| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 250
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Izbira optimalnega postopka ekstrahiranja sivke (lavandula) in določitev biološko aktivnih komponent ter antimikrobnega potenciala
Klara Berlan, 2021, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bil preučiti različne ekstrakcijske metode ob uporabi različnih topil. Izvedli smo hladno maceracijo, ultrazvočno ekstrakcijo, ekstrakcijo po Soxhletu ter superkritično ekstrakcijo. Kot topilo smo uporabili heksan, petroleter, vodo, etanol in mešanico etanol:voda (1:1). Ekstrakcijo s superkritičnim ogljikovim dioksidom (SC CO2) smo izvedli pri treh različnih pogojih (40 °C in 250 bar, 60 °C in 250 bar in 40 °C in 250 bar + sotopilo etanol). Sprva smo glede na količino ekstrakta izračunali izkoristek posamezne ekstrakcije, le-ta je bil najvišji pri vzorcu, katerega smo pridobili z ultrazvočno ekstrakcijo z vodo (µ = 54,44 %). Nato smo vsem vzorcem določili antioksidativno aktivnost s pomočjo radikalske metode DPPH. Dobljene rezultate smo prikazali kot stopnjo inhibicije. Vsi vzorci so pričakovano pokazali visoko antioksidativno aktivnost (vrednosti). Z izjemo superkritičnih ekstraktov, so vrednosti dosegale in presegale 80 % inhibicijo. Ekstraktom, katere smo pridobili z vodo in mešanico etanol:voda (1:1), smo izmerili vsebnost totalnih ogljikovih hidratov, saj smo predvideli visoko vsebnost le-teh. Tako smo najvišjo vsebnost OH (0,0759 mg OH / g ekstrakta) izmerili v vzorcu, pridobljenem s hladno maceracijo ob prisotnosti mešanice etanol:voda (1:1). Med tem, ko je vzorec pridobljen s topilom mešanice etanol:voda (1:1), z metodo ekstrakcije po Soxhletu, pokazal najnižje vsebnosti totalnih ogljikovih hidratov (0,0493 mg OH / g ekstrakta). Slednji vzorec je dosegel tudi drugi najvišji izkoristek pri naših analizah (µ = 51,50 %). Pri določanju skupnih fenolov smo se prav tako osredotočili na vodne ekstrakte (vzorci pridobljeni z vodo ter mešanico etanol:voda – 1:1), saj ne vodni ekstrakti (vzorci pridobljeni s topili, kot so heksan, petroleter in etanol) povzročajo težave pri raztapljanju. Posledično dobimo nerealne vrednosti, katere niso primerljive z ostalimi rezultati. Tako smo najnižjo vrednost izmed vseh (6,84 mg GA / g ekstrakta), dobili pri vzorcu, pridobljenem z ekstrakcijo po Soxhletu, s topilom petroleter. Rezultati kažejo, da je vzorec pridobljen z ekstrakcijsko metodo po Soxhletu vseboval največ skupnih fenolnih komponent (102,88 mg GA / g ekstrakta). Najnižjo vsebnost totalnih fenolov pri vodnih vzorcih (54,47 mg GA / g ekstrata), pa smo izmerili vzorcu pridobljenem z ekstrakcijo po Soxhletu, s topilom mešanice etanol:voda (1:1). Za določanje antimikrobnega potenciala smo izbrali mikrodilucijsko metodo. Protimikrobno aktivnost posameznih vzorcev smo preverjali na Gram pozitivne bakterije (Staphylococcus aureus), Gram negativne bakterije (Escherichia coli) in kvasovke (Candida albicans). Ob enem pa smo v tem delu določili tudi najnižje zaviralne koncentracije (MIC). Ugotovili smo, da so vsi vzorci pokazali zaviranje določenega mikroorganizma, le da so se koncentracije, pri katerih se je to zgodilo razlikovale. Najboljše rezultate oz. najnižje zaviralne koncentracije smo dobili na bakterijo Staphylococcus aureus pri vzorcu pridobljenem z ultrazvočno ekstrakcijo z vodo (1,758 mg/mL ).
Ključne besede: sivka (Lavandula), antioksidanti, ogljikovi hidrati, totalni fenoli, eterična olja, mikrodilucija
Objavljeno: 06.10.2021; Ogledov: 57; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (2,97 MB)

2.
Optimizacija postopkov končne obdelave v proizvodnji pigmenta TiO2
Jaka Kugler, 2021, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo prikazuje raziskavo o optimizaciji postopkov končne obdelave pigmenta titanovega dioksida. Osredotočili smo se predvsem na optimizacijo postopkov omakanja ter na anorganske in organske površinske obdelave pigmenta za uporabo v tiskarskih barvah. TiO2 pigmenti so običajno veliki nekje med 150 in 300 nm, vendar zlahka aglomerirajo v vodnih medijih, kar pa je odvisno od pH suspenzije delcev TiO2 in uporabe površinsko aktivnih sredstev. Da bi dosegli najboljše lastnosti tiskarskih barv je potrebno delce ločiti drug od drugega. V ta namen je treba v nadzorovanih pogojih izvajati postopke omakanja in površinske obdelave. Z laboratorijskim delom smo ugotovili, da zniževanje pH suspenzije kalcinata poveča tvorbo aglomeratov delcev TiO2. Preučili smo tudi vpliv različnih površinsko aktivnih sredstev, ki izboljšajo disperzibilnost v postopku omakanja. Anorganska površinska obdelava je bila izvedena z Al2O3, katerega vir sta bila prekurzorja NaAlO2 in Al2(SO4)3. Preučili smo vpliv kontroliranih in nekontroliranih pogojev na anorgansko površinsko obdelavo in kakšne so razlike, če uporabljamo samo natrijev aluminat ali natrijev aluminat in aluminijev sulfat skupaj. Organsko površinsko obdelavo smo izvedli z različnimi površinsko aktivnimi snovmi. Uspešnost površinske obdelave in morfologijo delcev TiO2 smo določili s pomočjo presevne in vrstične mikroskopije. S pomočjo aparature za merjenje zeta potenciala smo določali spremembe elektrokemičnih lastnosti delcev TiO2. Spremljali pa smo tudi velikost in porazdelitev delcev pigmenta. Optične lastnosti pigmentov TiO2 smo določali z metodami določevanja efektivnosti sipanja svetlobe, opacitete, podtona in sijaja v tiskarskih barvah. Kontrolirana anorganska površinska obdelava (pH in temperatura) z aluminijem zmanjša porazdelitev velikosti delcev TiO2 in izboljša sposobnost dispergiranja delcev TiO2 v vodi. Pri procesu organske površinske obdelave pa smo z določenimi modifikatorji izboljšali površinsko napetost pigmenta TiO2, disperzibilnost pigmenta v vodi in optične lastnosti pigmenta v tiskarskih barvah.
Ključne besede: titanov dioksid, pigment, površinska obdelava, tiskarske barve, SEM analiza, efektivnost sipanja svetlobe
Objavljeno: 06.10.2021; Ogledov: 55; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (4,04 MB)

3.
Kontrolirano sproščanje resveratrola v simulacijskih tekočinah
Patricija Bandur, 2021, magistrsko delo

Opis: Vse pogosteje se v prehranskih dopolnilih uporabljajo aktivne komponente, pripravljene iz naravnih materialov. Kakšna je njihova biodostopnost v določenem organizmu, se preverja s testi raztapljanja, ki predstavljajo pomemben preizkus za kontrolirano sproščanje učinkovine in vivo ter za kontrolo kvalitete, kot tudi kontrolo v določenih fazah razvoja določene farmacevtske oblike. Pri našem delu smo proučevali sproščanje resveratrola iz filmsko obložene tablete, kapsule, standarda in lastne formulacije v simulacijskih tekočinah. Za simulacijske tekočine smo izbrali 0,1 M HCl in destilirano vodo. Zaradi šibko kislih lastnosti učinkovine smo predvidevali, da bo njeno raztapljanje hitrejše pri višjem pH-ju, pri nižjem pH-ju pa se bo učinkovina sproščala počasneje. Kljub temu smo za simulacijsko tekočino izbrali 0,1 M HCl, da bi ponazorili pogoje v želodcu. Raztapljanje resveratrola v 0,1 M HCl ni bilo uspešno, saj je bila pri vseh formulacijah z izjemo kapsule njegova topnost nezaznavna. Raztapljanje resveratrola v destilirani vodi je bilo nad pričakovanim, saj glede na podatke iz literature ni topen v vodi. Neraziskano ostaja predvsem področje stranskih produktov, ki nastanejo pri raztapljanju resveratrola pod določenimi pogoji v organizmu (pH, topnost, stabilnost). Želodčna kislina mora imeti pH med 1 in 3, kar je zelo kislo. Resveratrol kljub temu, da naj bi bil stabilen do pH-ja 6, v našem primeru ni bil stabilen v 0,1M HCl. V prihodnje je treba raziskati, kateri nosilec bi bil dober, da bi bil resveratrol stabilnejši v pogojih, kakršni so prisotni v organizmu.
Ključne besede: resveratrol, raztapljanje, stresni testi, PGSS, LC-MS/MS
Objavljeno: 06.10.2021; Ogledov: 47; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (3,11 MB)

4.
Funkcionalizacija poroznih polimernih monolitov s cinhonidinom preko tiol/en klik reakcij
Rene Gole, 2021, magistrsko delo

Opis: Namen tega magistrskega dela je bila sinteza poroznega monolitnega materiala na osnovi divinil benzen/vinilbenzil klorida, ki ga bo odlikovala visoka specifična površina, odprto celična morfologija in hierarhična distrubucija velikosti por, površina pa bo primerna za funkcionalizacijo s cinhonidinom. Visoko porozen poli(divinil benzen-ko-vinilbenzil klorida) smo pripravili s polimerizacijo kontinuirne faze emulzije z visokim deležem notranje faze (poliHIPE). Za sintezo smo uporabili nizke začetne stopnje zamreženja (3 mol% in 8 mol% divinil benzena). Nadalje smo poliHIPE materiale hiperzamrežili z reakcijo Friedel-Craftsovega alkiliranja in s tem polimerom drastično zvišali specifično površino in kompatibilnost površine s topili. Na klorometilne skupine, ki se tekom hiperzamreženja niso pretvorile v metilenske povezave, smo vezali cisteamin preko nukleofilne substitucije. Vezava cisteamina je nato omogočila vezavo ciljne kiralne molekule – cinhonidina, preko tiol/en klik reakcije dvojne vezi cinhonidina in proste tiolne skupine cisteamina. Rezultati elementne analize so pokazali na uspešnost vezave cinhonidina na predhodno funkcionalizirane poliHIPE materiale in sicer 0,94 mmol/gpolimer v najboljšem primeru. Taki material bi lahko uporabili kot kiralno kolono. Specifične površine materialov smo določili z adsorpcijo/desorpcijo dušika po B.E.T. metodi, uspešnost funkcionalizacije pa z elementno analizo dušika in žvepla. Morfološke lastnosti polimerov smo okarakterizirali z vrstično elektronsko mikroskopijo.
Ključne besede: poliHIPE, hiperzamreženje, cisteamin, cinhonidin, kiralne kolone
Objavljeno: 04.10.2021; Ogledov: 82; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (3,34 MB)

5.
Optimizacija procesa ekstrakcije farmacevtske učinkovine
Matej Furek, 2021, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu predstavljamo ekstrakcijo aktivne farmacevtske učinkovine iz vodne v organsko fazo z uporabo ekstrakcijsko-separacijskih centrifug. Izvedli smo simulacijo proizvodnega procesa ekstrakcije, ki je sestavljen iz šestih ekstrakcijsko-separacijskih centrifug (Westfalia). Simulacijo smo izvedli na osnovi podatkov, ki smo jih pridobili iz proizvodnje. Simulirali smo trenutno postavitev centrifug (1-1-1-1-1) ter izvedli simulacije štirih alternativnih postavitev centrifug. Rezultati nakazujejo, da se rezultati simulacije osnovne postavitve skladajo s podatki realnega procesa, na podlagi česar sklepamo, da so skladni tudi rezultati alternativnih postavitev. Na osnovi eksperimentalnega načrta smo razvili matematične modele za napovedovanje izkoristkov obravnavanih postavitev ekstrakcijsko-separacijskih centrifug. Polinomski matematični modeli za oceno učinkovitosti posamezne postavitve izkazujejo visoko ujemanje s podatki (R2 > 0,98). Razvite modele smo uporabili za optimizacijo procesa ekstrakcije. Rezultati optimizacije nakazujejo, da bi lahko z alternativno postavitvijo (2-1-1-1) dosegli enako učinkovitost, kar bi sicer zahtevalo 750 L/h višji pretok organskega topila, vendar bi s tem močno razbremenili centrifugi v prvi stopnji.
Ključne besede: ekstrakcijsko-separacijske centrifuge, aktivna farmacevtska učinkovina, simulacija, optimizacija
Objavljeno: 22.09.2021; Ogledov: 56; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (2,50 MB)

6.
Določitev optimalnih pogojev superkritične ekstrakcije s programom Design Expert in bioaktivnih komponent arnike (Arnica montana)
Primož Tržan, 2021, magistrsko delo

Opis: Rastlinske bioaktivne spojine (antioksidanti, totalni fenoli, proantocianidini, flavonoidi, itd.) so sekundarni metaboliti, ki jih proizvajajo rastline in izzovejo farmakološke ali toksične učinke pri človeku in živalih. Postopek priprave in izbira topila vplivata na kvaliteto in kvantiteto ekstrakta oz. komponent v ekstraktu. V magistrski nalogi smo raziskali rastlino Arnico Montano, ki ima v farmacevtski in kozmetični industriji velik potencial. Osredotočili smo se na postopek superkritične ekstrakcije in določili optimalne pogoje superkritične ekstrakcije arnike s CO2 na podagi izrisanega eksperimentalnega načrta, programa Design Expert Pro 12. Ugotovili smo, da višja kot sta temperatura in tlak, višji je izkoristek ekstrakcije. Pridobljenim ekstraktom smo s spektrofotometrično metodo determinirali biološko aktivne komponente (antioksidanti, totalni fenoli, proantocianidini, totalni flavonoidi), katerih prisotnost naj bi vplivala na protivnetni, antiradikalni, antibakterijski, protiglivični in antioksidativni potencial. Rezultati so nam pokazali, da ekstrakti, ki so bili pridobljeni pri višji temperaturi ter tlaku, vsebujejo višje vrednosti biološko aktivnih komponent. Slednjim smo nato določali še protimikrobni potencial, ki smo ga potrdili le ekstraktu 8 z najvišjo vsebnostjo antioksidantov ter totalnih flavonoidov, pridobljenem pri tlaku 100 bar in temperaturi 60 C.
Ključne besede: gorska arnika, antioksidativnost, fenolne spojine, proantocianidini, protimikrobni potencial
Objavljeno: 22.09.2021; Ogledov: 55; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (3,75 MB)

7.
Sinteza in karakterizacija funkcionaliziranih nanodelcev Fe3O4/APTES/CA in Fe3O4/APTES/PAA
Urška Ostroško, 2021, magistrsko delo

Opis: V okviru magistrskega dela smo sintetizirali magnetne nanodelce kot potencialno gonilno raztopino za proces direktne osmoze (FO). S postopkom soobarjanja smo sintetizirali nanodelce magnetita (Fe3O4) in jih stabilizirali s (3-aminopropil) trietoksisilanom (APTES). APTES se na delce veže preko silanolnih skupin, amino skupine pa ostanejo proste za nadaljnjo funkcionalizacijo. Preko tvorbe amidne vezi smo nanje vezali različne količine citronske kisline (CA) ter poliakrilne kisline (PAA), da bi dosegli čim višji osmotski tlak. Da je reakcija vezave potekla, smo dodali zamreževalec 1-etil-3-(3-dimetilaminopropil) karbodiimid hidroklorid (EDC), pri poliakrilni kislini pa tudi N-hidroksisukcinimid (NHS), ki stabilizira intermediat. Nanodelce Fe3O4/APTES, Fe3O4/APTES/CA in Fe3O4/APTES/PAA smo karakterizirali z različnimi metodami. S termogravimetrično analizo (TGA) smo določili količino organskih snovi (APTES, CA, PAA) na površini nanodelcev, z dinamičnim sipanjem svetlobe (DLS) smo določili izoelektrično točko, zeta potencial in velikost delcev v suspenziji, dejansko velikost nanodelcev pa nam je dala analiza s presevnim elektronskim mikroskopom (TEM). Karakteristični vrhovi pri infrardeči spektroskopiji s Fourierjevo transformacijo (FTIR) so nam potrdili vezavo APTES, CA in PAA. Določali smo osmotski tlak, s konduktometrično titracijo pa smo želeli določit količino prostih -COOH skupin. Najvišji osmotski tlak smo določili pri vzorcu z 0,8 g dodane citronske kisline (28,01 bar) ter vzorcu, kjer smo poliakrilno kislino dodali v razmerju 1:1 (27,12 bar). Sintezni postopek slednjega vzorca smo zato ponovili ter vzorec uporabili kot gonilno raztopino (DS) za poskusni proces direktne osmoze z deionizirano vodo kot vhodno raztopino (FS).
Ključne besede: magnetni nanodelci, magnetit, (3-aminopropil) trietoksisilan (APTES), citronska kislina, poliakrilna kislina, direktna osmoza (FO)
Objavljeno: 22.09.2021; Ogledov: 51; Prenosov: 15
.pdf Celotno besedilo (4,59 MB)

8.
Optimizacija in validacija metode za določanje stranskih produktov fermentacije v pivu
Anja Hribernik, 2021, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bila uvedba in optimizacija preskusne metode za določanje stranskih produktov fermentacije v pivu. Preskusno metodo smo primerjali s standardiziranimi metodami določanja stranskih produktov. Med procesom fermentacije piva nastajajo poleg etanola in ogljikovega dioksida tudi lahkohlapni stranski produkti, ki vplivajo na senzorične lastnosti piva. Najpomembnejši stranski produkti, ki nastajajo so estri (etil acetat, izo-amil acetat, 2-feniletil acetat), višji alkoholi (n-propanol, izo-butanol, 2-metilbutan-1-ol, 3-metilbutan-1-ol, 2-fenil etanol), ketoni (butan-2,3-dion, pentan-2,3-dion), aldehidi (acetaldehid) in hlapne žveplove spojine (dimetilsulfid). Najpogosteje jih določamo s plinsko kromatografijo s plamensko ionizacijskim detektorjem (GC-FID), s predhodno destilacijo piva. Preskusno metodo smo optimizirali glede na pogoje okolja laboratorija ter jo tudi validirali. Za določanje smo uporabili metodo z minimalno pripravo in zajemom vzorca iz parne faze z ekstrakcijo na trdnem nosilcu (SPME, angl. solid phase microextraction). Sledila je kvalitativna in kvantitativna določitev s plinsko kromatografijo z masno spektrometrijo (GC-MS). Rezultate meritev vseh metod smo primerjali z validacijskim postopkom s pomočjo statističnih metod. Iz dobljenih kromatogramov in rezultatov analiznih metod lahko zaključimo, da smo uspešno uvedli in optimizirali preskusno metodo – SPME GC-MS. Dokazali smo linearnost, natančnost in točnost analizne metode, določili pa smo tudi LOD in LOQ. Potrdimo lahko tudi selektivnost in specifičnost preskusne metode, saj smo dobili ločene kramotografske vrhove za posamezno analizirano komponento. Z uvedbo preskusne metode smo bistveno skrajšali čas priprave vzorcev in analize, saj vzorcev ni potrebno predhodno destilirati.
Ključne besede: pivo, stranski produkti fermentacije, validacija, optimizacija, plinska kromatografija
Objavljeno: 22.09.2021; Ogledov: 58; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (2,77 MB)

9.
Razvoj in karakterizacija nanovlaken s kapsuliranimi probiotiki
Špela Slapničar, 2021, magistrsko delo

Opis: Probiotiki so živi mikroorganizmi, ki so koristni za gostitelja za preprečevanje rasti potencialno škodljivih bakterij ter za izboljšanje imunskega odziva. Razvoj nanovlaken s kapsuliranimi probiotiki je razmeroma nov postopek, saj nanovlakna predstavljajo nov in učinkovit dostavni sistem za probiotike. Eksperimentalni del je zajemal pripravo in karakterizacijo posameznih raztopin polimerov (PEO, NaALG) ter izbiro ustrezne koncentracije probiotika (svežega in liofiliziranega), ki smo ga nato dodali v polimerno raztopino (NaAlg:PEO v volumskem razmerju 1:1, oznaka PA). Za določitev optimalnih parametrov elektropredenja smo raztopinam PEO, PA, PA z inulinom (PAI), PA z liofiliziranim probiotikom (PAP), PA z inulinom in liofiliziranim probiotikom (PAIP) ter PA z inulinom in svežim probiotikom (PAIPs) izmerili prevodnost, viskoznost, pH ter površinsko napetost. Raztopine PAI, PAIP in PAIPs vsebujejo inulin, ki deluje kot prebiotik in smo ga dodali, da izboljša preživelost probiotika Lactobacillus paragasseri K7. Učinkovitost formiranih nanovlaken smo preverili z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM), ujetje probiotika v nanovlakna pa smo dokazovali s Fourierjevo infrardečo (FT-IR) ter rentgensko fotoelektronsko spektroskopijo (XPS). Antioksidativen potencial vgrajenega probiotika v nanovlaknih smo preverjali z indirektno metodo določanja z ABTS radikalom ((2,2'-azino-bis(3-etilbenzotiazolin-6-sulfonska kislina)). Efektivnost učinkovanja sproščenega probiotika v različnih časovnih intervalih smo spremljali z metodo sproščanja probiotika, z metodo cone inhibicije pa smo preverili protimikrobno učinkovitost. Ugotovili smo, da se pri dodatku 3*1010 liofiliziranega probiotika L. paragasseri K7 v 20 ml polimerne raztopine, nanovlakna niso formirala, zaradi visoke prevodnosti. Dokazali smo, da se z nižanjem pH zniža tudi viskoznost polimerne raztopine z liofiliziranimi probiotikom L. paragasseri K7. Pri dodatku svežega probiotika v polimerno raztopino NaALG:PEO ter inulina (PAIPs) se nanovlakna niso formirala. Pri ostalih polimernih raztopinah so se nanovlakna tvorila, najdebelejša pri raztopini PAIP (0,8-1,6 µm), najtanjša pri PA (0,1-0,3 µm). Rezultati so pokazali, da kompozitni material PAP, PAIP, PAIPs ni antioksidativen. Liofiliziran probiotik L. paragasseri K7 sam po sebi je antioksidativen, saj je njegova IEt kar 100,0 %. Pri analizi sproščanja probiotika se je najbolje izkazal napreden material PAP z liofiliziranim probiotikom, vsi trije analizirani kompozitni materiali (PAP, PAIP, PAIPs) so v kratkem času sprostili ves ujet probiotik. Za raztopino PAIPs smo naredili še preizkus inhibicije rasti testnih bakterij (Escherichia coli ter Staphylococcus aureus), vendar nismo zaznali cone inhibicije. Iz rezultatov lahko sklepamo, da je bil razvoj nanovlaken uspešen. Uporaba nanovlaken s kapsuliranim probiotikom je bolj primerna za medicinske materiale s krajšim zahtevanim časovnim sproščanjem, do 24 ur. Izdelani produkti bi bili primerni za zdravljenje ran, tampone ter kot dostavni sistem v prehrani – zagotovi enostaven vnos polprodukta v končni izdelek.
Ključne besede: probiotiki, elektropredenje, nanovlakna, Lactobacillus paragasseri K7, antioksidativnost, inhibicija rasti testnih bakterij
Objavljeno: 22.09.2021; Ogledov: 54; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (3,27 MB)

10.
Razvoj afinitetne kromatografije s proteinom a za določanje stopnje oksidacije terapevtskih monoklonskih protiteles razreda IgG1, IgG2 in IgG4
Janez Smerkolj, 2021, magistrsko delo

Opis: Razvoj in proizvodnja bioloških zdravil vztrajno naraščata. Največji delež med njimi predstavljajo rekombinantna monoklonska protitelesa, ki so tekom razvoja, izdelave in shranjevanja podvržena neželenim procesom razgradnje. Oksidacija je ena izmed glavnih degradacijskih poti. Katalizirajo jo prisotnost kovinskih ionov, nečistoče v farmacevtskih oblikah, svetloba in povišana temperatura. Za oksidacijo so med vsemi aminokislinami najbolj dovzetni površinsko izpostavljeni metioninski ostanki. Prisotnost oksidiranih metioninskih ostankov pri terapevtskih monoklonskih protitelesih vpliva na strukturo proteina in s tem na življensko dobo protitelesa v serumu, biološko funkcijo in imunogenost. Zato je določanje oksidacije metionina pri monoklonskih protitelesih pomemben del med biofarmacevtskim razvojem. Določanje oksidacije metionina se večinoma izvaja s peptidnim kartiranjem, kjer protein encimsko razgradimo na krajše peptidne fragmente, ki jih ločimo s tekočinsko kromatografijo visoke ločljivosti in detektiramo z masno spektrometrijo ali UV detekcijo. Razvoj in izvajanje teh analitskih metod je časovno zamudno in tehnično zahtevno. Protein A afinitetna kromatografija se je izkazala kot alternativna metoda pri določanju stopnje oksidacije monoklonskih protiteles. Imunoglobulini G vsebujejo v konstantnem področju površinsko izpostavljena metionina, dovzetna za oksidacijo. Nahajata se v stični površini CH2 in CH3 domene, blizu vezavnega mesta imunoglobulina na protein A. Oksidacija teh dveh metionininov zmanjša afiniteto vezave imunoglobulina na protein A in predstavlja princip ločbe oksidiranih od neoksidiranih vrst imunoglobulinov s pomočjo afinitetne kromatografije. V okviru magistrskega dela smo uporabili afinitetno kromatografijo s proteinom A za spremljanje oksidacijskih stopenj imunoglobulinov razredov IgG1, IgG2 in IgG4. Dosegli smo željeno ločbo oksidiranih imunoglobulinov G od neoksidiranih in na podlagi ločbe razvili ustrezno analitsko metodo za določanje stopnje oksidacije monoklonskih protiteles. Z novo analitsko metodo lahko hitro in enostavno določimo stopnjo oksidacije za imunoglobuline IgG1, IgG2 in IgG4 razreda. Rezultati, pridobljeni z novo afinitetno kromatografsko metodo, so primerljivi z referenčno metodo peptidnega kartiranja. Prav tako lahko novo analitsko metodo uporabimo za analizo različnih imunoglobulinov G, brez predhodne spremembe kromatografskih pogojev.
Ključne besede: Imunoglobulin G, monoklonsko protitelo, oksidacija, metionin, proteina A, afinitetna kromatografija
Objavljeno: 31.08.2021; Ogledov: 115; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (2,75 MB)

Iskanje izvedeno v 1 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici