| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 21
First pagePrevious page123Next pageLast page
1.
Uporaba pod- in nadkritične vode za predelavo odpadne plastike
Maja Čolnik, 2021, doctoral dissertation

Abstract: Doktorska disertacija obravnava kemijsko razgradnjo najpogosteje uporabljenih plastičnih odpadkov z uporabo pod- in nadkritične vode v uporabne produkte. Doktorsko disertacijo smo razdelili na tri dele. V prvem delu doktorske disertacije smo izvedli hidrotermično razgradnjo brezbarvnih in barvnih odpadnih PET plastenk. Poskuse smo izvajali v visokotemperaturnem in visokotlačnem šaržnem reaktorju pri temperaturah od 250-400 °C in reakcijskem času od 1-30 minut. Pri hidrolizi PET odpadkov so nastali primarni in sekundarni produkti. Glavni produkt razgradnje je bila TPA, ki smo jo po reakciji prečistili in določili izkoristek reakcije. Ugotovili smo, da pri 300 °C in 30 min v podkritični vodi dobimo najvišje izkoristke TPA iz brezbarvnih (90,0 ± 0,4% ) kot tudi iz barvnih (85,0 ± 0,2%) PET odpadnih plastenk. Čistote nastalih TPA smo analizirali s pomočjo HPLC, FTIR in TGA/DSC metod in ugotovili, da so njihove čistote zelo visoke in znašajo med 93-98%. Tekom reakcije so nastajali sekundarni produkti, kot so benzojska kislina, 1,4-dioksan, acetaldehid, IPA in CO2. S pomočjo analiziranih komponent v vodni in plinski fazi smo predpostavili mehanizem razgradnje PET odpadkov. Ocenili smo ekonomski in okoljski vpliv hidrotermične razgradnje PET. Ugotovili smo, da če bi povečali laboratorijski proces na industrijsko merilo, bi na letni ravni dosegli dobiček od prodaje TPA in bi znašal okrog 81 000 €. Pri tem bi kemijsko degradirali skoraj 1400 ton PET odpadkov. Okoljsko analizo hidrotermične razgradnje PET smo izvedli s pomočjo programske opreme OpenLCA in bazo podatkov Ecoinvent 3.6. Ugotovili smo, da so k splošnemu obremenjevanju okolja največ prispevale kategorije morska ekotoksičnost, globalno segrevanje in toksičnost za ljudi. Prav tako smo tekom študije o razgradnji PET odpadkov v podkritični vodi predstavili tudi kinetiko razgradnje kot ireverzibilno zaporedno reakcijo, kjer smo določili, da so reakcije za vse razgradne produkte 1.reda. V drugem delu doktorske disertacije smo v nadkritični vodi degradirali poliolefine (PE in PP). Študirali smo razgradnjo PE in PP odpadne plastike ter za primerjavo degradirali še osnovni LDPE. Prav tako smo spremljali vpliv katalizatorja ocetne kisline na potek, razgradnjo in sestavo nastalih produktov. Eksperimente smo izvajali od 380 °C do 450 °C. Tekom razgradnje so v primeru PP in PE odpadkov nastale štiri faze oljna, plinska, vodna in trdna, med tem ko so v primeru osnovnega LDPE nastale le tri faze. Trdni preostanek pri PP in PE odpadkih smo pripisali razpadu aditivov. Metodo za določevanje lahkih ogljikovodikov in CO2 v plinski mešanici smo tudi razvili in validirali. Plinska faza je vsebovala lahke ogljikovodike (C1 do C6) in CO2, medtem ko oljno fazo po večini sestavljajo nasičeni in nenasičeni alifatski ogljikovodiki, aliciklični ogljikovodiki, aromatski ogljikovodiki in alkoholi. V primeru dodatka ocetne kisline smo ugotovili rahlo povišanje nastanka metana in CO2 v nastali plinski mešanici, zaradi razgradnje ocetne kisline v nadkritični vodi. Z višanjem reakcijskih pogojev je nastajalo manj oljne in več plinske faze. Na osnovi pridobljenih podatkov smo predstavili možen mehanizem razgradnje PP in PE v nadkritični vodi. V tretjem delu doktorske disertacije smo študirali razgradnjo PVC odpadkov v nadkritični vodi pri temperaturi od 400-425 °C in časih od 30-60 min. Ugotovili smo, da PVC odpadki razpadejo na oljno, plinsko, vodno in trdno fazo. Maso kloridnih ionov v vodni fazi smo določili s pomočjo titracijske metode. Pri 400 °C in 30 min smo dobili najvišji izkoristek. Kemijsko sestavo oljne in plinske faze smo določili s pomočjo GC/MS metode. Ugotovili smo, da oljna faza podobno kot pri PE ali PP v glavnem vsebuje nasičene in nenasičene alifatske ogljikovodike, aliciklične ogljikovodike, aromatske ogljikovodike in alkohole. V primeru PVC plastike, pa smo v oljni fazi zasledili še halogenirane ogljikovodike (kloroalkane). Plinska faza je vsebovala le lahke ogljikovodike in CO2.
Keywords: Pod- in nadkritična voda, odpadna plastika, kemijsko recikliranje, polietilen tereftalat, polietilen, polipropilen, polivinilklorid, kinetika, tereftalna kislina, benzojska kislina, acetaldehid, 1, 4- dioksan, izoftalna kislina, plini, ogljikovodiki, surovo olje, gorivo
Published: 11.06.2021; Views: 140; Downloads: 0
.pdf Full text (4,64 MB)

2.
Izolacija keratina iz odpadne volne s hidrotermičnimi postopki
Aleksandra Verdnik, 2020, master's thesis

Abstract: Naraščajoča skrb za okolje in vse večje povpraševanje po varnih in trajnostnih bioloških materialih spodbujajo iskanje boljših in zelenih metod za izkoriščanje razpoložljivih naravnih stranskih proizvodov. Odpadna ovčja volna z visoko vsebnostjo keratina (95 %) je le eden izmed stranskih proizvodov, ki nastaja v tekstilni industriji. Smiselno bi bilo biorazgradljiv volneni keratin pretvoriti v komercialne biomateriale in jih uporabiti v nadaljnjih aplikacijah kot sekundarni proizvod. Pri tem ekstrakcija keratina iz odpadne volne s podkritično vodo predstavlja pomembno alternativo konvencionalnim procesom ekstrakcije. V okviru magistrskega dela smo iz odpadne volne izolirali keratin z uporabo podkritične vode. Izolacijo smo izvedli v visokotlačnem in visokotemperaturnem šaržnem reaktorju pri temperaturah med 150 °C in 250 °C in reakcijskem času od 5 min do 75 min. Najvišji izkoristek keratina smo dobili pri temperaturi 180 °C in času 60 min. S Fourierevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo smo potrdili prisotnost keratina v dobljenih produktih izolacije. Izoliranemu keratinu smo nato določili molekulsko maso z dvema različnima metodama; s poliakrilamidno gelsko elektroforezo v prisotnosti natrijevega dodecil sulfata (SDS-PAGE elektroforeza) in z uporabo gelske kromatografije. Molekulska masa keratina, nastalega pri reakciji izolacije, je med 4 kDa in 13 kDa. Molekulske mase keratina padajo z naraščanjem temperature.
Keywords: odpadna volna, keratin, izolacija, podkritična voda, gelska kromatografija, elektroforeza
Published: 08.10.2020; Views: 231; Downloads: 0
.pdf Full text (3,85 MB)

3.
Razgradnja PVC odpadkov s hidrotermičnimi procesi
Ana Marija Črešnar, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Polivinilklorid (PVC) je eden izmed najbolj uporabljenih kloriranih plastik, ima zelo širok spekter uporabe, saj je cenovno zelo ugoden in se zaradi svojih lastnosti zelo dobro obnese kot material za različne izdelke. Prisoten je v številnih industrijah kot tudi v vsakdanjem življenju, kjer PVC izdelke najdemo v različnih oblikah. Še posebej pa je pomembno kako ravnamo s PVC odpadki, saj nepravilno ravnanje z njimi lahko povzroči velike okoljske in zdravstvene probleme. V tej diplomski nalogi smo se osredotočili na razgradnjo PVC – ja s hidrotermičnimi procesi v pod- in nadkritični vodi. Eksperimente smo izvajali v visokotlačnem in visokotemperaturnem šaržnem reaktorju. Preizkušali smo vpliv temperature in časa na razgradnjo PVC-ja. Eksperiment smo izvajali pri temperaturi 400 °C, 425 °C ter času 30 in 60 min pri konstantnem razmerju material/ voda (4,5g/ 20mL). Po degradaciji smo dobili razgradne produkte v štirih fazah: plinski, oljni, trdni in vodni fazi. Produkte smo nato analizirali s plinsko kromatografijo masno spektrometrijo (GC/MS) in Fourierjevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo (FTIR). Količino kloridnih ionov v vodni fazi smo določili z obarjalnimi titracijami. Na podlagi rezultatov smo ugotovili, da velik del kloridnih ionov ostane v vodni fazi in da razgradnja PVC – ja kljub zelo visokim temperaturam ni popolnoma.
Keywords: Polivinilklorid, hidrotermični procesi, odpadna embalaža, razgradnja, dekloriranje
Published: 08.10.2020; Views: 126; Downloads: 0
.pdf Full text (1,80 MB)

4.
Biološka aktivnost naravnih ekstraktov iz začimb
Vito Prša, 2020, undergraduate thesis

Abstract: Promoviranje zdravega načina življenja je privedlo do tega, da čedalje več ljudi preprečuje oz. zdravi bolezni po naravni poti. V večini primerov za to uporabljajo rastline in začimbe. Namen diplomske naloge je bil, ugotoviti biološko aktivnost ekstraktov iz treh različnih začimb: kumine, čilija ter cimeta. Za separacijo biološko aktivnih komponent smo izvajali Soxhlet in konvencionalno ekstrakcijo, z različnimi topili ob različnih pogojih. Pridobljenim ekstraktom smo s pomočjo spektrofotometričnih metod določevali vsebnost totalnih fenolov in flavonoidov, antioksidativno, antiinflamatorno ter antihiperglikemično aktivnost. Najvišji izkoristek smo dosegli pri konvencionalni ekstrakciji, kjer smo kot topilo uporabljali 50% vodno raztopino acetona. Prav tako smo ugotovili, da izkoristek narašča s temperaturo premosorazmerno. Vsebnost totalnih fenolov je najvišja v ekstraktu cimeta, ki smo ga dobili s Soxhlet ekstrakcijo. Najvišjo vsebnost totalnih flavonoidov smo zabeležili v ekstraktih kumine, in sicer pri 60°C ter s 50% vodno raztopino acetona kot topilom. Najbolj antioksidativno so delovali ekstrakti cimeta, najvišja vrednost je bila zabeležena v čistovodnem ekstraktu pri 60°C. Antiinflamatorna aktivnost je bila najvišja pri kumini, pri 40°C, kjer smo kot topilo uporabili čisti aceton. Ugotovili smo, da je antihiperglikemična aktivnost najvišja pri cimetovem ekstraktu, kjer smo pri 80°C kot topilo uporabili čisto vodo. Z diplomskim delom smo potrdili, da so izbrane začimbe res biološko aktivne in pozitivno vplivajo na zdravje človeka.
Keywords: ekstrakcija, biološka aktivnost, cimet, kumina, čili
Published: 08.10.2020; Views: 176; Downloads: 55
.pdf Full text (1,70 MB)

5.
Določanje molskih mas ▫$\alpha$▫-amilaze, ▫$\beta$▫-glukozidaze, proteaze in lipaze z metodo gelske kromatografije
Jasmina Heric, 2019, master's thesis

Abstract: Gelska kromatografija je vrsta tekočinske kromatografije in je metoda za ločevanje molekul glede na molekulsko maso. Za gelsko filtracijo uporabljamo steklene kolone, napolnjene s stacionarno (trdno) fazo z enakomerno velikostjo por. Volumen oz. prostor med kroglicami gela (prazen volumen kolone) zapolnjuje mobilna (tekoča) faza. Namen magistrske naloge je bil s pomočjo gelske kromatografije določiti molske mase encimov α-amilaze, β-glukozidaze, proteaze in lipaze. Najprej smo določili skupno koncentracijo proteinov v vzorcih ter določili elucijsi profil encimov. S pomočjo označevalcev znanih molekulskih mas (metilenskega modrila in dekstran modrega) smo izrisali umeritveno krivuljo za določanje molskih mas in nato določili molske mase encimov α-amilaze, β-glukozidaze, proteaze in lipaze. Ugotovili smo, da je eksperimentalno določena molska masa α-amilaze je 54,6 kDa, β-glukozidaze 112,2 kDa, proteaze 78,3 kDa in lipaze 26,6 kDa. Rezultate eksperimentalno določenih molskih mas smo primerjali s podatki o molskih masah najdenih v literaturi. Nato smo vse štiri encime združili v mešanico 4 encimov, katerim smo prav tako določili skupno koncentracijo proteinov s pomočjo Bradfordove metode in nato določili aktivnost posameznih encimov α-amilaze, β-glukozidaze, proteaze in lipaze v mešanici 4 encimov.
Keywords: magistrska dela, gelska kromatografija, molska masa, ▫$\alpha$▫-amilaza, ▫$\beta$▫-glukozidaza, lipaza, proteaza
Published: 20.12.2019; Views: 556; Downloads: 0

6.
Bentonit kot adsorbent za separacijo kovinskih ionov iz vodnih raztopin
Jaka Kugler, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Onesnaževanje okolja s težkimi kovinami in reševanje le te problematike na učinkovit in hkrati ekonomsko sprejemljiv način, predstavlja vedno večji izziv v današnjem času. V diplomski nalogi smo preučevali adsorpcijske lastnosti bentonita za adsorpcijo kovinskih ionov (železo, baker, svinec) iz vodne raztopine. Masne koncentracije kovinskih ionov v raztopini smo določili z optično emisijsko spektroskopijo (ICP OES). Prav tako smo preučili karakteristike samega bentonita (velikost delcev, zeta potencial, specifična površina, volumen por). Karakterizacija je pokazala, da je v našem vzorcu bentonita povprečni zeta potencial - 0,257 mV in povprečna velikost delcev 1657 nm. Ugotovili smo, da s spreminjanjem pH raztopin Fe2+, Cu2+ in Pb2+ ionov, bentonit najbolje adsorbira pri pH vrednosti 7. Spreminjali smo tudi koncentracije samih raztopin z Fe2+, Cu2+ in Pb2+ ionov v območju od 1 mM do 13 mM in izmerili, da ima bentonit največjo kapaciteto pri koncentraciji 13 mM. Prav tako smo preizkusili medsebojni vpliv ionov na adsorpcijo in ugotovili, da je učinkovitost adsorpcije vseh treh ionov nad 99 %. Iz rezultatov diplomskega dela lahko sklepamo, da je bentonit odlična izbira za odstranjevanje železovih, bakrovih in svinčevih ionov iz vode.
Keywords: adsorpcija, bentonit, težke kovine, zeta potencial, ICP OES
Published: 10.10.2019; Views: 576; Downloads: 108
.pdf Full text (2,56 MB)

7.
Adsorpcija ionov težkih kovin na zeolit
Urban Šket, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Diplomsko delo je rezultat preučevanja adsorpcije težkih ionov Pb2+, Cu2+ in Fe2+ na zeolit. Ker so ti ioni zelo močni onesnaževalci okolja, se pojavlja vprašanje kako zaščititi naravo pred njihovimi škodljivimi vplivi. Ena iz med možnosti je adsorpcija ionov na močen adsorbent, kar je v našem primeru zeolit. Tako je bistveno, da dobro spoznamo zeolit, preučimo njegovo strukturo in lastnosti, ter nato z različnimi kemijskimi analizami določimo, kakšne zmožnosti adsorpcije ima zeolit. Namen diplomske naloge je bil določiti adsorpcijske lastnosti zeolita v raztopini za adsorpcijo ionov težkih kovin ( Cu2+, Fe2+, Pb2+ ), določiti masne koncentracije kovinskih ionov z optično emisijsko spektroskopijo (ICP OES), ter preučiti specifiko samega zeolita (zeta potencial, specifična površina, velikost delcev). Za ugotavljanje adsopcijskih lastnosti zeolita smo spreminjali dva ključna parametra, koncentracijo raztopine težkih ionov, ter pH raztopine. S spreminjanjem teh parametrov smo prišli do ugotovitve, da so najbolj optimalni pogoji za adsorpcijo pri koncentraciji 13 mM in pri pH vrednosti 7. S preiskovanjem vpliva koncentracije težkih ionov na adsorbent smo ugotovili, da uspešnost adsorpcije pri višji koncentraciji upada, izjema je le baker. Pri spreminjanju pH vrednosti, pa se je izkazalo, da pH nima takšen velik vpliv na adsorpcijo kot jo ima koncentracija, saj smo ugotovili, da se adsorpcijska sposobnost malo zmanjša le pri zelo nizki pH vrednosti ( pH = 2,5 ). Ugotavljali smo tudi medsebojni vpliv ionov na učinkovitost adsorpcije ionov na zeolit, pri čemer se je izkazalo, da mešanica ionov v raztopini dobro vpliva na adsorpcijo, saj je bila v našem primeru učinkovitost adsorpcije za vse tri ione nad 99%.
Keywords: adsorpcija, zeolit, ioni težkih kovin, zeta potencial, koncentracija, pH raztopine
Published: 10.10.2019; Views: 365; Downloads: 54
.pdf Full text (2,44 MB)

8.
Adsorpcija kovinskih ionov na žlindro
Mihael Irgolič, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Onesnaževanje z odpadnimi vodami predstavlja velik delež onesnaževanja narave. V teh odpadnih vodah se pogosto nahajajo tudi težke kovine, ki jih moramo zaradi ogrožanja okolja, živali in ljudi iz vode odstraniti. Kot poceni metoda za odstranjevanje težkih kovin iz vode, se je uveljavila adsorpcija. V iskanju učinkovitih ter poceni adsorbentov, se je dobro izkazala tudi žlindra, ki je stranski produkt pri proizvodnji jekla. V diplomskem delu predstavljamo rezultate raziskave adsorpcijskih lastnosti bele žlindre. Žlindri smo najprej določili specifično površino BET, volumen por, premer por, velikost delcev in zeta potencial. Nadalje smo preučevali vpliv pH in koncentracije na adsorpcijo železovih, bakrovih in svinčevih ionov. Hkrati smo preučili še medsebojni vpliv izbranih ionov na adsorpcijo. Preučevali smo učinkovitost in kapaciteto adsorpcije in iz rezultatov ugotovili, da pH minimalno vpliva na adsorpcijo bakra in železa, svinec pa ima adsorpcijski maksimum pri pH 7. Pri preiskovanju vpliva koncentracije smo ugotovili, da učinkovitost adsorpcije s koncentracijo narašča za svinec, na baker in železo pa skoraj ne vpliva, saj je bila učinkovitost v območju koncentracij od 1 mM do 13 mM 100 %. Medsebojni vpliv ionov daje pozitivne rezultate na učinek adsorpcije.
Keywords: adsorpcija, žlindra, težke kovine, zeta potencial, BET
Published: 17.09.2019; Views: 456; Downloads: 51
.pdf Full text (718,54 KB)

9.
Izolacija keratina iz perja s hidrotermičnimi postopki
Ksenija Rutnik, 2019, master's thesis

Abstract: Perutninsko perje predstavlja enega najbolj obremenilnih in neizkoriščenih odpadkov, saj zavzema do 10 % celotne teže perjadi, kar na letni ravni nanese skoraj 10 milijonov ton odpadkov. Zaradi visokega deleža keratina (90 %) je perje potencialna surovina za pridobivanje le – tega, hkrati pa bi tako postal izkoriščen vir, namesto onesnažujoč odpadek. V sklopu magistrske naloge smo izvedli izolacijo keratina iz perutninskega perja s subkritično vodo, pri temperaturah med 120 °C in 250 °C, in časih med 5 minut in 75 minut. Ugotovili smo, da je optimalna temperatura za izvedbo izolacije 180 °C. S FTIR analizo smo potrdili prisotnost keratina v produktih izolacije s subkritično vodo. Molekulsko maso nastalega produkta smo določili s SDS – PAGE elektroforezo in gelsko kromatografijo. Molekulska masa keratina nastalega pri reakciji izolacije se giblje med 4 kDa in 12 kDa. Iz teh rezultatov sklepamo, da subkritična voda pri visoki temperaturi deluje kot reducent in razcepi disulfidne vezi v molekuli keratina, ki posledično razpade na manjše enote. Za določitev uporabnosti metode izolacije iz perutninskega perja s subkritično vodo v industrijskem merilu, bi bile potrebne nadaljnje raziskave.
Keywords: perutninsko perje, keratin, izolacija, subkritična voda
Published: 12.09.2019; Views: 456; Downloads: 30
.pdf Full text (4,48 MB)

10.
Hidrotermična degradacija odpadne embalaže iz polipropilena
Kristina Kranjčec, 2019, undergraduate thesis

Abstract: Namen in cilj diplomskega dela je bil raziskati hidrotermično degaradacijo odpadne embalaže iz polipropilena (PP) s pomočjo superkritične vode ter določiti nastale produkte. Izvedena je bila primerjava pisanega in brezbarvnega PP. Proučevali smo vpliv procesnih parametrov, kot so tlak, temperatura, razmerje voda/PP na potek in kinetiko reakcij razgradnje odpadne embalaže iz PP v superkritični vodi. PP je trd termoplastičen polimer z gostoto med 0,9 in 0,92 g/cm3. V mnogih pogledih je podoben polietilenu, vendar z večjo mehansko in natezno trdnostjo ter toplotno stabilnostjo. Odporen je proti polarnim topilom, kislinam, raztopinam soli in olju ter neodporen proti kloriranim ogljikovodikom. Zaradi dobrih mehanskih in fizikalnih lastnosti je eden izmed najbolj zastopanih polimerov v svetu. Uporablja se v različne namene, kot so folije, plastenke za mineralno vodo, povratne plastenke, v ploščah, ceveh, avtomobilski industriji ter v beli tehniki. Zaradi velike zastopanosti tega polimera in vpliva ter kopičenja v okolju smo izvedli hidrotermično degradacijo pisanega PP in brezbarvnega PP. Hidrotermično degradacijo smo izvajali v visokotemperaturnem in visokotlačnem šaržnem reaktorju pri temperaturah 425 °C in 450 °C ter reakcijskih časih od 15 do 240 min. Nastale produkte smo filtrirali ter analizirali s pomočjo plinske kromatografije/masne spektrometrije GC/MS ter določili vsebnost celotnega organskega ogljika (TOC). Ugotovili smo, da je največji izkoristek plina nastal pri 240 min degradaciji – tako barvnega kot brezbarvnega PP v superkritični vodi – najmanj pa ga je nastalo pri 15-minutni degradaciji. Najbolj zastopane komponente so metan, etan, propan, izobutan ter ogljikov dioksid. Dokazali smo, da je največji donos alkanov prisoten le pri višji temperaturi. Majhne razlike v vsebnosti alkanov, ki so prisotni pri isti temperaturi, lahko pripišemo aditivom ter različnim primesem, ki jih vsebuje pisani PP. Izkoristki nastale oljne faze s podaljševanjem reakcijskega časa upadajo, saj se dolgi ogljikovodiki cepijo na krajše.
Keywords: hidrotermična degradacija, superkritična voda, barvni PP, brezbarvni PP
Published: 11.09.2019; Views: 470; Downloads: 13
.pdf Full text (1,60 MB)

Search done in 0.31 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica