1. Študij vezave peptidov na Fc regije protitelesŽan Smrekar, 2023, magistrsko delo Opis: Z uporabo računalniških pristopov in simulacij lahko uspešno modeliramo interakcije, ki so ključne pri razumevanju delovanja in razvoju novih zdravilnih učinkovin. Tekom razvoja se pojavljajo novi razredi peptidnih zdravil. Peptidi so sestavljeni iz verig aminokislinskih preostankov in zajemajo prednosti tako majhnih molekul kot tudi tarčno specifičnost večjih struktur, kot so proteini. Za načrtovanje novih potencialnih struktur peptidov smo tako uporabili računalniške in bioinformacijske pristope, kot je molekulsko sidranje. V magistrski nalogi smo se osredotočili na Fc regijo protiteles kot receptor. Načrtovali in identificirali smo potencialne tetrapeptide s strukturo, ki je podobna eksperimentalnim podatkom.
Problema smo se lotili s pomočjo računalniških programov. Ustrezni receptor smo pridobili na prosto dostopnem spletnem mestu https://www.rcsb.org/ (PDB ID: 5U52), za pripravo knjižnice struktur tetrapeptidov in analizo rezultatov smo uporabili analitično platformo KNIME, za molekulsko sidranje smo uporabili programsko opremo CmDock in za grafični vpogled ciljnih struktur računalniški program PyMol.
Ključne besede: peptidi, Fc regija, molekulsko sidranje, KNIME Analytics Platform, PyMol, peptidno sidranje
Objavljeno v DKUM: 25.05.2023; Ogledov: 50; Prenosov: 7
 Celotno besedilo (2,74 MB) |
2. Adsorpcija poliakrilne kisline (paa) na površino kalcijevega karbonataAlen Kostevc, 2023, diplomsko delo Opis: Cilj te naloge je bil preučiti adsorpcijo poliakrilne kisline na površino kalcijevega karbonata. Najprej smo opisali mehanizem adsorpcije poliakrilne kisline na površino kalcijevega karbonata in nato tudi mehanizem dispergiranja delcev v suspenziji. Proces adsorpcije smo potem preučevali s polielektrolitskimi titracijami, katerih rezultate smo pretvorili v količino prostega dispergenta v suspenziji in iz tega še v količino vezanega dispergenta na površino minerala. Na podlagi teh dveh količin smo konstruirali adsorpcijske izoterme. Obliko teh izoterm smo opisovali z Langmuirjevo teorijo adsorpcije. Z uporabo te teorije smo ovrednotili vpliv preiskovanih faktorjev na adsorpcijo. Faktorji, katere smo preučevali, so bili suha snov kalcijevega karbonata v suspenziji, vpliv sušenja suspenzije po dispergiranju, molska masa dispergenta in stopnja nevtralizacije dispergenta, oz. pH dispergenta. Najprej smo pa ovrednotili ponovljivost adsorpcijske izoterme. Rezultati eksperimentov so pokazali, da pri suhi snovi kalcijevega karbonata v suspenziji in pri sušenju suspenzije nismo zaznali vidnih trendov sprememb pri adsorpciji. Eksperiment z molsko maso dispergenta je pokazal, da je že standardno izbrani dispergent z srednjo vrednostjo molske mase v našem eksperimentu najoptimalnejši za adsorpcijo zaradi več aktivnih mest na daljši verigi ter omejitve hidrodinamičnega radija. Zadnji eksperiment stopnje nevtralizacije je pokazal jasen trend vpliva na adsorpcijo. Dokazali smo, da z večanjem stopnje nevtralizacije dispergenta oz. z večanjem pH-ja dispergenta učinkovitost adsorpcije pada. Več imamo prostega dispergenta v suspenziji in manj vezanega dispergenta na površino minerala. Zaključimo lahko, da ima stopnja nevtralizacije dispergenta negativen vpliv na učinkovitost adsorpcije.
Ključne besede: Adsorpcija, dispergiranje, polielektrolitska titracija, PAA, kalcijev karbonat
Objavljeno v DKUM: 25.05.2023; Ogledov: 26; Prenosov: 4
Celotno besedilo (2,24 MB) |
3. Kvantno mehansko proučevanje molekularnih mehanizmov karcinogeneze in njeno preprečevanje z naravnimi spojinamiEva Španinger, 2022, doktorska disertacija Opis: Povzetek
Dasiravno obdobje intenzivnega preučevanja raka traja že dobro stoletje, nam še vedno ni obrodilo odgovorov na številna ključna vprašanja o nastanku raka (karcinogenezi), dejavnikih, ki vplivajo na njegovo napredovanje; in seveda kako ga uspešno zdraviti brez ali s kar najmanj stranskimi učinki. Vsled navedega nam ni manjkalo povodov, da se lotimo preučevanja raka s povsem drugačnim, sodobnejšim in varnejšim pristopom.
Preučevanja karcinogeneze oziroma njenih molekularnih mehanizmov smo se v doktorskem delu lotili s pomočjo računalniških metod osnovanih na kvantni kemiji oziroma kvantni mehaniki. In silico pristop k preučevanju molekularnih mehanizmov za razliko od številnih drugih namreč ne predstavlja zdravstvenega tveganja.
Najprej smo izvedli simulacije reakcije alkilacije in acilacije karcinogena β-propiolaktona z genetskim materialom oziroma posameznimi DNK bazami (adeninom, citozinom, gvaninom in timinom). Uporaba posameznih baz nam je olajšala in pospešila izračune ter omogočila, da smo spoznali, katera so ranljivejša mesta našega dednega materiala in najverjetnejša tarča kemijskih karcinogenov. Za širši in podrobnejši vpogled v molekularne mehanizme karcinogeneze smo preučili tudi mehanizme reakcij karcinogena akrilonitrila z DNK bazami.
Kasneje smo z enakimi metodami izvedli tudi reakcije karcinogena β-propiolaktona s snovmi z antikancerogenim delovanjem kamor spadajo glutation (telesu naravni lovilec) in nekatere polifenolne spojine, ki bi glutation lahko potencialno nadomestile in tako preprečile karcinogenezo. Tako smo pokazali, da lahko z računalniškimi metodami na temeljih kvantne kemije ne le preučujemo karcinogenezo, ampak tudi iščemo potencialne kandidate za njeno preprečevanje in celo zdravljenje. V disertaciji smo obsežno predstavili številne naravne spojine skupaj z njihovimi odkritimi biološkimi mehanizmi antikancerogenega delovanja in prednostmi njihovega zaužitja, med katerimi so številni polifenoli, kakor tudi nekatere naravne spojine iz hmelja, čigar uporaba sega ne samo stoletja, temveč celo tisočletje nazaj. Dandanes pa se počasi oživlja uporaba hmelja tudi v zdravstvene namene in ne zgolj v prehranske.
Nenazadnje pa nas je zanimalo tudi ali lahko s pomočjo simulacij molekulske dinamike, ki prav tako spadajo med računalniške metode parametrizirane na kvantni mehaniki, preučujemo tudi posledice karcinogeneze, v našem primeru polimorfizmov posameznega nukleotida. Za razliko od večine znanstvene srenje smo hodili po manj raziskanem terenu, saj smo se odločili preučiti vpliv regulatornega polimorfizma posameznega nukleotida (rSNP-ja) iz nekodirajočega področja genoma na vezavo transkripcijskega faktorja vpletenega v ekspresijo specifičnega gena oziroma na regulacijo genske ekspresije tega gena. Nekodirajoči del genoma je še vedno zelo slabo raziskan, čeprav tudi asociacijske študije na celotnem genomu (GWAS) nakazujejo na to, da so tudi polimorfizmi locirani na nekodirajočem delu genoma povezani s povečanim tveganjem za nastanek raka. Dokazali smo, da je s tovrstnim pristopom mogoče preučevati rSNP-je in osvetlili številne ovire na poti k uspešnejšemu in vsestranskemu preučevanju raka, ki lahko v bodoče postanejo nove priložnosti in nova področja raziskav o raku.
Doktorsko delo tako zaobjema vse faze raka od njegovega preprečevanja, preko karcinogeneze (nastanka) in preučevanja njenih posledic, vse do zaviranja karcinogeneze ter nenazadnje naravnega zdravljenja raka. S preučevanjem mehanizmov nastanka raka se lahko bolje seznanimo s samo boleznijo in jo posledično, če že ne preprečimo, lahko vsaj ustrezneje zdravimo. Utiramo torej pot k uspešnejšemu preprečevanju in zdravljenju raka z manj ali celo brez stranskih učinkov.
Ključne besede: rak, karcinogeneza, kvantna mehanika, molekulska dinamika, polifenoli, hmelj
Objavljeno v DKUM: 07.12.2022; Ogledov: 235; Prenosov: 47
Celotno besedilo (5,33 MB) |
4. Tvorba koordinacijskih spojin galne kisline z bakrovimi in aluminijevimi ioni : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeAjda Raj Miloševič, 2022, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu smo ugotavljali, kakšna je stehiometrijo koordinacijske spojine, nastale med galno kislino in Cu(II) ioni ter galno kislino in Al(III) ion. Opazovali smo tudi vpliv pH na koncentracijo nastale koordinacijske spojine. Pomerili smo UV/Vis-spektre galne kisline, raztopine Cu(II)) ionov ter raztopie Al(III) ionov ter jih primerjali s spektri raztopin mešanice galne kisline in Cu(II) ali Al(III) ionov. Pri skupni koncentraciji serije raztopin galne kisline in Cu(II) ionov c=1∙10-3 mol∙L-1 pri valovni dolžini λ=335 nm in skupne koncentracije serije raztopin galne kisline in Al(III) ionov c=2∙10-4 mol∙L-1 pri valovni dolžini λ=297 nm smo izrisali Jobova diagrama pri uporabi pufrov z različnimi vrednostmi pH. Rezultat Jobovega diagrama je bila stehiometrijo spojin med galno kislino in kovinskimi ioni. Pri vezavi galne kisline s Cu(II) ioni nismo mogli potrditi ali gre za stehiometrijo 1:1 ali 1:2 (pH=5,50), prav tako stehiometrije nismo mogli potrditi pri vezavi galne kisline in Al(III) ionov (pH=4,50), kjer se je nakazovalo da en Al(III) ion veže en do dve molekuli galne kisline, medtem ko gre pri pH=5,50 za vezavo v razmerju 1:1
Ključne besede: galna kislina, Cu(II) ioni, Al(III) ioni, Jobov diagram, koordinacijska spojina
Objavljeno v DKUM: 03.11.2022; Ogledov: 183; Prenosov: 27
Celotno besedilo (1,49 MB) |
5. Študij deskriptorjev molekulske oblike protibakterijskih učinkovin : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeDeniz Agačević, 2022, diplomsko delo Opis: Pomembnost bakterijske odpornosti iz dneva v dan narašča, opazimo pa tudi razmeroma večje
število mehanizmov antibiotične rezistence, zato je raziskovanje novih protibakterijskih spojin
ključnega pomena. V sklopu tega diplomskega dela smo primerjali kemijski prostor obstoječih
protibakterijskih učinkovin s kemijskim prostorom učinkovin z ostalimi indikacijami.
Rezultati dela lahko tako pomagajo pri razvoju novih antibiotikov in pri razumevanju razlik
med antibiotiki in ostalimi zdravilnimi učinkovinami v kontekstu molekulskih deskriptorjev,
ki opisujejo obliko same molekule.
V okviru diplomske naloge smo, računajoč kemijske parametre in lastnosti, primerjali seta
podatkov o antibiotikih in ostalih zdravilnih učinkovinah. Uporabljali smo PMI (angl.
principal moment of inertia/ glavni vztrajnostni moment) izpeljane lastnosti kot molekulske
deskriptorje, ki matematično opišejo obliko molekule. Primerjali smo tudi izračun PMI
izpeljanih molekulskih deskriptorjev pri uporabi 2D, 3D in geometrijsko optimiziranih
konformacij molekul ter primerjali, kako različni vhodni podatki vplivajo na izračun PMI
izpeljanih lastnosti. Opazovali smo trende oblike molekul antibiotikov in ostalih zdravilnih
učinkovin (lahko so sferične, paličaste oblike ali oblike diska), kjer smo ugotovili, da večina
zdravilnih učinkovin spada med paličasto obliko in obliko diska. Na koncu smo primerjali
kemijska prostora antibiotikov in ostalih učinkovin ter statistično ovrednotili razlike med
izbranima razredoma spojin
Ključne besede: antibiotik, bakterijska rezistenca, protibakterijske učinkovine, kemijski
prostor, kemijski deskriptorji, PMI deskriptorji
Objavljeno v DKUM: 02.11.2022; Ogledov: 176; Prenosov: 31
Celotno besedilo (2,69 MB) |
6. Vpliv velikosti delcev kalcijevega karbonata na lastnosti papirja za inkjet : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeSimon Zadravec, 2022, diplomsko delo Opis: Optične lastnosti pigmentov, ki se uporabljajo za premazovanje papirjev so povezane z njihovo morfologijo. Sipanje svetlobe skozi premazano plast je odvisno od porazdelitve velikosti delcev pigmenta. V diplomskem delu je obravnavan učinek delcev različnih velikosti pigmentov kalcijevega karbonata na optične ter tiskarske lastnosti končnega premazanega papirja. Uporabljeni so bili različno veliki delci za premazovanje osnovnih papirjev. Študija je bila izvedena pri istih masah premaza. Uporabili smo proizvode suspenzij kalcijevega karbonata iz redne proizvodnje, katerim smo izmerili velikost delcev. Nato smo dodali veziva škrob in lateks, kovezivo kalcijev stearat in pa optično belilo optiblank. Mešanice smo razredčili tako, da je bila vsebnost suhe snovi približno enaka v vseh suspenzijah. Izmerili smo optične lastnosti papirja in ovrednotili tisk z inkjet in laserskim tiskalnikom. Ugotovili smo, da ima velikost delcev in porazdelitev velikosti velik vpliv na barvo premaza, reologijo in lastnosti premazanega papirja. Rezultati kažejo na to, da se sijaj površine papirja izboljšuje z manjšanjem širine porazdelitve velikosti delcev, prav tako pa manjši srednji premer zrn vodi do boljšega sijaja. Na svetlost ima večji vpliv razpon porazdelitve, enako velja za optično lastnost beline, razlika je samo v tem, da se belina po glajenju papirja nekoliko zmanjša, svetlost pa ravno obratno. Opaciteta se viša z manjšanjem razpona, tako vzorec z najožjo porazdelitvijo preseva najmanj svetlobe. Vpliva na kvaliteto tiska z inkjet tiskalnikom nismo videli, saj vsi vzorci spadajo v enak razred kvalitete, je pa bila videna sprememba v kontrastu natiskanih 2D kod. Nekoliko slabši kontrast je opažen pri vzorcih papirja premazanih s suspenzijami, ki vsebujejo monodisperzne delce.
Ključne besede: kalcijev karbonat, inkjet tisk, optične lastnosti, tiskarske lastnosti, porazdelitev velikosti delcev
Objavljeno v DKUM: 21.09.2022; Ogledov: 195; Prenosov: 42
Celotno besedilo (2,50 MB) |
7. Koordinacijske spojine elagitaninov z železovimi(II) ioni: vpliv strukture in pH : magistrsko deloFranjo Frešer, 2022, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu smo proučevali vpliv strukture elagitaninov in pH-ja na stehiometrijo in konstante formacije koordinacijskih spojin elagitaninov in železovih(II) ionov. Za to smo izbrali tri elagitanine: veskalin, kastalin in kastalagin. Veskalin in kastalin smo najprej izolirali iz vodnega ekstrakta kostanjevega lesa z uporabo preparativne tekočinske kromatografije visoke ločljivosti. Po končani izolaciji in karakterizaciji smo pokazali, da so izbrani elagitanini stabilni pri pH-jih nižjih od 7,39. Z uporabo UV/Vis-spektroskopije smo spremljali spreminjanje vrednosti absorbanc elagitaninov v odvisnosti od pH-ja medija ter s tem določili njihove konstante disociacije. Za vsako od proučevanih spojin smo v pH območju 3,50–5,51 pomerili UV/Vis-spektre pri različnih razmerjih med množinskimi koncentracijami elagitanina in Fe(II) ionov ter z uporabo Jobove metode določili stehiometrijo nastalih koordinacijskih spojin (1:2 pri reakciji veskalina ali kastalina s Fe(II) ioni ter 1:3 pri reakciji kastalagina s Fe(II) ioni). Pri vseh reakcijah se je pH medija nekoliko znižal, kar nakazuje, da pri tvorbi koordinacijskih spojin pride do deprotonacije fenolnih hidroksilnih skupin. Predpostavili smo dva modela, ki smo ju globalno prilegali eksperimentalnim točkam Jobovih diagramov. Pri modelu A smo predpostavili zaporedno ravnotežno reakcijo elagitanina s Fe(II) ioni, medtem ko smo pri modelu B v enako reakcijo vključili protolitsko ravnotežje elagitanina, ki smo ga določili s spremljanjem njegovih kislinsko-bazičnih lastnosti. S prileganjem modelnih funkcij k eksperimentalnim rezultatom smo določili molarne absorpcijske koeficiente, konstante formacije koordinacijskih spojin in iz njih standardne reakcijske Gibbsove proste energije. Z modeli smo izračunali množinske deleže tvorjenih koordinacijskih spojin ter ravnotežne množinske deleže elagitaninov in Fe(II) ionov. S primerjavo pridobljenih rezultatov smo pokazali, da kastalagin kelira največ Fe(II) ionov iz pripravljenih raztopin, medtem ko jih veskalin in kastalin manj, pri čemer so njune vrednosti podobne.
Ključne besede: elagitanini, železovi(II) ioni, koordinacijske spojine, Jobova metoda, UV/Vis-spektroskopija, modeliranje
Objavljeno v DKUM: 19.09.2022; Ogledov: 232; Prenosov: 50
Celotno besedilo (5,89 MB) |
8. Izolacija naravne spojine iz hmelja in določitev vrednosti pKa : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeMatej Keber, 2022, diplomsko delo Opis: Navadni hmelj oziroma Humulus lupulus je dvodomna zelnata trajnica. Industrijsko ga pridelujemo zaradi storžkov, ki v lupulinskih žlezah vsebujejo mnoge za pivovarstvo in medicinsko pomembne spojine. Zaradi njih je hmelj zanimiv za razvoj prehranskih dodatkov in zdravil za inhibicijo sodobnih bolezni. Takšne so npr. α-kisline, ki jih bomo poleg ksantohumola v nalogi izolirali.
Da je spojina sploh potencialno uporabna kot zdravilo oziroma prehranski dodatek, je potrebno vedeti kako jo bo organizem sprejel in metaboliziral. To proučuje farmakokinetika, na katero vpliva tudi pomembna fizikalno kemijska lastnost imenovana konstanta disociacije (pKa). Vrednost te konstante nam pove, kakšna je protoniranost molekul pri različnih pH vrednostih. Poznavanje te konstante je prikladno ne samo za področje farmakokinetike, ampak tudi za optimizacijo pogojev shranjevanja molekul ter za izračune v računski kemiji.
V nalogi smo izolirali α-kislino imenovano kohumulon ter ji določili pKa vrednosti. Na začetku smo iz hmeljevih storžkov ekstrahirali ekstrakt. Iz ekstrakta smo nato s tehnikami hitre in preparativne kromatografije ločili kohumulon. Po vsaki ločbi smo čistost spremljali z analiznim HPLC. Dobili smo 460 mg kohumulona 92 % kromatografske čistosti pri valovni dolžini 280 nm.
Izoliranemu kohumulona smo z UV-Vis spektrofotometrom pomerili spekter pri različnih pH vrednostih. Pri nižjih pH vrednostih je zaradi slabe topnosti kohumulona v vodi prišlo do obarjanja. Poskus smo ponovili z 10 % dodatkom metanola in tako rahlo izboljšali topnost. Meritvam smo na podlagi teoretično izpeljane enačbe prilegali modelne vrednosti in kot rezultat dobili pKa vrednosti.
pKa1 vrednost smo v vodni raztopini določili kot 3,9; ob dodatku metanola pa 4,2. Drugo pKa2 pa smo določili v vodni raztopini kot 10,9. Po naših podatkih smo sploh prvi, ki smo določili pKa2 vrednost kohumulonu.
Ključne besede: hmelj, α-kisline, kohumulon, preparativni HPLC, pKa, UV-Vis spektroskopija
Objavljeno v DKUM: 19.09.2022; Ogledov: 223; Prenosov: 39
Celotno besedilo (4,47 MB) |
9. Eksperimentalna raziskava rumenenja PVC : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnjeDavid Tian Hren, 2022, diplomsko delo Opis: Poli(vinil klorid) oz. PVC je enostaven polimer pripravljen iz vinilkloridnega monomera s prosto radikalsko polimerizacijo. Sinteza polimera ter njegovi materiali so relativno poceni. PVC ni možno samostojno obdelati zaradi njegove zelo nizke termične stabilnosti ter visoke viskoznosti. Zato je potrebno polimeru dodati številne dodatke, da dobimo širok in raznolik nabor lastnosti. Zaradi možnosti širokega nabora lastnosti je PVC-ju omogočena široka uporaba.
PVC ima slabo toplotno in svetlobno stabilnost. Podvržen je hitremu avtokatalitskemu dehidrokloriranju. Odcepitev HCl od polimernega ogrodja slabo vpliva na njegove lastnosti. PVC-ju se zaradi tega dodajajo številni dodatki. Eden najpomembnejših dodatkov za PVC so polnila, ki so se včasih uporabljala zgolj z namenom znižanja stroškov. Dandanes imajo polnila različne funkcije, nepogrešljiva pa so postala predvsem mineralna polnila. Najpomembnejše in najbolj uporabljeno polnilo pri proizvodnji PVC-ja predstavlja kalcijev karbonat. Kalcijev karbonat se odlikuje kot polnilo predvsem zaradi svoje kemične čistosti, visoke beline, nizkega lomnega količnika ter nizke abrazivnosti.
V diplomski nalogi smo preučevali, kako vpliva kalcijev karbonat na lastnosti PVC-ja. Za sintezo PVC profilov smo uporabili 9 različno pripravljenih oplaščenih kalcijevih karbonatov. Kalcijev karbonat smo prvo zmešali s PVC praškom ter stabilizatorjem, da smo pripravili suho mešanico, ki smo jo nato ekstrudirali. Nastalim PVC profilom smo izmerili stabilnost pri povišanih temperaturah ter izpostavljenosti UV svetlobi. Termično stabilnost smo določali z merjenjem optičnih lastnosti po določenem času izpostavljenosti visokim temperaturam ter s konduktometrično DHC analizo in analizo z DSC-jem. UV stabilnost smo pa spremljali s spremembo optičnih lastnosti po določenem času izpostavljenosti UV svetlobi.
Ključne besede: PVC, kalcijev karbonat, optične lastnosti, stabilnost PVC, degradacija PVC, analiza PVC
Objavljeno v DKUM: 16.09.2022; Ogledov: 224; Prenosov: 31
Celotno besedilo (4,21 MB) |
10. Znotrajcelični antioksidativni potencial različnih sort hmelja : magistrsko deloTamara Hribernik, 2022, magistrsko delo Opis: Hmelj se tradicionalno uporablja v pivovarstvu. V zadnjih letih je bilo narejenih veliko študij o bioaktivnih molekulah hmelja, ki dokazujejo različne funkcionalne lastnosti, med njimi tudi antioksidativni potencial. V zaključni nalogi se je v pogojih in vitro določal znotrajcelični antioksidativni potencial 14 različnih sort hmelja in treh izoliranih substanc iz ekstrakta hmelja (ksantohumol, α-, β-kisline in β-kisline). Antioksidativni potencial je bil določen s pomočjo fluorescentnega barvila DCFH-DA na makrofagni celični liniji TLT. Najnižji izmerjen znotrajcelični antioksidativni potencial je bil določen pri sorti 'Savinjski golding', najvišji pa pri sorti 'Nugget'. Statistična analiza je pokazala, da med sortami hmelja obstajajo statistično značilne razlike pri znotrajceličnem antioksidativnem potencialu, in jih razdelila v pet statističnih razredov. Prav tako je bila ugotovljena statistično značilna razlika med vzorcem α-, β-kislin in vzorcem β-kislin. Zaradi neponovljivosti rezultatov so priporočljive nadaljnje raziskave o lastnostih ksantohumola. Antioksidativni potencial hmelja bi lahko v prihodnje postal eden od kriterijev pri sortni selekciji hmelja, saj je ta lastnost zanimiva za prehransko industrijo.
Ključne besede: hmelj, antioksidanti, reaktivne kisikove spojine, DCFH-DA
Objavljeno v DKUM: 15.09.2022; Ogledov: 217; Prenosov: 58
Celotno besedilo (2,30 MB) |
