SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 112
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Razvoj NiCu nanodelcev z različnimi funkcionalnimi oblogami
Barbara Kaker, 2017, magistrsko delo/naloga

Opis: Magistrsko delo predstavlja sintezo superparamagnetnih nanodelcev sestave Ni67,5Cu32,5, s sol-gel metodo, v različnih funkcionalnih oblogah iz silike. Namen magistrskega dela je bila modifikacija površine oz. prevleke nanodelcev s funkcionalnimi skupinami preko in situ uporabe prekurzorja tetraetil ortosilikata (TEOS) oz. kombinacije tega s prekurzorji (3-aminopropil) trietoksisilan (APTES), feniltrietoksisilan (FTES), viniltrietoksisilan (VTES) in bis-1,2-(trietoksisilil) etan (BTSE). Za nastanek končnih magnetnih nanodelcev smo vzorce homogenizirali v peči Bosio in reducirali nastale okside v cevni peči pri 850 °C in času 6 h v inertni atmosferi Ar/H2. Želeli smo oceniti vpliv uporabe različnih funkcionalnih prekurzorjev na osnovne lastnosti nanodelcev in proučiti razlike v površini oz. funkcionalnosti prevlek. Ni67,5Cu32,5 nanodelce smo okarakterizirali z različnimi analiznimi tehnikami. Kemijsko sestavo nanodelcev smo določili z rentgensko praškovno difrakcijo (RTG) in FTIR spektroskopijo. Potrdili smo odsotnost nemagnetnih oksidov v vzorcih in prisotnost obloge iz silike. S termogravimetrično analizo (TGA) smo določili Curiejeve temperature (Tc) in opazovali termični razkroj nanodelcev. Različno oblečeni nanodelci izkazujejo odstopanja v Tc, ki so z dodatno optimizacijo primerne za namene magnetne hipertermije. S transmisijsko elektronsko mikroskopijo (TEM) smo ugotovili, da so nanodelci sferični in monodisperzni v matrici silike. Nanodelci so veliki med 5 nm in 20 nm. Z magnetnimi meritvami smo določili pričakovano magnetizacijo delcev, ki je odvisna od njihove velikosti ter vrste in debeline uporabljene prevleke. Z BET analizo smo proučevali specifično površino in poroznost, ki se je prav tako spreminjala glede na razlike v funkcionalnih prekurzorjih. Meritve stičnih kotov na vzorcih nanodelcev, pripravljenih v obliki tankega filma, nakazujejo prisotnost funkcionalnih skupin na površini delcev, ki vplivajo na spremembe v hidrofilnosti oz. hidrofobnosti prevleke. Sintetizirani Ni67,5Cu32,5 nanodelci so potencialno uporabni pri terapevtski hipertermiji in razvoju nanozdravil. Ugotovili smo, da lahko s pripravo funkcionalnih oblog do določene mere spreminjamo karakteristike NiCu nanodelcev.
Ključne besede: NiCu nanodelci, sol-gel, Curiejeva temperatura, magnetna hipertermija, silika prekurzor, funkcionalna prevleka
Objavljeno: 21.04.2017; Ogledov: 36; Prenosov: 9
.pdf Polno besedilo (2,67 MB)

2.
Vpliv temperature na hidrotermično degradacijo in kinetiko hidrolize rutina v modelnih in realnih vzorcih
Anja Palko, 2017, magistrsko delo/naloga

Opis: Namen te magistrske naloge je bil raziskati vpliv reakcijskih parametrov (temperature in časa) ter vrste plinov za vzpostavitev tlaka v sistemu na nastanek različnih produktov modelnega in realnega vzorca, ki sta vsebovala glikozidno vezane antioksidante. Najprej smo identificirali produkte hidrotermične razgradnje glikozidnega standarda – kvercetin-3-O-rutinozida (rutina) in ugotovili, kdaj ti produkti nastanejo ter pri kakšnih pogojih je bil izkoristek hidrolize maksimalen. Nadalje smo pri optimalno določenih pogojih eksperiment ponovili še na realnem vzorcu – ekstraktu čebulne lupine, ki smo ga pripravili iz posušenih čebulnih lupin s konvencionalno ekstrakcijo. Vsi eksperimenti so bili izvedeni v visoko temperaturnem, visokotlačnem avtoklavu ob prisotnosti ogljikovega dioksida oziroma dušika pri različnih temperaturah. Po obdelavi s subkritično vodo smo s pomočjo tekočinske kromatografije visoke ločljivosti določili produkte hidrotermične degradacije in koncentracijske profile. Izvedli smo kinetično študijo hidrotermične degradacije rutina v vzorcih oziroma njihovih komponet ter določili reakcijski mehanizem. Po izvedeni reakciji smo hidroliziran produkt (kvercetin) koncentrirali s pomočjo precipitacije. Končni produkt je vseboval 25,6 % kvercetina (modelni vzorec) oziroma 10,7 % kvercetina (ekstrakt čebulne lupine).
Ključne besede: Subkritična voda, hidrotermična degradacija, hidroliza, rutin, kvercetin, čebulna lupina
Objavljeno: 21.04.2017; Ogledov: 37; Prenosov: 7
.pdf Polno besedilo (4,15 MB)

3.
Optimiranje parametrov ekstrakcije lubja iglavcev in karakterizacija ekstrakta
Nuša Kugler, 2017, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bilo ugotoviti, katero topilo – vodna raztopina acetona ali vodna raztopina etanola je boljša izbira za pripravo produkta ekstrakcije, ki je čim bolj primerljiva s komercialnim piknogenolom. Za slednjega se ve, da je pripravljen iz obmorskega bora, Pinsu Pinaster, ki je sestavljen iz 50 učinkovin, le-te pa delujejo antioksidacijsko. Med pomembnimi fenolnimi spojinami so proantocianidini, flavonoidi, ki pa so prisotni v manjši meri. Piknogenol naj bi učinkoval na krvožilni sistem, zato se ga priporoča diabetikom. Lajšal naj bi tudi težave z vidom in pospeševal regeneracijo manjših površinskih poškodb kože. Opravili smo raziskavo ekstrakcij, ki so bile izvedene pri različnih temperaturah - vodne raztopine acetona so bile izvedene pri temperaturi 30, 40 ter 50 °C, vodne raztopine etanola pa pri temperaturi 40, 60 in 80 °C. Antioksidativnost ekstrakta, vsebnost skupnih fenolov, proantocianidinov smo določevali s pekrtofotometričnimi metodami. Vsebnost komponent, kot so katehin, kavna kislina, ferulna kislina in taxifolin, pa je bila določena s tekočinsko kromatografijo. Ob primerjavi rezultatov ekstraktov s piknogenolom, ki se uspešno trži, so je izkazal ekstrakt, ki je bil pripravljen z vodno raztopino etanola v razmerju etanol / voda: 10 / 90, (v/v) pri temperaturi ekstrakcije 40 °C, kot najbolj primerljiv s komercialnim piknogenolom.
Ključne besede: antioksidanti, ekstrakcija trdno – tekoče, polifenoli, proantocianidini.
Objavljeno: 30.03.2017; Ogledov: 27; Prenosov: 1

4.
Optimizacija proizvodnje sinteznega plina iz trdnih komunalnih odpadkov
Alen Moharič, 2017, magistrsko delo

Opis: Industrijski razvoj in gospodarska rast temeljita na veliki rabi energije, pridobljene večinoma iz neobnovljivih virov, predvsem iz fosilnih goriv. Tako kot prizadevanja za uporabo obnovljivih virov energije, so tudi vedno večji pritiski glede odlagališč odpadkov in njihovega recikliranja. Ena od možnosti za zmanjšanje količin odpadkov na odlagališčih je njihovo sežiganje, pri tem pa nastajajo snovi, ki se dajo koristno uporabiti, kot je sintezni plin. Namen magistrske naloge je bila simulacija proizvodnje sinteznega plina iz trdnih komunalnih odpadkov s programom Aspen Plus pri različnih obratovalnih pogojih (temperatura, tlak) reformerjev oziroma pirolizatorjev ter nadaljnja optimizacija teh pogojev s programom GAMS. Najprej smo izvajali simulacije s spreminjanjem temperature in tlake v procesnih enotah, kjer smo proizvajali sintezni plin iz zemeljskega plina in/ali bioplina in/ali celuloze. Iz dobljenih temperaturnih in tlačnih odvisnosti smo narisali diagrame, iz katerih smo dobili odvisnosti za vse komponente. Dobljene rezultate smo nato uporabili pri programiranju s programom GAMS. Z optimiranjem v programu GAMS, smo določali optimalno temperaturo in tlak obratovanja, pri namenski funkciji, ki išče maksimalni dobiček, pri čemer smo določili tudi razmerje surovin, iz katerih lahko proizvajamo sintezni plin (zemeljski plin ali bioplin, celuloza, polietilen).
Ključne besede: sintezni plin, trdni komunalni odpadki, simulacija z Aspen Plus, optimiranje
Objavljeno: 30.03.2017; Ogledov: 16; Prenosov: 4
.pdf Polno besedilo (2,30 MB)

5.
IMOBILIZACIJA β-GALAKTOZIDAZE NA MAGNETNE MAGHEMITNE NANODELCE IN ZAMREŽENJE LE-TEH V ENCIMSKE SKUPKE
Nastja Šimenko, 2017, magistrsko delo

Opis: Namen našega dela je bil pripraviti zamrežene encimske skupke (CLEA) in magnetne zamrežene encimske skupke (mCLEA) iz encima β-galaktozidaze. Doseči smo želeli čim višjo preostalo aktivnost encima in čim višjo učinkovitost imobilizacije. Zamreženje smo preizkušali v štirih obarjalnih reagentih (acetonu, etanolu, 1-propanolu in 2-propanolu), dodajali smo ogrodne proteine in mrežne povezovalce v različnih kombinacijah in koncentracijah. Eksperimentalno delo je obsegalo pripravo vzorcev (obarjanje in zamreženje), aktivnostni test in Bradfordovo metodo za določanje koncentracije proteinov. Proces smo optimirali pri konstantni koncentraciji encima (50 mg/ml) in konstantnem dodatku glutaraldehida (GA). Ugotovili smo, da je optimalna količina dodanega mrežnega povezovalca GA 1.5% (v/v) in da mrežni povezovalec pentaetilenheksamin (PEHA) negativno vpliva na zamreženje, razen če ga dodajamo v kombinaciji z ogrodnimi proteini. V tem primeru se preostala aktivnost zviša, medtem ko učinkovitost imobilizacije močno upade.
Ključne besede: biokataliza, β-galaktozidaza, imobilizacija encima, zamreženi encimski skupki, magnetni nanodelci
Objavljeno: 30.03.2017; Ogledov: 25; Prenosov: 5
.pdf Polno besedilo (2,12 MB)

6.
Uporaba zeolitov in razvoj analiznih metod za spremljanje učinkovitosti čiščenja komunalnih odpadnih vod
Neja Hrovat, 2016, magistrsko delo

Opis: V sklopu magistrskega dela smo spremljali učinkovitost čiščenja komunalnih odpadnih vod z adsorpcijo na zeolite. Uporabili smo tri različne zeolite, dva naravna in enega sintetičnega, približno enakih granulacij in lastnosti. Kot tarčna onesnaževala smo obravnavali težke kovine treh različnih koncentracij. Adsorpcija je večinoma potekala na statičen način. Naredili smo tudi različne verzije adsorpcije z mešanimi kovinami in adsorpcijo z manjšimi frekvencami jemanja vzorcev. Prav tako smo izvedli desorpcijo z 0,1 M HCl. Za vpogled kinetike adsorpcije smo preizkusili tudi pretočni način adsorpcije. Koncentracijo kovin smo izmerili z atomsko absorpcijsko spektroskopijo, vzorce zeolita pa karakterizirali z rentgenskim praškovnim difraktometrom. Uporabljeno metodo smo tudi delno validirali. Določili smo linearnost, natančnost, mejo določljivosti in mejo zaznavnosti. Po rezultatih sodeč je naša metoda ustrezna, saj daje natančne in ponovljive rezultate v izbranem delovnem območju. Pri vseh eksperimentih je viden trend nižanja koncentracije vseh onesnaževal. Največji padec se je povsod zgodil v prvi uri adsorpcije, vsi trije materiali pa so dosegli v povprečju od 70% do 90% retencijo. Prav tako so v povprečju retencije pri nižji koncentraciji boljše kot pri višji koncentraciji. Najboljše rezultate smo pri vseh koncentracijah dosegli pri Pb2+, sledita Zn2+ in Ni2+. Ugotovili smo, da Langmuirjeva izoterma bolje opiše eksperimentalne podatke kot Freundlichova.
Ključne besede: Adsorpcija, zeolit, težke kovine, atomska absorpcijska spektroskopija
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 31; Prenosov: 8
.pdf Polno besedilo (1,99 MB)

7.
Procesni pogoji regeneracije zeolitnih adsorbentov
Emilijan Strgar, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo raziskovali vpliv procesnih pogojev, kot je temperatura in podtlak, na regeneracijo zeolitnih adsorbentov. V prvem delu smo izvajali adsorpcijo hlapnih organskih topil aceton, etanol in toluen na granulirane zeolitne adsorbente ZAG 4A-KB, ZAG 13X, KÖSTROLITH 13XBF K, ZAG-MFI Silicalite in ZSM-5 Zeocat 400. Vsem aktiviranim zeolitnim vzorcem smo določali adsorpcijsko kapaciteto na osnovi statične adsorpcije. Vse nasičene zeolitne adsorbente smo v drugem delu regenerirali pri povišani temperaturi in znižanem tlaku. Regeneracijo nasičenih vzorcev smo izvajali v vakuumskem uparjalniku pri temperaturi 180 °C in 220 °C. Desorpcijo hlapnih organskih spojin smo izvajali pri tlakih 800 mbar, 600 mbar, 400 mbar, 200 mbar in 100 mbar absolutnega tlaka. Temperatura in tlak regeneracije sta bila tekom eksperimentov konstantna. Regeneracija vzorcev v vakuumskem uparjalniku je trajala 2 uri. Po končani regeneraciji na vakuumskem uparjalniku smo preostanek adsorbiranega topila desorbirali v električni komorni peči. Pridobljeni rezultati kažejo, da z višanjem temperature in nižanjem tlaka regeneracije povzročimo večjo desorpcijo hlapnih organskih spojin pri vseh zeolitnih adsorbentih. Opravili smo tudi termogravimetrične analize posameznih vzorcev in ugotovili, da desorbirana količina topil ni bila za vse vzorce enaka količini adsorbiranih. Določanje vsebnosti vode s Karl Fischerjevo metodo je pokazalo, da vzorec ZAG 4A-KB iz 96 % etanola v večji meri selektivno adsorbira vodo.
Ključne besede: zeolit, adsorbent, hlapne organske spojine, adsorpcija, desorpcija, regeneracija
Objavljeno: 23.02.2017; Ogledov: 104; Prenosov: 10
.pdf Polno besedilo (2,82 MB)

8.
Topnost organskih spojin v plinih visoke gostote ter matematično modeliranje podatkov
Katja Čuš, 2017, magistrsko delo

Opis: Cilj diplomske naloge je bil določiti topnost organske spojine (metil acetata) v plinih visoke gostote (tj. superkritičnih fluidih: CO2, N2, Ar) s pomočjo statično-analitične metode ter matematično modelirati podatke s pomočjo programa Microsoft Office Excel. Namen modeliranja je bil korelirati že obstoječe podatke in napovedati obnašanje sistema v regijah, kjer eksperimentalni rezultati niso dosegljivi. Vse meritve smo izvajali v visokotlačnem avtoklavu. Rezultati prikazujejo kako lahko majhne spremembe temperature in/ali tlaka povzročijo velike spremembe gostote topila (CO2, N2, Ar) in s tem različne vzajemne topnosti v sistemu snov/superkritični fluid. Eksperimente smo izvajali pri treh različnih temperaturnih pogojih (40 °C, 60 °C in 80 °C) v območju relativno nizkih tlakov (10-170 bar). Ugotovili smo, da se s povečanjem tlaka masni delež zmanjšuje, gostota pa se zmanjšuje s temperaturo in povečuje tlakom.
Ključne besede: metil acetat, topnost, superkritični fluidi, binarni sistem, matematično modeliranje
Objavljeno: 25.01.2017; Ogledov: 175; Prenosov: 15
.pdf Polno besedilo (3,02 MB)

9.
PRIPRAVA ODPADNE VODE ZA PONOVNO UPORABO V TEHNOLOŠKEM PROCESU
Aleš Lorber, 2016, magistrsko delo

Opis: Cilj magistrskega dela je, da odpadne vode iz treh različnih proizvodnih procesov očistimo in ponovno uporabimo v proizvodnji. Merilo čistosti so predstavljali okoljevarstveni standardi o dovoljenih emisijah snovi v površinske vode, ki jih predpisuje država. Količinsko največ odpadne vode priteče iz proizvodne linije pranja glinice (GKT-VLS), s povečano koncentracijo trdnih delcev, natrija, aluminija, nitratnega dušika in kloridnih elementov. Druga vrsta odpadne vode je iz proizvodne linije boehmita, s povečano koncentracijo trdnih delcev, natrija, aluminija in nitratnega dušika. Tretja vrsta odpadne vode prihaja iz kotlarne, kjer se proizvaja visokotlačna para. Kotlarna posledično proizvaja kisle in bazične odpadne vode zaradi regeneracije ionskih smol, ki se uporabljajo za kemijsko pripravo vode za kotle. Vse tri vrste vod smo zmešali v realnem razmerju. Najprej smo vode nevtralizirali z uporabo 35 % HCl. Nato je sledila filtracija z naplavno plastjo perlita, s katero smo znižali vrednost suspendiranih snovi s 320 mg/l na samo 9 mg/l. S filtracijo še vedno nismo uspeli razrešiti težave s previsokimi vrednostmi aluminija, natrija in kloridov, ki so presegali okoljevarstvene standarde. Zato smo izvedli laboratorijske poskuse z uporabo modulov za reverzno osmozo. Vsebnosti onesnažil smo uspeli znižati pod mejne vrednosti. Vsebnost aluminija smo znižali pod mejno vrednost aluminija 3 mg/l, vsebnost natrija smo zmanjšali na 145 mg/l in kloridov na 193 mg/l.
Ključne besede: reverzna osmoza, nevtralizacija, filtracija, ICP analiza, industrijska odpadna voda
Objavljeno: 05.01.2017; Ogledov: 178; Prenosov: 0

10.
Odstranjevanje atrazina iz pitne vode z vlakni iz aktivnega oglja
Mirjana Jeremić, 2016, magistrsko delo

Opis: Onesnaženost pitne vode s pesticidom atrazinom predstavlja kljub prepovedi njegove uporabe v Sloveniji leta 2003, velik problem. Povišane koncentracije atrazina so še vedno zabeležene predvsem v severovzhodnem delu Slovenije, kar je posledica intenzivnega poljedelstva. Namen magistrskega dela je bil preučiti uspešnost adsorpcije atrazina iz pitne vode na vlakna iz 100 % aktivnega oglja. Preučevali smo vpliv temperature in časa na učinkovitost adsorpcije atrazina na vlakna. Preveriti smo želeli, ali z modifikacijo vlaken dosežemo boljšo adsorpcijo. V raziskavi smo meritve višjih koncentracij atrazina (2,5 mg/L) v modelni vodi in pitni vodi določali spektrofotometrično. Nizke koncentracije atrazina (z začetno koncentracijo 1 μg/L) smo določali s plinsko kromatografijo. Učinkovitost adsorpcije atrazina smo interpretirali s pomočjo adsorpcijske kinetike in termodinamike. Rezultati raziskave so pokazali, da se koncentracija atrazina zniža od začetne koncentracije 2,5 mg/L na 0,8 mg/L pri sobni temperaturi in času 60 min. Z naraščanjem temperature se adsorpcija izboljša. Pri 30 °C se koncentracija atrazina zniža na 0,6 mg/L že po 40 min in pri 50 °C po 20 min, kar pomeni da se na vlakna adsorbira 76 % atrazina. Vrednosti ΔG0 so bile negativne, kar pomeni, da je reakcija potekla spontano. Negativne vrednosti ΔS0 dokazujejo, da je vpliv matriksa na vezavo atrazina zanemarljiv. Pri začetni koncentraciji atrazina 1,0 μg/L smo dosegli višje učinkovitosti, kot pri višjih koncentracijah . Na vlakna se je pri 22 °C po 20 min vezalo 90 % atrazina, po 60 min 95 %, in po 300 min 97 %. Adsorpcijo na vlakna iz aktivnega oglja lahko opišemo s kinetičnim modelom pseudo-drugega-reda.
Ključne besede: atrazin, adsorpcija, pitna voda, ogljikova vlakna, SPE
Objavljeno: 04.01.2017; Ogledov: 153; Prenosov: 13
.pdf Polno besedilo (2,36 MB)

Iskanje izvedeno v 0.13 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici