Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Razvoj energetskega sektorja je cilj vsake države na svetu, saj energenti vplivajo na državno varnost, komunikacijo, logistiko in na številne druge družbene podsisteme, ki so nujni za normalno delovanje družbe. Trenutna uporaba konvencionalnih goriv pri proizvodnji električne energije je skozi študije učinkov uporabe pokazala okoljsko škodo in posledice le-te. Delno rešitev pri tem vsekakor predstavljajo ozaveščanje in izobraževanje družbe o učinkih uporabe tradicionalnih goriv ter spodbujanje pri uporabi obnovljivih virov energije (v nadaljevanju OVE). To bi bilo nujno tudi zaradi dejstva, da fosilnih goriv ni neomejeno na voljo in je zato treba narediti energetski prehod, kjer bo večji poudarek na energetski učinkovitosti ob pridobivanju OVE. Trenutna stopnja implementacije novejših digitalnih tehnologij še ni preveč razširjena, zato so morebitni zapleti v praksi še nepoznani. Težavo bodo predstavljali tudi dokazovanje vmesnih procesov tehnologije in vprašanja, ki so povezana s podatki, ki v industriji 4.0 veljajo za ''novo nafto''. Proces digitalizacije energetskega sektorja bo možen le, če bo zato obstajal regulatorni okvir, ki bo omogočal pravno varnost za uporabnike omrežja. V ta namen je Evropska komisija (v nadaljevanju Komisija) pripravila nekatere spodbudne ukrepe za novejše tehnologije v zakonodajnem svežnju Čista energija za vse Evropejce. Digitalizacija je pri energetskem prehodu nujno zlo, če želimo doseči določene cilje iz nekaterih sporazumov in narediti prehod iz tradicionalnih fosilnih goriv na OVE ob hkratnem zavedanju, da smo za varnost odgovorni tudi posamezniki. Če želimo uresničiti digitalni energetski prehod, je kljub dobro dodelani teoriji potrebno sodelovanje več držav na tem področju. Določena pravna vprašanja, ki se pojavljajo v energetskem sektorju, se bodo z digitalizacijo prenesla v kibernetski prostor, ki bo težje nadzorovan brez določenih mehanizmov ali aktivnosti uporabnikov energetskega omrežja.
Ključne besede: digitalizacija, energetika, industrija 4.0, GDPR, konkurenčno pravo, veriženje blokov, kibernetska varnost.
Objavljeno: 16.04.2021; Ogledov: 683; Prenosov: 78
Celotno besedilo (815,95 KB)

Opis: EU je kot odgovor na soočanje energetskega sektorja s številnimi izzivi, pripravila novi energetski sveženj »Čista energija za vse Evropejce«, s katerim so na novo postavljeni energetski cilji in ukrepi EU. Glavna cilja sta zagotavljanje energetske učinkovitosti ter povečanje energije pridobljene iz obnovljivih virov, pozornost pa je namenjena tudi nadaljnji izgradnji notranjega energetskega trga in delovanju energetske unije. Za učinkovito novo energetsko unijo bo potrebno obsežno preoblikovanje energetskih sistemov v (državah članicah) EU. Pri obnovi bodo igrali pomembno vlogo OVE, ki naj bi prispevali svoj doprinos k zagotovitvi zanesljive, varne in trajnostne oskrbe z (električno) energijo. Takšna energetska unija naj bi pripomogla h gospodarski rasti in povečanju delovnih mest ter na drugi strani k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in uresničevanju podnebnega načrta. Načrtuje se torej kombinacija gospodarskega in okoljevarstvenega napredka. Področje OVE trenutno urejata dve direktivi – Direktiva 2009/28/ES ter nova Direktiva (EU) 2018/2001, katero morajo države članice implementirati v nacionalni pravni red do 30. junija 2021. Nova direktiva določa novi zavezujoči cilj na področju OVE za leto 2030 v višini najmanj 32 % deleža OVE na ravni EU, vključuje podporo za vetrno in hidro energijo in prispeva k enostavnejšim upravnim postopkom. Glavna pomanjkljivost, s katerimi se soočajo nacionalni organi, je še vedno umeščanje elektrarn v prostor, predvsem z vidika varstva okolja. Še posebej občutljiva so območja Nature 2000, o čemer je odločalo SEU, na primer v zadevi C-2/10, Azienda Agro-Zootecnica Franchini Sarl, Eolica di Altamura Srl proti Regione Puglia, ter pri nas tudi VSRS, na primer v zadevi X Ips 244/2011 ter UPRS, na primer v zadevi I U 2589/2018-25. Električna energija je praktično neuporabna brez učinkovitega omrežja. Za takšno uspešno delovanje je potrebna zanesljiva infrastruktura in evropsko povezano omrežje. Direktiva (EU) 2018/2001 podpira vključitev OVE v prenosno in distribucijsko omrežje, saj je zanesljiva oskrba z električno energijo bistven element javne varnosti. Če želi EU doseči optimalno energetsko povezavo, bo morala vzpostaviti decentralizirano pametno omrežje in centralizirano super pametno omrežje. Decentralizacijo bi bilo po mnenju nekaterih mogoče doseči z uporabo nove tehnologije blockchain, ki obljublja varne ter transparentne sisteme. Vendar pa že pametna omrežja današnje generacije prinašajo določena tveganja, na primer z vidika varstva podatkov in varstva zasebnosti, kar bo treba urediti z ustreznimi predpisi in njihovim učinkovitim izvajanjem. V RS trenutna oskrba z električno energijo temelji predvsem na jedrski in hidro energiji ter na fosilnih virih. Ker pa je RS članica EU, je zavezana k energetskim ciljem povečanja deleža OVE. V skladu z zakonodajo EU bo morala natančno določiti cilje in ukrep za prihodnost, če bo želela doseči povečanje deleža OVE do leta 2030 za 32 %. Področje energetike v RS ureja EZ-1, ki bo moral implementirati novo Direktivo (EU) 2018/2001. Smiselno bi bilo sprejeti novi zakon o obnovljivih virih, ki bi OVE uredil formalno in finančno ter ločeno in specifično. RS ima veliko potenciala za povečanje OVE, vendar načrtovanje projektov pogosto naleti na težave z umeščanjem v prostor, predvsem z naravovarstvenega vidika. Na področju varstva okolja imajo pomembno vlogo nevladne organizacije, ki se borijo proti izgradnji HE in VE. Naravovarstveni in okoljski vidiki morajo biti ustrezno vključeni v opredelitev javnega interesa. Pri bodočem delovanju bo tako treba primerno upoštevati naravovarstvene in okoljske vidike, prav tako pa tudi druge relevantne vidike. Jasno je, da bo za uresničitev zanesljive, varne in zadostne energetske preskrbe ter nasploh za dostopnost energije treba v nekaterih primerih obremeniti okolje, saj popolnoma čiste energije za zdaj še nismo sposobni zagotoviti. Vendar pa morajo biti ti posegi sorazmerni in nasploh ustavno skladni.
Ključne besede: državni prostorski načrt, električna energija, energetska učinkovitost, energetska unija, hidroelektrarna, Natura 2000, nevladna organizacija, obnovljivi viri energije, varstvo okolja, vetrna elektrarna
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 574; Prenosov: 104
Celotno besedilo (1,29 MB)

Opis: V tem magistrskem delu je obravnavan institut upravnega spora, ki ga ureja Zakon o upravnem sporu in zagotavlja sodno varstvo pravic in koristi posameznikov nasproti osebam, ki odločajo v upravnem postopku (državnim organom, organom lokalnih skupnosti, nosilcem javnih pooblastil), kadar ni z zakonom določeno kakšno drugo pravno varstvo. Sodni nadzor nad njihovim delovanjem na prvi stopnji izvaja neodvisno in nepristransko specializirano sodišče, tj. Upravno sodišče RS, na drugi stopnji pa Vrhovno sodišče RS, razen če zakon določa drugače. Za celovito razumevanje pravne ureditve upravnega spora je potrebno obravnavati tudi pravo Evropske unije in EKČP oziroma z njo povezano sodno prakso ESČP. Slovenija se je z vstopom v Evropsko unijo zavezala vpeljati pravna pravila EU v svoj nacionalni pravni sistem, posledično so jih vsi organi držav članic pri svojem delu dolžni upoštevati. EU je praviloma izvrševanje prava EU prepustila državam članicam oziroma njihovim pristojnim organom, pri čemer ne praviloma določa, kako mora država članica organizirati svojo lastno upravo in nasploh javno oblast, kar se odraža v načelu nacionalne institucionalne avtonomije. Prav tako je tukaj potrebno omeniti načelo nacionalne postopkovne avtonomije (in njegove meje). Vseeno pa pravo EU vpliva na upravno sodstvo s pomočjo instituta predhodnega odločanja, s katerim Sodišče EU podaja razlago prava EU, pa tudi na druge načine, kot je prikazano v tej magistrski nalogi. Dodatno na slovensko upravno sodstvo vpliva EKČP, predvsem pravica do poštenega sojenja, ki je zajeta v njenem 6. členu. Zaradi kršitve tega člena je bila Republika Slovenija že obsojena zaradi odsotnosti glavne obravnave v postopku pred Upravnim sodiščem in sojenja zaradi nepotrebnega odlašanja.
Ključne besede: upravno sodstvo, upravni spor, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravo Evropske Unije, pravica do poštenega sojenja, Zakon o upravnem sporu
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 674; Prenosov: 204
Celotno besedilo (1,36 MB)

Opis: Energetska učinkovitost je način za zagotavljanje zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, zmanjševanja odvisnosti od zunanjih uvoznikov olja in plina, torej povečevanja energetske varnosti in neodvisnosti ter način za zagotavljanje trajnosti in energetskih prihrankov. Energetsko učinkovitost v Evropski uniji neposredno urejajo predvsem štirje temeljni akti, ki pokrivajo vsak svoje temeljno področje. Direktiva 2012/27/EU o energetski učinkovitosti, ki jo spreminja Direktiva (EU) 2018/2002, kot krovna direktiva splošno ureja področje energetske učinkovitosti, Direktiva 2009/125/ES Ecodesign ureja energetsko učinkovitost produktov, Direktiva 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb, ki jo spreminja Direktiva (EU) 2018/844, ureja energetsko učinkovitost stavb in skuša uresničiti velik energetski potencial na področju stavb. Uredba (EU) 2017/1369 o energetskem označevanju ureja obveznost označevanja energetske učinkovitosti pri različnih kategorijah produktov. Leta 2016 je Evropska komisija sprejela predlog zakonodajnega paketa − »Zimski paket« oziroma »Čista energija za vse Evropejce«. Namenjen je področju energetske zakonodaje, ki prinaša spremembe na že urejenih področjih energetske učinkovitosti stavb in energetske učinkovitosti. V okviru zakonodajnega paketa sta bili sprejeti Direktiva (EU) 2018/2002 o energetski učinkovitosti in Direktiva (EU) 2018/844 o energetski učinkovitosti stavb, poleg tega pa je bilo na novo urejeno področje upravljanja energetske unije s sprejemom Uredbe (EU) 2018/1999 o upravljanju energetske unije. Energijski paket ohranja, razširja in na novo postavlja ambicioznejše in dolgoročnejše cilje v zvezi s spremembami že obstoječe ureditve. Uredba o upravljanju energetske unije (2018/1999) na novo določa postopke poročanja, nadzora in postopek v primeru neskladnosti razvoja nacionalnih politik držav članic s krovnimi cilji energetske unije. Temeljno načelo energetske unije je »energetska učinkovitost na prvem mestu«. Slednji se pripisuje tolikšen pomen, da je v evropskem pravnem redu opredeljena kot svoj energetski vir. Cilj je predstaviti pomen in vsebino ureditve energetske učinkovitosti v Evropski uniji, sistematično predstaviti ukrepe, ki urejajo to področje, ter pomen, ki ga je energetska učinkovitost pridobila znotraj evropske agende po dekarbonizaciji.
Ključne besede: Energetska učinkovitost, energetska učinkovitost stavb, ecodesign, energetsko označevanje, energetska unija, upravljanje energetske unije, EU ETS, energetska revščina, Evropska unija
Objavljeno: 01.07.2019; Ogledov: 994; Prenosov: 184
Celotno besedilo (569,80 KB)

Opis: Nedavno so se pojavile empirične raziskave trga ZDA, ki izkazujejo protikonkurenčne učinke skupnega lastništva s strani divergentnih institucionalnih vlagateljev. Predmet magistrske naloge je razmeroma novejši pojav skupnega lastništva, ki se nanaša na situacije, v katerih ima eden oz. več imetnikov deležev podjetja neposredno ali posredno delež v kapitalu enega ali več konkurenčnih podjetij na istem trgu. Skupno lastništvo torej opisuje strukturo, kjer ima določen institucionalni vlagatelj deleže v več horizontalnih konkurentih znotraj iste panoge. Raziskave kažejo, da skupno lastništvo vodi k potencialnim protikonkurenčnim učinkom, kljub relativno nizki ravni deležev, ki se kažejo v višjih cenah. Taki učinki se lahko dosežejo na podlagi številnih mehanizmov, kot so glasovanje, izražanje mnenja na neformalnih srečanjih in določanje nagrad za poslovno uspešnost. Teorija glede skupnega lastništva, navaja, da v kolikor ima posamezni vlagatelj lastniški kapital v več konkurenčnih podjetjih znotraj iste panoge, si bo venomer prizadeval za povečanje celotnega portfeljskega donosa, namesto da bi bil osredotočen na dobiček posameznega podjetja. Posledično skupno lastništvo povzroča, da se konkurenčna podjetja kolektivno obnašajo manj konkurenčno in bolj monopolno, kot bi se sicer, če ne bi imela skupnega lastnika. Na žalost pa koristi, ki jih imajo imetniki deležev na račun diverzifikacije predstavljajo strošek za potrošnike in družbo kot celoto, učinkoviti kapitalski trgi s popolno diverzifikacijo pa posledično pomenijo mrtve izgube za proizvodnjo. Sporna točka priljubljenih razprav glede skupnega lastništva je, ali trenutna zakonodaja omogoča omejitev ravni skupnega lastništva oz. ali so potrebne regulativne prilagoditve, s pomočjo katerih bi zajezili protikonkurenčne učinke skupnega lastništva in s tem tveganja za učinkovito konkurenco. V zvezi z manjšinskimi deleži, se pravo EU o združitvah podjetij opira na test nadzora, ki pa ni nujno skladen z ekonomskim nadzorom, ki pokriva nižje ravni in druge oblike nadzora ali z učinki konkurence, ki izhajajo iz kombinacije sredstev ali interesov konkurentov. Komisija ima izključno pristojnost za pregled koncentracij, ki pomenijo trajno spremembo nadzora pod pogojem presežka določenega praga prometa, neobvladujoči manjšinski deleži pa v ta domet ne sodijo. Druga možnost, ki jo nudi pravo EU, sta člena 101 in 102 PDEU, na podlagi katerih so prepovedani sporazumi, ki omejujejo konkurenco in zlorabe prevladujočega položaja. Vendar pa tako člen 101 kot 102 morda nista najbolj primerna za učinkovito obravnavo pridobitve manjšinskih deležev. V zvezi s členom 101 je sporno, ali bi zgolj pridobitev deležev konstituirala sporazum, katerega cilj ali učinek je omejevanje konkurence. Nadalje, člen 102 zajema zgolj primere, kjer podjetje, ki pridobi manjšinski delež v določenem podjetju, že ima prevladujoč položaj na trgu in bi taka pridobitev deležev v drugem podjetju predstavljala zlorabo. Zdi se, da zakonodaji EU manjka praktično orožje za bodisi ex ante prevencijo bodisi ex post sankcioniranje protikonkurenčnih učinkov horizontalnih lastništev institucionalnih vlagateljev. Na evropskih tleh na žalost še ni vidnih razprav glede konkurenčnopravnega vidika skupnega lastništva. Medtem ko so se posvetovanja Komisije osredotočila na možne reforme nadzora združevanja podjetij, s čimer bi odpravili pravno praznino glede nadzora nad pridobitvami manjšinskih deležev, odgovora na vprašanje glede skupnega lastništva institucionalnih vlagateljev še ni na vidiku. Med vsemi državami članicami je zgolj Nemčija dosledno opozorila na predmetno problematiko.
Ključne besede: skupno lastništvo, omejevalna ravnanja, neobvladujoči manjšinski deleži
Objavljeno: 28.06.2019; Ogledov: 409; Prenosov: 37
Celotno besedilo (1,19 MB)