SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 147
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Fotokatalitski filter na osnovi TiO2 za čiščenje zraka
Luka Romanić, 2018, master's thesis/paper

Abstract: Čiščenje zraka je vedno bolj bistvenega pomena, saj poskrbimo za zdravo bivalno okolje, ustreznost zakonodajnim zahtevam in nenazadnje znižanje družbenih stroškov. Lahkohlapne organske spojine (VOC) so prepoznane kot eno glavnih onesnažil zraka. Znaten vpliv imajo tudi na kakovost zraka v zaprtih prostorih. Dolgotrajna izpostavljenost tem toksičnim snovem, pa predstavlja tako grožnjo za zdravje ljudi, kot za ravnovesje ekosistemov. Fotokataliza je ena izmed številnih ukrepov za reševanje tega problema. Tekom naše študije smo preučili tri različne komercialno dostopne tipe fotokatalizatorja (CCA 100BS, CCR 200N in S5 300B) na osnovi titanovega dioksida (TiO2). Preučili smo lastnosti materialov, ki vplivajo na fotokatalitsko aktivnost TiO2 kot katalizatorja. Ker smo želeli pridobiti mehansko dovolj stabilne vzorce smo fotokatalizator imobilizirali na dva različna tipa nosilca. Na ploščice anodiziranega aluminija različnih hrapavosti in na keramično peno različne poroznosti. Kot vezivo smo uporabili peroksotitanovo kislino (PTK), v katero smo vmešali vsak tip fotokatalizatorja posebej, tako da smo dobili suspenzijo (UF TiO2 + PTK), različnih masnih koncentracij γ(TiO2) = 5, 10, 20 in 40 g/L. S potopitveno metodo smo nato oslojili nosilce. Fotokatalitska aktivnost tvorjene plasti (UF TiO2 + PTK) na substratih, je bila ocenjena na podlagi fotorazgradnje izopropanola in acetona, kot modelnih VOC pod UV/VIS svetlobo v pretočnem fotoreaktorju. Za primerjavo in potrditev fotokatalitske aktivnosti pripravljenih substratov, smo izvedli še elektrokemijsko analizo vzorcev anodiziranega aluminija, potopljenih v tri odstotni raztopini NaCl. To smo izvedli z merjenjem impedance v prisotnosti UV-svetlobe in brez UV-svetlobe, v različnih časovnih intervalih od 1, 3, 5, 7 do 10 ur. Z vrstičnim elektronskim mikroskopom smo analizirali morfologijo tvorjene plasti. Ugotovili smo, da je plast kompaktna in da se z višanjem koncentracije fotoatalizatorja viša fotokatalitska aktivnost substrata. Prav tako se z višanjem specifične površine substrata, viša tudi fotokatalitska učinkovitost. Preučevani materiali so izkazali primerno visoko fotokatalitsko učinkovitost in tako kažejo potencial kot filtri za čiščenje zraka.
Keywords: Titanov dioksid, TiO2, fotokataliza, lahkohlapne organske spojine, VOC, elektrokemijska impedančna spektroskopija, EIS, peroksotitanova kislina, PTK, meritev fotokatalitske aktivnosti.
Published: 13.09.2018; Views: 27; Downloads: 9
.pdf Full text (3,83 MB)

2.
Novi nanomateriali za adsorpcijo redkozemeljskih elementov iz vodnih raztopin
Tina Kegl, 2018, master's thesis/paper

Abstract: Zaradi naraščajočega povpraševanja po redkozemeljskih elementih je celoten svet vedno bolj odvisen od Kitajske, kjer so rezerve teh elementov največje. Za zmanjšanje te odvisnosti se uporabljajo različni načini recikliranja redkozemeljskih elementov. Med temi načini je za pridobivanje redkozemeljskih elementov iz vodnih raztopin z nizko koncentracijo le teh primerna tudi adsorpcija, ki velja za najučinkovitejšo ter energetsko in ekonomsko ustrezno metodo. Magistrsko delo zajema temeljit pregled dosedanjih raziskav na področju nanomaterialov kot adsorbentov za adsorpcijo redkozemeljskih elementov iz vodnih raztopin. V okviru magistrskega dela so sintetizirani novi γ Fe2O3 NH4OH@SiO2(APTMS) nanodelci za adsorpcijo Tb3+ in Dy3+ iz vodnih raztopin. Novo sintetizirani nanodelci so analizirani glede na strukturo, termogravimetrijo, morfologijo, sestavo, površino in magnetne lastnosti z uporabo Fourierjeve transformirane infrardeče spektroskopije, rentgenske praškovne difrakcije, termogravimetrične analize, presevne elektronske mikroskopije, energijske disperzivne rentgenske spektroskopije, potenciometrične titracije, Brunauer, Emmett in Teller tehnike, dinamičnega sipanja svetlobe in magnetometrije z vibrirajočim vzorcem. Za določevanje adsorpcijskih karakteristik in desorpcije z možnostjo ponovne uporabe nanodelcev ter recikliranja redkozemeljskih elementov je uporabljena fluorescenčna spektroskopija. Dobljeni rezultati so analizirani in primerjani z rezultati iz razpoložljive literature. Maksimalna adsorpcijska kapaciteta γ Fe2O3 NH4OH@SiO2(APTMS) nanodelcev znaša 46,5 mg/g za Tb3+ in 23,2 mg/g za Dy3+ pri optimalnih eksperimentalnih pogojih. Adsorpcija Tb3+ in Dy3+ sledi kinetičnemu modelu psevdo drugega reda in ustreza Temkinovi adsorpcijski izotermi. Glede na analizo rezultatov karakterizacije in adsorpcije lahko zaključimo, da so novo sintetizirani γ Fe2O3 NH4OH@SiO2(APTMS) nanodelci učinkovit adsorbent za adsorpcijo Tb3+ in Dy3+ iz vodnih raztopin.
Keywords: redkozemeljski elementi, nanodelci, sinteza, karakterizacija, adsorpcija
Published: 10.09.2018; Views: 227; Downloads: 206
.pdf Full text (6,49 MB)

3.
Razvoj in validacija modificirane Bi-Sn elektrode
Katja Vodopivec, 2018, master's thesis/paper

Abstract: Magistrsko delo prikazuje študijo delne validacije elektroanalizne metode z in situ modificirano bizmut-kositrovo elektrodo iz steklastega ogljika za analizo težkih kovin Zn(II), Cd(II) in Pb(II) v sledovih. Analizo smo izvajali s tehniko square-wave anodne striping voltametrije (SWASV), reverzibilnost sistema pa smo preverili s pomočjo ciklične voltametrije (CV) za analizo kalijevega heksacianoferata. Pri validaciji smo izvedli določitev meje zaznavnosti (LOD) in meje določljivosti (LOQ) za 12 modificiranih Bi-Sn-elektrod iz steklastega ogljika z različnimi koncentracijskimi sestavami Bi(III) in Sn(II). Kasneje smo določili območja linearnosti za Zn(II), Cd(II) in Pb(II) z uporabo vsake izmed dvanajstih elektrod posebej. Preverili smo točnost in ponovljivost elektrod s pomočjo t-testa in izračuna RSD. Ugotovljeno je bilo, da je najbolj optimalna elektroda tista, za katero smo pri njeni in situ pripravi uporabili 0,5 mg L–1 Bi(III) in Sn(II) v razmerju 0,4 : 0,6. S pomočjo te elektrode smo preučili vpliv interferenc na izbrane analite – Zn(II), Cd(II) in Pb(II) ter izmerili dva realna vzorca.
Keywords: elektrokemija, voltametrija, elektroda iz steklastega ogljika, Bi-Sn modificirana elektroda iz steklastega ogljika, validacija analizne metode
Published: 10.09.2018; Views: 25; Downloads: 5
.pdf Full text (3,90 MB)

4.
Sinteze in karakterizacija nanodelcev za uporabo v osmotskih procesih čiščenja odpadne vode
Valentina Žalig, 2018, master's thesis/paper

Abstract: Magistrsko delo vsebuje študijo, katere namen je bil poskušati sintetizirati magnetne nanodelce železovega oksida funkcionalizirane s primernimi prevlekami, ki bodo uporabni pri procesu čiščenja odpadne vode s pomočjo napredne osmoze. V ta namen smo s soobarjalno metodo sintetizirali magnetne nanodelce železovega oksida s prevleko iz natrijevega poliakrilata oz. citronske kisline. V želji po sintezi nanodelcev s čim višjim osmotskim tlakom, ki je ključen pri izvedbi osmoznega procesa, smo optimizirali nekatere pomembne parametre sintez. Za najbolj optimalno pri obeh sintezah se je izkazala dvostopenjska sinteza s temperaturo sinteze 90 °C in časom sinteze 30 min. Pri sintezah nanodelcev oblečenih s citronsko kislino smo optimizirali še množinsko razmerje Fe3+:Fe2+:CA (citronska kislina). Sintetizirani magnetni nanodelci so izkazovali osmotski tlak, zato smo v laboratorijskem merilu testirali njihovo uporabnost v osmoznem procesu. Ugotovili smo, da je potrebno nadaljnje raziskave usmeriti v izboljšanje vezi med nanodelci in prevleko, saj se je prevleka spirala iz delcev med osmoznim procesom. V magistrskem delu so zbrane vse sinteze, ki smo jih izvedli in rezultati teh sintez. Na splošno rezultati doseženih osmotskih tlakov sintetiziranih magnetnih nanodelcev ter preizkus le teh v procesu osmoze kažejo na možnost uporabe nanodelcev kot gonilne raztopine za osmozni proces čiščenja odpadne vode.
Keywords: nanodelci železovega oksida, soobarjanje, termogravimetrična analiza (TGA), dinamično sipanje svetlobe (DLS), osmotski tlak, napredna osmoza (FO)
Published: 10.09.2018; Views: 41; Downloads: 4
.pdf Full text (4,27 MB)

5.
Formuliranje farmacevtskih učinkovin v polimere s plini visoke gostote
Barbara Ljubec, 2018, master's thesis/paper

Abstract: Učinkovina fenofibrat izkazuje slabo topnost v vodi in posledično nizko biološko uporabnost v človeškem telesu. Izboljšanje lahko med drugim dosežemo z zmanjšanjem velikosti delcev učinkovine ali formuliranjem v polimer. Ugodno in okoljsko sprejemljivo rešitev predstavljajo visokotlačni procesi z zgoščenimi plini. Za uspešno načrtovanje in izvedbo le teh pa je potrebno dobro poznavanje termodinamskih lastnosti materialov, ki jih želimo obdelati. Magistrsko delo prikazuje preliminarne raziskave termodinamskih lastnosti učinkovine fenofibrata v različnih zgoščenih plinih (CO2, C3H8 in CHF3), natančneje ravnotežne trifazne krivulje (do 40 MPa) in ravnotežne topnosti (pri 303 K, 323 K, 338 K in do 35 MPa) učinkovine v zgoščenem plinu. Vse ravnotežne trifazne krivulje imajo negativen dp/dT naklon in temperaturni minimum. Največji padec temperature tališča zasledimo v CO2 (43 K), nato v C3H8 in CHF3 (20 K). Ravnotežna topnost fenofibrata v plinu se zviša z zvišanjem tlaka oz. gostote pri konstantni temperaturi. Vpliv temperature je različen. Fenofibrat je najbolje topen v C3H8 (do 1,741∙10-4 mol∙mol-1), nato v CHF3 (do 0,671∙10-4 mol∙mol-1) in CO2 (do 0,552∙10-4 mol∙mol-1). Sledijo preliminarne študije termodinamskih lastnosti polimernega nosilca Brij S100. Ravnotežna trifazna krivulja Brij S100/CO2 ima v celotnem raziskanem območju tlakov negativen dp/dT naklon, krivulji Brij S100/C3H8 in Brij S100/CHF3 pa temperaturni minimum, in sicer pri 310,58 K in 30,41 MPa ter pri 326,05 K in 2,15 MPa. Ravnotežna topnost CO2 v Brij S100 je do 0,71 g∙g-1 pri 333 K in 0,64 g∙g-1 pri 353 K in v obeh primerih pri 34,91 MPa. Topnost se zviša z zvišanjem tlaka oz. gostote in z znižanjem temperature. Vpliv temperature je bolj izrazit pri višjih tlakih. Gostota Brij S100/CO2 se v območju tlakom 0,1–30 MPa giblje 1062,95–1076,97 kg∙m-3 pri 333 K in 1045,04–1060,70 kg∙m-3 pri 353 K. Gostota se torej zvišuje z zvišanjem tlaka in z znižanjem temperature. Medfazna napetost Brij S100/CO2 se znižuje s tlakom, in sicer od 29,14 nN∙m-1 pri 0,10 MPa do 3,03 nN∙m-1 pri 27,94 MPa za 333 K ter od 28,00 nN∙m-1 pri 0,10 MPa do 2,62 nN∙m-1 pri 28,05 MPa za 353 K. Vpliv temperature na medfazno napetost je minimalen pri nižjih tlakih in zanemarljiv pri višjih tlakih. Formulacijo fenofibrata v Brij S100 smo izvedli s pomočjo PGSSTM postopka. Na snovi preliminarnih študij smo to storili s plinom CO2, pri 333 K in 10–25 MPa, z 2 g ali 4 g učinkovine na 20 g polimera. Proučevali smo vpliv predekspanzijskega tlaka in koncentracije učinkovine na karakteristične lastnosti dobljenega produkta. Izkoristek procesa se zelo spreminja (31,19–78,48 %), učinkovitost procesa pa je visoka (do 91,12 %). Pri PGSSTM procesu ni prišlo do degradacije učinkovine ali tvorbe stranskih produktov, se pa stopnja kristaliničnosti vzorcev zniža tudi za 65 %. Najmanjša velikost delcev produkta je 47,62 µm; dobljeni pri tlaku 20 MPa in z 2 g učinkovine. Dobljeni delci so v obliki sfer ali poroznih aglomeratov nepravilnih oblik. Profil raztapljanja fenofibrata formuliranega pri optimalnih pogojih se v primerjavi s surovim fenofibratom izboljša za 11 %.
Keywords: Učinkovina fenofibrat, Polimer Brij S100, Zgoščeni plini, Termodinamske lastnosti, PGSSTM postopek
Published: 06.09.2018; Views: 37; Downloads: 5
.pdf Full text (3,38 MB)

6.
Določanje arzena v titanovem dioksidu
Tamara Govejšek, 2018, master's thesis/paper

Abstract: Namen magistrskega dela je optimizacija in validacija postopka določanja vsebnosti arzena (As) v titanovem dioksidu (TiO2) po popolnem razklopu z elektrotermično atomsko absorpcijsko spektrometrijo (ETAAS). V prvem delu smo izbrali način priprave preskusnih vzorcev, primeren za vse tipe pigmentnega TiO2 in določili optimalne pogoje izvajanja določitev As v preskusnih raztopinah z ETAAS. Zaprt mikrovalovni dvo-kislinski razklop je omogočal popoln razklop vseh tipov pigmentnega TiO2 brez izgub analita. Pri pogojih delovanja ETAAS smo izbrali količino preskusnega vzorca, vrsto kivete in določili tip in količino modifikatorja ter temperaturni program, ki je omogočal kontroliran nastanek prostih atomov As v stopnji merjenja absorbance brez izgub analita in brez spominskega efekta zaradi nepopolne odstranitve vzorca iz kivete po končani meritvi. Pirolitsko oplaščena grafitna kiveta s ploščico, uporaba modifikatorja Pd/Mg(NO3)2, temperatura sežiga (Tsežiga) 1000 °C, temperatura atomizacije (Tatomizacije) 2300 °C ter uporaba Zeemanove korekcije ozadja, so nam omogočile dovolj točne in natančne določitve As v koncentracijskem območju 1,0–50,0 mg/kg. Dosežena meja določljivosti (LOQ) postopka je bila 1,0 mg/kg. V koncentracijskem območju As 1,0¬¬–10,0 mg/kg smo dosegli natančnost, izraženo kot standardni odmik (s) ponovljivosti, ± 0,09 mg/kg, v območju 11,0–50,0 mg/kg pa kot relativni standardni odmik (RSD) ± 0,05 mg/kg. V celotnem območju določevanja je bila točnost izražena kot izkoristek 80–120 %. Cilj magistrske naloge je bil razviti postopek z mejo zaznavnosti (LOD) nižjo od 3 mg/kg, kar nam je uspelo.
Keywords: As, ETAAS, modifikator, grafitna kiveta s ploščico, titanov dioksid
Published: 06.09.2018; Views: 21; Downloads: 9
.pdf Full text (2,02 MB)

7.
Vodotopne emulzije karotenoidov
Vesna Štih, 2018, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo je bilo usmerjeno v razvoj stabilnih vodotopnih emulzij karotenoidov za uporabo v industriji pijač. Zanimal nas je vpliv različnih emulgatorjev, proizvodnih postopkov in parametrov na stabilnost emulzij. Naš cilj je bil razvoj vsaj ene stabilne emulzije s vsakim uporabljenim emulgatorjem, saj naročniki pogosto želijo emulzijo s točno določenim emulgatorjem, ki pa ni nujno najbolj učinkovit. Pripravili smo emulzije različnih karotenoidov: β-karotena, oleorezina paprike in luteina. Uporabili smo osem različnih emulgatorjev: Purity gum 2000, Caragum, Eficacia, InstantGum, PS 750, HM P90, SuperCloud in Q-Naturale. Za pripravo emulzij smo uporabili postopek visokotlačne homogenizacije, preverili pa smo tudi vpliv predhodnega mešanja pri visokih obratih (high shear). Kakovost emulzij smo skušali izboljšati s spremembami koncentracije emulgatorja, deleža vode, vrsto olja in tlakom homogenizacije. Kakovost emulzij smo preverjali z meritvami velikosti delcev (D-50, D-90), koncentracije karotenoidov, turbidnosti raztopin (NTU), določitvijo barve (L*a*b) in opazovanjem izgleda pripravljenih raztopin emulzij. Ugotovili smo, da so emulzije β-karotena in luteina bolj kakovostne in stabilne od emulzij paprike. Načeloma je veljalo, da višja koncentracija emulgatorja, večji delež vode, MCT olje namesto sončničnega, višji tlak (vsaj 600 bar) in uporaba mešanja pri visokih obratih pred homogenizacijo, pripomorejo k tvorbi bolj stabilnih emulzij. Izmed vseh emulzij, so bile najbolj kakovostne in stabilne tiste pripravljene z emulgatorji Purity gum 2000, PS 750 in Q-Naturale. S Cargumom smo uspeli pripraviti le stabilno emulzijo β-karotena. Emulzije z ostalimi emulgatorji so bile le pogojno stabilne oziroma popolnoma nestabilne. Mnoge med njimi so bile glede na rezultate analize sicer kakovostne, a so bile njihove raztopine nestabilne. Stabilnost emulzij je bila najbolj očitno povezana z izmerjenim premerov delcev, za večino stabilnih emulzij je ta znašal 0,13 μm (D-50). Nekaterim uspešnim emulzijam smo po dveh mesecih ponovno izmerili premer delcev in ugotovili, da so emulzije prvotno velikost delcev ohranile ali pa se je ta celo nekoliko zmanjšala. Test barvne stabilnosti emulzij z dodatkom različnih antioksidantov je pokazal, da so barvo najbolje ohranile raztopine emulzij, ki so vsebovale 0,5 % tokoferola, 0,5 % inolensa in 1 % askorbinske kisline. Nazadnje smo preverili še stabilnost najbolj uspešnih emulzij v raztopinah pijač po dveh mesecih v temi in na svetlobi. Stabilne raztopine emulzij smo opazili pri emulzijah s Purity gum 2000, Q-Naturale in pri emulzijah β-karotena s Caragumom.
Keywords: emulzija, vodotopna emulzija, karotenoidi, emulgator, visokotlačna homogenizacija
Published: 25.07.2018; Views: 180; Downloads: 0

8.
Izolacija biološko aktivnih komponent iz plodov gozdnih borovnic ( Vaccinium myrtillus L. )
Maja Gračnar, 2018, master's thesis

Abstract: Gozdne borovnice zaradi mnogih zdravilnih lastnosti, ki jih imajo na telo, sodijo med tako imenovana »superživila«. V magistrskem delu smo raziskali, kakšna je biološka učinkovitost ekstraktov plodov gozdnih borovnic. Osredotočili smo se predvsem na izolacijo fenolnih spojin. Zanje velja, da v kombinaciji z drugimi biološko aktivnimi spojinami, prisotnimi v rastlinskih ekstraktih, delujejo antioksidativno, protivnetno, protimikrobno in prav tako zdravijo oziroma preprečujejo nastanek in razvoj rakavih celic. Ekstraktom smo spektrofotometrično določili vsebnost skupnih fenolov, proantocianidinov in antioksidativno učinkovitost. S kromatografsko analizo (LC-MS/MS) smo kvalitativno in kvantitativno določili vsebnost posameznih fenolnih spojin v ekstraktih. Ker so rastlinski ekstrakti v vodi slabo topni, smo njihovo biološko dostopnost povečali z vezavo na biorazgradljiv polimerni nosilec s PGSS™ metodo. Morfološke lastnosti (velikost delcev in poroznost) smo določili z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM). V magistrskem delu smo iz plodov borovnic uspešno izolirali fenolne spojine in ugotovili, da na kakovost ekstrakta vpliva izbira ekstrakcijske metode in vrsta topila. Ker so fenolne spojine polarne, je za njihovo izolacijo primerneje uporabiti polarna topila, kot so voda, metanol in etanol. Ugotovili smo, da je antioksidativna učinkovitost ekstraktov pogojena z vsebnostjo fenolnih spojin. V ekstraktih borovnic je bil najvišji delež klorogenske kisline. Klorogenska kislina deluje protibakterijsko napram S. aurerus in E. coli, kar smo v magistrskem delu uspešno dokazali. Prav tako je bila uspešno izvedena formulacija ekstraktov na polimernim nosilec.
Keywords: gozdne borovnice, fenolne spojine, antioksidativnost, protimikrobno delovanje, PGSS™
Published: 23.07.2018; Views: 57; Downloads: 38
.pdf Full text (4,01 MB)

9.
Sinteza in izolacija nanoceluloze iz bakterije Gluconacetobacter xylinus
Staša Matis, 2018, master's thesis

Abstract: Magistrska naloga zajema izolacijo, sintezo ter karakterizacijo bakterijske nanoceluloze. V prvem delu magistrske naloge smo se osredotočili na pripravo rastnega medija in različnih produkcijskih gojišč ter gojenje bakterije Gluconacetobacter xylinus. V drugem delu smo najprej izolirali bakterijsko nanocelulozo (BNC) iz produkcijskega gojišča z kalcijevim karbonatom ter produkcijskega gojišča s citronsko kislino z obdelavo z natrijevim hidroksidom (NaOH). Na koncu smo oba vzorca BNC karakterizirali z različnimi analiznimi metodami. Z metodami FTIR, SEM in EDS smo dokazali, da sta oba vzorca vsebovala celulozo. Z metodo EDS/DLS pa smo dokazali, da je BNC pridobljena iz medija s citronsko kislino bolj temperaturno obstojna, prav tako se je v tem mediju sintetiziralo največ BNC.
Keywords: bakterijska nanoceluloza, Gluconacetobacter xylinus, FTIR, SEM, EDS, DLS, TGA
Published: 23.07.2018; Views: 22; Downloads: 20
.pdf Full text (2,30 MB)

10.
Razkroj nekaterih acetilacetonatov prehodnih kovin s termično in ultrazvočno metodo
Damjana Lukač, 2018, master's thesis

Abstract: Glavni cilj magistrske naloge je bila določitev poteka razkroja nekaterih acetilacetonatov s termično in sonokemijsko metodo in identifikacija razkrojnih produktov. Ukvarjali smo se z bakrovim(II), barijevim, cinkovim, manganovim(III), nikljevim(II) in železovim(III) acetilacetonatom. Izbrane acetilacetonate smo najprej analizirali z rentgensko praškovno difrakcijo, nato pa je sledila analiza s termogravimetrično metodo v izbranih temperaturnih območjih. Delo smo nadaljevali s segrevanjem v izbranih topilih in s sonokemijsko metodo. Najprej smo izbrane acetilacetonate poskušali razkrojiti s termično metodo (segrevanje v čaši), nato pa še s sonokemijsko metodo. Pri termični metodi smo uporabljali naslednja topila: vodo, etanol, metanol, acetonitril in benzilalkohol. Sonokemijsko metodo smo izvajali pri vseh spojinah, večinoma eno uro s 50-odstotno amplitudo, pri čemer smo uporabljali topili vodo in etanol. Na koncu smo dobljene razkrojne produkte analizirali z rentgensko praškovno difrakcijo. Na podlagi rentgenskih analiz smo ugotovili, da je za razkroj bakrovega(II) in nikljevega(II) acetilacetonata termična metoda uspešnejša metoda od sonokemijske metode. Pri tem pa je potrebno uporabljati topila, ki imajo vrelišča višja od 100 °C. Pri razkroju barijevega acetilacetonata pa se je za uspešnejšo metodo izkazala sonokemijska metoda. Ugotovili smo še, da je za razkroj nekaterih acetilacetonatov potrebna nižja temperatura, če so raztopljene v topilu. Višja temperatura je potrebna v primeru, če so spojine termogravimetrično analizirane v dušikovi atmosferi – produkt v raztopini hitreje reagira oziroma razpade kot pa suh produkt.
Keywords: termična metoda, sonokemija, ultrazvok, acetilacetonati, rentgenska praškovna difrakcija
Published: 13.07.2018; Views: 23; Downloads: 12
.pdf Full text (2,09 MB)

Search done in 2.79 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica