SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 371
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Dokazni postopek, primerjalnopravna ureditev kazenskega postopka Združenih držav Amerike in Republike Slovenije
Maja Šeruga, 2017, magistrsko delo

Opis: Dokazni postopek kot ena izmed faz kazenskega postopka je njegov pomemben del, saj so predstavljeni dokazi oziroma dokazna sredstva podlaga za kasnejšo odločitev v konkretni kazenski zadevi. Gre za psihološki proces, ki se giblje med določenimi stopnjami verjetnosti ter katerega namen je dognanje resnice. Resnico o obstoju pomembnega dejstva pa lahko pridobimo iz dokaznih sredstev. Namen dokaznega postopka je ugotovitev pravno pomembnih dejstev za zakonito sodbo. V kontinentalnih pravnih redih velja sodnik kot aktivni in pasivni subjekt postopka, kjer priskrbuje dokaze po uradni dolžnosti, medtem ko v anglo-ameriških sistemih te pristojnosti zbiranja dokazov ne poznajo. Preko zagovora in zaslišanja obdolženca, prič, izvedencev in listin pridemo do ugotovitve obstoja dejstev, ki kasneje služijo kot podlaga za odločitev sodišča. Vendar vsak dokaz tudi ni zakonito pridobljen, moramo se zavedati dejstva, da če sodišče želi priti do zakonite odločbe, jo mora pridobiti na podlagi zakonito pridobljenih dokazov. Torej nezakoniti dokazi ne smejo biti podlaga za odločanje o kazenski odgovornosti obdolženca. Ti nezakoniti dokazi so predmet ekskluzije ali izločitve dokaza iz kazenskega postopka, saj sodišče ne sme uporabiti zoper obdolženca neustavno ali nezakonito pridobljenih dokazov. Vendar vsako pravilo pozna določene izjeme, ki jih je razvila predvsem ameriška sodna praksa in jih kontinentalni pravni sistemi ne poznajo. Kadar pa do ekskluzije dokazov ne pride pravočasno, obstaja določena nevarnost psihološke okužbe sodišča z nezakonitimi dokazi in nevarnost odločanja o zadevi na podlagi teh nedovoljenih dokazov. Zato bo v nalogi predstavljen slovenski sistem, kot predstavnik kontinentalne skupine sistemov, in ameriški sistem, na podlagi teh dveh bodo podane razlike med enim in drugim. Čeprav v obeh sistemih prihaja do sodbe, še ne pomeni, da je sam potek postopka, kako je prišlo do te odločitve, enak v obeh sistemih.
Ključne besede: dokazni postopek, ekskluzija dokazov, nezakoniti dokazi, psihološka okužba, doktrina sadežev zastrupljenega drevesa, sodnik, Združene države Amerike, porota, argumentacija sodbe.
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 75; Prenosov: 9
.pdf Polno besedilo (1,34 MB)

2.
Analiza sklenitev in razvez mešanih zakonskih zvez
Urška Glažar Novak, 2017, magistrsko delo

Opis: Institut zakonske zveze je eden temeljnih pojmov znotraj družinskega prava. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) zakonsko zvezo definira, kot z zakonom urejeno življenjsko skupnost moža in žene. Kadar sklepajo zakonsko zvezo v Republiki Sloveniji (RS) slovenski državljani, morajo biti za veljavno sklenitev zakonske zveze izpolnjeni pogoji in predpostavke, ki jih navaja ZZZDR. V primerih, ko sklepajo zakonsko zvezo slovenski državljani in tujci, torej v primeru mešanih zakonskih zvez, pa moramo uporabiti pravila mednarodnega prava. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) določa, da se pogoji za sklenitev zakonske zveze za vsako osebo presojajo po pravu države, katere državljan je ta oseba ob sklenitvi zakonske zveze, medtem ko se za obliko zakonske zveze uporablja pravo kraja, kjer se zakonska zveza sklepa. Glede oblike sklenitve zakonske zveze, ki je sklenjena v RS se uporabijo pravila ZZZDR in Pravilnika o sklepanju zakonske zveze. Zakonska zveza lahko preneha na enega izmed naslednjih načinov: z razvezo, z razveljavitvijo, s smrtjo enega od zakoncev in z razglasitvijo pogrešane osebe za mrtvo. ZZZDR loči dve vrsti razveze: sporazumno razvezo in razvezo s tožbo. Bolj zapletena od ureditve razveze dveh slovenskih državljanov, je ureditev razveze zakonske zveze z mednarodnim elementom, saj se tukaj postavita vprašanji pristojnega sodišča in relevantnega prava, ki naj se v danem primeru uporabi. Vzpostavitev notranjega trga in pristop RS k Evropski uniji (EU), sta vsekakor povzročila tudi porast civilnih pravnih razmerij, ki zadevajo pravo več držav članic EU, zato je bilo tudi na področju zakonskega prava sprejetih več uredb, ki naj bi poenotile in poenostavile postopke, kadar sta zakonca državljana različnih držav EU. Te uredbe so: Uredba BU II bis, Uredba Rim III, Uredba o preživninah in Uredba Rim IV. V obdobju med leti 2010-2015 je bilo število vseh sklenjenih zakonskih zvez v RS, torej mešanih zakonskih zvez in zakonskih zvez, ki so jih med seboj sklenili slovenski državljani, okoli 6000 na leto. Iz podatkov sklepamo, da je število sklenjenih zakonskih zvez na letni ravni dokaj konstantno. Če pa pogledamo sklenjene mešane zakonske zveze, ugotovimo, da njihovo število od leta 2011 nekoliko pada. Pričakovano je, da se bo to število zaradi begunskega vala v Evropo iz leta 2015, v prihodnjih letih spet nekoliko povečalo. Največ zakonskih zvez so slovenski državljani v obdobju med leti 2010-2015 sklenili z državljani Bosne in Hercegovine. Starostno obdobje, v katerem so največ sklepali zakonske zveze, je med 15. in 24. letom. Pri analizi razvez zakonskih zvez ugotovimo, da v obdobju od leta 2010-2015 njihovo število narašča in pada v enoletnih intervalih, vendar je vseskozi okoli 2400 razvez na leto. Število razvez mešanih zakonskih zvez je v zajetem petletnem obdobju praktično vseskozi naraščalo, razen v letu 2013 je zaznati nekolikšen upad. Skupno gledano, je največ razvez mešanih zakonskih zvez med slovenskimi državljani in državljani Bosne in Hercegovine, sledijo razveze z državljani Hrvaške in Srbije. V zajetem obdobju med leti 2010-2015 je do najmanj razvez mešanih zakonskih zvez prišlo v 1. letu trajanja zakonske zveze, največ razvez mešanih zakonskih zvez pa se je zgodilo po 10. letih trajanja zakonske zveze. Glede skupnih otrok lahko povzamemo, da sta se največkrat razvezala zakonca brez otrok, najmanj pa je razvez, kjer so se v zakonu rodili 3 otroci ali več.
Ključne besede: mešana zakonska zveza, sklenitev zakonske zveze, razveza zakonske zveze, ZMZPP, Uredba BU II bis, Uredba Rim III, Uredba Rim IV, statistika
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 88; Prenosov: 14
.pdf Polno besedilo (1,11 MB)

3.
Objektivne meje pravnomočnosti
Aleša Hartman, 2017, magistrsko delo

Opis: Temeljni cilj vsakega civilnega pravdnega postopka je izdaja pravilne sodne odločbe, s katero se avtoritativno in dokončno uredijo sporna pravna razmerja med strankami tako, da se strankam zagotovi pravno varstvo ogroženih ali kršenih pravic. Posledično se s tem vzpostavi tudi pravni red v družbi. Institut pravnomočnosti omogoča, da postane sodna odločba v določenem trenutku nespremenljiva in zavezujoča. Ker pa pravnomočnost ne velja neomejeno, omejena je namreč z mejami, se pri tem postavljajo vprašanja, kateri deli sodne odločbe postanejo pravnomočni (objektivne meje pravnomočnosti), na koga pravnomočna sodna odločba učinkuje (subjektivne meje pravnomočnosti) in na kateri trenutek se pravnomočnost nanaša (časovne meje pravnomočnosti). V prvem delu magistrskega dela je predstavljen institut pravnomočnosti in njegov pomen za civilni pravdni postopek ter celoten pravni red. Drugi del je namenjen osrednji temi magistrskega dela, predstavitvi instituta objektivnih mej pravnomočnosti. Prikazani so osrednji problemi, s katerimi se pri določanju obsega pravnomočnosti in identitete tožbenega zahtevka srečujeta civilna procesna teorija in praksa. V zadnjem delu magistrskega dela je prikazana primerjalnopravna ureditev instituta objektivnih mej pravnomočnosti, natančneje pravna ureditev v Republiki Hrvaški. Raziskane so podobnosti in morebitne razlike tematike navedenega instituta v obeh pravnih redih. V zaključku magistrskega dela so podani sklepi.
Ključne besede: pravnomočnost, objektivne meje, obseg pravnomočnosti, identiteta tožbenega zahtevka.
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 61; Prenosov: 7
.pdf Polno besedilo (721,53 KB)

4.
Problematika pretrganja vzročne zveze v odškodninskem pravu
Urška Kapun, 2017, magistrsko delo

Opis: Vzročna zveza je element krivdne in objektivne odškodninske obveznosti. Je vez med protipravnim dejanjem in škodo, čeprav zakon tega posebej ne poudarja in je ne definira. Kadar govorimo o pretrganju vzročne zveze, moramo najprej razjasniti, kdaj je vzročna zveza podana oziroma ni podana. Pri tem si pomagamo s teorijami o vzročni zvezi. Poznamo več teorij, ki se razlikujejo tako glede na zgodovinska obdobja kot glede na avtorje, lahko imajo celo isto bistvo, vendar različno poimenovanje. V praksi sta splošno sprejeti teorija adekvatnosti in teorija o pravno relevantni vzročnosti ali »ratio legis« vzročnosti. Od teorij vzročne zveze, ki se pojavljajo, je odvisno, ali vzročna zveza je ali ni podana. Zaradi raznolikosti primerov se to vprašanje rešuje od primera do primera. V praksi se pojavljajo primeri, ko vzročna zveza sicer je podana, vendar pa odškodninska obveznost ni, ker so se pojavile okoliščine, ki pretrgajo vzročno zvezo. Zakon teh primerov ne našteva taksativno, ampak se presojajo od primera do primera. Te okoliščine so naključja, ko oseba izpolni svoje dolžnostno ravnanje v tolikšni meri, kot ji to narekujejo objektivne okoliščine in kot ji omogočajo individualne lastnosti, pa vseeno nastane prepovedana posledica. Sodna praksa in teorija sta določili, da so lahko naključja neki novi, neodvisni vzroki, ravnanja nekoga tretjega, zdravniške napake ali celo oškodovanca samega. V tem primeru vzročna zveza v naravnem pomenu seveda še obstaja. V pravnem smislu pa je bila vzročna zveza pretrgana in ni več podana kot element odškodninske obveznosti. Spet drugače moramo gledati na morebiten prispevek k škodi, ki jo je povzročil zdravstveni delavec, če pride do zdravniške napake, v primeru zdravljenja poškodbe, ki jo je povzročil nekdo drug, ker moramo zdravstveno napako ločiti od zdravniških komplikacij (zapletov) in primera nesreče (v zvezi z zdravljenjem). V primeru objektivne odškodninske obveznosti vzročne zveze ni treba dokazovati. Posebej je zakonsko urejeno, da je v primeru obveznega cepljenja država objektivno odgovorna za morebitno smrt ali škodo na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij osebe, ki je bila cepljena.
Ključne besede: Odškodninsko pravo, vzročna zveza, pretrganje vzročne zveze, naključje, zdravniška napaka, cepljenje
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 68; Prenosov: 12
.pdf Polno besedilo (1,14 MB)

5.
PROBLEMATIKA NEPROFITNIH NAJEMNIN V DENACIONALIZIRANIH STANOVANJIH
Alen Kurtiš, 2017, magistrsko delo

Opis: Avtor se v magistrskem delu ukvarja s problematiko neprofitnih najemnin v denacionaliziranih stanovanjih. Gre za področje Stanovanjskega prava, ki je neadekvatno urejeno že vse od osamosvojitve Republike Slovenije (v nadaljevanju RS). Stanovanjska pravica je bila pravica do družbenega stanovanja , ki je državljanom zagotavljala stalno uporabo stanovanja za njihove osebne potrebe in potrebe njegove družine. Imetniki stanovanjske pravice so v stanovanjih lahko bivali nedoločen čas in za neprofitno najemnino. S prehodom iz socialističnega v demokratični režim je svojo reformo doživela tudi Stanovanjska zakonodaja, v kateri se je uveljavila ustavno zavarovana pravica do zasebne lastnine. Posledično je prišlo do ukinitve stanovanjske pravice. Položaj bivših imetnikov stanovanjske pravice se je rezultiral v zakonsko določeni obveznosti prvotnih lastnikov, skleniti najemno razmerje z bivšim imetnikom stanovanjske pravice za nedoločen čas in neprofitno najemnino. Bivši imetniki so pridobili upravičenje do neprofitnega stanovanja po samem zakonu (ex lege), ne da bi se preverjalo njihovo gmotno stanje in upravičenost do neprofitne najemnine. Do nje so bili najemniki upravičeni kot bivši imetniki stanovanjske pravice. S tovrstno ureditvijo Stanovanjskega zakona je Vlada RS posegla v upravičenja tako prvotnih lastnikov kot bivših imetnikov stanovanjske pravice. Bivši imetniki stanovanjske pravice, ki so v prejšnjem režimu, ki je temeljil na družbeni lastnini, mislili, da so stanovanja v katerih bivajo praktično njihova, so bili ob prehodu na demokratičen režim, ki jih je postavil v položaj najemnikov, močno oškodovani, saj njihov položaj najemnikov ni bil primerljiv s položajem imetnikov stanovanjske pravice. Pravico so iskali tako v domačem kot mednarodnem pravnem redu. Med drugim tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). ESČP je na podlagi navedb obeh strank, tako pritožnikov kot vlade RS odločilo, da bivšim imetnikom stanovanjske pravice niso bile kršene pravice in da je bil poseg v njihove pravice sorazmeren s posegom v pravice prvotnih lastnikov, ki sta ga obe skupini morali trpeti kot neizogibne posledice odločitve zakonodajalca, da omogoči, da se po drugi svetovni vojni nacionalizirana stanovanja vrnejo v naravi. Prvotnim lastnikom je bilo potrebno povrniti vsa upravičenja, ki so mu bila odvzeta, to pa je terjalo omejitev pravic bivšim imetnikom stanovanjske pravice, ki so v teh stanovanjih bivali. Spremembe so se prav tako dogajale na domačem pravnem parketu, kjer je svojo vlogo odigralo Ustavno sodišče (v nadaljevanju USRS), ki je s svojo sodno prakso omejilo prenosljivost najemnega razmerja po neprofitnih pogojih. Prvotno se je stanovanjsko razmerje po smrti imetnika stanovanjske pravice preneslo na zakonca, zunajzakonskega partnerja ali ožjega družinskega člana. USRS je prenosljivost najemnega razmerja po neprofitnih pogojih omejilo zgolj na zakonca ali zunajzakonskega partnerja, z razlago, da je ključna razlika med položaji zakonca oz. zunajzakonskega partnerja in ožjimi družinskimi člani v kvaliteti in namenu skupnosti. Namen zakonske skupnosti je trajno skupno bivanje, tega elementa pa ni mogoče pripisati drugim sorodstvenim vezem. Želja in namen skupnega trajnega bivanja je praviloma le med zakonci, ne pa tudi med drugimi ožjimi družinskimi člani. Avtor v zadnjem delu raziskovalne naloge obravnava Resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025, ki v svoji agendi prihodnosti predlaga, da se omilitev položaja prvotnih lastnikov, ki so denacionalizacijski upravičenci, zagotovi z denarno izravnavo (doplačilom najemnine) v razliki med neprofitno in primerno tržno najemnino. Takšen način ureditve bi RS obvaroval pred morebitnimi posegi v upravičenja bivših imetnikov stanovanjske pravice ali prvotnih lastnikov, hkrati pa bi tovrstna rešitev predstavljala znatno manjšo obremenitev za proračun RS, kot če bi država najemnikom zagotovila druga primerna stanovanja.
Ključne besede: Stanovanjska pravica, imetnik stanovanjske pravice, bivši imetniki stanovanjske pravice, prvotni lastniki, denacionalizacijski upravičenci, kršitev človekovih pravic, prenosljivost stanovanjske pravice, ukinitev stanovanjske pravice, Resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025.
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 71; Prenosov: 8
.pdf Polno besedilo (1,20 MB)

6.
NOTRANJE REVIDIRANJE V UPRAVNIH ENOTAH
Tadeja Ivezič, 2016, magistrsko delo

Opis: Notranje revidiranje daje organizaciji zagotovilo, da so upravljanje, obvladovanje tveganj in notranje kontrole takšne, da bodo cilji organizacije doseženi. V razvitem svetu ima notranje revidiranje dolgo tradicijo. V Sloveniji se je notranja revizija začela uveljavljati veliko pozneje kot v razvitem svetu, saj se je komaj v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja začela pospešeno uvajati v gospodarstvu, deset let pozneje pa še v javnem sektorju. Ureditev notranjega revidiranja v Sloveniji sem primerjala z notranjim revidiranjem v javnem sektorju Hrvaške in Avstrije. Slovenija ima za izvajanje notranjega revidiranja v javnem sektorju sprejete ustrezne predpise, Vlada Republike Slovenije je sprejela strategijo razvoja notranjega nadzora v javnem sektorju. Kljub sprejetim ustreznim predpisom in veljavni strategiji ni zagotovljenih vseh ustreznih pogojev za delo, zato na področju notranjega revidiranja ni napredka. Za vse proračunske uporabnike je notranje revidiranje obvezno že od leta 2002, vendar menim, da v praksi ni ustrezno in zadostno zaživelo. Upravne enote imajo trenutno zagotovljeno notranje revidiranje pri Službi za notranjo revizijo Ministrstva za javno upravo, ki je opredeljena kot lastna notranjerevizijska služba. Pravne podlage za vključitev upravnih enot k tej službi ni, z njo tudi ni zagotovljena zadostnost notranjega revidiranja. Tako poslovodstvo upravnih enot ne dobi zagotovila, da so sistemi notranjih kontrol uspešni in učinkoviti, da bodo cilji upravnih enot doseženi, da bodo javna sredstva porabljena pravilno in smotrno. Ustanovitev skupne notranjerevizijske službe je ena od možnih rešitev za zagotovitev okrepljenega nadzora v upravnih enotah. Upravne enote lahko zagotavljajo notranje revidiranje z lastno notranjerevizijsko službo, s skupno notranjerevizijsko službo ali z najemom zunanjega izvajalca notranjega revidiranja. Z analiziranjem sem ugotavljala prednosti in slabosti vsake od oblik organiziranja notranjerevizijske službe.
Ključne besede: notranja revizija, javni sektor, proračunski uporabnik, upravna enota, skupna notranjerevizijska služba
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 47; Prenosov: 1
.pdf Polno besedilo (1,39 MB)

7.
Primerjava pogodbene in prisilne hipoteke v teoriji in praksi
Aleksander Kumer, 2017, magistrsko delo

Opis: Hipoteka v slovenskem pravnem redu predstavlja eno izmed najučinkovitejših zavarovanj odprtih terjatev. Omenjeni pravni red loči več vrst hipotek, katerih razlike se kažejo zlasti v ustanovitvi le-teh. Razlike se pojavijo tudi kasneje med morebitnim prenosom, uveljavitvijo ter izbrisom hipotek. V predmetnem magistrskem delu bom pobližje predstavil temeljne razlike med pogodbeno in prisilno hipoteko z naziranje pravne teorije ter sodne prakse. Ob razlikah bo podrobno predstavljen tudi izvršilni postopek na nepremičninah dolžnika, saj je smisel hipoteke ravno njena uveljavitev. V magistrskem delu bom obenem predstavil ugovore, ki jih lahko hipotekarni upniki pričakujejo pri uveljavitvi hipotek ter pričakovane posledice.
Ključne besede: hipoteka, terjate, ustanovitev hipotek, prisilna hipoteka, pogodbena hipoteka, hipotekarni upnik, magistrska dela
Objavljeno: 21.03.2017; Ogledov: 141; Prenosov: 44
.pdf Polno besedilo (616,37 KB)

8.
ODPIS DAVČNEGA DOLGA FIZIČNIM OSEBAM KOT UKREP SOCIALNE POLITIKE
Marko Horvat, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi je obravnavan institut odpisa neporavnanih davčnih obveznosti, kot ukrep socialne politike, pri čemer je izpostavljeno vprašanje smiselnosti ureditve instituta odpisa davčnega dolga v ločenih pravnih virih. Tradicionalno je institut odpisa neporavnanih davčnih obveznosti urejen v Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2), zakonodajalec pa je v preteklosti odpis davka uredil tudi v specialnih predpisih, kot vzporedno obliko instituta odpisa iz davčnega postopka. Odpis davka je lahko posledica objektivnih okoliščin, ob nastopu katerih ZDavP-2 predpisuje odpis davka, kot posledico prenehanja davčne obveznosti (npr. odpis zaradi neizterljivosti kot posledica smrti zavezanca ali prenehanja pravne osebe, zastaranja pravice do izterjave, odpis zaradi pravnomočnega zaključka insolventnega postopka ali pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, itd.). V navedenih primerih se odpis davka izvede po uradni dolžnosti, brez meritorne odločitve davčnega organa, za izvedbo odpisa pa zadostuje obstoj okoliščin, na katere ZDavP-2 navezuje prenehanje davčne obveznosti. Druga oblika odpisa neporavnanih davčnih obveznosti je odpis zaradi ogroženosti preživljanja. Gre za postopek, ki se opravi na zahtevo stranke, ki zaradi subjektivnih okoliščin (socialnega položaja, zdravstvenega stanja, elementarne nesreče, itd.) ni sposobna izpolniti svoje davčne obveznosti in poravnati odmerjenega oz. obračunanega davka. Odpis neporavnanih davčnih obveznosti zaradi ogroženosti preživljanja je odraz načela socialne države, ki se uresničuje skozi zavestno odpoved javnofinančnega prihodka države, v zameno za zmanjšanje socialne ogroženosti materialno depriviligiranih davčnih zavezancev, ki bi jim plačilo davka ogrozilo lastno preživljanje oz. preživljanje njihovih družinskih članov. Odpisa davka zaradi ogroženosti preživljanja za posamezne vrste davčnih obveznosti, kljub izpolnjevanju zakonskih pogojev za odpis davka, davčni organ ne more odobriti. V posameznih primerih je odpis davka urejen v specialnih predpisih, katerih namen je enkraten gospodarski ali socialni ukrep. Zadnji takšen primer je Zakon o pogojih za izvedbo ukrepa odpusta dolgov (ZPIUOD), ki je poleg odpusta civilnopravnih obveznosti predvidel tudi postopek odpusta neporavnanih davčnih obveznosti. Temeljni cilj predmetnega zakona naj bi bila takojšnja razbremenitev socialno najšibkejših v smislu odpusta neporavnanih civilnopravnih obveznosti (iz naslova rednih gospodinjskih stroškov, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in bančnih stroškov) ter odpisa javnopravnih terjatev iz naslova davčnih obveznosti. Ob natančnem pregledu t.i. skrajšanega postopka odpisa neporavnanih davčnih obveznosti zaradi ogroženosti preživljanja, ki ga je uvedel ZPIUOD je mogoče zaznati vrsto restrikcij in omejitev, ki odpis urejajo strožje kot obstoječa ureditev v okviru ZDavP-2 in so posledično privedle do neučinkovitosti izvedenega ukrepa v praksi. Odpis neporavnanih davčnih obveznosti (redna oblika odpisa kot tudi t.i. odpis po skrajšanem postopku) je v nalogi obdelan s pravno teoretičnega vidika, z vidika sodne prakse, primerjalno pa je prikazana ureditev instituta odpisa davčnega dolga v Republiki Hrvaški.
Ključne besede: odpis davka, delni odpis davka, odlog plačila davka, obročno plačilo davka, enkratni odpis ogroženost preživljanja, socialna ogroženost, davčni zavezanec, davek, davčni postopek, obrazec vloge, neizterljivost davka.
Objavljeno: 14.03.2017; Ogledov: 131; Prenosov: 13
.pdf Polno besedilo (2,47 MB)

9.
PRAVNI VIDIK PRISPEVKA ZA PROMOCIJO KMETIJSKIH IN ŽIVILSKIH PROIZVODOV
Darija Valančič, 2016, magistrsko delo

Opis: Promocijske aktivnost za kmetijske in živilske proizvode so, ob vedno večji ponudbi proizvodov potrebne, da se potrošniki seznanijo s ponudbo na trgu, še posebej na trgu kmetijskih in živilskih proizvodov, kjer je konkurenca med ponudniki izredno velika. Z namenom predstavljanja kakovostne domače, lokalne hrane je bil leta 2011 sprejet Zakon o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov (v nadaljevanju: ZPKŽP). V drugi polovici leta 2016 se predvideva začetek zbiranja prispevka za promocijo, ki bo še okrepil aktivnosti na področju promocije kmetijskih in živilskih proizvodov. Promocijske kampanje, ki promovirajo slovensko, lokalno, z dežele in domače in s tem napotujejo na ne kupovanje tujih oziroma uvoženih proizvodov lahko štejemo za oviro prostemu pretoku blaga, kar pa je v neskladju z eno od štirih temeljnih svoboščin notranjega trga. V magistrski nalogi proučujem pravne vidike prispevka za promocijo kmetijskih in živilskih proizvodov. Na začetku so predstavljene dosedanje aktivnosti promocije kmetijskih in živilskih proizvodov v Sloveniji. Sledi podrobnejša analiza ZPKŽP tako glede tega, kdo so zavezanci, na kakšen način bo prispevek obračunan in plačan, vodenje evidenc, nadzor in izterjava prispevka ter predvidene aktivnosti promocije skladno z določbami ZPKŽP. Sledi poglavji, v katerem so predstavljeni vsi, ki bodo vključeni v sistem promocije v trenutku, ko se bo pričelo zbirati prispevek za promocijo po ZPKŽP. V nadaljevanju je predstavljen sistem promocije v Avstriji, ki služi za primerjavo s sistemom, kot se predvideva v Sloveniji. Sledi še poglavje, v katerem analiziram promocijo na ravni EU s poudarkom na skladnosti s členoma 30 PDEU in 34 PDEU. Magistrsko nalogo zaključim s poglavjem, v katerem potrdim postavljene hipoteze.
Ključne besede: prispevek za promocijo, Zakon o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov, notranji trg EU, prost pretok blaga
Objavljeno: 14.03.2017; Ogledov: 148; Prenosov: 18
.pdf Polno besedilo (1,58 MB)

10.
Izpodbijanje pravnega posla v obliki notarskega zapisa
Jerneja Hernja, 2017, magistrsko delo

Opis: Notarski zapis je javna listina, če so zato izpolnjene predpostavke iz Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN). Kljub temu, da je notarski zapis javna listina, nima učinka pravnomočnosti. Na podlagi izrecnega soglasja dolžnika pridobi posebno naravo, in sicer postane neposredno izvršljiv. Terjatev mora biti določena in zapadla. Kadar je notarski zapis neposredno izvršljiv, ima podoben učinek izvršljivosti kot pravnomočna sodna odločba ali sodna poravnava. Za varstvo dolžnika v primeru neposredno izvršljivega notarskega zapisa je poskrbljeno z ugovori zoper sklep o izvršbi na podlagi 55. člena ZIZ (v nadaljevanju ZIZ) in s samostojno tožbo. Poudariti je treba, da ni veljaven ugovor zoper sklep o izvršbi, da je notarski zapis ničen, to je treba dokazati v pravdi. Prav tako je treba razlikovati med tožbo, v kateri se izpobija veljavnost pravnega posla, ki je sklenjen v obliki notarskega zapisa, in ugotovitveno tožbo. Z ugotovitveno tožbo lahko dolžnik izpodbija lastnost javne listine (pristnost, sestavo ali vsebino). Za pravne posle, za katere ZN v 46. in 47. členu ter drugi zakoni predpisujejo kot pogoj za veljavno sklenitev obliko notarskega zapisa, je posledica kršitve obličnosti ničnost. V izjemnih primerih so dopustna odstopanja in izjeme, vendar izpolnitev ničnega notarskega zapisa ne omogoča konvalidacije v veljavno sklenjen pravni posel. Glede na posebno naravo pravnega posla, sestavljenega v obliki notarskega zapisa, in pregledano sodno prakso je razvidno, da se poskusi izpodbijanja pravnih poslov, sklenjnenih v obliki notarskega zapisa, pojavljajo, vendar jih poskušajo v večini primerov izpodbiti na napačen način.
Ključne besede: notar, notarski zapis, javna listina, ničnost, izpodbojnost, izpodbijanje notarskega zapisa, neposredna izvršljivost notarskega zapisa, avstrijsko pravo
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 213; Prenosov: 36
.pdf Polno besedilo (4,60 MB)

Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici