| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


41 - 50 / 64
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
41.
POSTOPKI SINTEZE NANODELCEV Cu-Ni Z RAZLIČNIMI SESTAVAMI
Petra Jenuš, 2010, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, s katerim načinom sinteze lahko sintetiziramo magnetne nanodelce CuNi z ustrezno sestavo za nadaljnjo uporabo pri pripravi magnetnih tekočin, ki bi bile primerne za uporabo pri magnetni hipertermiji. S pomočjo rentgenske praškovne difrakcije (RPD) smo karakterizirali velikost nastalih nanodelcev zlitine in določili faze v vzorcih. Fizikalne lastnosti vzorcev (izgubo mase) smo, pri kontroliranem segrevanju, določili s termogravimetrično analizo (TGA). Magnetne lastnosti nastalih nanodelcev smo izmerili z suscepto-magnetometrom DSM — 10. Na koncu smo preučili še morfologijo delcev s transmisijskim elektronskim mikroskopom (TEM). Rezultati so pokazali, da je najprimernejša metoda za sintezo magnetnih nanodelcev CuNi z različnimi sestavami mehanokemijska metoda. Sintetizirani delci so kazali močne magnetne lastnosti. Čas mletja vpliva na velikost nastalih nanodelcev in stopnjo zreagiranosti reaktantov.
Ključne besede: magnetni nanodelci, magnetna hipertermija, rentgenska praškovna difrakcija, transmisijska elektronska mikroskopija, termogravimetrična analiza
Objavljeno v DKUM: 26.10.2010; Ogledov: 3525; Prenosov: 282
.pdf Celotno besedilo (1,77 MB)

42.
SINTEZA NANODELCEV Cu-NI ZA UPORABO V MAGNETNI HIPERTERMIJI
Jasmina Erker, 2010, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, kateri način sinteze, bi bil bolj primeren za pripravo magnetnih nanodelcev Cu-Ni z ustrezno sestavo za nadaljno uporabo pri pripravi magnetnih tekočin, uporabljenih v magnetni hipertermiji. Nanodelce smo sintetizirali s pomočjo mletja in mikroemulzij. S pomočjo rezultatov rentgenske praškovne difrakcije (XRD) smo ocenili velikost nanodelcev CuNi in kvalitativno karakterizirali vzorce. S termogravimetrično analizo (TGA) smo pri kontroliranem segrevanju določali Curiejevo temperaturo vzorcev. Morfologijo nanodelcev smo preučevali s transmisijskim elektronskim mikroskopom (TEM). Na koncu so bile izvedene še magnetne meritve z VSM magnetometrom. Optimalna Curijeva temperatura (Tc) 45°C je bila izmerjena pri vzorcu sestave: Cu27,5Ni72,5, ki smo ga pripravili z mletjem. Magnetne meritve so pokazale, da vzorci nimajo koercitivnosti, kar kaže na superparamagnetne lastnosti magnetnih delcev. Morfologija nanodelcev posneta s pomočjo TEM, nam kaže manjše zaglomerirane delce, ki ležijo na večjih ploščicah. Nanodelci vzorca Cu27,5Ni72,5 , ki smo ga sintetizirali z mletjem, bi bili torej najbolj primerni za uporabo v magnetni hipertermiji.
Ključne besede: mehansko mletje, metoda mikroemulzij, Curiejeva temperatura, magnetna hipertermija, magnetni nanodelci
Objavljeno v DKUM: 26.10.2010; Ogledov: 3364; Prenosov: 300
.pdf Celotno besedilo (4,17 MB)

43.
VPLIV CINKOVEGA OKSIDA NA RAZVOJ KERAMIČNIH PIGMENTOV V TRANSPARENTNI GLAZURI
Marija Glasenčnik, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu opisujemo eksperimentalni postopek določanja vpliva vsebnosti ZnO na razvoj keramičnih pigmentov v transparentni glazuri. Proučevali smo, ali je z vidika barv, katera od vzorčnih transparentnih frit primerna alternativa za standardno transparentno frito FCE 692, katere vsebnost ZnO ni znana. Ugotovili smo, da rumeno, modro, zeleno in kobaltno modro obarvani keramični pigmenti z različnimi strukturami dajejo v transparentni glazuri z isto vsebnostjo ZnO enako ekstremno barvno odstopanje. Minimalno barvno odstopanje je pri transparentni glazuri (frita FC 8923/132) z vsebnostjo ZnO, w =1 %. V tem primeru je razlika barvnih vrednosti manjša od 2, kar pri proizvodnji keramičnih ploščic predstavlja še dovoljeno barvno odstopanje glede na standarden vzorec. ZnO je draga surovina. Njegova cena na svetovnem trgu raste. Predvidevamo, da je frita FC 8923/132 za katero smo ugotovili, da je primerna alternativa za standardno frito FCE 692, glede na nizko vsebnost ZnO cenovno ugodna.
Ključne besede: cinkov oksid, keramičen pigment, transparentna glatzura
Objavljeno v DKUM: 04.10.2010; Ogledov: 2584; Prenosov: 118
.pdf Celotno besedilo (17,08 MB)

44.
Sinteza in karakterizacija nikljevih(II) acetatov z aminopiridini
Danijel Korpar, 2010, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je bila sinteza novih nikljevih koordinacijskih spojin iz nikljevega(II) acetata tetrahidrata in aminopiridinov. Najprej smo sintetizirali nikljev(II) hidroksid, ki smo ga potem uporabili za sintezo nikljevega(II) acetata tetrahidrata. Sintetizirane kristale smo karakterizirali z rentgensko praškovno difrakcijo, termogravimetrično analizo, diferenčno dinamično kalorimetrijo, Fourierjevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo, izmerili susceptibilnost in magnetizacijo ter izvedli monokristalno analizo. Delo je bilo namenjeno predvsem odkrivanju še nesintetiziranih nikljevih koordinacijskih spojin, določanju njihove kemijske formule ter spoznavanju različnosti in podobnosti sintetiziranih nikljevih koordinacijskih spojin ob uporabi različnih množinskih razmerij kemikalij, potrebnih za sintezo.
Ključne besede: nikljev acetat tetrahidrat, aminopiridin, koordinacijske spojine, termogravimetrična analiza (TGA), diferenčna dinamična kalorimetrija (DSC), rentgenska praškovna difrakcija (RPD), monokristalna analiza, Fourierjeva transformacijska infrardeča spektroskopija (FTIR), magnetne meritve (merjenje susceptibilnosti in magnetizacije vzorcev)
Objavljeno v DKUM: 08.07.2010; Ogledov: 4008; Prenosov: 609
.pdf Celotno besedilo (2,33 MB)

45.
POVRŠINSKA OBDELAVA NANODELCEV TITANOVEGA DIOKSIDA RUTILNE KRISTALNE STRUKTURE
Suzana Stokić, 2010, diplomsko delo

Opis: Pri tem diplomskem delu smo površinsko obdelali nanodelce titanovega dioksida rutilne kristalne strukture s plaščem silicijevega in aluminijevega oksida. Za površinsko obdelavo nanodelcev TiO2 smo uporabili tri postopke. Princip oplaščenja nanodelcev je bila koprecipitacija, kjer smo z ustreznimi obarjalnimi reagenti dosegli nanos oksidnih plaščev na površino nanodelcev titanovega dioksida. Ugotovili smo, da so najbolje oplaščeni tisti nanodelci, ki so bili površinsko obdelani po postopku 3. Pri vseh treh postopkih je prihajalo do aglomeracije delcev, kar je otežilo oplaščevanje posameznih delcev. Dobljene vzorce smo karakterizirali s pomočjo rentgenske praškovne difrakcije (XRD), s transmisijskim elektronskim mikroskopom (TEM), z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM), z rentgenskim fluorescenčnim spektrofotometrom (XRF) ter določili specifično površino delcev z BET metodo.
Ključne besede: nanodelci, titanov dioksid, površinska obdelava, oplaščenje, koprecipitacija.
Objavljeno v DKUM: 21.01.2010; Ogledov: 4475; Prenosov: 440
.pdf Celotno besedilo (6,10 MB)

46.
SONOKEMIJSKA SINTEZA IN KARAKTERIZACIJA FERITOV PREHODNIH KOVIN
Tadeja Zver, 2010, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je bil razviti sonokemijsko metodo za sinteze feritov prehodnih kovin s skupno formulo MFe2O4 (M = Zn, Mn, Ni, Co, Cu) v vodnih raztopinah. Pri tej metodi kemijske reakcije potekajo preko mehanizma akustične kavitacije, ki zajema nastanek, rast in implozivno porušitev mehurčkov v obsevani tekočini. Sintetizirane prahove smo karakterizirali z rentgensko praškovno difrakcijo (XRD). Izbrane vzorce smo karakterizirali tudi s transmisijsko elektronsko mikroskopijo (TEM) in z meritvami magnetnih lastnosti.
Ključne besede:  feriti prehodnih kovin  sonokemijska metoda  rentgenska praškovna difrakcija (XRD)  transmisijska elektronska mikroskopija (TEM)  magnetne meritve
Objavljeno v DKUM: 20.01.2010; Ogledov: 3469; Prenosov: 235
.pdf Celotno besedilo (3,85 MB)

47.
SINTEZA IN LASTNOSTI MAGNETNIH TEKOČIN NA OSNOVI MAGNETITA - Fe 3 O 4
Janja Damiš, 2009, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil sintetizirati ustrezno magnetno tekočino za uporabo v magnetni hipertermiji na osnovi magnetita (Fe3O4), v obliki palčk, oblečenega s CM — dekstranom v vodi kot nosilni raztopini. S pomočjo rentgenske praškovne difrakcije (XRD) smo ocenili velikost nanodelcev magnetita in kvalitativno karakterizirali vzorce. Morfologijo nanodelcev smo preučevali s transmisijskim elektronskim mikroskopom (TEM). Fizikalne lastnosti vzorcev, ki so bili izpostavljeni kontroliranemu programu segrevanja, smo dobili s pomočjo termogravimetrične analize (TGA). Magnetne meritve so bile izvedene z DSM — 10 magnetometrom. Izvedli smo tudi kalorimetrične meritve za magnetne tekočine. Rezultati so pokazali, da čas sintetiziranja vpliva na obliko in velikost neoblečenih delcev in oblečenih delcev s CM — dekstranom. Daljši je čas sintetiziranja, večje in bolj kristalinične nanodelce dobimo. Morfologija nanodelcev posneta s pomočjo TEM, nam kaže paličasto obliko delcev. Magnetne meritve so pokazale ozko histerezno krivuljo s Hc= 31,6 A/m, Mmax= 92,1 Am2/kg in MR= 2,21 Am2/kg.
Ključne besede: Magnetit, magnetna tekočina, rentgenska praškovna difrakcija, magnetne meritve, sproščena toplotna energija, transmisijska elektronska mikroskopija, termogravimetrična analiza.
Objavljeno v DKUM: 22.12.2009; Ogledov: 4192; Prenosov: 429
.pdf Celotno besedilo (1,81 MB)

48.
49.
Sinteza maghemita iz železovega oksalata
Maja Vučko, 2009, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil raziskati sintezo nanopalčk železovega oksalata dihidrata, FeC2O4 • 2 H2O, in njegovo pretvorbo v maghemit, γ – Fe2O3, preko kontroliranega termičnega razkroja. Pri reakciji smo uporabili anionski surfaktant AOT, ki je pomemben za kontroliranje oblike in velikosti produktov. Pripravili smo dve identični raztopini. AOT je bil najprej raztopljen v mešanih raztopinah, sestavljenih iz etilenglikola, C2H4(OH)2, in destilirane vode, H2O. Raztopini smo mešali 30 minut. Pripravljenima identičnima raztopinama smo dodali amonij železov (II) sulfat heksahidrat, (NH4)2Fe(SO4)2 • 6 H2O, in natrijev oksalat, Na2C2O4 ter mešali 20 minut. Ti dve raztopini sta bili počasi premešani skupaj z nadaljnjim mešanjem pri sobni temperaturi. Po koncu reakcije smo usedlino železovega oksalata dihidrata, FeC2O4 • 2 H2O, zbirali s centrifugiranjem, sprali z destilirano vodo in etanolom ter končno sušili. Iz dobljenega železovega oksalata dihidrata, smo pripravili maghemit s segrevanjem na temperaturo 400 °C, s hitrostjo 2 K / min v dušikovi atmosferi. Produkte smo karakterizirali z rentgensko praškovno difrakcijo (XRD). Dobili smo želene produkte, vendar so bile ponekod prisotne primesi. Izbrane vzorce smo karakterizirali tudi s transmisijsko elektronsko mikroskopijo.
Ključne besede: Nanopalčke, železov oksalat dihidrat, surfaktant AOT, centrifuga, rentgenska praškovna analiza (XRD), termogravimetrija, maghemit, transmisijska elektronska mikroskopija.
Objavljeno v DKUM: 22.04.2009; Ogledov: 4154; Prenosov: 271
.pdf Celotno besedilo (3,47 MB)

50.
Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici