Search the digital library catalog

Abstract: OVE so zelo pomembni za našo prihodnost, saj so neomejeni, se neprestano obnavljajo in imajo manjši vpliv na okolje kot pridobivanje električne energije iz fosilnih goriv. Z obnovljivimi viri se želi nadomestiti neobnovljive vire - fosilna goriva, ki imajo veliko negativnih učinkov. Obnovljivi viri, ki so opredeljeni v različnih uredbah in direktivah, v EU najpomembnejši Direktivi 2018/2001, zajemajo sončno energijo, vetrno energijo, geotermalno energijo, energijo okolice, energijo plimovanja, valovanja in drugo energijo oceanov, vodno energijo ter iz biomase, deponijskega plina, plina, pridobljenega z napravami za čiščenje odplak, in bioplina. V definicije OVE v različnih evropskih pravnih aktih ves čas spadajo podobni viri energije in se definicija veliko ne spreminja, medtem ko globalni primerjalno pravni vidik razkrije precej neenotno definiranje obnovljivih virov. Onesnaževanje narave oziroma okolja in podnebne spremembe sta že dolgotrajni problem, zato se sprejema veliko pravnih aktov na tem področju, da bi se to v čim večji meri ublažilo. V ta namen sta bila na globalni mednarodnopravni ravni med drugim sprejeta Kjotski protokol in Pariški sporazum. PDEU kot temeljna pogodba ustavnega prava EU vključuje tudi določbe glede OVE. EU sprejema veliko pravnih aktov na tem področju, saj želi s pomočjo OVE doseči cilje, da bo do leta 2050 postala podnebno nevtralna celina in da bo do leta 2030 dosegla 45 % deleža OVE. OVE so iz tega vidika zelo pomembni, saj nam pomagajo doseči takšne cilje. V okviru svežnja »Pripravljeni na 55« se želi doseči cilj v EU, da do leta 2030 zmanjšamo neto emisije toplogrednih plinov za vsaj 55 % v primerjavi s stanjem neto emisij iz leta 1990. Sicer se EU ves čas na področju energetike srečuje z različnimi vprašanji, kot so na primer odvisnost EU od uvoza, visokih nestabilnih cen energije, z vprašanji razogljičenja ter vedno večjimi vplivi na okolje. To se je sedaj zelo pokazalo, kot odraz vojne med Rusijo in Ukrajino. Ugotovili smo namreč, da smo z nabavo fosilnih goriv zelo odvisni od Rusije. Zaradi trenutne situacije je EU stopila skupaj in začela iskati hitre rešitve, da bi postali v čim večji meri samostojni in da bi začeli reševati podnebno krizo. V okviru tega se je sprejel »REPowerEU« načrt, ki zaradi preoblikovanja energetskega trga spodbuja in še v večji meri uvaja OVE. Trenutne razmere so pripeljale do situacije, zaradi katere se bo lahko oblikovala nova definicija OVE. EK je v okviru Uredbe 2020/852 pristojna, da lahko sprejema delegirane akte. Leta 2021 je EK sprejela Delegirano uredbo 2021/2139 ter zaradi sprememb in dopolnitev, je leta 2022 bila sprejeta Delegirana uredba 2022/1214, ki spreminja prejšnjo Delegirano uredbo 2021/2139. Nova uredba v taksonomijo EU, torej v sistem razvrščanja v posamezne gospodarske dejavnosti, ki prispevajo k podnebnim in energetskim ciljem kot prehodni dejavnosti uvršča tudi jedrsko energijo in zemeljski plin. EK meni, da jedrska energija pripomore k razogljičenju in da zemeljski plin v primerjavi z ostalimi fosilnimi gorivi tudi onesnažuje v manjši meri. Pričakuje se, da bi s tem lahko dosegli cilje in postali podnebno nevtralni do leta 2050, vendar je v tej zvezi še precej neznank in negotovosti. Kot pričakovano so se na prej navedeno odločitev DČ glede uporabe jedrske energije odzvale z različnimi mnenji. Avstrija je že vložila tožbo, da bi se delegirani akt razveljavil. Slovenija kot DČ EU sprejema v svoj pravni sistem vse pravne akte EU. Na področju energetike je tudi Slovenija morala narediti korak naprej in vključiti večjo uporabo OVE. Najpomembnejši zakon trenutno v veljavi je ZSROVE, ki ureja OVE v Sloveniji. Tudi pri nas imamo podobno definicijo, kot je opredeljena s pravom EU, prav tako pa tudi pri nas OVE odpirajo nekatera politična in pravna vprašanja, na katere ni enostavnih odgovorov v smislu črno-belo.
Keywords: obnovljivi viri energije, čista energija, razogljičenje, taksonomija EU, trajnost, delegirani akti, jedrska energija in zemeljski plin, zeleni prehod, prehodne dejavnosti
Published in DKUM: 05.06.2023; Views: 347; Downloads: 90
Full text (1,15 MB)

Abstract: Komunikacijske storitve OTT, ki se uporabljajo za komunikacijo in se navadno ponujajo preko aplikacij so doživele izjemen razvoj. Ker jih evropski zakonodajni sveženj na področju elektronskih komunikacij iz leta 2002 ni urejal, so mnogi v njih videli slepe potnike elektronskih komunikacijskih omrežij, ki konkurirajo tradicionalnim elektronskim komunikacijskim storitvam, kot so govorna telefonija in SMS sporočila. Kot plod tega je nastala Direktiva o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah, kot novelacija štirih direktiv na področju elektronskih komunikacij, katere eden od glavnih ciljev je bil normirati komunikacijske storitve OTT. Poleg Evropskega zakonika o elektronskih komunikacijah, ureja področje elektronskih komunikacij tudi Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah, sprejeta v okviru evropskega zakonodajnega svežnja elektronskih komunikacij iz leta 2002 in normira obdelavo osebnih podatkov in varstvo zasebnosti na področju elektronskih komunikacij. Čeprav še vedno veljavna, predstavlja anahronizem ureditve, ki ne zajema komunikacijskih storitev OTT. Kot rešitev problema je nastal predlog Uredbe o zasebnosti in elektronskih komunikacijah, ki čaka na sprejetje. Magistrska naloga predstavlja problematiko opredelitve komunikacijskih storitev OTT z relevantno sodno prakso in njihovo trenutno ureditev v Direktivi o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah ter primerjavo ureditve med vrstami komunikacijskih storitev OTT in tradicionalnimi elektronskimi komunikacijskimi storitvami. Predstavljena je tudi trenutna ureditev varstva osebnih podatkov na področju elektronskih komunikacij z vidika komunikacijskih storitev OTT ter njihova bodoča ureditev v predlogu Uredbe o zasebnosti in elektronskih komunikacijah. V magistrski nalogi zaključujem, da vseh komunikacijskih storitev OTT ni moč metati v isti koš. Glede na ponujeno storitev se razlikuje tudi njihovo normiranje. Komunikacijske storitve OTT, ki se povezujejo v elektronska komunikacijska omrežja, so v večji meri izenačena s tradicionalnimi elektronskimi komunikacijskimi storitvami. Na drugi strani zadevajo komunikacijske storitve OTT, ki se ne povezujejo v omrežja, v grobem, zgolj določbe o varstvu končnih uporabnikov. Na področju varstva osebnih podatkov elektronskih komunikacij trenutno obstaja pravna praznina, saj večina komunikacijskih storitev OTT ni urejenih. Predlog Uredbe o zasebnosti in elektronskih komunikacijah v trenutni različici v skoraj vseh določbah izenačuje tradicionalne elektronske komunikacijske storitve in komunikacijske storitve OTT.
Keywords: komunikacijske storitve OTT, elektronske komunikacije, NB-ICS, NI-ICS, Direktiva (EU) 2018/1972 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah, EECC, Direktiva 2002/58/ES o zasebnosti in elektronskih komunikacijah, Uredba o zasebnosti in elektronskih komunikacijah.
Published in DKUM: 22.09.2022; Views: 346; Downloads: 58
Full text (1,18 MB)

Abstract: Neodvisnost sodstva predstavlja konstitutivni element načela učinkovitega sodnega varstva, ki izhaja iz skupnih tradicij držav članic in predstavlja splošno načelo prava EU. Učinkoviti sodni sistemi so odločilnega pomena za ohranjanje načela pravne države. Koncept sodniške neodvisnosti je avtonomni pojem prava EU, katerega Sodišče EU deli na tri vidike: zunanji vidik, ki ne dovoljuje nikakršnega zunanjega posredovanja, pritiskov ali vplivov; notranji vidik stoji na ideji absolutne nevtralnosti sodnikov (nepristranskost), ki od sodnika zahteva zgolj objektivnost in enako distanco do strank spora; tretji vidik – načelo neodstavljivosti – je Sodišče EU nedavno izpostavilo v zadevi Poljske, pri čemer je pojasnilo, da se od sodnikov lahko, le pod vnaprej določenimi strogimi pogoji in v cilju legitimnih interesov, zahteva, da predčasno odide iz svojega sodniškega položaja. Po drugi strani pa je ESČP razvilo subjektivno-objektivni test sodniške nepristranskosti, pri katerem lahko vzpostavimo vzporednice z definicijo s strani Sodišča EU. Sodniška neodvisnost je bistvenega pomena tudi pri izpolnjevanju kriterijev za postavitev predhodnega vprašanja po 267. členu PDEU. V Portugues judges primeru je SEU jasno odločilo, da je pogoj neodvisnosti nacionalnih sodišč temeljni pogoj za pravilno delovanje postopka predhodnega odločanja, ki v svoji primarni funkciji zagotavlja polni učinek, enotnost predvsem pa avtonomijo prava EU. Povrhu vsega pa nacionalne določbe držav članic s svojimi procesnimi pravili ne smejo ovirati sodišč pri postavitvi predhodnega vprašanja, saj se v nasprotnem primeru prekomerno posega v samostojnost in neodvisnost sodišč. Trenutno največje polemike se dogajajo na Poljskem in Madžarskem - v dveh državah članicah EU, ki vztrajno kršita načelo pravne države, kar je že bilo ugotovljeno s strani Sodišča EU. V vseh zadevah je Sodišče EU podalo pomembne precedense, ko je pri odločitvah ubralo pristop skozi prizmo načel iz 19. člena PEU v korelaciji s 47. členom Listine EU, ki ščitita načelo sodniške neodvisnosti v okviru načela učinkovitega sodnega varstva. Proti obema država članicama se je povrhu številnih sodnih postopkov sprožil tudi politični postopek. Tako sodni postopek po 258. členu PDEU kot politični postopek iz 7. člena PEU lahko tečeta istočasno. Če se nam v primeru sodnega postopka ponuja direktna pot do Sodišča EU, je potrebno pri političnem postopku doseči visoke pragove, da zadostimo pravnemu standardu »hujša in vztrajna« kršitev vrednot iz 2. člena PEU.
Keywords: Učinkovito sodno varstvo, načelo sodniške neodvisnosti, sodstvo, postopek predhodnega odločanja, nacionalna procesna avtonomija, postopki zoper državo članico, načelo pravne države, Poljska in Madžarska.
Published in DKUM: 09.06.2021; Views: 1883; Downloads: 537
Full text (1,16 MB)

Abstract: Pravni red predstavlja celoto pravnih pravil in pravnih načel, ki so akceptirana v določeni (državno) pravni skupnosti tudi v pravnih razmerjih, kjer se ta pravila in načela realizirajo. SEU je v poskusu učinkovitejšega izvrševanja posameznih pravic razvilo načela, ki pomenijo možnost za posameznika, da pred nacionalnim sodiščem uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje pravni red EU. Splošna pravna načela EU so prepoznana kot gradniki nezapisanega prava EU in predstavljajo pomembno mesto v pravnem sistemu EU. Spadajo v vrh hierarhije pravnih virov ter tako uživajo status primarnega prava EU. Kljub odsotnosti njihove podrobnejše definicije v Pogodbah so splošna pravna načela EU nepogrešljiva pri zakonodajnem oblikovanju aktov EU in pri zagotavljanju sodne kontrole. Omogočajo enotnost, skladnost in homogenost zakonodajnega sistema EU, ki vključuje sektorsko naravo Pogodb in zapolnjuje njihove vrzeli. Splošna pravna načela EU bi naj imela v skladu z mednarodno doktrino le razlagalno vrednost in ne bi bila sposobna nalagati pravic posameznikom. Običajno služijo za zaščito posameznikov pred javnimi organi in so abstraktna v smislu, da ne dajejo konkretnih pravil temveč usmerjajo v določeno smer. V skladu z ustaljeno sodno prakso SEU in pravom EU se je mogoče sklicevati na splošna pravna načela EU vertikalno nasproti državi. Vertikalno sklicevanje torej ne povzroča težav, medtem ko se nekoliko več nejasnosti pojavi pri horizontalnem neposrednem učinku splošnih pravnih načel EU. Vzpostavitev horizontalnega neposrednega učinka splošnih pravnih načel EU pomeni, da morajo posamezniki pri ugotavljanju združljivosti nacionalnih določb s pravom EU, upoštevati abstraktna in nenapisana splošna pravna načela EU. Iz dosedanje sodne prakse SEU izhaja, da lahko v horizontalnih neposrednih razmerjih učinkuje (le) splošno pravno načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti. Že tukaj se je potrebno navezati na nastalo »praznino« saj SEU ni podalo argumentacije ali je potrebno enak pomen (kot splošnemu pravnemu načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti) nameniti tudi drugim diskriminacijskim razlogom. Nadalje prav tako ni jasno ali lahko (vsa) splošna pravna načela EU delujejo zunaj meja dosledne razlage in ustvarjajo horizontalne neposredne učinke oziroma in/ali lahko imajo sama po sebi, ob odsotnosti kakršnekoli neposredno učinkovite podporne Pogodbe ali zakonodajne določbe, horizontalni neposredni učinek. V kolikor bi se splošnim pravnim načelom EU priznala takšna stopnja samostojnosti, da bi se bilo mogoče na njih sklicevati namesto oziroma neodvisno od veljavne zakonodaje, bi to povzročilo (veliko) zaskrbljenost glede pravne varnosti in glede delitve pristojnosti med EU in državami članicami.
Keywords: splošna pravna načela EU, učinek splošnih pravnih načel EU, horizontalni neposredni učinek, splošno pravno načelo prepovedi diskriminacije (na podlagi starosti).
Published in DKUM: 21.10.2020; Views: 1587; Downloads: 286
Full text (866,76 KB)

Abstract: Varstvo okolja sodi med najbolj aktualne problemske sklope, kar je opazno tudi na pravnem področju, kjer se okoljska vprašanja odpirajo v okviru različnih pravnih panog. V tej magistrski nalogi je poudarek na spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov v kontekstu pravil Evropske unije o državnih pomočeh. Pravila EU o državnih pomočeh, ki jih najdemo v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), so praktično enaka tistim, ki so bila del Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti, vendar to ne pomeni, da na tem področju ni bilo sprememb. Upoštevati je namreč treba relativno odprtost določb Pogodb, ki omogočajo različne razlage, prav tako pa tudi zakonodajne in druge akte Evropske unije. Ker je varstvo okolja in s tem povezano obvladovanje izpustov toplogrednih plinov sčasoma pridobilo na pomenu in so bila v ta namen sprejeta številna pravila, nazadnje t. i. četrti energetski sveženj Čista energija za vse Evropejce, se je to odrazilo tudi na razlagi in uporabi pravil o državnih pomočeh. V tej magistrski nalogi so predstavljeni nekateri vidiki prepletanja pravil EU o energetiki, varstvu okolja in državnih pomočeh. Glede na prej omenjeno dinamiko na obravnavanih področjih je v ospredju vprašanje predvidljivosti veljavnega pravnega okvira. Najprej so na kratko predstavljeni glavni razvojni mejniki, nato pa sledi predstavitev sedaj veljavnega okvira, ki ureja spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov in meje spodbud. V zvezi s slednjim je poudarek na omejitvah, ki jih določajo pravila EU o državnih pomočeh, pri tem pa je poudarek na vprašanju obstoja državne pomoči v smislu člena 107(1). PDEU ter na vprašanju pogojev za izjemno združljivost državne pomoči z notranjim trgom. V ta namen so obravnavani relevantni predpisi, sodna praksa in mehko pravo ter pravna teorija.
Keywords: pravo EU, državne pomoči, 107. člen PDEU, združljivost z notranjim trgom, spodbujanje proizvodnje energije iz obnovljivih virov
Published in DKUM: 20.12.2019; Views: 880; Downloads: 80
Full text (1,36 MB)