo Hammurabujevega zakonika v verzih Stare zaveze, natančneje v drugi Mojzesovi knjigi (Exodus) in peti Mojzesovi knjigi (Deuteronominum). Oba zakonika predstavljata pravne temelje svojih civilizacij in tudi v svetu. Mogočnost samih virov in njihov nastanek se je primerjal in po izročilu nastal iz rok božanstev in drugih metafizičnih bitij. S tem so takratni vladarji pridobili na avtoriteti in legitimnosti zakonikov. Natančno preučevanje pravnih virov nam prinese vpogled v njuno medsebojno prepletanje. Čeprav je prenosu zakonov iz enega zakonika v drugega nasprotovalo veliko zgodovinarjev in pravnih piscev, je uporaba Hammurabijevega zakonika v verzih Stare zaveze nepogrešljivo opazna. Podobnost lahko pripišemo bližnji geografski povezanosti, saj se je celoten razvoj odvijal med Egiptom in Babilonijo. Temelj Hammurabijevega zakonika je talionsko načelo, ki je tudi najširše poznano pravno načelo, ''zob za zob, oko za oko ''. Talionsko načelo se pojavlja v členih 196 do 205 Hammurabijevega zakomnika. Načelo je v Stari zavezi skoraj dobesedno prepisano, v verzih o poškodovanju nosečnice v 21,22-25. Kljub skoraj dobesednemu prepisu iz Hammurabijevega zakonika, to ni edini tak primer uporabe vsebine členov v Stari zavezi. Po kompleksni analizi obeh zakonikov, se uporaba Hammurabijevega zakonika opazi v skoraj v vseh predelih zakonika Stare zaveze. Sorodna enakost, ki se v pravnih virih pojavlja kot primer podobnosti, so verzi o volih v Stari zavezi (21,28-32). Verzi sledijo členom Hammurabijevega zakonika v enakem vrstnem redu, vsebinsko se skoraj prekrivajo, sama podobnost pa se razteguje tudi na kazenske sankcije. Največja uporaba Hammurabijevega zakonika je opazna v drugi Mojzsesovi knjigi (Exodus). Peta Mojzesova knjiga pokaže napredek v urejenih sodniških funkcijah in pravdnem postopku, kar Hammurabijev zakonik ne ureja. Omenja se samo v določenih členih kot možnost dokazovanja in priseganja pred samimi božanstvi. O samem pravnem postopku govori v epilogu, kjer poudarja Hammurabi prednost svojega zakonika, ki naj varuje slabotnega pred mogočnim, naj pomaga do pravice vdovi in siroti, ter naj vsakemu pojasni kaj ima pričakovati v pravdi. Primerjanje obeh pravnih virov pokaže napredek v razvoju, od nesistematično urejenih členov v Hammurabijevem zakoniku, do bolj sistematično in vsebinsko urejenih verzov Stare zaveze.
Keywords: Hammurabijev zakonik, Stara zaveza, Exosdus, Deuteronominum, židovsko pravo, primerjava, epilog, prolog, talionsko načelo
Published in DKUM: 18.07.2019; Views: 1691; Downloads: 184
Full text (834,47 KB)

Abstract: Človekove pravice so pravice vseh ljudi. Zapisane jih najdemo v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in v različnih mednarodnih aktih (konvencije). Vsebujejo jih tudi ustave posameznih držav. Pomembno je poudariti, da so človekove pravice tiste, ki jih ima človek neodvisno od tega na teritoriju katere države se nahaja. Državljanske pa so tiste, ki jih oseba pridobi s pridobitvijo državljanstva. V zgodovini človeštva so se človekove pravice kršile (pre)večkrat, kar je vodilo do različnih vojn. Izpostavil bi Francijo v pozitivnem smislu, saj so se vse večje oz. pomembnejše revolucije začele tam. Nenazadnje so Francozi obglavili tudi kralja. Eden izmed najpomembnejših dogodkov je nedvomno sprejem Magne Charte Libertatum leta 1215. V negativnem smislu velja izpostaviti zgodovino Združenih držav Amerike in Nemčije. Prvo zaradi svojega zgodovinskega odnosa do ljudi afroameriškega rodu, drugo pa kot začetnico nacizma, ki je svojo »bolno« teorijo našla tudi v zgodovini Združenih držav Amerike. Predmet raziskave je rasna zakonodaja, ki je omogočala vsa ta grozodejstva v letih 1939 – 1945 in še prej. Nekaj mesecev po Drugi svetovni vojni pride do pomembne prelomnice glede varovanja človekovih pravic, 24. oktobra leta 1945 je bila ustanovljena mednarodna organizacija Združenih narodov. Med ustanovnimi članicami je bila tudi Demokratična federativna Jugoslavija. Organizacija združenih narodov je nenazadnje tudi sprejela in razglasila Splošno deklaracijo človekovih pravic 10. decembra leta 1948. Od tega trenutka naprej smo skupaj »močnejši«. Povod za največje sistematično kršenje človekovih pravic je bil vzpon nacizma. Vse skupaj se je začelo v eni izmed bavarskih pivnic s prvim shodom nacistov, ki so bili sprva tarča posmeha v Nemčiji. Vendar so različni dejavniki, med drugim gospodarska kriza in politika poskrbeli za vzpon nacizma in transformacijo le tega v ideologijo. Temu je sledila Mussolinijeva fašistična Italija. Fašizem in nacizem sta se trdno zasidrala v miselnost ljudi tudi na nekaterih področjih bivše Jugoslavije. 10. aprila leta 1941 je bila ustanovljena Neodvisna država Hrvaška. Njen ustanovitelj Ante Pavelić je s pomočjo Hitlerja in Mussolinija izvajal antisemitsko politiko. Še raje je »prijateljeval« s katoliško cerkvijo oz. zagrebškim nadškofom Alojzijem Stepincem. Poleg Židov je želel iztrebiti srbsko pravoslavno cerkev. Zaradi takšnih zločinov je mednarodna skupnost po Drugi svetovni vojni sprejela vrsto mednarodnih aktov za zaščito človekovih pravic. Vsi skupaj lahko upamo, da se takšna morija nikoli več ne ponovi. Vladavino prava moramo postaviti na prvo mesto.
Keywords: Rasa, zakonodaja, državljanstvo, židovstvo, pripadnost, diskriminacija.
Published in DKUM: 31.05.2019; Views: 1273; Downloads: 188
Full text (1,04 MB)