| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 47
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
1.
Avguštin Stegenšek (1875–1920) : ob stoletnici smrti
2020, katalog

Opis: Najmanj trije razlogi botrujejo izidu brošure, ki je tudi razstavni katalog, o dr. Avguštinu Stegenšku. To je portret mladega izobraženega in nadarjenega umetnostnega zgodovinarja, ki je deloval v Mariboru, zavzetega knjižničarja Zgodovinskega društva za Slovensko Štajersko, ki mu je zbiranje arhivskih podatkov pomenilo pravi izziv, natančno zapisovanje pa je vodilo k številnim raziskovalnim razpravam in prispevkom. Univerzitetna knjižnica Maribor hrani del Stegenškove pisne zapuščine, ki si jo prizadeva digitalizirati in jo na ta način narediti dostopno. Tretji razlog je v sodelovanju s študenti umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, s katerimi knjižnica pod mentorstvom izr. prof. dr. Marjete Ciglenečki sodeluje že vrsto let pri številnih projektih ali razstavah. Tokratno sodelovanje je začrtala stoletnica obeležitve Stegenškove smrti s prikazom njegovega obsežnega kulturnozgodovinskega opusa. Izbrane interpretacije Stegenškovih umetnostnozgodovinskih člankov ali knjig, ki so jih prispevale študentke Filozofske fakultete UM so zanimiva iztočnica za nadaljnje raziskovanje na tem področju.
Ključne besede: Avguštin, Stegenšek, stoletnica smrti, projekt, Univerzitetna knjižnica Maribor
Objavljeno v DKUM: 09.03.2021; Ogledov: 892; Prenosov: 0

2.
Opus Ivane Kobilce v interpretaciji likovnih kritikov
Tea Plaftak, 2019, magistrsko delo

Opis: Predmet pričujočega magistrskega dela je opus in značaj slikarke Ivane Kobilca (1861–1926), kakor so ju interpretirali likovni kritiki od konca 19. stoletja do današnjih dni. Rojena Ljubljančanka je večino svojega življenja in predvsem leta umetniškega ustvarjanja preživela izven rojstnega mesta. Svojo pot je iz Ljubljane kot osemnajstletna nadaljevala na Dunaju, v Münchnu, Parizu, Sarajevu in Berlinu, svoj življenjski in umetnostni krog pa sklenila v Ljubljani. Umetnica je bila od samih začetkov deležna pozornosti kritike, raziskovalcev, novinarjev, umetnostnih zgodovinarjev, umetnostnih poročevalcev in širše javnosti. Prvi del magistrske naloge se ukvarja s stanjem raziskav, ki je, glede na Kobilčino priljubljenost, zelo obsežno, saj vključuje poročanja, razmišljanja in dognanja piscev ter kritikov v več kot 130-ih letih. Zaradi obsežnosti sem stanje raziskav obravnavala kronološko, medtem ko je vsebinsko razdeljeno na dva dela: poročanje in kritika ob razstavah ter Kobilčin značaj, kakor so ga interpretirali različni pisci. Stanje raziskav je pokazalo, da so sliko o Kobilci v začetkih »ustvarjali« moški pisatelji z le redkimi izjemami. Slednje se je spremenilo z letom 1950, ko so o Kobilci začele pisati predvsem ženske. Želja umestiti Kobilco v »mrežo« točno določenega umetniškega sklopa, dogajanj ali gibanj je vseskozi prisotna. Slednja je najbolj izražena s poskusi umestitve Ivane Kobilca v sklop feministične umetnosti na prelomu 20. v 21. stoletje. V nadaljevanju sledi analiza najnovejše Kobilčine retrospektivne razstave Narodne galerije iz leta 2018 in spremljajočih kritiških besedil. Dognanja spremljajoče monografije, še zlasti pa enega izmed avtorjev, Jureta Mikuža, so bistveno pripomogla »izluščiti« najkakovostnejše poudarke kritiških razmislekov preteklih obdobij, prav tako pa se je slednja pokazala kot logično nadaljevanje in nadgradnja razstave iz leta 1979 ter poglobljene študije v spremnem katalogu, ki jo je napisala Špelca Čopič.
Ključne besede: Ivana Kobilca, Ferdo Vesel, realizem, impresionizem, kritika, kritiki, feminizem
Objavljeno v DKUM: 26.03.2019; Ogledov: 1365; Prenosov: 153
.pdf Celotno besedilo (2,72 MB)

3.
Urbanistični razvoj srednjeevropskih zdraviliških krajev. Primeri: Rogaška Slatina, Karlovy Vary, Mariánské Lázně in Františkovy Lázně
Tina Bratuša, 2018, magistrsko delo

Opis: Vsi štirje v nalogi obravnavani zdraviliški kraji (Rogaška Slatina, Karlovy Vary, Mariánské Lázně in Františkovy Lázně) so se razvili na podoben način, in sicer ob glavnem izviru zdravilne vode, okoli katerega so nato nizali drugo zdraviliško arhitekturo. Na nadaljnji urbanistični razvoj so vplivali različni dejavniki, od ozkega ustroja doline, reke, do gričevnatega sveta, močvirnatega terena ipd. V preteklosti so bili ti kraji središča, kjer so se zbirali aristokrati in intelektualci iz celotne Evrope. Skozi čas pa so se v teh kompleksih pričele kazati podobne težave. S slednjimi besedami merim predvsem na slabe konservatorske prakse znotraj zdravilišč in na zavestno rušenje pomembnih historističnih objektov ter na uvajanje modernejših zgradb v sama središča teh delikatnih urbanističnih organizmov. S takšnimi posegi so večkrat nasilno porušili harmonijo arhitekture zgodnejših obdobij ali pa jo vsaj zasenčili. Kot velika težava se zdi v vseh primerih tudi prenasičenost arhitekture, ki ogroža okoliške parke, okrasne vrtove in naravno krajino - brez teh pa naravno zdravilišče ne more biti uspešno. Edini smiselni način, da slednje spremenimo, je osveščanje javnosti o pomembnosti teh arhitekturnih kompleksov in opozarjanje stroke na spregledane težave.
Ključne besede: Urbanizem, Rogaška Slatina, Karlovy Vary, Mariánské Lázně, Františkovy Lázně, klasicizem, središčna os.
Objavljeno v DKUM: 24.08.2018; Ogledov: 1393; Prenosov: 179
.pdf Celotno besedilo (11,43 MB)

4.
Skupina DHLM
Natalija Cigut, 2017, magistrsko delo

Opis: Skupina DHLM je delovala med leti 1970–1974. Ustanovili so jo likovni umetniki, ki so izhajali iz obrobja slovenskega prostora. Prekmurje je imelo v takratnem času še vedno videz provincialnega okolja, kar se je odražalo tudi na kulturno-umetniškem področju. Ladislav Danč (1932–1979), Štefan Hauko (roj. 1935), Lojze Logar (1944–2014) in Franc Mesarič (roj. 1938) so na začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja ustanovili likovno skupino, ki je spremenila likovno dogajanje v Prekmurju. Ko so končali s študijem na Likovni akademiji v Ljubljani, so se vsi, razen Logarja, ki je nadaljeval študij na grafični specialki, vrnili v domače okolje. V iskanju lastnega likovnega izraza so se povezali v skupino, ki pa ni bila programsko zasnovana, ampak je bila ustvarjena na podlagi prijateljstva in iskanja raznolikih likovnih poti. Umetniki so skupaj razstavljali in posledično poskrbeli za zanimivo likovno dogajanje v Prekmurju in ostali Sloveniji. Skupni nastop jim je omogočil tudi večjo prepoznavnost ter možnosti nadaljnjega razstavljanja. V času njihovega ustvarjanja in osnovanja skupine so na slovenski likovni prostor iz zahoda prodirale nove likovne smeri, ki so jih v svoja dela na različne načine vključevali tudi umetniki iz skupine. Najbolj je bil pri tem dosleden Logar, ki ga je navdihnil popart. Njegova popartistična dela so pomemben segment v razumevanju poparta v Sloveniji. Logar je bil med vsemi umetniki iz skupine tudi najbolj prepoznaven, saj si je že pred ustanovitvijo skupine zagotovil pomembno mesto v slovenski likovni umetnosti takratnega časa. Logar je imel tako že pred skupnim nastopom izoblikovan likovni program, ki je vključeval vsakdanjost in popularni svet. V času delovanja skupine je Danč začel v svoja dela vključevati modernistične prvine in je naredil številna dela, ki vsebujejo ekspresionistične in simbolistične elemente. V osnovi je izhajal iz pokrajine, ki jo je upodabljal s pomočjo geometrijskih in organskih form. Hauko se je ukvarjal s figuraliko, ki ga je zanimala predvsem vsebinsko. Njegova dela so prežeta z melanholijo in temami, kot sta življenje in smrt. Mesarič je, podobno kot Logar, izhajal iz vsakdanjosti. Sprva je bil njegov likovni izraz zelo ekspresiven, kasneje pa ga je začela zanimati mestna pokrajina. Najprej je ta pokrajina sestavljena iz geometrijskih teles, kasneje pa se na njegova dela naselijo dejanski mestni prostori, ki so upodobljeni skrajno realistično. Mesarič se je s temi deli močno približal hiperrealizmu. Skupina DHLM je prenehala obstajati leta 1974. Zatem so umetniki vsak zase nadaljevali svoje likovne poti. Skupina je bila vsekakor pomembna iztočnica za njihovo nadaljnje ustvarjanje. Doprinesla jim je prepoznavnost ter jim pomagala pri izoblikovanju likovnega izraza. Skupina je pustila velik pečat v prekmurski in tudi slovenski likovni umetnosti; posledično so bili člani skupine vključeni v slovenske likovne preglede. Tudi prekmurski likovni prostor se je z njihovim delovanjem uveljavil in postal razstavno aktivnejši. Umetniki so v prekmurski likovni prostor vnesli moderne likovne tokove, hkrati pa so prispevali k večji prepoznavnosti prekmurskega likovnega dogajanja. Njihova vloga je bila vsekakor velika in si zasluži podrobno obravnavo.
Ključne besede: skupina DHLM, Ladislav Danč, Štefan Hauko, Lojze Logar, Franc Mesarič, svetovna likovna umetnost po drugi svetovni vojni, slovenska likovna umetnost po drugi svetovni vojni, prekmurska likovna umetnost 20. stoletja
Objavljeno v DKUM: 13.12.2017; Ogledov: 1802; Prenosov: 112
.pdf Celotno besedilo (3,42 MB)

5.
Aleksander Dev na Ptuju
Eva Murko, 2017, diplomsko delo

Opis: Aleksander Dev (1903—1967) je moderno usmerjen arhitekt, ki je deloval v Mariboru in bližnji okolici od tridesetih do šestdesetih let dvajsetega stoletja. Bil je eden od pionirjev mariborske moderne arhitekture v medvojnem času. Po končanem šolanju pri Jožetu Plečniku (1872—1957) v Ljubljani se je usmeril predvsem v funkcionalizem, opazijo pa se tudi odmevi ekspresionizma, stanovanjske gradnje devetnajstega stoletja in vplivi mentorja Plečnika. Njegov opus je širok in zajema predvsem stanovanjske in poslovne stavbe, počitniške koče, oblikovanje pohištva in notranje opreme, preureditev prostorov, v manjši meri tudi regulacije ulic, ukvarjanje s tipografijo. Pričujoče diplomsko delo obravnava arhitekturna dela Aleksandra, poznanega tudi pod imenom Saša, Deva na Ptuju, ki so nastala v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Za boljše razumevanje se naloga na začetku osredotoči na Devove mariborske gradnje, to so stavba Osrednjega zavoda za zavarovanje delavcev (1930—1931), Hranilnica dravske banovine (1931—1932), Gospodarska zavarovalna zadruga Drava (1937—1940) ter Hutterjev blok (1940—1941). V primerjavi z omenjenimi se drugi del naloge posveti ptujskim gradnjam, to so Brenčičeva hiša, na kateri so opazni vplivi Plečnika, funkcionalistična Jedličkova hiša, enodružinska hiša Lešnik ter adaptacija obrambnega stolpa ob Dravi v Vinarski muzej, ki stoji na Dravski ulici, za katero je Dev leta 1937 pripravil regulacijski načrt. Gre za poskus umestitve teh projektov v Devov opus, ki še do danes ni bil sistematsko obdelan in kritično analiziran.
Ključne besede: Aleksander Dev, Saša Dev, arhitektura 20. stoletja, funkcionalizem, ekspresionizem, ptujska moderna arhitektura, mariborska moderna arhitektura, Jože Plečnik, stavba Osrednjega zavoda za zavarovanje delavcev, Gospodarska zavarovalna zadruga Drava, Hranilnica dravske banovine, Hutterjev blok, Brenčičeva hiša, Jedličkova hiša, Vinarski muzej Ptuj
Objavljeno v DKUM: 20.10.2017; Ogledov: 2887; Prenosov: 259
.pdf Celotno besedilo (7,48 MB)

6.
Mednarodni kiparski simpozij Forma prima Krapina (Hrvaška)
Kristina Majcen, 2017, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga se posveča Mednarodnemu kiparskemu simpoziju Forma prima Krapina, ki jev obdobju med letoma 1976 in 1982 vsakoletno potekal na hribu Josipovac zraven Muzeja krapinskih neandertalcev v mestu Krapina na Hrvaškem. V uvodnem delu diplomske naloge bom na kratko predstavila fenomen kiparskih simpozijev s poudarkom na prvem mednarodnem srečanju v St. Margarethnu v Avstriji, potem pa se osredotočila na kiparski simpozij Forma prima. V nalogi je zgodovinski potek sedmih simpozijev podan kronološko. Temu sledi kataloški pregled vseh 38 skulptur, fotografije omenjenih del, vključno z osnovnimi podatki in interpretacijami ter umestitvami v umetniški opus določenega ustvarjalca.Biografski podatki posameznih umetnikovso na koncu naloge. Zaradi variiranja kakovosti umetniške izvedbe sta podana tudi kategorizacija in ovrednotenje vseh del.
Ključne besede: - kiparski simpoziji/kiparska srečanja/kiparske kolonije - Krapina - Josipovac - Međunarodni kiparski simpozij Forma prima Krapina - Muzej krapinskih neandertalaca - Galerija grada Krapine
Objavljeno v DKUM: 20.10.2017; Ogledov: 1731; Prenosov: 130
.pdf Celotno besedilo (11,57 MB)

7.
Grafična mapa Oroslan: alternativne umetniške prakse v Prekmurju v 80-ih letih
Nastja Skušek, 2017, diplomsko delo

Opis: Osrednja tema diplomskega dela je poskus orisa dogajanja na alternativni umetniški sceni osemdesetih let v Prekmurju. Osredotočila sem se predvsem na grafično mapo Oroslan, ki je nastala v okviru Kluba Mladih Murske Sobote. Glavno vlogo pri njenem nastanku so imeli Janez Balažic, Feri Lainšček in Milivoj Roš. Preko grafične mape je bila raziskana tudi širša alternativna kulturna scena Prekmurja v osemdesetih letih. Predstavljen je tudi oris alternativnega dogajanja drugod po Sloveniji, s poudarkom na Ljubljani, kot centru alternativne umetnosti osemdesetih let, Mariboru ter Slovenskih Goricah z okolico, ki sta v bližini Prekmurja in tako z njim delita določene skupne kulturne smernice. Zaradi slabe dokumentiranosti alternativnega umetniškega dogajanja v osemdesetih letih so bili v diplomskem delu uporabljeni predvsem primarni viri v obliki intervjujev in pričevanj nekdanjih članov Kluba Mladih, ki so sodelovali pri dotičnih projektih. Tudi dokumentirano slikovno gradivo v večji meri izhaja iz osebnih arhivov članov. Po pričakovanjih, poglobljen vpogled v dogajanje na umetniški sceni v Prekmurju v osemdesetih letih pokaže, da se je tudi tukaj vzpostavilo pestro alternativno umetniško dogajanje, katerega rezultat je nezanemarljivo število kvalitetnih umetniških produktov in dogodkov, ki so neposredno vplivali tudi na dogajanje v uradnih kulturnih ustanovah Murske Sobote.
Ključne besede: Oroslan, Klub Mladih Murska Sobota, alternativna umetnost, osemdeseta leta, Gledališče MI, Književna mladina Murska Sobota, Janez Balažic, Feri Lainšček, Milivoj Roš.
Objavljeno v DKUM: 19.10.2017; Ogledov: 1392; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (4,16 MB)

8.
Rastline v osemnajstem zvezku Iconothece valvasoriane
Katarina Kumprej, 2017, diplomsko delo

Opis: Janez Vajkard (Johann Weichard) Valvasor se je rodil leta 1641 v Ljubljani in je umrl leta 1693 v Krškem. V njegovih delih zaznamo veliko raziskovalne vneme in ljubezni do domače zemlje, torej Kranjske, kar je tudi vodilo do ustanovitve grafične delavnice leta 1678. Delavnico je ustanovil po tem, ko se je ustalil na gradu Bogenšperk, ki ga je leta 1672 kupil od barona Franca Alberta Kajzla. Na grad je povabil razne risarje in bakrorezce, ki so pod njegovim vodstvom ustvarjali dela v okviru različnih tematik. Najvidnejši povabljeni risarji in bakrorezci so: Almanach, Justus van der Nypoort, Johann Wiriex, Pavao Ritter Vitezović, Peter Mungerstorff, Andrej Trost, Mihael Stangl, Matija Greischer, Jernej Ramschissl in Janez Koch. Za Valvasorja so izdelovali grafike, ki jih je kasneje vključeval v svoja knjižna dela. Valvasor je bil tudi zbiralec grafičnih listov in risb. Leta 1685 jih je dal zvezati v osemnajst zvezkov, od katerih se jih je do danes ohranilo sedemnajst. Dragoceno zbirko hranijo v Arhivu Republike Hrvaške v Zagrebu v okviru Bibliothece Metropolitanae, v Sloveniji pa je dostopna kot faksimile z naslovom Iconotheca Valvasoriana. Večino materiala za ikonoteko je Valvasor našel na svojih potovanjih, medtem ko je osemnajsti zvezek v celoti posvečen rastlinam in živalim Kranjske. V XVIII. zvezku ikonoteke so akvareli, ki jih je naslikal zaenkrat še neznani avtor, po vsej verjetnosti pa jih lahko pripišemo Valvasorju ali enemu izmed njegovih sodelavcev. Rastline, upodobljene v osemnajstem zvezku Iconothece Valvasoriane so bile naslikane takoj za tem, ko so bile odtrgane, in večino jih še danes najdemo v okolici gradu Bogenšperk. Akvareli so naslikani izredno spretno, vse povezuje modro-siva senca, rastline in živali pa so zlahka prepoznane. Obstaja možnost, da se je avtor pri nastajanju akvarelov opiral na dela Jacoba Hoefnagla, saj so njegove grafike rastlin in živali, ki jih je hranil v svoji zbirki, dobro služile kot predloge za mnoge slikarje.
Ključne besede: Janez Vajkard Valvasor, Iconotheca Valvasoriana, Bogenšperk, grafična delavnica, rastline na Kranjskem, akvareli, Hoefnagel
Objavljeno v DKUM: 20.09.2017; Ogledov: 1607; Prenosov: 241
.pdf Celotno besedilo (4,78 MB)

9.
POHOD XIV. DIVIZIJE V LIKOVNIH UPODOBITVAH IN JAVNIH SPOMENIKIH
Tina Lovrec, 2016, magistrsko delo

Opis: Vrhovni komandant narodnoosvobodilne vojske (NOV) in partizanskih odredov (PO) Jugoslavije, Josip Broz Tito (1892–1980), je novembra 1943 prvič predlagal, da bi na Štajersko poslali vojaško pomoč z namenom pospešitve narodnoosvobodilnega gibanja, mobilizacije in vojaške ter politične okrepitve slovenskega ozemlja. Za težavno nalogo je bila izbrana XIV. divizija, ki se je januarja 1944 iz Suhorja v Beli krajini odpravila na svoj legendarni pohod. Zaradi prejšnjih neuspelih prehodov čez reko Savo je divizija na Štajersko odšla po daljši in varnejši poti preko Hrvaške. Po mesecu dni so 6. februarja 1944 pri Sedlarjevem prekoračiti Sotlo in ponovno stopili na slovensko ozemlje. Pred njimi je bil eden najtežavnejših pohodov v zgodovini narodnoosvobodilnega boja (NOB). XIV. divizije sovražnik na njenem pohodu ni uspel pokončati, na kar opozarja dejstvo, da se je po koncu nemške ofenzive februarja 1944 ponovno zbrala, reorganizirala ter dodatno okrepila za nove borbe. V magistrskem delu je podrobneje prikazan celoten pohod XIV. divizije na Štajersko, od priprav na pohod do zaključnih akcij divizije v februarju 1944. Moj prispevek je zgolj kratek opis pohoda, delovanja XIV. divizije na Štajerskem in njene vloge v NOB. Osrednja tema so javni spomeniki, spominska znamenja, grobovi in grobišča kot tudi spominske plošče, posvečene XIV. diviziji in dogodkom z znamenitega pohoda; vsi opisani pomniki so bili sistematično pregledani in evidentirani. Izpostavljeni so tisti spomeniki in spominska obeležja, ki opominjajo na prelomne dogodke s pohoda ter borce XIV. divizije. Hkrati so omenjeni tudi drugi pomniki, ki jih lahko povežemo z omenjeno divizijo. Spominska obeležja so obravnavana po krajih, po katerih se je februarja 1944 gibala XIV. divizija, opremljena z osnovnimi podatki ter opisi. Spomenikom z večjo likovno vrednostjo sem namenilo nekoliko več pozornosti. V obdobju NOB so se izoblikovale določene kultne osebnosti, ki jih še danes povezujemo s prelomnimi dogodki iz slovenske osvobodilne vojne. V okviru raziskovanja XIV. divizije sem tako izpostavila dve vidnejši osebnosti: divizijskega fotoreporterja Jožeta Petka (1912–1945) in vodjo kulturniške skupine XIV. divizije Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944). Ker je fotografija postala pomemben dokument o okoliščinah in grozodejstvih spopadov, sem v delo vključila še nekaj fotografij, ki jih je Petek posnel na pohodu. Izbrani posnetki divizijskega fotoreporterja vsebinsko dopolnjujejo izbrane spomenike in spominska obeležja. V zgodovini postavljanja javnih spomenikov na Slovenskem predstavlja 20. stoletje pomembno obdobje, saj smo v tem času dobili nešteto spominskih obeležij, s pomočjo katerih se je pomembno oblikovala naša narodna identiteta. Po letu 1945 in vse do srede sedemdesetih let je bilo postavljeno veliko število spomenikov NOB, katerih recepcija pa je v zadnjem obdobju na pomembni preizkušnji. Izbrani primeri spomeniških obeležij, posvečenih XIV. diviziji, nas opominjajo na vlogo, ki jim je pripisana v okviru kolektivnega spomina in memorialne dediščine.
Ključne besede: XIV. divizija, NOB na Štajerskem, javni spomeniki, spominska obeležja, fotografija, Jože Petek, Karel Destovnik - Kajuh, kolektivni spomin, memorialna dediščina.
Objavljeno v DKUM: 09.12.2016; Ogledov: 2312; Prenosov: 259
.pdf Celotno besedilo (6,86 MB)

10.
Erotika v sodobni slovenski fotografiji. Fotografija v razstavni dejavnosti in arhivu galerije Račka
Tanja Kerić, 2016, diplomsko delo

Opis: Umetnost se je z območjem erotike srečala že v pradavnini in do današnjega časa s pojmom vzpostavila poseben odnos, integriran v številnih vlogah in oblikah, ki se še vedno spreminja, oblikuje in gradi. V obdobju zadnjih desetih let zaznavamo povečano zanimanje za erotično umetnost, predvsem fotografijo, ki zaradi svoje priročnosti in dostopnosti pridobiva tako na ustvarjalcih kot njihovi publiki. V diplomski nalogi je predstavljena sodobna slovenska erotična fotografija na podlagi analiziranih opusov umetnikov Rajka Bizjaka, Roberta Hutinskega, Tomaža Milača in Mateja Čepina, katerih delo je prav tako povezano z obravnavano celjsko erotično galerijo Račka. Na podlagi ugotovitev lahko sklepamo, da se je tovrstna umetniška kategorija pri nas razvijala precej počasneje kot drugod po Evropi, kar se danes kaže v skromnejši in preprostejši produkciji. Kljub temu gre za posebno vejo umetnosti, ki se na slovenskih tleh odraža z raznolikostjo in unikatnostjo oblik izražanja.
Ključne besede: erotika, pornografija, erotična fotografija, galerija Račka, Rajko Bizjak, Robert Hutinski, Tomaž Milač, Matej Čepin
Objavljeno v DKUM: 22.09.2016; Ogledov: 1873; Prenosov: 195
.pdf Celotno besedilo (4,37 MB)

Iskanje izvedeno v 5.36 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici