| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 42
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Effectiveness of de-escalation in reducing aggression and coercion in acute psychiatric units : a cluster randomized study
Andreja Čelofiga, Blanka Kores-Plesničar, Jure Koprivšek, Miha Moškon, Dominik Benkovič, Hojka Gregorič Kumperščak, 2022, izvirni znanstveni članek

Opis: Objective: Most guidelines for the management of aggressive behavior in acute psychiatric patients describe the use of de-escalation as the first-choice method, but the evidence for its effectiveness is inconsistent. The aim of the study was to assess the effect of verbal and non-verbal de-escalation on the incidence and severity of aggression and the use of physical restraints in acute psychiatric wards. Methods: A multi-center cluster randomized study was conducted in the acute wards of all psychiatric hospitals in Slovenia. The research was carried out in two phases, a baseline period of five consecutive months and an intervention period of the same five consecutive months in the following year. The intervention was implemented after the baseline period and included training in verbal and non-verbal de-escalation techniques for the staff teams on experimental wards. Results: In the baseline study period, there were no significant differences in the incidence of aggressive behavior and physical restraints between the experimental and control groups. The incidence rates of aggressive events, severe aggressive events, and physical restraints per 100 treatment days decreased significantly after the intervention. Compared to the control group, the incidence rate of aggressive events was 73% lower in the experimental group (IRR = 0.268, 95% CI [0.221; 0.342]), while the rate of severe events was 86% lower (IRR = 0.142, 95% CI [0.107; 0.189]). During the intervention period, the incidence rate of physical restraints due to aggression in the experimental group decreased to 30% of the rate in the control group (IRR = 0.304, 95% CI [0.238; 0.386]). No reduction in the incidence of restraint used for reasons unrelated to aggression was observed. After the intervention, a statistically significant decrease in the severity of aggressive incidents (p < 0.001) was observed, while the average duration of restraint episodes did not decrease. Conclusion: De-escalation training is effective in reducing the incidence and severity of aggression and the use of physical restraints in acute psychiatric units.
Ključne besede: aggression, restraint, de-escalation training, incidence, psychiatry, acute ward
Objavljeno v DKUM: 23.08.2023; Ogledov: 300; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Učinkovitost verbalne in neverbalne deeskalacije na zmanjšanje agresivnega vedenja in uporabe posebnih varovalnih ukrepov
Andreja Čelofiga, 2023, doktorska disertacija

Opis: Izhodišča in namen raziskave: Večina smernic za obvladovanje agresivnega vedenja pri akutnih psihiatričnih pacientih opisuje uporabo deeskalacije kot metodo prve izbire, vendar so dokazi o njeni učinkovitosti nedosledni. Namen raziskave je bil oceniti učinek verbalne in neverbalne deeskalacije na pojavnost in resnost agresije ter uporabo fizičnih omejitev v akutnih psihiatričnih oddelkih. Metode: Izvedena je bila multicentrična randomizirana kontrolirana raziskava, ki je potekala v dveh fazah: izhodiščna faza je trajala pet zaporednih mesecev leta 2018, interventna faza pa enakih pet zaporednih mesecev leta 2019. Pred interventno fazo raziskave smo izvedli randomizacijo psihiatričnih bolnišnic v eksperimentalno in kontrolno skupino ter izobraževanje iz deeskalacije, namenjeno osebju v oddelkih eksperimentalne skupine. V izhodiščnem in interventnem obdobju raziskave smo ocenili incidenco in resnost agresivnega vedenja ter incidenco in trajanje epizod fizičnih omejitev. Rezultati: V izhodiščnem obdobju raziskave ni bilo statistično značilnih razlik v incidenci agresivnega vedenja in fizičnih omejitev med eksperimentalno in kontrolno skupino. Incidence agresivnih dogodkov, hudih agresivnih dogodkov in epizod fizičnih omejitev, izračunane na 100 hospitalnih dni, so se po učenju deeskalacije statistično značilno zmanjšale. Incidenčna stopnja za agresivni dogodek je bila v eksperimentalni skupini v interventnem obdobju raziskave 73 % manjša v primerjavi s kontrolo skupino (IRR = 0.268, 95 % IZ [0.221; 0.342]), incidenčna stopnja za hudi agresivni dogodek pa 86 % manjša (IRR = 0.142, 95 % IZ [0.107; 0.189]). Incidenčna stopnja epizod PVU, uvedenih zaradi agresivnega vedenja, se je v eksperimentalni skupini zmanjšala na 30 % incidenčne stopnje kontrolne skupine (IRR = 0.304, 95 % IZ [0.238; 0.386]), incidenčna stopnja epizod PVU, uvedenih iz drugih vzrokov, pa se ni zmanjšala. V eksperimentalni skupini se je statistično značilno zmanjšala tudi resnost agresivnih incidentov (p < 0.001), medtem ko se povprečno trajanje epizod fizične omejitve ni zmanjšalo. Zaključek: Rezultati raziskave kažejo, da je deeskalacija učinkovita pri zmanjševanju pojavnosti in resnosti agresije ter uporabe fizičnih omejitev.
Ključne besede: agresija, posebni varovalni ukrepi, omejitev s pasovi, deeskalacija, akutni psihiatrični oddelek
Objavljeno v DKUM: 11.05.2023; Ogledov: 548; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (3,02 MB)

4.
Znanje in odnos zdravstvenih delavcev v psihiatriji do uporabe fizičnega omejevanja pri pacientih z duševnimi motnjami
Maruša Brglez, 2023, magistrsko delo

Opis: Uvod: Fizično omejevanje pacienta se uporabi zaradi omogočanja zdravljenja oz. za obvladovanje pacientovega nevarnega vedenja. Raziskave so potrdile, da se je uporaba fizičnega omejevanja pri pacientih na psihiatričnih oddelkih v zadnjem desetletju znatno povečala. Namen zaključnega dela je bil, raziskati znanje in odnos zaposlenih v psihiatriji do uporabe tega ukrepa pri pacientih z duševnimi motnjami. Metode: Izvedena je bila presečna opazovalna raziskava s kvantitativno metodologijo raziskovanja. Uporabljen je bil validiran vprašalnik (n = 80). Analiza in prikaz rezultatov sta bila izvedena s pomočjo programske opreme IBM SPSS 28.0 ter deskriptivnih in inferenčnih statističnih metod. Rezultati: Ugotovili smo, da je v povprečju imelo 73 (90,0 %) anketirancev ustrezno znanje o fizičnem omejevanju. Prav tako je 70 (90,0 %) anketirancev imelo pozitiven odnos do fizičnega omejevanja. Razprava in sklep: Zdravstveni delavci na psihiatričnem področju pri obravnavi pacientov pogosto uporabljajo fizično omejevanje, zato je pomembno, da imajo ustrezno znanje o uporabi tega ukrepa, saj se le s strokovnim pristopom, ki temelji na znanju, razvije ugoden in pozitiven odnos do fizičnega omejevanja.
Ključne besede: Posebni varovalni ukrep, zdravstvena nega, pacienti z duševnimi motnjami, psihiatrija
Objavljeno v DKUM: 17.03.2023; Ogledov: 469; Prenosov: 112
.pdf Celotno besedilo (846,64 KB)

5.
Child and adolescent mental health services during the COVID-19 epidemic in Slovenia: Comparison with other European countries
Hojka Gregorič Kumperščak, Ivan Podlesnik Peršak, 2022, izvirni znanstveni članek

Ključne besede: adolescents, COVID-19, children, mental disorders, psychiatry
Objavljeno v DKUM: 16.02.2023; Ogledov: 587; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (126,63 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...
Gradivo je zbirka in zajema 1 gradivo!

6.
Na osebo osredotočena oskrba pod okriljem paliativne oskrbe
Jožica Černe Kolarič, 2021, magistrsko delo

Opis: Uvod: S podaljševanjem življenjske dobe se veča možnost razvoja kroničnih nenalezljivih bolezni pri posameznikih. Na osebo osredotočena paliativna oskrba je eden izmed pomembnih pristopov k ohranitvi in izboljšanju kakovosti življenja pacienta s kronično nenalezljivo boleznijo ter pomembnimi drugimi. Iz tega razloga je namen pregleda raziskati vidike, ki so ključnega pomena za izvajanje na osebo osredotočene oskrbe v okviru paliativne oskrbe. Metode: Uporabili smo sistematični pregled z metodo pregleda, analize in sinteze znanstvene literature ter metodo kompilacije. Upoštevali smo PRISMA smernice za izvedbo sistematičnega pregleda, za oceno člankov smo uporabili Joanna Briggs Institutes ocenjevalno orodje. Za prikaz analize podatkov smo uporabili tematsko analizo podatkov. Rezultati: Od 1.332 identificiranih zadetkov smo v končno analizo vključili sedem člankov. Identificirali smo pet sekundarnih tem, navezujoč se na ključne elemente nudenja na osebo usmerjene paliativne oskrbe pri pacientih s kronično nenalezljivo boleznijo: (1) Pristop k paliativni oskrbi; (2) Vidiki paliativne oskrbe; (3) Paliativno okolje, (4) Zgodnje izvajanje paliativne oskrbe in (5) Ovire pri izvajanju paliativne oskrbe. Razprava in sklep: Iz vključenih sistematičnih pregledov je razvidno, da ima na osebo osredotočena paliativna oskrba pozitiven učinek na ohranitev in krepitev kakovostnega življenja pacienta, če se izvaja dovolj zgodaj in vključuje na osebo osredotočena načela ter vnaprej določen načrt, ki nudi podporo pomembnim drugim ter drugim zdravstvenim delavcem, ki pridejo v stik s pacientom.
Ključne besede: Paliativna oskrba, sistematični pregled, pacient, kronična nenalezljiva bolezen
Objavljeno v DKUM: 28.10.2021; Ogledov: 1303; Prenosov: 313
.pdf Celotno besedilo (682,28 KB)

7.
Odnos študentov medicine do duševnih bolezni
Klara Vaupotič, Špela Uplaznik, 2020, končno poročilo o rezultatih raziskav

Objavljeno v DKUM: 26.10.2021; Ogledov: 660; Prenosov: 60
.pdf Celotno besedilo (1,72 MB)

8.
Samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena (NSSI) pri mladostnikih - vpliv genetskih polimorfizmov, travmatiziranosti, impulzivnosti in duševnih motenj
Teja Bunderla, 2021, doktorska disertacija

Opis: Samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena (»Nonsuicidal Self-Injury« – NSSI) se vedno bolj pojmuje kot samostojna psihiatrična motnja. Odkar je bil NSSI leta 2013 v najnovejši izdaji ameriške klasifikacije duševnih motenj (»Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders« – DSM-5) prvič opredeljen kot samostojna diagnoza v sekciji III – pod motnjami za prihodnje raziskovanje, se je znanje na tem področju bistveno povečalo, vendar pa etiologija tega vedenja še zmeraj ni pojasnjena. Obstajajo številne psihološke razlage nastanka in vzdrževanja NSSI. Identificirane so najpogostejše komorbidnosti (depresija, mejna osebnostna motnja, anksioznost). Vzroki za nastanek NSSI niso poznani, dosedanje raziskave pa nakazujejo tako dedni dejavnik kot dejavnike okolja. V raziskavi smo zbrali 95 mladostnikov z NSSI, diagnosticiranih po raziskovalnih kriterijih DSM-5, 21 kontrol brez NSSI in 118 posameznikov iz splošne populacije, ki smo jih dodali kot dodatno kontrolno skupino za genetske preiskave. Pri vseh smo opravili genotipizacijo polimorfizmov v genih TPH1 (rs4537731, rs1799913, rs7933505), SLC6A4 (VNTR STin2), OPRM1 (rs1799971), GNβ3 (rs5443) in DRD2/ANKK1 (rs1800497). Preiskovanci z NSSI in kontrolna skupina brez NSSI so izpolnili prevedene vprašalnike Barratt Impulsiveness Scale (BIS-11), State-Trait Anxiety Inventory for Adults (STAI), MacLean Screening Instrument for BPD (MSI-BPD) in Early Trauma Inventory Self Report-Short Form (ETISR-SF), preiskovanci z NSSI pa še dodatno Inventory of Statements about Self-Injury (ISAS) in Self-Injury Craving Questionnaire (SICQ). Opravili smo asociacijsko analizo in analize interakcij med izbranimi kandidatnimi geni in okolijskimi dejavniki za nastanek NSSI. Ugotovili smo statistično značilno povezavo polimorfizma rs4537731 v genu TPH 1 s starostjo ob prvem pojavu NSSI. Prisotnost STin2.10 je bila skupaj s celokupno travmatiziranostjo povezana z večjo verjetnostjo za NSSI. Alel G polimorfizma rs1799971 v genu OPRM1 se je izkazal kot varovalni alel, povezan z nižjim hlepenjem po NSSI. Z multivariantnim modelom smo pokazali povezavo mejne osebnostne motnje in dednega dejavnika z nastankom NSSI, pri čemer sta k dednemu dejavniku za nastanek NSSI prispevala predvsem polimorfizma rs1799913 in rs7933505. Polimorfizem rs1799913 je bil statistično značilno povezan z nastankom NSSI v modelu skupaj z anksioznostjo kot osebnostno potezo. NSSI v našem vzorcu je bil močno povezan s celokupno travmatiziranostjo, čustveno zlorabo in spolno zlorabo. Dokazali smo tudi pomembno povezavo z impulzivnostjo. Mladostniki z NSSI iz našega vzorca so izpostavili hlepenje po NSSI, ki je primerljivo hlepenju po kokainu. Hlepenje je bilo v močni premo sorazmerni korelaciji s številom NSSI v življenju. Anksioznost je bila pri posameznikih z NSSI zelo povišana, bistveno pa je bila povezana tudi s povišanjem hlepenja po NSSI. Mladostniki so v večinskem deležu poročali o spremenjenem zaznavanju bolečine med NSSI, a povezave z genetiko nismo uspeli potrditi. NSSI je v analizah povezav med dednimi in okoljskimi dejavniki pokazal povezanost predvsem s kandidatnimi polimorfizmi serotoninskega sistema in s sistemom endogenih opioidov. Ugotovili smo povezavo NSSI z visokim hlepenjem. Nujno je nadaljevanje raziskovanja NSSI v smislu vedenjske odvisnosti. NSSI je bil močno povezan s travmatiziranostjo in izkušnjami predvsem čustvene in spolne zlorabe. Z anksioznostjo je verjetno povezan veliko bolj, kot smo do sedaj predvidevali.
Ključne besede: samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena, NSSI, mladostniki, anksioznost, mejna osebnostna motnja, travmatiziranost, impulzivnost, odvisnost, zaznavanje bolečine, genetski polimorfizmi, serotoninski sistem, endogeni opioidi, dopaminergični sistem
Objavljeno v DKUM: 18.03.2021; Ogledov: 1167; Prenosov: 132
.pdf Celotno besedilo (2,49 MB)

9.
Vpliv uporabe prepovedanih drog na razvoj psihotične motnje pri mladostniku
Sara Kunčnik, 2020, diplomsko delo

Opis: Povzetek Izhodišča: Med mladimi je povečana uporaba prepovedanih substanc, ki lahko vplivajo na razvoj psihotične motnje. V diplomskem delu smo ugotavljali tveganje za nastanek psihotične motnje, ki ga predstavlja uživanje prepovedanih drog pri mladih. Raziskovalne metode: Uporabili smo kvalitativno metodo sistematičnega pregleda in sintezo ter analize domače ter tuje znanstvene in strokovne literature. Podatke smo opisno predstavili. Rezultati: Rezultati kažejo, da uporaba prepovedanih drog pomembno vpliva na razvoj psihotične motnje pri mladostnikih, vendar ni potreben, niti zadostni dejavnik. Največja tveganja, predvsem zaradi razširjenosti uporabe, predstavljata alkohol in kanabis, manjša in vendar ne zanemarljiva pa tudi stimulansi, halucinogeni, sedativi in druge substance. Negativni učinek uživanja psihoaktivnih snovi na razvoj in potek psihotičnih motenj potrjujejo vse študije. Neposredno so z uživanjem drog povezane psihotične motnje uživanja psihoaktivnih substanc, vendar se učinek uživanja drog kaže tudi pri motnjah, ki niso neposredno posledica uživanja psihoaktivnih substanc. Diskusija in zaključek: V prihodnje bi bilo smiselno raziskovati različne psihotične motnje ter jih bolje diferencirati, saj gre za zelo heterogeno množico psihiatričnih motenj. Medicinska sestra z informiranjem mladostnika in družine o učinku prepovedanih drog na razvoj in potek psihotičnih motnje pripomore k ozaveščenosti in s tem k zmanjševanju tveganj za negativne učinke zaradi uporabe drog na razvoj psihotičnih motenj.
Ključne besede: mladostništvo, zloraba drog, psihoza, zdravstvena obravnava, zdravstvena nega, medicinska sestra
Objavljeno v DKUM: 01.12.2020; Ogledov: 925; Prenosov: 174
.pdf Celotno besedilo (1,11 MB)

10.
Obravnava mladostnika v hospitalnem okolju po poskusu samomora
Donna Erjavec, 2019, diplomsko delo

Opis: Izhodišča: Hospitalna obravnava mladostnika po poskusu samomora je kompleksen javno-zdravstveni problem. Namen zaključnega dela je predstavitvi vlogo medicinske sestre pri sprejemu mladostnika v bolnišnico, raziskati katera področja se povezujejo v multidiscplinarni obravnavi in na podlagi katerih orodij lahko medicinska sestra oceni samomorilno ogroženost otroka. Metode: Zaključno delo je teoretično in temelji na filozofiji interpretativizma. Opravili smo sistematični pregled znanstvene in strokovne literature v podatkovnih bazah: PUBMED, SAGE Journals in Google Schoolar. Pri raziskovanju smo upoštevali omejitve kot so polna dostopnost člankov ter besedila v dveh izbranih jezikih: slovenščina in angleščina. Iskanje smo omejili na časovno obdobje med 2000 – 2018. V analizo in sintezo smo vključili 9 člankov, ki smo jih opisno predstavili.. Rezultati: Vloga medicinske sestre pri sprejemu mladostnika na oddelek mladostniške in otroške psihiatrije je velika, saj sooblikuje mladostnikov odnos do zdravljenja in mu pomaga v stiski. Multidisciplinarna obravnava vključuje delo pedopsihiatrov, pediatrov, kliničnih psihologov, specialnih pedagogov, defektologov, dietetikov, socialnih delavcev in medicinskih sester. Izpostaviti moremo, da orodja za oceno samomorilne ogroženosti uporabljamo v sklopu celostne klinične obravnave. Diskusija in zaključek: Obravnava mladostnika po poskusu samomora je kompleksna in zahteva individualni, multidisplinarni in holistični pristop. Zdravstvena nega spremlja mladostnika od samega sprejema čez celotno hospitalizacijo in bistveno vpliva na mladostnika. Orodja za oceno samomorilne ogroženosti naj bi bila zastavljena tako, da res dodobra pokrijejo vsa področja, kjer bi se lahko kazala samomorilna ogroženost mladostnika.
Ključne besede: adolescent, samomorilna ogroženost, zdravljenje, bolnišnica, psihiatrična zdravstvena nega
Objavljeno v DKUM: 17.12.2019; Ogledov: 1500; Prenosov: 187
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

Iskanje izvedeno v 4.34 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici