| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 29
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
LITERARNI IZVIRNIK IN FILMSKA PRIREDBA Z VIDIKA PROSTORA IN ČASA
Nina Laki, 2009, diplomsko delo

Opis: V diplomsken delu z naslovom Literarni izvirnik in filmska priredba z vidika prostora in časa je s pomočjo literarne in filmske teorije opravljena primerjava prostora in časa med poglavjem Veselo gostivanje iz romana Miška Kranjca Strici so mi povedali (1974) ter filmom Veselo gostivanje, ki je bil leta 1984 posnet po tej literarni predlogi. Diplomsko delo je razdeljeno na dva dela. V prvem delu je opravljena podrobnejša analiza stanja slovenskih celovečernih igranih filmov, ki so bili posneti po literarnih predlogah. Ta raziskovalni problem je preučen z vidika razvoja slovenske kinematografije, filmske proizvodnje na Slovenskem, načinov prenosa literarnega dela v filmsko obliko, snemanja slovenskih filmov po literarni predlogi slovenskih pisateljev, tipov razmerja med literaturo in filmom, preoblikovanja in prilagajanja literarne predloge ter povezav med literaturo in filmom. Iz sinteze najdenih podatkov izhaja, da je med vsemi slovenskimi celovečernimi igranimi filmi, v obdobju od 1948 do 2008, manj kot ena tretjina takšnih, ki so bili posneti po literarni predlogi, kar je manj, kot navajajo posamezni viri (npr. Vrdlovec, 2002, Knjiga in kino, Literatura 14/127—128). V drugem delu diplomskega dela je podan raziskovalni problem primerjave kategorij prostora in časa med poglavjem Veselo gostivanje iz romana Miška Kranjca Strici so mi povedali (1974) ter filmom Veselo gostivanje (1984), posnetim po tej literarni predlogi. Potrdijo se štiri eksplicitno postavljene hipoteze, ki predpostavljajo, da se dogajali čas v literarni predlogi in filmu ne razlikuje (ta hipoteza se potrdi le deloma), da so toponimi, ki jih uporablja pisatelj, realni ter kot taki preneseni tudi v film, da film scenografsko ohrani realnost in avtentičnost notranjega prostora iz literarne predloge ter da je dogajalni prostor v filmu in literarni predlogi izrazito dinamičen. Zaradi objektivnejšega dokazovanja hipotez, ki se nanašajo na avtentičnost prostora med romanom in filmom, je uporabljena še kvantitativna raziskovalna metoda terenskega dela. Ta zajame opazovanje in primerjanje pokrajine ter krajev med Veliko Polano in Lendavo. Panoramična perspektiva 'Gosposkega' iz literarne predloge (1974) in filma (1984) je še leta 2008 neokrnjena ter identična obema deloma (besedi in sliki). Kranjec je s svojim opisom te izjemne naravne lepote pokrajine skupaj s filmom, ki jo je vizualiziral, zaslužen za to, da občina ta del zemljišča preureja v krajinski park, v katerem bodo našle svoj prostor štorklje iz evropske vasi štorkelj (Velika Polana). Osebni intervjuji z domačini iz Velike Polane potrdijo, da so toponimi, ki jih na zemljepisni karti ni moč najti oz. preveriti, Kranjec pa jih v romanu uporablja (prav tako filmski ustvarjalci v filmu), realni in obstajajo še danes. Nekateri so se sicer spremenili, vendar pa so ostali v lokalni rabi med domačini.
Ključne besede: KLJUČNE BESEDE: slovenska književnost, slovenski film, literarni in filmski ustvarjalci, literarna predloga, književni čas in prostor, filmski čas in prostor.
Objavljeno: 17.11.2009; Ogledov: 2713; Prenosov: 321
.pdf Celotno besedilo (549,19 KB)

2.
KRATKA PROZA POLONE GLAVAN IN ANDREJA BLATNIKA
Tomaž Kurež, 2010, diplomsko delo

Opis: Minimalistične kratke zgodbe Polone Glavan in Andreja Blatnika zaokrožajo temeljne lastnosti postmoderne dobe, hkrati pa ji dodeljujejo samosvoj in individualen pečat. Diplomsko delo z naslovom Kratka proza Polone Glavan in Andreja Blatnika je sestavljeno iz motivno-tematskih analiz posameznih kratkih zgodb, začenši z zbirko Gverilci Polone Glavan, nadaljuje pa se s štirimi zbirkami Andreja Blatnika: Biografije brezimenih, Šopki za Adama venijo, Menjave kož in Zakon želje. Iz podrobnih posameznih analiz je ugotovljeno, da vsebujejo kratke zgodbe Polone Glavan in Andreja Blatnika zgradbene elemente splošnih lastnosti kratke proze slovenske literarne postmoderne, kot tudi dejstvo, da kaotična metafizika Polone Glavan ni splet naključnih dejavnikov, ampak temeljno odseva prikrito obsesijo minevanja, ponavljajočih se življenjskih vzorcev in osebnostne, socialne ter kulturne identitete. Prav tako je izpostavljeno in ugotovljeno dejstvo, da se literarni ustroj Blatnikovega ustvarjanja spreminja iz zbirke v zbirko; temeljne spremembe razvojnega toka se kažejo v tematiki zgodb in skozi razločevalne tipološke elemente literarne postmoderne (modernizem, postmodernizem, minimalizem in intimizem). V pričujočem diplomskem delu je prav tako ugotovljeno, da so Blatnikove literarne osebe v svoji eksistenci podrejene nenehnemu iskanju cilja, ki bi osmislil njihovo bivanje, prav tako je podano tudi dejstvo, da je kratka proza Polone Glavan in Andreja Blatnika sestavljena iz treh sestavin, ki zaokrožajo bistvo eksistencialne tematike: iz (anti)junakov kot nosilcev nekega cilja, iz sveta, ki ima pomen eksistence brez pravega smisla, junaki pa poskušajo v njem doseči identiteto bivanja in bistva ter iz bistva, smisla, metafizične biti, ki se reproducira v junakovih ciljih in katerim je treba prilagoditi bivanje.
Ključne besede: postmoderna, slovenska kratka proza, kratka zgodba, minimalizem, motiv, tema, eksistencialna tematika, literarne osebe, tipološki elementi, Polona Glavan, Andrej Blatnik.
Objavljeno: 04.01.2011; Ogledov: 3139; Prenosov: 998
.pdf Celotno besedilo (879,08 KB)

3.
KRATKA PRIPOVEDNA PROZA VINKA MÖDERNDORFERJA
Tina Lorenčič, 2012, diplomsko delo

Opis: Kratke pripovedi Vinka Möderndorferja izražajo temeljne značilnosti postmoderne dobe, hkrati pa jim avtor doda svoj in individualen pečat. Diplomsko delo z naslovom Kratka proza Vinka Möderndorferja je sestavljeno iz analize medbesedilnosti (medbesedilnih figur), spolnih vlog (stereotipov moškega in ženskega spola) ter tipoloških značilnosti (tipologije sodobne slovenske kratke proze) posameznih pripovedi iz treh zbirk, in sicer Plava ladja (2010), Kino dom (2008) in Vsakdanja spominjanja (2008) ter kratke pripovedi z naslovom Punca brez imena iz zbirke Poletne zgodbe, ki je izšla v poletnih mesecih leta 2011 kot bralna priloga dnevnika Delo. Razlog za izbor zbirk z novejšo letnico izdaje so bila predvidevanja, da bo v novejši kratki prozi Vinka Möderndorferja veliko raznolikih medbesedilnih figur, veliko odstopanj od stereotipov tako moškega kot tudi ženskega spola in da Möderndorfer v svojih novejših kratkoproznih zbirkah uporablja realistični slog pisanja ter da njegove novejše kratkoprozne zbirke spadajo v neorealistični tip sodobne slovenske kratke proze. Obravnavane kratke pripovedi so z vidika medbesedilnosti zelo zanimive. Analiza vseh medbesedilnih figur je pokazala, da se avtor poslužuje predvsem citatov in aluzij, nekoliko manj pa ostalih medbesedilnih figur. Z uporabo medbesedilnosti skuša pisatelj doseči verodostojno posredovanje fabule in ustvariti poglobljeno idejno zasnovo, zaradi česar je razumevanje medbesedilnih navezav nepogrešljivo za uspešno celovito dojemanje literarnega dela. Analiza spolnih vlog prinaša spoznanje, da je v novejših kratkoproznih zbirkah obravnavanega avtorja pogosto odstopanje od stereotipov moškega in ženskega spola, kar je bilo tudi pričakovano. Moški in ženska v današnjem času nista več tako stereotipna, kot sta bila nekoč, saj moški niso več vsi agresivni, vase zagledani in neurejeni, ženske pa ne jokave, odvisne od drugih in neodločne (Avsec 2002: 2–3). Iz analize tipoloških značilnosti, torej tipologije sodobne slovenske kratke proze, je ugotovljeno, da spadajo izbrane kratke pripovedi Vinka Möderndorferja v neorealistični tip, in sicer deloma v minimalistični ali posteksistencialistični podtip. Prevladuje realistični način pisanja. Avtor navdih za pisanje črpa iz vsakdanjega življenja, opaziti je tudi lastna doživljanja in doživetja. V zbirkah Plava ladja in Kino dom, so kratke zgodbe skozi celotno zbirko med seboj tematsko povezane.
Ključne besede: Vinko Möderndorfer, slovenska kratka pripovedna proza, kratka pripoved, medbesedilnost, spolna vloga, tipologija sodobne slovenske kratke proze, neorealizem, minimalizem, posteksistencializem
Objavljeno: 06.04.2012; Ogledov: 2350; Prenosov: 390
.pdf Celotno besedilo (850,28 KB)

4.
PRVINE GROTESKE V SODOBNI SLOVENSKI KRATKI PROZI
Anja Klep, 2014, diplomsko delo

Opis: Pojav groteske na motivno-tematski ravni doda vrednost, obarvanost, slikovitost in polnost. Hkrati nam kot sprejemnikom/bralcem na recepcijski ravni obudi občutek gnusa, smeha, sočustvovanja, pomilovanja, presenečenja, odvratnosti, jeze, absurda, resignacije … Elemente groteske so vpenjali v svoje tekste različni avtorji, mi pa se bomo posvetili groteski v sodobni slovenski kratki prozi pri izbranih pisateljih. Največ gnusa in absurda med izbranimi zbirkami kratke proze nam na notranjeslogovnem nivoju ponudi Mihaela Hojnik v zbirki kratke proze Maločudnice. Zaradi same vsebine kratkih zgodb njeni teksti dolga leta niso bili sprejeti in so bili zavrnjeni ob vsaki prošnji za objavo. Zbirka je izšla šele dve leti po smrti avtorice. Prvotni naslov »Gnusljivke« bi bralce najnatančneje pripravil na to, kakšni občutki se porajajo v recepcijskem procesu med branjem. Dodatne realistične in fantastične prvine pa zbirko zaokrožijo v samosvojo celoto. Podobno, a vendarle manj slikovito, se groteskne prvine kažejo v kratki prozi Mojce Kumerdej v zbirki Temna snov. Groteska izgubi rdečo nit, pri čemer prevladuje realistični slog upovedovanja, kar lahko bralce napolni z mešanimi občutki. Fantastične in groteskne prvine kakor tudi motive, smrt narave in kanibalizem nam ponudi Gregor Lozar v zbirki Spačene. Sam naslov nas opozori na nepovprečnost glavnih oseb, njihovega življenja, posredno tudi same zgodbe. Različne motive, kakor so smrt, uboj, posilstvo, samomor, telesna pohabljenost, smrt narave in duševna razdvojenost smo primerjali skozi motivno-tematsko analizo med izbranimi zbirkami kratke proze. Naravna smrt, posejana z grotesknimi prvinami, uboji, ki nam s pomočjo grotesknih prvin prikazujejo naravo morilca; samomori, ki nam prikažejo groteskno končanje praznih življenj; telesna pohabljenost, ki nam groteskno obarvane motive lahko prikaže v fantastični luči; in smrt narave, ki nam lahko kot bralcem vzbuja negativne občutke.
Ključne besede: groteska, sodobna slovenska kratka proza, Mihaela Hojnik, Mojca Kumerdej, Gregor Lozar, smrt, uboj, posilstvo, samomor, obsesija, telesna pohabljenost, smrt narave, motivno-tematska analiza.
Objavljeno: 15.07.2014; Ogledov: 1384; Prenosov: 186
.pdf Celotno besedilo (568,51 KB)

5.
Stereotipi v zbirkah kratkih zgodb Suzane Tratnik in Nataše Sukič
Nataša Muršec, 2015, diplomsko delo

Opis: Suzana Tratnik in Nataša Sukič sta pisateljici, publicistki, prevajalki, organizatorki kulturnih dogodkov, pomembni aktivistki feminističnih in lezbičnih sekcij v tujini in na Slovenskem. Za obe avtorici je bila tako na področju literarnega ustvarjanja kot na področju družbeno-političnega in kulturnega delovanja pomembna izkušnja tujine, še bolj pa istospolna usmerjenost, kar se odraža v njunih besedilih. Avtorici sta zanimivi tudi zaradi njunega osrednjega mesta v slovenski (lezbični) literaturi (čeprav Tratnikova poudarja, da ne piše značilne lezbične literature). S svojimi deli sta prinesli novosti v slovensko književnost. Obe sta dolgoletni aktivistki lezbičnega gibanja na Slovenskem in sta sodelovali pri urejanju dela L, zbornika o lezbičnem gibanju na Slovenskem 1984–1995. Namen diplomskega dela je bil ugotoviti in podati značilnosti kratkoproznih zbirk Tratnikove in Sukičeve, posebej pa me je zanimala kritika tradicionalnih stereotipov oziroma vloga stereotipov v zbirkah in odnos do spolnih stereotipov. Osrednja vprašanja v kratkih zgodbah Nataše Sukič in Suzane Tratnik niso povezana izključno z izkušnjami in družbeno nesprejemljivostjo istospolne usmerjenosti, temelj, na katerem avtorici gradita in ki ga želita približati in predstaviti bralcu, so vprašanja marginalnosti, odrinjenosti od večinske družbe, upornosti, nasprotja med »dobrim« in »slabim«. V središču pozornosti pisateljic so torej marginalne skupine posameznikov, ki ne ustrezajo normam, pravilom in merilom, ki jih je postavila večinska družba, in so zato odrinjeni na njen skrajni rob. Avtorici se zavzemata za drugačnost, posvečata se vsem vrstam marginalcev. V zbirkah srečamo literarne like, katerih družbeni spol je v nasprotju z biološkim, zaradi česar se soočajo s težavami z okoljem in, nenazadnje, s samim s seboj. To je tudi razlog njihove odrinjenosti na družbeni rob, kamor se mnogokrat skrijejo, zatečejo tudi sami, z odrinjenostjo na družbeni rob pa se pogosto niti ne obremenjujejo – vsaj navzven ne. Avtorici v besedilih razbijata stereotipe o spolu, izpostavljata etnične stereotipe, verske stereotipe ipd. in prikažeta, da lahko žrtev tudi zamenja svojo vlogo in se spremeni v rablja in obratno.
Ključne besede: Suzana Tratnik, Nataša Sukič, stereotipi, spolni stereotipi
Objavljeno: 19.10.2015; Ogledov: 1000; Prenosov: 152
.pdf Celotno besedilo (1018,17 KB)

6.
KRONOTOP V LAINŠČKOVI TRILOGIJI IN ROMANU DUŠANA ŠAROTARJA
Maja Kolmanič, 2015, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu z naslovom Kronotop v Lainščkovi trilogiji in romanu Dušana Šarotarja sta izpostavljena prostor in čas v vseh obravnavanih romanih, v nadaljevanju pa tudi vidnejše in bolj izpostavljene kategorije kronotopa, ki se v romanih pojavljajo. V prvem delu magistrskega dela je predstavljena teorija, ki vključuje različne avtorje in njihove poglede na prostor in čas v literarnih delih. Tudi tu so na podlagi ustrezne strokovne literature že izpostavljene posamezne kategorije kronotopa, ki so v nadaljevanju v obravnavanih romanih tudi analizirane. Drugi del torej izpostavlja prostor in čas v posameznem romanu, saj je pomembno izpostaviti dejstvo, kje in kdaj se romani dogajajo. Vsi, razen zadnjega iz Lainščkove trilogije, so namreč prostorsko umeščeni v svet ob Muri, v Mursko Soboto. Prav tako imajo vsi obravnavani romani še eno stično točko, to je tematika vojne, ki se pojavlja v vseh primerih, le da ni povsod izpostavljena v isti meri. Kot že omenjeno, so izpostavljene tudi posamezne kategorije kronotopa; iste v vseh romanih. Temu sledi še primerjava tega, kako se omenjene kategorije kronotopa udejanjajo v različnih romanih, hkrati pa tudi pri dveh različnih avtorjih.
Ključne besede: kronotop, Feri Lainšček, Dušan Šarotar, Mura, Murska Sobota, Beograd.
Objavljeno: 07.10.2015; Ogledov: 800; Prenosov: 251
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

7.
KRATKA SLOVENSKA POETIČNA PROZA
David Kunstek Kneževič, 2015, diplomsko delo

Opis: Literarni hibridi so že iz antičnih časov del literature ter so se med literarnozgodovinskim razvojem bolj ali manj vseskozi spreminjali in prilagajali danim okoliščinam. Prisotni so tudi v slovenski književnosti. Namen pričujočega diplomskega dela z naslovom Kratka slovenska poetična proza je prikazati nekaj posameznih različic literarnih hibridov ter jih ustrezno umestiti in prikazati njihove lastnosti. V ta namen smo izbrali šest zbirk kratke slovenske poetične proze, ki so si med sabo po motivno-tematski plati popolnoma različne, hkrati pa vsebujejo dovolj skupnih elementov za prikaz in utemeljitve obstoja literarnih hibridov med dvema literarnima vrstama, kot sta poezija in proza. Pri tem smo se osredotočili predvsem na naratološki vidik preučevanja danih besedil, ki v kontekstu svoje univerzalne možnosti preučevanja pripovedno-informacijskih dejanj omogoča uporabno obravnavo različnih vrst besedil. V pričujočem diplomskem delu je tako ugotovljeno, da imajo vrsta pripovedovalca, notranja in zunanja zgradba samega besedila ter stopnja figurativnega jezika pomembno vlogo pri ugotavljanju in razvrščanju samih literarnih hibridov med poezijo in prozo. Glede na spekter sorodnih lastnosti posameznih hibridov smo lahko dokazali, da ni stroge ločnice (meje) med poezijo in prozo, ampak da med eno in drugo vrsto obstaja neki prehodni pas, kjer so različni literarni hibridi, glede na količino in razmerje proznih ali pesniških elementov pa se približujejo ali oddaljujejo od t. i. prvotne (primarne) proze oziroma prvotne poezije
Ključne besede: literarni hibridi, slovenska kratka poetična proza, poetika, lirika, naratologija, posredni avtor, pripovedovalec, način, figurativni jezik, pesniški elementi, prozni elementi, prehodni pas, Franjo Frančič, Lidija Gačnik Gombač, Robert Simonišek, Dijana Matković, Milan Dekleva
Objavljeno: 23.01.2015; Ogledov: 1141; Prenosov: 167
.pdf Celotno besedilo (986,47 KB)

8.
Karakterizacija likov v izbrani slovenski kratki prozi po letu 2000
Lidija Krajnc, 2017, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo z naslovom Karakterizacija likov v izbrani slovenski kratki prozi po letu 2000 se ukvarja z raziskovanjem karakterizacije likov – kako se ti obnašajo, govorijo, kako razmišljajo in kako delujejo; predstavljeno je torej, kako avtorji/avtorice dajejo svojim literarnim osebam izrazite lastnosti, zlasti značajske. Poglavitna tema magistrskega dela (karakterizacija likov) je postavljena v okvir tematiziranja intimnih, ljubezenskih/erotičnih medosebnih odnosov in z njimi tesno povezanih spolnih razlik, (iskanja) spolne identitete in spolnih stereotipov v kontekstu ljubezenske/erotične literature. Ključni del magistrskega dela predstavlja analiza izbranih kratkoproznih del slovenskih avtorjev/avtoric, ki so izšla med letoma 2011 in 2013, v katerih smo primarno proučevali prikaz likov – kakšni so, kako delujejo, kaj jih vodi ipd., torej smo raziskovali postopke/načine/tipe karakterizacije literarnih likov, sočasno pa smo presojali tudi možno prisotnost elementov (spolnih) stereotipov in patriarhalno usmerjene družbe, ki so povezani predvsem z razumevanjem spolnih vlog oz. s položajem ženske in moškega v družbi kakor tudi z njunimi medsebojnimi razmerji. Zanimalo nas je torej, kakšne so poglavitne značilnosti predstavljenih literarnih likov in kateri tipi karakterizacije prevladujejo. V izbranih zbirkah kratke proze so v ospredju tiste zgodbe, ki tematizirajo intimne odnose in predvsem glavne literarne osebe, pri katerih smo ugotavljali, kako so opredeljene njihove fizične/zunanje, družbene in mentalne/notranje lastnosti, ter možne vplive spolnih razlik oz. stereotipov na njihov osebni razvoj.
Ključne besede: kratka proza, literarni lik/oseba, karakterizacija, spolne razlike, stereotipi
Objavljeno: 11.08.2017; Ogledov: 436; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

9.
KULTURNOZGODOVINSKI ORIS MALE NEDELJE IN BLIŽNJE OKOLICE
Jasmina Vajda Vrhunec, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljena kulturna zgodovina Male Nedelje in bližnje okolice. Kulturnozgodovinski oris obravnavnih krajev se začne z njihovimi prvimi omembami v pisnih virih. Sledi predstavitev sakralnih objektov, najprej malonedeljske cerkve, nato še kapel, križev in znamenj. S sakralnimi objekti oziroma duhovniki so povezani tudi začetki malonedeljskega šolstva, katerega nadaljnji razvoj je v celoti predstavljen. Malonedeljčani so s svojo narodno zavednostjo pomembno zaznamovali devetnajsto stoletje, eno izmed najpomembnejših obdobij slovenske zgodovine. V tem narodnozavednem duhu je bila organizirana bèseda, predhodnica prvega ljutomerskega tabora. Veliko zborovanje pod milim nebom je zaradi svoje pomembnosti tako za Malo Nedeljo kot za slovenski narod nasploh v središču obravnave diplomskega dela. Obravnavi tega zgodovinskega dogodka sledi predstavitev petih pomembnih osebnosti, ki so s svojim življenjskim delom pustile velik pečat v obravnavanih krajih. Kot pomembni deli kulturne dediščine so predstavljeni še vaški grbi, običaji, šege in navade. Kulturnozgodovinski oris Male Nedelje in bližnje okolice se zaključi s predstavitvijo preteklega in sedanjega društvenega življenja v obravnavanih krajih.
Ključne besede: Mala Nedelja, malonedeljska župnija, Anton Krempl, bèseda, predhodnica ljutomerskega tabora, vaški grbi
Objavljeno: 03.06.2016; Ogledov: 544; Prenosov: 68
.pdf Celotno besedilo (1,21 MB)

10.
Humor v pridigah Janeza Svetokriškega
Petra Krajnc, 2016, diplomsko delo

Opis: Avtorica predstavi v diplomskem delu osebnost in pridigarsko dejavnost Janeza Svetokriškega, najimenitnejšega slovenskega baročnega pridigarja, podrobneje pa preuči humor v njegovih pridigah. Kapucinski pridigar iz Svetega Križa je Slovencem v letih 1691–1707 zapustil pet obsežnih knjig pridižnih vzorcev z latinskim naslovom Sacrum promptuarium. V svoje pridige je zavestno vnašal pripovedne elemente in humor, s tem pa je presegel meje zgolj cerkvenega govorništva in naredil pomemben slovstveni napredek v slovenski literarni zgodovini. V nalogi so podani dejavniki, ki so vzrok za to, da je Janez Svetokriški pod okriljem tako neobičajnega mesta in vsebine tolikokrat zavzel humorno držo. V nadaljevanju so predstavljene tipične človeške značajske lastnosti kot vir humorja (iz 36 zgodb oz. primerov humornega pripovedovanja), podobnosti človeka z živalskimi lastnostmi kot vir smeha (11 zgodb) in smešne lastnosti oseb različnih poklicev oz. poklicna komika (osem različnih poklicev). Svetokriški je humor pogosto uporabljal kot sredstvo svojega sporočanja in je ena izmed glavnih značilnosti njegovih pridig. Humor mu je predstavljal orodje, s katerim se je lahko najbolj približal svojim poslušalcem vseh stanov. Pridigarjeva gorečnost in živahen temperament, prepleten s humorjem, sta najbolj prišla do izraza v pripovednih eksemplih. V njegovih pridižnih besedilih je teorija humorja povezana predvsem z značajsko komiko – opozarjal je zlasti na posamezne človeške značajske napake in slabosti. Svetokriški največkrat zavzame ironično držo, ponekod prehaja tudi v območje satire. Vendar pridigarjeva kritika ni ostra, cinična ali žaljiva, ampak blaga in odpuščajoča.
Ključne besede: Janez Svetokriški, pridigar, pridiga, Sacrum promptuarium, humor, baročna književnost
Objavljeno: 27.07.2016; Ogledov: 1913; Prenosov: 130
.pdf Celotno besedilo (934,64 KB)

Iskanje izvedeno v 0.31 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici