Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Monografija, ki jo sestavlja petintrideset znanstvenih in strokovnih prispevkov, je bila izdana ob stoletnici rojstva dr. Vaneka Šiftarja in je v bistvu tretji tako imenovani Vanekov zbornik. V prvem delu so spominski prispevki, ki osvetljujejo življenje in različna področja delovanja treh pomembnih, med seboj povezanih Prekmurcev: Vaneka Šiftarja, njegovega sopotnika Antona Vratuše in lani umrlega Franca Kuzmiča. V drugi del so uvrščeni strokovni in znanstveni prispevki, tematsko v širšem smislu povezani s Prekmurjem in/ali z delom Vaneka Šiftarja in Antona Vratuše. V tretjem delu so zbrani znanstveni prispevki, ki posegajo na različna raziskovalna področja Vaneka Šiftarja, pa tudi Vratuše in Kuzmiča, vse od prava (tako ustavnega kot delovnega), zgodovine, jezikoslovja do človekovih pravic, domoljubja, družbene odgovornosti in humanistike v najširšem smislu.
Ključne besede: Vanek Šiftar, Anton Vratuša, Franc Kuzmič, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, Prekmurje, pravo, romologija, zgodovina, družbena odgovornost, človekove pravice, humanistika
Objavljeno v DKUM: 17.02.2020; Ogledov: 1171; Prenosov: 43
Povezava na datoteko

Opis: Evropska sosedska politika (v nadaljevanju ESP) je politika urejanja odnosov s sosednjimi državami EU, ki jim ni bilo ponujeno članstvo v EU. Na Južnem Kavkazu, kjer so po letu 1991 nastale države Azerbajdžan, Gruzija, Armenija, se je sosedska politika okrepila po letu 2003, ko se je spremenila politična struktura v Gruziji in, ko se je s pridružitvijo Romunije in Bolgarije EU širila še bolj proti vzhodu. Velik del »evropeizacije« te regije temelji na širjenju pojma EU »kot edino pravega« razvoja družbe s pomočjo človekovih pravic in svoboščin, demokracije, liberalizacije, urejenega pravnega reda in prostovoljnega skupnega sodelovanja ter na postopni integraciji teh držav v politični, pravni in gospodarski red EU. V magistrski nalogi iščem odgovor na vprašanje ali je ta način promocije evropskih vrednot učinkovit za povezovanje z vsemi sosednjimi državami ali pa utegne imeti negativne posledice v odnosih z njimi. S pravno, gospodarsko in politično analizo evropske sosedske politike v Armeniji, Gruziji in Azerbajdžanu, spoznavanjem njenih prednosti in slabosti, ugotavljam perspektive za prihodnji razvoj. Za oblikovanje ključnih vidikov povezovanja je pomembno poznavanje zgodovinskih, etničnih, geografskih, kulturnih in političnih razlik ter poznavanje problematike območij z velikim varnostnim tveganjem kot so Gorski Karabah, Južna Osetija in Abhazija. Države Armenija, Azerbajdžan in Gruzija se nahajajo na pomembnem območju, kjer se prepletajo geostrateški interesi Rusije, ZDA, Turčije, Irana in v zadnjem času tudi Kitajske. EU se srečuje z novimi izzivi, med katerimi vedno večjo vlogo igra njena sosedska politika do tretjih držav. Ker je v primeru Južnega Kavkaza splošno zaznati obširnost evropskih virov, t. j. dogovorov in politik (pridružitveni sporazumi, sporazumi o partnerstvu in sodelovanju, finančni instrumenti, Vzhodno partnerstvo, Sinergija Črnega morja, sporazumi po sektorjih), v nalogi ugotavljam, ali bi bilo potrebno vzpostaviti enotnejšo in s tem preglednejšo sosedsko politiko do vsake posamezne države.
Ključne besede: EU, evropska sosedska politika, Južni Kavkaz, energetika, Gruzija, Armenija, Azerbajdžan
Objavljeno v DKUM: 06.03.2017; Ogledov: 1683; Prenosov: 202
Celotno besedilo (2,55 MB)

Opis: Magistrska naloga se osredotoča na pravnopolitični položaj nemške manjšine na Poljskem z vidika mednarodnega prava. V uvodu predstavi problem bega in izgona Nemcev ob koncu druge svetovne vojne, ter s tem povezan problem Potsdamske konference, v luči že tedaj veljavne IV. Haaške konvencije o zakonih in običajih vojne na kopnem iz leta 1907. Naloga se v nadaljevanju osredotoča na pravnopolitični položaj preostale nemške manjšine na Poljskem v času po koncu komunističnega režima. V tem smislu obravnava jezikovne pravice na področju šolstva, medijev, dvojezične označbe krajev, rabe jezika pred upravnimi oblastmi, pravico do politične soudeležbe in verske pravice. Temu sledi ocena skladnosti z obveznostmi, kot izhajajo iz mednarodnih dokumentov, h katerim je pristopila Poljska na področju varstva manjšinskih pravic. V ta namen obravnava implementacijo naslednjih dokumentov: Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (člen 27), Deklaracije o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin, skladnost z načeli priporočil/smernic v okviru OVSE, Okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin, Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih, Protidiskriminacijske direktive 2000/43/ES. Predstavljen je problem odsotnosti pristopa k Protokolu št. 12 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic. Na koncu so predstavljeni zaključki in predlogi v smeri boljše implementacije obravnavanih instrumentov.
Ključne besede: pravnopolitični položaj, nemška manjšina, Poljska, Nemci, mednarodno pravo, beg in izgon Nemcev, Potsdamski sporazum, IV. Haaška konvencija 1907, pravice manjšine, jezikovne pravice, šolstvo, mediji, raba jezika, politična soudeležba, Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Deklaracija o pravicah pripadnikov narodnih ali etničnih, verskih in jezikovnih manjšin, Nemško-poljska pogodba o dobrem sosedstvu in prijateljskem sodelovanju, Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin, Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih, direktiva 2000/43/ES
Objavljeno v DKUM: 15.11.2016; Ogledov: 2077; Prenosov: 263
Celotno besedilo (1,94 MB)

Opis: Diplomsko delo govori o mednarodnopravnem varstvu onesnaževanja okolja s poudarkom na onesnaževanju zraka. Razdeljeno je na uvod in štiri poglavja. V uvodu se seznanimo z osnovnimi pojmi onesnaževanja okolja, emisijami kot primarnimi onesnaževalci okolja in posledicami emisij kot sekundarnimi onesnaževalci okolja. V prvem poglavju opredelimo bistvene mednarodne instrumente varstva okolja, ki so relevantni za preprečevanje onesnaževanja okolja kot so Ženevska konvencija o daljnosežnem čezmejnem onesnaževanju zraka iz leta 1979, kot prva večstranska pogodba o ravnanju z onesnaževali zraka. Nadalje Dunajska konvencija o zaščiti ozonske plasti in Montrealski protokol o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč, ki je nastala na podlagi znanstvenih dognanj znanstvenikov, ki sta odkrila kako CFC v povezavi s sončnimi žarki negativno vpliva na ozonski plašč. Okvirna konvencijo ZN o spremembi podnebja v povezavi s Kjotskim protokolom ureja zmanjšanje emisij TGP in Aarhuško konvencijo, ki je pomembna predvsem z vidika dostopa do informacij in pravice udeležbe javnosti pri odločanju o okoljskih zadevah. Na koncu omenimo še bilateralni Sporazum o kakovosti zraka med Kanado in ZDA, s katerim sta državi želeli omejiti onesnaževanje zraka prek meja ter omiliti posledice le tega. V drugem poglavju obdelamo pravne norme varstva okolja EU s poudarkom na direktivah, katere je Republika Slovenija tudi implementirala v svojo zakonodajo. Tretje poglavje govori o varstvu okolja v Republiki Sloveniji. Osredotočimo se predvsem na Ustavo in Zakon o varstvu okolja in na koncu obravnavamo še dva primera okoljevarstvene problematike. Četrto poglavje so sklepne misli o celotni problematiki onesnaževanja okolja.
Ključne besede: varstvo okolja, onesnaževanje zraka, atmosfera, emisije, trgovanje z emisijami
Objavljeno v DKUM: 06.02.2014; Ogledov: 2602; Prenosov: 355
Celotno besedilo (1,17 MB)

Opis: Do kolateralne ali naključne škode pride takrat, ko so vojaški napadi usmerjeni na vojaške cilje, pri tem pa povzročijo izgube civilistov in/ali škodo civilnim objektom. To se pogosto zgodi, če so vojaški cilji, kot je na primer vojaška oprema ali vojaki, locirani v mestih ali vaseh blizu civinemu prebivalstvu. Napadi, od katerih se pričakuje, da lahko povzročijo kolateralno škodo, niso prepovedani sami po sebi. Pravo oboroženih spopadov prepoveduje napade na civile brez izjem. Člen 57 Prvega Dodatnega protokola iz leta 1977 k Ženevskim konvencijam iz leta 1949 določa, da je v mednarodnem oboroženem spopadu “potrebna neprestana skrb za zaščito in izvzetost civilnega prebivalstva, civilistov in civilnih objektov iz oboroženih spopadov.” Prav tako člen 51 pravi, da je bombardiranje, ki bi zravnalo državo z zemljo, prepovedano, kot tudi napadi, pri katerih se uporabljajo metode in sredstva bojevanj, katerih učinke in posledice ne moremo kontrolirati. In končno, napadi so prepovedani, kadar kolateralna škoda, ki se pričakuje pri napadu, ni sorazmerna (proporcionalna) v zvezi s pričakovano vojaško prednostjo. Vojaški poveljniki se pri tem, ko odločajo o napadu, morajo zavedati vseh pravil o kolateralni škodi in odstopiti od napada, odpovedati napad, če bi prišlo do kršitve načela sorazmernosti ali ponovno načrtovati napad v skladu s pravili o oboroženih spopadih. V notranjih spopadih imajo civilisti manj pravne zaščite pred kolateralno ali naključno škodo, kot pa pri mednarodnih spopadih. Drugi Dodatni protokol iz leta 1977 k Ženevskim konvencijam iz leta 1949 določa, da dokler posamezen civilist oziroma civilno prebivalsvo ne sodeluje neposredno v sovražnostih, uživa “splošno zaščito proti nevarnostim, ki izvirajo iz vojaških operacij” in “ne sme biti predmet napada”. Drugi protokol tudi prepoveduje dejanja ali grožnje z nasiljem, katere imajo za primarni namen “širjenje nasilja med civilnim prebivalstvom”. Vojskujoče se strani v večjih oboroženih spopadih, kot je bila na primer Zalivska vojna in vojne v bivši Jugoslaviji, so uporabljale termin kolateralna škoda kot prizadevanja, s katerimi bi prikazale, da so bili njihovi napadi upravičeni in v skladu z zakoni. Trdili so, da nobena kolateralna škoda ni bila povzročena oziroma, da je bila škoda minimalna ali proporcionalna. Tisti, ki so nevtralno opazovali te konflikte, so lahko prišli do drugačnih zaključkov, kot pa vojskujoče se strani v oboroženem spopadu. Mnogo civilistov med Zalivsko vojno je pomrlo zaradi pomanjkanja električne energije v bolnišnicah, kar so povzročila bombardiranja zračnih napadov zaveznikov, ko so uničevali iraške elektrarne in izvore energije, a so bile s strani Iraka okvalificirane kot disproporcionalna kolateralna škoda. Na drugi strani se posredovanje NATO-vih letal nad Zvezno Republiko Jugoslavijo v mednarodnem pravu označuje kot pravilno in da je obstranska škoda ostala v mejah, ki so sprejemljive. Termin kolateralna škoda se uporablja v pravnem svetu tudi, da se pridobi politično podporo oziroma vsili političen pogled na specifično metodo vojskovanja ali, da se nasprotuje navedbam in trditvam krštev humanitarnega prava. Pomembno je, da štejemo kakršnekoli so že, zahteve in trditve vlad ali oboroženih sil, ko so napadi usmerjeni neposredno na civilno prebivalstvo in ko gre za izgovore, kot kršitev osnovnega načela razlikovanja med vojaškimi in civilnimi cilji in da v takih primerih vedno gre za kolateralno škodo.
Ključne besede: oboroženi spopadi, civilno prebivalstvo, civilni objekti, kolateralna škoda, načelo sorazmernosti, načelo razlikovanja, predvidena vojaška prednost, vojaški cilji
Objavljeno v DKUM: 11.01.2013; Ogledov: 3021; Prenosov: 262
Celotno besedilo (475,05 KB)