SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 508
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Fiskalno pravilo in javnofinančna stabilnost
Špela Strašek, 2019, magistrsko delo/naloga

Opis: V zadnjem desetletju je zaznati rastoči interes med teoretiki in praktiki o problemu finančne stabilnosti in fiskalnih pravil. Globalna finančna kriza in evrska kriza sta razkrili ranljivost in krhkost javnih financ in nediscipline fiskalne politike. V magistrski nalogi smo se osredotočili na vlogo fiskalnih pravil pri doseganju fiskalne stabilnosti. V prvem delu magistrske naloge smo proučevali funkcije, značilnosti in različne oblike fiskalnih pravil. V drugem delu pa smo po proučitvi trendov v svetu in Evropski uniji razpravljali o vnosu fiskalnega pravila v Ustavo Republike Slovenije ter o sprejemu Zakona o fiskalnem pravilu. Ugotovili smo, da so fiskalna pravila zagotovila bolj zdrave javne finance. Proračunski primanjkljaj v evroobmočju je padel od 6% v bruto domačem proizvodu v letu 2010, na pod 1% v 2018, dosti nižje kot ZDA/Japonska. Prihodnost fiskalnega upravljanja v Evropski uniji vidimo v iskanju pravega ravnotežja med Evropsko unijo in nacionalnimi nivoji, in med pravili, institucijami ter tržno disciplino. V pogledu vloge fiskalnega sveta pa menimo, da je potrebno doseči večje zaveze in uvesti eventualne sankcije za vlade, ki pravil ne spoštujejo, sicer bodo fiskalni sveti samo papirnati tiger.
Ključne besede: fiskalno pravilo, fiskalni svet, fiskalni deficit, stabilnost javnih financ, strukturni saldo, Zakon o fiskalnem pravilu
Objavljeno: 09.04.2019; Ogledov: 43; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (1,38 MB)

2.
Položaj ločitvenih in izločitvenih upnikov kot stvarnopravnih upravičencev v postopku osebnega stečaja
Neža Peternelj, 2019, magistrsko delo/naloga

Opis: Namen magistrskega dela je prikazati položaj upnikov in način uveljavljanja njihovih zahtevkov v postopku osebnega stečaja. Kot izhaja že iz naslova magistrskega dela »Položaj ločitvenih in izločitvenih upnikov kot stvarnopravnih upravičencev v postopku osebnega stečaja«, sem se pri pisanju osredotočila na ločitvene in izločitvene upnike, ki jih obravnavamo kot stvarnopravne upravičence. Začetek postopka osebnega stečaja ne vpliva na ločitveno in izločitveno pravico, niti na terjatev, zavarovano z ločitveno pravico. Zakon določa le posebna pravila za njihovo uveljavljanje v stečajnih postopkih. Ločitveni upniki so upniki, ki imajo do stečajnega dolžnika zavarovane terjatve (največkrat gre za zastavno pravico) in so upravičeni do prednostnega poplačila njihovih terjatev iz premoženja, na katerem imajo ločitveno pravico. Ločitveni upniki se v primerjavi z navadnimi upniki poplačajo iz posebne razdelitvene mase. Njihov prednostni položaj je upravičen z dejstvom, da so si že predhodno na določenem premoženju stečajnega dolžnika izposlovali prednostno poplačilno upravičenje. Izločitveni upniki se ne poplačajo iz stečajne mase stečajnega dolžnika, kot to velja za ločitvene upnike. Namen prijave izločitvene pravice v vseh stečajnih postopkih je v tem, da se stečajnega upravitelja obvesti, da določena stvar ne pripada stečajnemu dolžniku in kot taka ne more biti predmet stečajne mase. Pravica izločitvenega upnika tako ni pravica do prednostnega poplačila, kot to velja za ločitvene upnike, temveč lahko izločitveni upnik na podlagi nje zahteva, da se mu izroči določeno premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. Za postopek osebnega stečaja se uporablja večina določb, ki urejajo postopek stečaja nad pravno osebo. Ker pa stečajni dolžnik po koncu postopka osebnega stečaja, za razliko od stečajnega dolžnika v postopku stečaja nad pravno osebo, obstaja še naprej, vseeno terja posebno ureditev. Posebni del zakona vsebuje nekatere posebne določbe, ki se uporabljajo v postopku osebnega stečaja, hkrati pa uporabo nekaterih določb stečajnega postopka nad pravno osebo izrecno izključuje. V magistrskem delu sem se osredotočila na ta posebna pravila, ki so specifična ravno zaradi omenjene temeljne razlike.
Ključne besede: stečajni postopek, osebni stečaj, ločitveni upnik, ločitvena pravica, izločitveni upnik, izločitvena pravica, terjatev, stečajna masa, zastavna pravica
Objavljeno: 09.04.2019; Ogledov: 38; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (700,76 KB)

3.
Pravna ureditev izrednega sklepa delniške družbe v slovenskem in nemškem pravu
Jan Ketiš, 2019, magistrsko delo/naloga

Opis: Izredni sklep delniške družba je urejen v slovenskem Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) in nemškem delniškem zakonu Aktiengesetz (AktG). ZGD-1 predstavlja temelj korporacijsko pravnega področja in v celoti ureja delniško družbo in izredni sklep delniške družbe. Izrednemu sklepu je v osnovi namenjen le 313. člen zakona, ki določa postopek sprejemanja izrednega sklepa. Dodatne zahteve, vezane na izredni sklep, ZGD-1 ureja posebej pri vsakem primeru, kjer zahteva izredni sklep. Enako nemški AktG namenja izrednemu sklepu en člen, 138. člen, posebne pogoje pa določa pri vsakem posameznem primeru. Statusna preoblikovanja nemški zakonodajalec ne ureja v AktG, ampak v zakonu o preoblikovanjih Umwandlungsgesetz (UmwG), ki ga je treba upoštevati glede izrednega sklepa pri pripojitvi in delitvi delniške družbe, če ima družba več razredov delnic. Izredni sklep, za razliko od skupščinskega sklepa, ni sklep, s katerim se sprejemajo odločitve v delniški družbi. Tako slovenski kot nemški zakonodajalec izredni sklep zahtevata k določenim najpomembnejšim odločitvam v delniški družbi. Za razliko od skupščinskega sklepa, o izrednem sklepu nimajo pravice glasovati vsi delničarji, ampak le določeni. Praviloma imetniki delnic določenega razreda, je pa potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej ugotoviti, kdo ima pravico glasovati o izrednem sklepu. Ker nimajo pravice glasovati vsi delničarji, je glasovanje o izrednem sklepu vedno ločeno glasovanje, ki se lahko izvede na sami skupščini delniške družbe ali na ločenem zasedanju, kjer imajo pravico biti prisotni le delničarji, ki imajo pravico glasovati o konkretnem izrednem sklepu. Brez izrednega sklepa je skupščinski sklep ali odločitev poslovodstva neveljavna. Glede večine, potrebne za sprejetje izrednega sklepa, oba zakonodajalca napotujeta na smiselno uporabo določb o skupščinskih sklepih, po katerih se zahteva navadna večina oddanih glasov. Vendar pri posameznih primerih ZGD-1 in AktG zahtevata praviloma tričetrtinsko večino zastopanega kapitala. Pri ustvarjanju celotnega ZGD-1 se je slovenski zakonodajalec zgledoval po nemški korporacijsko pravni ureditvi, vsled česar je tudi področje izrednega sklepa urejeno v bistvenem delu popolnoma enako. Manjše razlike se pojavljajo le pri posameznih primerih, ko zakon zahteva izredni sklep.
Ključne besede: ZGD-1, AktG, delniška družba, izredni sklep, ločeno glasovanje, ločeno zasedanje.
Objavljeno: 25.03.2019; Ogledov: 29; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (676,41 KB)

4.
Pravne ureditve nekrivdnih odškodninskih shem v tujih zdravstvenih sistemih
Matic Kocjančič, 2019, magistrsko delo/naloga

Opis: Magistrsko delo predstavlja pravno analizo nekrivdnih odškodninskih shem v tujih zdravstvenih sistemih, natančneje pravnih sistemih skandinavskih držav (Švedska, Danska in Norveška) in Nove Zelandije. Jedro naloge izhaja iz teze, da je potrebna reforma slovenskega zdravstvenega sistema in z njim povezanega sistema odškodovanja za škodo nastalo zaradi zdravstvenih napak. Prav zato so v nalogi preučene možnosti drugih oblik odškodovanja, in sicer po modelu nekrivdnih odškodninskih shem iz skandinavskih držav. Ta model predstavlja noviteto na področju odškodovanja, saj vzpostavlja drugačen odškodninski režim, s katerim se odškoduje pacienta, četudi krivde zdravstvenega delavca ni mogoče ugotoviti. Z njim se lahko izognemo visokim postopkovnim stroškom, nezadovoljstvu v razmerju med zdravnikom in pacientom ter se osredotočimo na promocijo varnosti v zdravstvu. Kljub temu pa sistem ne prinaša zgolj prednosti, saj je deležen tudi določenih kritik, ki so povezane s krogom oškodovancev. Pojavlja se vprašanje glede izražanja resnične pravice in pomanjkanja učinka »strahu«, ki ga poznamo iz klasičnega pravdnega postopka. Vsled tega naloga na kratko v začetku predstavi izvirni »no fault« oziroma nekrivdni odškodninski sistem iz Nove Zelandije, potem pa se poglobi v tri področja, ki so potrebna za rešitev problema: materialne značilnosti nekrivdnih odškodninskih shem, postopkovno ureditev ter razpravo o kvalitetah in slabostih obravnavanega sistema.
Ključne besede: nekrivdne odškodninske sheme, nekrivdne, odškodninske, sheme, odškodninske sheme, tuji zdravstveni sistemi, tuje zdravstvo, zdravstveni sistemi, zdravstvena škoda, zdravstvena napaka, medicinska napaka, napaka v medicini, odškodovanje pacienta, škoda, pacientova škoda, napaka v zdravljenju, napaka pri zdravljenju, Nova Zelandija, skandinavski zdravstveni sistem, Švedsko zdravstvo, Dansko zdravstvo, Norveško zdravstvo, pacient, primerjalno pravna analiza zdravstvenih sistemov, primerjalno pravna, analiza zdravstvenih sistemov, uvedba nekrivdnih odškodninskih shem
Objavljeno: 25.03.2019; Ogledov: 29; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (653,23 KB)

5.
Pomen načela omejenega kroga stvarnih pravic za razumevanje stvarnopravnih razmerij
Ana Kac, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo z naslovom Pomen načela omejenega kroga stvarnih pravic za razumevanje stvarnopravnih razmerij zajema opredelitev načela numerus clausus stvarnih pravic in drugih stvarnih načel, ki so z njim tesno povezana. V našem pravnem redu so stvarne pravice izključujoče in nastanejo samo po volji zakona in ne po volji posameznih subjektov. Njihova tipska prisila bistveno pripomore k varnosti pravnega prometa. Pravice stvarnega prava so določene v 2. členu Stvarnopravnega zakonika , pravna teorija pa jih razvršča v dve kategoriji. V prvo kategorijo spada lastninska pravica, kot temeljna pravica stvarnega prava. V drugo kategorijo se uvrščajo vse druge stvarne pravice, ki so izvedene iz lastninske pravice in jih poimenujemo stvarne pravice na tuji stvari ali omejene stvarne pravice. Te pravice so zastavna pravica, služnosti, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica. Prav tako kot zakon določa omejeno število stvarnih pravic, pa je predpisana tudi njihova vsebina, ki je stranke prostovoljno ne morejo spreminjati. Bistvo magistrske naloge temelji na numerus clausus stvarnih pravic v širšem smislu, ki zajema kogentno določeno vsebino posameznih stvarnih pravic in pravni temelj nastanka, prenosa in prenehanja teh pravic. Najpomembnejša je lastninska pravica, saj se na podlagi 13. člena SPZ zakonska določila o lastninski pravici glede pridobitve, prenosa, varstva in njenega prenehanja, smiselno uporabljajo tudi za nastanek in prenos ostalih stvarnih pravic. Niso pa zakonska pravila za vse stvarne pravice določena v enakem obsegu in enako strogo, npr. pri služnosti in pravici stvarnega bremena se lahko njihova vsebina določi šele na podlagi konkretnega pravnega razmerja.
Ključne besede: stvarnopravna razmerja, stvarne pravice, načelo numerus clausus, nastanek, vsebina, prenehanje stvarnih pravic.
Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 157; Prenosov: 30
.pdf Celotno besedilo (907,36 KB)

6.
Varstvo osebnih podatkov delavca v luči Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkov
Uroš Bencak, 2019, magistrsko delo

Opis: Velik napredek informacijske tehnologije prinaša različne pasti na področju zasebnosti, na katere je potrebno biti pozoren in se na njih ustrezno odzivati. Zaradi tega je bila leta 2016 s strani Evropske unije sprejeta in objavljena Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki je pričela veljati 25. 5. 2018. Ljudje veliko časa preživijo na delovnem mestu, zato je varstvo podatkov na delovnem mestu pomembno. Za vsako obdelavo osebnih podatkov mora delodajalec imeti zakonito pravno podlago. Nova Uredba 2016/679 določa šest pravnih podlag, med katerimi velja privolitev za najbolj razširjeno. Vendar se zaradi specifičnosti delovnega razmerja, delodajalec le stežka sklicuje na privolitev in le-ta prihaja v poštev zgolj izjemoma. Delodajalci morajo imeti drugo pravno podlago, pri čemer pa so vedno dolžni upoštevati načelo sorazmernosti in obdelujejo samo podatke, ki so nujno potrebni. Uredba 2016/679 vsebuje preventivne ukrepe, ki naj pripomorejo k temu, da se zmanjšajo tveganja za kršitve varstva osebnih podatkov. Eden izmed ukrepov je ocena učinka v zvezi z varstvom osebnih podatkov, pri kateri morajo delodajalci že vnaprej prepoznati in oceniti tveganja. Delodajalci v praksi tega ne smejo razumeti kot neko dodatno obremenitev, ker je le-ta določena v njihovo korist, da se izognejo kršitvam in morebitnim kaznim. Velika novost je prav tako imenovanje pooblaščene osebe za varstvo podatkov. Njena funkcija je, da pomaga, svetuje, nadzoruje in skrbi za podjetje, da posluje v skladu z zakoni in predpisi s področja varstva osebnih podatkov. Kot smo ugotovili, pooblaščena oseba ni osebno odgovorna, da podjetje posluje v skladu z določbami o varstvu podatkov, ampak je dokazno breme na delodajalcu. Delodajalec ji mora zagotoviti ustrezna sredstva (čas, denar, prostore), da lahko nemoteno opravlja naloge. Uredba 2016/679 ni tipična uredba, ker državam članicam pušča širok prostor, ki ga morajo zapolniti z lastnimi rešitvami na področju varstva osebnih podatkov. Zaradi tega so imele države dve leti časa, da svojo zakonodajo prilagodijo evropskemu okvirju, vendar Slovenija tega do danes še ni storila. Značilnost uredb je, da se uporabljajo neposredno, kar pomeni, da se določbe Uredbe 2016/679 uporabljajo tudi pri nas, zato so jih podjetja dolžna upoštevati. V primerih, kjer so določbe Uredbe 2016/679 v nasprotju z ZVOP-1, to pomeni, da se v teh primerih ZVOP-1 ne sme uporabiti, ampak se uporabi navedena uredba. Glede določb, ki niso v nasprotju z Uredbo 2016/679, pa se ZVOP-1 do njegove razveljavitve in sprejetja ZVOP-2 še naprej uporablja. Navedeno ustvarja pravno negotovost, saj je potrebno v posameznem primeru konkretno primerjati oba pravna akta in v primeru kolizije uporabiti Uredbo 2016/679. To je še posebej težko v primerih, kjer nasprotja niso čisto jasna, in v primerih, ko so posamezne določbe Uredbe 2016/679 napisane na splošno. Do danes sta bila obravnavana dva osnutka Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2). V osnutkih je opaziti še veliko napak in nedoslednosti, določena področja so zgolj prepisana iz Uredbe 2016/679. Prva država, ki je posodobila svojo nacionalno zakonodajo, je bila Nemčija. To je storila v predpisanem roku, vendar zaradi pomanjkanja časa določenih področij ni uredila izčrpno. Upamo lahko, da bo Slovenija čimprej prilagodila svojo zakonodajo in da bo nov ZVOP-2 dovolj izčrpno urejal to področje, kot se za področje varstva osebnih podatkov tudi pričakuje.
Ključne besede: Osebni podatek, pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov, privolitev delavca, pooblaščena oseba za varstvo podatkov, ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov, kršitev varstva osebnih podatkov
Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 140; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (820,30 KB)

7.
Priposestvovanje služnosti v javno korist
Špela Podobnik, 2018, magistrsko delo

Opis: V Zakonu o urejanju prostora so predvidene tri oblike omejitve lastninske pravice na nepremični v javno korist, med drugim začasna ali trajna služnost v javno korist. Vsaka omejitev lastninske pravice je dopustna le pod pogoji določenimi v zakonu, in sicer v primeru zagotavljanja javne koristi ter pravici do nadomestila ali odškodnine lastnika s služnostjo obremenjene nepremičnine. Zakonsko določeni pogoji omogočajo ustavnopravno zagotovljeno varstvo zasebne lastnine določeno v 69. členu Ustave RS. Služnost v javno korist je uvedel Zakon o urejanju prostora, čeprav se je že desetletja pred sprejemom tega zakona predvidevala uporaba služnosti kot podlaga za gradnjo infrastrukturnih omrežij. Služnost v javno korist predstavlja posebno obliko služnosti, saj jo opredeljujeta dve specifični značilnosti: namen ustanovitve predstavlja uresničevanje javne koristi ter ustanovitev je nujno potrebna za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. S priposestvovanjem pridobljena služnost v javno korist je časovno neomejena pravica, saj je potrebna dokler se uporablja oziroma obratuje javna infrastruktura zaradi katere je bila služnost ustanovljena. Služnost v javno korist je samostojno sicer neprenosljiva pravica, vendar pa se ob zamenjavi operaterja javne infrastrukture prenese na novega operaterja, saj ni pomembna oseba služnostnega upravičenca, temveč funkcija ki jo ta opravlja. Ali lahko služnost v javno korist nastane s priposestvovanjem je vprašanje, glede katerega se v pravni teoriji in sodni praksi pojavljajo različna stališča. Prevladujoče in bolj prepričljivo je stališče, da sta lahko pravna temelja za ustanovitev služnosti le pravni posel in oblikovalna sodna odločba. Pridobitev služnosti v javno korist na temelju nepravega priposestvovanja namreč predstavlja neodplačen poseg v lastninsko pravico. Tak poseg pa ni skladen s pravili in načeli prisilne pridobitve služnosti, ki mora biti glede na ustavne določbe odplačen. Problematika pridobitve služnosti v javno korist na temelju priposestvovanja še ni dobila končnega epiloga, saj je Vrhovno sodišče RS ponovno izreklo, da ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, razlastitev, služnost, priposestvovanje, javna korist, nadomestilo, prenosljivost
Objavljeno: 22.01.2019; Ogledov: 113; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (771,72 KB)

8.
Pravica do čistega zraka kot temeljna človekova pravica
Taja Požru, 2018, magistrsko delo/naloga

Opis: Podnebne spremembe in onesnaženje zraka bodisi neposredno ali posredno vplivajo na uživanje človekovih pravic, vključno s pravico do najvišje dosegljivih zdravstvenih standardov. Svet Organizacije združenih narodov za človekove pravice je nevarnosti onesnaženja zraka in podnebnih sprememb na kakovost življenja priznal in začel aktivno izvajati podnebne ukrepe. Resolucija št. 29/15 priznava, da podnebne spremembe vplivajo na širok spekter človekovih pravic in poziva k posebnemu poudarku vpliva, ki ga ima degradacija okolja na pravico do zdravja. Kot odgovor na Resolucijo in korak proti učinkovitim ukrepom je sprejetje Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (poznane tudi kot Pariški sporazum) kot prvega univerzalnega in pravno zavezujočega globalnega sporazuma o podnebnih spremembah. V Preambuli Pariškega sporazuma je zaveza držav podpisnic, da bodo aktivno ukrepale pri reševanju podnebnih sprememb, spoštovale, spodbujale in upoštevale njihove obveznosti glede človekovih pravic, pravice do zdravja, pravic avtohtonih prebivalcev, lokalnih skupnosti, migrantov, otrok, invalidov in ljudi v občutljivih razmerah ter pravice do razvoja ter enakosti spolov, krepitve vloge žensk in medgeneracijski kapital. Tudi Evropska Unija, kot podpisnica sporazuma izvaja aktivno politiko k reševanju tovrstne problematike, tako s sprejemanjem pravnih aktov, najpomembnejše je sprejetje Direktive 2008/50/ES o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo in njeno izvajanje, kot v izvajanju postopkov proti državam članicam za kršitev obveznosti iz Direktive. Namen magistrske naloge je oceniti ali trenutna ureditev pravice do čistega zraka, ki se uresničuje v sklopu 72. člena Ustave Republike Slovenije in določa pravico do zdravega življenjskega okolja, zadostuje k ustreznemu pravnemu varstvu ali bi bilo smiselno pravico do čistega zraka povzdigniti v samostojno človekovo pravico in s tem napraviti odmik od sistema, ki je antropocentrično naravnan. Rezultati študije so pokazali, da tako Evropska Unija kot slovenski pravni sistem ponuja določeno mero sodnega varstva pravice znotraj individualnih in kolektivnih sporov, ki pa je zaradi abstraktnosti pomanjkljiva. Dikcije zakonov, ki urejajo tovrstno problematiko velikokrat uporabljajo splošne pravne standarde, ki napotujejo na konkretizacijo v sodnih sporih. Zaradi neugodnega položaja tožnikov, saj se največkrat znajdejo v postopkih zoper nasprotne stranke, ki so zaradi sredstev, s katerimi razpolagajo v očitnem nesorazmerju moči, se spori zaradi tveganosti niti ne začnejo. Posledično je sodna praksa pri konkretiziranju pravnih standardov skopa in ne ponuja širok nabor rešitev. Dolgotrajnost postopkov in tveganje o plačilu stroškov so glavni razlogi ne samo, da se spor pred rednimi sodišči sploh ne začne, ampak tudi, da se razprava o pravici ne nadaljuje pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem, ki imata poleg zakonodajalca bistveno vlogo pri kreiranju prava.
Ključne besede: podnebne spremembe, onesnaževanje, človekove pravice, svoboščine notranjega trga, imisije, zdravo življenjsko okolje, pariški sporazum.
Objavljeno: 07.01.2019; Ogledov: 290; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

9.
Oblikovanje tožbenih zahtevkov v individualnih delovnih sporih
Nastja Leskovar, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je obravnavana tema oblikovanje tožbenih zahtevkov v delovnopravnem področju. Sistematično je zajeta delovnopravna zakonodaja, predvsem uporaba Zakona o delovnih razmerjih ob subsidiarni uporabi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter Zakona o pravdnem postopku. Vsebina magistrske naloge v celoti opredeljuje individualne delovne spore ter kolektivno tožbo. Predvsem se nanaša na oblikovanje tožbenih zahtevkov, ki so tako v praksi kot v teoriji jedro same tožbe ter opredeljuje različne možnosti delavca v predsodnem in sodnem postopku. S pomočjo sodne prakse različno stopenjskih sodišč, nacionalne zakonodaje ter raznih strokovnih člankov in knjig se spoznamo s primerno oblikovanimi tožbenimi zahtevki postavljenimi s strani pooblaščenca tožnika in navsezadnje z samim delovanjem slovenskega sodstva. S predmetnim magistrskim delom je prikazano celovito varstvo tožnika, ki zajema krajšo predstavitev dejanskega stanja, ki se nadaljuje z predstavijo različnih možnosti, ki jih ima delavec v predsodnem postopku ter zaključi z vložitvijo tožbe na pristojno delovno sodišče. Nadaljnje je kot novost predstavljen tudi Zakon o kolektivnih tožbah, za katerega lahko predvidevam, da bo na delovnopravno področje vpeljal veliko sprememb in novitet, vendar sodna praksa na to temo še ne obstaja. V magistrskem delu sem preučila zakonsko ureditev oblikovanja tožbenih zahtevkov v individualnih delovnih sporih ter med souporabo sodne prakse izpostavila najpomembnejša zakonska določila in ustrezno uporabo zakonskih predpisov.
Ključne besede: delovno pravo, delovno sodišče, delovno razmerje, pogodba o zaposlitvi, terjatev, tožba, tožbeni zahtevek, dokazno breme
Objavljeno: 21.12.2018; Ogledov: 237; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (1,45 MB)

10.
Neposredna tožba zoper državo članico zaradi kršitve obveznosti postavitve vprašanja v predhodno odločanje nacionalnih sodišč zadnje stopnje
Miha Satler, 2018, magistrsko delo

Opis: V svoji magistrski nalogi se ukvarjam s postopkom predhodnega odločanja po 267. členu PDEU in neposredno tožbo Evropske komisije proti državi članici zaradi neizpolnitve obveznosti njenega sodišča iz 267. člena PDEU na podlagi 258. člena PDEU. Na začetku obravnavam temeljne značilnosti predhodnega odločanja in izpostavim izjeme od obveznosti predložitve vprašanja v predhodno odločanje. Poseben poudarek dajem posledicam nespoštovanja obveznosti predložitve ali napačne odločitve nacionalnega sodišča. Najprej opisujem prvo, bolj pogosto uporabljeno sankcijo, in sicer možnost odškodninske tožbe stranke proti državi članici, katere sodišče ni izpolnilo svoje predložitvene obveznosti. Nato se lotim podrobne analize možnosti Evropske komisije, da proti državi članici sodišča zaradi omenjene kršitve vloži tožbo na podlagi 258. člena PDEU. V zadnjem delu obravnavam neposredno tožbo Evropske komisije v luči zadeve Komisija proti Franciji (C-416/17), v kateri je po več kot šestdeset letih prišlo do spremembe načina delovanja Evropske komisije, ki je ravno v tej zadevi prvič vložila tožbo proti državi članici zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi 258. člena PDEU, zaradi kršitve 267. člena PDEU, ki določa obveznost postavitve vprašanja v predhodno odločanje. Sama sodba Sodišča EU na prvi pogled izgleda precej tehnična, vendar pa v sebi skriva revolucionaren razvoj sodstva EU. S svojo odločitvijo je Sodišče EU poslalo močno sporočilo nacionalnim sodiščem zadnje stopnje (denimo vrhovnim sodiščem). S tem dopolnjuje svojo odločitev v zadevi Ferreira da Silva (C-160/14), ko je prvič razglasilo kršitev CILFIT doktrine acte claire. Tako lahko rečemo, da je CILFIT »nabrusil zobe, Sodišče pa je pripravljeno z njimi gristi.« V prihodnje bo zelo zanimivo opazovati nadaljnji razvoj odnosov in gradnjo zaupanja med najvišjimi sodišči držav članic in Sodiščem EU po tej prelomni odločitvi Evropske komisije. Končno odločitev za vložitev takšne tožbe bo še zmeraj na plečih Evropske komisije in posledično odvisna od njene (politične) volje. Zanimivo bo spremljati, glede katerih kršitev nacionalnih sodišč in še posebej proti katerim državam članicam, se bo Evropska komisija odločala za vlaganje tožb.
Ključne besede: Predhodno odločanje, dolžnost postaviti vprašanje v predhodno odločanje, doktrina acte clair, kršitev EKČP, tožba Evropske komisije proti državi članici
Objavljeno: 21.12.2018; Ogledov: 172; Prenosov: 26
.pdf Celotno besedilo (1,00 MB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici