| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 405
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Magnetne lastnosti magnetnih nanodelcev (MNPs) z različnimi polimernimi prevlekami : magistrsko delo
Karmen Zorič, 2025, magistrsko delo

Opis: Nanodelci imajo čedalje večji potencial v različnih industrijah zaradi svojih izjemnih fizikalnih in kemijskih lastnosti. Prilagajanje magnetnih lastnosti nanodelcev je ključno za oblikovanje novih večnamenskih materialov. V magistrskem delu smo proučevali vpliv različnih razmerij ionov Fe2+ in Fe3+ na strukturne in magnetne lastnosti nanodelcev. MNPs smo sintetizirali z metodo koprecipitacije. Izvedli smo tudi študijo vpliva različnih polimernih prevlek (aminosilan ali arabinogalaktan) na lastnosti modificiranih MNPs. Prevleka preprečuje aglomeracijo MNPs in stabilizira MNPs. MNPs, prevlečeni s polimernimi prevlekami, so po navadi tudi bolj biokompatibilni. Sintetizirane delce smo okarakterizirali z analiznimi metodami, kot so FTIR, TGA in VSM. Z analizami smo potrdili prisotnost polimernih prevlek na površini MNPs. Določili smo termične stabilnosti modificiranih MNPs. Prav tako so vsi modificirani MNPs izkazovali superparamagnetno naravo. MNPs z arabinogalaktansko prevleko v razmerju Fe²⁺ : Fe³⁺ = 2 : 1 celo izkazujejo protibakterijsko učinkovitost na E. coli in S. aureus.
Ključne besede: magnetni nanodelci, polimerne prevleke
Objavljeno v DKUM: 07.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (4,46 MB)

2.
Priprava granuliranih gliničnih adsorbentov na pol-industrijskem nivoju : magistrsko delo
Ana Goričan, 2025, magistrsko delo

Opis: Uporaba različnih adsorpcijskih sredstev za sušenje komprimiranega zraka je ključnega pomena v številnih industrijskih panogah, saj zagotavlja stabilne pogoje za delovanje opreme in preprečuje korozijo. V magistrskem delu smo proučevali razvoj granulirane aktivirane glinice, namenjene uporabi v sušilnikih komprimiranega zraka. Cilj je bil proizvesti granulat iz aluminijevega hidrata, aktivirane glinice in psevdoboehmita v različnih razmerjih, z namenom doseganja čim višje trdote granul, specifične površine 300 m²/g, določene po BET metodi, in kapacitete vodne adsorpcije (SWA) 15 %. V raziskavi smo uporabili dve različni vrsti glinice in tri tipe hidratov, da bi proučili njihov vpliv na lastnosti granulata. Poleg vpliva surovin smo proučevali še vpliv kalcinacije pri različnih temperaturah. Rezultati so pokazali, da delež aluminijevega hidrata pomembno vpliva na trdoto granul. Nižji deleži hidrata so omogočili izdelavo trdnejših granul zaradi manjše poroznosti, medtem ko je dodatek psevdoboehmita izboljšal trdoto, specifično površino in adsorpcijske lastnosti. Najboljši rezultati so bili doseženi pri formulaciji s 35 % hidrata, kjer so granule dosegle najvišjo trdoto 51 N in SWA 13,3 %, kar se približuje zastavljenim ciljem, ter z 20 % hidrata, kjer je bila dosežena najvišja specifična površina, ki je znašala 283,05 m2/g. Optimizacija je pokazala, da kalcinacija pri temperaturah nad 400 °C ni smiselna, saj ne prinaša bistvenih izboljšav in povečuje energetske stroške. Opravljene so bile tudi XRD analize za boljši vpogled v strukturno sestavo končnih produktov. Ugotovljena sta bila prevlada amorfnih faz pri nižjih temperaturah in prehod v χ ter κ glinico pri višjih temperaturah. Čeprav cilji niso bili povsem doseženi, raziskava predstavlja pomemben vpogled v vpliv surovin in procesnih parametrov na lastnosti granulata. Naše ugotovitve ponujajo trdno osnovo za nadaljnje raziskave in izboljšave materialov za doseganje konkurenčnosti na trgu.
Ključne besede: aktivirana glinica, aluminijev hidrat, adsorbent, granuliranje, adsorpcija
Objavljeno v DKUM: 06.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (6,54 MB)

3.
Hidrotermična separacija vrednih spojin iz bele omele (Viscum album) : magistrsko delo
Anej Pevec, 2025, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je predstavljena učinkovitost hidrotermične ekstrakcije pri podkritičnih pogojih za separacijo vrednih spojin iz bele omele (Viscum album), ki, kot parazitska rastlina, predstavlja odpadno biomaso. Preučili smo vpliv procesnih parametrov: temperature (100, 125, 150 in 180 °C), razmerja med materialom in topilom (1:10 ter 1:5) in časa ekstrakcije (10, 30 in 60 minut) na izkoristek ekstrakcije, sestavo in aktivnost ekstrakta. Najvišji izkoristek ekstrakcije smo dosegli pri pogojih 150 °C, trajanju 60 minut in razmerju 1:10, kjer je znašal 46,73 %. Dokazali smo, da imajo vsi ekstrakti bele omele antioksidativno aktivnost. Najvišja antioksidativnst (34,32 %) je bila izmerjena pri ekstraktu pri razmerju 1:5, temperaturi 125 °C in času 60 minut. Ugotovili smo, da ima temperatura ključno vlogo pri ohranjanju protivnetne aktivnosti rastlinskih ekstraktov. Najvišjo protivnetno aktivnost so dosegli ekstrakti, pridobljeni pri 100 °C (od 77,79 % do 88,70 %), ne glede na razmerje med materialom in vodo, pri čemer je bila aktivnost stabilna tudi ob daljši ekstrakciji. Vsebnost celokupnih fenolov v ekstraktih je bila močno odvisna od temperature, časa ekstrakcije in razmerja material:voda. Pri razmerju 1:10 je bil najvišji izkoristek (4,1 mg GA/g) dosežen pri 150 °C in 60 minutah. Pri krajših časih in višjih temperaturah pa je bila vsebnost nižja zaradi možne toplotne degradacije. Vsebnost celokupnih flavonoidov v ekstraktih je bila močno odvisna od temperature in časa ekstrakcije. Pri razmerju 1:10 je bil najvišji izkoristek (3,4 mg QU/g) dosežen pri 150 °C po 60 minutah. Krajši časi pri višjih temperaturah so pokazali nižjo vsebnost (od do), kar nakazuje na možno toplotno degradacijo spojin. Določevali smo tudi antihiperglikemično aktivnost pri ekstraktih, ki so pri razmerju 1:5 pokazali visoko stopnjo aktivnosti. Najvišjo antihiperglikemično aktivnost smo dosegli pri razmerju 1:5, procesnimi pogoji 150 °C ter 60 min, in je znašala 81,81 %. S HPLC analizo smo ugotavljali prisotnost določenih fenolnih spojin v ekstraktih. Ugotovili smo prisotnost petih pomembnih fenolnih spojin (klorogenske kisline, kofeinske kisline, epikatehina, epigalokatehin galata in galne kisline) ter kofeina in prišli do zaključka, da je dvostopenjska ekstrakcija (kjer smo material predhodno obdelali s CO2) v tem primeru kazala manjšo prisotnost komponent, kar je kazalo na toplotno občutljivost fenolnih spojin. Z ekstrakcijo z nadkritičnim CO2 smo ekstrahirali proste maščobne kisline in olja. V ekstraktih smo zasledili palmitinsko kislino, linolejsko kislino, oleinsko kislino in druge. Ugotovili smo, da dvostopenjska ekstrakcija omogoča boljši izkoristek pri nadaljnji ekstrakciji s podkritično vodo, zlasti pri razmerju 1:10, kjer se kaže visoka protivnetna aktivnost. Kljub temu se pri višjih temperaturah in daljšem času učinkovitost zmanjša zaradi degradacije spojin. Pri razmerju 1:5 dvostopenjska metoda izboljša protivnetne, ne pa tudi antihiperglikemične aktivnosti ekstraktov.
Ključne besede: bela omela, ekstrakcija, podkritična voda, nadkritični CO2, bioaktivne komponente
Objavljeno v DKUM: 06.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (3,10 MB)

4.
Keratinski nanodelci iz produkta hidrotermične razgradnje perja/volne in formulacija premazov na celulozne tekstilije : magistrsko delo
Tamara Gavrić, 2025, magistrsko delo

Opis: V magisterskem delu je predstavljena sinteza delcev iz ekstrahiranega keratina iz odpadne volne oz. perja in kvaterniziranega hitozana. Cilj je, da dobimo nanodelce (velikost delcev do 100 nm), katere bi uporabili za medicinske tekstilije namenjene celjenju ran. Keratinske suspenzije smo še dodatno prečistili z dializo in filtrirali skozi 1 μm filter. Sintezo nanodelcev smo izvedli z metodo ionskega geliranja, kjer smo počasi dodajali hitozan v keratin pri pH=5, konstantnem mešanju in pri sobni tempraturi z namenom, da bi zamrežili keratinske karboksilne (negativne) skupine s hitozanskimi aminskimi (pozitivnimi) skupinami. Pri optimizaciji razmerij in sprotnem merjenju zeta potenciala je bila izbrana mešanica F v množinskem razmerju hitozan:keratin=1:5000. Ta je pri meritvah zeta potenciala skozi pH območje med 2 in 9, imela izoelektrično točko pri pH okoli 7 in s tem obdržala tako pozitiven kot negativen značaj, kar kaže na amfoterni značaj in uspešno zamreženje. S tem v delce doprinesemo antioksidativne kot protimikrobne značilnosti obeh združenih polimerov. Optimalni mešanici smo nanesli na bombažno tekstilijo in preverili antioksidativnost le te, ki je bila visoka. Nazadnje smo naredili test omočljivost tekstilije in izmerili ATR-FTIR spekter, s pomočjo katerega smo ugotovili, da pri sintezi premaza in premazovanju ni prišlo do spremembe glavnih funkcionalnih skupin,
Ključne besede: ionsko geliranje, keratin, hitozan, nanodelci, celjenje ran, antioksidativnost
Objavljeno v DKUM: 02.04.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 15
.pdf Celotno besedilo (2,41 MB)

5.
Validacija mikrobiološke metode preizkušanja kakovosti primarne ovojnine : magistrsko delo
Laura Gruškovnjak, 2025, magistrsko delo

Opis: Embalaža zdravila je zelo pomembna pri njegovi proizvodnji. Pomaga zaščititi notranjost zdravila in ohraniti njegovo kakovost. Bistveno je, da je embalaža funkcionalna in izpolnjuje vse potrebne kriterije skozi celotno življenjsko dobo izdelka. Med transportom embalaža služi kot ščit, ki ščiti vsebino pred morebitnimi poškodbami zaradi mehanskega pritiska in okoljskih dejavnikov. Obstaja več različnih vrst embalaže za farmacevtski izdelek, ki so razvrščene kot primarna, sekundarna in terciarna. Uporabljena primarna ovojnina v proizvodnji zdravil ne sme sproščati toksikoloških pomembnih snovi v formulacijo zdravila, zato je pomembno, da je le-ta ustrezne mikrobiološke kakovosti. Mikrobiološka kontaminacija zdravil in bioloških zdravil namreč povzroča takojšnje škodljive učinke na zdravje, vključno z obolevnostjo in umrljivostjo ter dolgoročne škodljive učinke, kot so rak, avtoimunske in druge bolezni. Raven mikrobne kontaminacije v nesterilnih farmacevtskih produktih se lahko dopušča, saj se upoštevajo kriteriji sprejemljivosti, določenih v uradnih zbornikih kot so farmakopeje. Ustrezno mikrobiološko kakovost izdelka dokažemo z različnimi metodami, ki pa morajo biti ustrezno validirane pred njihovo uporabo. Validacija analitskih metod je ključni postopek v farmacevtski, biotehnološki in živilski industriji, ki zagotavlja kakovost in varnost izdelkov. Cilj validacije analitske metode je dokazati, da je metoda primerna za predvideni namen. V magistrski nalogi smo izvajali validacijo postopka za mikrobiološko preizkušanje kakovosti primarne ovojnine uporabljene za zaščito nesterilne aktivne učinkovine. Validacija postopka se je izvajala v farmacevtskem podjetju, v sklopu uvedbe nove primarne ovojnine. Sestavljena je iz štirih korakov (razvoj metode, izdaja validacijskega protokola, verifikacija metode in izdaja validacijskega poročila). Metodo smo uspešno validirali in se tako lahko uporablja pri zaščiti nesterilne aktivne učinkovine v obliki prahu.
Ključne besede: primarna ovojnina, validacija analitskega postopka, mikrobiološka kontaminacija, farmacija
Objavljeno v DKUM: 28.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (2,63 MB)

6.
Inovacijske tehnologije pridobivanja eteričnih olj in antioksidantov iz suhih listov rožmarina : magistrsko delo
Nina Kugl, 2025, magistrsko delo

Opis: Namen magistrske naloge je bil pridobiti podatke o vplivu različnih tehnik obdelave suhih listov rožmarina na vsebnosti antioksidantov in na koncentracijo eteričnih olj (EO) v rožmarinu. Iskali smo metode, s katerimi lahko uspešno pridobivamo antioksidanta rožmarinsko kislino (RK) in karnozolno kislino (KK) ter EO iz mletih, suhih listov tunizijskega rožmarina. Preverili smo, kako uporabljene metode vplivajo na vsebnost antioksidantov in koncentracijo EO (γEO) v rožmarinu, tako da smo vsebnost antioksidantov in γEO v obdelanem rožmarinu primerjali z vsebnosti antioksidantov in γEO, pridobljenih iz rožmarina, ki ga nismo predhodno obdelali. Primerjali smo tehnike mehanskega peletiranja, izpostavitve rožmarina v avtoklavu pri 70°C in različno visokih tlakih plinov N2 in CO2 ter mikrovalovno ekstrakcijo brez topil (SFME). Iz tako obdelanega rožmarina smo nato z hidrodestilacijo s Clevengerjevim aparatom destilirali EO, z acetonsko ekstrakcijo pa smo pridobili suhi praškast produkt z visoko vsebnostjo naravnih antioksidantov. Obdelane liste rožmarina in praškast ekstrakcijski produkt smo analizirali s tehnikama tekočinske kromatografije visoke ločljivosti z detektorjem UV-VIS in plinsko kromatografijo s plamensko ionizacijskim detektorjem. Ugotovili smo, da smo s SFME najbolj znižali γEO v rožmarinu, kjer se po 10 min obdelavi koncentracija EO znižala za 80,52%. γEO v rožmarinu pa se je najmanj znižala pri mehanskem peletiranju. Najvišje vsebnosti antioksidantov RK in KK v rožmarinu smo določili v rožmarinu, ki je bil obdelan z mehanskim peletiranjem. V rožmarinu, obdelanem z mehanskim peletiranjem smo prav tako določili najvišje izkoristke ekstrakcije z acetonom.
Ključne besede: rožmarin, antioksidanti, eterična olja, SFME, peletiranje, hidrodestilacija, avtoklaviranje
Objavljeno v DKUM: 11.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (3,27 MB)

7.
Optimizacija postopka hidrotermične razgradnje olupkov ananasa ( ananas comosus ) za pridobivanje sekundarnih surovin : magistrsko delo
Ana Marija Črešnar, 2025, magistrsko delo

Opis: Ananas je trajnica družine Bromeliaceae, katere plodove konzumirajo po vsem svetu. Velja za eksotično sadje prijetnega okusa in arome, ki se uživa samostojno ali pa se uporablja v različnih produktih. Vendar pa s predelavo ananasa pridelamo tudi velike količine odpadkov, od 25 do 35 % teže sadja, ki lahko povzročajo veliko obremenitev za okolje in onesnaženje. Konvencionalne in nekonvencionalne ekstrakcije so se izkazale kot učinkovite metode za procesiranje odpadkov ananasa. Med nekonvencionalnimi ekstrakcijskimi tehnikami največ zanimanja vzbujajo hidrotermični postopki za procesiranje biomase, saj pri teh postopkih sočasno potekajo reakcije razgradnje odpadne biomase s podkritično vodo in separacijo razgradnih produktov. Podkritična voda se nanaša na tekočo vodo pri temperaturi in tlaku pod kritično točko (Tc = 374,15 ºC, Pc = 22,1 Mpa). Glavni namen magistrske naloge je bil načrtovanje in optimizacija postopka izolacije vrednih spojin iz ananasovih olupkov z uporabo metode odzivinih površin z zasnovo Box-Behnkenovega načrtovanja. Hidrotermično razgradnjo olupkov ananasa smo izvedli pri različnih pogojih, kjer smo spreminjali tri parametre: temperaturo (180, 200, in 220 ºC), čas (15, 30 in 45 min) in razmerje topilo-material (10:1, 20:1 in 30:1 mL/g). Ugotovili smo, da so optimalni pogoji za ekstrakcijo sladkorjev, derivatov sladkorjev, celokupnih ogljikovih hidratov in totalnih fenolov pri temperaturi: 200 ºC, času 30 min in razmerju topilo-material 20:1 mL/g. Največji vpliv na ekstrakcijo vrednih spojin s subkritično vodo imata temperatura in čas, saj se z višanjem temperature ekstrahira večja količina vrednih spojin. Večinoma smo v razgradnih produktih iz odpadnih olupkov ananasa, zaznali visoke vrednosti antioksidativne aktivnosti (od 54,5 do 78 %) ter vsebnosti fruktoze (od 15,10 do 18,20 mg/ g ekstrakta), glukoze (od 14,40 do 18,31 mg/ g ekstrakta) in totalnih fenolov (od 90,50 do 156,90 mg/ g ekstrakta).
Ključne besede: ekstrakcija s subkritično vodo, ananas (Ananas comosus), analiza razgradnih produktov, HPLC, antioksidativnost, derivati sladkorja
Objavljeno v DKUM: 03.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (7,93 MB)

8.
Izboljšanje stabilnosti fermentacijske brozge klavulanske kisline pred izolacijo z optimiranjem procesnih parametrov : magistrsko delo
Simon Zadravec, 2025, magistrsko delo

Opis: Bakterija Streptomyces clavuligerus med fermentacijskim procesom sintetizira klavulansko kislino (KK), ki učinkovito deluje kot inhibitor β-laktamaz in se uporablja v kombinaciji z antibiotiki za premagovanje bakterijske odpornosti. Nestabilnost KK med proizvodnim procesom predstavlja velik izziv, saj hitro razpada, kar zmanjšuje izkoristek in povečuje stroške proizvodnje. Namen te študije je izboljšati biosintezo KK z osredotočanjem na preučevanje vpliva procesnih parametrov na njeno stabilnost in produkcijo. V magistrskem delu smo razvili kvantitativni spektrometrični model za merjenje koncentracij KK in glicerola. Razvit model omogoča hitro, učinkovito in robustno analizo teh dveh spojin med eksperimentalnimi poskusi, kar predstavlja izboljšanje v primerjavi s klasičnimi kromatografskimi tehnikami, saj pospeši pridobivanje rezultatov. Model smo nato uporabili za spremljanje koncentracij KKin glicerola med eksperimentalnimi poskusi, v katerih smo spreminjali različne procesne parametre, kot so mešanje, zračenje, nadtlak, temperatura, redčenje ter kombinirali brozge iz različnih faz produkcijskega cikla S. clavuligerus. Poleg tega smo merili tudi koncentracijo raztopljenega kisika, viskoznost, pH in prisotnost nečistoče A, ki je razgradni produkt klavulanske kisline. Rezultati so pokazali, da lahko pravilna nastavitev procesnih parametrov bistveno izboljša stabilnost in produktivnost klavulanske kisline. Povečanje zračenja in mešanja ter zvišanje tlaka je prineslo do 5 % izboljšanje izkoristka po 6 urah zadrževalnega časa ter 17 % izboljšanje izkoristka po 27 urah procesa, hkrati pa je koncentracija nečistoče A ostala stabilna, kar kaže na manjšo razgradnjo KK. Posamezno povečanje mešanja, zračenja ali tlaka ni dalo enako učinkovitih rezultatov, čeprav je prispevalo k zmanjšanju razgradnje KK od 11 % do 26 %. Ugotovitve prispevajo k optimizaciji industrijskega procesa proizvodnje KK, saj zmanjšujejo razgradnjo produkta in povečujejo izkoristek, kar vodi v bolj učinkovit proces in nižje stroške proizvodnje.
Ključne besede: klavulanska kislina, fermentacijski proces, stabilnost, optimizacija procesnih parametrov, spektrometrija
Objavljeno v DKUM: 28.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (5,04 MB)

9.
Kromatografske metode za določevanje biooznačevalcev lipidne peroksidacije iz fizioloških vzorcev : magistrsko delo
Amadeja Prša, 2025, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo razvili in validirali kromatografske metode za določanje biomarkerjev lipidne peroksidacije v fizioloških vzorcih, s poudarkom na malondialdehidu (MDA), ki je ključni kazalec oksidativnega stresa. Uporabili smo tehnike plinske kromatografije z masno spektrometrijo (GC-MS) in tekočinske kromatografije z masno spektrometrijo (LC-MS/MS), ki omogočajo visoko občutljivost in selektivnost pri analizi kompleksnih bioloških vzorcev, kot je serum. Validacija metod je vključevala oceno linearnosti, ponovljivosti, točnosti in mej zaznave (LOD) za MDA in sorodne spojine. Poleg tega smo izvajali teste antioksidativne kapacitete, kot so DPPH, FRAP, CUPRAC, ORAC in TAC, da bi ocenili sposobnost seruma in drugih vzorcev pri nevtralizaciji prostih radikalov. Rezultati kažejo, da so razvite metode natančne, občutljive in primerne za analizo MDA v fizioloških vzorcih. Ugotovili smo, da koncentracije MDA korelirajo z intenzivnostjo oksidativnega stresa, kar potrjuje uporabnost teh biomarkerjev pri spremljanju patoloških stanj. Poleg tega smo pokazali, da ima serum pomembno antioksidativno kapaciteto, ki jo je mogoče učinkovito ovrednotiti z uporabo kombinacije različnih testov. Magistrsko delo prispeva k razvoju naprednih analitskih orodij za raziskave oksidativnega stresa, ki so ključnega pomena za razumevanje vpliva lipidne peroksidacije na zdravje in bolezni ter za razvoj novih terapevtskih strategij.
Ključne besede: Oksidativni stres, lipidna peroksidacija, malondialdehid, testi antioksidativnosti, kromatografske metode (GC-MS, LC-MS/MS).
Objavljeno v DKUM: 27.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (5,26 MB)

10.
Priprava vaniljevih ekstraktov in karakterizacija komponent : magistrsko delo
Matej Keber, 2024, magistrsko delo

Opis: Vanilija je dragocena in redka tropska rastlina, ki uspeva samo na določenih pordročjih. Njeni plodovi za zorenje potrebujejo od 7 do 9 mesecev, nakar sledi še skoraj polletni postopek ''sušenja'' (angl. curing). Med sušenjem plodovi oziroma stroki razvijejo značilno aromo vanilije, ki je svetovno ena najbolj prepoznavnih in uporabljenih. Zaradi same redkosti, dolgotrajnega procesa pridobivanja in obdelave, je cena vaniljevih strokov visoka. Temu primerno je za industrijo zelo pomembno optimizirati pogoje pridobivanja vaniljevega ekstrakta, ocenitev njegove kvalitete in tudi obstojnosti. Pred uporabo vaniljevih strokov kot surovine, je potrebno preveriti njihovo kvaliteto oziroma sestavo, ki je zelo odvisna od geografskega področja rasti in obdelave. V ta namen smo določili optimalne pogoje ekstrakcije po Soxhletu in z ultrazvokom, s čimer smo pridobili laboratorijsko reprezentativne ekstrakte kot predoceno in kriterij sprejemljivosti za industrijski proces. Za analizo pridobljenih ekstraktov, smo v nalogi razvili in validirali metodo tekočinske kromatografije. Z njo smo kvalitativno in kvantitativno spremljali ključne komponente vaniljevega ekstrakta (vanilin, p-hidroksibenzaldehid, p-hidroksibenzojska kislina in vanilinska kislina). Razvita metoda nudi hiter in kakovosten vpogled v sestavo vaniljevega ekstrakta. Z metodo plinske kromatografije (HS-SPME) smo spremljali tudi hlapne komponente v vaniljevih strokih, s čimer dobimo vpogled predvsem v starost strokov. Slednje smo nadgradili z identifikacijo in primerjavo hlapnih komponent v svežih strokih in strokih, ki smo jih izpostavili neprimernim skladiščnim pogojem. Identificiranim komponentam smo dodali senzorični opis in stopnja vpliva na senzorični profil. Za zaključek smo s tekočinsko kromatografijo spremljali tudi obstojnost pripravljenih vaniljevih ekstraktov pri različnih skladiščnih pogojih.
Ključne besede: vanilija, vanilin, Soxhletova ekstrakcija, ultrazvočna ekstrakcija, tekočinska kromatografija, HS-SPME.
Objavljeno v DKUM: 04.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (5,05 MB)

Iskanje izvedeno v 0.36 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici