| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 27
First pagePrevious page123Next pageLast page
1.
RAZVOJ MEDNARODNOPRAVNIH INŠTRUMENTOV ZA BOJ PROTI TERORIZMU
Robert Geisler, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Teroristični napad na World Trade Center v New Yorku in Pentagon na domačih tleh ZDA leta 2001 je povzročil mnoge spremembe v delu mednarodne skupnosti in posledično pripeljal do vrste povračilnih ukrepov, med drugim tudi do vojaškega posredovanja. V diplomski nalogi najprej predstavljam poskuse definicije mednarodnega terorizma, še posebej različne konceptualne pristope k definiciji, saj večina avtorjev še vedno opozarja na pomanjkanje univerzalne definicije in raje opisuje pojem terorizma. V drugem poglavju predstavim mednarodni boj proti terorizmu, kratek zgodovinski pregled, reakcijo držav članic Evropske unije v povezavi s tem vprašanjem in pojasnjujem pojem dejanj, ki so povezana s terorizmom. Naštejem mednarodne univerzalne inštrumente boja proti terorizmu in jih na kratko predstavim, Nato se osredotočim še na mednarodne inštrumente regionalne narave — to so inštrumenti Evropske unije in Sveta Evrope. V nadaljevanju opišem tudi zgodovino boja proti terorizmu v Republiki Sloveniji (pred in po napadu na WTC), proces implementacije naštetih in opisanih dokumentov v zakonodajo Republike Slovenije in razvoj in intenziteto boja proti terorizmu v Republiki Sloveniji, še posebej v luči vstopa naše države v Evroatlantske povezave. Namen diplomske naloge je zbrano in celovito predstaviti pregled mednarodnih, tako regionalnih kot univerzalnih, dokumentov v boju proti terorizmu in se do njih kritično opredeliti.
Keywords: mednarodni terorizem, mednarodne konvencije, mednarodnopravni inštrumenti za boj proti terorizmu, Organizacija združenih narodov, Svet Evrope, Evropska unija
Published: 16.09.2009; Views: 2759; Downloads: 444
.pdf Full text (1,05 MB)

2.
ESČP - DELOVANJE SODIŠČA IN PRIKAZ PRIMEROV POVEZANIH S 3. ČLENOM EKČP
Matjaž Vrabec, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo ustanovljeno na podlagi evropske konvencije o človekovih pravicah, z dodatnim protokolom št. 11. Število sodnikov je enako številu držav članic — trenutno 47. Sodniki so izvoljeni s strani parlamentarne skupščine Sveta Evrope, za dobo šestih let. Sestava sodišča se menja na tri leta, zato je ob prvi sestavi sodišča polovica sodnikov imela le tri letni mandat. Sodniki na sodišču delujejo v svojem imenu in niso odgovorni nobeni državi. Ne smejo opravljati nobenih dejavnostih, ki so v nasprotju z njihovo neodvisnostjo ali nepristranskostjo. Prav tako jim preneha mandat ko dopolnijo 70 let. Vlogo na sodišče lahko poda posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev konvencije. Pritožbo lahko vložijo tudi države pogodbenice (državna pritožba), in sicer zaradi domnevnih kršitev določil konvencije, ki bi jih lahko pripisali drugi državi pogodbenici. Postopek pred sodiščem je mogoče razdeliti na več faz: predhodni postopek in registracija vloge, obravnavanje vloge, preskus dopustnosti vloge, dajanje vloge vladi v odgovor, morebitna prijateljska poravnava oziroma sprejetje sodbe. Evropsko sodišče za človekove pravice je pritožbeno in deluje po načelu subsidiarnosti, nanj se lahko stranke obrnejo po izčrpanju pravnih sredstev v svoji državi, in sicer po dokončni odločitvi domačega sodstva, in sicer v roku šestih mesecev. Sodbe sodišča postanejo dokončne po preteku treh mesecev in so za tožene države obvezujoče. Sodišče pa lahko, na zahtevo odbora ministrov poda svetovalna mnenja o pravnih vprašanjih, ki zadevajo interpretacijo konvencije in njenih protokolov. Če se osredotočimo na obravnavo konkretnega člena ugotovimo, da se je sodišče v številnih primerih ukvarjalo z vprašanjem kršitve tretjega člena konvencije, ki pravi »nikogar se ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati«. S teoretičnega vidika v zvezi varovane pravice ugotovimo, da je le-ta absolutna, kar je splošno sprejeto, skozi sodbe pa se je razvilo spoznanje, katera dejanja spadajo pod pojem mučenja, katera pod pojma nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje (njuno ločevanje pomeni da gre za dva dejanja, ki ju teorija in praksa razlikujeta). Večina dejanj, ki zapadejo pod tretji člen, spadajo pod pojem ravnanja, vendar pa je v določenih okoliščinah potrebno opredeliti tudi kaznovanje kot nedopustno ravnanje. Tretji člen z navajanjem nečloveškega in ponižujočega kaznovanja ustvarja razliko med takšnim kaznovanjem in kaznovanjem na splošno, pravica pa je lahko kršena tudi z opustitvijo ravnanja in ne z ravnanjem samim. Kot osnovno načelo glede dokaznega bremena pa velja, da domnevna žrtev nosi dokazno breme, vendar pa je kljub temu dolžnost države, da opravi učinkovito preiskavo okoliščin domnevnih kršitev. Sodišče je v svoji praksi določilo ločnico med mučenjem in drugimi oblikami nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ter podlago za razlikovanje. Forum je tudi mnenja, da ta člen prepoveduje izročitev osebe državi, kjer bi bila podvržena mučenju ali državi, kjer bi lahko bila izrečena smrtna kazen Drugo področje ki lahko zapade pod tretji člen je tudi prisilno zdravljenje kot modaliteta nečloveškega in ponižujočega ravnanja, vendar pa je sodišče navedlo, da bo pri presoji imela glavno vlogo uveljavljena praksa v medicini. Glede dokaznega bremena je sodišče v konkretnem primeru navedlo, da v okoliščinah, ko je posameznik pred odvzemom svobode zdrav in nepoškodovan, po izpustitvi ali ob zaslišanju pred tožilcem pa poškodovan, leži dokazno breme vzroka in nastanka poškodb na organih oblasti. Predstavljenih je pet primerov, od katerih so po odločitvi sodišča štirje pomenili kršitev tretjega člena konvencije, eden pa ne, kar nam nekoliko približa okvir stopnje varstva tega člena in meje dopustnosti ravnanj države. Najprej je kot splošen predstavljen primer Cakici v. Turč
Keywords: evropsko sodišče za človekove pravice, evropska konvencija o človekovih pravicah in svoboščinah, postopek pred sodiščem, prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, teoretična analiza, praktična analiza, konkretni primeri v povezavi s tretjim členom, Soering v. Združeno kraljestvo, Matko v. Slovenija, Rehbock v. Slovenija
Published: 14.12.2009; Views: 5928; Downloads: 1025
.pdf Full text (433,64 KB)

3.
IMPLEMENTACIJA IZBRANIH MEDNARODNIH INKRIMINACIJ V SLOVENSKI PRAVNI RED
Ines Antolinc, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Republika Slovenija je z osamosvojitvijo ter vstopom v mednarodne institucije nase prevzela tudi obveznost, da bo svojo zakonodajo prilagodila ureditvi, ki izhaja iz mednarodnopravnih aktov. V pričujočem diplomskem delu sem skušala na kratko prikazati uspešnost ali neuspešnost izpolnjevanja omenjene obveznosti s strani Republike Slovenije in oceniti skladnost slovenskega (kazenskega) prava z izbranimi mednarodnimi inkriminacijami, uzakonjenimi v različnih univerzalnih in regionalnih mednarodnopravnih dokumetih. Uvodoma vzpostavljam povezavo med mednarodnim pravom, mednarodnim varstvom človekovih pravic, kazensko odgovornostjo posameznika in notranjim pravom posameznih držav z namenom bralca seznaniti z nekaterimi pomembnimi dosežki sodobnega mednarodnega (kazenskega) prava. Diplomsko delo je vsebinsko razdeljeno na dva dela. V prvem delu opredeljujem teoretično problematičen pojem mednarodnih hudodelstev in mednarodnih zločinov ter njihovo še vedno nedorečeno delitev. Nadalje zaradi razumevanja implementacije mednarodnopravnih pravil v nacionalne zakonodajne sisteme obravnavam razmerje tako med mednarodnim in nacionalnim pravom kot med nacionalnim in mednarodnim kazenskim pravom, saj je eden izmed temeljnih problemov pri slednjem kot posebni pravni disciplini v nastajanju vprašanje, ali in kako se norme mednarodnega kazenskega prava uveljavljajo v domačem pravu in v pravni praksi držav članic globalne ali regionalnih mednarodnih skupnosti. Mednje sodi tudi Republika Slovenija. V drugem delu obravnavam šest izbranih mednarodnih hudodelstev in mednarodnih zločinov (genocid, mučenje in sorodna ravnanja, nezakonit promet z mamili in psihotropnimi substancami, ogrožanje mednarodne varnosti zračnega prometa, pranje denarja in ogrožanje okolja) z vidika njihove prepovedi v pomembnejših univerzalnih in regionalnih mednarodnopravnih aktih. Ob koncu vsakega podpoglavja pa kot najpomembnejše analiziram in primerjam vsebino inkriminacij v slovenskem pravnem redu (predvsem v novem Kazenskem zakoniku (KZ-1)) in ugotavljam njihovo skladnost s prej omenjenimi mednarodnimi inkriminacijami.
Keywords: mednarodna hudodelstva, mednarodnopravni akti, nacionalna implementacija, genocid, mučenje, nezakonita proizvodnja in promet z mamili, ogrožanje mednarodne varnosti zračnega prometa, pranje denarja, ogrožanje okolja, Kazenski zakonik (KZ-1)
Published: 15.12.2009; Views: 2703; Downloads: 278
.pdf Full text (853,92 KB)

4.
PRISTOJNOSTI VARNOSTNEGA SVETA NA PODLAGI VII. POGLAVJA USTANOVNE LISTINE ZDRUŽENIH NARODOV - PRIMER KOREJE, IRAKA, KOSOVA IN AFGANISTANA
Mojca Srebot, 2009, undergraduate thesis

Abstract: Po drugi svetovni vojni so države, ki so iz nje stopile kot zmagovalke, ustanovile organizacijo, ki naj bi si prizadevala za mir, varnost in sodelovanje. Organizacija Združenih narodov je tako začela obstajati leta 1945, sestavlja pa jo šest organov, med katerimi je najpomembnejši Varnostni svet. Ustanovna listina Združenih narodov je Varnostnemu svetu zaupala osrednjo nalogo organizacije, to je ohranjanje svetovnega miru in varnosti. Varnostni svet sestavlja pet stalnih članic : Velika Britanija, Združene države Amerike, Ruska federacija, Ljudska republika Kitajska in Francija, ter deset nestalnih članic, ki jih za obdobje dveh let izvoli Generalna skupščina. V obdobju hladne vojne je bilo zaradi delitve med velikimi silami delovanje Varnostnega sveta močno oteženo. Po koncu hladne vojne pa so se razmere za njegovo delovanje izboljšale in tako je Varnostni svet danes osrednji organ, ki skrbi za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti. Jedro pristojnosti Varnostnega sveta tvorita dve skupini vprašanj: mirno reševanje sporov, ki ga opredeljuje VI. Poglavje Ustanovne listine in akcije v primeru ogrožanja miru, kršitve miru in agresivnih dejanj, opredeljene v VII. poglavju Ustanovne listine. V primeru slednjih ima pristojnost izrekati ne le pravno obvezujoče, ampak tudi prisilne ukrepe. V času po koncu hladne vojne, ko ni bilo več grožnje z vetom, je Varnostni svet v velikem številu primerov uporabil svoje pristojnosti v primeru ogrožanja mednarodnega miru in varnosti, ter dal svojim ukrepom prisilno naravo. V praksi je Varnostni svet avtoriziral uporabo oborožene sile v primeru agresije Severne Koreje proti Južni Koreji leta 1950, v primeru agresije Iraka zoper Kuvajt leta 1990, ter vojaško akcijo zoper Afganistan leta 2001. Do uporabe sile pa je prišlo tudi brez avtorizacije Varnostnega sveta, in sicer z vojaško akcijo zveze NATO zoper ZR Jugoslavijo v zvezi s položajem na Kosovu, ki pa je močno omajala ugled celotne organizacije.
Keywords: Organizacija Združenih Narodov, Ustanovna listina, Varnostni svet, mednarodni mir in varnost, avtorizacija, uporaba sile
Published: 15.12.2009; Views: 2222; Downloads: 380
.pdf Full text (349,70 KB)

5.
PRIMERJALNI PRIKAZ PRAVNE UREDITVE PREPOVEDI DISKRIMINACIJE NA PODLAGI VERSKE IN ETNIČNE PRIPADNOSTI V SLOVENIJI IN SRBIJI
Vesna Srdić, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo govori o etnični in verski diskriminaciji v Republiki Sloveniji in Republiki Srbiji. V nalogi je predstavljen pojem verske in etnične diskriminacije, pojmi, ki so z njo povezani ter vrste diskriminacije. Predstavljeni so razlogi in posledice verske in etnične diskriminacije. V nalogo je vključena tudi mednarodna ureditev diskriminacije na podlagi vere in etnične pripadnosti ter podroben pregled evropske zakonodaje, ki zajema to problematiko, kakor tudi institucije Evropske Unije in njihove pristojnosti v primerih etnične in verske diskriminacije. Temelj diplomskega dela pa je, kot rečeno, verska in etnična diskriminacija v Sloveniji in Srbiji, zato so podrobneje predstavljene verske in etnične skupnosti, ki živijo v teh državah ter diskriminacija v slovenski in srbski družbi. Poudarjeni so problemi, s katerimi se verske in etnične manjšine srečujejo v Sloveniji in Srbiji. Narejen je podroben pregled slovenske in srbske zakonodaje, ki ureja versko in etnično diskriminacijo, med drugim Ustava Republike Slovenije in Ustava Republike Srbije, bilatralni sporazumi ter ratificirani mednarodni dokumenti. V diplomski nalogi je narejena primerjava materialnega prava, ki zadeva versko in etnično diskriminacijo, avtonomnega telesa za reševanje vprašanj povezanih z etnično in versko diskriminacijo, primerjava procedur, ki so na razpolago žrtvam etnične in verske diskriminacije ter dosedanji sodni primeri v Sloveniji in Srbiji. V empiričnem delu so predstavljeni rezultati raziskave, ki sem jo izvedla s pomočjo anketnih vprašalnikov. V raziskavo je bilo vključenih štiristo oseb, od tega dvesto v Srbiji in dvesto v Sloveniji. Ankete so bile ločeno izvedene med večinskim prebivalstvom in pripadniki verskih in etničnih manjšin v Sloveniji in Srbiji. Želela sem ugotoviti, kolikšna je ozaveščenost ljudi v Sloveniji in Srbiji o diskriminaciji na podlagi vere ali etničnosti ter v kolikšni meri in ali sploh se pripadniki različnih verskih in etničnih skupnosti v Sloveniji in Srbiji počutijo, so ali so bili diskriminirani ter katera družba je bolj odprta do pripadnikov verskih in etničnih manjšin. Na podlagi analize pridobljenih rezultatov sem ugotovila, da ljudje v precejšnji meri niso ozaveščeni o verski in etnični diskriminaciji in da je bolj negativno nastrojena slovenska družba. Rezultati so pokazali tudi, da je delež diskriminiranih oseb, ki se v primeru verske ali etnične diskriminacije obrnejo po pomoč in vedo kam se po pomoč obrniti, zelo majhen.
Keywords: Verska diskriminacija, etnična diskriminacija, Slovenija, Srbija, Evropska Unija.
Published: 01.04.2010; Views: 2668; Downloads: 328
.pdf Full text (31,91 MB)

6.
MEDNARODNO PRAVNO VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE
Natasja Nikolić, 2010, undergraduate thesis

Abstract: Zgodovina kulturnih dobrin je ne obhodno vezana na zgodovino vojn in vojaških spopadov. Medtem ko so vojne po eni plati predstavljale sredstvo za razširitev nacionalnega ozemlja in uničenje sovražnih ljudstev, so po drugi imele retorzije proti kulturnim dobrinam slednjih globlji simbolični in ekonomski pomen. Iznakaziti znake neke kulture je pomenilo izraziti lastno zaničevanje in nadrejenost v razmerju do slednje. Dalje, kulturna dediščina premagane in okupirane države je predstavljala tudi vojni plen zmagovalcev in del nagrade vojakom. Kulturne dobrine z določeno vrednostjo (v zlatu ali srebru) in umetnine so pred 19. stoletjem bile zelo pogosto tarča vojaškega ropanja, poškodovanja med boji ali pa uporabljene za reparacije po končanih vojaških spopadih. Zanimanje mednarodne skupnosti za kulturno dediščino se je zatorej posledično razvilo vzporedno z nizanjem spopadov in njihovih uničujočih posledic. Sama kodifikacija discipline varstva kulturne dediščine v času vojaških spopadov se je vršila preko raznih konvencij od konca 19. stoletja do naših dni. Po 2. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine se pojem kulturne dediščine definira kot: območja in kompleksi, grajeni in drugače oblikovani objekti, predmeti ali skupine predmetov oziroma ohranjena materializirana dela kot rezultat ustvarjalnosti človeka in njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dogajanj, značilnih za posamezna obdobja v slovenskem in širšem prostoru, katerih varstvo je zaradi njihovega zgodovinskega, kulturnega in civilizacijskega pomena v javnem interesu. Specifičnost mednarodnega urejanja varstva kulturne dediščine pa je ravno v tem, da se celotno področje ne dotika pravne in kulturne sfere le ene države, temveč deluje v odprtem prostoru mednarodne skupnosti. Definicija kulturne dediščine v mednarodnem prostoru mora torej zadostiti kriterijem in potrebam različnih pravnih tradicij in narodnih pojmovanj kulturne dediščine. Do mednarodnega konsenza o definiranju predmeta varstva še ni prišlo, vsaka država pa sama določa obseg kulturne dediščine na svojem območju. Opredelitve kulturne dediščine se po posameznih državah razlikujejo, zato vsak mednarodni dokument uvodoma podaja svoje razumevanje pojmov kulturne dobrine, kulturnega spomenika in kulturne dediščine. Fizično je dediščino mogoče zavarovati tam, kjer je (in situ) s primernim zavarovanjem območja in vzdrževanjem, ali pa se odstranijo z izvirnega mesta in se shranijo v primernih depojih. Pravna zaščita pa se izoblikuje z vzpostavitvijo uradne evidence, registra, zavarovanjem območij, določitvijo postopkov za varstvo, izdajo dovoljenj, določitvijo obveznosti lastnikom kulturne dediščine in drugim imetnikom itd. Varstvene funkcije prava kulturne dediščine ne gre jemati zgolj kot zaščito telesne stvarnosti kulturne dobrine, temveč kot integralno varstvo njenega kulturnega pomena in vezi s samim območjem izvora. Znotraj režima varovanja kulturnih dobrin je mogoče prepoznati dve temeljni plati tega varstva: varovanje med vojnimi spopadi in ohranjanje v mirnem času. Oblikovanje pravnega varstva kulturnih dobrin, umetnin in zgodovinskih pričevanj v mirni dobi sega šele v XX. stoletje kot direktna posledica reforme sodobnega mednarodnega prava. Le-ta je namreč opravil prehod iz koeksistence v neposredno kooperacijo mednarodne skupnosti preko mednarodnih organizacij. Ravno nasprotno pa lahko varstvo kulturne dediščine med oboroženimi spopadi v svoje dobro šteje precej daljšo tradicijo. Po mnenju Vladimirja Brguljana naj bi začetek mednarodnega pravnega varstva kulturne dediščine sovpadal z uveljavitvijo pravila s strani Delfske Lige (okoli leta 1100 pred našim štetjem), ki je prepovedovalo rušenje mest do temeljev. Druga svetovna vojna je privedla do vnovičnih racij kulturnih dobrin s strani nacističnih čet. Združeni narodi so se tedaj šele pričeli zares zavedati težave in v odgovor leta 1946 ustanovili UNESCO. Prva konvencija te organizacije je bila ravno Ha
Keywords: kulturna dediščina, kulturna dobrina, mednarodne pogodbe, trgovanje, nezakoniti izvoz, restitucijski zahtevek, UNESCO.
Published: 20.04.2010; Views: 2074; Downloads: 223
.pdf Full text (656,20 KB)

7.
USODA PREBIVALSTVA IN NASLEDSTVO DRŽAV - PRIMER IZBRISANIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
Kvirin Petrač, 2011, undergraduate thesis

Abstract: Razpad Jugoslavije in nastanek samostojne Republike Slovenije je potekal v zelo burnih okoliščinah. Bil je to čas propada socializma v vzhodnoevropskih državah in tako tudi v samoupravni Jugoslaviji ter v Sovjetski zvezi, ki je bila pravzaprav jamstvo za obstoj jugoslovanske države. Pri razpadanju jugoslovanske federacije je Slovenija imela pomembno vlogo, ne pa najodločilnejše. Odločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, ni bila enostavna, saj je vanjo v povojnih desetletjih vložila veliko energije in sredstev. Veliko Slovencev je verjelo v reformiranje Jugoslavije v federalizirano in demokratično državo, ki bi zagotovila nacionalne pravice tam živečim narodom. Za samostojnost so se odločili šele, ko je reformiranje Jugoslavije postalo brezupen projekt. Da bi rešila politične težave je Jugoslavije že leta 1974 sprejela novo ustavo. Ta je vzpostavila model za večnacionalne federacije. Odnose med federacijo in federalnimi državami je postavila na načelo izvirne suverenosti federalnih držav in izvedene suverenosti federacije. Ustava je omogočila veto s strani zveznih republik in provinc Jugoslavije na vse odločitve, ki bi negativno vplivale nanje. Rezultat ustave je bil skoraj popolna paraliza federalnega sistema v času gospodarske in politične krize leta 1980. Z rojstvom nacionalizma (predvsem srbskega) ter želje Srbije po večji centralizaciji Jugoslavije, je slednje naletelo na nestrinjanje Slovenije, ki se ji je kasneje pridružila še Hrvaška. Slovenija je skupaj s Hrvaška ponudila rešitev, to je reformiranje Jugoslavije v konfederacijo, in če bi to ne bilo uspešno, razglasitev samostojnosti obeh držav. Kriza v Jugoslaviji je vzbudila skrb mednarodne skupnosti zlasti Evropske Unije. Mednarodna skupnost je nasprotovala odcepitvi držav od Jugoslavije, saj se je zavzemala za njeno teritorialno celovitost. 16. decembra 1991 so se na pobudo nemške diplomacije sestali zunanji ministri Evropske Unije. Na tem srečanju je nastala Deklaracija o smernicah za priznanje novih držav v vzhodni Evropi in Sovjetski Zvezi, v kateri je določila več posebnih pogojev za priznanje držav. Z Deklaracijo o smernicah za priznanje novih držav je mednarodna skupnost uradno spremenila svoje stališče glede celovitosti Jugoslavije in legitimnosti nastanka novih držav. 25. junija 1991 sta Slovenija in Hrvaška s plebiscitom razglasili svojo neodvisnost, sledila je krvava državljanska vojna, sprva oborožen konflikt v Sloveniji, ki se je nato razširil še na Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Kosovo. Skupščina Republike Slovenije je 6. decembra 1990 sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Razglas državljanom Republike Slovenije. Z zakonom je bilo določeno, da glasovalni upravičenci z »da« ali »ne« odgovorijo na vprašanje: »Ali naj republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država«. Zakon je določal, da je odločitev, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država, sprejeta, če se zanjo izreče večina vseh glasovalnih upravičencev. Pozitivna odločitev zavezuje Skupščino Republike Slovenije, da sprejme v šestih mesecih ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe Socialistične Federativne Republike Jugoslavije. Plebiscit je bil razpisan na dan 23. decembra 1990. Da se je Slovenija lahko osamosvojila, je morala sprejeti številne zakone ter mednarodne pogodbe. Najpomembnejša zakona, poleg seveda Ustave, sta bila Zakon o državljanstvu Republike Slovenije ter Zakon o tujcih. S sprejetjem Zakona o državljanstvu Republike Slovenije je omogočila pridobitev slovenskega državljanstva vsem, ki so si to želeli, a so morali za državljanstvo zaprositi. Tisti, ki to niso želeli in zanj niso zaprosili, so po Zakonu o tujcih postali tujci. Slovenija je podpisnica številnih mednarodnih pogodb in dokumentov. Najpomembnejši mednarodni dokumenti s področja človekovih pravic so: Splošna deklaracija človekovih p
Keywords: izbrisani, ustavna odločba, Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, človekove pravice.
Published: 17.02.2011; Views: 2092; Downloads: 151
.pdf Full text (588,28 KB)

8.
MEDNARODNA SKUPNOST IN ČLOVEKOVE PRAVICE - INTERVENCIJA OZN, EU IN AU V DEMOKRATIČNI REPUBLIKI KONGO
Suzana Simonović, 2011, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu sem predstavila problematiko, oz. konflikt v Demokratični republiki Kongo in sicer od leta 1960, t.j. od začetka neodvisnosti, vzroke za nastanek konflikta in vlogo mednarodne skupnosti pri reševanju le-tega. Konflikt v Demokratični republiki Kongo, je umeščen v kontekst notranjih vojn, za katere je vzrok mogoče iskati predvsem v procesu dekolonializacije in v nelegalnem izkoriščaju naravnih virov. Po več desetletjih konfliktov, diktature in gospodarskega nazadovanja, je težko pričakovati stabilizacijo tako na pravnem, socialnem in gospodarskem področju, saj se država pri samostojnih poizkusih ni izkazala, zato je za pomoč zaprosila mednarodno skupnost. OZN se je v kongovski konflikt vključila že takoj po neodvisosti države in sicer z ustanovitvijo mirovne operacije ONUC, 14. julija 1960, z Resolucijo 143. Po diktaturi Mobutu Sese Seka, sta sledili še dve državljanski vojni v 90.-ih letih prejšnjega stoletja, zato je OZN, 30. novembra 1999, z Resolucijo 1279, ustanovil mirovno operacijo MONUC, ki je na območju Konga dejavna še danes, pod spremenjenim imenom MONUSCO. EU se je v reševanje konflikta vključila leta 2003, ko je izvedla vojaško operacijo ARTEMIS, ki je bila zaključena istega leta. Leta 2004, ji je sledila civilna operacija EUPOL Kinšasa, ki jo je leta 2006 nasledila operacija EUPOL DRC, katere mandat je podaljšan do 30. septembra 2011. Naslednje leto, je EU ustanovila še eno civilno operacijo, EUSEC DRC, z mandatom do 30. septembra 2012, leta 2006 pa vojaško operacijo EUFOR DRC, ki je bila istega leta tudi zaključena. V reševanje konflikta v Demokratični republiki Kongo, se je po drugi državljanski vojni, t.j. leta 1999 vključila tudi OAE, ki je sodelovala pri podpisu mirovne pogodbe v Lusaki leta 1999 in s skupno vojaško akcijo imenovano JMC. Njena naslednica AU, samostojne akcije pri reševanju konflikta v Demokratični republiki Kongo še ni izvedla, je pa izvajala opazovalne aktivnosti, pri podpisovanju premirij in ob izvedbi volitev leta 2006, sklicevala sestanke vseh udeležencev konflikta, tako na strani sprtih strani, kot na strani mednarodne skupnosti in večkrat poudarila podporo mirovni operaciji MONUC. Demokratična republika Kongo, je prostovoljno podpisala in ratificirala številne pogodbe o človekovih pravicah, vključno z Rimskim statutom mednarodnega kazenskega sodišča, kar je privedlo do napredka, vsaj na nivoju kazenskega pregona storilcev, najhujših zločinov zoper človečnost. Med njimi je tudi vodja upornikov Thomas Lubanga Dyilo, prvi obtoženec pred Mednarodnim kazenskim sodiščem, ki mu sodijo zaradi zločinov, storjenih na območju Demokratične republike Kongo.
Keywords: mednarodna skupnost, intervencija, uporaba sile, mirovne operacije, človekove pravice
Published: 24.03.2011; Views: 1964; Downloads: 272 
(1 vote)
.pdf Full text (656,17 KB)

9.
PRAVNI VIDIKI MEDNARODNEGA VARSTVA OKOLJA S POUDARKOM NA SEVERNEM JADRANU
Petra Meža, 2011, undergraduate thesis

Abstract: V diplomskem delu je obravnavana mednarodna pravna ureditev varstva okolja s poudarkom na Severnem Jadranu. V začetnem delu naloge avtorica opredeli pojem ter funkcije prava okolja. Predstavljeni so razlogi in posledice za nastanek prava okolja, v nadaljevanju naloge pa je predstavljena tudi mednarodna ureditev prava okolja, s poudarkom na aktivnostih, ki potekajo s strani mednarodnih organizacij. Med slednjimi je v ospredju delovanje Organizacije združenih narodov, posledica tega delovanja so konference s področja varstva okolja. Rezultat le teh pa so mednarodne pogodbe z veljavnostjo na svetovni ravni, pregled konferenc in mednarodnih pogodb pa je vključen v diplomsko nalogo. Prav tako avtorica predstavi in povzame delovanje Evropske unije na področju normativnega varstva okolja ter pomembnejše akte in programe, sprejete ter izvedene na tem področju. Izhajajoč iz v nalogi navedenih vsebinskih norm, ki opredeljujejo mednarodno pravo okolja, so se postopoma razvila načela mednarodnega prava varstva okolja, ki so navedena in predstavljena v nadaljevanju naloge. Pravo varstva okolja je v nalogi predstavljeno kot širok pojem, ki zajema varstvo vseh elementov okolja, poudarek naloge pa je na pravnem varstvu voda, v smislu varovanja morja in morskega okolja. Predstavljeni so najpomembnejši mednarodni predpisi s področja varstva morja, ukrepanje obalnih držav ob onesnaženju morja, predstavljen pa je tudi poseben režim zaprtih in polzaprtih morij med katere štejemo tudi Jadransko morje. V nadaljevanju je tako naloga omejena na regionalni pristop k zaščiti in varovanju morskega okoliša Severnega Jadrana, katerega si delijo tri države, Slovenija, Hrvaška in Italija. Vode Severnega Jadrana so občutljiv ekosistem v gospodarsko izjemno aktivni regiji, zaradi česar uvrščajo Severni Jadran med ogrožene dele Sredozemlja. V nadaljevanju naloge se avtorica osredotoča na okoljske obremenitve, ki najbolj pestijo omenjeno regijo, to so vnosi s kopnega, pomorski promet, postavitev plinskih terminalov v Tržaškem zalivu, prekomerni ribolov ter urbanizacija območja. Predstavljeno je soočanje držav Severnega Jadrana s problematiko onesnaževanja voda Severnega Jadrana ter normativna urejenost področja, pri čemer je poudarek na aktih sprejetih s strani Republike Slovenije ter aktih Evropske unije. Predstavljena je tudi problematika razglasitev zaščitnih ekoloških con v državah Severnega Jadrana, pri čemer avtorica ugotavlja, da prihaja do teh predvsem iz političnih in ne okoljevarstvenih razlogov. V končnem delu naloge so zajete in predstavljene aktivnosti, ki potekajo in prispevajo k izboljšanju stanja morskega okolja Severnega Jadrana ter sklepna razmišljanja avtorice v katerih je prišla do zaključka, da je med državami Severnega Jadrana premalo vzajemnega in trajnega sodelovanja, katero je ključ do ohranitve morja Severnega Jadrana ter kvalitete življenja ob njem.
Keywords: pravo varstva okolja, pravno varstvo morja, Severni Jadran, okoljske obremenitve Severnega Jadrana, ekološka cona, plinski terminali v Tržaškem zalivu
Published: 24.03.2011; Views: 2633; Downloads: 295
.pdf Full text (873,55 KB)

10.
TERITORIALNA AVTONOMIJA KOT OBLIKA VARSTVA ETNIČNIH MANJŠIN V EVROPSKI UNIJI - PRIMERJAVA JUŽNE TIROLSKE AALANDSKIH OTOKOV
Oto Skale, 2011, master's thesis

Abstract: Teritorialna avtonomija je najbolj izpopolnjena oblika manjšinske avtonomije, saj zagotavlja široke izvršne, zakonodajne in sodne pristojnosti avtonomije na določenem območju. Ker pa je ta avtonomija povezana s potencialno grožnjo po odcepitvi in predstavlja nevarnost integriteti držav, je redek pojav v mednarodni skupnosti. Posledično nima termin ustreznega mesta niti v mednarodnem pravu niti v pravu EU, saj slednje ne priznava kolektivnih manjšinskih pravic, kakor tudi ne razpolaga s standardi manjšinske zaščite v politiki EU. Manjšinsko zaščito obravnava skozi prizmo gospodarskega prava, kar je lahko problematično, saj lahko ustanavljanje skupnega trga in posebne manjšinske pravice predstavljajo konfliktne interese. Južna Tirolska in Aalandski otoki predstavljajo v EU najbolj izpopolnjene oblike teritorialnih avtonomij, zato so potencialni vzor razvoju manjšinskega varstva v Evropi. Na etnični osnovi utemeljeni avtonomiji Južne Tirolske in Aalandskih otokov imata številne podobne in različne lastnosti, ki so povezane z izvorom, razvojem, zemljepisnim položajem, etnično sestavo in političnim kontekstom. Primerjava različnih spektrov obravnavanih avtonomij (zgodovinski razvoj, avtonomne pristojnosti, finančne pristojnosti, raba jezika, odnosi z matičnim narodom itd.) nas pripelje do zaključka, da so Aalandski otoki popolnejša oblika etnične avtonomije od Južne Tirolske. Po Avtonomnem aktu iz leta 1991 imajo namreč nadzor nad praktično vsemi zakonodajnimi in izvršnimi pristojnostmi, ki zadevajo življenje na otokih in so dejansko »država v državi«. Kot tipični primer lahko navedem podatek, da je finščina v izobraževanju šele na 3. mestu, za švedščino in angleščino. Vstop Finske v EU je pokazal tudi to, kako so Aalandski otoki pridobili poseben ustavni položaj na ravni EU in se s tem zaščitili pred nezaželenimi učinki skupnega trga na njihov sistem »regionalnega državljanstva«. Južna Tirolska na drugi strani ni imela nikoli priložnosti pridobiti »posebnega evropskega statuta« za visoko raven zaščite, ki jo uživa v italijanski državi. Čezmejno sodelovanje avtonomnih skupnosti, ki jim je s pravnimi mehanizmi EU in SE dano vedno več pozornosti, sodi med prioritetne cilje nemške manjšine na Južnem Tirolskem. Evropska regija Tirolska, ki združuje avstrijsko deželo Tirolsko in italijanski provinci Južna Tirolska in Trentino, predstavlja najvišjo obliko razvoja čezmejnih struktur v okviru EU, Aalandski otoki pa so na drugi strani primarno usmerjeni v regionalne mednarodne organizacije (kot je npr. Nordijski svet).
Keywords: Južna Tirolska, Aalandski otoki, avtonomija, teritorialna avtonomija, etnična manjšina, Evropska unija, čezmejno sodelovanje
Published: 13.10.2011; Views: 1931; Downloads: 173
.pdf Full text (1,08 MB)

Search done in 0.15 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica