| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 110
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Omejevanje konkurence z usklajenim ravnanjem podjetij
Sabina Vrhovšek, 2009, diplomsko delo

Opis: Konkurenčno pravo in konkurenčna politika nedvomno igrata veliko vlogo v Evropski Uniji. Že sama Pogodba Evropske skupnosti zagotavlja pogoje za svobodni trg in neovirano konkurenco. Eden izmed najpomembnejših členov na tem področju je 81. člen, ki prepoveduje sporazume med podjetji, sklepe podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko negativno vplivali na trgovino med državami članicami in katerih namen ali učinek je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence znotraj skupnega trga. Koncept usklajenega ravnanja predstavlja nekakšno varnostno mrežo, ki naj zajame vsa dejanja, ki omejujejo konkurenco, torej tudi neformalno sodelovanje med podjetji, ki jih ni mogoče označiti kot sporazume ali sklepe. Sam pojem ni nikjer v Pogodbi definiran, zato je ta naloga pripadla Sodišču Evropske Skupnosti. Najpomembnejši sta dve odločbi, in sicer Imperial Chemical Industries Ltd v Commission (Dyestuffs) in Suiker Unie v Commission. V teh dveh primerih je Sodišče podalo definicijo usklajenega ravnanja, in sicer je v Dyestuffs odločilo, da je usklajeno ravnanje oblika sodelovanja med podjetji, ki še ni dosegla stopnje sporazuma, ki zavestno nadomesti tveganje konkurence za medsebojno sodelovanje. V Suiker Unie pa je določilo, da se "kriterij za sodelovanje in mora razumeti v luči pravila, vsebovanega v PES v zvezi s konkurenco, in sicer, da mora vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo namerava izvesti na skupnem trgu." Vsako podjetje mora torej na trgu nastopati samostojno in neodvisno. Prepovedan je neposredni in posredni stik med tržnimi udeleženci, ki ima cilj ali učinek vplivati na ravnanje dejanske ali potencialne konkurence ali razkriti konkurentom svoje ravnanje na trgu. Potrebno je dokazati oba elementa usklajenega ravnanja, in sicer stik med udeleženci, ki je lahko neposreden ali posreden, ter posledico tega stika, med njima pa mora obstajati tudi vzročna zveza. Dokazno breme za obstoj usklajenega ravnanja je na konkurenčnem organu. Ko je obstoj usklajenega ravnanja enkrat dokazan, se dokazno breme prevali na podjetje, ki zatrjuje, da se usklajevanja ni udeležilo.
Ključne besede: konkurenčno pravo, konkurenčna politika, omejevanje konkurence, usklajeno ravnanje, dokazovanje
Objavljeno v DKUM: 21.05.2025; Ogledov: 3; Prenosov: 1
.pdf Celotno besedilo (415,71 KB)

2.
Vloga elektronskih dokazov v pravdnem postopku : doktorska disertacija
Kristjan Zahrastnik, 2025, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija interdisciplinarno in holistično obravnava pojav ter vlogo elektronskih dokazov v pravdnem postopku. Elektronski dokazi imajo svojevrstne značilnosti, zaradi katerih jih ne moremo preprosto umestiti in obravnavati v okviru tradicionalnih dokaznih sredstev slovenskega pravdnega postopka. Raznolike lastnosti elektronskih dokazov se kažejo zlasti v njihovi nematerialnosti, sposobnosti tehnološke obsoletnosti, obsežnosti, spremenljivosti in volatilnosti. Tovrstni podatki so lahko zaradi ubikvitete digitalnih naprav, ki bodisi samoniklo bodisi s človeškim dejanjem ustvarjajo elektronske podatke, ključni pri dokazovanju trditev strank o obstoju oziroma neobstoju dejstev, relevantnih za odločbo. Normativna ureditev dokazovanja z elektronskimi dokazi v nacionalni in nadnacionalni zakonodaji ponuja zgolj skopo, a hkrati nujno ogrodje, ki zagotavlja, da se elektronskim podatkom ne sme odreči dopustnosti ter dokazne vrednosti samo zaradi njihove elektronske oblike. Zadevna doktorska disertacija začetno obravnava način umestitev elektronskih dokazov med dokazna sredstva pravdnega postopka, pri čemer izhaja iz afinitete s tradicionalnimi dokaznimi sredstvi, četudi slednja niso prilagojena posebnostim dokaznega postopka z elektronskimi dokazi. Umestitev elektronskih dokazov med stvarna dokazila temelji na premisi izpolnjevanja kvalifikatornih elementov listine. V kolikor dokaz ne izpolnjuje teh kvalifikatornih elementov, se ga podvrže dokazovanju z dokaznim sredstvom ogleda. Takšen način kazuistične umestitve se dopolnjuje še z dopustnostjo dvojne umestitve dokaza med različna dokazna sredstva, glede na okoliščine in namen dokazovanja. Doktorska disertacija nato izpostavlja pravne in tehnično-procesne izzive rokovanja z elektronskimi dokazi, ki obsegajo dileme dopustnosti, presoje verodostojnosti, ocenjevanje dokazne vrednost, predložitve, zavarovanja, izvedbe in hrambe elektronskih dokazov. Spremenljivost in volatilnost kot imanentni lastnosti elektronskih dokazov vplivata na celoten postopek rokovanja z elektronskimi dokazi. Osrednji poudarek je namenjen ovrednotenju vpliva spremenljivosti in volatilnost na presojo verodostojnosti elektronskega dokaza kot elementa ocenjevanja dokazne vrednosti. Pri tem mora sodišče upoštevati podatke o dokazu (metapodatke) in pravne učnike opremljenosti dokaza z elektronskim podpisom. Dosledno mora tudi aplicirati dogmatiko o dokaznem bremenu. Pri presoji verodostojnosti je bistvenega pomena ohranitev integritete elektronskega dokaza, ki se lahko zagotovi zgolj z ustrezno predložitvijo, izvedbo in hrambo. Zmožnosti informacijskega sistema v civilnih postopkih, kljub normativno-pravni podlagi, še niso na ravni, ki bi omogočale predložitev, izvedbo in s hrambo dokaza v elektronskem okolju. Zaradi tega se pojavlja ambivalentnost (pravnega) zavedanja o krhkosti elektronskih dokazov in brezbrižnega zanemarjanja jamstev pri dejanskem razpolaganju z njimi. V nadaljevanju doktorske disertacije so obravnavani primerjalnopravni in čezmejni vidiki dokazovanja z elektronskimi dokazi. V primerjalnopravnem sklopu je opravljena analiza med pravno ureditvijo elektronsko shranjenih podatkov v civilnim postopku pred sodišči Združenih držav Amerike, elektronskih dokazov v nemškem civilnem postopku in elektronskih dokazov v slovenskem pravdnem postopku. Temu sledi še obravnava vloge elektronskih dokazov v čezmejnih postopkih pridobivanja dokazov, ki temeljijo na Uredbi o pridobivanju dokazov. Uredba navkljub nedavni prenovitvi ne vsebuje posebnih določb, ki bi odpravljale neskladja nacionalnih ureditev držav članic EU glede predložitve stvarnih dokazil in omogočale boljše razumevanje taksonomije elektronskih dokazov na nadnacionalni ravni.
Ključne besede: elektronski dokaz, pravdni postopek, umestitev elektronskih dokazov med dokazna sredstva, verodostojnost elektronskih dokazov, dokazna vrednost elektronskih dokazov, predložitev elektronskih dokazov, hramba elektronskih dokazov
Objavljeno v DKUM: 16.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (10,58 MB)

3.
Pravna ureditev shranjevanja električne energije : magistrsko delo
Nina Rebol, 2024, magistrsko delo

Opis: Zaradi vse večjega prodora proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, bodo prihodnji elektroenergetski sistemi potrebovali več prožnosti, stabilnosti in zanesljivosti, da bodo lahko ohranjali ravnovesje med proizvodnjo in porabo. Hitro uvajanje spremenljive proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, ki je trenutno v teku, bo svoj polni potencial doseglo šele z uvajanjem shranjevanja električne energije. Lastnost, da lahko električno energijo shrani in jo pozneje dovede v omrežje, ko in kjer je potrebna, je ključnega pomena in lahko pripomore k razogljičenju ter k večji energetski učinkovitosti in zanesljivosti oskrbe z električno energijo. Vendar pa so uvajanje tehnologij shranjevanja električne energije, poleg dosedanjih visokih stroškov tehnologij shranjevanja in nepripravljenosti nekaterih tehnologij shranjevanja, ovirale tudi regulativne in tržne ovire. Med pomembnejše ovire se štejejo predvsem neobstoj oz. pomanjkljiva pravna opredelitev shranjevanja električne energije, dvojno obdavčevanje in zaračunavanje omrežnin, omejitve pri dostopu in sodelovanju na veleprodajnih energetskih trgih in nejasnost glede možnosti lastništva objektov za shranjevanje električne energije s strani omrežnih operaterjev. V magistrskem delu so na kratko predstavljene tehnologije shranjevanja in različne storitve, ki jih lahko nudijo elektroenergetskemu sistemu. Poudarek je na analizi ovir ter ključnih pravnih aktov Evropske unije, ki urejajo shranjevanje električne energije. Prihodnost shranjevanja električne energije bo v veliki meri odvisna od prilagajanja obstoječe zakonodaje in razvoja novih regulativnih okvirjev, ki bodo spodbujali vključitev tehnologij shranjevanja v elektroenergetski sistem.
Ključne besede: energetski prehod, razogljičenje, obnovljivi viri energije (OVE), elektroenergetski sistem (EES), shranjevanje energije, regulativne ovire, prožnost, aktivni odjemalci, lastniška ločitev
Objavljeno v DKUM: 20.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 82
.pdf Celotno besedilo (3,89 MB)

4.
Digitalne platforme : Pravni in ekonomski izzivi
2024

Opis: Digitalne platforme so močno vpletene v različne družbene dejavnosti, zaradi česar so postale središče razprav o številnih pravnih vprašanjih, ki so z njihovim delovanjem povezana. Publikacija obravnava številne pravne in ekonomske izzive, s katerimi se soočajo deležniki na digitalnem trgu, pri čemer posebno pozornost posveča največjim digitalnim platformam oziroma njihovim upravljavcem, t. i. digitalnim vratarjem. Ukvarja se s konceptom vratarjev in zahtevami interoperabilnosti po Aktu o digitalnih trgih ter širših pravnih in ekonomskih posledicah tega, s položajem velikih jezikovnih modelov in storitev, povezanih z generativno umetno inteligenco, in vplivu digitalnih platform na izobraževanje. Nadalje analizira pomanjkljivosti upravljanja politike varstva konkurence na digitalnih trgih s pravnega, upravljavskega in informacijskega vidika ter obravnava paradoks zasebnosti glede ravnotežja med digitalnim udobjem in varstvom pravice do zasebnosti. Poseben poudarek je namenjen tudi izzivom na področju prava intelektualne lastnine, kjer se izpostavlja njihova odgovornost zaradi kršitev avtorskih pravic in znamk.
Ključne besede: digitalne platforme, vratarji, digitalni trg, Akt o digitalnih trgih, konkurenca, avtorska pravica, znamka
Objavljeno v DKUM: 22.11.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 110
.pdf Celotno besedilo (7,60 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

5.
Velepodatki kot nujna zmogljivost z vidika ex-ante in ex-post regulacije : doktorska disertacija
Rok Dacar, 2024, doktorska disertacija

Opis: Doktrina nujne zmogljivosti je institut konkurenčnega prava, po katerem lahko podjetje zahteva dostop do določenega proizvoda ali storitve (nujne zmogljivosti), ki je v izključni oblasti drugega podjetja, ki ima na trgu tega proizvoda ali storitve prevladujoči tržni položaj, če je dostop do tega proizvoda ali storitve neobhodno potreben za delovanje na spodnjem trgu. Zadevna doktorska disertacija poskuša razložiti ali lahko velepodatki predstavljajo nujno zmogljivost, tako z vidika ex-post kot tudi ex-ante regulacije. Uvodno poglavje doktorske disertacije bralcu predstavi raziskovalna vprašanja in hipoteze, opredeli raziskovalni problem in metodologijo, na kateri delo temelji, izpostavi pa tudi morebitne omejitve. V nadaljevanju sledi podroben prikaz nekaterih pojmov in konceptov, katerih poznavanje je potrebno za razumevanje doktorske disertacije. Doktorska disertacija nato obravnava položaj velepodatkov kot nujne zmogljivosti z vidika ex-post regulacije. Najprej podrobno opredeli pojem velepodatkov in njihov vpliv na konkurenčno politiko in pravo, ustavi pa se tudi pri nekaterih njihovih lastnostih, ki so bistvene z vidika doktrine nujne zmogljivosti. V nadaljevanju poskuša doktorska disertacija opredeliti, pod katerimi pogoji bi določen nabor velepodatkov v konkurenčnem pravu Evropske unije lahko predstavljal nujno zmogljivost. Pri tem pa se sooči z nejasnostmi glede pogojev za uporabo doktrine, ki zadnji dve desetletji otežujejo njeno aktivacijo. Zaključi, da bi za učinkovitost doktrine nujne zmogljivosti kot orodja za dostop do konkurenčno relevantnih velepodatkov, bilo potrebno oblikovati novo kategorijo pogojev za uporabo doktrine, ki bi objektivni test nadomestili z subjektivnim testom ali testom povprečnega podjetja, opustili zahtevo, da mora podjetje, ki nujno zmogljivost obvladuje, biti vsaj prisotno na spodnjem trgu, nazadnje pa opustili tudi uporabo pogoja novega proizvoda oz. tehničnega napredka. Brez navedenih modifikacij je aplikacija doktrine nujne zmogljivosti na velepodatke, ne glede na to, kateri pogoji se uporabijo, v praksi izjemno težavna. Doktorska disertacija v okviru naslednjega poglavja preuči prepreke, ki jih za položaj velepodatkov kot nujne zmogljivosti predstavlja pravna ureditev varstva osebnih podatkov. Poglavje zaključi, da bi morala delitev nabora velepodatkov, ki vsebuje osebne podatke, zadostiti zahtevam iz Splošne uredbe o varstvu podatkov – z drugimi besedami, da bi takšna delitev nabora velepodatkov, ki vsebuje osebne podatke, bila zakonita, bi morala zadostiti vsaj eni od pravnih podlag za obdelavo osebnih podatkov, kot jih opredeljuje Splošna uredba o varstvu podatkov. V tem oziru se kot možna temelja kažeta podlagi zakonitih interesov upravljalca ali tretje osebe ter izpolnitve zakonskih obveznosti. Doktorska disertacija razišče tudi možnosti za izogib določbam Splošne uredbe o varstvu podatkov preko učinkovite anonimizacije osebnih podatkov, ki jih nabor velepodatkov vsebuje. V tej zvezi zaključi, da zaradi naprednih re-identifikacijiskih metod učinkovita anonimizacija dejansko ni mogoče, če tudi pa bi bila, bi zaradi nje osebni podatki izgubili pretežni del ekonomske relevantnosti. Doktorska disertacija preuči še položaj velepodatkov kot nujne zmogljivosti z vidika ex-ante regulacije. Po teoretičnem uvodu in prikazu obstoječih instrumentov ex-ante regulacije dostopa do nekaterih ozkih kategorij podatkov, analizira različne možne pristope k ex-ante regulaciji dostopa do velepodatkov, namreč samoregulacijo, regulacijo s pogoji FRAND, ter simetrično in asimetrično oblastno regulacijo. Doktorska disertacija zaključi, da je glede na specifike trgov, ki jih poganjajo velepodatki, najustreznejši model regulacije dostopa do velepodatkov oblastna asimetrična regulacija. Na podlagi vedenja ustvarjenega v doktorski disertaciji, njeno zadnje poglavje odgovori na zastavljena raziskovalna vprašanja in hipoteze.
Ključne besede: doktrina nujne zmogljivosti, ex-ante regulacija, pravo varstva osebnih podatkov, ex-post regulacija, velepodatki
Objavljeno v DKUM: 10.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (5,93 MB)

6.
Varstvo okolja v sodni praksi evropskega sodišča za človekove pravice : magistrsko delo
Jaka Planinšek, 2024, magistrsko delo

Opis: V luči poglabljajoče se podnebne krize, ki predstavlja osrednji izziv današnjega časa, se povečuje pogostnost postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) za dosego ciljev zaščite in varstva okolja. Gre za še en poskus uporabe orodja mednarodnega prava, ki se do sedaj ni izkazalo kot pretirano učinkovito sredstvo za zaščito našega planeta pred čezmernim izkoriščanjem in degradacijo naravnega temelja za življenje. Vsi razpoložljivi znanstveni podatki namreč kažejo, da se stanje okolja poslabšuje in da v boju proti podnebnim spremembam izgubljamo. Uporaba postopka pred ESČP za namene varstva okolja temelji na neizpodbitni povezavi med človekovimi pravicami in okoljem, ki je bila v kakem mednarodnem pravnem aktu prvič omenjena leta 1972, ko je bila sprejeta Stockholmska deklaracija. Povsem jasno je, da brez zdravega in čistega okolja ne moremo v celoti uživati nekaterih človekovih pravic, ki nam jih podeljuje Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP). Ravno sklicevanje na obstoječe človekove pravice v EKČP, kot sta pravica do življenja in pravica do zdravja, predstavlja podlago za varstvo okolja skozi postopek pred ESČP. Pritožniki pred ESČP namreč zatrjujejo, da je do kršitev njihovih človekovih pravic prišlo zaradi nedovoljenih posegov v okolje. ESČP je do danes odločilo v številnih primerih, povezanih z okoljem, in pri odločanju uporabilo temeljna načela, kot so previdnostno načelo, načelo trajnostnega razvoja in doktrina proste presoje. Kljub obsežni in poglobljeni sodni praksi na področju okolja pa narava postopka pred ESČP predvsem zaradi svoje antropocentrične perspektive močno omejuje učinkovitost varstva, saj je v primerih, ko škode ne utrpi človek, ampak le okolje, slednje praktično nevarovano. Varstvo okolja dalje pomembno omejujejo tudi občasna nedoslednost sodne prakse in neučinkovite sankcije, ki kršiteljev ne potisnejo v smer proti ustreznim spremembam.
Ključne besede: varstvo okolja, Evropsko sodišče za človekove pravice, antropocentrično varstvo, zdravo življenjsko okolje, podnebne spremembe, onesnaževanje, prosta presoja, subsidiarnost
Objavljeno v DKUM: 04.09.2024; Ogledov: 46; Prenosov: 50
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

7.
Pravni vidiki informacijske varnosti : magistrsko delo
Monika Holešek, 2024, magistrsko delo

Opis: Prepričanje, da obstaja zamejen krog pravnih pravil, ki zanesljivo in popolno regulirajo področje informacijske varnosti, je huda zmota. Na tem področju se vrstijo in medsebojno prepletajo najrazličnejši družbeni podsistemi, ki jih je potrebno upoštevati. Hiter razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij in z njimi povezanih sistemov, s seboj prinaša tudi kar nekaj težav ter vseskozi odpira nove pravne dileme. Živimo v družbi, ki je praktično odvisna od tehnologije. Pravo pa tehnološkemu razvoju težko sledi. Razloga za to sta vsaj dva. Prvi je togost nekaterih klasičnih pravnih institutov in posledična neuporabnost za nove izzive, ki jih prinaša digitalizacija. Drugi problem je, da bi nenehno spreminjanje pravnih pravil ogrozilo pravno varnost. V magistrskem delu je tako na kratko predstavljeno področje informacijske varnosti, s poudarkom na razlogih za reguliranje tega področja. Predstavljeni so nekateri splošni pravni akti Republike Slovenije in relevantni predpisi Evropske unije. Razvoj tehnologij, kot so umetna inteligenca, internet stvari, robotika in druge informacijsko-komunikacijske tehnologije eksponentno napreduje, kar bo v prihodnosti predstavljajo vedno večji izziv.
Ključne besede: Informacije, informacijska tehnologija, osebni podatki, tveganje, informacijska zasebnost, komunikacijska zasebnost, kibernetski kriminal, informacijsko pravo, ''uhajanje'' informacij, umetna inteligenca
Objavljeno v DKUM: 02.04.2024; Ogledov: 405; Prenosov: 172
.pdf Celotno besedilo (1,20 MB)

8.
Pravni vidiki krožnega gospodarstva : magistrsko delo
Urška Udovč, 2024, magistrsko delo

Opis: V predmetni magistrski nalogi bom predstavila pravne vidike krožnega gospodarstva, ob čemer bom najprej povzela definicijo koncepta, ki se mi glede na vso pregledano literaturo zdi najustreznejša. Koncept krožnega gospodarstva je ekonomski sistem, ki zamenja koncept linearnega gospodarstva z zmanjšanjem porabe virov, s ponovno uporabo, predelavo in ponovno pridobitvijo materialov v procesih proizvodnje in uporabe. Operacionalizira se na mikro ravni (med potrošniki in gospodarskimi subjekti), mezo ravni (eko – industrijski parki) in makro ravni (med mesti, regijami in državami), z namenom trajnostnega razvoja. Sprva bom predstavila sam koncept, nadaljevala z njegovim razvojem in umestitvijo v trajnostni razvoj nato pa predstavila njegove pravne vidike. Slednjega se bom lotila izhajajoč iz definicije krožnega gospodarstva ob čemer bom najprej predstavila pravne vidike krožnega gospodarstva na makro ravni. To pomeni, da bom predstavila ustrezno podlago za uporabo prava EU v Sloveniji, saj je prav EU ena izmed gonilnih sil za prehod na krožno gospodarstvo. V tem sklopu bosta torej predstavljena oba svežnja za krožno gospodarstvo in evropski zeleni dogovor. Nadaljevala bom z nekateri finančni vidiki prehoda na krožno gospodarstvo, vplivom konkurenčno pravnih predpisov na krožno gospodarstvo in zelenim javnim naročanjem, kot tudi z načinom ravnanja z odpadki. Nenazadnje bom na kratko predstavila udejanjanje krožnega gospodarstva na mezo ravni in na kratko predstavila eko – industrijske parke, ki pa se v Sloveniji sicer še ne pojavljajo. Končno bom predstavila še pravne vidike operacionalizacije krožnega gospodarstva na mikro ravni kar pomeni, vpliv krožnega gospodarstva na zakonodajo, ki ureja varovanje potrošnikov, kot tudi na zakonodajo, ki ureja delovanje gospodarskih subjektov na trgu in notranjem poslovanju prek obveznega trajnostnega poročila.
Ključne besede: Krožno gospodarstvo, Akcijski načrt za krožno gospodarstvo, evropski zeleni dogovor, pravica do popravila, ekodizajn, obvezno trajnostno poročanje, razširjena odgovornost proizvajalca, eko – industrijski parki.
Objavljeno v DKUM: 03.02.2024; Ogledov: 583; Prenosov: 163
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

9.
Zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči v pravdnem postopku : doktorska disertacija
Denis Baghrizabehi, 2023, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne in nadnacionalne vidike zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči v pravdnem postopku. Pravo EU ne določa procesnih pravil za zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, čeravno posameznikom daje pravico, da pred nacionalnimi sodišči zahtevajo odpravo negativnih učinkov ukrepov nezakonite pomoči. Pri nezakoniti pomoči gre za državno pomoč, ki je podeljena v nasprotju s t. i. klavzulo o mirovanju. V skladu z načelom nacionalne procesne avtonomije se takšni postopki vodijo pred nacionalnimi sodišči in v skladu z nacionalnim procesnim pravom. Ker evroavtonomno tolmačenje pojma »procesno« pravo zajema tudi pravila, ki jih v kontinentalnih sistemih praviloma razumemo kot materialnopravna, je treba v sklopu zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči uporabljati tudi nacionalna pravila materialnega prava. Kadar je bila nezakonita pomoč podeljena z aktom zasebne oziroma civilnopravne narave, pride v poštev uporaba institutov civilnega prava. Nacionalna pravila pravdnega postopka in civilnega materialnega prava niso prilagojena posebnostim prava državnih pomoči in se zaradi tega uresničuje riziko neučinkovitega izvrševanja subjektivnih pravic, izvedenih iz neposrednega učinka prava EU. V sklopu disertacije je opravljena holistična obravnava pravil in načel prava EU, ki naslavljajo področje zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči ter analiza medsebojnega delovanja prava EU in nacionalnega prava držav članic. Problem neučinkovitih pravnih sredstev je obravnavan kategorično, in sicer tako, da je najprej opredeljeno vprašanje civilnopravne neveljavnosti ukrepov nezakonite državne pomoči. Na podlagi primerjalnopravne analize med pravnimi redi Slovenije, Nemčije in Avstrije doktorska disertacija navaja zaključek, da bi se takšni ukrepi morali šteti za nične. Alternative, ki bi ukrep ohranjale v veljavi, iz pravnopolitičnih razlogov niso ustrezne. Predmetni zaključek predstavlja tudi premiso za nadaljnje ugotovitve v doktorski disertaciji. Učinkovito zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči je kompleksen fenomen, ki je omogočen zgolj skozi souporabo številnih pravnih institutov nacionalnega prava ter je mestoma popolnjen s sodniškim pravom oziroma s posegi v smeri lojalne razlage ali neuporabe nasprotujočih določb nacionalnega prava. Rešitve, ki so se v tej zvezi razvile v primerjalnopravnem kontekstu, niso vedno neposredno prenosljive v slovenski pravni red. Tako na primer nemški model zasebnega uveljavljanja prava državnih pomoči sloni na kvazi-negatornem varstvu in konceptu klavzule o mirovanju kot varstvenega zakona, medtem ko avstrijska sodišča posameznikom nudijo varstvo zgolj na podlagi prava nelojalne konkurence. V tej zvezi doktorska disertacija vsebuje sklep, da bi veljalo zaradi posrednega učinka prava EU v slovenskem pravu tolmačiti določbo 133. člena Obligacijskega zakonika ekstenzivno, tako da bi zajemala finančno škodo in delovanje, ki ni usmerjeno zgolj v prostor oziroma okolje. Prav tako bi kazalo na področju prava nelojalne konkurence lojalno razlagati določbe o aktivni legitimaciji. S procesnega vidika je navkljub zapadlosti dajatvenega zahtevka treba dopustiti ugotovitvene tožbe, s katerimi se ugotavlja ničnost ukrepa nezakonite pomoči ter si prizadevati za fleksibilno uporabo pravil o odločanju po prostem preudarku, o informativnih dokazih ter (na podlagi načela vestnosti in poštenja) omogočiti uporabo pravil o stopničasti tožbi. V okviru možnosti preseganja informacijske asimetrije je bila opravljena analiza možnosti zakonodajne harmonizacije pravil o uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zoper državo članico zaradi implementacije ukrepa nezakonite pomoči. Doktorska disertacija se končno opredeljuje tudi do meja pravnomočnosti v primeru ugotovitvenih sodb, ki zaradi zmotne uporabe materialnega prava vsebujejo (sanirajo) kršitev prava državnih pomoči. V tej zvezi je podan zaključek, da takšne sodbe nimajo učinka materialne pravnomočnosti.
Ključne besede: zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči, priglasitev državnih pomoči, klavzula o mirovanju, nacionalna procesna avtonomija, načelo učinkovitosti, izterjava nezakonite državne pomoči, učinkovito sodno varstvo
Objavljeno v DKUM: 14.12.2023; Ogledov: 955; Prenosov: 323
.pdf Celotno besedilo (3,49 MB)

10.
Položaj in opredelitev obnovljivih virov energije v pravu Evropske unije : magistrsko delo
Tina Ušaj, 2023, magistrsko delo

Opis: OVE so zelo pomembni za našo prihodnost, saj so neomejeni, se neprestano obnavljajo in imajo manjši vpliv na okolje kot pridobivanje električne energije iz fosilnih goriv. Z obnovljivimi viri se želi nadomestiti neobnovljive vire - fosilna goriva, ki imajo veliko negativnih učinkov. Obnovljivi viri, ki so opredeljeni v različnih uredbah in direktivah, v EU najpomembnejši Direktivi 2018/2001, zajemajo sončno energijo, vetrno energijo, geotermalno energijo, energijo okolice, energijo plimovanja, valovanja in drugo energijo oceanov, vodno energijo ter iz biomase, deponijskega plina, plina, pridobljenega z napravami za čiščenje odplak, in bioplina. V definicije OVE v različnih evropskih pravnih aktih ves čas spadajo podobni viri energije in se definicija veliko ne spreminja, medtem ko globalni primerjalno pravni vidik razkrije precej neenotno definiranje obnovljivih virov. Onesnaževanje narave oziroma okolja in podnebne spremembe sta že dolgotrajni problem, zato se sprejema veliko pravnih aktov na tem področju, da bi se to v čim večji meri ublažilo. V ta namen sta bila na globalni mednarodnopravni ravni med drugim sprejeta Kjotski protokol in Pariški sporazum. PDEU kot temeljna pogodba ustavnega prava EU vključuje tudi določbe glede OVE. EU sprejema veliko pravnih aktov na tem področju, saj želi s pomočjo OVE doseči cilje, da bo do leta 2050 postala podnebno nevtralna celina in da bo do leta 2030 dosegla 45 % deleža OVE. OVE so iz tega vidika zelo pomembni, saj nam pomagajo doseči takšne cilje. V okviru svežnja »Pripravljeni na 55« se želi doseči cilj v EU, da do leta 2030 zmanjšamo neto emisije toplogrednih plinov za vsaj 55 % v primerjavi s stanjem neto emisij iz leta 1990. Sicer se EU ves čas na področju energetike srečuje z različnimi vprašanji, kot so na primer odvisnost EU od uvoza, visokih nestabilnih cen energije, z vprašanji razogljičenja ter vedno večjimi vplivi na okolje. To se je sedaj zelo pokazalo, kot odraz vojne med Rusijo in Ukrajino. Ugotovili smo namreč, da smo z nabavo fosilnih goriv zelo odvisni od Rusije. Zaradi trenutne situacije je EU stopila skupaj in začela iskati hitre rešitve, da bi postali v čim večji meri samostojni in da bi začeli reševati podnebno krizo. V okviru tega se je sprejel »REPowerEU« načrt, ki zaradi preoblikovanja energetskega trga spodbuja in še v večji meri uvaja OVE. Trenutne razmere so pripeljale do situacije, zaradi katere se bo lahko oblikovala nova definicija OVE. EK je v okviru Uredbe 2020/852 pristojna, da lahko sprejema delegirane akte. Leta 2021 je EK sprejela Delegirano uredbo 2021/2139 ter zaradi sprememb in dopolnitev, je leta 2022 bila sprejeta Delegirana uredba 2022/1214, ki spreminja prejšnjo Delegirano uredbo 2021/2139. Nova uredba v taksonomijo EU, torej v sistem razvrščanja v posamezne gospodarske dejavnosti, ki prispevajo k podnebnim in energetskim ciljem kot prehodni dejavnosti uvršča tudi jedrsko energijo in zemeljski plin. EK meni, da jedrska energija pripomore k razogljičenju in da zemeljski plin v primerjavi z ostalimi fosilnimi gorivi tudi onesnažuje v manjši meri. Pričakuje se, da bi s tem lahko dosegli cilje in postali podnebno nevtralni do leta 2050, vendar je v tej zvezi še precej neznank in negotovosti. Kot pričakovano so se na prej navedeno odločitev DČ glede uporabe jedrske energije odzvale z različnimi mnenji. Avstrija je že vložila tožbo, da bi se delegirani akt razveljavil. Slovenija kot DČ EU sprejema v svoj pravni sistem vse pravne akte EU. Na področju energetike je tudi Slovenija morala narediti korak naprej in vključiti večjo uporabo OVE. Najpomembnejši zakon trenutno v veljavi je ZSROVE, ki ureja OVE v Sloveniji. Tudi pri nas imamo podobno definicijo, kot je opredeljena s pravom EU, prav tako pa tudi pri nas OVE odpirajo nekatera politična in pravna vprašanja, na katere ni enostavnih odgovorov v smislu črno-belo.
Ključne besede: obnovljivi viri energije, čista energija, razogljičenje, taksonomija EU, trajnost, delegirani akti, jedrska energija in zemeljski plin, zeleni prehod, prehodne dejavnosti
Objavljeno v DKUM: 05.06.2023; Ogledov: 680; Prenosov: 186
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

Iskanje izvedeno v 0.1 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici