| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 39
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
NEZDRUŽLJIVOST POSLANSKE FUNKCIJE Z DRUGIMI JAVNIMI FUNKCIJAMI
Andrej Hafner, 2009, diplomsko delo

Opis: Pričujoča diplomska naloga temeljito obravnava nezdružljivost poslanske funkcije z drugimi javnimi funkcijami. Za razumevanje instituta nezdružljivosti je pomembno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, ki ga v nalogi podrobno predstavim. Diplomsko delo bralcu sistematično predstavi institut nezdružljivosti in ga osvetli z različnih zornih kotov. Tako so v uvodnih poglavjih navedene nekatere splošne značilnosti našega ustavnega sistema, opredelitev javnih funkcionarjev in nekatera teoretična ter zgodovinska izhodišča o nezdružljivosti funkcij. Nato so po posameznih poglavjih nazorno predstavljeni posamezni primeri nezdružljivosti, na koncu pa je predstavljen institut neizvoljvosti in nekatere druge omejitve za funkcionarje. Diplomska naloga podrobno obravnava nezdružljivost poslanske funkcije s funkcijo predsednika države, člana državnega sveta, predsednika vlade, ministra, sodnika ustavnega sodišča, sodnika, državnega tožilca itd. Eno izmed ključnih poglavij je zagotovo poglavje o nezdružljivosti funkcije poslanca s funkcijami v lokalni skupnosti. Predvsem je sporno, ker slovenska ustava in zakonodaja dopuščata, da ista oseba hkrati opravlja funkcijo poslanca in župana. Skozi nalogo ugotovimo, da pozitivna zakonodaja v Republiki Sloveniji dopušča poslancem hkratno opravljanje več (nezdružljivih) funkcij, kar je v nasprotju s pravno teorijo in primerjalno prakso. Zakonska in ustavna podlaga za nezdružljivost poslanske funkcije je pomanjkljiva in bi jo bilo potrebno dopolniti. Položaj poslanca je svoboden (avtonomen) in tudi to onemogoča, da bi se poslanca sankcioniralo. Funkcija poslanca in župana je nezdružljiva, zato bi bilo potrebno to področje urediti drugače.
Ključne besede: Institut nezdružljivosti, načelo delitve oblasti, javni funkcionarji, ustavno pravo, poslanec državnega zbora, župan, neizvoljivost, inkompatibilnost.
Objavljeno v DKUM: 21.02.2023; Ogledov: 445; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (415,73 KB)

2.
Posebni instituti davčnega postopka v razmerju do varstva javnega interesa in varstva pravic zavezancev
Marjan Špilar, 2018, doktorska disertacija

Opis: Doktorska naloga z naslovom »Posebni instituti davčnega postopka v razmerju do varstva javnega interesa in varstva pravic zavezancev« obravnava pravno ureditev davčnega postopka s poudarkom na posebnih institutih davčnega postopka, s katerimi se pri pobiranju davkov posega v zelo občutljivo razmerje med zasebno in javno koristjo in s tem kolizijo interesov, pri čemer slednja ni absolutna in neomejena. V uvodnih poglavjih (drugem in tretjem) doktorske disertacije, je prikazan naš upravno postopkovni sistem, ki temelji na pravilih splošnega upravnega postopka in pravilih posebnih upravnih postopkov, med katerimi je eden najzahtevnejših in najobsežnejših prav gotovo davčni postopek. V tem delu disertacije je obravnavanih vrsto vprašanj in dilem glede preglednosti, sistematičnosti in popolnosti naše davčno postopkovne oziroma splošne davčne zakonodaje, kot tudi njene primerljivosti s tujimi pravnimi ureditvami. V osrednjem delu doktorske disertacije (četrto poglavje) so podrobno obravnavani in analizirani nekateri izbrani posebni instituti davčnega postopka in sicer zavezujoča informacija, samoprijava ter odpis, odlog in obročno plačevanje davkov za fizične osebe. Navedeni instituti so obravnavani z vidika namena normiranja v zakonu, ki se lahko odraža v nesorazmernem varovanju javne koristi pri pobiranju davkov oziroma nezadostnem varovanju pravic davčnih zavezancev pri izpolnjevanju njihovih davčnih obveznosti. Pri nekaterih posebnih institutih pa se pojavljajo tudi vprašanja in dileme glede njihove skladnosti z načelom pravne države in drugimi ustavnimi načeli, oziroma prekomernega poseganja v temeljne ustavne pravice zavezancev za davek. V zadnjem poglavju vsebinskega dela doktorske disertacije, so na kratko prikazani nekateri tuji instituti davčnega postopka, s katerimi se še dodatno krepi transparenten in enakopraven odnos do zavezancev pri pobiranju davkov, vendar jih naša davčna zakonodaja ne pozna. Celotna tematika je v doktorski disertaciji obravnavana s pravno teoretičnega in praktičnega vidika ter vidika domače in tuje sodne prakse. Pravno primerjalno pa je prikazana ureditev davčnega postopka in posebnih institutov v sosednji Republiki Avstriji, kot tudi v nekaterih drugih državah Evropske unije.
Ključne besede: splošni upravni postopek, davčni postopek, davčni zavezanec, posebni instituti davčnega postopka, zavezujoča informacija, samoprijava, odpis, odlog in obročno plačevanje davkov za fizične osebe.
Objavljeno v DKUM: 28.05.2018; Ogledov: 3037; Prenosov: 366
.pdf Celotno besedilo (2,29 MB)

3.
Upravnopravni vidiki prebivanja tujcev v Republiki Sloveniji
Špela Gorišek, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi z naslovom Upravnopravni vidiki prebivanja tujcev v Republiki Sloveniji je obravnavano zakonito prebivanje tujcev v Sloveniji, kot članici Evropske unije, na podlagi izdanih dovoljenj za prebivanje. Zakon o tujcih vsebuje določene direktive, sklepe in uredbe Evropske unije, katere je morala Slovenija povzeti v svojo zakonodajo, ko je postala članica Evropske unije. Poudarek je na vsebinskem delu zakona,v ospredje pa so postavljeni predvsemdržavljani tretjih držav oz. državljani držav nekdanje Jugoslavije, katerih delež je v Sloveniji vseskozi in še vedno prevladujoč. Za boljši prikaz dejanskih razmer je, poleg prikazanih nekaterih primerov iz prakse, predstavljen tudi intervju s tujcem, bosanskim državljanom, ki je prispel v Slovenijo v želji po boljšem življenju in da omogoči svoji družini človeka vredno eksistenco, predvsem otrokom pogoje za boljšo izobrazbo. Na drugi strani pa je predstavnik slovenskega podjetja, ki se ukvarja s prevozom blaga v cestnem prometu, podal svojo izkušnjo v zvezi z zaposlovanjem tujcev. Število izdanih dovoljenj za prebivanje po podatkih Ministrstva za notranje zadeve (kot tudi po podatkih Upravne enote Velenje znotraj le tega) zadnja leta upada, predvsem zaradi gospodarske krize in posledično temu manjšega števila izdanih delovnih dovoljenj, kar je razvidno iz letnih poročil Zavoda RS za zaposlovanje.
Ključne besede: tujec, vizum, dovoljenje za prebivanje, delovno dovoljenje, schengenski informacijski sistem, država članica EU, tretja država
Objavljeno v DKUM: 23.08.2017; Ogledov: 1306; Prenosov: 193
.pdf Celotno besedilo (1,90 MB)

4.
POSEBNI UPRAVNI POSTOPEK PO ZKME-1 – PRIMERJALNI VIDIK Z ZUP
Peter Pekolj, 2013, diplomsko delo

Opis: Upravni postopek, urejen v določilih Zakona o kmetijstvu, je samo ena od podvrst upravnega postopka. Za razliko od splošne ureditve v Zakonu o splošnem upravnem postopku, se smatra, da gre za posebno ureditev upravnega postopka. Da pa se lahko določen postopek uredi drugače od splošne ureditve, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Predvsem mora biti to nujno oziroma je toliko izjem, da se tega ne da urediti drugače. Potem se mora upoštevati tudi pogoj, da se uredi samo posamezne procesne institute, pri tem pa se upoštevajo temeljna načela splošnega postopka, ki se jih ne sme izključiti. Namen posebne ureditve je predvsem urediti tiste pravne institute, ki se zelo razlikujejo od splošnih. Poleg tega bi neurejenost teh pravnih institutov prinesla pravno negotovost. Zakon o kmetijstvu drugače ureja tiste procesne institute, brez katerih bi bil ta poseben postopek nepraktičen in neizvedljiv. Razlog zakonodajalca pri tej ureditvi je predvsem v implementiranju evropske zakonodaje, ki mora biti izvedena v skladu z pogoji EU in upoštevanjem nekaterih drugih specifik področja. Te značilnosti so predvsem organizacijske narave, saj gre v veliki meri za pomanjkanje kadrov, preveliko število vlog, finančni vidik … To se odraža na ureditvi institutov, saj gre pri večini za podaljšanje rokov za opravljanje posameznih procesnih dejanj, omogočanje uporabe določenih skrajšanih postopkov s pomočjo informacijske tehnologije, za dodajanje novih ali odvzemanje določenih pogojev. Zakonodajalcu je uspelo s pomočjo posebne ureditve uravnotežiti razmerje med zahtevami in pričakovanji strank (predvsem po pravni varnosti) z zahtevami, ki se pojavljajo na področju organizacije in implementacije evropske zakonodaje.
Ključne besede: Zakon o kmetijstvu, posebni upravni postopek, procesni instituti, implementacija evropske zakonodaje
Objavljeno v DKUM: 17.10.2013; Ogledov: 3011; Prenosov: 442
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

5.
PRITOŽBA V POSTOPKU INŠPEKCIJSKEGA NADZORA
Klavdija Eržen, 2013, diplomsko delo

Opis: Inšpekcijski nadzor je nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov. Izvršujejo ga inšpektorji kot uradne osebe s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Inšpektorji delujejo v inšpektoratih, ki imajo status organa v sestavi ministrstva. Tržni inšpektorat Republike Slovenije (TIRS) je inšpekcijski organ v sestavi Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT). Pristojen je za nadzor predpisov na področjih kot so varstvo potrošnikov, varnost proizvodov, trgovina in obrt, gostinstvo in turizem, delo na črno, nelojalna konkurenca, avtorske pravice in nekaterih drugih. Tržni inšpektorji opravljajo naloge inšpekcijskega nadzora z namenom varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb (zavezancev), in sicer na način, da pri izvrševanju svojih pooblastil v delovanje zavezancev posegajo le v obsegu, ki je nujen za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora. Pri izbiri ukrepov tržni inšpektorji ob upoštevanju teže kršitve izrečejo ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. V postopku inšpektorja ima položaj stranke zavezanec. Vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge nima položaja stranke. Tržni inšpektorji delujejo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) in Zakonu o tržni inšpekciji (ZTI). Za inšpekcije, katerih delovanje urejajo posebni zakoni, se ZIN uporablja samo glede tistih vprašanj, ki niso urejena s posebnimi zakoni. Glede postopkovnih vprašanj, ki niso urejena z ZIN ali s posebnimi zakoni, se subsidiarno oziroma dopolnilno uporablja ZUP, ki ni prilagojen zahtevam in določenim značilnostim posebnega upravnega področja. V postopku inšpekcijskega nadzora ima pravico do vložitve pritožbe zoper odločitev inšpekcijskega organa vsaka stranka (pravna ali fizična oseba) in vsaka druga oseba, ki meni, da konkretni upravni akt inšpekcijskega organa posega v njene pravice ali pravne koristi. Druga stopnja v takšnih upravnih zadevah je MGRT. Pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni drugače določeno. Drugostopenjski organ mora odločbo o pritožbi izdati in stranki vročiti, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva prejema popolne pritožbe. Pravico do (učinkovitega) pravnega sredstva zoper odločitev upravnega organa o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih zagotavlja Ustava Republike Slovenije (25. člen). Gre za temeljno pravico vsakega posameznika. Kot eno temeljnih načel upravnega postopka jo brez dvoma lahko obravnavamo kot državljansko pravico, ki v državi odseva stopnjo demokratičnosti. Pritožba je po ZUP edino redno pravno sredstvo za varstvo formalne in materialne zakonitosti v upravnem postopku. Predstavlja zakonito možnost odprave ali spremembe izdanega konkretnega upravnega akta. Kot izraz nezadovoljstva strank ima velik pomen, saj ne zasleduje le varstva pravic strank v upravnih postopkih, temveč zagotavlja tudi notranji upravni nadzor ministrstev kot drugostopenjskih organov nad delom prvostopenjskih upravnih organov. Opozoriti je treba tudi, da možnost vložitve pritožbe pomaga omejevati samovoljno sprejemanje odločitev, ker je zakonitost odločanja tudi v javnem interesu. Če je zavezanec redno pravno sredstvo izrabil, lahko iz zakonsko določenih razlogov sproži s tožbo še upravni spor.
Ključne besede: upravni postopek, Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), inšpekcijski nadzor, Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), Tržni inšpektorat RS (TIRS), Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT), pravna sredstva, pritožba, javni interes
Objavljeno v DKUM: 27.08.2013; Ogledov: 6601; Prenosov: 704
.pdf Celotno besedilo (1,55 MB)

6.
Kršitve temeljnih načel upravnega postopka - novejša judikatura
Majda Jesenek, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu predstavljamo temeljna pravna in načela upravnega postopka, ki so kot vrednostna merila oziroma vodila vsebovana v konvencijah, ustavi in zakonih. Vsebinsko usmerjajo opredeljevanje pravnih pravil in njihovo izvrševanje, ki so se uveljavila v pravni praksi. S pregledom novejših (od leta 2009) pravnih praks oziroma judikatov Ustavnega, Upravnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na področju njihovih kršitev pa nazorno prikazati kako pomembna je njihova vloga. Temeljna načela upravnega postopka so hkrati pravila za razlago posameznih procesnih institutov splošnih in posebnih upravnih postopkov, jim pomagajo pri pravilni presoji, služijo za njihovo usmerjaje in nakazujejo način vodenja upravnih postopkov ter odločanja v konkretnih zadevah. Obravnavana načela upravnega postopka zato strankam pomenijo minimalne procesno-varstvene standarde in vsem državnim organom obvezna pravila ravnanja v upravnem postopku. Z njihovim poznavanjem je strankam zagotovljena možnost, da od pooblaščene osebe, ki upravni postopek vodi, zahtevajo dosledno spoštovanje le-teh, jim omogočajo sodelovanje v postopku ter uveljavljanje pravic in pravnih koristi. Upravni organi svoje delo opravljajo samostojno, v okviru in na podlagi veljavne zakonodaje. Posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, morajo zato vedno temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu. V kolikor pride do kršitev, je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi so ti odločali o pravicah ali pravnih interesih posameznikov. Upravni organi postopke vodijo in v njih odločajo samostojno, tudi v razmerju do organov drugih vej oblasti. Njihova odgovornost se pokaže v notranjih hierarhičnih razmerjih v okviru nadzorstvene pravice ter v vezanosti upravnih organov na odločitve sodišča. Pravni strokovnjaki ne opozarjajo zaman, da je potrebno sodbe Ustavnega sodišča spoštovati in jih izvajati. Njihovo nespoštovanje bi pomenilo kršitev temeljnih ustavnih načel pravne države z vgrajenim sistemom ravnovesij. V kolikor bi bilo odločanje prepuščeno zgolj javni upravi, bi vladavina prava zbledela ter bi prevlado prevzele vsakokratne politične struje. Zato je nujno, da nad delovanjem javne uprave bdi neodvisen strokoven organ kot je Ustavno sodišče Republike Slovenije.
Ključne besede: temeljna načela upravnega postopka, načelo zakonitosti, načelo varstva pravic strank in javnih koristi, načelo materialne resnice, načelo zaslišanja strank, načelo proste presoje dokazov, načelo dolžnosti govoriti resnico, načelo samostojnosti pri odločanju, načelo pravice do pritožne, načelo ekonomičnosti postopka, sodna praksa
Objavljeno v DKUM: 10.08.2012; Ogledov: 5180; Prenosov: 1199
.pdf Celotno besedilo (366,08 KB)

7.
PRISILNA PRIVEDBA V UPRAVNEM (DAVČNEM) POSTOPKU
Gorazd Novak, 2012, diplomsko delo

Opis: Upravni postopkovni sistem v Sloveniji sestavljajo pravila splošnega upravnega postopka, ki so določena v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter pravila posebnih upravnih postopkov, ki jih določajo nekateri zakoni na različnih upravnih področjih (npr. na davčnem področju Zakon o davčnem postopku). Če je predpisan posebni upravni postopek, organ ravna po določbah zakona, ki urejajo ta postopek, glede vprašanj, ki z njim niso urejena, pa dopolnilno uporablja pravila ZUP. V navedeni diplomski nalogi je poudarek na posebnem upravnem postopku oz. davčnem postopku, ki je urejen predvsem z Zakonom o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP). V nalogi je podrobno obravnavan institut vabila, ki ga sicer ZDavP ne ureja, zato se dopolnilno uporabijo pravila ZUP. Institut vabila je eden od načinov občevanja med organi in strankami, kjer upravni organ (v tem primeru davčni organ) povabi stranko ali kakšnega drugega udeleženca v postopku, ki ga potrebuje za razjasnitev dejanskega stanja in ugotavljanja določenih dejstev. V primeru, ko se povabljeni ne odzove in svojega izostanka ne opraviči, upravni organ, ko so za to izpolnjeni zakonski pogoji, izda sklep o prisilni privedbi in zaprosi Policijo, ki je edini organ v Sloveniji, ki izvaja in ima pooblastila v zakonu, da privede določeno osebo pred upravni (davčni) organ. V diplomski nalogi sem ugotavljal, na katerih področjih izvajanja nalog davčne službe prihaja do prisilnih privedb oziroma kaj vse mora izpolniti upravni (davčni) organ, da lahko zaprosi policijo in katere so tiste meje sorazmernosti, da človekove pravice niso prekomerno prizadete. V teh okvirjih sem izdelal tudi raziskavo na Davčnem uradu Maribor, kjer sem pridobil podatke o prisilnih privedbah davčnih zavezancev v letu 2011 ter tako svoje hipoteze potrdil oziroma dokazal.
Ključne besede: upravni postopek, posebni upravni postopek, subsidiarna uporaba ZUP, davčni postopek, vročanje, občevanje, vabila, prisilna privedba, človekove pravice.
Objavljeno v DKUM: 01.08.2012; Ogledov: 3969; Prenosov: 711
.pdf Celotno besedilo (660,60 KB)

8.
9.
Upravni postopki v občinah
Božo Grafenauer, Boštjan Brezovnik, Milan Železnik, 2009, strokovna monografija

Objavljeno v DKUM: 05.06.2012; Ogledov: 2682; Prenosov: 130
URL Povezava na celotno besedilo

10.
Uporaba pravil Zakona o splošnem upravnem postopku v postopkih v zdravstvu
Božo Grafenauer, 2010, izvirni znanstveni članek

Opis: Za postopke v zdravstvu področni zakoni vsebujejo kar nekaj procesnih določb o uresničevanju pravic strank (zavarovancev, pacientov). Pri tem kaže posebej opozoriti na posebne procesne določbe v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in Zakonu o pacientovih pravicah, še posebej, ker oba navedena zakona glede procesnih pravil za uveljavljanje posameznih pravic izrecno napotujeta na subsidiarno dopolnilno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku.
Ključne besede: upravni postopki, zdravstvo, zdravstveno varstvo, zdravstveno zavarovanje, pacienti, Slovenija
Objavljeno v DKUM: 05.06.2012; Ogledov: 2115; Prenosov: 160
URL Povezava na celotno besedilo

Iskanje izvedeno v 3.49 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici