Search the digital library catalog

Abstract: V pričujočem diplomskem delu je obravnavano vprašanje legalnosti ter legitimnosti vojaškega ali drugačnega posredovanja v konfliktu, ki se je pričel leta 2011 v Sirski arabski republiki (v nadaljevanju Sirija). V skoraj štirih letih trajanja te morije se je namreč večkrat pojavilo vprašanje, če je kakršno koli posredovanje drugih držav sploh na voljo; ali bi bilo takšno posredovanje zakonito po veljavnem mednarodnem pravu ter če ne, ali bi do njega vseeno moralo priti. Možnosti za takšno posredovanje so sicer zmeraj bile na razpolago v obliki avtorizacije Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju Varnostni svet), vendar od pričetka konflikta pa do danes Varnostni svet ni uspel sprejeti zavezujoče resolucije o takšnem ukrepu, saj Rusija in Kitajska vztrajno uporabljata svojo pravico do veta. Avtorizacija Varnostnega sveta pa predstavlja le eno izmed dveh izjem členu 2(4) Ustanovne listine Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju Ustanovna listina), ki predpisuje prepoved grožnje ali uporabe sile in je mnogokrat predmet različne interpretacije. Druga izjema temu členu je "neodtujljiva" pravica do samoobrambe suverenih držav, ki je zapisana v 51. členu Ustanovne listine in tudi brez tega izrecnega zapisa obstaja v mednarodnem običajnem pravu. V okviru VII. poglavja Ustanovne listine so različne države tako že iskale povode za posredovanje na osnovi samoobrambe, vendar nobeni ni uspelo dokazati, da je pogojem za ukrepanje iz takšnih razlogov zadoščeno. Zaradi prej omenjene različne razlage člena 2(4) so nekatere države, recimo Združene države Amerike (v nadaljevanju Združene države), poskušale kot legalno predstaviti tudi oboroževanje opozicijskih skupin, kar nima prave podpore v očeh mednarodne skupnosti; ali pa so preprosto želele "kaznovati" Sirijo z arhaičnim institutom oboroženih povračilnih ukrepov, ker je ta uporabila kemično orožje na svojem civilnem prebivalstvu. Mnogi ministri, svetovalci, pravni strokovnjaki ali celo laiki pa so bili mnenja, da je v primeru takšne paralize Varnostnega sveta najbolje popolnoma zaobiti njegovo avtorizacijo, da bi se lahko rešilo človeška življenja. Tako so se pojavile zahteve – tudi širše javnosti – po humanitarni intervenciji ali podobni obliki posredovanja na humanitarnem temelju. Ponovno so tudi tukaj mnenja zelo deljena in ne obstaja enostavna ali nesporna rešitev. Še vedno se v očeh mednarodne javnosti in v okviru mednarodnega prava namreč šteje, da je posredovanje brez avtorizacije Varnostnega sveta nedopustno. To velja ne glede na primer Kosova, ki se v tej situaciji le stežka uporabi kot precedens, čeprav se tudi v primeru Sirije rado omenja koncept "nelegalnega, vendar legitimnega", ki je bil leta 1999 uporabljen kot pojasnilo za bombardiranje ciljev v Srbiji. Na tej točki ni povsem jasno, zakaj določene države niso poskušale doseči odobritve posredovanja pri drugih mednarodnih organih, kot recimo Generalni skupščini, in so se zanašale zgolj na morebitne resolucije Varnostnega sveta, ki pa nikoli niso bile sprejete. Če bi namreč Varnostni svet predložil zadevo Generalni skupščini, veto pravice tam ne bi bilo mogoče uporabiti in morda bi se pojavila možnost za izhod iz mrtve točke. V vsakem primeru se po podrobni analizi zdi, da v trenutnem pozitivnem mednarodnem pravu niti ob zelo razširjeni interpretaciji člena 2(4) ne obstaja izrecna pravica do posredovanja v Siriji brez avtorizacije Varnostnega sveta ali obstoja okoliščin samoobrambe. V mednarodnem običajnem pravu pa velja, da so nekateri instituti preprosto premalo razviti ali nimajo dovolj osnove v praksi držav, da bi bili zares uporabni. Kolikor humanitarna situacija v Siriji sicer zahteva odziv mednarodne skupnosti, trenuten razvoj prava na tem področju ne ponuja jasne rešitve zunaj okvirjev, ki jih zastavlja besedilo Ustanovne listine.
Keywords: Sirija, Kosovo, Libija, humanitarna intervencija, odgovornost zaščititi (responsibility to protect – R2P), kemično orožje, Varnostni svet OZN, člen 2(4) Ustanovne listine OZN, 51. člen Ustanovne listine OZN, Uniting for Peace resolucija
Published in DKUM: 01.06.2015; Views: 2207; Downloads: 195
Full text (917,72 KB)