Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pričujoča diplomska naloga temeljito obravnava nezdružljivost poslanske funkcije z drugimi javnimi funkcijami. Za razumevanje instituta nezdružljivosti je pomembno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, ki ga v nalogi podrobno predstavim. Diplomsko delo bralcu sistematično predstavi institut nezdružljivosti in ga osvetli z različnih zornih kotov. Tako so v uvodnih poglavjih navedene nekatere splošne značilnosti našega ustavnega sistema, opredelitev javnih funkcionarjev in nekatera teoretična ter zgodovinska izhodišča o nezdružljivosti funkcij. Nato so po posameznih poglavjih nazorno predstavljeni posamezni primeri nezdružljivosti, na koncu pa je predstavljen institut neizvoljvosti in nekatere druge omejitve za funkcionarje. Diplomska naloga podrobno obravnava nezdružljivost poslanske funkcije s funkcijo predsednika države, člana državnega sveta, predsednika vlade, ministra, sodnika ustavnega sodišča, sodnika, državnega tožilca itd. Eno izmed ključnih poglavij je zagotovo poglavje o nezdružljivosti funkcije poslanca s funkcijami v lokalni skupnosti. Predvsem je sporno, ker slovenska ustava in zakonodaja dopuščata, da ista oseba hkrati opravlja funkcijo poslanca in župana. Skozi nalogo ugotovimo, da pozitivna zakonodaja v Republiki Sloveniji dopušča poslancem hkratno opravljanje več (nezdružljivih) funkcij, kar je v nasprotju s pravno teorijo in primerjalno prakso. Zakonska in ustavna podlaga za nezdružljivost poslanske funkcije je pomanjkljiva in bi jo bilo potrebno dopolniti. Položaj poslanca je svoboden (avtonomen) in tudi to onemogoča, da bi se poslanca sankcioniralo. Funkcija poslanca in župana je nezdružljiva, zato bi bilo potrebno to področje urediti drugače.
Ključne besede: Institut nezdružljivosti, načelo delitve oblasti, javni funkcionarji, ustavno pravo, poslanec državnega zbora, župan, neizvoljivost, inkompatibilnost.
Objavljeno v DKUM: 21.02.2023; Ogledov: 592; Prenosov: 30
Celotno besedilo (415,73 KB)

Opis: V diplomski nalogi z naslovom Upravnopravni vidiki prebivanja tujcev v Republiki Sloveniji je obravnavano zakonito prebivanje tujcev v Sloveniji, kot članici Evropske unije, na podlagi izdanih dovoljenj za prebivanje. Zakon o tujcih vsebuje določene direktive, sklepe in uredbe Evropske unije, katere je morala Slovenija povzeti v svojo zakonodajo, ko je postala članica Evropske unije. Poudarek je na vsebinskem delu zakona,v ospredje pa so postavljeni predvsemdržavljani tretjih držav oz. državljani držav nekdanje Jugoslavije, katerih delež je v Sloveniji vseskozi in še vedno prevladujoč. Za boljši prikaz dejanskih razmer je, poleg prikazanih nekaterih primerov iz prakse, predstavljen tudi intervju s tujcem, bosanskim državljanom, ki je prispel v Slovenijo v želji po boljšem življenju in da omogoči svoji družini človeka vredno eksistenco, predvsem otrokom pogoje za boljšo izobrazbo. Na drugi strani pa je predstavnik slovenskega podjetja, ki se ukvarja s prevozom blaga v cestnem prometu, podal svojo izkušnjo v zvezi z zaposlovanjem tujcev. Število izdanih dovoljenj za prebivanje po podatkih Ministrstva za notranje zadeve (kot tudi po podatkih Upravne enote Velenje znotraj le tega) zadnja leta upada, predvsem zaradi gospodarske krize in posledično temu manjšega števila izdanih delovnih dovoljenj, kar je razvidno iz letnih poročil Zavoda RS za zaposlovanje.
Ključne besede: tujec, vizum, dovoljenje za prebivanje, delovno dovoljenje, schengenski informacijski sistem, država članica EU, tretja država
Objavljeno v DKUM: 23.08.2017; Ogledov: 1443; Prenosov: 216
Celotno besedilo (1,90 MB)

Opis: Inšpekcijski nadzor je nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov. Izvršujejo ga inšpektorji kot uradne osebe s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Inšpektorji delujejo v inšpektoratih, ki imajo status organa v sestavi ministrstva. Tržni inšpektorat Republike Slovenije (TIRS) je inšpekcijski organ v sestavi Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT). Pristojen je za nadzor predpisov na področjih kot so varstvo potrošnikov, varnost proizvodov, trgovina in obrt, gostinstvo in turizem, delo na črno, nelojalna konkurenca, avtorske pravice in nekaterih drugih. Tržni inšpektorji opravljajo naloge inšpekcijskega nadzora z namenom varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb (zavezancev), in sicer na način, da pri izvrševanju svojih pooblastil v delovanje zavezancev posegajo le v obsegu, ki je nujen za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora. Pri izbiri ukrepov tržni inšpektorji ob upoštevanju teže kršitve izrečejo ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. V postopku inšpektorja ima položaj stranke zavezanec. Vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge nima položaja stranke. Tržni inšpektorji delujejo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) in Zakonu o tržni inšpekciji (ZTI). Za inšpekcije, katerih delovanje urejajo posebni zakoni, se ZIN uporablja samo glede tistih vprašanj, ki niso urejena s posebnimi zakoni. Glede postopkovnih vprašanj, ki niso urejena z ZIN ali s posebnimi zakoni, se subsidiarno oziroma dopolnilno uporablja ZUP, ki ni prilagojen zahtevam in določenim značilnostim posebnega upravnega področja. V postopku inšpekcijskega nadzora ima pravico do vložitve pritožbe zoper odločitev inšpekcijskega organa vsaka stranka (pravna ali fizična oseba) in vsaka druga oseba, ki meni, da konkretni upravni akt inšpekcijskega organa posega v njene pravice ali pravne koristi. Druga stopnja v takšnih upravnih zadevah je MGRT. Pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni drugače določeno. Drugostopenjski organ mora odločbo o pritožbi izdati in stranki vročiti, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva prejema popolne pritožbe. Pravico do (učinkovitega) pravnega sredstva zoper odločitev upravnega organa o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih zagotavlja Ustava Republike Slovenije (25. člen). Gre za temeljno pravico vsakega posameznika. Kot eno temeljnih načel upravnega postopka jo brez dvoma lahko obravnavamo kot državljansko pravico, ki v državi odseva stopnjo demokratičnosti. Pritožba je po ZUP edino redno pravno sredstvo za varstvo formalne in materialne zakonitosti v upravnem postopku. Predstavlja zakonito možnost odprave ali spremembe izdanega konkretnega upravnega akta. Kot izraz nezadovoljstva strank ima velik pomen, saj ne zasleduje le varstva pravic strank v upravnih postopkih, temveč zagotavlja tudi notranji upravni nadzor ministrstev kot drugostopenjskih organov nad delom prvostopenjskih upravnih organov. Opozoriti je treba tudi, da možnost vložitve pritožbe pomaga omejevati samovoljno sprejemanje odločitev, ker je zakonitost odločanja tudi v javnem interesu. Če je zavezanec redno pravno sredstvo izrabil, lahko iz zakonsko določenih razlogov sproži s tožbo še upravni spor.
Ključne besede: upravni postopek, Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), inšpekcijski nadzor, Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), Tržni inšpektorat RS (TIRS), Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT), pravna sredstva, pritožba, javni interes
Objavljeno v DKUM: 27.08.2013; Ogledov: 6823; Prenosov: 732
Celotno besedilo (1,55 MB)

Opis: Upravni postopkovni sistem v Sloveniji sestavljajo pravila splošnega upravnega postopka, ki so določena v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter pravila posebnih upravnih postopkov, ki jih določajo nekateri zakoni na različnih upravnih področjih (npr. na davčnem področju Zakon o davčnem postopku). Če je predpisan posebni upravni postopek, organ ravna po določbah zakona, ki urejajo ta postopek, glede vprašanj, ki z njim niso urejena, pa dopolnilno uporablja pravila ZUP. V navedeni diplomski nalogi je poudarek na posebnem upravnem postopku oz. davčnem postopku, ki je urejen predvsem z Zakonom o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP). V nalogi je podrobno obravnavan institut vabila, ki ga sicer ZDavP ne ureja, zato se dopolnilno uporabijo pravila ZUP. Institut vabila je eden od načinov občevanja med organi in strankami, kjer upravni organ (v tem primeru davčni organ) povabi stranko ali kakšnega drugega udeleženca v postopku, ki ga potrebuje za razjasnitev dejanskega stanja in ugotavljanja določenih dejstev. V primeru, ko se povabljeni ne odzove in svojega izostanka ne opraviči, upravni organ, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji, izda sklep o prisilni privedbi in zaprosi Policijo, ki je edini organ v Sloveniji, ki izvaja in ima pooblastila v zakonu, da privede določeno osebo pred upravni (davčni) organ. V diplomski nalogi sem ugotavljal, na katerih področjih izvajanja nalog davčne službe prihaja do prisilnih privedb oziroma kaj vse mora izpolniti upravni (davčni) organ, da lahko zaprosi policijo in katere so tiste meje sorazmernosti, da človekove pravice niso prekomerno prizadete. V teh okvirjih sem izdelal tudi raziskavo na Davčnem uradu Maribor, kjer sem pridobil podatke o prisilnih privedbah davčnih zavezancev v letu 2011 ter tako svoje hipoteze potrdil oziroma dokazal.
Ključne besede: upravni postopek, posebni upravni postopek, subsidiarna uporaba ZUP, davčni postopek, vročanje, občevanje, vabila, prisilna privedba, človekove pravice.
Objavljeno v DKUM: 01.08.2012; Ogledov: 4104; Prenosov: 747
Celotno besedilo (660,60 KB)

Objavljeno v DKUM: 05.06.2012; Ogledov: 2900; Prenosov: 139
Povezava na celotno besedilo