1. Vpliv elektrokonvulzivne terapije na zdravstveno stanje pri pacientu s shizofrenijoTjaša Rožič, 2024, diplomsko delo Opis: Uvod: Elektrokonvulzivna terapija (EKT) je že vrsto let del zdravljenja shizofrenije, njena uporaba pa je pogosto zavita v polemike in razprave. Kljub nenehnim polemikam je precejšen delež pacientov s shizofrenijo prestal EKT, pogosto kot zadnjo možnost, potem ko drugo zdravljenje ni prineslo ustreznega lajšanja simptomov. Namen diplomskega dela je ugotoviti, kako EKT vpliva na zdravstveno stanje pri pacientu s shizofrenijo.
Metode: Pregledali, analizirali in sintetizirali smo znanstveno literaturo s področja elektrokonvulzivne terapije in njenega vpliva na zdravstveno stanje pri pacientih s shizofrenijo. Uporabili smo opisno metodo dela in metodo pregleda literature. Za iskanje literature glede zastavljenega raziskovalnega vprašanja smo podatke poiskali v mednarodnih bazah podatkov: CINAHL, PubMed, Cochrane Library, Web ob Science. Pri pregledu in analizi znanstvene literature smo sledili smernicam PRISMA. Izvedli smo narativno sintezo vsebine.
Rezultati: V končno analizo smo vključili osem znanstvenih člankov. Ugotovili smo, da ima na splošno EKT pozitiven vpliv na paciente s shizofrenijo in na njihovo kognicijo ter splošno delovanje.
Razprava in zaključek: O EKT za zdravljenje shizofrenije potekajo razprave, pri čemer zagovorniki navajajo učinkovitost pri primerih, ki so odporni na zdravljenje, kritiki pa izpostavljajo etične pomisleke. EKT je zadnja možnost za nekatere paciente, ki se ne odzivajo na zdravljenje, njena uporaba pa zahteva individualne odločitve glede na pacientove potrebe in želje.
Uvod: Elektrokonvulzivna terapija (EKT) je že vrsto let del zdravljenja shizofrenije, njena uporaba pa je pogosto zavita v polemike in razprave. Kljub nenehnim polemikam je precejšen delež pacientov s shizofrenijo prestal EKT, pogosto kot zadnjo možnost, potem ko drugo zdravljenje ni prineslo ustreznega lajšanja simptomov. Namen diplomskega dela je ugotoviti, kako EKT vpliva na zdravstveno stanje pri pacientu s shizofrenijo.
Metode: Pregledali, analizirali in sintetizirali smo znanstveno literaturo s področja elektrokonvulzivne terapije in njenega vpliva na zdravstveno stanje pri pacientih s shizofrenijo. Uporabili smo opisno metodo dela in metodo pregleda literature. Za iskanje literature glede zastavljenega raziskovalnega vprašanja smo podatke poiskali v mednarodnih bazah podatkov: CINAHL, PubMed, Cochrane Library, Web ob Science. Pri pregledu in analizi znanstvene literature smo sledili smernicam PRISMA. Izvedli smo narativno sintezo vsebine.
Rezultati: V končno analizo smo vključili osem znanstvenih člankov. Ugotovili smo, da ima na splošno EKT pozitiven vpliv na paciente s shizofrenijo in na njihovo kognicijo ter splošno delovanje.
Razprava in zaključek: O EKT za zdravljenje shizofrenije potekajo razprave, pri čemer zagovorniki navajajo učinkovitost pri primerih, ki so odporni na zdravljenje, kritiki pa izpostavljajo etične pomisleke. EKT je zadnja možnost za nekatere paciente, ki se ne odzivajo na zdravljenje, njena uporaba pa zahteva individualne odločitve glede na pacientove potrebe in želje.
Ključne besede: elektrokonvulzivna terapija, zdravstveno stanje, shizofrenija
Objavljeno v DKUM: 23.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 6
 Celotno besedilo (1,34 MB) |
2. Effectiveness of de-escalation in reducing aggression and coercion in acute psychiatric units : a cluster randomized studyAndreja Čelofiga, Blanka Kores-Plesničar, Jure Koprivšek, Miha Moškon, Dominik Benkovič, Hojka Gregorič Kumperščak, 2022, izvirni znanstveni članek Opis: Objective: Most guidelines for the management of aggressive behavior in acute psychiatric patients describe the use of de-escalation as the first-choice method, but the evidence for its effectiveness is inconsistent. The aim of the study was to assess the effect of verbal and non-verbal de-escalation on the incidence and severity of aggression and the use of physical restraints in acute psychiatric wards.
Methods: A multi-center cluster randomized study was conducted in the acute wards of all psychiatric hospitals in Slovenia. The research was carried out in two phases, a baseline period of five consecutive months and an intervention period of the same five consecutive months in the following year. The intervention was implemented after the baseline period and included training in verbal and non-verbal de-escalation techniques for the staff teams on experimental wards.
Results: In the baseline study period, there were no significant differences in the incidence of aggressive behavior and physical restraints between the experimental and control groups. The incidence rates of aggressive events, severe aggressive events, and physical restraints per 100 treatment days decreased significantly after the intervention. Compared to the control group, the incidence rate of aggressive events was 73% lower in the experimental group (IRR = 0.268, 95% CI [0.221; 0.342]), while the rate of severe events was 86% lower (IRR = 0.142, 95% CI [0.107; 0.189]). During the intervention period, the incidence rate of physical restraints due to aggression in the experimental group decreased to 30% of the rate in the control group (IRR = 0.304, 95% CI [0.238; 0.386]). No reduction in the incidence of restraint used for reasons unrelated to aggression was observed. After the intervention, a statistically significant decrease in the severity of aggressive incidents (p < 0.001) was observed, while the average duration of restraint episodes did not decrease.
Conclusion: De-escalation training is effective in reducing the incidence and severity of aggression and the use of physical restraints in acute psychiatric units.
Ključne besede: aggression, restraint, de-escalation training, incidence, psychiatry, acute ward
Objavljeno v DKUM: 23.08.2023; Ogledov: 409; Prenosov: 14
Celotno besedilo (1,14 MB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
3. Učinkovitost verbalne in neverbalne deeskalacije na zmanjšanje agresivnega vedenja in uporabe posebnih varovalnih ukrepovAndreja Čelofiga, 2023, doktorska disertacija Opis: Izhodišča in namen raziskave: Večina smernic za obvladovanje agresivnega vedenja pri akutnih psihiatričnih pacientih opisuje uporabo deeskalacije kot metodo prve izbire, vendar so dokazi o njeni učinkovitosti nedosledni. Namen raziskave je bil oceniti učinek verbalne in neverbalne deeskalacije na pojavnost in resnost agresije ter uporabo fizičnih omejitev v akutnih psihiatričnih oddelkih.
Metode: Izvedena je bila multicentrična randomizirana kontrolirana raziskava, ki je potekala v dveh fazah: izhodiščna faza je trajala pet zaporednih mesecev leta 2018, interventna faza pa enakih pet zaporednih mesecev leta 2019. Pred interventno fazo raziskave smo izvedli randomizacijo psihiatričnih bolnišnic v eksperimentalno in kontrolno skupino ter izobraževanje iz deeskalacije, namenjeno osebju v oddelkih eksperimentalne skupine. V izhodiščnem in interventnem obdobju raziskave smo ocenili incidenco in resnost agresivnega vedenja ter incidenco in trajanje epizod fizičnih omejitev.
Rezultati: V izhodiščnem obdobju raziskave ni bilo statistično značilnih razlik v incidenci agresivnega vedenja in fizičnih omejitev med eksperimentalno in kontrolno skupino. Incidence agresivnih dogodkov, hudih agresivnih dogodkov in epizod fizičnih omejitev, izračunane na 100 hospitalnih dni, so se po učenju deeskalacije statistično značilno zmanjšale. Incidenčna stopnja za agresivni dogodek je bila v eksperimentalni skupini v interventnem obdobju raziskave 73 % manjša v primerjavi s kontrolo skupino (IRR = 0.268, 95 % IZ [0.221; 0.342]), incidenčna stopnja za hudi agresivni dogodek pa 86 % manjša (IRR = 0.142, 95 % IZ [0.107; 0.189]). Incidenčna stopnja epizod PVU, uvedenih zaradi agresivnega vedenja, se je v eksperimentalni skupini zmanjšala na 30 % incidenčne stopnje kontrolne skupine (IRR = 0.304, 95 % IZ [0.238; 0.386]), incidenčna stopnja epizod PVU, uvedenih iz drugih vzrokov, pa se ni zmanjšala. V eksperimentalni skupini se je statistično značilno zmanjšala tudi resnost agresivnih incidentov (p < 0.001), medtem ko se povprečno trajanje epizod fizične omejitve ni zmanjšalo.
Zaključek: Rezultati raziskave kažejo, da je deeskalacija učinkovita pri zmanjševanju pojavnosti in resnosti agresije ter uporabe fizičnih omejitev.
Ključne besede: agresija, posebni varovalni ukrepi, omejitev s pasovi, deeskalacija, akutni psihiatrični oddelek
Objavljeno v DKUM: 11.05.2023; Ogledov: 706; Prenosov: 123
Celotno besedilo (3,02 MB) |
4. Spremembe v dnevnih aktivnostih in počitku pri pacientih s shizofrenijoLucija Vratuša, 2021, diplomsko delo Opis: Izhodišča: Shizofrenija je kronična možganska motnja, ki se v svoji aktivni fazi kaže s simptomi, kot so blodnje, halucinacije, neurejen govor, težave z razmišljanjem in upad motivacije. Namen zaključnega dela je raziskati spremembe v dnevnih aktivnostih in počitku pri pacientih s shizofrenijo.
Metode: Uporabili smo deskriptivno metodo dela, v empiričnem delu pa kvalitativno metodologijo raziskovanja. Opravili smo intervju s pacientko, ki ima diagnosticirano shizofrenijo.
Rezultati: Ugotovili smo, da ima pacientka težave s kronično utrujenostjo, oslabljena je njena fizična aktivnost, pojavlja se nezmožnost za opravljanje različnih aktivnosti. Navaja pripravljenost za doseganje višje ravni zdravja. Pacientka je sicer samostojna pri osebni higieni in oblačenju. Težav s spanjem ne navaja.
Diskusija in zaključek: Kakovost življenja niso le posameznikove finančne zmožnosti, ampak je povezana tudi z občutkom zadovoljstva z lastnim življenjem. Pomembno je, da se posameznik z diagnozo shizofrenije zna soočati z vsakodnevnimi aktivnostmi. Pomoč in motivacija sta izredno pomembni za kakovost življenja pacienta s shizofrenijo in pripomoreta k njegovi sprejetosti v družbo.
Ključne besede: shizofrenija, kakovost življenja, antipsihotiki, dnevna aktivnost, počitek, NANDA
Objavljeno v DKUM: 04.06.2021; Ogledov: 1005; Prenosov: 103
Celotno besedilo (1,23 MB) |
5. Vključevanje pacienta z akutno psihozo v okoljeIris Horvat, 2019, diplomsko delo Opis: Izhodišča, namen: Akutna psihoza je duševna motnja, pri kateri pacienti doživljajo blodnje in halucinacije. Bolezen prizadene tako ženske kot moške, po navadi med dvajsetim in tridesetim letom. Simptomi bolezni vplivajo na vsa področja človekovega delovanja. Namen diplomskega dela je predstaviti akutno psihozo in ugotoviti kako pacient doživlja svojo bolezen. Prav tako nas zanima kako se pacient vključuje v socialno okolje in kakšna je pri tem vloga medicinske sestre.
Raziskovalne metode: Za teoretični del diplomskega dela smo uporabili deskriptivno oz. opisno metodo dela in kvalitativno raziskovanje. Podatke, ki smo jih potrebovali za izvedbo študije primera, smo pridobili s pomočjo delno strukturiranega intervjuja. Rezultate smo predstavili opisno po časovnih obdobjih.
Rezultati: Z analizo pridobljenih rezultatov in literature smo ugotovili, da ljudje ne prepoznajo bolezenskih znakov psihoze, saj doživljajo vse kot del realnosti. Osebe z akutno psihozo se soočajo s vsakdanjimi problemi, saj so stigmatizirani in odrinjeni na rob družbene lestvice. Socialna vključenost pacientov z akutno psihozo je pomembna za zdravljenje, zato je treba ljudi poučiti o bolezni.
Diskusija in zaključek: O duševnih motnjah, med katerimi je tudi akutna psihoza, je potrebno spregovoriti. Ljudje z akutno psihozo imajo številne težave z vključevanjem v okolico, počutijo se drugačne, svojo bolezen velikokrat tudi prikrivajo, zato se socialno izolirajo od okolice. Vloga medicinske sestre je, da pacienta pouči o njegovi bolezni, da se lažje vključi nazaj v socialno okolje. Pri tem mu mora biti v oporo, pomaga mu pri jemanju terapije in socialni rehabilitaciji.
Ključne besede: psihoza, stigma, diskriminacija, študija primera, duševno zdravje, psihoterapija
Objavljeno v DKUM: 16.09.2019; Ogledov: 1748; Prenosov: 185
Celotno besedilo (697,69 KB) |
6. Obravnava pacienta z duševno motnjo v nadzorovani obravnaviManuela Rotar, 2018, diplomsko delo Opis: Dandanes se z duševno motnjo srečuje veliko ljudi in njihovo število z vsakim letom narašča, saj na razvoj duševne motnje vplivajo različni dejavniki. Oseba s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo ima možnost obravnave v nadzorovani obravnavi, ki se izvaja na osnovi sklepa sodišča in je pod nadzorom psihiatrične bolnišnice. Obravnava poteka v skladu z načrtom nadzorovane obravnave izven psihiatrične bolnišnice, v domačem okolju osebe. V diplomskem delu smo predstavili posebnosti in prednosti obravnave ter najpogostejše duševne motnje, ki se obravnavajo v nadzorovani obravnavi. Poudarili smo tudi pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za zdravljenje, in ugotavljali, ali obstajajo pomanjkljivosti in slabosti vodenja bolnika v okviru nadzorovane obravnave. Pri pisanju diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela. Podatke smo pridobili na osnovi že obstoječih pisnih virov domače in tuje strokovne literature. Ugotovili smo, da so najpogosteje obravnavane duševne motnje v nadzorovani obravnavi shizofrenija, trajne blodnjave motnje, shizoafektivna motnja, bipolarna afektivna motnja in ponavljajoča se depresivna motnja. Ker nadzorovana obravnava poteka v domačem okolju, pripomore k izboljšanju funkcionalnih sposobnosti in k večji samozavesti obravnavanega bolnika. Po drugi strani pa obravnava poseže v bolnikove pravice, glede prostovoljnega zdravljenja oziroma obravnave.
Ključne besede: Zakon o duševnem zdravju, nadzorovana obravnava, skupnostna obravnava, koordinator nadzorovane obravnave, huda in ponavljajoča se duševna motnja.
Objavljeno v DKUM: 04.06.2018; Ogledov: 3216; Prenosov: 374
Celotno besedilo (929,58 KB) |
7. Celostna obravnava pacienta s shizofrenijoNataša Miklošič, 2017, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Shizofrenija je težka, kronična duševna motnja, ki prizadene posameznikovo mišljenje, vedenje in čustvovanje. Natančen vzrok shizofrenije ni znan, obstajajo pa različne teorije nastanka te bolezni. Za postavitev diagnoze je najpomembnejša pravilna anamneza, psihiatrični in psihološki pregled ter nekatere preiskave, s katerimi predvsem izključimo morebitne druge bolezni. Pacienta s shizofrenijo in njegovo družino moramo obravnavati celostno.
Metodologija: V diplomskem delu smo z opisno oz. deskriptivno raziskovalno metodo dela pregledali strokovno literaturo. Mnenja in rezultate raziskav različnih avtorjev smo med seboj primerjali in izpeljali zaključke dejstev skupnih vsem strokovnjakom.
Rezultati: Ugotovili smo, da je celostna obravnava pacienta s shizofrenijo ključna za dobro prognozo. Izjemno uspešna metoda obravnave je skupnostna psihiatrija. Najvidnejšo vlogo pri zdravljenju in rehabilitaciji imajo izbrani osebni zdravnik, psihiater, psiholog, medicinske sestre, socialni delavci in delovni terapevti. Za dober izid zdravljenja morajo pacient in njegova družina aktivno sodelovati v obravnavi.
Diskusija in zaključek: Pri postavitvi diagnoze shizofrenija so psihiatrom na voljo različne klasifikacije. Pomembno je, da pacient pri zdravljenju sodeluje, jemlje zdravila in je aktiven pri drugih oblikah zdravljenja. Pri shizofreniji je umrljivost zelo visoka, za kar je zaslužen predvsem pojav samomorilnosti in višja stopnja somatske obolevnosti. Prisotnost svojcev v procesu zdravljenja je nepogrešljiva.
Ključne besede: shizofrenija, psihiatrična zdravstvena nega, skupnostna psihiatrija, psihofarmakologija, psihopatologija, psihosocialna rehabilitacija.
Objavljeno v DKUM: 19.07.2017; Ogledov: 3850; Prenosov: 600
Celotno besedilo (1,48 MB) |
8. Nujna stanja v psihiatrijiTjaša Moškon, 2017, diplomsko delo Opis: Nujnih stanj, ki potrebujejo takojšnjo medicinsko pomoč, je danes veliko. Vsak človek je nekaj posebnega, vsak posameznik ima drugačno mišljenje, vedenje, drugačne vrednote. Na različne travme, dogodke, bolezni se odzovemo drugače, kar pa lahko privede do sprememb v čustvovanju, mišljenju, vedenju, zaznavanju. Takšne spremembe še ne zahtevajo nujnega ukrepanja. Če pacienti postanejo hetero ali avto-agresivni, pa je potrebno takojšnje ukrepanje. Področje psihiatrične urgentne zdravstvene nege zahteva poleg strokovnega znanja izvajalcev, tudi dodatna znanja iz psihiatrije.
Ključne besede: urgentna stanja v psihiatriji, psihiatrična zdravstvena nega, vloga medicinske sestre v psihiatriji, hospitalizacija brez privolitve pacienta
Objavljeno v DKUM: 22.03.2017; Ogledov: 4806; Prenosov: 705
Celotno besedilo (1,04 MB) |
9. POSEBNOSTI TERAPEVTSKE KOMUNIKACIJE PRI PACIENTIH, ODVISNIH OD PSIHOAKTIVNIH SUBSTANCMarko Žerjav, 2016, diplomsko delo Opis: Terapevtska komunikacija pri pacientu odvisnem od psihoaktivnih snovi, se začne takoj ko vstopi v zdravstveni sistem in traja vse do njegovega odpusta. Zelo je pomembno, na kakšen način prihajamo v stik s pacientom. Namen diplomskega dela je bil, opisati posebnosti terapevtske komunikacije pri pacientu, odvisnem od psihoaktivnih substanc. Opisali smo značilnosti terapevtske komunikacije, zraven pa zajeli tudi etični vidik s tovrstnimi pacienti. Poudarili smo tudi vlogi pacienta in zdravstvenega delavca in se osredotočili na komunikacijske dejavnike, ki vplivajo na terapevtsko komunikacijo. Pri pisanju diplomskega dela smo uporabili deskriptivno metodo dela s študijem strokovne literature iz knjižnih in elektronskih virov. Vse podatke iz literature smo preučili, analizirali, primerjali dosedanja znanstvena spoznanja in jih zapisali s pomočjo računalniškega programa Microsoft Word. Skozi diplomsko delo smo ugotovili, da se tudi pacienta z odvisnostjo od psihoaktivnih snovi obravnava z veliko mero empatije, spoštovanja in dostojanstva. Medicinska sestra mora imeti veliko specifičnega znanja o delu s pacienti z odvisnostjo od psihoaktivnih substanc in se ravnati po kodeksu etike, ki jo pri delu zavezuje. Medicinska sestra mora pacienta z odvisnostjo od psihoaktivnih substanc doživljati, kot sebi enako osebo, brez poniževanja ali pomilovanja. Pacienta skozi terapevtsko komunikacijo vodi do cilja, ki si ga skupaj postavita in stopata korak za korakom.
Ključne besede: psihoaktivne substance, droge, alkohol, odvisnost, zdravljenje, pacient, terapevtska komunikacija, terapevtski odnos, psihiatrija.
Objavljeno v DKUM: 08.11.2016; Ogledov: 2833; Prenosov: 318
Celotno besedilo (627,27 KB) |
10. ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA S HUNTINGTONOVO BOLEZNIJOGoran Šerdoner, 2016, diplomsko delo Opis: Huntingtonova bolezen je neozdravljiva degenerativna motnja centralnega živčnega sistema. Bolezen se kaže z nekontroliranimi gibi oziroma motnjami gibanja, kognitivnimi in psihiatričnimi motnjami. Bolezen je dedna in v kolikor eden izmed staršev boleha za boleznijo ima otrok 50 % možnosti, da zboli. Zdravilo, ki bi bolezen ozdravilo ali upočasnilo njen potek, ne obstaja. Oskrba pri obolelih se v vseh fazah bolezni razlikuje, prav tako vloga medicinske sestre. Medicinska sestra mora poznati bolezen ter načine kako se pri obolelih učinkovito spoprijeti s težavami.
Namen diplomskega dela je s pomočjo strokovne literature predstaviti Huntingtonovo bolezen in simptome pri omenjeni bolezni. Opisati zdravstveno nego in aktivnosti zdravstvene nege pacienta s Huntingtonovo boleznijo.
V diplomskem delu je bila uporabljena deskriptivna metoda dela. Pregledana je bila domača, tuja, strokovna in znanstvena literatura s področja o Huntingtonovi bolezni ter zdravljenju in zdravstveni negi pacienta s Huntingtonovo boleznijo.
Na podlagi zbranih podatkov smo ugotovili, da pri pacientu s Huntingtonovo boleznijo medicinska sestra izvaja aktivnosti pri vseh štirinajstih življenjskih aktivnostih. Ugotovili smo tudi, da mora medicinska sestra že pred samo obravnavo pacientov imeti ustrezna znanja. Poznati mora bolezen, simptome, potek bolezni in zdravljenje.
Ključne besede: Huntingtonova bolezen, horea, znaki in simptomi, zdravstvena nega, vloga medicinske sestre
Objavljeno v DKUM: 22.03.2016; Ogledov: 2624; Prenosov: 279
Celotno besedilo (503,47 KB) |
