| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 213
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Določanje težkih kovin v morski hrani z ICP-OES
Monika Mulec, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo določali prisotnost težkih kovin v vzorcih rib (iverka, skuša, morski list), školjk (klapavica) in alg. Izvedli smo delno validacijo analizne metode za določanje arzena (As), barija (Ba), kadmija (Cd), kroma (Cr), mangana (Mn), niklja (Ni), svinca (Pb) in stroncija (Sr) z uporabo induktivno sklopljene plazme z optično emisijsko spektrometrijo (ICP-OES). Določili smo mejo zaznavnosti (LOD), mejo določljivosti (LOQ), linearnost metode, natančnost kot ponovljivost metode in točnost metode. Z izračunom kvadrata korelacijskega koeficienta (r2) smo ovrednotili linearnost metode, ki je bila zadovoljiva za vse merjene analite (r2 ≥ 0,9990). Z izračunom relativnega standardnega odmika (RSD) meritev raztopin standardov smo ovrednotili natančnost kot ponovljivost metode, ki je bila zadovoljiva za vse merjene analite (RSD ≤ 20,0 %). Z izračunom izkoristka smo ovrednotili točnost metode, ki je bila zadovoljiva za vse merjene analite (od 80,0 % do 120,0 %). Realne vzorce smo pripravili s kislinskim razklopom (65-odstotna raztopina HNO3) z uporabo mikrovalovne pečice. Koncentracija As je v vzorcu iverke presegla koncentracijsko območje referenčnega odmerka (BMDL01), določenega s strani znanstvenega odbora za onesnaževalce v prehranjevalni verigi (CONTAM). V vzorcu skuše je bila koncentracija Cd nad mejno vrednostjo, določeno s strani Evropske komisije (EUC). Vsebnost Ba, Cr, Mn, Ni in Sr v realnih vzorcih ni presegla mejnih vrednosti ali pa mejne vrednosti niso predpisane. Pb v realnih vzorcih nismo določili.
Ključne besede: ICP-OES, težke kovine, kovine v ribah, kovine v školjkah, kovine v algah
Objavljeno: 23.10.2020; Ogledov: 17; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (1,46 MB)

2.
Določanje antimikrobne učinkovitosti granatnega jabolka
Tina Zorec, 2020, magistrsko delo

Opis: Namen magistrske naloge je bil določevanje antimikrobne učinkovitosti posameznih delov granatnega jabolka. Proučevali smo antimikrobno učinkovitost vzorcev iz različnih delov sadeža. Kot vzorce smo uporabili sveži sok, s Soxhletovo ekstrakcijo smo pripravili etanolna ekstrakta lupin in zrn, prav tako smo pripravili vodna ekstrakta lupin in zrn. Vzorce smo tudi liofilizirali in izvedli ekstrakcije iz liofiliziranih delov granatnega jabolka; vodna ekstrakta iz liofiliziranih lupin in liofiliziranih zrn ter etanolna ekstrakta liofiliziranih lupin in liofiliziranih zrn. Pridobljene ekstrakte iz svežih lupin in zrn ter iz liofiliziranih lupin in zrn smo liofilizirali z namenom koncentriranja dobljenih ekstraktov. Liofilizirali smo tudi sveži sok iz granatnega jabolka. Antimikrobno delovanje ekstraktov granatnega jabolka smo proučevali z disk difuzijsko metodo. Proučevali smo vpliv različnih ekstraktov, pridobljenih iz granatnega jabolka, na rast Escherishia coli, Pseudomonas fluorescens, Pseudomonas aeruginosa, Bacillus cereus, Aspergillus brasiliensis, Candida albicans. Najboljše inhibitorne lastnosti na rast E. coli izkazuje EtOH ekstrakt lupin. Pri koncentraciji E. coli 106 CFU/mL doseže premer inhibicije rasti mikroorganizma 18 mm. Največji premer inhibicije rasti P. fluorescens smo izmerili pri H2O ekstraktu zrn, ki je pri koncentraciji mikroorganizma 107 CFU/mL znašal 24 mm. Najboljše inhibitorne lastnosti na rast P. aeruginosa pri koncentraciji mikroorganizma 106 CFU/mL izkazuje H2O ekstrakt lupin, 16 mm. Na rast B. cereus izkazuje najboljšo antimikrobno aktivnost EtOH ekstrakt liofiliziranih lupin (23 mm) pri koncentraciji mikroorganizma 106 CFU/mL. Rast S. aureus najbolj zavira EtOH ekstrakt liofiliziranih lupin, saj pri koncentraciji mikroorganizma 105 CFU/mL znaša cona inhibicije rasti 19 mm. Prav pri nobenem testnem vzorcu granatnega jabolka ni bilo zaznati inhibitornega učinka na rast gliv. Visoke stopnje inhibicije bakterijskih kultur smo opazili pri EtOH ekstraktu lupin, H2O ekstraktu liofiliziranih lupin in liofiliziranemu H2O ekstrakt liofiliziranih lupin. Najslabše inhibitorne učinke na izbrane testne mikroorganizme izkazujeta H2O ekstrakt liofiliziranih zrn in liofilizirani H2O ekstrakti liofiliziranih zrn. Največ testiranih vzorcev granatnega jabolka je izkazovalo inhibitoren učinek na rast B. cereus, najmanj pa na rast P. aeruginosa.
Ključne besede: Granatno jabolko, antimikrobno delovanje, disk difuzijska metoda, mikrobi, inhibicija
Objavljeno: 12.10.2020; Ogledov: 20; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (3,91 MB)

3.
Uporaba učinkovin iz izbranih vrst sadja v biomedicinske namene
Nika Kučuk, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo proučevali pozitivne učinke učinkovin iz vzorcev, pridobljenih iz različnih delov šestih izbranih vrst sadja (granatno jabolko, mango, avokado, asimina, slive in češnje). Vzorce ekstraktov smo pridobili s pomočjo superkritične ekstrakcije, nekatere vzorce pa smo pridobili z liofilizacijo določenih delov sadežev. S pomočjo spektrofotometričnih metod smo določili vsebnost skupnih fenolov in proantocianidinov v vzorcih ter njihovo antioksidativno aktivnost. S pomočjo tekočinske kromatografije z masno spektrometrijo smo še določili vsebnost osmih izbranih fenolnih spojin. Določevanje antimikrobne učinkovitosti vzorcev smo proučevali z dvema različnima metodama. Najprej smo z disk difuzijsko metodo preverili potencialne inhibitorne lastnosti na 15 različnih mikroorganizmih, in sicer na 7 bakterijah in 8 glivah. Pri tem smo na podlagi velikosti cone inhibicije določili, kako učinkovita je bila inhibicija. Sledila je kvantitativna analiza z mikrodilucijsko metodo v bujonu za tiste ekstrahirane vzorce, ki so z disk difuzijsko metodo pokazali najboljše inhibitorne lastnosti. Le-to smo izvedli na izbranih Gram pozitivnih bakterijah Bacillus cereus, Staphylococcus aureus in Streptococcus pyogenes, na Gram negativnih bakterijah Escherichia coli, Pseudomonas aeruginosa in Pseudomonas fluorescens ter na kvasovki Candida albicans. S to metodo smo določevali minimalno inhibitorno koncentracijo izmed petih različnih testiranih koncentracij vzorcev in stopnjo inhibicije rasti posameznega mikroorganizma po določenem času. Rezultati so pri tem pokazali, da je vsebnost učinkovin, predvsem fenolnih spojin, v neužitnih ostankih sadežev, torej v olupkih in semenih, v večini primerov večja kot v mesu sadeža. Antibakterijske lastnosti je izkazovalo 11 izmed 14 testiranih vzorcev, antiglivne pa le 4 vzorci. Rezultati z mikrodilucijsko metodo so pokazali, da so na testirane vzorce bile najbolj občutljive bakterije P. aeruginosa, B. cereus, S. aureus in E. coli.
Ključne besede: polifenoli, antimikrobna aktivnost, inhibicija, MIC, LC-MS/MS, ostanki sadežev
Objavljeno: 09.10.2020; Ogledov: 14; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (3,94 MB)

4.
Izolacija keratina iz odpadne volne s hidrotermičnimi postopki
Aleksandra Verdnik, 2020, magistrsko delo

Opis: Naraščajoča skrb za okolje in vse večje povpraševanje po varnih in trajnostnih bioloških materialih spodbujajo iskanje boljših in zelenih metod za izkoriščanje razpoložljivih naravnih stranskih proizvodov. Odpadna ovčja volna z visoko vsebnostjo keratina (95 %) je le eden izmed stranskih proizvodov, ki nastaja v tekstilni industriji. Smiselno bi bilo biorazgradljiv volneni keratin pretvoriti v komercialne biomateriale in jih uporabiti v nadaljnjih aplikacijah kot sekundarni proizvod. Pri tem ekstrakcija keratina iz odpadne volne s podkritično vodo predstavlja pomembno alternativo konvencionalnim procesom ekstrakcije. V okviru magistrskega dela smo iz odpadne volne izolirali keratin z uporabo podkritične vode. Izolacijo smo izvedli v visokotlačnem in visokotemperaturnem šaržnem reaktorju pri temperaturah med 150 °C in 250 °C in reakcijskem času od 5 min do 75 min. Najvišji izkoristek keratina smo dobili pri temperaturi 180 °C in času 60 min. S Fourierevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo smo potrdili prisotnost keratina v dobljenih produktih izolacije. Izoliranemu keratinu smo nato določili molekulsko maso z dvema različnima metodama; s poliakrilamidno gelsko elektroforezo v prisotnosti natrijevega dodecil sulfata (SDS-PAGE elektroforeza) in z uporabo gelske kromatografije. Molekulska masa keratina, nastalega pri reakciji izolacije, je med 4 kDa in 13 kDa. Molekulske mase keratina padajo z naraščanjem temperature.
Ključne besede: odpadna volna, keratin, izolacija, podkritična voda, gelska kromatografija, elektroforeza
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 36; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (3,85 MB)

5.
Izolacija kanabinoidov iz industrijske konoplje
Domen Horvat, 2020, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo prikazuje študijo različnih tehnik izolacije in separacije kanabinoidov iz industrijske konoplje, njihovo dekarboksilacijo ter antioksidativne lastnosti. Kanabinoide iz industrijske konoplje smo izolirali z različnimi ekstrakcijskimi metodami in primerjali rezultate vsebnosti posameznih kanabinoidov, ki so bile določene s pomočjo tekočinske kromatografije (LC-MS). Pričakovano smo večjo vsebnost kislinskih kanabinoidov zabeležili v ekstraktih, ki so bili pridobljeni pri nižjih temperaturah (maceracija), medtem ko so pri višjih temperaturah bili ekstrakti podvrženi procesu dekarboksilacije ter posledično vsebovali več nekislinskih kanabinoidov. Posamezne kanabinoide iz pripravljenih ekstraktov smo ločevali s tankoplastno kromatografijo sklopljeno z masnim spektrometrom (TLC-MS). Preverili smo vpliv pomembnih kromatografskih parametrov (relativna vlažnost, temperatura, mobilna faza) na učinkovitost ločbe. Ugotovili smo, da je ločba posameznih kanabinoidov izjemno zahtevna. Zanimal nas je tudi vpliv temperature, časa in oblike, v kateri se kanabinoidi nahajajo, na proces dekarboksilacije kislinskih kanabinoidov. Opazili smo, da hitrost dekarboksilacije s temperaturo in časom močno naraste. Kanabinoidi v ekstraktih so za popolno dekarboksilacijo kislinskih kanabinoidov potrebovali manj časa kot kanabinoidi v rastlinskem materialu. Antioksidativne lastnosti posameznih ekstraktov in kanabinoidov smo določili s pomočjo DPPH in β-karotenske metode, ter jih primerjali z dvema pogosto uporabljenima antioksidantoma - askorbinsko kislino ter BHT. Izsledki obeh metod so potrdili izjemen antioksidativni potencial kanabinoidov v ekstraktih, ki so pokazali primerljive rezultate kot askorbinska kislina. Posamezni standardi kanabinoidov so antioksidativno manj učinkoviti, kar nakazuje na pomembnost sinergističnega učinka kanabinoidov.
Ključne besede: kanabinoidi, LC-MS, TLC-MS, dekarboksilacija, antioksidativnost
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 25; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (2,25 MB)

6.
Razvoj poroznih biorazgradljivih struktur za biomedicinske aplikacije
Anja Raner, 2020, magistrsko delo

Opis: V sklopu magistrske naloge smo pripravili in analizirali dve vrsti poroznih biorazgradljivih materialov namenjenih za biomedicinske aplikacije. Sintetizirali smo hidrogel na osnovi alginata in guar gumija, kateremu smo dodali aktivno učinkovino kloksacilin, ki smo jo v material inkorporirali v obliki mikrosfer in z neposrednim dispergiranjem v zmes hidrogela. Vzorce smo analizirali s FTIR spektroskopijo in proučili karakteristike nabrekanja pri različnih pH vrednostih ter primerjali nabrekanje osnovnega hidrogela in hidrogela z mikrosferami. Pri tem smo ugotovili, da je razmerje nabrekanja osnovnega hidrogela višje od razmerja nabrekanja hidrogela z mikrosferami. S pomočjo merjenja kontaktnega kota s programom ImageJ, smo materialom določili hidrofilen značaj. Proučili smo tudi morfologijo vzorcev z uporabo okoljske vrstične elektronske mikroskopije (ESEM) analize in določili stopnjo poroznosti, katera je bila v primeru hidrogela z mikrosferami, višja v primerjavi z osnovnim hidrogelom. Antimikrobni učinek učinkovine kloksacilina v hidrogelu smo proučili na bakterijah E. coli in S. aureus. Tako v primeru hidrogela z dispergiranim antibiotikom, kot v primeru hidrogela z mikrosferami, smo opazili cono inhibicije rasti obeh testnih mikroorganizmov, s čemer smo dokazali antimikrobno učinkovitost hidrogelov. Posebej smo se posvetili analizi sproščanja aktivne učinkovine iz hidrogelov, kinetiko sproščanja pa smo primerjali s Korsmeyer-Peppasovim matematičnim modelom in na podlagi izračunanih kinetičnih parametrov ugotovili, da kloksacilin difundira iz hidrogelov po principu ne-Fickove oz. anomalne difuzije. Druga vrsta materiala za biomedicinske aplikacije so trdna celična ogrodja, ki smo jih sintetizirali na osnovi polikaprolaktona, celuloze in hidroksiapatita na različne načine. V sintetizirane materiale smo vključili še 1 ut. % aktivne učinkovine kloksacilin. Ogrodja smo izdelali z uporabo tehnike penjenja plina v superkritičnem CO2. Vzorce smo analizirali s pomočjo FTIR spektroskopije in jim določili hidrofoben značaj s pomočjo izrisa kontaktnega kota z uporabo programa ImageJ. Primerjali smo talilne temperature, talilne entalpije in kristaliničnost za vse 4 različne načine sinteze ogrodij s pomočjo DSC analize. Tako kot v primeru hidrogelov, smo tudi trdnim celičnim ogrodjem določili stopnjo poroznosti ter analizirali njihovo morfologijo z uporabo ESEM. Ugotovili smo, da ima najvišjo stopnjo poroznosti ogrodje, ki ga sestavlja 70 ut. % PCL in 30 ut. % celuloze. Glede na štiri razvite vrste ogrodij smo določili odstotek sproščanja aktivne učinkovine, pri čemer se je v primeru dveh ogrodij v 14 dneh sprostilo 100 % aktivne učinkovine, v primeru drugih dveh pa manj kot 50 %. Vsako izmed metod sinteze smo nato primerjali z matematičnim modelom ničelnega reda, prvega reda in Higuchijevim modelom ter določili največje ujemanje z enim izmed njih in s tem kinetiko sproščanja kloksacilina iz ogrodij.
Ključne besede: hidrogel, trdna celična ogrodja, superkritični CO2, kloksacilin, polisaharidi
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 21; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (5,67 MB)

7.
Odstranjevanje sledov organskih onesnaževal iz modelnih odpadnih vod z uporabo osmoznega procesa
Tjaša Goltnik, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu so predstavljeni rezultati, ki smo jih pridobili tekom odstranjevanja sledov organskih onesnaževal iz modelnih odpadnih vod z uporabo osmoznega procesa. Pri tem smo uporabili votlo-vlaknaste biomimetične akvaporinske FO membrane, ki imajo na notranji strani vlaken vstavljene molekule proteina akvaporina. Ugotavljali smo ali te membrane v celoti zadržijo različne farmacevtske učinkovine iz skupine farmacevtskih izdelkov in izdelkov za osebno nego, natančneje iz podskupine farmacevtskih učinkovin in sicer natrijev diklofenak, naproksen, karbamazepin, azitromicin in sulfametoksazol. Prav tako smo proces osmoze izvajali pri spremenjenih pogojih (pH, pretok črpalke, smer toka, različni volumni DS in FS, koncentracija in vrsta DS). Rezultati so pokazali, da je proces osmoze učinkovit za odstranjevanje zdravilnih učinkovin iz odpadne vode, na membrano in potek procesa pa ima največji vpliv sprememba pH in koncentracija DS.
Ključne besede: proces osmoze, akvaporinske biomimetične membrane, votlo-vlaknaste membrane, organska onesnaževala v sledovih, odpadne vode, osmotski tlak
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 9; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (3,38 MB)

8.
Katalitska hidrogenacija ogljikovega dioksida v metanol v prisotnosti katalizatorjev na osnovi žlahtnih kovin
Matevž Roškarič, 2020, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bil raziskati vpliv morfologije cerijevega dioksida (CeO2) in nanosa Pd (Pd) na aktivnost Pd/CeO2 katalizatorja. Za ta namen smo sintetizirali vzorce CeO2 z različnimi oblikami delcev (cevke, kocke, poliedra, dvojni različni nanodelci) in z različnimi nanosi Pd (0.5, 2 in 5 ut. %). Katalizatorje smo analizirali z različnimi tehnikami, kot so XRD, SEM z EDX, BET, piridin-TPD, CHNS in TGA. Aktivnost katalizatorjev smo testirali v cevnem reaktorskem sistemu, sklopljenim z plinskim kromatografom. Ugotovili smo, da so izbrane sintezne poti ustrezne, saj smo pripravili katalizatorje z dobro definiranimi strukturami, kar smo potrdili z vrstično elektronsko mikroskopijo. Opazili smo, da pride do interakcije med Pd in nosilcem na osnovi CeO2, saj so se spremenile fizikalno-kemijske lastnosti Pd/CeO2 napram samemu CeO2. S pomočjo testov smo ugotovili, da ima morfologija nosilca velik vpliv na aktivnost končnega katalizatorja. Prav tako ima stopnja poogljičenja vpliv na aktivnost katalizatorja, katera pa je odvisna od morfologije katalizatorja. Kot najbolj aktiven katalizator se je izkazal katalizator 5Pd/CeO2-P (katalizator na osnovi CeO2 z morfologijo poliedra s 5 % nanosom Pd), kateri izkazuje izkoristek za tvorbo MeOH (STY) 0,090 g/(gkat h) pri temperaturi 260 °C ter tlaku 50 bar in selektivnost za MeOH 24,9 % ter 1 ut. % adsorbiranega ogljika na površini katalizatorja po reakciji. Če preračunamo STY na gram Pd, ugotovimo, da je najbolj aktiven katalizator prav tako 5Pd/CeO2-P s STY=2,373 g/(gPd h). Ugotovili smo, da ima prisotnost Pd vpliv na aktivnost Pd/CeO2 katalizatorja, ki se veča z večanjem količine Pd do 2 % nanosa, nato se vpliv količine Pd na aktivnost Pd/CeO2 zmanjša pri nanosih večjih od 2 %, najverjetneje kot posledica aglomeracije Pd-skupkov. Rezultati stabilnostnih testov kažejo, da se aktivnost katalizatorja po 50 urah zmanjša za 37 % in da po 40 urah kaže težnjo po ohranjanju konstante vrednosti za daljše časovno obdobje, iz česar lahko sklepamo na potencialno dolgoročno uporabo le-tega.
Ključne besede: Hidrogenacija ogljikovega dioksida, Pd/CeO2, heterogena kataliza, morfologija, sinteza MeOH
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 15; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (5,72 MB)

9.
Razvoj in validacija elektroanaliznih metod za določanje epinefrina, askorbinske kisline in sečne kisline
David Majer, 2020, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga prikazuje razvoj in validacijo elektroanaliznih metod za določanje molekul epinefrina (EP), askorbinske kisline (AK) in sečne kisline (SK) z elektrodo iz steklastega ogljika in tehniko angl. square-wave voltametrije. Metode smo razvili in validirali kot nadomestek tekočinski kromatografiji visoke ločljivosti in plinski kromatografiji. Za študij difuzijsko kontrolirane reverzibilnosti sistema kalijevega heksacianoferata in določitev oksidacijsko redukcijskih potencialov analitov smo uporabili tehniko ciklične voltametrije. V sklopu validacije smo za vsak analit posamično preverjali mejo zaznavnosti, mejo določljivosti, linearnost, točnost in natančnost. Izmerjene podatke smo testirali za normalnost s Q-Q grafom in Kolmogorov-Smirnovim statističnim testom. Pri vsaki metodi smo preverjali homoscedastičnost ali heteroscedastičnost umeritvenih točk z analizo ostankov, Hartleyjevim testom, Bartlettovim testom in Cochranovim testom. Zaradi heteroscedastičnega obnašanja analiznih podatkov pri vseh analitih, smo uporabili uteženo linearno regresijo (angl. weighted linear regression) in s tem izboljšali kakovost analitskih rezultatov. Z dobljenim utežnim modelom smo nato preverjali točnost in natančnost metod. Razvite in validirane metode smo uspešno uporabili za analizo realnih vzorcev. Določevali smo vsebnost EP v zdravilu, vsebnost AK v prehranskem dopolnilu in vsebnost SK v človeškem urinu.
Ključne besede: epinefrin, askorbinska kislina, sečna kislina, elektrokemijske metode, elektroda iz steklastega ogljika, validacija metode, utežna regresija
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 33; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (14,18 MB)

10.
Uporaba globoko evtektičnih topil kot zelene alternative za ekstrakcijo aktivnih učinkovin iz pegastega badlja (silybum marianum)
Manca Merslavič, 2020, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo prikazuje študijo priprave globoko evtektičnih topil kot nadomestnega medija škodljivim organskim topilom za ekstrakcijo aktivnih učinkovin iz pegastega badlja. V okviru magistrske naloge smo pripravili pet globoko evtektičnih topil različne sestave ter dodatno 80 % etanol kot konvencionalno organsko topilo in preverjali, katero od njih je najbolj ugodno za ekstrakcijo silimarinov iz pegastega badlja. Za sintezo globoko evtektičnih topil smo uporabili naslednje spojine: holin klorid, mentol, 1,4-butandiol, 1,2-propandiol, mlečno kislino in sečnino. Po HPLC analizi smo iz kromatogramov in enačbe umeritvene premice izračunali, kolikšna je bila koncentracija skupnih silimarinov, ki smo jih ekstrahirali iz posameznega vzorca. Vsa DES topila, razen DES2 (mentol : 1,4-butandiol v razmerju 1 : 2), so bila redčena z vodo, in sicer v razmerju 75 % DES-25 % H2O. Ugotovili smo, da se je največ silimarinov sprostilo v 80 % etanolu, ki je polarno protično topilo. Sledili sta globoko evtektični topili iz holin klorida in 1,2-propandiola ter holin klorida in 1,4-butandiola. Njima sta sledili globoko evtektični topili iz holin klorida in mlečne kisline ter holin klorida in uree (sečnine), najmanj silimarinov pa se je sprostilo v globoko evtektično topilo iz mentola in 1,4-butandiola, ki je bilo tudi edino topilo, ki ni vsebovalo vode, torej hidrofobno. Iz rezultatov je razvidno, da je prisotnost vode v topilu pozitivno vplivala na izkoristek ekstrakcije silimarinov iz pegastega badlja, vendar so bile koncentracije skupnih silimarinov, ekstrahiranih iz pegastega badlja, kljub temu izredno nizke, zaradi česar bo v prihodnje potrebnih še veliko raziskav, da bi to lahko izboljšali.
Ključne besede: globoko evtektična topila, pegasti badelj, silimarin, zelena kemija, silybum marianum
Objavljeno: 24.09.2020; Ogledov: 28; Prenosov: 12
.pdf Celotno besedilo (2,03 MB)

Iskanje izvedeno v 0.34 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici