| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 27
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Vanekovo stoletje
2019, znanstvena monografija

Opis: Monografija, ki jo sestavlja petintrideset znanstvenih in strokovnih prispevkov, je bila izdana ob stoletnici rojstva dr. Vaneka Šiftarja in je v bistvu tretji tako imenovani Vanekov zbornik. V prvem delu so spominski prispevki, ki osvetljujejo življenje in različna področja delovanja treh pomembnih, med seboj povezanih Prekmurcev: Vaneka Šiftarja, njegovega sopotnika Antona Vratuše in lani umrlega Franca Kuzmiča. V drugi del so uvrščeni strokovni in znanstveni prispevki, tematsko v širšem smislu povezani s Prekmurjem in/ali z delom Vaneka Šiftarja in Antona Vratuše. V tretjem delu so zbrani znanstveni prispevki, ki posegajo na različna raziskovalna področja Vaneka Šiftarja, pa tudi Vratuše in Kuzmiča, vse od prava (tako ustavnega kot delovnega), zgodovine, jezikoslovja do človekovih pravic, domoljubja, družbene odgovornosti in humanistike v najširšem smislu.
Ključne besede: Vanek Šiftar, Anton Vratuša, Franc Kuzmič, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Prekmurje, pravo, romologija, zgodovina, družbena odgovornost, človekove pravice, humanistika
Objavljeno: 17.02.2020; Ogledov: 348; Prenosov: 13
URL Povezava na datoteko

2.
The legal and political challenges for the European Union migration policy - The case of the Republic of Bulgaria
Desislava Naydenova, 2017, magistrsko delo

Opis: Motivi za izbor teme izhajajo iz krize, v kateri se trenutno nahaja celotna Evropska Unija ter v zvezi s tem problemom imigrantska politika moje države - Bolgarije. Aktualnost teme je utemeljena na podlagi v zadnjih letih (zlasti v letih 2015 in 2016) povečanega migracijskega toka, ki postavlja na preizkušnjo vrednote evropske civilizacije (njeno humanost in solidarnost) ter dosežke prava Evropske Unije (enotni notranji trg s prostim gibanjem oseb, skupna imigrantska politika ob upoštevanju načel nevračanja in posredovanja ustrezne zaščite) in dosežke Šengenskega območja (ukinjanje mejne kontrole oseb, prevoznih sredstev in blaga).
Objavljeno: 16.11.2017; Ogledov: 814; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (1,40 MB)

3.
EVROPSKA SOSEDSKA POLITIKA V ODNOSIH Z AZERBAJDŽANOM, ARMENIJO IN GRUZIJO
Alenka Tisaj, 2016, magistrsko delo

Opis: Evropska sosedska politika (v nadaljevanju ESP) je politika urejanja odnosov s sosednjimi državami EU, ki jim ni bilo ponujeno članstvo v EU. Na Južnem Kavkazu, kjer so po letu 1991 nastale države Azerbajdžan, Gruzija, Armenija, se je sosedska politika okrepila po letu 2003, ko se je spremenila politična struktura v Gruziji in, ko se je s pridružitvijo Romunije in Bolgarije EU širila še bolj proti vzhodu. Velik del »evropeizacije« te regije temelji na širjenju pojma EU »kot edino pravega« razvoja družbe s pomočjo človekovih pravic in svoboščin, demokracije, liberalizacije, urejenega pravnega reda in prostovoljnega skupnega sodelovanja ter na postopni integraciji teh držav v politični, pravni in gospodarski red EU. V magistrski nalogi iščem odgovor na vprašanje ali je ta način promocije evropskih vrednot učinkovit za povezovanje z vsemi sosednjimi državami ali pa utegne imeti negativne posledice v odnosih z njimi. S pravno, gospodarsko in politično analizo evropske sosedske politike v Armeniji, Gruziji in Azerbajdžanu, spoznavanjem njenih prednosti in slabosti, ugotavljam perspektive za prihodnji razvoj. Za oblikovanje ključnih vidikov povezovanja je pomembno poznavanje zgodovinskih, etničnih, geografskih, kulturnih in političnih razlik ter poznavanje problematike območij z velikim varnostnim tveganjem kot so Gorski Karabah, Južna Osetija in Abhazija. Države Armenija, Azerbajdžan in Gruzija se nahajajo na pomembnem območju, kjer se prepletajo geostrateški interesi Rusije, ZDA, Turčije, Irana in v zadnjem času tudi Kitajske. EU se srečuje z novimi izzivi, med katerimi vedno večjo vlogo igra njena sosedska politika do tretjih držav. Ker je v primeru Južnega Kavkaza splošno zaznati obširnost evropskih virov, t. j. dogovorov in politik (pridružitveni sporazumi, sporazumi o partnerstvu in sodelovanju, finančni instrumenti, Vzhodno partnerstvo, Sinergija Črnega morja, sporazumi po sektorjih), v nalogi ugotavljam, ali bi bilo potrebno vzpostaviti enotnejšo in s tem preglednejšo sosedsko politiko do vsake posamezne države.
Ključne besede: EU, evropska sosedska politika, Južni Kavkaz, energetika, Gruzija, Armenija, Azerbajdžan
Objavljeno: 06.03.2017; Ogledov: 897; Prenosov: 129
.pdf Celotno besedilo (2,55 MB)

4.
KRITIČNA ANALIZA PRAVNE UREDITVE AZILA V EVROPSKI UNIJI Z VIDIKA VARSTVA ČLOVEKOVIH PRAVIC
Meira Hot, 2016, magistrsko delo/naloga

Opis: Magistrska naloga obravnava in analizira pravno ureditev skupnega evropskega azilnega sistema z vidika varstva človekovih pravic. V prvem delu naloge so predstavljeni pravni insturmenti, ki urejajo področje azila v EU. V tem okviru so izpostavljene tudi temeljne pomanjkljivosti zadevnega sistema, kakor so se izkazale ob nenadzorovanem in množičnem dotoku državljanov tretjih držav, ki so na ozemlju EU zaprosili za mednarodno zaščito, od leta 2015 dalje (evropska begunska kriza). Pomanjkljivosti skupnega evropskega azilnega sistema v luči varstva človekovih pravic, so predstavljene skozi analizo prakse Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice. V osrednjem delu naloge je predstavljena in analizirana reforma skupnega evropskega azilnega sistema, kakor jo je predlagala Evropska komisija maja 2016, in podana ocena o učinkovitosti ter primernosti bistvenih ukrepov, predvidenih z navedeno reformo. Naloga je dopolnjena z oceno spremeb slovenske azilne zakonodaje. Na podlagi zadevne analize veljavne ureditve in predlagane reforme skupnega evropskega azilnega sistema, je v sklepu naloge podana ocena , da je bistvena pomanjkljivost pravne ureditve pravice do azila v EU, dejstvo, da sistem primarno ščiti interes držav članic EU ter vzpostavlja pravila, ki preprečujejo zlorabe azilnih postopkov in sekundarna gibanja prosilcev za mednarodno zaščito, ne da bi sistem v zadostni meri zagotovil učinkovito zaščito človekovih pravic prosilcev za mednarodno zaščito. V sklepu so prav tako podani predlogi za sprejem ukrepov, ki bi zagotovili učinkovitejše reševanje evropske begunske krize, med drugim preko vzpostavitve zakonitih poti za vstop prosilcev za mednarodno zaščito na ozemlje EU, do okrepljenega delovanja EU v tretjih državah.
Ključne besede: Evropska Unija, mednarodna zaščita, skupni evropski azilni sistem, reforma skupnega evropskega azilnega sistema, človekove pravice.
Objavljeno: 10.12.2016; Ogledov: 1108; Prenosov: 187
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

5.
PRAVNOPOLITIČNI POLOŽAJ NEMŠKE MANJŠINE NA POLJSKEM Z VIDIKA MEDNARODNEGA PRAVA
Inga Golob, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga se osredotoča na pravnopolitični položaj nemške manjšine na Poljskem z vidika mednarodnega prava. V uvodu predstavi problem bega in izgona Nemcev ob koncu druge svetovne vojne, ter s tem povezan problem Potsdamske konference, v luči že tedaj veljavne IV. Haaške konvencije o zakonih in običajih vojne na kopnem iz leta 1907. Naloga se v nadaljevanju osredotoča na pravnopolitični položaj preostale nemške manjšine na Poljskem v času po koncu komunističnega režima. V tem smislu obravnava jezikovne pravice na področju šolstva, medijev, dvojezične označbe krajev, rabe jezika pred upravnimi oblastmi, pravico do politične soudeležbe in verske pravice. Temu sledi ocena skladnosti z obveznostmi, kot izhajajo iz mednarodnih dokumentov, h katerim je pristopila Poljska na področju varstva manjšinskih pravic. V ta namen obravnava implementacijo naslednjih dokumentov: Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (člen 27), Deklaracije o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin, skladnost z načeli priporočil/smernic v okviru OVSE, Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin, Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih, Protidiskriminacijske direktive 2000/43/ES. Predstavljen je problem odsotnosti pristopa k Protokolu št. 12 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic. Na koncu so predstavljeni zaključki in predlogi v smeri boljše implementacije obravnavanih instrumentov.
Ključne besede: pravnopolitični položaj, nemška manjšina, Poljska, Nemci, mednarodno pravo, beg in izgon Nemcev, Potsdamski sporazum, IV. Haaška konvencija 1907, pravice manjšine, jezikovne pravice, šolstvo, mediji, raba jezika, politična soudeležba, Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Deklaracija o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin, Nemško-poljska pogodba o dobrem sosedstvu in prijateljskem sodelovanju, Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin, Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih, direktiva 2000/43/ES
Objavljeno: 15.11.2016; Ogledov: 1194; Prenosov: 147
.pdf Celotno besedilo (1,94 MB)

6.
OBOROŽENI NEDRŽAVNI DEJAVNIKI V PRIMEŽU MEDNARODNEGA PRAVA – PRIMERA ORGANIZACIJ ISIS IN TALIBAN
Mladen Šebek, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sta obravnavana dva problemska sklopa. Prvi sklop obsega direktne obveznosti pripadnikov oboroženih nedržavnih dejavnikov, kakršna sta organizaciji ISIS in Taliban, po mednarodnem pravu, in s tem povezanim uveljavljanjem kazenske odgovornosti za kršitve teh obveznosti. Drugi sklop pa se, v luči naraščajočega števila terorističnih napadov tudi na evropskih tleh, osredotoča na problematiko uveljavljanja kazenske odgovornosti pripadnikov oboroženih nedržavnih akterjev za izvršitev, udeležbo pri izvršitvi oziroma za javno indirektno spodbujanje oziroma ščuvanje drugih k izvršitvi terorističnih dejanj izven teritorijev pod kontrolo teh organizacij. Ugotovljeno je, da imajo pripadniki oboroženih nedržavnih dejavnikov, ki so udeleženi v nemeddržavnem oboroženem konfliktu, nedvomno direktne obveznosti po pravilih mednarodnega humanitarnega prava, z vzpostavitvijo de facto kontrole in oblasti nad delom teritorija, pa tudi po pravilih mednarodnega prava človekovih pravic. Kršitve teh pravil so mednarodna kazniva dejanja, za katera morajo odgovarjati vsi posamezniki, ki so zanje individualno kazensko odgovorni. Največji učinek v tej smeri bi imela izvedba sodnih postopkov pred ad hoc tribunali s pristojnostjo za Sirijo, Irak in Afganistan, ki bi jih, po vzoru na mednarodni sodišči za nekdanjo Jugoslavijo in Ruando, ustanovil Varnostni svet ZN. V zvezi s terorističnimi dejanji je ugotovljeno, da so pripadniki oboroženih nedržavnih dejavnikov kazensko odgovorni tudi za dejanja, storjena izven teritorija pod kontrolo te organizacije, če so neposrednim storilcem teh dejanj pri načrtovanju ali izvršitvi dejanj dajali navodila oziroma nudili materialno, logistično ali podobno podporo. V nalogi se predlaga, da bi morali biti pripadniki oboroženih nedržavnih dejavnikov, ki javno spodbujajo k izvajanju terorističnih kaznivih dejanj, ravno tako kazensko odgovorni, ne le za sam akt spodbujanja, temveč tudi za teroristična dejanja, za katera se dokaže, da so bila izvedena pod vplivom njihovega spodbujanja.
Ključne besede: mednarodno pravo, človekove pravice, humanitarno pravo, oboroženi nedržavni dejavniki, mednarodno pravna subjektiviteta, terorizem, individualna kazenska odgovornost
Objavljeno: 24.10.2016; Ogledov: 1009; Prenosov: 85
.pdf Celotno besedilo (1,50 MB)

7.
MEDNARODNOPRAVNI VIDIKI VARSTVA OKOLJA S POUDARKOM NA ONESNAŽEVANJU ZRAKA, ATMOSFERE IN VESOLJA
Rok Pleskovič, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo govori o mednarodnopravnem varstvu onesnaževanja okolja s poudarkom na onesnaževanju zraka. Razdeljeno je na uvod in štiri poglavja. V uvodu se seznanimo z osnovnimi pojmi onesnaževanja okolja, emisijami kot primarnimi onesnaževalci okolja in posledicami emisij kot sekundarnimi onesnaževalci okolja. V prvem poglavju opredelimo bistvene mednarodne instrumente varstva okolja, ki so relevantni za preprečevanje onesnaževanja okolja kot so Ženevska konvencija o daljnosežnem čezmejnem onesnaževanju zraka iz leta 1979, kot prva večstranska pogodba o ravnanju z onesnaževali zraka. Nadalje Dunajska konvencija o zaščiti ozonske plasti in Montrealski protokol o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč, ki je nastala na podlagi znanstvenih dognanj znanstvenikov, ki sta odkrila kako CFC v povezavi s sončnimi žarki negativno vpliva na ozonski plašč. Okvirna konvencijo ZN o spremembi podnebja v povezavi s Kjotskim protokolom ureja zmanjšanje emisij TGP in Aarhuško konvencijo, ki je pomembna predvsem z vidika dostopa do informacij in pravice udeležbe javnosti pri odločanju o okoljskih zadevah. Na koncu omenimo še bilateralni Sporazum o kakovosti zraka med Kanado in ZDA, s katerim sta državi želeli omejiti onesnaževanje zraka prek meja ter omiliti posledice le tega. V drugem poglavju obdelamo pravne norme varstva okolja EU s poudarkom na direktivah, katere je Republika Slovenija tudi implementirala v svojo zakonodajo. Tretje poglavje govori o varstvu okolja v Republiki Sloveniji. Osredotočimo se predvsem na Ustavo in Zakon o varstvu okolja in na koncu obravnavamo še dva primera okoljevarstvene problematike. Četrto poglavje so sklepne misli o celotni problematiki onesnaževanja okolja.
Ključne besede: varstvo okolja, onesnaževanje zraka, atmosfera, emisije, trgovanje z emisijami
Objavljeno: 06.02.2014; Ogledov: 1651; Prenosov: 271
.pdf Celotno besedilo (1,17 MB)

8.
MOŽNOSTI ZA MIRNO REŠEVANJE MEDNARODNEGA SPORA MED IZRAELOM IN PALESTINO
Nina Roškar, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so predstavljeni in opisani posamezni primeri uporabe mirnih načinov reševanja mednarodnega spora med Palestinci in Izraelci. Mednarodno pravno mogoči načini reševanja spora so pogajanja, anketa, posredovanje, sprava, arbitraža, sodni načini reševanja sporov in reševanje sporov s pomočjo regionalnih organizacij. Po bližje so obdelane glavne točke izraelsko-palestinskega konflikta in tudi vsa dosedanja prizadevanja za rešitev navedenega spora. Današnje območje nekdanje dežele Palestine danes predstavlja država Izrael, za nastanek katere so v veliki meri zasluženi predstavniki političnega sionizma in Palestinsko nacionalno ozemlje. Država Izrael je dežela dveh etničnih skupin. Na eni strani so to Izraelci (Judje), na drugi strani pa Palestinci (Arabci). Predvsem zaradi (vedno) slabšega oziroma zapostavljenega položaja, Palestinci že desetletja zoper Izraelce bijejo bitko za lastno državo Palestino. Pri slednjem pa ima vidno vlogo Palestinska osvobodilna organizacija, ki predstavljajo in zagovarjajo interese palestinskega ljudstva. Leta 1974 je vrh Arabske lige Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO) imenoval za edinega legitimnega predstavnika Palestincev in ponovno potrdil pravico Palestincev do ustanovitve neodvisne države. Tako je 15.11.1988, ko je bila sprejeta Deklaracija o neodvisnost, v Alžiru razglašena država Palestina. Že od leta 1974 ima Palestinska osvobodilna organizacija (PLO) v ZN status opazovalke, ki ji daje pravico govora v Generalni skupščini ZN, nima pa pravice do glasovanja. Novembra 2012 pa je 131 od 193 držav članic ZN priznalo državo Palestino. Države članice, ki pa le te niso priznale, pa kljub temu priznavajo PLO kot predstavnika palestinskega ljudstva.
Ključne besede: Mirni načini reševanja sporov, Palestinska osvobodilna organizacija (PLO), sionizem, Oslo sporazum, Jeruzalem, izraelsko-arabske vojne
Objavljeno: 23.01.2013; Ogledov: 1754; Prenosov: 237
.pdf Celotno besedilo (1,40 MB)

9.
MEDNARODNO-PRAVNA UREDITEV KOLATERALNE ŠKODE V OBOROŽENIH SPOPADIH
Aljaž Pečnik, 2012, diplomsko delo

Opis: Do kolateralne ali naključne škode pride takrat, ko so vojaški napadi usmerjeni na vojaške cilje, pri tem pa povzročijo izgube civilistov in/ali škodo civilnim objektom. To se pogosto zgodi, če so vojaški cilji, kot je na primer vojaška oprema ali vojaki, locirani v mestih ali vaseh blizu civinemu prebivalstvu. Napadi, od katerih se pričakuje, da lahko povzročijo kolateralno škodo, niso prepovedani sami po sebi. Pravo oboroženih spopadov prepoveduje napade na civile brez izjem. Člen 57 Prvega Dodatnega protokola iz leta 1977 k Ženevskim konvencijam iz leta 1949 določa, da je v mednarodnem oboroženem spopadu “potrebna neprestana skrb za zaščito in izvzetost civilnega prebivalstva, civilistov in civilnih objektov iz oboroženih spopadov.” Prav tako člen 51 pravi, da je bombardiranje, ki bi zravnalo državo z zemljo, prepovedano, kot tudi napadi, pri katerih se uporabljajo metode in sredstva bojevanj, katerih učinke in posledice ne moremo kontrolirati. In končno, napadi so prepovedani, kadar kolateralna škoda, ki se pričakuje pri napadu, ni sorazmerna (proporcionalna) v zvezi s pričakovano vojaško prednostjo. Vojaški poveljniki se pri tem, ko odločajo o napadu, morajo zavedati vseh pravil o kolateralni škodi in odstopiti od napada, odpovedati napad, če bi prišlo do kršitve načela sorazmernosti ali ponovno načrtovati napad v skladu s pravili o oboroženih spopadih. V notranjih spopadih imajo civilisti manj pravne zaščite pred kolateralno ali naključno škodo, kot pa pri mednarodnih spopadih. Drugi Dodatni protokol iz leta 1977 k Ženevskim konvencijam iz leta 1949 določa, da dokler posamezen civilist oziroma civilno prebivalsvo ne sodeluje neposredno v sovražnostih, uživa “splošno zaščito proti nevarnostim, ki izvirajo iz vojaških operacij” in “ne sme biti predmet napada”. Drugi protokol tudi prepoveduje dejanja ali grožnje z nasiljem, katere imajo za primarni namen “širjenje nasilja med civilnim prebivalstvom”. Vojskujoče se strani v večjih oboroženih spopadih, kot je bila na primer Zalivska vojna in vojne v bivši Jugoslaviji, so uporabljale termin kolateralna škoda kot prizadevanja, s katerimi bi prikazale, da so bili njihovi napadi upravičeni in v skladu z zakoni. Trdili so, da nobena kolateralna škoda ni bila povzročena oziroma, da je bila škoda minimalna ali proporcionalna. Tisti, ki so nevtralno opazovali te konflikte, so lahko prišli do drugačnih zaključkov, kot pa vojskujoče se strani v oboroženem spopadu. Mnogo civilistov med Zalivsko vojno je pomrlo zaradi pomanjkanja električne energije v bolnišnicah, kar so povzročila bombardiranja zračnih napadov zaveznikov, ko so uničevali iraške elektrarne in izvore energije, a so bile s strani Iraka okvalificirane kot disproporcionalna kolateralna škoda. Na drugi strani se posredovanje NATO-vih letal nad Zvezno Republiko Jugoslavijo v mednarodnem pravu označuje kot pravilno in da je obstranska škoda ostala v mejah, ki so sprejemljive. Termin kolateralna škoda se uporablja v pravnem svetu tudi, da se pridobi politično podporo oziroma vsili političen pogled na specifično metodo vojskovanja ali, da se nasprotuje navedbam in trditvam krštev humanitarnega prava. Pomembno je, da štejemo kakršnekoli so že, zahteve in trditve vlad ali oboroženih sil, ko so napadi usmerjeni neposredno na civilno prebivalstvo in ko gre za izgovore, kot kršitev osnovnega načela razlikovanja med vojaškimi in civilnimi cilji in da v takih primerih vedno gre za kolateralno škodo.
Ključne besede: oboroženi spopadi, civilno prebivalstvo, civilni objekti, kolateralna škoda, načelo sorazmernosti, načelo razlikovanja, predvidena vojaška prednost, vojaški cilji
Objavljeno: 11.01.2013; Ogledov: 1768; Prenosov: 170
.pdf Celotno besedilo (475,05 KB)

10.
UPORABA POSREDOVANJA ZA REŠEVANJE MEDNARODNIH KONFLIKTNIH SITUACIJ - PRIMER ARGENTINSKO-ČILSKEGA MEJNEGA SPORA
Nina Topolovec, 2012, diplomsko delo

Opis: Sredstva mirnega reševanja sporov, vsebovana v Ustanovni listini OZN, lahko na splošno razdelimo na diplomatska in pravna. Splošna načela mednarodnega prava, zapisana med drugim tudi v Ustanovni listini OZN, nalagajo državam, da rešujejo medsebojne spore na miroljuben način in da se pri tem vzdržijo grožnje s silo ali uporabe sile. Posredovanje spada med diplomatska sredstva, katerih skupna značilnost je nezavezujoča narava in da uporaba prava ni nujna podlaga za rešitev mednarodnega spora. Posredovanje je proces reševanja meddržavnih sporov, ki vključuje tretjo stran, ki poseže v sam spor in si prizadeva uskladiti nasprotujoče si interese sprtih strani ter poiskati skupno vzajemno rešitev. Gre za enega najpogosteje uporabljenih mehanizmov za reševanje mednarodnih konfliktov. Spor med Argentino in Čilom glede dela ozemlja, nad katerim sta imeli obe strani izključujoče si interese, bi lahko imel katastrofalne posledice, če se ne bi spor razrešil s posredovanjem. Državi sta za posrednika izbrali Vatikan, ki je užival visoko moralno avtoriteto v obeh državah. Sam proces se je zaključil s premirjem, ki traja še danes. Z vidika preučevanja posredovanja gre za izjemen primer, ki je vključeval veliko strategij in tehnik, ki omogočajo podrobnejše razumevanje samega procesa posredovanja.
Ključne besede: sredstva mirnega reševanja meddržavnih sporov, mednarodne konfliktne situacije, posredovanje, argentinsko-čilski mejni spor
Objavljeno: 17.12.2012; Ogledov: 1489; Prenosov: 97
.pdf Celotno besedilo (664,36 KB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici