Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Mladoletni storilci kaznivih dejanj so bili skozi zgodovino različno obravnavani. V preteklosti so bili obravnavni kot odrasli storilci kaznivih dejanj, šele v 16. in 17. stoletju pa so jih začeli obravnavati drugače kot odrasle storilce. V magistrski nalogi smo za predstavitev zgodovine in opisa kaznovanja mladoletnih storilcev v Evropi uporabili deskriptivno metodo. Opravili smo pregled tujih in domačih znanstvenih del in tako preučili kaznovanje mladoletnikov v Evropi ter nato še podrobno analizirali kaznovanje mladoletnikov v Avstriji, Sloveniji, na Madžarskem in na Hrvaškem. Z uporabo primerjalne statistične analize smo iz podatkov iz SPACE I poročil določili trende kaznovanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj v Evropi. Ugotovili smo, da se trend kaznovanja mladoletnikov ne zaostruje, saj se je stopnja zaprtih mladoletnih oseb povečala v treh državah, upadla pa je v 35 državah, od skupno 40 primerjanih. Ugotovili smo, da v evropskih državah za kaznovanje mladoletnikov prevladujeta pravičnostni in zaščitni model, v katera dva se različno vključujejo elementi restorativne pravičnosti (poravnava, mediacija, družinske konference), minimalne intervencije (diverzije, družbeno koristna dela) ter tudi elementi neo-poravnalnega systema. Primerjava med štirimi izbranimi državami pokaže, da je najstrožja kaznovalna politika prisotna v Avstriji, saj smo na podlagi stopenj zaprtih mladoletnikov ugotovili, da je ta v zadnjih letih najvišja v Avstriji. Povprečen delež mladoletnikov v zaporski populaciji je bil v obdobju 2000–2023 najvišji v Avstriji, nato na Hrvaškem, na Madžarskem in najmanjši v Sloveniji.
Ključne besede: mladoletni prestopniki, kazniva dejanja, kazni, zapori, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 21.01.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 68
Celotno besedilo (1,45 MB)

Opis: Danes v sodobni družbi so mediji za mnoge glavni vir informacij o dogajanju tako na svetovni kot tudi na lokalni ravni. V želji po informiranosti medije spremljamo z branjem rumenega tiska, gledanjem televizije ali preko spleta, kateri je postal izredno pogosto uporabljeno orodje za iskanje novic. Javnost pri tem medijem zaupa, da bodo posredovane informacije resnične, verodostojne in zanesljive, vendar hkrati tudi kakovostne in transparentne. Mediji imajo tako na splošno velik vpliv in moč, kar pa terja odgovornost in skrbno ravnanje s podajanjem ter interpretacijo informacij na vseh družbenih področjih. Zaporsko okolje je zagotovo tema, o kateri mediji pogosto poročajo. Način poročanja o zaporih pa je v primerjavi z ostalimi splošno znanimi temami še toliko bolj pomemben, saj pride v stik z zapori precej majhen delež splošne javnosti, kar pomeni, da si ta ne more oblikovati mnenja in ustvariti percepcije na svoji lastni i izkušnji. V magistrski nalogi smo se osredotočili na poročanje spletnih novičarskih portalov o slovenskih zaporih. V prvem delu smo z deskriptivno in deduktivno metodo opravili sistematičen pregled domače in tuje literature s področja poročanja medijev o zaporih. V drugem delu magistrske naloge pa smo predstavili empirično študijo, v kateri smo pregledali in analizirali prispevke objavljene v zadnjih petih letih na treh spletnih portalih, in sicer na 24ur.com, rtvslo.si. in žurnal24.si. Splošen ton analiziranih prispevkov na spletnih portalih je bil izrazito bolj negativen na portalu žurnal24.si, največ pozitivnih prispevkov je zajel 24ur.com, največji delež nevtralnih novic pa je zajel portal rtvslo.si. Vsi portali so pri analizi čustvenega oz. informativnega tona izrazito pogosteje poročali na čustven način. Vsebina prispevkov se je največkrat osredotočala na sistemske težave slovenskih zaporov, v skladu s čim se je najpogosteje poročalo o pomanjkanju kadra in prostorski stiski ter kaznivih dejanjih posameznikov, predvsem zoper življenje in telo ter zoper javni red in mir. Pri tem sta 24ur.com in žurnal24.si pogosteje izpostavljala kazniva dejanja kot rtvslo.si.
Ključne besede: zapori, poročanje medijev, Slovenija, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 22.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 33
Celotno besedilo (1,42 MB)

Opis: V zaključnem delu je predstavljen zgodovinski razvoj zaporov v Združenih državah Amerike. V prvem delu diplomske naloge je opisan zgodovinski razvoj zaporov, v drugem delu pa je predstavljena sodobna organizacija in usmeritev v ameriškem zaporskem sistemu. Pregled literature temelji na analizi sekundarnih virov v obliki znanstvenih in strokovnih del. Na ameriški kontinent je zamisel o zaporih in prisilnih delavnicah prišla iz Anglije. Začetki zaporov so predstavljale »korekcijske hiše«, konec 18. stoletja pa je zapor postal eden izmed oblik kaznovanja zločincev. Čez slabo stoletje se je razširila ideja, da se čista retribucija zamenja z rehabilitacijo obsojencev, ki naj bi jo dosegli med izvrševanjem kazni odvzema prostosti. Skozi zgodovino so se na ameriškem kontinentu razvijali različni sistemi kaznovanja, in sicer pensilvanski, auburnski ter progresivni sistem, ki je mešanica celičnega in skupnega prestajanja kazni. Zaradi stališča javnosti so se pojavili zasebni zapori, cilj pa ni bila več rehabilitacija obsojencev, temveč kaznovanje (onesposobitev). Ugotovljeno je bilo, da se je zaporski sistem skozi zgodovino na ameriškem ozemlju zelo spreminjal. Imeli so različne kazni, oblike zapiranja in namene kaznovanja. Imajo bogato zgodovino, skozi katero se je oblikoval unikaten sistem, ki obstaja še danes in se sooča s številnimi težavami, ki obsegajo razširjenost nasilja, prezasedenost in visok delež povratnikov.
Ključne besede: zapori, razvoj, Združene države Amerike, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 26.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 36
Celotno besedilo (1,20 MB)

Opis: Znotraj vsakega zapora se oblikujejo zaporske subkulture, ki imajo posebna načela, pravila, norme in vrednote, ki jih obsojenci prevzamejo in ponotranjijo, ta načela in vrednote pa v skoraj vseh primerih kontradiktirajo načelom in vrednotam, ki jih ljudje uveljavljajo zunaj zapora v vsakdanjem življenju. V zaključnem delu obravnavamo zaporsko subkulturo in njen vpliv na resocializacijo obsojencev. V prvem delu zaključnega dela se osredotočamo na značilnosti zaporske subkulture in analiziramo norme, vrednote in pravila, ki sestavljajo zaporski kodeks. Predstavljamo tudi proces resocializacije in implementacijo tretmajskih programov v zaporskih institucijah. V drugem delu zaključnega dela pa se osredotočamo na proces ponotranjanja norm zaporske subkulture in njihov vpliv na resocializacijo obsojencev. Ugotovitve so pokazale, da zaporska subkultura močno vpliva na vedenje obsojencev v zaporu in izven njega, saj narekuje vedenje, ki mora biti v skladu s pravili zaporskega kodeksa. Hkrati smo identificirali močno povezavo med zaporsko subkulturo in udeleževanjem obsojencev v tretmajskih programih, saj so se tisti obsojenci, ki so ponotranjili norme zaporske subkulture, v manjši meri oziroma se sploh niso udeleževali tretmajskih programov kot tisti, ki niso bili pod takšnim vplivom zaporske subkulture. Posledično nam je ta ugotovitev pokazala povezavo med zaporsko subkulturo in resocializacijo obsojencev v smislu reintegracije v širšo družbo. Obsojenci, ki se niso udeleževali tretmajskih programov, so se težje reintegrirali v družbo in se pogosteje vrnili k izvajanju kaznivih dejanj kot tisti, ki so se tretmajskih programov udeleževali.
Ključne besede: zaporske subkulture, zaporniki, resocializacija, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 20.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 31
Celotno besedilo (915,76 KB)

Opis: V zaključnem delu smo se posvetili temi zaporske umetnosti, ter s pomočjo že obstoječe literature preučili umetnost v zaporu iz več vidikov. Posvetili smo se temu, kako umetnost v različnih oblikah - vključno z vizualno umetnostjo, jezikom in tetovažami - igra ključno vlogo v vsakdanjem življenju obsojencev in kako lahko te oblike izražanja vplivajo na posameznika in skupnost znotraj zidov zapora. Skozi naše delo smo preučili umetnost kot pomembno sredstvo, še posebej v kontekstu umetnostne terapije, kjer smo ugotovili, da ima pozitiven vpliv na posameznike tako na psihološki ravni kot tudi pri vzdrževanju dobrih medosebnih odnosov v organizaciji. Osredotočili smo se tudi na jezik, ki se razvije znotraj zidov in ugotovili, da gre za zelo kompleksen pojav, ki mu je zaradi nenehnega spreminjanja težko slediti. V zaporskem okolju se z jezikom poleg prenosa informacij vzpostavlja tudi identiteta posameznika in odnosi z drugimi. Ko smo govorili o umetniškem delu, smo zaključili, da gre za zelo dobro prakso, s katero lahko obsojenci izražajo svoja čustva, zmanjšajo vpliv stresorjev s katerimi se srečujejo, prav tako pa doživijo občutek ponosa na svoje delo. Tukaj se lahko spet vrnemo na umetnostno terapijo, kjer smo zajeli tudi njene učinke v smislu rehabilitacije in osebnega razvoja posameznikov. Poleg že naštetih pojmov pa smo pozornost posvetili še zaporskim tetovažam in njihovim pomenov, saj tako kot v zunanjem svetu ne predstavljajo le estetskega dodatka, ampak nosijo osebne zgodbe, nakazujejo na pripadnost skupinam in označujejo status obsojenca. Z ugotovljenim lahko zaključimo, da je umetnost v zaporih vse prej kot nezaželena, pomaga zaporskim delavcem pri identifikaciji posameznikove notranjosti, umirja stresne situacije in prispeva k boljši rehabilitaciji in reintegraciji obsojencev nazaj v družbo.
Ključne besede: zapori, zaporska umetnost, umetnostna terapija, jezik, tetovaže, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 17.09.2024; Ogledov: 1; Prenosov: 28
Celotno besedilo (833,28 KB)