Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Ta doktorska disertacija je vojnozgodovinsko-migracijska študija o vplivu prve svetovne vojne na slovensko-ameriško skupnost v ZDA kot celoto na eni strani ter na ameriški mesti Cleveland (Ohio) in Ely (Minnesota) in tamkajšnji slovensko-ameriški mestni skupnosti na drugi, s posebnim poudarkom na vojakih slovenskega porekla v ameriških oboroženih silah. Prva svetovna vojna je na ameriških tleh videla neupoštevanje državljanskih svoboščin s strani številnih ameriških vladnih organov in precejšnjega dela ameriške družbe, kar so na svoji koži občutile še zlasti priseljenske etnične skupnosti iz držav, s katerimi so bile ZDA v vojni, tudi slovensko-ameriška. Slovencem in posameznikom drugih priseljenskih etničnih skupnosti iz podonavske monarhije, ki še niso pridobili ameriškega državljanstva, je bila po ameriški vojni napovedi Avstro-Ogrski 7. decembra 1917 dodeljena oznaka sovražni tujci, kar je ključno vplivalo na njihovo doživljanje vojne na 'domači fronti'. Ameriško mesto Cleveland je bilo v času prve svetovne vojne za Trstom največje 'slovensko' mesto glede na število prebivalcev s slovenskim občevalnim oziroma maternim jezikom, medtem ko je bil Ely ameriško mesto z največjim deležem slovenskega prebivalstva po maternem jeziku glede na uradne ameriške statistike. Vse sfere družbenega delovanja v Clevelandu je v vojnih mesecih vodil Županov svetovalni vojni svet (ŽSVS), v Elyju pa Svet za obrambo (SO). Ti organi so z odbori in pododbori posegli v življenja ljudi in sčasoma je večina mestnega prebivalstva postala tako ali drugače udeleženka v ameriškem vojnem naporu. Ob ameriškem vstopu v prvo svetovno vojno je bil Louis (Alojzij) John Pirc s strani clevelandske mestne vojne uprave kot edini slovenski Američan imenovan v Generalni odbor ŽSVS. Ta podatek priča o spoštovanju, ki ga je Pirc moral biti deležen s strani takratnega mestnega političnega vrha, saj je bil ne le naturalizirani Američan, ki jih je bila v odboru zgolj peščica, ampak je povrh vsega prihajal iz države, s katero so ZDA takrat prekinile diplomatske stike, nekaj mesecev kasneje pa se tudi znašle v vojni. Ugotovljeno je bilo, da so Clevelandčani in Elyjčani odhajali v ameriške oborožene sile skozi različne kanale, kar priča o do takrat nepredstavljivih razsežnostih in kompleksnosti nabora. Slovensko-ameriški skupnosti v Clevelandu in Elyju sta nabor doživljali različno. Vojaki slovenskega porekla so služili v različnih enotah ameriških oboroženih sil. Ameriške ekspedicijske sile (AES) so kljub svojim skromnim začetkom do srede leta 1918 postale močna kopenska sila. V njihovi sestavi se je bojeval tudi Frank (Franc) Lozar (Ložar), naturalizirani Američan slovenskega porekla iz Elyja. Zaradi svoje požrtvovalnosti na bojišču, kjer je pustil svoje življenje, je bil proglašen za vojnega heroja. Služenje vojaškega roka kakor tudi ukrepi ameriške vojne administracije so izdatno pospešili proces naturalizacije slovenskih priseljencev. AES so predstavljale sploh prvi pomembnejši prikaz vojaške moči ZDA v Evropi. Njihov prihod na 'staro celino' je po velikosti popolnoma zasenčil vse prejšnje vojaške operacije ZDA. Leta 1918 so se na zahodni fronti prve svetovne vojne v spopadu srečali vojaki slovenskega porekla, ki so služili v oboroženih silah podonavske monarhije na eni ter v ameriških ekspedicijskih silah na drugi strani. Ugotovljeni 'ognjeni' stik vojakov slovenskega porekla, Martina Viltužnika na eni ter Maksa Javorčana na drugi vojskujoči si strani, velja za prvi potrjen primer tovrstnega stika. Slovensko-ameriški bratski podporni organizaciji Slovenska narodna podporna jednota (SNPJ) in Kranjska slovenska katoliška jednota (KSKJ) sta v vojnih mesecih vzpostavili za svoje člane lastni vojno-zavarovalni politiki, ki sta obstajali vzporedno z ameriško zvezno vojno-zavarovalno zakonodajo.
Ključne besede: slovenski Američani, Združene države Amerike, prva svetovna vojna, Cleveland (Ohio), Ely (Minnesota), ameriške ekspedicijske sile
Objavljeno v DKUM: 04.01.2024; Ogledov: 585; Prenosov: 171
Celotno besedilo (4,98 MB)

Opis: Magistrsko delo obravnava okoliščine in posledice, ki so Avstrijo 10. septembra 1919 pripeljale do podpisa sanžermenske mirovne pogodbe z zavezniki. Ta mirovna pogodba je formalno potrdila razpad Avstro-Ogrske monarhije in omogočila nastanek Republike Nemške Avstrije. V nalogi sem se najprej osredotočil na razmere v Evropi po prvi svetovni vojni, omenil sem tudi življenjske, politične in gospodarske razmere, značilne za Avstrijo v obravnavanem obdobju in nato na mirovna pogajanja med avstrijsko in jugoslovansko delegacijo na pariški mirovni konferenci za sklenitev sanžermenske mirovne pogodbe. S pomočjo virov in literature sem orisal najpomembnejše mirovne določbe in se nazadnje osredotočil na sprejetje sanžermenske mirovne pogodbe. Sanžermenska mirovna pogodba je Avstriji v 88. členu mirovne pogodbe prepovedovala združitev z Nemčijo in nalagala visoko plačilo vojne odškodnine, povzročene med prvo svetovno vojno. Avstrijska delegacija je zato nasprotovala podpisu mirovne pogodbe, vendar jo je bila na koncu prisiljena podpisati, prav tako jugoslovanska in romunska delegacija, ki sta se pritoževali nad določbami o zaščiti narodnih manjšin. Po podpisu sanžermenske mirovne pogodbe je bila Avstrija ekonomsko in gospodarsko oškodovana, saj je postala odvisna od zaveznikov, ki so jo oskrbovale s prehranskimi živili in industrijskimi surovinami.
Ključne besede: Nemška Avstrija, 1919, pariška mirovna konferenca, sanžermenska mirovna pogodba, avstrijska delegacija, jugoslovanska delegacija
Objavljeno v DKUM: 01.12.2022; Ogledov: 622; Prenosov: 99
Celotno besedilo (1,64 MB)

Opis: Začetek pouka na Venčeslu, kakor se je področje okoli Zgornje Ložnice nekdaj imenovalo, je prepleten z začetkom samostojnosti venčeseljske cerkve oziroma s časom, ko je leta 1785 postala samostojna kuracija. Maksimilijan Resnik, prvi znani samostojni kurat pri sv. Venčeslu, je začel poučevati otroke in nastala je nedeljska šola. Okoli leta 1850 ji je sledila zasebna šola, ki jo je vodil upokojeni učitelj Primož Felicijan Brölich. Pouk je po njegovi smrti začasno zamrl. Potreba po šoli na zgornjeložniškem je bila prisotna in kljub neugodnemu gmotnemu položaju kraja je ob prigovarjanju narodnih buditeljev leta 1881 nastala Enorazredna ljudska šola pri svetem Venčeslju. Prvi tukajšnji učitelj je bil Gabrijel Majcen, nato je bil na mesto stalnega učitelja nastavljen Ivan Povh, dolgoletni šolski upravitelj. Pouk je potekal v materinščini učencev, v slovenskem jeziku, poučevalo se je nemščino, s šolskim delom so bili povezani zakramenti (spoved, obhajilo, skušnja), praznovanja državnih praznikov so bila spremljana z obiski svetih maš. V letu 1895 je šolo prizadel potres, leto kasneje požar. V šolskem letu 1902/03 je bila Enorazredna ljudska šola Venčesl razširjena v dvorazrednico. Obdobje dvorazrednice je zaznamovala prva svetovna vojna, pouk je bil okrnjen in nereden. Pouk nemščine je po vojni zamenjal pouk srbohrvaščine in cirilice. Uvedlo se je novo ocenjevanje, obratno od dosedanjega, novost pri delu je bila tudi vpeljava šolskih izletov in ekskurzij. Leta 1924 je na mestu šolskega upravitelja upokojenega Ivana Povha nasledil njegov sin Stanko Povh. Z združitvijo bivših krajevnih političnih občin leta 1933 je število šoloobveznih otrok naraščalo in šola je bila avgusta 1935 razširjena v trirazrednico. V času okupacije se je na zgornjeložniški šoli pod nemškimi učitelji izvajal nemški pouk. Partizani so v noči iz so v noči iz 7. na 8. avgust 1944 šolsko poslopje zažgali, saj si je nemško vojaštvo nameravalo v njem urediti postojanko. Po vojni sta se na Venčesl vrnila slovenska učitelja, pouk je v neidealnih okoliščinah sprva potekal na prostem pod hrastom, kasneje v šolski baraki, ki je bila tudi središče kulturnega življenja. Leta 1955 so dobili novo šolsko zgradbo in uvedlo se je novo ime Osnovna šola Zgornja Ložnica. V sklopu reorganizacije osnovnih šol občine je bilo prejšnjih 16 šol združenih v 9 večjih in s 1. januarjem 1962 je bila ukinjena samostojnost Osnovne šole Zgornja Ložnica. Postala je podružnica in tako je ostalo do danes.
Ključne besede: Zgodovina osnovne šole, Venčesl, Zgornja Ložnica.
Objavljeno v DKUM: 12.09.2022; Ogledov: 1294; Prenosov: 101
Celotno besedilo (2,38 MB)

Opis: Magistrska naloga se ukvarja s prihodom Rdeče armade v Prekmurje in osvoboditvijo pokrajine leta 1945. Metodološko se naloga naslanja na analizo zbranih ustnih pričevanj posameznikov, ki vzdržujejo kolektivno memorijo na prihod rdečearmejcev, in so ali sami doživeli ta prelomni dogodek ali pa so povzeli pričevanja svojcev. Pričevanja so obenem komparativno analizirana s podatki, ki jih dobimo v arhivskih, časopisnih in drugih virih ter v najbolj relevantni literaturi. Ponujajo nam originalni vpogled v dojemanje takratnih dogodkov iz perspektive lokalnega prebivalstva. Pri priklicevanju preteklih dogodkov v spomin odigra ključno vlogo kolektivna memorija, zato je v uvodnem delu pojasnjen koncept le-te, kar je bistveno za razumevanje delovanja spomina v odnosu do kolektivnega. Naloga je nato razdeljena na dva glavna dela: v prvem je nanizana naracija dogodkov, ki so sledili do osvoboditve, s poudarkom na vojaških operacijah Rdeče armade, ki so prikazane tudi s pomočjo vojaških zemljevidov; medtem ko drugi del temelji na pričevanjih in zajema dogodke od prihoda rdečearmejcev do utrditve nove jugoslovanske oblasti po vojni.
Ključne besede: Prekmurje, osvoboditev 1945, Rdeča armada, druga svetovna vojna, pričevanja, kolektivna memorija.
Objavljeno v DKUM: 03.08.2022; Ogledov: 1255; Prenosov: 285
Celotno besedilo (9,91 MB)

Opis: Skladno z naslovom, monografija obravnava tri medsebojno povezane, čeprav specifične tematike: 1) prazgodovinska gradišča, torej bronastodobna in železnodobna višinska utrjena naselja; 2) etnobotaniko oz. rastlinski svet regije in njegovo tradicionalno rabo le-tam; in 3) vključevanje te kulturne in naravne dediščine v trajnostni, do okolja in domačinov prijaznejši turizem. Monografija sledi ciljem projekta: obuditi starodavno povezanost življenja ljudi z rastlinami in jo predstaviti sodobnemu času na način, da bo služila trajnostnem čezmejnem turizmu, razvoju podeželja in sonaravnem ravnanju z okoljem. Rdeča nit projekta so ostanki gradišč ali kaštelirjev, kot se imenujejo v regiji od Krasa do Kvarnerja. Nekoč najmarkantnejše strukture v krajini so danes skoraj popolnoma pozabljena dediščina regije, ki je v prazgodovini tvorila enotno območje.
Ključne besede: gradišča/kaštelirji, prazgodovina, arheologija, etnobotanika, arheobotanika, trajnostni turizem
Objavljeno v DKUM: 30.06.2021; Ogledov: 1352; Prenosov: 50
Povezava na datoteko
Gradivo je zbirka in zajema 2 gradivi!