SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 141
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Vodotopne emulzije karotenoidov
Vesna Štih, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo je bilo usmerjeno v razvoj stabilnih vodotopnih emulzij karotenoidov za uporabo v industriji pijač. Zanimal nas je vpliv različnih emulgatorjev, proizvodnih postopkov in parametrov na stabilnost emulzij. Naš cilj je bil razvoj vsaj ene stabilne emulzije s vsakim uporabljenim emulgatorjem, saj naročniki pogosto želijo emulzijo s točno določenim emulgatorjem, ki pa ni nujno najbolj učinkovit. Pripravili smo emulzije različnih karotenoidov: β-karotena, oleorezina paprike in luteina. Uporabili smo osem različnih emulgatorjev: Purity gum 2000, Caragum, Eficacia, InstantGum, PS 750, HM P90, SuperCloud in Q-Naturale. Za pripravo emulzij smo uporabili postopek visokotlačne homogenizacije, preverili pa smo tudi vpliv predhodnega mešanja pri visokih obratih (high shear). Kakovost emulzij smo skušali izboljšati s spremembami koncentracije emulgatorja, deleža vode, vrsto olja in tlakom homogenizacije. Kakovost emulzij smo preverjali z meritvami velikosti delcev (D-50, D-90), koncentracije karotenoidov, turbidnosti raztopin (NTU), določitvijo barve (L*a*b) in opazovanjem izgleda pripravljenih raztopin emulzij. Ugotovili smo, da so emulzije β-karotena in luteina bolj kakovostne in stabilne od emulzij paprike. Načeloma je veljalo, da višja koncentracija emulgatorja, večji delež vode, MCT olje namesto sončničnega, višji tlak (vsaj 600 bar) in uporaba mešanja pri visokih obratih pred homogenizacijo, pripomorejo k tvorbi bolj stabilnih emulzij. Izmed vseh emulzij, so bile najbolj kakovostne in stabilne tiste pripravljene z emulgatorji Purity gum 2000, PS 750 in Q-Naturale. S Cargumom smo uspeli pripraviti le stabilno emulzijo β-karotena. Emulzije z ostalimi emulgatorji so bile le pogojno stabilne oziroma popolnoma nestabilne. Mnoge med njimi so bile glede na rezultate analize sicer kakovostne, a so bile njihove raztopine nestabilne. Stabilnost emulzij je bila najbolj očitno povezana z izmerjenim premerov delcev, za večino stabilnih emulzij je ta znašal 0,13 μm (D-50). Nekaterim uspešnim emulzijam smo po dveh mesecih ponovno izmerili premer delcev in ugotovili, da so emulzije prvotno velikost delcev ohranile ali pa se je ta celo nekoliko zmanjšala. Test barvne stabilnosti emulzij z dodatkom različnih antioksidantov je pokazal, da so barvo najbolje ohranile raztopine emulzij, ki so vsebovale 0,5 % tokoferola, 0,5 % inolensa in 1 % askorbinske kisline. Nazadnje smo preverili še stabilnost najbolj uspešnih emulzij v raztopinah pijač po dveh mesecih v temi in na svetlobi. Stabilne raztopine emulzij smo opazili pri emulzijah s Purity gum 2000, Q-Naturale in pri emulzijah β-karotena s Caragumom.
Ključne besede: emulzija, vodotopna emulzija, karotenoidi, emulgator, visokotlačna homogenizacija
Objavljeno: 25.07.2018; Ogledov: 160; Prenosov: 0

2.
Izolacija biološko aktivnih komponent iz plodov gozdnih borovnic ( Vaccinium myrtillus L. )
Maja Gračnar, 2018, magistrsko delo

Opis: Gozdne borovnice zaradi mnogih zdravilnih lastnosti, ki jih imajo na telo, sodijo med tako imenovana »superživila«. V magistrskem delu smo raziskali, kakšna je biološka učinkovitost ekstraktov plodov gozdnih borovnic. Osredotočili smo se predvsem na izolacijo fenolnih spojin. Zanje velja, da v kombinaciji z drugimi biološko aktivnimi spojinami, prisotnimi v rastlinskih ekstraktih, delujejo antioksidativno, protivnetno, protimikrobno in prav tako zdravijo oziroma preprečujejo nastanek in razvoj rakavih celic. Ekstraktom smo spektrofotometrično določili vsebnost skupnih fenolov, proantocianidinov in antioksidativno učinkovitost. S kromatografsko analizo (LC-MS/MS) smo kvalitativno in kvantitativno določili vsebnost posameznih fenolnih spojin v ekstraktih. Ker so rastlinski ekstrakti v vodi slabo topni, smo njihovo biološko dostopnost povečali z vezavo na biorazgradljiv polimerni nosilec s PGSS™ metodo. Morfološke lastnosti (velikost delcev in poroznost) smo določili z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM). V magistrskem delu smo iz plodov borovnic uspešno izolirali fenolne spojine in ugotovili, da na kakovost ekstrakta vpliva izbira ekstrakcijske metode in vrsta topila. Ker so fenolne spojine polarne, je za njihovo izolacijo primerneje uporabiti polarna topila, kot so voda, metanol in etanol. Ugotovili smo, da je antioksidativna učinkovitost ekstraktov pogojena z vsebnostjo fenolnih spojin. V ekstraktih borovnic je bil najvišji delež klorogenske kisline. Klorogenska kislina deluje protibakterijsko napram S. aurerus in E. coli, kar smo v magistrskem delu uspešno dokazali. Prav tako je bila uspešno izvedena formulacija ekstraktov na polimernim nosilec.
Ključne besede: gozdne borovnice, fenolne spojine, antioksidativnost, protimikrobno delovanje, PGSS™
Objavljeno: 23.07.2018; Ogledov: 36; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (4,01 MB)

3.
Sinteza in izolacija nanoceluloze iz bakterije Gluconacetobacter xylinus
Staša Matis, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga zajema izolacijo, sintezo ter karakterizacijo bakterijske nanoceluloze. V prvem delu magistrske naloge smo se osredotočili na pripravo rastnega medija in različnih produkcijskih gojišč ter gojenje bakterije Gluconacetobacter xylinus. V drugem delu smo najprej izolirali bakterijsko nanocelulozo (BNC) iz produkcijskega gojišča z kalcijevim karbonatom ter produkcijskega gojišča s citronsko kislino z obdelavo z natrijevim hidroksidom (NaOH). Na koncu smo oba vzorca BNC karakterizirali z različnimi analiznimi metodami. Z metodami FTIR, SEM in EDS smo dokazali, da sta oba vzorca vsebovala celulozo. Z metodo EDS/DLS pa smo dokazali, da je BNC pridobljena iz medija s citronsko kislino bolj temperaturno obstojna, prav tako se je v tem mediju sintetiziralo največ BNC.
Ključne besede: bakterijska nanoceluloza, Gluconacetobacter xylinus, FTIR, SEM, EDS, DLS, TGA
Objavljeno: 23.07.2018; Ogledov: 18; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (2,30 MB)

4.
Razkroj nekaterih acetilacetonatov prehodnih kovin s termično in ultrazvočno metodo
Damjana Lukač, 2018, magistrsko delo

Opis: Glavni cilj magistrske naloge je bila določitev poteka razkroja nekaterih acetilacetonatov s termično in sonokemijsko metodo in identifikacija razkrojnih produktov. Ukvarjali smo se z bakrovim(II), barijevim, cinkovim, manganovim(III), nikljevim(II) in železovim(III) acetilacetonatom. Izbrane acetilacetonate smo najprej analizirali z rentgensko praškovno difrakcijo, nato pa je sledila analiza s termogravimetrično metodo v izbranih temperaturnih območjih. Delo smo nadaljevali s segrevanjem v izbranih topilih in s sonokemijsko metodo. Najprej smo izbrane acetilacetonate poskušali razkrojiti s termično metodo (segrevanje v čaši), nato pa še s sonokemijsko metodo. Pri termični metodi smo uporabljali naslednja topila: vodo, etanol, metanol, acetonitril in benzilalkohol. Sonokemijsko metodo smo izvajali pri vseh spojinah, večinoma eno uro s 50-odstotno amplitudo, pri čemer smo uporabljali topili vodo in etanol. Na koncu smo dobljene razkrojne produkte analizirali z rentgensko praškovno difrakcijo. Na podlagi rentgenskih analiz smo ugotovili, da je za razkroj bakrovega(II) in nikljevega(II) acetilacetonata termična metoda uspešnejša metoda od sonokemijske metode. Pri tem pa je potrebno uporabljati topila, ki imajo vrelišča višja od 100 °C. Pri razkroju barijevega acetilacetonata pa se je za uspešnejšo metodo izkazala sonokemijska metoda. Ugotovili smo še, da je za razkroj nekaterih acetilacetonatov potrebna nižja temperatura, če so raztopljene v topilu. Višja temperatura je potrebna v primeru, če so spojine termogravimetrično analizirane v dušikovi atmosferi – produkt v raztopini hitreje reagira oziroma razpade kot pa suh produkt.
Ključne besede: termična metoda, sonokemija, ultrazvok, acetilacetonati, rentgenska praškovna difrakcija
Objavljeno: 13.07.2018; Ogledov: 18; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (2,09 MB)

5.
Učinkovitost razgradnje bisfenola A po hidrotermičnem procesiranju odpadne vode
Maša Seitl, 2018, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bil s sub- in superkritično oksidacijo v vodi degradirati bisfenol A (BPA). Poleg koncentracije BPA smo v vzorcih pri optimalnih pogojih preverjali tudi prisotnost oz. zmanjšanje organskih snovi z določanjem kemijske potrebe po kisiku (KPK) in celotnega organskega ogljika (TOC). S spreminjanjem glavnih parametrov pri hidrotermičnem procesiranju vode – temperature, tlaka in pretoka raztopine, smo z začetnimi poskusi v ultra čisti vodi najprej želeli določiti optimalne pogoje za obdelavo vzorcev z dodanim BPA. Najboljše rezultate smo dosegli s superkritično oksidacijo pri T = 500 °C, p = 275 bar in ϕV = 1,5 mL/min, kjer smo dosegli popolno degradacijo bisfenola A. Z izbranimi (optimalnimi) pogoji pri posameznih temperaturah smo nato hidrotermično obdelali še vzorce sintetične odpadne vode v katero smo dodali BPA. Tudi tokrat smo najvišjo, 99,5 %, degradacijo dosegli pri že prej navedenih pogojih. Pri teh pogojih smo dosegli tudi najvišja odstotka znižanja vrednosti KPK in TOC in sicer 62,32 % pri vrednosti KPK ter 18,03 % pri vrednosti TOC. Ugotovili smo, da je BPA zelo odporen na zunanje vplive in da je za njegovo degradacijo v vodi bolj primerna superkritična, kot pa subkritična oksidacija, le-ta pa mora potekati pri zelo ostrih pogojih (visoka temperatura in tlak) ter dolgih zadrževalnih časih v sistemu.
Ključne besede: bisfenol A, degradacija, hidrotermično procesiranje, subkritična oksidacija, superkritična oksidacija, odpadna voda
Objavljeno: 13.07.2018; Ogledov: 31; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (2,98 MB)

6.
Karakterizacija zeta potenciala votlo-vlaknastih membran
Vita Petek Regoršek, 2018, magistrsko delo

Opis: Zeta potencial dobiva vse večji pomen pri karakterizaciji površinskih lastnosti in učinkovitosti filtrov in membran, ki se uporabljajo v različnih procesih čiščenja vode. Poleg ploskovnih membran so pogosteje uporabljene polimerne membrane v obliki kapilar (membrane votlih vlaken). Kompleksna geometrija votlo-vlaknastih membran ter pomembnost karakterizacije notranje in zunanje površine izzove analitsko metodo površinskega zeta potenciala. Do danes je analiza površinskega naboja ploščatih membran s pomočjo pretočnega potenciala in pretočnih meritev že zelo dobro raziskana, medtem ko je karakterizacija zunanje površine votlo-vlaknastih membran še ostaja nepojasnejena. Namen naloge je pridobiti kvantitativne rezultate zeta poteniciala za zunanjo površino votlo-vlaknastih (ang. hollow fibre (HF)) polimernih membran. Primerjava dobljenih rezultatov za serijo HF membran za ultrafiltracijo s tistimi, dobljenimi za ploščate membrane iz istega polimera, bodo razjasnile učinke vgradnje vzorcev v merilno celico za določanje zeta potenciala. Da bi raziskali ta problem, smo določili zeta potencial za tri polimerne materiale: polietersulfon (ploska membrana), polietersulfon (HF) in poliviniliden fluorid (HF) za mikrofiltracijo ter ultrafiltracijo. Rezultati zeta potenciala za HF membrane so potrdili, da je možna karakterizacija zunanje površine HF membrane. Rezultati so pokazali tudi večje razlike med zeta potencialom zunanje strani FS in HF PES membrane. Pri merjenju pH v odvisnosti od zeta potenciala smo določili izoelektrično točko tako za FS kot tudi za HF membrane.
Ključne besede: Votlo-vlaknaste membrane, porozne membrane, karakterizacija membran, elektrokinetična karakterizacija, zeta potencial, pretočni tok.
Objavljeno: 07.06.2018; Ogledov: 141; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (2,95 MB)

7.
Čiščenje površinske vode z ultrafiltracijo
Doroteja Kuhar, 2018, magistrsko delo

Opis: Osnovni cilj magistrskega dela je bil očistiti površinsko vodo z ultrafiltracijo (UF) tako, da bi bila uporabna kot vir pitne vode. Z merjenjem posameznih parametrov in izvajanjem fizikalno - kemijskih analiz, smo ugotavljali delež odstranitve naravnih organskih snovi (NOM) in preverjali mašenje membrane, na podlagi merjenja pretokov. Proučevali smo, kaj se dogaja z NOM, merili določene analizne parametre (koncentracijo huminske kisline, kemijsko potrebo po kisiku s KMnO4, temperaturo in prevodnost), pred in po UF v permeatu (filtrirana voda). Obratovanje membrane smo izvajali pri različnih transmembranskih tlakih (TMp) (2, 3 in 4 barih). Čiščenje z UF smo izvajali na napravi Memcell, s PVC membrano tipa NADIR® PM UC030 TEST - A4, katere velikost por je bila 0,05 µm. Najprej smo določili permeabilnost membranein nato izbrali dva realna vzorca površinske vode iz reke Mure in iz reke Drave. UF smo izvajali ob različnih transmembranskih tlakih (TMp). Ker je stopnja prehajanja snovi skozi membrano sorazmerna z delovnim tlakom, smo domnevali, da bo prehajanje snovi skozi membrano hitrejše pri večjem tlaku. Ugotovili smo, da tlak nima vpliva na pretok permeata, saj se je ta med procesom UF ne glede na tlak, zmanjševal podobno, kar je bila posledica - ustvarjanje filtrnega kolača, plasti gela na membrani, koncentracijske polarizacije in mašenja por membrane. Pri večjem tlaku je bila kakovost očiščene vode z UF boljša (z večanjem tlaka sta se zmanjševali vrednost KPK in vsebnost NOM), na količino dobljenega permeata (očiščene vode) pa z večanjem tlaka nismo vplivali. Pri 4 barih se je v vzorcu reke Mure KPK znižala pod 0,1 mg/L. Pri 3 barih smo dobili največjo ponovljivost UF, zato smo pri tem transmembranskem tlaku (TMp) čistili še modelno vodo (vzorec površinske vode iz reke Mure z dodatkom 2 mg/L huminske kisline). UF je bila učinkovita, čeprav je bila koncentracija huminske kisline večja, kot v realnih vzorcih iz reke Mure in iz reke Drave.
Ključne besede: Naravne organske snovi, ultrafiltracija, KPK, mašenje membran, površinska voda
Objavljeno: 06.04.2018; Ogledov: 157; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (8,12 MB)

8.
Razvoj kinetičnega modela in spremljanje razgradnje specifičnega antibiotika med procesom odstranjevanja iz odpadne vode
Neja Tevž, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo prikazuje optimizacijo procesov čiščenja odpadnih vod pri proizvodnji antibiotikov. Na podlagi analiz reakcij, izvedenih v laboratorijskem merilu, so podani ocena stanja trenutnega procesa in predlogi izboljšav. V prvi fazi raziskav smo v manjšem reaktorju izvedli serijo eksperimentov na pripravljenih vzorcih vod in z analizo na HPLC za namene kinetskih študij, določili koncentracijske profile ključnih substanc – amoksicilina in klavulanske kisline. Ugotovili smo, da za razpad klavulanske kisline ne moremo določiti kinetike, saj je reakcija prehitra in koncentracija kisline preide v območje pod mejo zaznave izbrane analitske metode. S pomočjo standardov smo določili linearno območje koncentracij, ki je za amoksicilin od (20-200) µg/mL. V drugi fazi raziskav smo s spreminjanjem določenih procesnih parametrov izvedli optimizacijo reakcije nevtralizacije, ki je del obstoječega procesa čiščenja odpadne vode. Cilj magistrske naloge je bil doseči najnižjo možno koncentracijo amoksicilina po koncu nevtralizacije, kar nam je uspelo pri T = 30 °C in pH = 11. Raziskave smo zaključili z analizami realnih vzorcev vtočne in iztočne vode čistilne naprave.
Ključne besede: antibiotik, amoksicilin, klavulanska kislina, čiščenje odpadne vode, HPLC
Objavljeno: 03.04.2018; Ogledov: 87; Prenosov: 26
.pdf Celotno besedilo (4,15 MB)

9.
Proizvodnja tekočega ogljikovega dioksida
Miha Ohman, 2018, magistrsko delo

Opis: Ogljikov dioksid je pomemben tehnični plin, naravnega izvora je še posebej primeren za živilskopredelovalno industrijo. Magistrsko delo vključuje teoretične osnove postopka razplinjanja vode, sušenja plina, separacije plinske zmesi in različne postopke utekočinjanja plinov. Izvedli smo računalniško simulacijo topnosti ogljikovega dioksida v vodi in utekočinjanja plina s programom Aspen Plus. Računalniške simulacije smo izvedli tako, da smo s spreminjanjem določenih parametrov iskali optimalne obratovalne pogoje. V magistrskem delu je prikazana primerjava med postopkom utekočinjanja brez zunanjega hladilnega sistema in postopkom utekočinjanja z zunanjim hladilnim sistemom. Ugotovili smo, da je postopek utekočinjanja z zunanjim hladilnim sistemom iz ekonomskega vidika ugodnejša rešitev. Geotermična voda vrtine Be-2-04 vsebuje večje količine raztopljenega ogljikovega dioksida brez prisotnosti H2S in ogljikovodikov. Rezultati računalniške simulacije razpoložljivega naravnega vira ogljikovega dioksida, prisotnega v geotermični vodi vrtine Be-2-04 kažejo, da ima proces proizvodnje in utekočinjanja ogljikovega dioksida velik tržni potencial.
Ključne besede: ogljikov dioksid, topnost CO2, utekočinjanje CO2, računalniška simulacija, ekonomika
Objavljeno: 26.03.2018; Ogledov: 127; Prenosov: 1
.pdf Celotno besedilo (5,00 MB)

10.
IZBOLJŠANJE UČINKOVITOSTI VAKUUMSKEGA UPARJANJA TEKOČE FRAKCIJE DIGESTATA
Tajda Simonič, 2017, magistrsko delo

Opis: Cilj magistrskega dela je bil raziskati možnost zmanjšanja hidravlične obremenitve bioplinske naprave s tekočim digestatom v zimskih mesecih s tehniko dvostopenjskega vakuumskega uparjanja. V prvi stopnji je bil cilj iz digestata v čim večji meri odstraniti vodno raztopino amonijevih ionov (NH4+) in slednjo nevtralizirati z žveplovo(VI) kislino (H2SO4). Amonijev sulfat ((NH4)2SO4), označen tudi kot AS, ki nastane kot produkt nevtralizacije, je anorganska sol, ki je uporabna kot umetno gnojilo. Ker je vsebnost amonijevih ionov v (NH4)2SO4 nizka in volumen raztopine velik, so stroški transporta visoki. Zato je bila potrebna tudi druga stopnja uparjanja, s katero smo zmanjšali volumen vode in sol koncentrirali do sprejemljive meje, določene z masnim deležem AS, to je, 35 %. S spreminjanjem parametrov (temperature, tlaka, vrednosti pH) smo si prizadevali najti najboljše pogoje uparjanja in v skladu z zakonodajo določiti, ali se lahko AS uspešno uporabi kot gnojilo. Na podlagi eksperimentalnega dela smo izračunali masne in energijske bilance vakuumskega uparjanja. Med karakterizacijo digestata, vzorčenega v različnih časovnih obdobjih, je bilo ugotovljeno, da fizikalne in kemijske vrednosti nihajo, predvsem vsebnost amonijaka. S tem smo potrdili visoko odvisnost digestata od pogojev fermentacije. Med prvo stopnjo uparjanja, ki je potekala pri 40 °C, vrednosti pH digestata nismo spreminjali, saj je ta znašala 7, kar pomeni, da se je ves amonijak nahajal v hlapni obliki in je med med uparjanjem prehajal v kondenzat. Ugotovili smo tudi odvisnost stopnje uparjanja od koncentracije topljenca, to je, amonijaka. Ta je višja pri nižji koncentraciji topljenca. Po nevtralizaciji kondenzata prve stopnje je delež AS znašal 0,61 %. Med drugo stopnjo uparjanja smo želeno mejo AS v koncentratu, to je 35,62 %, dosegli pri 40 °C in vrednosti pH 5. Delež AS v kondenzatu je znašal 0,12 %. Na osnovi laboratorijskih poskusov smo ugotovili, da je delež digestata, ki po prvi stopnji uparjanja prehaja v koncentrat, 24 %, in delež, ki prehaja v kondenzat, enak 76 %. Po drugi stopnji uparjanja je delež, ki preide v koncentrat, enak 8 %, in delež, ki preide v kondenzat, enak 92 %.
Ključne besede: digestat, tekoča frakcija, vakuumsko uparjanje, umetno gnojilo
Objavljeno: 09.03.2018; Ogledov: 140; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (2,22 MB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici