SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 115
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Hidroliza taninov s subkritično vodo - določitev optimalnih pogojev
Tjan Smrečnik, 2017, magistrsko delo

Opis: Z raziskovalnim laboratorijskim delom smo želeli preučiti možnost hidrolize kostanjevih taninov s subkritično vodo, ki ima lahko pri povišani temperaturi in tlaku kislinsko-bazne katalizatorske lastnosti, kar nam omogoča, da jo uporabimo pri kemijski reakciji hidrolize kot reaktant in katalizator. S pomočjo programa Design Expert smo tudi določili optimalne pogoje za pridobivanje galne kisline. Izrednega pomena je, da lahko vodo po končani uporabi recikliramo, kar je zaradi vse strožjih okoljskih zahtev vsekakor izrednega pomena. V laboratoriju smo izvedli kislinsko hidrolizo tudi s klorovodikovo kislino, za primerjavo z dobljenimi rezultati pri hidrolizi s subkritično vodo. V vzorcih smo določali vsebnost totalnih taninov, totalnih fenolov, totalnih ogljikovih hidratov in totalnih flavonoidov. Dodatno smo določali tudi vsebnost galne kisline, elagne kisline, kastalagina, 1-galloy-kastalagina in veskalagina. Ugotovili smo, da je hidroliza tanina možna s subkritično vodo. Na potek hidrolize imajo velik vpliv temperatura, čas, hitrost segrevanja in nihanje temperature. S pomočjo programa smo optimizirali tudi izkoristek galne kisline v odvisnosti od časa in temperature. Optimalne pogoje smo določili pri temperaturi 127,85 °C in času 53,29 minut.
Ključne besede: tanini, hidroliza, subkritična voda, fenoli, galna kislina
Objavljeno: 07.07.2017; Ogledov: 39; Prenosov: 2
.pdf Polno besedilo (1,83 MB)

2.
Simulacija obratovanja visokotemperaturne toplotne črpalke s superkritičnim ogljikovim dioksidom
Mitja Štumpf, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo se ukvarjali z računalniško simulacijo visokotemperaturne toplotne črpalke na superkritični ogljikov dioksid. Za simulacijo smo uporabili računalniški program Aspen plus. Ogljikov dioksid je naravno in okolju prijazno hladilno sredstvo, ki v zadnjem času pridobiva vedno več pozornosti. Ravno iz tega razloga smo uporabili CO2 v transkritičnem ciklu toplotne črpalke, katera se lahko uporabi tako za namene pridobivanja vroče sanitarne vode ali v industrijskih aplikacijah. Računalniško simulacijo smo izvedli v širokem območju temperatur uparjanj od –20 °C do 20 °C, za pridobivanje vroče vode temperature med 65 °C in 105 °C, kjer smo primerjali koeficiente učinkovitosti toplotne črpalke (COP). Ugotovili smo, da dobimo najboljšo učinkovitost delovanja toplotne črpalke v primeru uparjanja pri 20 °C in proizvodnjo vroče vode temperature 65 °C. Koeficient učinkovitost toplotne črpalke (COP) smo v tem primeru dobili višji od 5. V nadaljevanju smo naredili tudi računalniško simulacijo sočasne proizvodnje vroče vode in hladu, kar se je kazalo kot tehnično in ekonomsko zelo učinkovita izvedba visokotemperaturne toplotne črpalke s superkritičnim ogljikovim dioksidom.
Ključne besede: transkrični cikel, CO2, visokotemperaturna toplotna črpalka, računalniška simulacija
Objavljeno: 05.07.2017; Ogledov: 53; Prenosov: 0

3.
Priprava analoga fluoriranega alkohola v polimerni obliki
Dolores Zimerl, 2017, magistrsko delo

Opis: Fluorirani alkoholi so s sinteznega stališča zelo zanimivi, saj lahko v določenih reakcijah zaradi svojih fizikalno-kemijskih lastnosti nadomestijo kovinske katalizatorje. S tem se olajša tudi čiščenje produktov, kar je še posebej pomembno pri farmacevtskih učinkovinah, kjer so zahteve po čistosti zelo stroge. V sklopu magistrske naloge smo raziskali možnost priprave fluoriranih alkoholov v polimerni obliki. Monomer bi moral tako vsebovati v svoji strukturi fluoriran alkohol in dvojno vez, preko katere bi izvedli polimerizacijo. Z retrosintezno analizo smo kot izhodni spojini izbrali bromoalken ter fluoriran keton, ki z Grignardovo reakcijo v eni stopnji zreagirata v želeni fluoriran monomer. Sinteze smo zaradi manjše hlapnosti in posledično lažje eksperimentalne izvedbe začeli na acetofenonu. Ko smo preiskali pogoje in situ tvorbe alilmagnezijevega bromida in 4-bromobut-1-enmagnezijevega bromida, smo sinteze nadaljevali na acetonu, kasneje pa še na 1,1,1,3,3,3-heksafluoropropan-2-onu, 2,2,2-trifluoro-1-feniletanonu in 2,2,2-trifluoroacetaldehidu. Pri izolaciji hlapnih alkoholov smo naleteli na težave, ki jih v danem časovnem okviru nismo popolnoma odpravili. Sintetizirane analoge alkoholov smo v naslednji stopnji kopolimerizirali s stirenom ali metil metakrilatom, za iniciacijo pa smo uporabili AIBN in DBP. Izkazalo se je, da kopolimerizacija ni potekla v želeni smeri, saj smo namesto želenega kopolimera dobili polimer z večinskim deležem polistirena, večina fluoriranega alkohola pa je ostala v monomerni obliki. V zadnjem delu smo dobljene polimere in fluorirane alkohole testirali na reakciji dihidroperoksidaciji ketonov z vodikovim peroksidom.
Ključne besede: fluorirani alkoholi, polimerizacija, reakcije na trdnem nosilcu, vodikov peroksid, zelena kemija
Objavljeno: 26.05.2017; Ogledov: 103; Prenosov: 11
.pdf Polno besedilo (3,40 MB)

4.
Razvoj NiCu nanodelcev z različnimi funkcionalnimi oblogami
Barbara Kaker, 2017, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo predstavlja sintezo superparamagnetnih nanodelcev sestave Ni67,5Cu32,5, s sol-gel metodo, v različnih funkcionalnih oblogah iz silike. Namen magistrskega dela je bila modifikacija površine oz. prevleke nanodelcev s funkcionalnimi skupinami preko in situ uporabe prekurzorja tetraetil ortosilikata (TEOS) oz. kombinacije tega s prekurzorji (3-aminopropil) trietoksisilan (APTES), feniltrietoksisilan (FTES), viniltrietoksisilan (VTES) in bis-1,2-(trietoksisilil) etan (BTSE). Za nastanek končnih magnetnih nanodelcev smo vzorce homogenizirali v peči Bosio in reducirali nastale okside v cevni peči pri 850 °C in času 6 h v inertni atmosferi Ar/H2. Želeli smo oceniti vpliv uporabe različnih funkcionalnih prekurzorjev na osnovne lastnosti nanodelcev in proučiti razlike v površini oz. funkcionalnosti prevlek. Ni67,5Cu32,5 nanodelce smo okarakterizirali z različnimi analiznimi tehnikami. Kemijsko sestavo nanodelcev smo določili z rentgensko praškovno difrakcijo (RTG) in FTIR spektroskopijo. Potrdili smo odsotnost nemagnetnih oksidov v vzorcih in prisotnost obloge iz silike. S termogravimetrično analizo (TGA) smo določili Curiejeve temperature (Tc) in opazovali termični razkroj nanodelcev. Različno oblečeni nanodelci izkazujejo odstopanja v Tc, ki so z dodatno optimizacijo primerne za namene magnetne hipertermije. S transmisijsko elektronsko mikroskopijo (TEM) smo ugotovili, da so nanodelci sferični in monodisperzni v matrici silike. Nanodelci so veliki med 5 nm in 20 nm. Z magnetnimi meritvami smo določili pričakovano magnetizacijo delcev, ki je odvisna od njihove velikosti ter vrste in debeline uporabljene prevleke. Z BET analizo smo proučevali specifično površino in poroznost, ki se je prav tako spreminjala glede na razlike v funkcionalnih prekurzorjih. Meritve stičnih kotov na vzorcih nanodelcev, pripravljenih v obliki tankega filma, nakazujejo prisotnost funkcionalnih skupin na površini delcev, ki vplivajo na spremembe v hidrofilnosti oz. hidrofobnosti prevleke. Sintetizirani Ni67,5Cu32,5 nanodelci so potencialno uporabni pri terapevtski hipertermiji in razvoju nanozdravil. Ugotovili smo, da lahko s pripravo funkcionalnih oblog do določene mere spreminjamo karakteristike NiCu nanodelcev.
Ključne besede: NiCu nanodelci, sol-gel, Curiejeva temperatura, magnetna hipertermija, silika prekurzor, funkcionalna prevleka
Objavljeno: 21.04.2017; Ogledov: 179; Prenosov: 31
.pdf Polno besedilo (2,67 MB)

5.
Vpliv temperature na hidrotermično degradacijo in kinetiko hidrolize rutina v modelnih in realnih vzorcih
Anja Palko, 2017, magistrsko delo

Opis: Namen te magistrske naloge je bil raziskati vpliv reakcijskih parametrov (temperature in časa) ter vrste plinov za vzpostavitev tlaka v sistemu na nastanek različnih produktov modelnega in realnega vzorca, ki sta vsebovala glikozidno vezane antioksidante. Najprej smo identificirali produkte hidrotermične razgradnje glikozidnega standarda – kvercetin-3-O-rutinozida (rutina) in ugotovili, kdaj ti produkti nastanejo ter pri kakšnih pogojih je bil izkoristek hidrolize maksimalen. Nadalje smo pri optimalno določenih pogojih eksperiment ponovili še na realnem vzorcu – ekstraktu čebulne lupine, ki smo ga pripravili iz posušenih čebulnih lupin s konvencionalno ekstrakcijo. Vsi eksperimenti so bili izvedeni v visoko temperaturnem, visokotlačnem avtoklavu ob prisotnosti ogljikovega dioksida oziroma dušika pri različnih temperaturah. Po obdelavi s subkritično vodo smo s pomočjo tekočinske kromatografije visoke ločljivosti določili produkte hidrotermične degradacije in koncentracijske profile. Izvedli smo kinetično študijo hidrotermične degradacije rutina v vzorcih oziroma njihovih komponet ter določili reakcijski mehanizem. Po izvedeni reakciji smo hidroliziran produkt (kvercetin) koncentrirali s pomočjo precipitacije. Končni produkt je vseboval 25,6 % kvercetina (modelni vzorec) oziroma 10,7 % kvercetina (ekstrakt čebulne lupine).
Ključne besede: Subkritična voda, hidrotermična degradacija, hidroliza, rutin, kvercetin, čebulna lupina
Objavljeno: 21.04.2017; Ogledov: 182; Prenosov: 25
.pdf Polno besedilo (4,15 MB)

6.
Optimiranje parametrov ekstrakcije lubja iglavcev in karakterizacija ekstrakta
Nuša Kugler, 2017, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bilo ugotoviti, katero topilo – vodna raztopina acetona ali vodna raztopina etanola je boljša izbira za pripravo produkta ekstrakcije, ki je čim bolj primerljiva s komercialnim piknogenolom. Za slednjega se ve, da je pripravljen iz obmorskega bora, Pinsu Pinaster, ki je sestavljen iz 50 učinkovin, le-te pa delujejo antioksidacijsko. Med pomembnimi fenolnimi spojinami so proantocianidini, flavonoidi, ki pa so prisotni v manjši meri. Piknogenol naj bi učinkoval na krvožilni sistem, zato se ga priporoča diabetikom. Lajšal naj bi tudi težave z vidom in pospeševal regeneracijo manjših površinskih poškodb kože. Opravili smo raziskavo ekstrakcij, ki so bile izvedene pri različnih temperaturah - vodne raztopine acetona so bile izvedene pri temperaturi 30, 40 ter 50 °C, vodne raztopine etanola pa pri temperaturi 40, 60 in 80 °C. Antioksidativnost ekstrakta, vsebnost skupnih fenolov, proantocianidinov smo določevali s pekrtofotometričnimi metodami. Vsebnost komponent, kot so katehin, kavna kislina, ferulna kislina in taxifolin, pa je bila določena s tekočinsko kromatografijo. Ob primerjavi rezultatov ekstraktov s piknogenolom, ki se uspešno trži, so je izkazal ekstrakt, ki je bil pripravljen z vodno raztopino etanola v razmerju etanol / voda: 10 / 90, (v/v) pri temperaturi ekstrakcije 40 °C, kot najbolj primerljiv s komercialnim piknogenolom.
Ključne besede: antioksidanti, ekstrakcija trdno – tekoče, polifenoli, proantocianidini.
Objavljeno: 30.03.2017; Ogledov: 113; Prenosov: 1

7.
Optimizacija proizvodnje sinteznega plina iz trdnih komunalnih odpadkov
Alen Moharič, 2017, magistrsko delo

Opis: Industrijski razvoj in gospodarska rast temeljita na veliki rabi energije, pridobljene večinoma iz neobnovljivih virov, predvsem iz fosilnih goriv. Tako kot prizadevanja za uporabo obnovljivih virov energije, so tudi vedno večji pritiski glede odlagališč odpadkov in njihovega recikliranja. Ena od možnosti za zmanjšanje količin odpadkov na odlagališčih je njihovo sežiganje, pri tem pa nastajajo snovi, ki se dajo koristno uporabiti, kot je sintezni plin. Namen magistrske naloge je bila simulacija proizvodnje sinteznega plina iz trdnih komunalnih odpadkov s programom Aspen Plus pri različnih obratovalnih pogojih (temperatura, tlak) reformerjev oziroma pirolizatorjev ter nadaljnja optimizacija teh pogojev s programom GAMS. Najprej smo izvajali simulacije s spreminjanjem temperature in tlake v procesnih enotah, kjer smo proizvajali sintezni plin iz zemeljskega plina in/ali bioplina in/ali celuloze. Iz dobljenih temperaturnih in tlačnih odvisnosti smo narisali diagrame, iz katerih smo dobili odvisnosti za vse komponente. Dobljene rezultate smo nato uporabili pri programiranju s programom GAMS. Z optimiranjem v programu GAMS, smo določali optimalno temperaturo in tlak obratovanja, pri namenski funkciji, ki išče maksimalni dobiček, pri čemer smo določili tudi razmerje surovin, iz katerih lahko proizvajamo sintezni plin (zemeljski plin ali bioplin, celuloza, polietilen).
Ključne besede: sintezni plin, trdni komunalni odpadki, simulacija z Aspen Plus, optimiranje
Objavljeno: 30.03.2017; Ogledov: 106; Prenosov: 12
.pdf Polno besedilo (2,30 MB)

8.
IMOBILIZACIJA β-GALAKTOZIDAZE NA MAGNETNE MAGHEMITNE NANODELCE IN ZAMREŽENJE LE-TEH V ENCIMSKE SKUPKE
Nastja Šimenko, 2017, magistrsko delo

Opis: Namen našega dela je bil pripraviti zamrežene encimske skupke (CLEA) in magnetne zamrežene encimske skupke (mCLEA) iz encima β-galaktozidaze. Doseči smo želeli čim višjo preostalo aktivnost encima in čim višjo učinkovitost imobilizacije. Zamreženje smo preizkušali v štirih obarjalnih reagentih (acetonu, etanolu, 1-propanolu in 2-propanolu), dodajali smo ogrodne proteine in mrežne povezovalce v različnih kombinacijah in koncentracijah. Eksperimentalno delo je obsegalo pripravo vzorcev (obarjanje in zamreženje), aktivnostni test in Bradfordovo metodo za določanje koncentracije proteinov. Proces smo optimirali pri konstantni koncentraciji encima (50 mg/ml) in konstantnem dodatku glutaraldehida (GA). Ugotovili smo, da je optimalna količina dodanega mrežnega povezovalca GA 1.5% (v/v) in da mrežni povezovalec pentaetilenheksamin (PEHA) negativno vpliva na zamreženje, razen če ga dodajamo v kombinaciji z ogrodnimi proteini. V tem primeru se preostala aktivnost zviša, medtem ko učinkovitost imobilizacije močno upade.
Ključne besede: biokataliza, β-galaktozidaza, imobilizacija encima, zamreženi encimski skupki, magnetni nanodelci
Objavljeno: 30.03.2017; Ogledov: 281; Prenosov: 19
.pdf Polno besedilo (2,12 MB)

9.
Uporaba zeolitov in razvoj analiznih metod za spremljanje učinkovitosti čiščenja komunalnih odpadnih vod
Neja Hrovat, 2016, magistrsko delo

Opis: V sklopu magistrskega dela smo spremljali učinkovitost čiščenja komunalnih odpadnih vod z adsorpcijo na zeolite. Uporabili smo tri različne zeolite, dva naravna in enega sintetičnega, približno enakih granulacij in lastnosti. Kot tarčna onesnaževala smo obravnavali težke kovine treh različnih koncentracij. Adsorpcija je večinoma potekala na statičen način. Naredili smo tudi različne verzije adsorpcije z mešanimi kovinami in adsorpcijo z manjšimi frekvencami jemanja vzorcev. Prav tako smo izvedli desorpcijo z 0,1 M HCl. Za vpogled kinetike adsorpcije smo preizkusili tudi pretočni način adsorpcije. Koncentracijo kovin smo izmerili z atomsko absorpcijsko spektroskopijo, vzorce zeolita pa karakterizirali z rentgenskim praškovnim difraktometrom. Uporabljeno metodo smo tudi delno validirali. Določili smo linearnost, natančnost, mejo določljivosti in mejo zaznavnosti. Po rezultatih sodeč je naša metoda ustrezna, saj daje natančne in ponovljive rezultate v izbranem delovnem območju. Pri vseh eksperimentih je viden trend nižanja koncentracije vseh onesnaževal. Največji padec se je povsod zgodil v prvi uri adsorpcije, vsi trije materiali pa so dosegli v povprečju od 70% do 90% retencijo. Prav tako so v povprečju retencije pri nižji koncentraciji boljše kot pri višji koncentraciji. Najboljše rezultate smo pri vseh koncentracijah dosegli pri Pb2+, sledita Zn2+ in Ni2+. Ugotovili smo, da Langmuirjeva izoterma bolje opiše eksperimentalne podatke kot Freundlichova.
Ključne besede: Adsorpcija, zeolit, težke kovine, atomska absorpcijska spektroskopija
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 166; Prenosov: 22
.pdf Polno besedilo (1,99 MB)

10.
Procesni pogoji regeneracije zeolitnih adsorbentov
Emilijan Strgar, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo raziskovali vpliv procesnih pogojev, kot je temperatura in podtlak, na regeneracijo zeolitnih adsorbentov. V prvem delu smo izvajali adsorpcijo hlapnih organskih topil aceton, etanol in toluen na granulirane zeolitne adsorbente ZAG 4A-KB, ZAG 13X, KÖSTROLITH 13XBF K, ZAG-MFI Silicalite in ZSM-5 Zeocat 400. Vsem aktiviranim zeolitnim vzorcem smo določali adsorpcijsko kapaciteto na osnovi statične adsorpcije. Vse nasičene zeolitne adsorbente smo v drugem delu regenerirali pri povišani temperaturi in znižanem tlaku. Regeneracijo nasičenih vzorcev smo izvajali v vakuumskem uparjalniku pri temperaturi 180 °C in 220 °C. Desorpcijo hlapnih organskih spojin smo izvajali pri tlakih 800 mbar, 600 mbar, 400 mbar, 200 mbar in 100 mbar absolutnega tlaka. Temperatura in tlak regeneracije sta bila tekom eksperimentov konstantna. Regeneracija vzorcev v vakuumskem uparjalniku je trajala 2 uri. Po končani regeneraciji na vakuumskem uparjalniku smo preostanek adsorbiranega topila desorbirali v električni komorni peči. Pridobljeni rezultati kažejo, da z višanjem temperature in nižanjem tlaka regeneracije povzročimo večjo desorpcijo hlapnih organskih spojin pri vseh zeolitnih adsorbentih. Opravili smo tudi termogravimetrične analize posameznih vzorcev in ugotovili, da desorbirana količina topil ni bila za vse vzorce enaka količini adsorbiranih. Določanje vsebnosti vode s Karl Fischerjevo metodo je pokazalo, da vzorec ZAG 4A-KB iz 96 % etanola v večji meri selektivno adsorbira vodo.
Ključne besede: zeolit, adsorbent, hlapne organske spojine, adsorpcija, desorpcija, regeneracija
Objavljeno: 23.02.2017; Ogledov: 277; Prenosov: 15
.pdf Polno besedilo (2,82 MB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici