SLO | ENG

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 131
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Optimizacija HPLC metode za določanje sorodnih substanc prednisolona v učinkovini
Nina Ledinek, 2018, master's thesis

Abstract: Analiza vsebnosti sorodnih substanc je nujna v fazi razvoja in proizvodnje zdravila. Pri evropski farmakopejski HPLC - metodi (Ph.Eur.) za določanje sorodnih substanc prednisolona se v praksi pogosto pojavlja težava z doseganjem kriterija za ustreznost sistema. Težava se pojavlja pri slabi ločbi prednisolona in njegove sorodne substance hidrokortizona (nečistota A), ki sta si strukturno zelo podobna. Ph.Eur. HPLC metoda za določanje sorodnih substanc prednisolona je bila razvita na kromatografski koloni Venusil AQ C18, 150 mm x 4,6 mm, 3 m delci, ki smo jo testirali kot izhodišče naše nadaljne optimizacije. V nadaljevanju magistrskega dela smo poskušali optimizirati Ph.Eur. metodo na kolonah s stacionarno fazo C18 drugega proizvajalca v okviru dovoljenih odstopanj od Ph.Eur., in nato poskušali razviti in predlagati novo metodo. V magistrskem delu so doseženi vsi predhodno zastavljeni cilji. Prikazana je optimizirana metoda v okviru dovoljenih odstopanj od Ph.Eur. s katero smo na koloni Gemini C18, 150 mm x 4,6 mm, 3μm delci dosegli kriterij za ustreznost sistema - razmerje vrh/dolina Hp/Hv = 10,5. Z optimizirano metodo dosežemo precej izboljšan rezultat v primerjavi z referenčnim kromatogramom Ph.Eur. metode na koloni Venusil AQ C18, 150 mm x 4,6 mm, 3 m delci, kjer je doseženo razmerje Hp/Hv = 7,0. V magistrskem delu je predstavljena tudi nova razvita metoda s katero smo dosegli zelo dobro ločbo sorodnih substanc in ločitev prednisolona in nečistote A skoraj na bazni liniji (Hp/Hv = 21,0).
Keywords: prednisolon, sorodne substance, HPLC, Ph.Eur., optimizacija HPLC metode, razvoj HPLC metode
Published: 26.01.2018; Views: 54; Downloads: 12
.pdf Full text (3,71 MB)

2.
Vpliv sestave gojišča na produkcijsko sposobnost seva Streptomyces clavuligerus
Jernej Rotar, 2017, master's thesis

Abstract: Bakterije Streptomyces clavuligerus v procesu fermentacije sintetizirajo klavulansko kislino, katera učinkovito deluje kot inhibitor β-laktamaze in se uporablja v kombinaciji z antibiotiki kot pomoč pri premagovanju bakterijske odpornosti. Pri tem se pojavlja veliko vprašanj glede vpliva substratov na proizvodnost. Zato je namen te študije izboljšati biosintezo klavulanske kisline, pri čemer se usmerimo k preučevanju vpliva aminokislin in mineralov, ki so ključni gradniki medija za fermentacijo klavulanske kisline. V magistrskem delu na laboratorijskem nivoju eksperimentalno iščemo vpliv sestave gojišča na produkcijsko sposobnost seva ter poskušamo optimizirati gojišče s katerim bi dosegli maksimalno produktivnost. Pri eksperimentalnem delu uporabljamo mikrobiološke in analitske metode. S pomočjo HPLC metode analiziramo vsebnost klavulanske kisline. Rezultati kažejo, da so minerali nepogrešljivi pri biosintezi klavulanske kisline. Železo in cink sta najpomembnejša minerala v fazi produkcije klavulanske kisline. Kalcij in magnezij pa negativno vplivata na produkcijo le te. Ugotovili smo, da dodatek aminokislin k že optimiranemu standardnemu mediju dodatno izboljša produkcijo klavulanske kisline. Dodatek arginina, asparagina, lizina in valina pozitivno vpliva na biosintezo produkta. Manjši pozitiven vpliv imajo tudi treonin, histidin in glicin. Aminokislini metionin in cistein pa negativno vplivata na produkcijo. Najboljše rezultate smo dosegli z dodatkom arginina, in sicer smo z dodatkom 10 mM L-arginina vsebnost izboljšali za 24 %. Dokazali smo, da je produktivnost klavulanske kisline odvisna tudi od same produkcijske zmožnosti bakterij S. clavuligerus, ki se od seva do seva razlikuje.
Keywords: klavulanska kislina, Streptomyces clavuligerus, fermentacija, biosinteza, vpliv sestave gojišča, proizvodnost
Published: 22.11.2017; Views: 53; Downloads: 0
.pdf Full text (2,20 MB)

3.
Aerobni metabolizem sladkorjev v sirotki
Natalija Borinc, 2017, master's thesis

Abstract: Sirotka – mlečna skrivnost, je še vedno premalo cenjen in izkoriščen mlečni produkt. Njene odpadne količine se iz leta v leto povečujejo, zato je smiselno iskati načine za njeno dodatno uporabo. V našem delu smo sirotko uporabili kot medij za rast kefirnih zrn in zasledovali njihovo prirast ter količino nastalega CO2 med fermentacijo. Vse eksperimente smo izvajali v šaržnem reaktorju RC1. Eksperimente smo razdelili na dva dela. V prvem delu smo pri isti vrtilni frekvenci mešala določali prirast mase zrn v odvisnosti od treh različnih temperatur za pet različnih časovnih intervalov. Iz dobljenih podatkov smo s pomočjo matematičnega modela določili pomembne kinetične parametre ter določili matematično zvezo odvisnosti prirasti kefirnih zrn v sirotki od temperature. V drugem delu smo s posebnim merilnikom zasledovali koncentracijo CO2 v mediju pri treh različnih temperaturah in treh različnih vrtilnih frekvencah mešala. Podobno kot pri prirasti, smo izbrali najprimernejši kinetični model za opis sproščanja CO2 ter proučevali vpliv dveh ključnih bioprocesnih parametrov (temperature ter vrtilne frekvence mešala) na potencialno maksimalno koncentracijo CO2, maksimalno proizvodnost CO2 ter čas trajanja lag faze. Dobljeni podatki bi nam lahko pomagali v primeru nadzorovanega poteka fermentacije sirotke s kefirnimi zrni in uravnavanje količine CO2 na željen nivo.
Keywords: kefir, sirotka, kefirna zrna, fermentacija, proizvodnost CO2, rastna krivulja, Gompertz-ov model
Published: 22.11.2017; Views: 41; Downloads: 6
.pdf Full text (3,04 MB)

4.
Zniževanje KPK v odpadni vodi s Fentonovim reagentom
Bernarda Kuster, 2017, master's thesis

Abstract: Cilj magistrske naloge je bil ugotoviti, ali je z uporabo Fentonovega reagenta mogoče znižati onesnaženost odpadne vode z organskimi spojinami, izraženo s kemijsko potrebo po kisiku (KPK). Fentonov reagent pomeni reakcijo med železovimi ioni Fe2+ in vodikovim peroksidom, pri čemer nastanejo visoko reaktivni hidroksilni radikali, ki razgrajujejo organske spojine. Pripravili smo sintetične vzorce odpadne vode s huminsko kislino in tioureo. V nadaljevanju smo čistili tudi realno kompostno izcedno vodo. Eksperimente smo izvajali pri različnih pogojih Fentonove reakcije, tako da smo spreminjali maso FeSO4 × 7H2O, ki smo ga uporabili kot vir Fe2+, razmerje med reagenti, čas trajanja reakcije in pH-vrednost. Učinek čiščenja smo v glavnem spremljali z merjenjem KPK, absorbance in motnosti. Ugotovili smo, da je bila Fentonova reakcija primerna za čiščenje sintetičnih vzorcev odpadne vode s huminsko kislino in kompostne izcedne vode, medtem ko za sintetične vzorce odpadne vode s tioureo znižanja KPK nismo dosegli. Najbolj učinkovito znižanje KPK je pri obdelavi sintetične odpadne vode s huminsko kislino znašalo 97,40 %, dosegli pa smo ga pri pogojih reakcije: "mFeSO4 × 7H2O " = 0,2 g, "nFeSO4 × 7H2O∶ nH2O2 " = 1 : 3, pH = 3, t = 60 min. Najučinkovitejše znižanje KPK pri obdelavi kompostne izcedne vode je doseglo 64,08 % pri pogojih reakcije: "mFeSO4 × 7H2O " = 0,6 g, "nFeSO4 × 7H2O∶ nH2O2 " = 1 : 5, pH = 4,5, t = 30 min.
Keywords: odpadna voda, huminska kislina, tiourea, kompostna voda, kemijska potreba po kisiku, Fentonov reagent.
Published: 22.11.2017; Views: 43; Downloads: 6
.pdf Full text (1,65 MB)

5.
Toplotne lastnosti fluidov pri visokih tlakih
Gašper Zajc, 2017, master's thesis

Abstract: Namen magistrske naloge je bil preučevanje in ovrednotenje toplotnih lastnosti alternativnih nosilcev toplotne energije pri visokih tlakih, kjer smo se podrobneje posvetili ogljikovemu dioksidu in etanu ter njuni azeotropni mešanici. Ti fluidi lahko predstavljajo okolju prijaznejšo alternativo kakor trenutno najbolj razširjeni fluorirani ogljikovodiki. V magistrskem delu smo poleg eksperimentalnega dela v laboratoriju izvajali še razne simulacije v računalniškem programu Aspen Plus V8.8. V eksperimentalnem delu smo postavili delujoč kontinuirni dvocevni toplotni prenosnik, kjer smo merili koeficiente toplotne prestopnosti CO2, etana in njune azeotropne zmesi v odvisnosti od tlaka (od 5 MPa do 30 MPa), temperature (od 20 °C do 65 °C) in pretoka vode (pri 1 L/min in 2 L/min), ki je predstavljala hladen tok v našem protitočnem prenosniku. V drugem delu smo teoretično simulirali obratovanje subkritičnih toplotnih črpalk s CO2 in azeotropno zmesjo CO2 – etan. Opravili smo tudi simulacijo, kjer smo iskali optimalno sestavo azeotropne zmesi, ki bi dajala najvišje izkoristke procesa. Idejna zasnova teh simulacij je nastala zaradi različnih pogojev vrelišča azeotropnih zmesi v razmerju s čistimi snovmi, kar bi lahko potencialno znižalo obratovalne stroške toplotnih črpalk. Glavne ugotovitve so bile: Vsi merjeni visokotlačni fluidi so kazali maksimume toplotne prestopnosti tik nad kritičnimi pogoji. Ti vrhovi so se nato z višanjem tlaka nižali in premikali proti vedno višjim temperaturam. Tvorba teh vrhov je bila posledica specifične toplote fluida, ki je kazala enaka odstopanja nad kritično točko. Ugotovili smo tudi, da azeotropne zmesi tvorijo koeficiente toplotnih prestopnosti med obema komponentama, ki jo sestavljata. Simulativni rezultati analiz obratovanja toplotnih črpalk so kazali potencialne izboljšave izkoristkov procesa z vpeljavo azeotropne zmesi, vendar samo v določenih primerih. Na podlagi znižanja temperature vrelišča azeotropa CO2 – etan smo lahko obratovanje procesa izboljšali na kondenzatorju, vendar smo ga zaradi tega istočasno poslabšali na uparjalniku.
Keywords: CO2, etan, azeotrop, toplotni prenosnik, toplotna črpalka, superkritični fluid
Published: 22.11.2017; Views: 54; Downloads: 7
.pdf Full text (3,62 MB)

6.
Sinteza magnetno-izločljivih katalizatorjev na osnovi Ru na ogljiku
Urška Bukovšek, 2017, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo predstavlja sintezo magnetno-izločljivih katalizatorjev na osnovi rutenija na ogljikovem nosilcu. Namen magistrskega dela je bil sintetizirati učinkovit katalizator, ki je primerljiv s komercialnim, njegova bistvena prednost pa je ta, da je magneten in ga je možno enostavno separirati z uporabo gradienta zunanjega magnetnega polja. Tekom dela smo sistematično preučevali vpliv postopka priprave na lastnosti Ru/C katalizatorjev. Ogljikove nosilce smo pripravili s hidrotermalno karbonizacijo glukoze v prisotnosti sintetiziranih magnetnih nanodelcev. Delce smo nato žgali v cevni peči, v inertni argonovi atmosferi in jim z mletjem povečali specifično površino. Nadalje smo na njihovo površino sintetizirali Ru nanodelce z redukcijo Ru(acac)3. Izbrane sintetizirane katalizatorje smo testirali za reakcijo hidrogeniranja in deoksigenacije evgenola. Ugotovili smo, da imajo delci, prekriti z ogljikom, žgani pri 750 °C bistveno manj strukturnih defektov grafita, kot pri temperaturi 500 °C, katalizator pa je bolj primerljiv s komercialnim. Nadalje smo ugotovili, da z daljšim časom sinteze v avtoklavu, Ru nanodelci rastejo na površini C nosilca. Prav tako je na površini C nosilca prišlo do nastanka Ru skupkov. Najbolj presenetljiva ugotovitev pa je bila ta, da ima dodatek PVP zelo velik vpliv na celotno sintezo Ru/C katalizatorjev ter na njihovo učinkovitost. PVP je onemogočal vezavo večjih koncentracij Ru(acac)3 na površino C nosilca, brez njegove prisotnosti pa smo lahko koncentracijo Ru(acac)3 kar 5x povečali. Zmanjšal je tudi končno učinkovitost katalizatorjev, Ru nanodelci pa so na površini C nosilca po katalizah močno zrasli. Katalizatorji brez PVP so bili zelo učinkoviti. Najbolj učinkovit je bil katalizator z delci, žganimi pri 500 °C. Bil je tudi bolj učinkovit od katalizatorja z delci, žganimi pri 750 °C ter od komercialnega.
Keywords: magnetno-izločljivi katalizatorji, Ru katalizatorji, C nosilec, hidrogeniranje, deoksigenacija
Published: 22.11.2017; Views: 46; Downloads: 7
.pdf Full text (4,45 MB)

7.
Preučevanje koloidnih lastnosti magnetnih nanodelcev prevlečenih s polipeptidom
Saša Rešeta, 2017, master's thesis

Abstract: Stabilne suspenzije magnetnih nanodelcev prevlečenih z bioaktivnimi molekulami predstavljajo velik potencial v terapevtskih aplikacijah. Goli magnetni nanodelci v vodnih suspenzijah imajo težnjo po aglomeraciji, z adsorpcijo aminokislin nanje pa lahko vplivamo na njihov površinski naboj in tako pripravimo stabilne suspenzije. V magistrskem delu smo želeli pripraviti stabilne suspenzije magnetnih nanodelcev maghemita prevlečenih s polipeptidom na enostaven in cenovno ugoden način, primeren za masovno industrijsko proizvodnjo. Preučevali smo tudi obstojnost peptidne prevleke v biološko pomembnem mediju, fosfatnem pufru, ki ima veliko afiniteto do površine nanodelca. Magnetne nanodelce smo sintetizirali s soobarjanjem Fe2+/Fe3+ ionov iz vodne raztopine. Na tako pripravljene nanodelce smo adsorbirali aminokislini lizin in asparaginsko kislino v različnih razmerjih. Za zamreženje adsorbiranih aminokislin smo uporabili zamreževalni reagent 1-etil-3-(-3-dimetilaminopropil) karbodiimid hidroklorid (EDC), ki je znan po nizki toksičnosti in sposobnosti modifikacije stranskih skupin proteinov. Z adsorpcijo aminokislin na površino magnetnih nanodelcev in naknadnim dodatkom zamreževalnega reagenta nismo uspeli pripraviti koloidno stabilnih suspenzij. S FT-IR meritvami smo potrdili nastanek peptida na površini magnetnih nanodelcev. Na podlagi HPLC meritev aminokislin v supernatantih suspenzij nanodelcev sklepamo, da se na nanodelce v prisotnosti EDC adsorbira precejšen del aminokislin, pri čemer se asparaginska kislina adsorbira v večji meri kot lizin. Meritve zeta potenciala so pokazale obstojnost peptidne prevleke na nanodelcih v prisotnosti fosfatnega pufra s koncentracijo, ki se uporablja v bioloških aplikacijah.
Keywords: magnetni nanodelci, maghemit, asparaginska kislina, lizin, EDC, PBS
Published: 22.11.2017; Views: 37; Downloads: 2
.pdf Full text (2,75 MB)

8.
Zajemanje ogljikovega dioksida iz procesa proizvodnje aluminija
Rok Gomilšek, 2017, master's thesis

Abstract: Količina emisij toplogrednih plinov se je od začetka industrijske revolucije do danes znatno povečala. Koncentracija najpomembnejšega antropogenega toplogrednega plina ogljikovega dioksida (CO2) se je povečala za več kot 40 %. Zajemanje ogljikovega dioksida je učinkovita metoda za separacijo ogljikovega dioksida od preostalih dimnih plinov in najobetavnejša metoda za zmanjšanje emisij v bližnji prihodnosti. Glavni vir emisij CO2 pri proizvodnji aluminija je zgorevanje anod v Hall-Héroultovem procesu. CO2 se tvori tudi pri Boudouardovi reakciji, kjer CO2 reagira z ogljikovo anodo, pri čemer se tvori ogljikov monoksid, ki kasneje oksidira v CO2. Cilj magistrske naloge je bil razviti model odprte zanke za zajemanje ogljikovega dioksida iz procesa proizvodnje aluminija. Za simulacijo procesa smo uporabili program Aspen Plus. Monoetanolamin smo izbrali kot absorpcijski medij. Raziskovali smo vpliv temperature dimnih plinov, pretoka dimnih plinov in začetne koncentracije CO2 v dimnih plinih na obratovanje in ekonomiko procesa. Rezultati kažejo, da stroški procesa zajemanja CO2 naraščajo s povišanjem temperature in padajo s povečanjem pretoka, medtem ko stroški pri spremembi začetne koncentracije CO2 v dimnih plinih sprva padajo, nato pa naraščajo. Najboljše tehnološko-ekonomske rešitve za naš proces smo dobili pri temperaturi 75 °C, pretoku 205 kg/s in začetni koncentraciji CO2 4 %.
Keywords: zajem ogljikovega dioksida, proizvodnja aluminija, emisijski kuponi, Aspen Plus
Published: 22.11.2017; Views: 44; Downloads: 9
.pdf Full text (2,20 MB)

9.
Adsorpcija težkih kovin na biooglje
Andreja Sever, 2017, master's thesis

Abstract: Namen diplomskega dela je bil preučiti adsorpcijske lastnosti biooglja, pridobljenega iz odpadne biomase s postopkom hidrotermične karbonizacije (HTC), za adsorpcijo težkih kovin, in sicer Cd2+ in Pb2+ ionov. Kot odpadni biomaterial smo uporabili lubje listavca z velikim deležem taninov, skorjo kostanja. Določili smo izkoristek biooglja pridobljenega s HTC ter izmerili zeta potencial, specifično površino, volumen por, povprečni premer por in velikost delcev. Biooglje smo pripravili brez in z dodatkom ocetne kisline in rezultate med seboj primerjali. Povprečni izkoristek in masa obeh pridobljenih vzorcev sta bila podobna. Nato smo izvedli ravnotežno adsorpcijo Cd2+ in Pb2+ ionov v odvisnosti od pH in koncentracije izhodne raztopine. Ravnotežna adsorpcija Pb2+ ionov v odvisnosti od pH je bila najboljša pri pH 2. Maksimalna kapaciteta adsorbenta za svinčeve ione je bila dosežena pri koncentraciji 12 mM in je znašala 151,80 mg/g adsorbenta. Adsorpcija Cd2+ ionov je bila najvišja pri pH 5, vendar je bila količina adsorbiranih ionov mnogo nižja kot Pb2+ ionov. Največjo specifično površino je imelo biooglje brez dodatka ocetne kisline, in sicer 12,8229 m2/g. Najnižjo vrednost zeta potenciala -19,00 mV je imel vzorec zdrobljenega biooglja, pridobljenega z dodatkom ocetne kisline. Velikost delcev je bila najvišja pri nezdrobljenih delcih biooglja. V tem primeru je imelo največji povprečni premer biooglje pridobljeno brez dodatka ocetne kisline, in sicer 3248 nm.
Keywords: adsorpcija, biooglje, hidrotermična karbonizacija, svinec, zeta potencial, BET
Published: 22.11.2017; Views: 63; Downloads: 11
.pdf Full text (1,21 MB)

10.
[6]-gingerol kot naravni lovilec kemijskih karcinogenov - računalniški pristop
Veronika Furlan, 2017, master's thesis

Abstract: V magistrski nalogi smo se posvetili preučevanju [6]-gingerola iz ingverja kot polifenolnega lovilca devetih končnih kemijskih karcinogenov aflatoksin B1 ekso-8,9-epoksida, β-propiolaktona, 2-cianoetilen oksida, etilen oksida, kloroetilen oksida, glicidamida, propilen oksida, stiren oksida in vinil karbamat epoksida. Za oceno učinkovitosti [6]-gingerola smo raziskavo razširili še z obravnavo najmočnejšega lovilca kemijskih karcinogenov v našem telesu - glutationa. V magistrskem delu smo s pomočjo računalniških simulacij preučili mehanizme reakcij med kemijskimi karcinogeni in [6]-gingerolom oz. glutationom, pri čemer smo izračune aktivacijskih prostih energij izvedli z uporabo kvantnomehanske metode Hartree-Fock pri treh različnih baznih setih. Naša študija nakazuje, da [6]-gingerol predstavlja univerzalen in izredno učinkovit naravni lovilec kemijskih karcinogenov epoksidnega tipa. Aktivacijske proste energije, dobljene po solvatacijskih metodah Samouglašenega reakcijskega polja in Langevinovih dipolov, ki so direktno primerljive z eksperimentalnimi podatki, so za reakcije vseh obravnavanih kemijskih karcinogenov s [6]-gingerolom nižje od eksperimentalno določenih aktivacijskih prostih energij za reakcije obravnavanih karcinogenov z najbolj reaktivno izmed organskih baz DNA- gvaninom. Izračuni aktivacijskih prostih energij ob upoštevanju solvatacijskih efektov nakazujejo, da nas glutation ne more učinkovito zaščititi pred vsemi obravnavanimi kemijskimi karcinogeni. Dobljene aktivacijske proste energije so bile namreč večinoma višje od eksperimentalno določenih aktivacijskih prostih energij za reakcije obravnavanih karcinogenov z gvaninom. V primerjavi z glutationom se je [6]-gingerol izkazal kot učinkovitejši lovilec osmih obravnavanih kemijskih karcinogenov, le pri reakciji alkilacije z aflatoksin B1 ekso-8,9-epoksidom [6]-gingerol in glutation predstavljata enakovredno učinkovita lovilca. Dobljeni rezultati potrjujejo tudi hipotezo, da reakcije alkilacije med obravnavanimi kemijskimi karcinogeni in [6]-gingerolom oz. glutationom potekajo po mehanizmu nukleofilne substitucije SN2. Dobljene aktivacijske proste energije ob upoštevanju solvatacijskih efektov potrjujejo, da za preprečitev iniciacije karcinogeneze, ki jo povzročajo obravnavane rakotvorne spojine iz vsakdanjega življenja, potrebujemo dodatno zaščito, ki jo lahko zagotovi [6]-gingerol. Verjamemo, da naša raziskava predstavlja izhodišče za nadaljnje računalniške, eksperimentalne in klinične študije antikarcinogenih učinkov [6]-gingerola ter za razvoj novih selektivnih prehranskih dopolnil.
Keywords: [6]-gingerol, glutation, kemijski karcinogeni, karcinogeneza, aktivacijska prosta energija, kvantnomehanske simulacije
Published: 18.09.2017; Views: 133; Downloads: 34
.pdf Full text (2,30 MB)

Search done in 0.18 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica