Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Ljudje se v poskusih uporabljajo že od antičnih časov. Poročila o biomedicinskih poskusih v zaporih izvirajo že iz let 1906 in 1912, drugi zgodnji primeri so poskusi iz leta 1915 in od leta 1919 do 1922. Izkoriščanje in zlorabe zapornikov kot medicinskih subjektov pa so dosegli vrhunec med drugo svetovno vojno. V nacističnih koncentracijskih taboriščih, japonski enoti 731 in na ameriških ujetnikih so izvajali raziskave, ki jim danes lahko rečemo krute, barbarske in nehumane. V Združenih državah Amerike so raziskave o biomedicini potekale že od leta 1934, na Japonskem je enota 731 v 30. in 40. letih 20. stoletja izvajala brutalne eksperimente na tisočih zapornikih. Najbolj poznan in moralno najnižji nivo pa so predstavljali poskusi, ki jih je izvajal dr. Josef Mengele na judovskih zapornikih v koncentracijskih taboriščih. Vprašanje etike v zvezi z medicinskimi poskusi v Nemčiji med drugo svetovno vojno je bilo ključno na nürnberških sojenjih. Nürnberški kodeks iz leta 1947 na splošno velja za prvi dokument, ki določa etične predpise pri eksperimentiranju na ljudeh na podlagi informirane privolitve. Leta 1964 je Svetovna zdravniška organizacija kot odgovor na širjenje Nürnberškega kodeksa razvila Helsinško deklaracijo, ki je ponovila številna pomembna načela Kodeksa. Kljub temu so zaporniki še vedno postajali žrtve znanstvenega izkoriščanja s strani industrije biomedicinskih raziskav. Sedaj kazenski zakoni nekaterih držav, podprti s številnimi mednarodno sprejetimi dokumenti, popolnoma prepovedujejo raziskave, ki vključujejo zapornike. S študijo primerov medicinskih poskusov na zapornikih med drugo svetovno vojno v Nemčiji, na Japonskem in v Združenih državah Amerike ter poglobljeno analizo primarnih in sekundarnih virov podatkov smo pokazali, da so se medicinski poskusi v Nemčiji, na Japonskem in v Združenih državah Amerike pred in med drugo svetovno vojno razlikovali. V Nemčiji in na Japonskem so zapornike izkoriščali brez njihove privolitve, v Združenih državah Amerike pa so zahtevali pisno privolitev od raziskovalnih subjektov. Ugotovitve so pokazale, da pomanjkanje nadzora pristojnih oblasti ni bil primarni razlog za izvajanje poskusov na zapornikih pred in med drugo svetovno vojno.
Ključne besede: poskusi na zapornikih, druga svetovna vojna, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 11.10.2022; Ogledov: 177; Prenosov: 52
Celotno besedilo (1012,42 KB)

Opis: Transspolne osebe doživljajo vsakdanje izzive v domačem, izobraževalnem in delovnem okolju. Ti izzivi se le povečajo v sovražnem in rigidnem okolju, kot je zapor. Večina transspolnih oseb se tekom prestajanja zaporne kazni sooča z nasiljem, diskriminacijo, poniževanjem, nepravičnim ravnanjem in omejevanjem dostopa do zdravstvenih terapij, ki jih potrebujejo. V zaključnem delu predstavljamo izzive, s katerimi se transspolne osebe srečujejo v zaporih in obravnavo transspolnih oseb v zaporih izbranih držav (ZDA, izbrane države Latinske Amerike, Združeno Kraljestvo in Italija) ter izpostavili podobnosti in razlike med temi državami. Ugotovili smo, da transspolne osebe tvegajo več fizičnih, psiholoških in spolnih napadov v zaporskem okolju v primerjavi z ostalo zaporsko populacijo ter da njihovo zdravstveno stanje še vedno ni sprejeto, kar se kaže tudi v njihovem boju za dostop do zdravstvenih terapij, ki jih potrebujejo. Ugotovili smo tudi, da problem obravnave transpolnih oseb v zaporih ne predstavlja le zaporsko okolje samo, temveč (ne)sprejemanje v širši družbi. Analiza primerjave je izpostavila razlike med obravnavanimi državami. V splošnem so transpolne osebe v evropskih in severnoameriških zaporih obravnave bolje, kot v zaporih Latinske Amerike.
Ključne besede: zapori, zaporniki, spolna identiteta, transspolnost, transspolne osebe, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 09.09.2022; Ogledov: 215; Prenosov: 53
Celotno besedilo (649,58 KB)

Opis: Spoštovanje človekovih pravic je temelj današnje družbe. Da to lahko izpolnimo, moramo razumeti, katere pravice sploh imamo, nadalje pa je na organih države, da te pravice upoštevajo tudi ob odvzemu prostosti. Zapor je okolje, ki omejuje številne pravice. V zaključnem delu predstavljamo mednarodno in nacionalno zakonodaja, ki varuje pravice zapornikov v Italiji. Analiza se osredotoča na italijanske zapore, saj spadajo med ene izmed najbolj zasedenih, slabo vzdrževanih prostorov za zadrževanje zapornikov v Evropi. Italijo pesti predvsem problematika prezasedenosti zaporov, ki negativno vpliva na zagotavljanje osnovnih pogojev v zaporih. Ne samo da prezasedenost negativno vpliva na zdravje, počutje, organizacijo, ampak tudi krši 3. člen Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, kar je ugotovilo Evropsko sodišče za človekove pravice. Stanje v zaporih smo preverili z analizo poročil Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja, SPACE I ter organizacije Antigona. Izsledki kažejo, da se število kršitev, ki jih je zaznal Odbor za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja, skozi leta manjša. Analiza pa je pokazala povezanost med prezasedenostjo zaporov in številom kršitev.
Ključne besede: italijanski zapori in zaporniki, človekove pravice, razmere v zaporih, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 31.08.2022; Ogledov: 265; Prenosov: 99
Celotno besedilo (1,03 MB)

Opis: Kaznovalne politike se razlikujejo med državami in pomembno vplivajo na trende zaprtih oseb. Fokus zaključnega dela je predstavljalo preučevanje zaporskih sistemov kot pomembnega dela kaznovalne politike na Danskem, Finskem, Hrvaškem in v Sloveniji z namenom izpostaviti podobnosti in razlike med državami. Omenjene države so bile izbrane, ker v vseh prevladuje humana kaznovalna politika, v zaporih pa se poudarja tretmansko delo z obsojenci. Analizirani so bili statistični podatki o zaporskih populacijah za posamezne države, ki so odraz kaznovalne politike: primarno stopnja zaprtih oseb, vendar tudi zasedenost zaporov, sprejem zaprtih oseb, delež mladoletnih zaprtih oseb, delež tujcev med zaprtimi osebami, povprečni dnevni strošek na posameznika v zaporu in razmerje med številom zaprtih oseb in paznikov v zaporu. Hkrati so bile analizirane povezave med stopnjo zaprtih oseb in nekaterimi političnimi in družbenoekonomskimi dejavniki, kot so indeks demokracije, zaupanje v kazensko pravosodje, zaupanje v policijo, ekonomska neenakost, legitimnost države, človekove pravice in indeks družbene pravičnosti. Ugotovitve so potrdile rezultate preteklih študij, da stopnja zaprtih oseb najbolje odraža kaznovalno naravnanost države. Rezultati so pokazali, da so nizke stopnje zaprtih oseb prisotne v vseh preučevanih državah, kar odraža zmerno kaznovalno politiko, za katero je značilna tretmanska obravnava obsojencev v zaporih. Nadalje so ugotovitve izpostavile povezanost stopnje zaprtih oseb in izbranih družbenoekonomskih dejavnikov. Države z visoko razvito demokratično ureditvijo, legitimnimi državnimi institucijami, katerim državljani zaupajo, majhno družbeno in ekonomsko neenakostjo imajo manj represivno kaznovalno politiko, ki se odraža v nizkih stopnjah zaprtih oseb.
Ključne besede: magistrska dela, kaznovalna politika, tretmanska ideologija, stopnja zaprtih oseb, kaznovalni populizem
Objavljeno v DKUM: 07.06.2022; Ogledov: 330; Prenosov: 94
Celotno besedilo (1,44 MB)

Opis: S problemom kriminalnega povratništva se srečujejo vse države, ki pa se na ta problem različno odzivajo. Kriminalno povratništvo je nezaželen pojav, ki ga je praktično nemogoče preprečiti, vendar pa se ga lahko precej omili. V diplomski nalogi smo se osredotočili na povratništvo v slovenskih zaporih v obdobju 2000–2020. V diplomski nalogi smo opravili pregled literature o povratništvu s poudarkom na povratništvu v slovenskih zaporih in opredelili temeljne pojme o povratništvu ter dejavnike, ki vplivajo nanj. Hkrati smo predstavili slovenski zaporski sistem. V drugem delu diplomske naloge smo analizirali statistične podatke o kriminaliteti, pridobljene iz letnih poročil o delu Policije, in zapiranju ter povratništvu v slovenskih zaporih, pridobljene iz letnih poročil Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Ugotovili smo, da je v obdobju 2000–2020 stopnja kriminalitete upadla za 25,5 %, stopnja zapiranja pa narasla za 45 % oziroma 14,8 zapornikov na 100.000 prebivalcev. Hkrati je narasel delež povratništva za približno 10 %. Stopnja kriminalitete je v obdobju od leta 2000 in do svoje najvišje stopnje v letu 2013 narasla za 33,8 %. Po letu 2013 pa stopnja kriminalitete upada, vse do leta 2020, ko je skupno od leta 2013 upadla za 44,7 %. Stopnja zapiranja je v obravnavanem obdobju narasla z 32,9 na 54,3 zapornike. Najvišjo stopnjo zapiranja je mogoče opaziti v letu 2015, ko stopnja zapornikov znaša 57 zapornikov na 100.000 prebivalcev. Porast stopnje zapiranja oziroma naraščanje zapornikov je posledica zaostrovanja kaznovalne politike. Za razliko od stopnje kriminalitete je delež povratništva dosegel svoj maksimum leta 2016, ko je znašal 40 %, nato pa upad do leta 2020, ko je delež povratništva znašal 35 %. Ugotovitve kažejo, da med stopnjo kriminalitete in stopnjo zapiranja ni povezanosti. Prav tako sklepamo, da med stopnjo kriminalitete ter deležem povratništva ni povezanosti. Hkrati pa obstaja povezanost med stopnjo zapiranja in deležem povratništva.
Ključne besede: diplomske naloge, povratništvo, zapori, Slovenija, kazniva dejanja, zapiranje
Objavljeno v DKUM: 25.03.2022; Ogledov: 480; Prenosov: 107
Celotno besedilo (788,20 KB)