SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 493
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Prepovedane imisije v slovenskem in avstrijskem pravu s pregledom aktualne sodne prakse
Urša Kasnik, 2018, magistrsko delo/naloga

Opis: Magistrsko delo ponuja celostno predstavitev imisijskega varstva na področju stvarnega, obligacijskega in okoljskega prava. Obravnava ne samo materialnopravni, temveč tudi procesnopravni vidik varstva pred prepovedanimi imisijami. Uvodoma magistrsko delo opredeljuje temeljne pojme, pomembne v sklopu prepovedanih imisij. Uvršča lastninsko pravico in hkrati z njo tudi pomemben institut omejitve lastninske pravice. Nadaljuje z obravnavo sosedskega prava. Magistrsko delo vsebuje opredelitev imisij in njihov zgodovinski pregled. Natančno klasificira vse vrste imisij. Osredinja se na prepovedane imisije in njihovo detajlno obrazložitev. Magistrsko delo analizira vse mogoče vrste pravnega varstva pred prepovedanimi imisijami v slovenskem pravnem sistemu. Dalje magistrsko delo opredeljuje odškodninske zahtevke izhajajoče iz škode nastale zaradi prepovedanih imisij. Vzporedno jih podpre z relevantno sodno prakso. Jasno predstavi problemski sklop ugotavljanja in dokazovanja vzročne zveze pri nastanku prepovedanih imisij in iz tega izhajajočo pravico do pravične odškodnine. Na podlagi primerjalnopravne ureditve z avstrijskim pravnim sistemom magistrsko delo ugotavlja avstrijsko enotno opredelitev in hkrati nedoločnost in razpršenost pravnih norm v relevantnih zakonskih določbah slovenskega pravnega sistema. Magistrsko delo nakazuje na nedoločnost pomembnih pravnih standardov imisij v stvarnem, predvsem pa obligacijskem pravu, črpajoč iz aktualne sodne prakse. Sklepno opozarja na številne pomanjkljivosti ureditve imisij v slovenskem pravnem sistemu, ki se kažejo predvsem v judikaturi. Jasno izpostavlja problematiko številčnosti pravnih standardov, nejasno razlago zakonskih določb in probleme pri dokazovanju vzročne zveze za uspešno uveljavitev odškodnine. Končno na kratko opredeli nekatere možne rešitve pravnega področja
Ključne besede: lastninska pravica, sosedsko pravo, prepovedana imisija, pravni standard, krajevno običajna mera, čezmerna škoda, negatorna tožba, popularna tožba, odškodnina, vzročna zveza
Objavljeno: 14.12.2018; Ogledov: 19; Prenosov: 2
.pdf Celotno besedilo (979,91 KB)

2.
Pravna ureditev izpodbojnosti skupščinskih sklepov v slovenskem in nemškem pravu
Tine Kranjc, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga vsebuje podrobni opis področja izpodbojnosti skupščinskih sklepov. Gre za tematiko znotraj korporacijskopravne materije in zakonodaje. Vsebina naloge opisuje ureditev izpodbojnosti skupščinskih sklepov v slovenskem in nemškem pravnem redu, pri čemer se ob opisu nemške pravne ureditve dotičnega pravnega področja simultano obravnavane še podobnosti in razlike s slovenskim pravnim redom in njegovo ureditvijo.
Ključne besede: ZGD-1, AktG, izpodbojnost, izpodbojni razlogi, pravica do obveščenosti, teorija vzročnosti, teorija relevance
Objavljeno: 14.12.2018; Ogledov: 19; Prenosov: 2
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

3.
Primerjalnopravna ureditev prevzemov v Sloveniji in Nemčiji
Klara Mirkac, 2018, magistrsko delo

Opis: Avtorica v magistrskem delu raziskuje in analizira ureditev prevzemnega prava v Sloveniji in Nemčiji. Ker sta obe državi članici Evropske unije, so v posameznih poglavjih predstavljene tudi določbe Trinajste direktive, ki ureja področje prevzemov in so jo države članice zavezane implementirati v nacionalno zakonodajo tako, da zasledujejo cilje, ki so se želeli doseči s sprejetjem Trinajste direktive. Pri prevzemih gre za položaj, ko prevzemnik sam ali skupaj z osebami, ki delujejo usklajeno, pridobiva delnice druge gospodarske družbe z namenom pridobitve kontrole. Ker temu običajno sledijo določene spremembe pri poslovanju družbe, je zakonodajalec z namenom zaščite manjšinskih delničarjev ter zagotavljanja transparentnosti trga vrednostnih papirjev nomotehnično uredil postopek prevzemov. Tako mora prevzemnik v trenutku, ko pridobi zakonsko določen odstotek vseh glasovalnih pravic ciljne družbe, objaviti obvezno ponudbo za odkup delnic od vseh delničarjev pod enakimi pogoji. Zakonsko je določeno, kdaj nastane ta obveznost in na kakšen način mora prevzemnik od tega trenutka dalje postopati. Prav tako je določeno, na kakšen način se lahko oziroma morajo v primeru prevzemne ponudbe odzvati ciljna družba in njeni delničarji. Ustanovljen je tudi poseben nadzorni organ, ki udeležencem trga vrednostnih papirjev nudi pomoč, predvsem pa vrši nadzor nad pravilnostjo izvajanja zakona. V magistrskem delu so predstavljeni vsi pomembnejši instituti prevzemnega prava ter analizirane razlike med pravnimi ureditvami v Sloveniji in Nemčiji.
Ključne besede: prevzem, prevzemna ponudba, varstvo manjšinskih delničarjev, Slovenija, Nemčija, Trinajsta direktiva
Objavljeno: 14.12.2018; Ogledov: 20; Prenosov: 1
.pdf Celotno besedilo (943,59 KB)

4.
Sodna delitev solastnine (primerjalni vidik z avstrijskim in hrvaškim pravnim redom)
Majda Karajković, 2018, magistrsko delo

Opis: Solastnina, kot ena izmed osnovnih oblik lastninskega razmerja več oseb na isti nerazdeljeni stvari, v sebi pogosto skriva nasprotujoče si interese solastnikov ter predstavlja izvor nesoglasij in sporov (communio est mater rixarum), ne glede na to, ali je nastala na podlagi zakona ali po volji solastnikov. V primerih kadar v solastninski skupnosti ni več mogoče doseči učinkovitega upravljanja stvari, solastniki pa zaradi medsebojnih nesporazumov ne morejo uresničevati svojih interesov ali ustvariti koristi, ki bi jo sicer lahko ali jo pričakujejo od svoje lastnine, ima vsak solastnik zakonsko neodtujljivo in nezastarljivo pravico zahtevati delitev solastnine in s tem prenehanje solastniške skupnosti. Kljub dejstvu, da gre za institut, ki je v našem pravnem prostoru že vrsto let, se sodišča v sodnem delitvenem postopku pogosto soočajo z vprašanji brez enoznačnih in jasnih odgovorov, ki pa privedejo do različnih rešitev. Kompleksnost postopka razdružitve solastninske skupnosti pa se kaže tudi v realizaciji delitve oziroma sklepa o delitvi, kjer se največ težav pojavi prav pri izvršitvi sklepa o civilni delitvi nepremičnine v solastnini, saj sta postopka prostovoljne in prisilne sodne prodaje pomanjkljivo in nekonsistentno pravno urejena ter kot taka neučinkovita za vse udeležence postopka.
Ključne besede: solastnina, prenehanje solastnine, sodna delitev, fizična delitev, civilna delitev, delitev na etažno lastnino, deljivost stavbe, nepravdni postopek za delitev stvari, izvršitev sklepa o delitvi, postopek za cenitev in prodajo stvari, avstrijski in hrvaški pravni red
Objavljeno: 14.12.2018; Ogledov: 20; Prenosov: 2
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

5.
Hipoteka kot sredstvo zavarovanja kreditov fizičnih oseb
Sara Sotlar, 2018, magistrsko delo

Opis: Hipoteka je zastavna pravica na nepremičninah in med drugim služi kot priljubljena vrsta zavarovanja kreditov bank in hranilnic, predvsem pri višjih izpostavljenostih posameznih komitentov. Hipoteka nudi zastavnemu upniku precej trdno obliko zavarovanja, saj je tržna vrednost nepremičnine vnaprej ocenjena in dokaj stabilna. Banke v primeru zavarovanja kreditov s hipoteko težijo k temu, da so pogodbe sklenjene v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, saj imajo v primeru neplačila terjatve zavarovane s hipoteko možnost takoj zahtevati realizacijo hipoteke v izvršilnem postopku. Nekatere posebnosti veljajo le pri maksimalni hipoteki, ki ni neposredno izvršljiva, saj varuje celotno upniško-dolžniško razmerje iz katerega bodo določene terjatve šele nastale. Lahko pa so neposredno izvršljive posamezne konkretne terjatve, ki izvirajo iz razmerja, ki je zavarovano z maksimalno hipoteko. Hipoteka je stvarnopravno zavarovanje, ki učinkuje erga omnes in s katerim upnik zavaruje vrstni red poplačila svoje terjatve v primeru neplačila. Pri vpisu hipoteke se zaznamuje tudi neposredna izvršljivost in opiše zavarovan terjatev. V toku kreditnega razmerja pa lahko pride do določenih sprememb pri zavarovani terjatvi kot so na primer sprememba dobe odplačila, sprememba obrestne mere itd. V primeru povišanja obrestne mere pomeni, da se mora povečati tudi hipotekarno jamstvo, zato je za takšno spremembo potrebno vpisati novo hipoteko. Ker je hipoteka akcesorna pravica je njen prenos mogoče le skupaj z zavarovano terjatvijo. Hipoteka preneha v primeru plačila zavarovane terjatve, če je ji upnik odpove, zaradi konsolidacije ali pa v primeru neplačila terjatve zavarovane s hipoteko v postopku prisilne prodaje. Razlikujemo prenehanje hipoteke v materialnem in formalnem smislu. Hipoteka preneha v materialnem smislu zaradi razlogov, ki so našteti zgoraj, v formalnem smislu pa šele ko se predlaga izbris hipoteke iz zemljiške knjige.
Ključne besede: hipoteka, maksimalna hipoteka, sredstvo zavarovanja, neposredna izvršljivost, vrstni red hipoteke, akcesorna pravica, prenos hipoteke, prenehanje hipoteke
Objavljeno: 14.12.2018; Ogledov: 17; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (591,99 KB)

6.
Obligacijskopravna vprašanja prevoza z Uberjem
Sašo Šilec, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo odpira in naslavlja obligacijskopravna vprašanja prevoza z Uberjem, pod predpostavko, da bi ta s svojim delovanjem prodrl tudi na trg Republike Slovenije. Za ustrezno preučevanje obligacijskopravnih vprašanj je potrebno poznavanje delovanja digitalne pametne platforme in poteka prevoznih storitev z uporabo mobilne aplikacije Uber, kar je predstavljeno v uvodnih poglavjih. V slednjih so izpostavljeni tudi posamezni problemi in izzivi, ki jih prinaša digitalizacija ponujanja različnih storitev, s poudarkom na konkretnem primeru prevozov z Uberjem. Problematika delovanja in ponujanja storitev preko mobilne digitalne platforme ob pomoči istoimenske mobilne aplikacije je izjemno široka in posega na različna pravna področja. Med pomembnejšimi so predvsem javnopravna vprašanja različnih dovoljenj, vprašanja statusa voznikov z vidika delovnega prava in pa obligacijskopravna vprašanja, ki vplivajo predvsem na uporabnike tovrstnih storitev. Zdi se, da so med naštetimi najmanj raziskana obligacijskopravna vprašanja, ki so predmet magistrskega dela. Ker je Slovenija od leta 2004 članica EU in v njej ob vseh nacionalnih pravnih predpisih veljajo tudi predpisi, ki so del prava EU, hkrati pa je trg Republike Slovenije tudi del notranjega trga EU, na katerem veljajo specifična pravila, je predstavljena tudi problematika z vidika prava EU. Pri tem je posebej izpostavljena sodba Sodišča EU v zadevi Asociación Profesional Elite Taxi proti Uber Systems Spain SL ter mnenje generalnega pravobranilca Szpunarja. Kljub temu, da se Sodišče EU in generalni pravobranilec v predstavljeni zadevi nista ukvarjala z obligacijskopravnimi vprašanji, lahko nekateri njuni zaključki in pomisleki služijo kot usmeritev pri iskanju odgovorov na obligacijskopravna vprašanja. Med slednjimi je izpostavljena problematika povezana s sklenitvijo pogodbe med osebami, ki so udeležene pri prevozu z Uberjem, to so uporabnik, upravljavec platforme in voznik. Glavno vprašanje, ki predstavlja osrednji del magistrskega dela je vprašanje pravne narave posameznega obligacijskopravnega razmerja. Pri iskanju odgovora na slednje so upoštevane možnosti, da gre za sklenitev posredniške, špedicijske ali prevozne pogodbe, pri vsaki izmed njih pa so predstavljeni tudi argumenti za in proti podreditvi razmerja posameznemu pogodbenemu tipu. Poleg vprašanja pravne narave razmerja so obravnavana še vprašanja trenutka sklenitve pogodbe in vsebine le-te, predvsem z vidika vključevanja splošnih pogojev pogodbe, ki jih uporabnikom v sprejem ob registraciji predloži Uber, in vprašanje sankcij za kršitev pogodbe.
Ključne besede: Prevozna pogodba, taksi prevoz, Uber, odškodninska odgovornost Uberja, splošni pogoji poslovanja, posredovanje pri sklepanju prevozne pogodbe.
Objavljeno: 12.12.2018; Ogledov: 42; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (525,54 KB)

7.
Rabati v konkurenčnem pravu: vpliv novejše sodne prakse na presojo rabatov kot zlorab prevladujočega položaja
Matic Špur, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga obravnava vpliv novejše sodne prakse, zlasti zadeve Intel proti Komisiji, na presojo rabatov v konkurenčnem pravu. V starejši sodni praksi so zvestobni rabati in rabati tretje kategorije, obravnavani kot per se zlorabe. To pomeni, da se o njihovem protikonkurenčnem učinku sklepa na podlagi njihove oblike in ne na podlagi ekonomske analize njihovega konkretnega vpliva na konkurenco na upoštevnem trgu. Komisija je z Navodili glede ocene izključevalnih zlorab (v nadaljevanju: Navodila Komisije) odstopila od per se pristopa in delitve rabatov glede na njihovo obliko ter uvedla pristop, ki temelji na ekonomskih merilih, predvsem na testu enako učinkovitega konkurenta. Per se pristop iz starejše sodne prakse je že nakazoval določene podobnosti med obravnavo zvestobnih rabatov in rabatov tretje kategorije z obravnavo omejevalnih sporazumov, ki izkrivljajo konkurenco »po cilju« v smislu člena 101 PDEU. V zadevi Intel proti Komisiji pa je Sodišče EU dokončno dopolnilo per se pristop tako, da je rabate popolnoma približalo zlorabam »po cilju«, kot jih določa člen 101 PDEU. Skladno s tem pa je tudi posredno »odprlo vrata« presoji rabatnih shem, kot jo določa Komisija v Navodilih Komisije. Podjetje bo lahko namreč predočilo dokaze, da ravnanje ni zmožno omejevati konkurence in zlasti imeti očitanih učinkov izrinjenja. Če podjetje predloži takšne dokaze, lahko izpodbije stališče Komisije, da rabati predstavljajo zlorabo »po cilju«. Kadar podjetje uspe izpodbiti stališče Komisije, da zadevna rabatna shema sodi med zlorabe »po cilju«, mora Komisija preučiti dejanske ali potencialne učinke take sheme na izključitev enako učinkovitih konkurentov s trga. V tem primeru se morajo rabati presojati kot zlorabe »po učinku« na podlagi »pravila utemeljenosti«. V okviru tega pravila morajo konkurenčni organi presoditi moč prevladujočega položaja podjetja na upoštevnem trgu, stopnjo pokritosti trga z očitanim ravnanjem, pogoje in okoliščine odobritve zadevnih rabatov, njihovo trajanje in njihov znesek ter presoditi morebiten obstoj strategije, katere namen je izriniti konkurente, ki so vsaj enako učinkoviti. S tem je Sodišče EU v zadevi Intel proti Komisiji potrdilo pristop Komisije k rabatom, izoblikovanim v Navodilih Komisije.
Ključne besede: per se pristop, »bolj ekonomski« pristop, zloraba prevladujočega položaja, Hoffmann-La Roche, Post Danmark II, Intel proti Komisiji, zvestobni rabati, rabati tretje kategorije, progresivni rabati, retroaktivni rabati.
Objavljeno: 12.12.2018; Ogledov: 43; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (865,65 KB)

8.
Človekove pravice - je splošna deklaracija o človekovih pravicah res začetek zavedanja ali iznajdevanja človekovih pravic?
Lanja Čerin, 2018, magistrsko delo

Opis: Z Ustanovno listino OZN in Splošno deklaracijo o človekovih pravicah iz leta 1948 je simbolno prišlo do uveljavitve človekovih pravic v mednarodnem pravu, konec letošnjega leta pa mineva 70 let od njenega sprejetja. V tem času je mednarodna skupnost na podlagi deklaracije razvila obširen zbor mednarodnih norm in standardov na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V Splošni deklaraciji je varstvo človekovih pravic prvič v zgodovini poudarjeno kot globalna odgovornost vseh, univerzalnost človekovih pravic pa se je od takrat še dodatno okrepila in bila ponovljena v drugih pomembnih mednarodnih instrumentih.
Ključne besede: Človekove pravice, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, temeljne pravice, OZN, Ustava Republike Slovenije
Objavljeno: 17.10.2018; Ogledov: 191; Prenosov: 36
.pdf Celotno besedilo (458,62 KB)

9.
Vertikalni sporazumi v energetskem sektorju
Tim Mijailović, 2018, magistrsko delo

Opis: Avtor se v magistrskem delu ukvarja z vertikalnimi sporazumi, ki se pojavljajo na različnih stopnjah dobave električne energije in zemeljskega plin. Vertikalni sporazumi so v energetskem sektorju pogosto uporabljen pogodbeni model. Že ime samo razkrije, da se tovrstne pogodbe aplicirajo zgolj na vertikalne tipe razmerij. Komisija in tudi evropski zakonodajalec že od nekdaj priznavate drugačne učinke sporazumov, glede na to ali so sklenjeni med konkurenti (horizontalno razmerje) ali pa med podjetji, ki delujeta vsaka na različni stopnji dobavne/distribucijske verige. Povedano drugače, glavna karakteristika vertikalnih razmerij je, da predstavlja produkt enega podjetja »input« drugega. To pomeni, da so dejavnosti pogodbenic sporazuma medsebojno dopolnjujoče, oz. komplementarne. V teoriji je na splošno priznan manjši negativni učinek, ki ga lahko ustvarijo vertikalni pogodbeni odnosi. Neposredno to priznava tudi Komisija, ko je s sprejetjem Uredbe 330/2010 vzpostavila t.i. varni pristan, ki varuje vertikalne sporazume, ki vsebujejo določene omejitve konkurence pred prepovedjo iz člena 101 (1) PDEU, vse dokler so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz uredbe. Dodana vrednost te uredbe je ravno v določitvi uporabe člena 101(3) PDEU za nekatere skupine vertikalnih sporazumov, ki sicer spadajo pod člen 101(1) PDEU. S tem je Komisija a priori opredelila skupino vertikalnih sporazumov, za katere je mogoče z zadostno gotovostjo zatrjevati, da izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3) PDEU. Slednji odstavek je še vseeno zadnja možnost, da pogodbenici vertikalnega sporazuma dokažeta, da sporazum prinaša učinkovitosti za konkurenco do takšne mere, da pretehtajo nad protikonkurenčnimi učinki. Iz tega sledi, da je glavna konkurenčnopravna določba, ki ureja vertikalne sporazume ravno člen 101 PDEU. Vendar je ta določba zelo abstraktna, saj pokriva vse vrste ravnanj med dvema subjektoma, med drugim tudi vertikalne sporazume. Komisija je za voljo jasnejšega pregleda, predvsem pa v podporo podjetjem, ki se znajdejo v vertikalnem pogodbenem razmerju, sprejela poleg Uredbe 330/2010 tudi Smernice o vertikalnih sporazumih. S temi Smernicami je determinirala splošna načela za ocenjevanje vertikalnih sporazumov. Njena uporabnost je vsesplošna. Ne glede na to, da gre za t.i. mehko pravo (ang. soft law), vseeno podaja oprijemljive podatke, tako glede same uporabe in razlage člena 101 PDEU, kakor tudi spremljajočega sekundarnega prava EU in nasploh pristop k ocenjevanju vertikalnih sporazumov. Pogoj za uporabo člena 101 PDEU je, da vertikalni sporazumi lahko vplivajo na trgovino med državami članicami, hkrati pa v zadostni meri preprečujejo, omejujejo ali izkrivljajo konkurenco. Primarni cilj člena 101 je zagotoviti, da pogodbenici ne uporabljata sporazuma na način, ki bi škodoval potrošnikom. Poleg imperativa maksimiziranja potrošnikov koristi, pa je v energetskem sektorju ravno tako pomembna vzpostavitev integriranega notranjega energetskega trga. Zgolj enoten, povezan energetski trg omogoča krepitev konkurence na ravni EU. V zadnjih dveh desetletjih je prišlo do drastične spremembe v tržni strukturi sektorja energetike. Proces, imenovan liberalizacija, je poleg odprave monopolnih struktur uvedel tudi spremembe na področju pogodbenih relacij v vertikalnih razmerjih. Nezdružljivi s členom 101 (1) PDEU so tako vsi sporazumi, ki ponovno ustvarjajo ovire konkurenci in prispevajo k delitvi enotnega trga v meje držav članic. Evropska Komisija je že v začetku procesa liberalizacije zarisala metodologijo ocenjevanja vertikalnih sporazumov. Prvotno dojemanje in ocenjevanje vertikalnih omejitev je bilo deležno glasnih kritik, ki so letele na preveč formalističen pristop k uporabi člena 101 (1) PDEU, ki se je kazal kot zadržanost do sprejetja pozitivnih učinkov, ki jih lahko prinesejo nekatere vrste vertikalnih omejitev. Posledično je mnogo vertikalnih sporazumov nerazumljivo in po nepotrebnem zapadlo pod prepoved iz člena 101 (1)
Ključne besede: vertikalni sporazumi, energetski sektor, člen 101 PDEU, liberalizacija, konkurenčno pravo
Objavljeno: 17.10.2018; Ogledov: 179; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

10.
Kaznivo dejanje napada na informacijski sistem v teoriji in praksi
Lea Grosek, 2018, magistrsko delo

Opis: Kibernetski kriminal je zaradi hitrega razvoja tehnologije eden najhitreje razvijajočih se kriminalov, saj z razvojem novih tehnologije nastajajo tudi nove oblike. Enotna definicija kibernetskega kriminala ne obstaja, zato jo je treba iskati s kombiniranjem različnih definiranj različnih avtorjev in pravnih virov. Kibernetski kriminal ne pozna teritorialnih omejitev zato je za njegov pregon potrebno mednarodno sodelovanje in tudi mednarodno usklajena pravna ureditev. Mednarodni pravni okvir predstavlja Konvencija o kibernetski kriminaliteti, ki jo je leta 2001 sprejel Svet Evrope in jo je do avgusta 2018 ratificiralo 61 držav med katerimi so tudi države, ki niso članice Sveta Evrope. Konvencija nalaga državam podpisnicam, da v svoji zakonodaji inkriminirajo kazniva dejanja, ki se lahko razdelijo v štiri skupine. Slovenija je Konvencijo o kibernetski kriminaliteti podpisala 24. junija 2002, ratificirala pa 20. maja 2004. Zahteva po inkriminaciji kaznivega dejanja napada na informacijski sistem tako izhaja iz členov od 1 do 6 Konvencije, ki inkriminirajo protipravni dostop, protipravno prestrezanje, motenje podatkov, motenje sistemov in zlorabo naprav. Na ravni Evropske Unije je pomembna Direktiva 2013/40/EU, ki je nadgradnja Konvencije o kibernetski kriminaliteti. Cilj direktive je približevanje in izboljšanje sodelovanja med državami članicami na področju pregona kibernetskega kriminala. Prav tako kot Konvencija o kibernetski kriminaliteti tudi Direktiva 2013/40/EU opredeljuje posamezna kazniva dejanja. Zakonodajo so morale države članice z Direktivo 2013/40/EU uskladiti do 4. Septembra 2015 in o uskladitvah obvestiti Evropsko komisijo. Kaznivo dejanje napad na informacijski sistem je urejeno v zdajšnjem 221. členu KZ-1 in je bilo do sprejetja novele KZ-1B (Uradni list RS, št. 91/11) predmet večkratnih sprememb. Za razumevanje kaznivega dejanja napada na informacijski sistem je potrebno razumevanje pojmov informacijski sistem, podatki, neupravičen vstop v informacijski sistem, vdor v informacijski sistem in neupravičeno prestrezanje podatkov.
Ključne besede: Kibernetski kriminal, Konvencija o kibernetski kriminaliteti, Direktiva 2013/40/EU, informacijski sistem, podatki, prestrezanje podatkov, neupravičen vstop v informacijski sistem, vdor v informacijski sistem
Objavljeno: 16.10.2018; Ogledov: 208; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (463,90 KB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici