Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Generacija Y je generacija, ki je je na trgu dela trenutno največ, prisotnost njenih pripadnikov pa se še povečuje. Zaradi njih so se spremenile tudi organizacije. Generacija Y je znana kot generacija milenijcev in je definirana kot generacija tehnologije in »selfie« fenomena. Gre za generacijo, ki ima popolnoma drugačne vrednote od prejšnjih. Generacijo Y pogosto opisujejo kot skupino narcisističnih osebnosti, ki nimajo razvitih socialnih veščin. Znano je, da se predstavniki generacije Y predstavljajo kot posamezniki s točno določenimi cilji ter pričakovanji znotraj organizacije. Postavljeno problematiko smo v magistrskem delu pojasnili in se osredotočili na vpliv narcisizma zaposlene generacije Y na stil vodenja organizacije. Želeli smo ugotoviti, kako predstavniki generacije Y vplivajo na organizacijo in na kakšen način se pravzaprav prilagajajo določenim izzivom. Pojasnili smo tudi izzive, ki jih imajo managerji človeških virov z vodenjem generacije Y znotraj organizacije. Cilj je bil ugotoviti, na kakšen način identificirati narcise na delovnem mestu in kako pravilno in v skladu s predpisi ukrepati, ne da bi uničili organizacijsko strukturo. V teoretičnem analiziranju literature smo opazili, da je generacija Y pomembno vplivala na spremembe znotraj podjetij. Z analizo strokovne literature smo ugotovili tudi, da so predstavniki generacije Y narcisistično usmerjeni, kar predstavlja določen izziv za kadrovnike in vodje. Četudi so predstavniki generacije Y zelo motivirani za delo, pa z višjo stopnjo narcisistične osebnosti predstavljajo težavo za organizacijo kot celoto, ki pa jo nekateri avtorji predstavljajo kot priložnost za organizacije.
Ključne besede: Medgeneracijsko sodelovanje, generacija Y, narcisizem, vodenje, management
Objavljeno: 31.08.2021; Ogledov: 102; Prenosov: 22
Celotno besedilo (1,42 MB)

Opis: V pričujočem magistrskem delu iščemo odgovor na vprašanji, ali organizacijska kultura vpliva na osebnost zaposlenih ter ali osebnost zaposlenih vpliva na organizacijsko kulturo. V prvem delu magistrskega dela razdelamo pojma organizacijske kulture in osebnosti. Organizacijska kultura je celovit sistem vrednot, norm, prepričanj, predstav in simbolov, ki določa na kak način se bodo vsi zaposleni obnašali in odzivali na probleme. Tvori jo zunanja plast, ki predstavlja vidne sestavine organizacijske kulture (legende, rituali, jezik, simboli) in nevidna plast (norme, vrednote, temeljne predpostavke). Funkcije organizacijske kulture so preprečevanje konfliktnih situacij, koordinacija in nadzor, povečanje motivacije, zmanjšanje negotovosti in konkurenčna prednost. Opisali smo več teorij, na podlagi katerih opredelimo tipe organizacijske kulture. To je Hofstedov model, Handyjeva tipologija, Dealova in Kennedyjeva tipologija in Ansoffova tipologija. Prav tako opišemo, kako se organizacijska kultura spreminja. Osebnost je celovit sistem relativno trajnih duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti, po katerih se razlikujemo med seboj. Osebnost tako zajema duševne značilnosti (osebnostne lastnosti, značilnosti duševnih procesov), telesne značilnosti (značilnosti telesnega videza, značilnosti bioloških procesov) in vedenjske značilnosti, zato se osebnost tudi definira kot psihofizična celota. Dejavniki, ki najbolj vplivajo na človekovo osebnost so dedni dejavniki, družinski dejavniki, kulturni dejavniki, družbeni dejavniki, pomembna pa je tudi samodejavnost. Najpomembnejše teorije osebnosti so Freudova teorija osebnosti, Allportova teorija osebnosti ter socialne teorije osebnosti. Med področja osebnostne strukture uvrščamo temperament, značaj, sposobnosti ter telesne značilnosti. Tipe osebnosti zaposlenih delimo glede na različne kategorije: glede na temperament razločujemo med sangvinikom, flegmatikom, melanholikom in kolerikom, glede na izbrane osebne pa so pomembni lokus kontrole, makiavelizem, samoučinkovitost in kreativnost. Prav tako lahko tipe zaposlenih delimo na 5 temeljnih dimenzij osebnosti in pri tem razločujemo med naslednjimi tipi: ekstravertnost, prijetnost, vestnost, nevroticizem in odprtost do sprememb. Organizacijska kultura vpliva na oblikovanje stališč in pogledov zaposlenih, stopnjo inovativnosti, motiviranosti in številne druge in s tem vpliva na določene segmente osebnosti. Tudi osebnost vpliva na organizacijsko kulturo podjetja. Ob ustanovitvi organizacije je organizacijska kultura odraz njenih ustanoviteljev. Ko organizacija raste, postane organizacijska kultura sestavljena iz skupka vseh osebnosti zaposlenih. Organizacija prenaša organizacijsko kulturo in tako spreminja svoje zaposlene v procesu socializacije. V procesu socializacije, ki je lahko usmerjena institucionalno ali individualno, se tako zaposleni seznanijo s prevladujočimi vrednotami in normami organizacije in jih prevzamejo. Organizacijska kultura tako vpliva na spremembe posameznikov in pridobivanje novih osebnostnih lastnosti, vendar so te manjše in niso tako velike, da bi se spremenila celotna osebnostna struktura posameznikov. Tudi osebnost zaposlenih spreminja organizacijsko kulturo, saj vsako njihovo spreminjanje organizacijske kulture, ne glede na to, ali organizacijsko kulturo spreminja vodstvo ali pa zaposleni, izhaja prav iz njihovih sposobnostih, značaja, pa tudi temperamenta.
Ključne besede: organizacijska kultura, osebnost, vpliv osebnosti na organizacijsko kulturo, vpliv organizacijske kulture na osebnost
Objavljeno: 05.07.2021; Ogledov: 148; Prenosov: 34
Celotno besedilo (2,71 MB)

Opis: V današnjem rastočem in hitro spreminjajočem se poslovnem okolju se mora vsaka organizacija v želji, da bi bila ambiciozna, zavedati pomembnosti ljudi – človeških virov, za njeno uspešno delovanje, kar je bila glavna ugotovitev diplomskega projekta. Spoznali smo, da je podlaga temu sistematično dodelan in uspešno vpeljan sistem managementa človeških virov, katerega uspešnost določajo tudi izbrani izvajalci. Ti so lahko zunanji (različne institucije in strokovnjaki) ali lastni managerji organizacije. V teoretičnem delu diplomskega projekta smo tako spoznali osnove sistema managementa človeških virov v organizaciji in specifično eno izmed njegovih pomembnejših funkcij – razvoj zaposlenih, v sklopu katerega se načrtujejo in izvajajo tudi programi razvoja zaposlenih kot sta izobraževanje in usposabljanje. Razvoj zaposlenih je proces, ki mora potekati neprekinjeno, saj je organizacijsko okolje ves čas deležno sprememb, tako ekonomskih kot tudi tehnoloških in družbenih, zaradi katerih mora organizacija znati pokazati prilagodljivost in odzivnost. Programi izobraževanja in usposabljanja pa organizaciji omogočajo doseganje lastnih interesov, v sodelovanju ter komunikaciji z zaposlenimi pa tudi doseganje interesov posameznih zaposlenih. Tako smo spoznali različne pristope k razvoju zaposlenih, med katere uvrščamo formalno izobrazbo, delovne izkušnje, ocenitev sposobnosti in medsebojne odnose. Na temeljih teh pristopov nadaljnje izvajamo tudi različne dejavnosti razvoja zaposlenih, za katere smo ugotovili, da so vse enako pomembne. Mednje uvrščamo učenje, izobraževanje, usposabljanje, razvoj in načrtovanje kariere posameznih zaposlenih. Pomembnejša ugotovitev teoretičnega dela diplomskega projekta je bila tudi, da je programe izobraževanja in usposabljanja v podjetju treba natančno načrtovati, oblikovati, izvajati in kasneje vrednotiti. Pri tem procesu je enako pomembna izbira primerne metode izobraževanja ali usposabljanja. Spoznali smo, da obstajajo različne oblike in vrste razvojnih metod izobraževanja in usposabljanja pri katerih je ključna delitev na interna in eksterna. Temelj uspeha podjetja pri izvedbi izobraževanj in usposabljanj je tudi jasna opredelitev in zastavitev ciljev, ki jih z njihovo izvedbo želimo doseči. Pri tem smo ugotovili tudi, da je pri zastavljanju ciljev organizacije enako pomembna izgradnja kompetenčnega modela zaposlenih, saj nam olajša načrtovanje razvoja kadrov. V empiričnem delu diplomskega projekta smo sodelovali s podjetjem X, v katerem smo imeli možnost, preučiti njihove programe izobraževanja in usposabljanja zaposlenih ter zbrane ugotovitve povezati s pridobljenimi teoretičnimi spoznanji. Spoznali smo, da imajo zaposleni podjetja X pozitivno lastno percepcijo glede uspešnosti programov izobraževanja in usposabljanja, ki so jih ti deležni in so z njimi zadovoljni. Prav tako smo ugotovili, da podjetje X uporablja tako metode internega in kot metode eksternega izobraževanja in ravno njihova aktivnost na področju razvoja zaposlenih je ključ do njihove mednarodne konkurenčnosti in uspešnosti. Ugotovili smo tudi, da imajo podjetja, glede na trende prihodnosti, veliko prostora za napredek predvsem na področju metod e-izobraževanja. Na tej podlagi bi podjetju X predlagali, da se osredotoči na izgradnjo in vpeljavo sistema e-izobraževanja v svoje delovne procese. To bi namreč omogočilo konstantno izvajanje izobraževalnih programov in programov usposabljanja, kar pa bi, glede na naše ugotovitve, pomagalo pri ohranjanju zadovoljstva zaposlenih.
Ključne besede: Management človeških virov, razvoj zaposlenih, izobraževanje, usposabljanje, interne metode, eksterne metode.
Objavljeno: 10.06.2021; Ogledov: 284; Prenosov: 73
Celotno besedilo (1,21 MB)

Opis: V magistrskem delu smo se osredotočili na opis in proces poslovnih pogajanj, na mednarodna poslovna pogajanja, kulturo ter njen vpliv na mednarodna poslovna pogajanja. Primerjali smo slovensko poslovno kulturo s kitajsko poslovno kulturo in opisali pogajanja na Kitajskem. Na podlagi preučene literature domačih in tujih virov smo se odločili, da prek intervjujev s pogajalci v podjetju ENGROTUŠ D. O. O. izvemo, kako se oni pogajajo na Kitajskem. Zanimalo nas je, kako potekajo mednarodna poslovna pogajanja, kakšen je praktično proces pogajanja, kako se nanj sploh pripravijo in kakšne so njihove pogajalske taktike ter slogi. Prek intervjujev, ki smo jih izvedli s pogajalci v podjetju ENGROTUŠ D. O. O., in z literaturo smo nato izpostavili dobre in slabe pogajalske sloge in taktike ter ponudili rešitve, kako bi lahko omenjeno podjetje svoja poslovna pogajanja še izboljšalo. Prav tako smo poskušali najti zanimive in ustvarjalne rešitve, kako izboljšati njihove pogajalske sloge. Rezultati v empiričnem delu magistrske naloge so pokazali, da intervjuvani slovenski pogajalci, zaposleni v podjetju ENGROTUŠ D. O. O., zelo dobro poznajo kitajsko mednarodno kulturo. Zelo dobro poznajo tudi proces pogajanj, ki ga spretno prilagajajo kitajski kulturi. Strategije, ki smo jih poiskali v literaturi in ki jih avtorji navajajo kot primerne za kitajsko pogajalsko kulturo, intervjuvani pogajalci le delno uporabljajo. Tudi pri pogajalskih taktikah se intervjuvani slovenski pogajalci ne držijo določenih smernic. Uporabljajo namreč premalo pogajalskih taktik, ki jih avtorji označujejo za uspešne na Kitajskem. Priporočila, ki smo jih dali podjetju, so tedenske videokonference, na katerih bi se pogajalci in delavci, ki skrbijo za mednarodne stike in delo, pogovarjali, izmenjali mnenja in ponudili pogajalcem pomoč. Predlagamo tudi učenje slovenskih pogajalcev strategij in tehnik za lažje in uspešnejše delo pri pogajanjih s kitajskimi poslovneži.
Ključne besede: ENGROTUŠ D.O.O, poslovna pogajanja, mednarodna poslovna pogajanja, pogajalski slogi in taktike
Objavljeno: 14.04.2021; Ogledov: 189; Prenosov: 46
Celotno besedilo (720,36 KB)

Opis: Človeški viri so najpomembnejši viri organizacije in jih je treba obravnavati z najvišjo stopnjo pozornosti. Vključevanje zaposlenih, njihovo motiviranje in dvig ravni uspešnosti so vse lastnosti managementa človeških virov. Vendar se tudi to področje z leti spreminja in dopolnjuje ter je vse bolj naklonjeno skrbi za zadovoljstvo in ne nazadnje srečo zaposlenih. Vse kadrovske procese je mogoče na novo definirati, da lahko zagotovimo srečne in produktivne zaposlene in s tem povezano delovno mesto. Področje pozitivne psihologije na delovnem mestu razlaga, zakaj zaposleni, ki imajo boljše psihološko dobro počutje v organizaciji, tudi delujejo boljše, in predstavlja prehod, dojemanje in zagotavljanje zaposlenih, ki se v organizaciji dobro počutijo. Pozitivna psihologija na delovnem mestu v delovno okolje vnaša dejavnike, ki zaposlenim omogočajo razvijanje in dobro delovanje. Povezana je z raziskavami o dobrem počutju na delovnem mestu, predvsem psihičnim dobrim počutjem in njegovo povezavo z učinkovitostjo na delovnem mestu. Psihično dobro počutje je osrednji pojem pozitivne psihologije. Sestavljeno je iz subjektivnega dobrega počutja, psihološkega dobrega počutja in samodeterminacije. S krepitvijo psihičnega dobrega počutja lahko vplivamo na dobro počutje posameznika na delovnem mestu. Subjektivno dobro počutje ali sreča, ki pomeni človekovo ovrednotenje lastnega življenja, je pojem, ki se razlikuje od psihičnega dobrega počutja. Sreča na delovnem mestu vključuje zadovoljstvo z delovnim mestom, vendar je veliko več kot samo to. Obstaja nesporna povezava med srečo delavcev in produktivnostjo na delovnem mestu, kar pomeni, da so srečni delavci produktivni delavci, zato se je funkcija človeških virov začela posvečati prav sreči zaposlenih na delovnem mestu. V nalogi smo opravili kvalitativno raziskavo managerja za srečo zaposlenih, kot ga imenujejo spletni navedki. Na podlagi strukturiranih intervjujev smo ugotovili, da je najbolj smotrn naziv delovnega mesta manager delovne sreče. Manager delovne sreče ni samo izmišljen naziv, temveč ga lahko opredelimo kot kadrovski poklic prihodnosti. Navsezadnje gre za koncept delovne sreče, ki je nujno potrebna v spreminjajočem se kadrovskem svetu. Primarna vloga managerja delovne sreče je ustvariti srečno in spodbudno delovno okolje. S strateškega vidika je primarna funkcija managerja delovne sreče ta, da je ključna vez med zaposlenimi in top managementom. Aktivnosti managerja delovne sreče razdelimo na notranje in zunanje (predavanja na konferencah in zunanjih dogodkih). Notranje aktivnosti razdelimo naprej na dolgoročni strateški del (dolgoročni razvoj zaposlenih) in kratkoročne aktivnosti (mini prakse za večanje delovne sreče). Področje delovanja managerja delovne sreče je odvisno od potreb in značilnosti podjetja. Izobrazba za managerja delovne sreče ni predpisana. Primeren je vsak študij, ki je povezan z ljudmi, z organizacijo ali komuniciranjem. Dobrodošlo je, da ima manager delovne sreče znanja s kadrovskega področja, upravljanja ljudi, projektnega managementa in da so mu jasna ekonomska znanja. Manager delovne sreče ni samo manager človeških virov; manager delovne sreče je njegova nadgradnja. Razlika med njima je v tem, kako sta pozicionirana v podjetju in kakšne so njune naloge. S to raziskavo smo ponudili postavitev temeljev poklicu managerja delovne sreče v Sloveniji.
Ključne besede: manager za srečo, manager človeških virov, psihološko dobro počutje, pozitivna psihologija na delovnem mestu, delovna sreča
Objavljeno: 03.02.2021; Ogledov: 303; Prenosov: 104
Celotno besedilo (1,15 MB)