| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


11 - 20 / 63
Na začetekNa prejšnjo stran1234567Na naslednjo stranNa konec
11.
Ženski literarni liki v pripovedni prozi Milene Mohorič
Nina Prešern, 2011, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil predstaviti življenje in delo slovenske pisateljice Milene Mohorič, analizirati ženske literarne like v pisateljičini pripovedni prozi in opisati, kakšne družbene vloge opravljajo. V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno, komparativno in zgodovinsko metodo, metodo analize in sinteze ter metodo generalizacije in specializacije. Analiza je pokazala, da se v pripovedni prozi Milene Mohorič pojavljajo naslednji ženski literarni liki: dekleta, matere, zakonske žene, ljubice, učiteljice, umetnice, služkinje, interniranke, ženske v partizanski bolnišnici in emancipiranke. Ti literarni liki odražajo realni družbeni položaj in vlogo slovenskih žensk v javni in zasebni sferi v tridesetih in štiridestih letih 20. stoletja.
Ključne besede: Milena Mohorič, ženski literarni liki, žensko vprašanje, književnost med obema vojnama.
Objavljeno: 10.01.2012; Ogledov: 2245; Prenosov: 230
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

12.
ZNAČILNOSTI ŽENSKE ZGODBE V PRIPOVEDNI PROZI CIRILA KOSMAČA
Maja Zver, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu z naslovom Značilnosti ženske zgodbe v pripovedni prozi Cirila Kosmača so bili predmet obravnave ženska v vlogi pripovedovalke zgodb in ženski liki, ki so prevzemali različne značaje, se pojavljali v različnih vlogah in so oblikovali številne zanimive ženske zgodbe in usode v danih življenjskih situacijah. Cirila Kosmača so v svojem pripovednem delu zanimali nenavadni vaški značaji, vaški posebneži t.i. norčki oziroma »otroci božji«. V njegovih novelah so se v takšni vlogi pojavili tudi nekateri ženski liki, s katerimi je želel pokazati na netolerantnost vaške skupnosti in cerkve do žensk, ki so imele nezakonske otroke, na njihovo duševno stisko in brezpravnost v takratni družbi. Z nekaterimi ženskimi liki je izražal svoje hrepenenje po mladosti, spet z drugimi je opozoril na vojno nasilje nad ženskami. Njegov smisel za humorno »risanje« ženskih značajev je prišel do izraza pri oblikovanju vaških klepetulj, obrekljivk, »bab«, »čeč« in »poguznic«, ki jih v njegovih delih ni malo. Posebno povezovalno vlogo pa je v pripovednih delih dodelil liku svoje mame Nance, h kateri se je s svojimi spomini nenehno vračal in po pripovedovanju katere je nastala njegova novela Tantadruj. Vlogo pripovedovalke pa je v noveli Očka Orel in romanu Pomladni dan prevzela tudi teta Ana.
Ključne besede: Ciril Kosmač, ženski liki, ženski karakter, ženska zgodba, ženska v vlogi pripovedovalke zgodb.
Objavljeno: 26.03.2012; Ogledov: 2325; Prenosov: 181
.pdf Celotno besedilo (479,55 KB)

13.
LITERARNO DELO BREDE SMOLNIKAR
Tamara Horvat, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu z naslovom Literarno delo Brede Smolnikar so predstavljene novele in romani pisateljice, ki je s svojimi deli postala razpoznavnejša širši javnosti šele, ko jo je eno izmed del pripeljalo pred sodišče. Analiza pripovednih besedil zajema naslednja dela: Balada o divjem mleku (1980), Ko je umiral Stob (1982), Mrtvi Stob (1983), Stobovske balade (1985), Ko se tam gori olistajo breze (1998), Zlate dépuške pripovedke(1999), Stobovske elegije (2002), Spuščena zanka (2003), Ko se tam gori ne olistajo breze (2004), Najbolj zlata dépuška pripovedka o ihanski ruralki (2004), Kkko ssse tttam gggori ooolistajo bbbreze (2006) in Škila (ena od zaltih dépuških pripovedk) (2006). Analiza je razdeljena na vsebinski del in analizo zgradbe. Pisateljica, ki zajema snov za svoja dela, pa naj gre za novele ali romane, predvsem iz zgodb svoje mladosti, ki jih nosi v spominu, se tematsko in motivno dotika predvsem usod preprostih ljudi, postavljenih v predmestno, ruralno okolje v prelomnih časih pred, med in po vojni. Literarne osebe so preprosti ljudje, prikazani v krutem boju z vsakdanom, ki življenje in politiko doživljajo vsak po svoje. Zmeda in negotovost se iz političnega prizorišča naselita v notranjost ljudi, jim otežita dojemanje stvarnosti, ostane jim le vera, ki ohranja upanje na boljše čase. Prikazan je tudi problem odnosa med realnostjo in literarno fikcijo, ki je predmet razprav in analiz že od nekdaj, vedno pa pripelje do sklepa, da bralec literarnega dela ne more enačiti z realnim svetom.
Ključne besede: Breda Smolnikar, novela, roman, postmoderna, literarna fikcija
Objavljeno: 20.07.2012; Ogledov: 2802; Prenosov: 190
.pdf Celotno besedilo (844,91 KB)

14.
LITERARNO DELO SODOBNIH KOROŠKIH PROZAISTK (OBJAVE PO LETU 1980)
Mateja Čuk, 2012, diplomsko delo

Opis: Literarno delo sodobnih koroških prozaistk (objave po letu 1980) obsega tista dela, ki so bila objavljena v knjižni obliki, in sicer od leta 1980 do danes. Namen diplomske naloge je bil predstaviti koroške prozaistke osemdesetih let v Sloveniji (avtorice se rodijo na Koroškem, a jih večina ne živi več na tem območju) in njihova literarna dela, za katera se je predpostavljalo, da so kvalitetna in vredna tovrstne obravnave. Avtorice, ki so bile umeščene v diplomsko delo, so sledeče: Cvetka Bevc, Silvija Borovnik, Ivanka Hergold, Aleksandra Kocmut, Majda Pajer, Ana Marija Pušnik, Barbara Simoniti in Barica Smole. Menili smo, da v sodobni literarno-zgodovinski zavesti niso dovolj prisotne. Njihovi literarni teksti so kronološko razvrščeni po letnicah izida in nato na osnovi literarne teorije analizirani. Obravnavani so romani in zbirke kratke proze oziroma novel. Pregledani so bili tudi odzivi na literarna dela. Zaradi obrobja koroške regije in pomanjkanja literarnih krogov na tem območju, nekatera dela ostanejo manj opažena. Menimo tudi, da se splošna kriza družbe kaže prav tako pri kulturi in ožje v sprejemanju te literature. Ugotovljeno je bilo, da literarna dela sodobnih koroških prozaistk lahko umestimo v književnost ženskih literarnih ustvarjalk na podlagi značilnosti, ki jih prinašajo s svojo t. i. žensko pisavo. Skupni imenovalec literarnih del sodobnih koroških prozaistk po letu 1980 je, da se obračajo stran od političnih in nacionalnih tem ter dajejo poudarek malemu človeku in njegovi intimi. Večinoma so to ženske, ki se posvečajo iskanju lastne identitete.
Ključne besede: sodobna slovenska književnost, koroške prozaistke, roman, kratka proza, novela, ženska pisava
Objavljeno: 18.12.2012; Ogledov: 2229; Prenosov: 261
.pdf Celotno besedilo (763,45 KB)

15.
Kratka proza Mojce Kumerdej
Andreja Obrul, 2012, diplomsko delo

Opis: Pričujoče diplomsko delo podaja značilnosti sodobne slovenske kratke proze, proučuje izbrano sodobno slovensko avtorico in njeni kratkoprozni zbirki Fragma in Temna snov ter prinaša zapis o značilnostih literature, ki jo pišejo ženske. Slovenska pisateljica Mojca Kumerdej sodi v obdobje slovenske literarne postmoderne. Za to obdobje sta značilni izrazita heterogenost in pluralnost. Znotraj dobe opazimo več literarnih smeri, ki se medsebojno prepletajo, včasih opazimo celo več literarnih smeri znotraj istega dela: neorealizem, postsimbolizem, magični realizem, neodekadenco, minimalizem, postmodernizem. Za literaturo je nemogoče najti skupno ime; rečemo lahko, da je obdobje slovenske postmoderne obdobje »avtopoetik«. Med literarnimi ustvarjalci je v omenjenem obdobju najpriljubljenejša kratka proza. Obseg pojma kratka proza je skrajno nejasen, zato največkrat nedoločen. Tradicionalna literarna teorija navaja več sinonimnih izrazov, kljub temu pa si sodobna literarna veda prizadeva za vrstno razločevanje znotraj področja kratke proze: kratka zgodba (short story), novela, črtica. Literarni znanstveniki (Blanka Bošnjak) razlikujejo več tipov slovenske kratke proze: postmodernističnega, ultramodernističnega, iracionalno-mističnega in neorealističnega. Neorealistični prozni pisavi sledi Mojca Kumerdej, umetnostna kritičarka in kulturna kronistka, in sicer v svoji prvi zbirki kratke proze Fragma. Literarni opus Mojce Kumerdej obsega tri dela – roman Krst nad Triglavom (2001) ter dve kratkoprozni zbirki, že omenjeno Fragmo (2003) in Temno snov (2011), ki sta osrednji predmet diplomskega dela. V Fragmi gre za prikaz neznanih, skrajnih, celo zločinskih vidikov iz življenja navidez običajnega človeka. Fragma je simbol za duševni zapredek, ki v določenem trenutku poči in privede v nepričakovana dejanja (detomor, samomor, sadomazohizem, pedofilija idr. patološkosti). Jezikovno-slogovno so besedila zaznamovana s pogovornimi in slengovskimi izrazi, pojavljajo se tudi angleški citati. Temna snov podaja zgodbe iz življenja v sodobnem svetu. Njene osrednje teme so sodobnikove frustracije, prekrite travme, spolne zlorabe, zločini, čudodelstva, izključevalnost do drugačnih, materializem. Naslov simbolizira skrite, zamolčane globine v človeku, za katere je le vprašanje časa, kdaj bodo prišle na dan. Besedila se ukvarjajo z vprašanjem, kaj se skriva za videzom, za navidez urejeno vsakdanjostjo. Napisana so v nezahtevnem, komunikativnem slogu. Mojca Kumerdej se s svojima zbirkama kratke proze nesporno uvršča med najkakovostnejše sodobne slovenske avtorice, a je treba opozoriti na dejstvo, da literarna zgodovina in kritika ženski ustvarjalnosti še vedno ne namenjata dovolj pozornosti oziroma jo puščata v ozadju.
Ključne besede: sodobna slovenska kratka proza, slovenska literarna postmoderna, kratka proza Mojce Kumerdej (Fragma, Temna snov), ženska literatura
Objavljeno: 30.10.2012; Ogledov: 3479; Prenosov: 482
.pdf Celotno besedilo (756,46 KB)

16.
TEMA RAZMERJA MED VASJO IN MESTOM V PROZI SUZANE TRATNIK
Daša Aubelj, 2012, diplomsko delo

Opis: Suzana Tratnik je sociologinja, prevajalka, publicistka in ena izmed najbolj uveljavljenih sodobnih slovenskih pisateljic. Do sedaj je objavila pet zbirk kratkih zgodb in dva romana. Namen diplomske naloge je bil ugotoviti in podati značilnosti proze Suzane Tratnik, predstaviti posamezna literarna dela ter prikazati dogajalna prizorišča s poudarkom na opazovanju razmerja med vasjo in mestom. Proza Suzane Tratnik je bogat vir za raziskovanje tako vaškega kot mestnega dogajalnega okolja. Del teh opisov izvira iz avtoričinega lastnega življenja. V delih prevladuje prvoosebna pripovedovalka, dogajalni prostori pa so povečini konkretno geografsko ali prostorsko določeni. V avtoričinih delih lahko zasledimo bogate opise družbenih odnosov, družinskih razmer ter navad in običajev, značilnih za podeželsko življenje, prav tako pa lahko zasledimo tudi tematiko modernega življenja v urbanih prostorih z vsemi njegovimi prednostmi in slabostmi. Avtorica pogosto poudarja vpliv zunanjega okolja in družbenih razmer na življenje in razvoj literarnih likov. Odnos med literarnimi liki in njihovim zunanjim življenjskim okoljem je lahko konflikten, saj jih okolje pogosto ne sprejema takšnih, kot v resnici so, in jih poskuša spremeniti. Razmerje med vasjo in mestom se v prozi Suzane Tratnik kaže predvsem v spoznanju, da lahko zunanje okolje različno vpliva na življenje posameznika, vendar pa lahko posameznik prav tako vpliva na zunanje okolje s svojimi dejanji, obnašanjem in doživljanjem sveta okoli sebe. Za posameznika je ključnega pomena predvsem njegovo bogato notranje življenje ter pozitivno dojemanje in sprejemanje samega sebe, kar pa ni vedno preprosto – tudi ali pa morda prav zaradi okolja, v katerem se posameznik nahaja.
Ključne besede: Suzana Tratnik, literarni prostor, vas, mesto
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 1603; Prenosov: 157
.pdf Celotno besedilo (760,93 KB)

17.
POETIKA PROZE MARKA SOSIČA
Martina Popič, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu, z naslovom Poetika proze Marka Sosiča, so predstavljeni romani, kratke zgodbe, novele in avtobiografska gledališka kronika pisatelja Marka Sosiča. Analiza pripovednih besedil zajema naslednja dela: Rosa na steklu (1991), Tisoč dni, dvesto noči (1996), Balerina, balerina (1997), Tito, amor mijo (2005), Iz zemlje in sanj (2011) in Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (2012). Analiza je razdeljena na snov, motive, zunanjo in notranjo zgradbo (pripovedovalec, literarne osebe, literarni čas, literarni prostor) ter teme in ideje. Na avtorjevo otroštvo je močno vplivala druga svetovna vojna, zato lahko v njegovih delih razberemo njen (avtobiografski) vpliv. Avtor se pogosto poslužuje distanciranega opisovanja sveta, narave in ljudi. Prav tako pa njegova dela po drugi strani vsebujejo veliko fantastičnih elementov. Pisatelj zajema snov iz svojih zgodb in prav tako iz zgodb svojih sorodnikov in prijateljev. Glavne literarne osebe so posebneži, izobčenci, ki se zelo različno spoprijemajo z življenjem in bijejo vsak svojo bitko. Vse zgodbe pa se dogajajo v Trstu z okolico, ob slovensko-italijanski meji. Prikazane so značilnosti pisanja Marka Sosiča različnih literarnih vrst (romani, novele, kratke zgodbe, avtobiografska gledališka kronika), pisateljeva ustvarjalna in njegova osebnostna rast.
Ključne besede: Marko Sosič, roman, novela, kratka zgodba, kronika, postmoderna.
Objavljeno: 22.05.2013; Ogledov: 2023; Prenosov: 232
.pdf Celotno besedilo (945,82 KB)

18.
Tema umetnika, umetnosti in umetniškega ustvarjanja v prozi sodobnih koroških avtorjev
Janja Vollmaier Lubej, 2013, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji Tema umetnika, umetnosti in umetniškega ustvarjanja v prozi sodobnih koroških avtorjev in avtoric se ukvarjam z izbranimi literarnimi deli vidnejših sodobnih avtorjev in avtoric, ki prihajajo s Koroške v Sloveniji. Prvi del disertacije se najprej osredinja na pojem umetnosti, pri čemer skušam njen vidik v širši družbeni resničnosti predstaviti s pomočjo treh medsebojno povezovalnih disciplin, to so filozofija, psihologija in književnost. Zlasti slednji namenjam nekoliko več pozornosti, saj me zanima njena prepustnost, ki se kaže predvsem v povezovanju glasbene in tudi likovne umetnosti. Disertacija se uvodoma ukvarja še s trivialnostjo, pri čemer se naslanjam predvsem na ugotovitve Mirana Hladnika, ki se je v slovenskem literarnozgodovinskem prostoru najnatančneje ukvarjal s to temo, ter Alojzije Zupan Sosič. Prvi del disertacije se v nadaljevanju osredotoča na teoretična izhodišča, na katerih bo temeljila študija. Najprej jasno in natančno določim namen ter cilje, metode dela in zapišem predpostavke. Teoretična dognanja se naslanjajo na naslednja izhodišča: tema in motiv, ki ju kot pojma povzemam po različnih literarnih teoretikih (Daemmrich, Juvan, Kos, Kmecl), simbol (Lotman, Čeh, Kernev Štrajn), literarni prostor (Lotman, Čeh) ter imagologija (Smolej, Pageaux). Vsi pojmi, temeljna sta motiv in tema, so namreč medsebojno prepredeni z opazovanjem literature, ki jo obravnava ta disertacija. Jedro prvega dela predstavljata pregled in analiza literarnih del Janeza Mrdavšiča, Toneta Turičnika, Ivanke Hergold, Vinka Ošlaka, Andreja Makuca, Cvetke Bevc, Silvije Borovnik, Matjaža Pikala in Barbare Simoniti. Izhajam iz motivno-tematske analize in iz jezikovno-slogovnih posebnosti, ki jih vsebuje literatura sodobnih koroških pisateljev oziroma pisateljic. Nato predstavim izhodišča za analizo, kako raziskati temo umetnika, umetnosti in umetniškega ustvarjanja. Osredinjam se zlasti na tri temeljna izhodišča, ta so opazovana glede na a) umetnikov življenjski slog ter glede na njegov odnos do b) lastnega ustvarjanja in c) širše družbe. V njihovih jedrih izhajam še iz različnih podkategorij, ki se pletejo v motivno-tematsko mrežo umetnika, umetnosti in umetniškega ustvarjanja. V drugem delu analiziram dela, in sicer so to: – roman Skozi soteske (1997) Janeza Mrdavščiča; – kratkoprozni zbirki Prazno nebo (1961), Samomor v nebesih (1964) Marjana Kolarja in izbrani romani istega avtorja, Išči poldan (1967), Robinozonova zastava (2005) ter Primer profesorja Klasinca (2008); – prozni opus Vinka Ošlaka: Hagar (1992), Človeka nikar (1995) in Obletnica mature (1998) z izbranimi eseji; – kratkoprozni prvenec Andreja Makuca Spominjam se ... a že? (1995) s ciklom Posnetki s samim seboj; – romani Soba gospe Bernarde (2007), Ina (2011) in Potovci (2011) ter kratkoprozna zbirka Zgodbe iz somraka (2007) Cvetke Bevc; – Strašljivke (1990) Sivije Borovnik; – romani Modri e (1998), Drevored ljubezni in vojne (2001), Dežela angelov (2011) Matjaža Pikala; – Razdalje (1998) Barbare Simoniti ter pesniške zbirke Zatišnost (1997), Zlati dež (2000), Sončni obrat (2011). Končni sklep je namenjen širši predstavitvi doktorske disertacije, njenim zaključkom oziroma odprtim vprašanjem, ki so ob študiji nastala.
Ključne besede: Sodobna slovenska književnost, koroški avtorji in avtorice, proza, tematologija, tema umetnika, umetnosti in umetniškega ustvarjanja.
Objavljeno: 17.06.2013; Ogledov: 3099; Prenosov: 307
.pdf Celotno besedilo (2,19 MB)

19.
LIK ŠAVRINKE V LITERARNIH DELIH MARJANA TOMŠIČA
Sanja Špeh, 2013, diplomsko delo

Opis: Marjan Tomšič je slovenski pisatelj in kulturni delavec. Do sedaj je objavil enajst romanov, osem zbirk novel in črtic in osem mladinskih del. S svojim delom, za katerega je prejel več nagrad, je ogromno prispeval k literarnemu razvoju slovenske Istre. Namen diplomske naloge je bil predstaviti lik Šavrinke v njegovih literarnih delih. Lik Šavrinke je osrednji lik v romanih Šavrinke in Zrno od frmentona . Skozi zgodbo Katine, ki je po poklicu Šavrinka, je predstavljena osebnost Šavrinke. Predstavljena je vloga Šavrinke kot matere in žene, kakšni so bili odnosi med Šavrinkami in kdo so bili sploh ljudje, ki so opravljali ta poklic ter kakšno je sploh bilo njihovo življenje. Šavrinke so kot večne potovke krožile po Istri in potem so s stotinami jajc in vso drugo robo odšle proti Trstu, da bi vse to zamenjale za lire. Hodile so s plenjerjem na glavi, ali pa z oslom, če so ga le imele. Z jajčaricami so hodile v Trst tudi mlekarice, krušarice in perice. Vse te ženske so ljudje vedno klicali le Šavrinke in tudi one same so se imele za Šavrinke. Svoj poklic so opravljale vestno, z neizmernim veseljem in ljubeznijo, kljub vsem mukam in težavam, ki so jih ob tem doživljale. Bile so predane in za svojo družino so se mučile vse življenje, dokler niso mogle več oditi na tako dolge poti. Takrat so svoj poklic predale naprej, svojim hčerkam ali nečakinjam.
Ključne besede: Marjan Tomšič, Šavrinka, poklic, Istra, Trst
Objavljeno: 17.06.2013; Ogledov: 3437; Prenosov: 385
.pdf Celotno besedilo (1,47 MB)

20.
MANCA KOŠIR: MED LITERARNIM PISMOM IN ESEJEM
Andreja Motaln, 2013, diplomsko delo

Opis: Literarna pisma in eseji predstavljajo značilno obliko pisanja sodobne slovenske publicistke Mance Košir. V diplomskem delu je s pomočjo analitične, deskriptivne, historične, komparativne in sintetične metode predstavljen slog pisanja Mance Košir, ki je izrazito literarno-esejističen. Njena dela se razvrščajo na literarna pisma (Ženska pisma, Moški : ženska, Moška pisma in Drugačna razmerja) in eseje (Beremo z Manco Košir, Otoki svetlobe, Objemi srca, Žareti upanje), ki jih Koširjeva poimenuje tudi kolumne. V njenem pisanju prevladuje pričevanjska literatura, saj središče pripovedi tvori avtorjeva osebna izkušnja. Temeljna notranje slogovna prvina je esejiziranje, s čimer literarna pisma postajajo esejistična in posledično nastajajo eseji na posamezne teme. Koširjeva esejizira o osnovnih bivanjskih vprašanjih, dojemanju ljubezni, odnosu med spoloma, literarnem ustvarjanju, mističnih vprašanjih ipd. Hkrati pa v svojih delih obravnava sodobno in trenutno aktualno tematiko ter odpira vprašanja, ki v slovenskem prostoru še zmeraj veljajo za tabu. V ospredju so čustveno-doživljajske prvine, ki izhajajo iz avtorjevih osebnih občutkov in razpoloženj, kar se izraziteje kaže v literarnih pismih. Slikoviti, nazorni in metaforični opisi notranjega duševnega in čustvenega stanja avtorjev zelo pogosto prehajajo v fikcijo. Literarno-esejistična literatura Mance Košir vsebuje prvine polliterarnih zvrsti, kjer prevladujeta spoznavna in etična funkcija, ter elemente literarnega novinarstva, saj so bila besedila pisana z namenom objave v časopisih in revijah, kar se posledično kaže v samem slogu pisanja. Esejističnost s svojimi značilnostmi oblikuje besedilo, ki skozi obravnavano problematiko bralcu posreduje sporočilo ali idejo, ga spodbuja k lastnemu načinu razmišljanja, k sprejemanju drugačnosti in poudarja duhovno plat življenja. Z množično uporabo stilno-retoričnih figur in z ustrezno uporabo jezikovnih prvin je literarno-esejistično pisanje Mance Košir dinamično, zabavno, privlačno in lahko berljivo.
Ključne besede: literarna pisma, esej, literarno-esejistično pisanje, esejiziranje, literarno novinarstvo, fikcija, polliterarne zvrsti.
Objavljeno: 08.07.2013; Ogledov: 2068; Prenosov: 173
.pdf Celotno besedilo (1,80 MB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici