Search the digital library catalog

Abstract: Magistrsko delo obravnava temo kuge v izbranih literarnih delih slovenskih pisateljev, ki so nastala od druge polovice 19. do konca tridesetih let 20. stoletja. Teoretični del zajema predstavitev uporabljenih literarnoteoretičnih pojmov. Hkrati sta predstavljena medicinsko razumevanje kuge in zgodovinski okvir pojavitve kuge na Slovenskem. V analitičnem delu je obravnavanih šest izbranih pripovednih del, v katerih je tema kuge prisotna v meri, ki zadostuje za analizo. Ta dela so razvrščena po kronološkem načelu: France Štrukelj, Kranjska nevesta (1864); Vladimir Levstik, Historija o kugi (1907); Fran Ksaver Meško, Črna smrt (1911); Alojzij Remec, Anno domini (1911); Ivan Pregelj, Plebanus Joanes (1920); Januš Golec, Zlato in kuga pod križem (1934). Pri analizi so v ospredju prikaz tematizacije kuge, opis simptomov, odnos literarnih oseb do kuge in prebolevanje te bolezni, vpliv na potek dogajanja in usodo literarnih oseb, simbolni in metaforični pomeni kuge in literarni opisi. Kuga se je kot bolezen, izvorno pojavna pri bolhah in glodavcih, kmalu prenesla na ljudi. Hitra prenosljivost je povzročila množične izbruhe kuge, ki so se kazali v neobvladljivih epidemijah. Razvili so se različni načini spopadanja s kugo, ki pa niso bili uspešni. Ker pojava epidemije niso znali pojasniti, se je sčasoma izoblikovala miselnost o kugi kot »božjem delu«, torej ideja, da je kuga nekakšna kazen, ki jo je poslal Bog. Ostanki te miselnosti in prisotnosti kuge so vidni še danes, tudi v arhitekturnih dosežkih verskih objektov, kot so cerkve, posvečene svetnikom priprošnjikom proti kugi. Čeprav je od zadnje velike epidemije kuge na Slovenskem minilo približno 300 let, se družba dolgo ni mogla otresti bojazni pred ponovnim izbruhom te nalezljive bolezni. Strah pred njo se je zakoreninil v ljudi in se širil iz roda v rod. Odsev tega se kaže tudi v literarnih delih, tudi tistih, ki so nastala desetletja ali stoletja po tem in jih obravnavamo v magistrskem delu. Tema kuge v njih se kaže pri dogajalnem času, obolelih literarnih osebah, ukrepih, opisu, kjer je ta različen, kljub temu pa so opisani podobni simptomi (povišana telesna temperatura, slabost, zmedenost, drgetanje in izguba zavesti). Opazna razlika je pri predstavitvi smrtonosnosti kuge. Ponekod je kuga predstavljena kot izključno smrtonosna bolezen (na primer Anno domini, Zlato in kuga pod križem), v ostalih pa kot izrazito smrtonosna, toda ne popolnoma. V štirih izbranih literarnih delih je mogoče opaziti ozdravljivost kuge. Hkrati je v vseh delih, razen v Kranjski nevesti, opazna metaforika kuge. Nekatere metafore se ponavljajo in so skupne več delom, na primer morilka, črna smrt, smrt. Delo Plebanus Joannes pri tem izstopa, saj je metaforika precej specifična. Specifična je tudi simbolika kuge, ki je, v primerjavi z ostalimi deli, kjer je v ospredju simbolno pojmovanje kuge kot božje kazni za grešnost človeštva, simbolika vezana na ekspresionistično idejo konca sveta in novega rojstva.
Keywords: tema kuge, epidemija, nalezljiva bolezen, slovensko pripovedništvo, analiza izbranih literarnih del slovenskih pisateljev
Published in DKUM: 06.01.2023; Views: 311; Downloads: 28
Full text (11,41 MB)

Abstract: Magistrsko delo obravnava izbrana pripovedna in pesniška dela slovenskega pisatelja Janeza Mencingerja z vidika ekokritike. V teoretičnem delu magistrskega dela je predstavljena ekokritika kot literarnovedna disciplina, in sicer s poudarkom na konceptih narave, antropocentrizmu in razmerjih, ki jih človek vzpostavlja z okoljem, živalmi in rastlinami. V analitični del magistrskega dela je zajetih deset Mencingerjevih zvrstno različnih pripovednih del (Abadon, Moja hoja na Triglav, Varaždinske toplice, Jerica, Zlato pa sir, Bore mladost, Skušnjave in skušnje, Mešana gospoda, Meniški spomini, Cmokavzar in Ušperna), analizirali smo tudi osem njegovih pesmi (Kaznjena kletev, Plačilo sveta, Presajena rožica, Kolikor glav, toliko misli, Bolje drži ga, kot lovi ga!, Ticam!, Studencu, Življenje) in dva članka (O živalstvu, Domorodna pisma). Na podlagi izdelanega modela za ekokritiško analizo pripovednih besedil na vsebinski in jezikovnoslogovni ravni so raziskani odnosi, ki jih literarne osebe in pripovedovalec vzpostavljajo z okoljem, živalmi in rastlinami. Analizirani so z naravo povezani motivi in teme, prav tako ideološke podobe narave. Na podlagi opisov narave sta predstavljena status in glas narave. Na ravni jezikovnega sloga magistrsko delo zajema primere, metafore, pridevke in frazeme iz območja narave. Posveča se tudi vprašanju, kako različni literarni žanri in literarne zvrsti vplivajo na upodobitve narave. Ob analizi izbranih del Janeza Mencingerja smo spoznali, da vsaj deloma lahko govorimo o Mencingerju tudi kot o ekološkem avtorju. Res je, da se v njegovih delih v večini odraža oziroma vzpostavlja antropocentrična drža do narave, okolja, živali in rastlin, tako na vsebinski kot jezikovnoslogovni ravni, a kljub temu njegova dela nudijo bralcu številna izhodišča za razmislek o lastnem odnosu do narave. Izbrana dela namreč obravnavajo vprašanja, kot so izkoriščanje naravnih virov z namenom doseganja tehnološkega napredka, izkoriščanje živali in rastlin, vzpostavljanje lastniškega odnosa do narave itd. Antropocentrizem v magistrskem delu na vsebinski ravni utrjuje pisateljevo zagovarjanje izkoriščanja naravnih virov in tehnološkega napredka, do narave vzpostavlja lastniški odnos, med živalmi in človekom pisatelj vzpostavlja hierarhičen odnos, kar se najizraziteje utrjuje z zagovarjanjem lova na živali, vrednost rastlin pisatelj meri s človekovega vidika, kar pomeni, da so rastline vrednotene na podlagi njihove prehrambene in zdravilne funkcije. Z vsebinskega vidika se antropocentrizem v izbranih delih utrjuje tudi s simbolnimi podobami narave. Na jezikovnoslogovni ravni se antropocentrična drža utrjuje s primerami, pridevki, metaforami in frazemi iz območja narave. Antropocentrična etika postavlja naravo, okolje, živali in rastline v položaj Drugega in jim dodeljuje status objekta. Ob analizi izbranih del smo zasledili tudi nekaj mest, kjer ima narava status subjekta, in sicer ko pisatelj opisuje naravne pojave, kot so vihar, grmenje, toča ipd., saj takrat narava govori z lastnim glasom. Enega izmed najočitnejših odmikov od antropocentrične drže smo opazili pri fiktivnem liku Melkijadu v potopisu Moja hoja na Triglav. Slednji namreč vsem vrstam rastlin pripisuje enako vrednost. Na tem mestu lahko govorimo o nagibanju k biocentrizmu. Ugotovili smo tudi, da na upodobitve narave vplivajo literarne zvrsti in literarni žanri, in sicer s svojimi strukturnimi značilnostmi ter obsegom.
Keywords: Janez Mencinger, pripovedna proza, poezija, ekokritika, ekološke teme, podobe narave, človek v razmerju z naravo, antropocentrizem.
Published in DKUM: 07.10.2020; Views: 718; Downloads: 171
Full text (961,03 KB)

Abstract: V magistrskem delu so predstavljeni odnosi umetnikov do tujine in domovine v treh romanih Ivana Cankarja: Tujci (1902), Križ na gori (1904) in Novo življenje (1908) ter v dveh romanih Vladimirja Levstika: Zapiski Tine Gramontove (1919) in Sphinx patria (1910). V izbranih romanih se odražajo avtobiografske prvine pisateljev in kulturnozgodovinske okoliščine časa v slovenski družbi na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Liki umetnikov se v izbranih romanih pojavljajo kot protagonisti, deloma tudi kot stranske literarne osebe. Glavne osebe so likovni umetniki (slikarji, kiparji), kot stranske osebe se pojavljajo tudi pisatelji, arhitekti in glasbeniki. Vsi so posebneži, drugačni od večinske družbe, nerazumljeni in prisiljeni, da zapustijo domovino, saj jim ta ne more nuditi pogojev za njihovo umetniško delovanje. Vsem umetnikom je skupna izkušnja tujine. Kipar Pavle Slivar v romanu Tujci zapušča domovino in se seli na Dunaj, slikar Mate Kovač v romanu Križ na gori prav tako odide od doma na tuje (kraj podrobneje v romanu ni naveden). Kiparja Antona Grivarja iz romana Novo življenje spremljamo v domovini, ko se vrne z Dunaja, v domovino se vrne tudi slikar Marjan Andrej iz romana Sphinx patria, ki je živel in ustvarjal v Parizu. Na Slovensko se vrne slikar Pavle Gorjanc iz romana Zapiski Tine Gramontove, ki je dolgo časa živel v Italiji in Franciji. V Italijo odide dvakrat, a se obakrat vrne domov. Pri analizi tujosti se opiram na Ortfrieda Schäfterja, ki razlikuje štiri koncepte tujosti: tuje kot resonančni prostor domačega, tuje kot nasprotje domačega, tuje kot dopolnitev domačega in tuje kot komplementarnost. Izkazalo se je, da se v romanih pojavljajo predvsem prvi trije omenjeni koncepti. Odnos umetnikov do tujine in domovine je pri vseh kompleksen. Cankarjevi umetniki, Pavle Slivar, Mate Kovač in Anton Grivar, so nad tujino razočarani, saj v njej ne morejo uspeti. So izrazito lastno odtujeni, zato se pri njih pojavljata še dva koncepta tujosti/drugosti: tuje kot potlačeno lastno in smrt kot skrajno tuje. V tujini hrepenijo po domu, ko so v svoji domovini, pa se jim le-ta zdi tuja in hladna. Do domovine čutijo ambivalentna čustva – ljubezen in obenem sovraštvo. Levstikovi umetniki so uspešnejši v svojem poklicu in družbenem življenju. V tujini si nabirajo izkušnje, ki jih kasneje izkoristijo doma. Do domovine gojijo izrazito pozitivna čustva. Vsi umetniki, Cankarjevi in Levstikovi, ugotovijo, da je samo domovina kraj, kjer je njihov pravi dom, po katerem hrepenijo.
Keywords: moderna, roman, Ivan Cankar, Vladimir Levstik, lik umetnika, koncepti tujosti/drugosti, stereotip
Published in DKUM: 09.06.2020; Views: 795; Downloads: 97
Full text (1,37 MB)

Abstract: Magistrska naloga obravnava izbrana prozna besedila dveh slovenskih pisateljev, in sicer Miška Kranjca, ki ga uvrščamo v obdobje socialnega realizma, in Ferija Lainščka, sodobnega slovenskega ustvarjalca. Zaradi dejstva, da oba prihajata iz Prekmurja in posledično v večini svojih literarnih besedil tematizirata prekmursko pokrajino, so ju mnogi literarni kritiki označili kot prekmurska pisatelja. V obravnavo so zajeti trije Kranjčevi romani: Strici so mi povedali, Mladost v močvirju in Povest o dobrih ljudeh ter trije Lainščkovi romani: Ločil bom peno od valov, Muriša in Namesto koga roža cveti. Obravnavanim romanom je skupno tematiziranje prekmurskih pokrajin ob reki Muri, poleg tega je narava in njen preplet s kulturo pomemben sestavni del njihove vsebine. Kot taka so izbrana dela zanimiva za ekokritiško analizo. Teoretični del magistrske naloge je sestavljen iz predstavitve teoretskih izhodišč ekologije, njenega razvoja in posledic, teoretskih izhodišč ekokritike, njene metodologije ter tematskih področij, teorije prostora in izbranih konceptov narave ter kulture. V analitičnem delu sem se osredotočila na upodobitve narave in kulture ter človekov odnos do narave. Na podlagi ugotovljenega sem sklepala o upodobitvi in zastopanosti posameznih konceptov narave ter kulture v izbranih romanih. Nalogo sem sklenila s povzetkom in primerjavo ključnih ugotovitev med avtorjema. Magistrska naloga prinaša pogled Miška Kranjca in Ferija Lainščka na naravo ter kulturo, kot se ta odraža v obravnavanih romanih. Poleg obravnavanih romanov sem v magistrsko nalogo vključila tudi različno strokovno literaturo, članke in monografije, ki pripomorejo k lažjemu razumevanju in interpretaciji izbrane teme.
Keywords: Miško Kranjec, Feri Lainšček, ekokritika, koncepti narave, koncepti kulture, odnos med naravo in kulturo.
Published in DKUM: 12.11.2019; Views: 1192; Downloads: 194
Full text (773,63 KB)

Abstract: Na prelomu stoletja je na Dunaju prišlo do premikov v literaturi in likovni umetnosti, kar je vplivalo tudi na izoblikovanje slovenske literature ter likovne umetnosti. Dva izmed pomembnih slovenskih avtorjev, ki sta predstavljala literaturo na prehodu iz 19. v 20. stoletje, sta bila Ivan Cankar in Stanko Majcen. Njuno dunajsko literarno ustvarjanje je bilo vezano na predmestje, kjer sta v tem času tudi bivala. Ta ključni element ju je razlikoval od enega izmed pomembnejših avstrijskih avtorjev dunajske moderne, Arthurja Schnitzlerja. Razlike med njihovim literarnim ustvarjanjem se odražajo tudi pri upodobitvah ženskih likov. Pri Ivanu Cankarju in Stanku Majcnu zasledimo lika modificirane krhke (»femme fragile«) in otroške ženske (»femme enfant«), pri Arthurju Schnitzlerju pa lik sladke deklice (»das süsse Mädel«). Pogled na deklice in njihovo vzgojo, ki je ključnega pomena tudi v umetnosti, je Rousseau interpretiral na način, da naj bi ženske odražale pasivnost, podrejenost, materinstvo, njihova vzgoja pa naj bi spodbujala ljubeznivost, spoštovanje in zvestobo. Kanon ženskosti je bil izpostavljen že v poznem srednjem veku in je narekoval značilnosti lepote, kot so beli zobje, rdeče ustnice, angelski nasmeh, bele roke, kodrasti lasje. Značilnosti t. i. ženske lepote so razvidne tudi v delih omenjenih avtorjev, vendar se med seboj precej razlikujejo. Cankarjeve deklice so nerazvite, telesno pohabljene, jetične, na zunaj grde, bogastvo in lepoto njene duše pa razkrivajo velike oči. Cankarjeve in tudi Majcnove deklice izhajajo iz predmestnega okolja. Majcen opisuje cirkusantke, prostitutke in kavarniške plesalke z nežnimi rokami in lepimi lasmi, kar spominja na umetno lepoto. Schnitzlerjeve sladke deklice so medtem idealne ljubimke, ki v zameno za ljubimkanje niso zahtevale povračila. Prav tako izhajajo iz predmestja, delajo kot šivilje, perice ali modistke. Njihova vloga je bila zabavati lahkožive mlade meščanske moške s svojo koketnostjo in prijetnostjo. Tematiziranje smrti, ljubezni in hrepenenja so skupne značilnosti Cankarjevih, Majcnovih in Schnitzlerjevih upodobitev ženskih likov, ob katerih se poraja vprašanje o krizi identitete.
Keywords: Sladka deklica, Dunaj, neobvezna ljubezen, erotika, bledičnost, predmestje.
Published in DKUM: 22.08.2018; Views: 1053; Downloads: 149
Full text (1,23 MB)