1. Studia Iuridica Miscellanea MMXXI2024 Opis: Monografija predstavlja kompilacijo znanstvenih del visokošolskih učiteljev, sodelavcev in doktorskih študentov s Pravne fakultete Univerze v Mariboru. Namen monografije je predstaviti tekočo znanstveno-raziskovalno dejasvnost in aktualne (delne ali končne) izsledke znanstveno-raziskovalne dejavnosti. Prispevki obravnavajo številna raznolika pravna področja, vsem pa je skupno, da nudijo izvirne zaključke, ki lahko pomembno botrujejo nadaljnjemu razvoju pravne doktrine v Sloveniji in širše.
Ključne besede: pravne študije, pravoznanstvo, pravna teorija, civilno pravo, pravo EU, procesno pravo, kazensko pravo, upravno pravo
Objavljeno v DKUM: 16.01.2024; Ogledov: 394; Prenosov: 94
 Celotno besedilo (13,12 MB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
2. Zalezovanje kot novo kaznivo dejanje : magistrsko deloPetra Žuran, 2021, magistrsko delo Opis: Izraz zalezovanje ali "stalking" označuje nezaželene vdore in vmešavanje v življenje žrtve, s strani zalezovalca. Za zalezovanje je značilno, da so vdori v zasebno sfero življenja žrtve ponavljajoči, dlje časa trajajoči in da sočasno pri žrtvi vzbujajo strah in zaskrbljenost.
Gre za vzorec vedenja, ki vključuje vsiljivo, trajno in ponavljajoče se vzpostavljanje kontaktov z žrtvijo, vključno z nadlegovanjem, ki je lahko osebno, po telefonu, preko pošiljanja sms sporočil, pisem, pošiljanja daril, dragih predmetov, čakanja pred stanovanjem, hišo, službo, poškodovanja predmetov in še bi lahko naštevali.
S takšnim vedenjem, lahko storilec žrtvi grozi ali direktno ali indirektno. Žrtev pa zaradi tega doživlja strah, nemoč, krivdo, ogroženost ali celo depresivnost.
Ravno zaradi občutljive narave problematike, katera ni prisotna samo v trenutnih družinskih razmerjih, temveč tudi širše, je bila potreba po integraciji zalezovanja kot kaznivega dejanja v KZ-1, nujna.
Ključne besede: KZ-1, nadlegovanje, kaznivo dejanje, prekršek, sankcioniranje
Objavljeno v DKUM: 28.09.2021; Ogledov: 2289; Prenosov: 336
Celotno besedilo (707,80 KB) |
3. Kazenski postopek v Republiki Sloveniji v duhu adversarnega modela : magistrsko deloMiha Horvat, 2020, magistrsko delo Opis: Kazenski postopek je mogoče poimenovati kot pravno urejen proces izpodbijanja domneve nedolžnosti obdolženca. Domneva nedolžnosti se izpodbija s pomočjo dokazov, ki so bili v postopku pridobljeni zakonito in z gotovostjo izkazujejo dejstva o (ne)krivdi obdolženca. V magistrski nalogi sem se osredotočil predvsem na vlogo državnega tožilca, obrambe in sodišča v različnih fazah adversarnega modela kazenskega procesa, s poudarkom na dokaznem postopku. Pri tem sem sproti opozarjal na ureditev slovenskega kazenskega postopka in izpostavil vprašanja, na katera bo zakonodajalec moral odgovoriti pri uvajanju morebitnih sprememb v slovenskem kazenskem procesu. Na začetku naloge sem predstavil najpomembnejša načela kazenskega postopka. Nato sem se dotaknil vprašanj glede vloge in pristojnosti subjektov (državnega tožilca, obdolženca, zagovornika, sodišča), ki nastopajo v različnih korakih ugotavljanja krivde obdolžencev. Nadaljeval sem s primerjalno pravno ureditvijo kazenskega procesnega prava, kot ga poznajo države, ki imajo podobno kazenskopravno zgodovino kot Slovenija ali predstavljajo tipičen primer modela kazenskega postopka. V zaključku sem povzel pomembne ugotovitve magistrske naloge in se opredelil do hipotez, ki sem (si) jih postavil pred pripravo naloge.
Ključne besede: učinkovita obramba in pošten postopek, enakost orožij, adversarni model kazenskega postopka, kazenski postopek v Sloveniji, vloga subjektov kazenskega postopka
Objavljeno v DKUM: 18.06.2020; Ogledov: 1604; Prenosov: 366
Celotno besedilo (1,15 MB) |
4. Inkriminacija posilstva v Sloveniji in ustreznost novih modelov soglasja kot alternative modela prisile : magistrsko deloDavid Božič, 2020, magistrsko delo Opis: V magistrski diplomski nalogi obravnavam starejši in sodobni pogled spolnega kazenskega prava, v katerem je osrednja pozornost tako z vidika zakonodaje, teorije kot slovenske sodne prakse s posameznimi primerjalnopravnimi pogledi namenjena posilstvu kot najhujši obliki kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost. Pozornost je na začetku usmerjena v kratek zgodovinski pregled, ker zgodovinsko gledano model prisile sega vse do časa rimskega prava, ko je bilo prisilno spolno nožnično občevanje stuprum violentum zajeto v relativno široko zastavljenem kaznivem dejanju, imen. nasilno zadovoljevanje spolnega nagona, do najpomembnejših zakonikov germanskih dežel, ki so pomembno vplivali na normativno ureditev kazenskega prava pri nas. V teoriji spolnega kazenskega prava, predvsem po zaslugi nemških kazenskopravnih dogmatikov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je pojem spolna samoodločba posameznika ali kar spolna samoodločba eden najvidnejših. Ta kot fenomen v zadnjih desetletjih zelo opazno prodre v ospredje kazenskopravnih dobrin spolnih kaznivih dejanj. Zdi se, da v veljavnem slovenskem Kazenskem zakoniku (KZ-1) funkcijo spolne samoodločbe posameznika opravlja pojem spolne nedotakljivosti, vendar je izraz nedotakljivost neustrezen, ker vsebinsko precej po nepotrebnem na pojmovni ravni vnaša v zakonodajo nekakšno tabuizacijo prav pri spolnosti, kar z vidika harmoničnosti, sistemskosti in logičnosti posebnega dela preseneča in moti, ker zakonodajalec pri drugih osebnih dobrinah ne govori o nedotakljivosti. Tradicionalno spolno kazensko pravo, ki temelji na modelu prisile, za obstoj kaznivega dejanja zahteva, da storilec žrtev prisili k spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu ravnanju tako, da uporabi silo in ji zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo. Prisilno ravnanje storilca mora biti na ustrezen način psevdokavzalno povezano s spolnim ravnanjem (zgodovinsko starejše »fizično nasilje« imenovano sila in zgodovinsko mlajša »grožnja [s fizičnim nasiljem]«). Model prisile od žrtve zahteva, da se storilcu upira, kjer mora biti odpor resen in ne posledica sramu ali družbeno pričakovane oblike upiranja, poznane tudi kot »simbolično upiranje«. V nasprotnem primeru kaznivo dejanje ni podano. Takšno upiranje od žrtve zahteva, da se še huje izpostavi nevarnosti, čeprav že od začetka ve, da jo bo storilec fizično nadvladal. Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini, t. i. Istanbulska konvencija, zahteva, da postane pomanjkanje soglasja »center« pravnih definicij posilstva in ostalih oblik spolnega nasilja ter tako opustijo zahtevo po uporabi (fizične) sile. Novejša modela soglasja zato zagotavljata neposredno varstvo spolne avtonomije z zahtevo po zavrnitvi (model »ne pomeni ne«) ali privolitvi (model »ja pomeni ja«). Modela ne zahtevata sile, s katero je mogoče zlomiti odpor žrtve, vendar so ti slogani lahko zavajajoči in pretirano poenostavljajo kompleksno teorijo.
Ključne besede: spolno kazensko pravo, spolni delikti, spolna samoodločba, posilstvo, spolno prisiljenje, nasilje, grožnja, privolitev
Objavljeno v DKUM: 18.06.2020; Ogledov: 1420; Prenosov: 400
Celotno besedilo (1,32 MB) |
5. Sodna ali tožilska preiskava? : magistrsko deloMojca Lešnik, 2019, magistrsko delo Opis: Vprašanje izbire med sodno preiskavo in preiskavo pod vodstvom državnih tožilcev je že leta predmet različnih razprav. Model kazenskega postopka, ki bi bil (bolj) adversaren in ki ne bi poznal instituta preiskovalnega sodnika, načela materialne resnice in instrukcijske maksime naj bi namreč bil učinkovitejši, pri čemer pa še zmeraj ni jasno, kaj naj bi učinkovitost v tem smislu sploh pomenila in v kakšnem smislu zdajšnji model postopka naj ne bi bil učinkovit.
Kar se zdi v zvezi z vprašanjem pri izbiri sodne ali tožilske preiskave pomembno, je predvsem to, da bi bilo najprej treba razjasniti sam pojem "učinkovitost" v zvezi s kazenskim postopkom in določiti, v kakšnem smislu bi moral biti kazenski postopek učinkovit. Šele na podlagi tega je mogoče sploh ugotavljati, ali ima postopek kakšne pomanjkljivosti in presoditi, ali je postopek učinkovit ali ne. Če bi se izkazalo, da postopek ni učinkovit, pa bi bilo treba ugotoviti, kakšen bi moral biti, da bi veljal za učinkovitega - ali bi torej moral biti postopek popolnoma adversaren in bi tako bilo treba zamenjati zdajšnji mešani model postopka za adversarnega ali pa so potrebne le določene spremembe oziroma prilagoditve.
Za zdaj se tako zdi primerneje lotiti se težav sistematično, po korakih oziroma bolje rečeno, po posameznih ožjih sklopih oziroma fazah, kot pa popolnoma zamenjati model postopka in v postopek uvesti tožilsko preiskavo. Tožilska preiskava bi namreč pomenila, da bi od posameznega državnega tožilca zahtevali, da hkrati deluje v kar treh različnih vlogah - da se vede kot državni organ; da je aktivna stranka v postopku in da deluje kot preiskovalec skupaj s policijo.
Težave v zvezi z uvedbo tožilske preiskave na način, kot je ta bila zamišljena v nekaterih osnutkih in predlogih sprememb kazensko-procesne zakonodaje - bodisi tako, da bi obstajala zgolj tožilska preiskava ali pa na način, da bi sodna preiskava sicer še vedno obstajala, ampak le kot subsidiarna in fakultativna faza predhodnega postopka - pa so se pokazale tudi v nejasno določenem začetku kazenskega postopka in posledično v nedoločenosti njegovega proceduralnega predmeta, v neenakih možnostih izvedbe preiskave obrambe, predvsem pa je iz pripravljalnih gradiv izhajal močno otežen oziroma celo močno podrejen položaj obdolženega v postopku v primerjavi z državnim tožilcem.
Ključne besede: Adversarnost, načelo materialne resnice, učinkovitost, predkazenski postopek, preiskava, preiskovalni sodnik, dokazni standardi, novela ZKP-N, obvezna obramba.
Objavljeno v DKUM: 10.07.2019; Ogledov: 2390; Prenosov: 440
Celotno besedilo (674,00 KB) |
6. Otrok priča - žrtev v kazenskem postopku : magistrsko deloMonika Marn, 2019, magistrsko delo Opis: Vse odrasle osebe, ki prihajajo v stik z otrokom, ki je žrtev kaznivega dejanja, so dolžne poskrbeti, da se mu po tem, ko je travmatiziran že zaradi samega kaznivega dejanja, ne povzročajo še dodatne travme, do katerih bi prišlo zaradi podoživljanja dogodka v kazenskem postopku. Kadar otrok pred sodiščem nastopa kot priča - žrtev, je navadno prav on edina relevantna priča, na podlagi izpovedbe katere bodo izdane bodisi oprostilne bodisi obsodilne sodbe. Kot priča je lahko otrok zaslišan pri katerikoli starosti, pomembno je le, da je sposoben pričati. Da bo postopek na njem pustil najmanj možnih negativnih posledic, je treba poskrbeti ne le med postopkom, ampak že prej. Brž ko se storjeno dejanje odkrije, je treba otroka na njemu primeren način temeljito informirati o tem, kaj ga čaka, ter ga na zaslišanje psihično pripraviti, kar naj bi primarno bila naloga staršev oziroma skrbnikov. Pomembno je, da čuti podporo pooblaščenca, morebitnega zagovornika in drugih oseb, ki so mu blizu, ter da se med njimi vzpostavi trden in zaupljiv odnos. Zelo pomembno, morda celo bistveno vlogo ima pri zaslišanju zasliševalec (sodnik ali drug strokovnjak), ki mora imeti čut za delo z otroki ter za način, na katerega bo zaslišanje izvedel, pri čemer je poleg strokovnega znanja pomembno tudi obvladovanje veščin komuniciranja z otroki in poznavanje odzivanja v posameznih razvojnih stopnjah. Manjše število obravnav in skrajšanje postopka, otrokom prilagojen prostor, nenavzočnost javnosti in obdolženca med zaslišanjem in prisotnost osebe, ki ji otrok zaupa, so bistveni dejavniki, ki pripomorejo k zmanjšanju sekundarne viktimizacije. Poleg tega k zmanjšanju travmatičnosti in hkrati k učinkovitosti postopka pripomorejo še za delo z otroki posebej usposobljeni strokovnjaki, večdisciplinarno sodelovanje, namenjeno celostni obravnavi otroka žrtve, uporaba orodij za zaslišanje, ki otroku pomagajo ubesediti doživeto, zasliševalcu pa lažje razumeti, sprememba dokaznih pravil ter uporaba avdiovideo tehnologije. Za ustrezno zaščito je nujno poskrbeti med postopkom in tudi po njem, še zlasti, kadar otrok ostaja povezan s storilcem.
Ključne besede: kazenski postopek, zaslišanje, otrok priča, otrok žrtev, sekundarna viktimizacija, spolna zloraba, nasilje v družini
Objavljeno v DKUM: 04.07.2019; Ogledov: 1761; Prenosov: 346
Celotno besedilo (1,02 MB) |
7. Resnica - pravica v kazenskem postopku II. : diplomsko deloNataša Pešec, 2016, diplomsko delo Opis: Hrbtenica vsakega sodnega postopka so dejstva in dokazi, ki vplivajo na ugotavljanje resnice historičnega protipravnega ravnanja. Način ugotavljanja je tisto, kar zaznamuje vsak sodni postopek in predvsem kazenskega. Ugotavljanje statusa pravne resnice ni povsem odvisno od tistega, kar se je v resnici zgodilo, ampak od pravil zakonodajalca, ki določa dokazno pravo, odvisno pa je tudi od veščin izvajanja dokazov. Razvoj pravosodnih sistemov danes kaže na mnoštvo teh pravil, institutov in akterjev, ki so vpeti v pravni postopek, posebno je pomembno delovanje teh na kazenskem področju, kjer gre za poseg v človekovo osebno svobodo.
Kakšna pravila bo zasnovala posamezna država je odvisno od njenih namenov in ciljev, ki jih država kot oblast želi doseči. Pravila in postopki, ki jih kot oblast predpiše država, kažejo na to ali ta teži k sistemu reševanja sporov med državljani ali k sistemu izvajanja državne politike.
Razumevanje delovanja takšnih pravil, postavljenih s strani države, ne moremo več obravnavati s stališča dveh zgodovinskih modelov akuzatornosti in inkvizitornosti, ampak moramo to razumevanje prikazati na sodobnih modelih delovanja pravosodja. Ti modeli postopkov, predvsem kazenskega prava slonijo na tipih državne oblasti, njene organizacijske ureditve in njene funkcije.
Prednost takšnega poznavanja sodobnih modelov pravosodja, nam da enostavno in logično razlago za uporabo točno določenih pravil, institutov ali postopkov posamezne države, hkrati pa ne prezre tudi zgodovinskega vidika, ki je prav tako logično pojasnjen. V sodobni kompleksnosti pravosodja, lahko na tak način bolje razumemo način izvajanja sodnih obravnav, uporabo določenih institutov, njihov razvoj v določenem tipu oblasti in vpetost različnih akterjev v službi postopka, ne glede na državo, v kateri se kazenski postopek izvaja.
Z vse večjim razvojem in logistiko populacije, narašča vse več različnih kaznivih dejanj, ki se v državah različno obravnavajo, vse bolj pa terjajo tudi sodelovanje ne le na mednarodni ravni ampak tudi v svetovnem merilu. Ugotovljena resnica o kaznivem dejanju v eni državi, ne bo enaka ugotovljeni resnici istega kaznivega dejanja v drugi državi. Kot prvo je zato potrebno razumevanje delovanja kazenskega pravosodja oziroma natančneje razumevanje ciljev in namenov določene države. Sodobni modeli delovanja pravosodja nam tako dajejo jasen vpogled v delovanje sodišč in njihov namen pri uporabi določenih institutov. Ker so ti modeli primerni tudi za širšo razlago obsežnih in kompleksnih sodnih postopkov, lahko služijo kot temelj razumevanja delovanja pravnega sistema tudi v prihodnosti in za katerokoli državo.
Zato sem v diplomski nalogi z opisno oziroma deskriptivno metodo, s študijem različne literature, predvsem pa Mirjana Damaške, ki predstavlja edinstven sodobni model za razumevanje pravosodja, predvsem kazenskega področja, najprej predstavila pojem reaktivistične in aktivistične države, kakšno vlogo lahko ima tip državne oblasti pri zastavljanju (kazenskih) pravil pravosodja in kaj ji daje to pravico. Nadalje sem predstavila zunanje vplive in njihove spremembe, ki so ključni pri zastavljanju pravil glede na namene in cilje države. Ti cilji pa nadalje vplivajo na delovanje pravosodja in s tem v povezavi sem predstavila mešan tip aktivističnega in reaktivističnega pravosodja. V drugem delu tretjega poglavja sem opisala posamezne tipe državne oblasti in tipe pravosodja, kakšni so njihovi vplivi pri obravnavi (protipravnega) dogodka. Tako si lahko bolj predstavljamo kako posamezni instituti delujejo v posameznih tipih državne oblasti. V poglavju štiri in pet sem predstavila ugotavljanje resnice skozi (kazenski) postopek v aktivističnih in reaktivističnih državah ter njihove postopke dokazovanja, ki so odvisni od tega ali država teži k modelu reševanja sporov ali k modelu izvajanja državne politike. Tako sem ob koncu potrdila začetno tezo diplome, da se je iskanje resnice vedno ravnalo po oblasti, ki je zastavila njene meje.
Diplomsko delo sem zaključila s sklepnimi mislimi o izrednem doprinosu Mirjana Damaške, ki je na enostaven način predstavil vpogled in razumevanje v raznolikost (kazenskih) sodnih sistemov različnih držav in s končno mislijo John H. Langbeina;
»Verjamem, da bomo v modernem kontinentalnem kazenskem postopku našli model, ki se mu ni mogoče upreti.«
Morda smo z delom Mirjana Damaške na pravi poti.
Ključne besede: kazensko procesno pravo, sodobni modeli pravosodja, aktivistična država, reaktivistična država, oblike državne oblasti, kaznivo dejanje, ugotavljanje resnice, ugotavljanje dejstev, tipi pravosodja, diplomska dela
Objavljeno v DKUM: 02.11.2016; Ogledov: 2950; Prenosov: 250
Celotno besedilo (878,53 KB) |
8. Kazenske sankcije pri malomarnem zdravljenju : diplomsko deloAlenka Platovšek, 2014, diplomsko delo Opis: V opravljanju zdravniške dejavnosti prihaja redno do napak v postopku, diagnozi ali samem zdravljenju. Naloga prava je v teh primerih, da določi, katere povzročene napake so pravno nedopustne oziroma kaznive in kakšne pravne sankcije doletijo izvršitelja. Inštitut kazenskega prava tako poskuša nuditi uteho oškodovancem ter hkrati deluje preventivno, saj želi takšne nedopustne napake preprečiti. V diplomski nalogi bom skozi sedanjo in prejšnjo kazensko zakonodajo predstavila sankcije pri zdravniških napakah in sistem reguliranja tega področja. Predstavila bom, kako in, predvsem, s katerimi zakoni in predpisi zakonodajalec ureja področje in kateri organi pri tem vse sodelujejo.
Ključne besede: kazensko pravo, zdravniška odgovornost, malomarno zdravljenje, diplomska dela
Objavljeno v DKUM: 09.04.2015; Ogledov: 2284; Prenosov: 692
Celotno besedilo (467,59 KB) |
9. Dokazna pravila kot kriterij resnice v kazenskem procesnem pravu : magistrsko deloMartina Horvat, 2015, magistrsko delo Ključne besede: kazensko pravo, resnica, dokazna pravila, dokazne prepovedi, kazenski postopek, dejansko stanje, akuzatorni-inkvizitorni in mešani postopek, dokazovanje, filozofija, kazen, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 21.01.2015; Ogledov: 2107; Prenosov: 448
Celotno besedilo (1,16 MB) |
10. Dokazni postopek na glavni obravnavi - slabosti današnje ureditve : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija VarstvoslovjeAndreja Tajnšek, 2012, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo poskuša podrobneje predstaviti glavno obravnavo in njene slabosti ter novosti, ki jih prinaša novela o ZKP. Ker je glavna obravnava javna, se namreč prav tu najbolj vidi neučinkovitost kazenskega postopka. Dokazovanje oz. dokazni postopek je eno najpomembnejših dogajanj na glavni obravnavi, zato je pomembno izvesti vse zbrane dokaze in le-te upoštevati na sodišču. Ker lahko kaj hitro posežemo v človekove pravice, pa je pomembno, da se zbiranje dokazov izvaja po zakonu. Pomembno je zbrati in izvesti dovolj dokazov, ki so verodostojni in bodo odločilno vplivali na izrek sodbe.
Bistvena novost, ki jo prinaša novela ZKP, je uvedba nove vmesne faze kazenskega postopka, in sicer po pravnomočnosti obtožnice in pred razpisom glavne obravnave, t. i. predobravnavni narok. To bo omogočalo izvedbo skrajšanih oziroma poenostavljenih oblik kazenskega postopka ter ekonomičen potek glavne obravnave. Osnovni namen tega naroka je, da se ugotovi, ali obdolženec priznava krivdo ali ne, ker bo od tega odvisen nadaljnji potek postopka.
Zelo pomembna novost je tudi uvedba sporazuma o priznanju krivde. S predlaganimi novostmi se uzakonja možnost, da se državni tožilec in obdolženec, ki bo v takem primeru obvezno moral imeti zagovornika, dogovorita, pod kakšnimi pogoji bo obdolženec pred sodiščem priznal krivdo.
Možnost sojenja v kazenskih zadevah na podlagi predhodnega dogovora med tožilcem in obdolžencem je sprejeta tudi v mnogih drugih evropskih državah.
Nekateri avtorji ocenjujejo, da se nov osnutek vrača od kontradiktornosti nazaj k inkvizitornemu kazenskemu postopku. Prav tako sem v nekaterih člankih zasledila, da naj bi imela policija in državni tožilec premoč v preiskovalnem postopku, obramba pa prešibko vlogo ter neenakost zbiranja dokaznega gradiva. Novi ZKP-1 naj bi prispeval k večji hitrosti postopka, omogočil uporabo različnih načinov obravnavanja glede na naravo zadeve in odločitev strank, prispeval k njihovi večji aktivnosti in v spremenjenem procesnem okolju zagotovil obdolžencu enako raven človekovih pravic.
Ključne besede: kazenski postopek, dokazni postopek, dokazni standardi, dokazi, dokazna sredstva, dokazne prepovedi, obravnave, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 15.10.2012; Ogledov: 3307; Prenosov: 766
Celotno besedilo (666,87 KB) |
