| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 599
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Splošna načela kot vir prava EU in njihovi izbrani pravni učinki
Tamara Farazin, 2020, magistrsko delo

Opis: Pravni red predstavlja celoto pravnih pravil in pravnih načel, ki so akceptirana v določeni (državno) pravni skupnosti tudi v pravnih razmerjih, kjer se ta pravila in načela realizirajo. SEU je v poskusu učinkovitejšega izvrševanja posameznih pravic razvilo načela, ki pomenijo možnost za posameznika, da pred nacionalnim sodiščem uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje pravni red EU. Splošna pravna načela EU so prepoznana kot gradniki nezapisanega prava EU in predstavljajo pomembno mesto v pravnem sistemu EU. Spadajo v vrh hierarhije pravnih virov ter tako uživajo status primarnega prava EU. Kljub odsotnosti njihove podrobnejše definicije v Pogodbah so splošna pravna načela EU nepogrešljiva pri zakonodajnem oblikovanju aktov EU in pri zagotavljanju sodne kontrole. Omogočajo enotnost, skladnost in homogenost zakonodajnega sistema EU, ki vključuje sektorsko naravo Pogodb in zapolnjuje njihove vrzeli. Splošna pravna načela EU bi naj imela v skladu z mednarodno doktrino le razlagalno vrednost in ne bi bila sposobna nalagati pravic posameznikom. Običajno služijo za zaščito posameznikov pred javnimi organi in so abstraktna v smislu, da ne dajejo konkretnih pravil temveč usmerjajo v določeno smer. V skladu z ustaljeno sodno prakso SEU in pravom EU se je mogoče sklicevati na splošna pravna načela EU vertikalno nasproti državi. Vertikalno sklicevanje torej ne povzroča težav, medtem ko se nekoliko več nejasnosti pojavi pri horizontalnem neposrednem učinku splošnih pravnih načel EU. Vzpostavitev horizontalnega neposrednega učinka splošnih pravnih načel EU pomeni, da morajo posamezniki pri ugotavljanju združljivosti nacionalnih določb s pravom EU, upoštevati abstraktna in nenapisana splošna pravna načela EU. Iz dosedanje sodne prakse SEU izhaja, da lahko v horizontalnih neposrednih razmerjih učinkuje (le) splošno pravno načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti. Že tukaj se je potrebno navezati na nastalo »praznino« saj SEU ni podalo argumentacije ali je potrebno enak pomen (kot splošnemu pravnemu načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti) nameniti tudi drugim diskriminacijskim razlogom. Nadalje prav tako ni jasno ali lahko (vsa) splošna pravna načela EU delujejo zunaj meja dosledne razlage in ustvarjajo horizontalne neposredne učinke oziroma in/ali lahko imajo sama po sebi, ob odsotnosti kakršnekoli neposredno učinkovite podporne Pogodbe ali zakonodajne določbe, horizontalni neposredni učinek. V kolikor bi se splošnim pravnim načelom EU priznala takšna stopnja samostojnosti, da bi se bilo mogoče na njih sklicevati namesto oziroma neodvisno od veljavne zakonodaje, bi to povzročilo (veliko) zaskrbljenost glede pravne varnosti in glede delitve pristojnosti med EU in državami članicami.
Ključne besede: splošna pravna načela EU, učinek splošnih pravnih načel EU, horizontalni neposredni učinek, splošno pravno načelo prepovedi diskriminacije (na podlagi starosti).
Objavljeno: 21.10.2020; Ogledov: 27; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (866,76 KB)

2.
Kazenskopravne dileme samovozečih vozil
Laura Aleš, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo pisali o zapletenem vprašanju, kdo nosi kazensko odgovornost v primeru, da je v prometno nesrečo udeleženo samovozeče vozilo. Najprej smo analizirali kaj umetna inteligenca sploh je in nadaljevali z uporabo umetne inteligence v pravu in v samovozečih vozilih. Vsekakor bodo samovozeča vozila prinesla tako veliko prednosti kot tudi nekaj slabosti. Zagotovo bodo največje prednosti to, da samovozeče vozilo nikoli ne bo vozilo pod vplivom alkohola, drog, zdravil, nikoli ne bo utrujeno kot tudi ne zaspano za volanom. Mobilnost bomo lahko omogočili starostnikom, slepim, opitim, bolnim in otrokom. Dejstvo je, da ljudje povzročimo največ prometnih nesreč na cestah. Vsekakor pa ne smemo prezreti tudi to, da ima lahko vsak računalniški sistem napake, zato se bodo nesreče, kljub samovozečim vozilom še vedno zgodile. V slovenski kazenskopravni zakonodaji je lahko le človek storilec kaznivega dejanja. Izjema od tega pravila pa je, da lahko kazensko odgovarja tudi pravna oseba. Z natančno analizo smo analizirali, da po današnji kazenskopravni zakonodaji, umetne entitete kot sta umetna inteligenca in samovozeča vozila, ne morejo biti storilci kaznivega dejanja. Volja in zavedanje sta pomembna člena, da lahko osebi naložimo kazensko odgovornost. Menimo, da umetna inteligenca na trenutni stopnji še nima v oblasti svojih gibov, vedenja in ravnanj. Kazensko pravo ima ukoreninjen sistem kazenske odgovornosti in kdo je lahko storilec kaznivega dejanja. Storilec kaznivega dejanja mora tudi razumeti koncept družbenih pravil in odgovornosti. Slovensko kazensko pravo tudi nima ustreznih sankcij po katerih bi lahko robotom naložila kazenskopravno sankcijo. Roboti na trenutni stopnji zagotovo ne bi razumeli generalne in specialne prevencije. Dandanes lahko na slovenskih cestah že zasledimo 2. in 3. stopnje avtonomnih vozil. Zelo pomembno je, da se vozniki teh avtomobilov zavedajo, da so v primeru prometne nesreče še vedno oni kazensko odgovorni. Zato je zelo pomembno, da pozorno spremljajo vožnjo in prevzamejo nadzor nad vozilom. V prihodnosti se bodo zagotovo tudi na slovenskih cestah pojavila samovozeča vozila 5. stopnje, ki bodo vozila popolnoma neodvisno od človeka. Na tej stopnji je zaželeno, da prevzame proizvajalec avtomobila kazensko odgovornost v primeru prometnih nesreč.
Ključne besede: umetna inteligenca, umetna inteligenca in pravo, samovozeča vozila, kazenska odgovornost samovozečih vozil, vprašanje voljnosti umetne inteligence, kibernetski kriminal, hekerstvo
Objavljeno: 21.10.2020; Ogledov: 62; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (776,94 KB)

3.
Primerjalnopravna analiza modelov kazenskopravne ureditve spolnih deliktov
Maja Čuk, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu se osredotočam na modele kazenskopravno ureditve spolnih deliktov, ki se med seboj razlikujejo glede (ne)uporabe sile in oblike (ne)privolitve. Trend sprememb pravne ureditve spolnih deliktov evropskih držav gre v smer prehoda iz modela prisile v modele soglasja. Medtem ko je model prisile tradicionalno uveljavljen v večini evropskih držav, so modeli soglasja v evropskih zakonodajah na področju spolnega prava še relativno redki. Modelu prisile se očita pretirano nalaganje odgovornosti na žrtev, saj se od nje zahteva upiranje, prav tako pa naj ne bi zajel mnogih situacij v praksi, ko zoper žrtev ni uporabljena sila ali grožnja. Medtem ko je pri modelu prisile ključno, ali je bila uporabljena sila ali grožnja, pa je pri modelih soglasja ključna privolitev. Zakonski znak privolitve ali soglasja je eden izmed bolj kompleksnih vprašanj modelov soglasja. Države, ki so že uvedle modele soglasja, so k ureditvi privolitve pristopile različno. Ali gre za model veta (t. i. model ne pomeni ne) ali za model afirmativnega soglasja (t. i. model ja pomeni ja) je odvisno ob oblike privolitve. Pri modelu veta je kaznivo dejanje podano takrat, ko storilec ignorira prepoznavno zavrnitev, pri modelu afirmativnega soglasja pa, ko privolitve ni bila izražena. Za ureditev, ki temelji na modelu veta, sta se odločili Nemčija in Avstrija, ki inkriminirata spolna ravnanja, izvršena zoper voljo drugega. Za ureditev spolnih deliktov, ki temelji na modelu afirmativnega soglasja, pa so se med drugimi odločili Hrvaška, Švedska, Anglija in Wales, Belgija itd. Slovenska spolna kazenska ureditev pa še vedno temelji na modelu prisile.
Ključne besede: spolni delikti, posilstvo, model ja pomeni ja, model ne pomeni ne, model prisile, spolna avtonomija, privolitev.
Objavljeno: 12.10.2020; Ogledov: 36; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (666,75 KB)

4.
Preoblikovanje lastninske pravice v etažno lastnino
Klemen Fekonja, 2020, magistrsko delo

Opis: Povezovanje pravnih subjektov v pravna razmerja z določitvijo medsebojnih pravic in obveznosti v konkretiziranih družbenih razmerjih lahko tolmačimo kot eno izmed temeljnih funkcij prava. Funkcionalna ureditev konkretnega pravnega instituta daje (pravnim) subjektom upravičenja za učinkovito uveljavljanje interesov, pravic in izpolnjevanje obveznosti ter drugih dejanj, ob tem pa je nujno, da so takšna ravnanja z vidika pravnih posledic vnaprej jasne in nedvoumno predvidljive. V slovenskem pravnem redu so stvarne pravice taksativno naštete, predmet stvari pa je lahko le stvar, ki ima sposobnost stvari. Načelo specialnosti določa, da je predmet stvarnih pravic lahko samo individualno določena samostojna stvar, katere zakon izrecno deli na premične in nepremične stvari. Nepremična stvar, oziroma dosledneje v tem delu nepremičnina, je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. Skladno z načelom povezanosti zemljišča in objekta, tj. načelom superficies solo cedit, je, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon ne določa drugače. Zadevni načeli pa nista absolutni in dopuščata izjemo (tudi) v primeru etažne lastnine. V slovenskem pravnem redu se v zvezi s pojmom etažne lastnine tega nazorno razume kot posebno obliko solastnine nepremičnin. Kadar razpredamo o etažni lastnini moramo uporabiti temeljno izhodišče, tj. 105. člen SPZ. Z etažno lastnino se de facto razširja pojavna oblika nepremičnine, ki omogoča, da se posamezni deli stavbe v pravnem prometu obravnavajo kot samostojna stvar ob upoštevanju, da gre za lastninsko pravico na posameznem delu stavbe kot samostojne stvari s solastninskim razmerjem na skupnih delih. Navedeno pravzaprav pomeni osamosvojitev posameznega dela stavbe od zemljišča, zaradi česar lahko kot samostojna stvar postane predmet lastnine (in drugih pravic). Kadar govorimo o preoblikovanju lastninske pravice v etažno lastnino, govorimo o oblikovanju posebne možnosti razpolaganja lastnika zemljišča, na katerem stoji stavba, ki tehnično omogoča delitev na posamezne in skupne dele, objektivno. Čeprav gre pri oblikovanju etažne lastnine za možnost fizične delitve zgradbe, gre kljub temu še vedno za pravno dejanje npr. lastnika zemljišča oziroma solastnikov takšnega zemljišča na podlagi sporazuma, ki ga lahko nadomesti tudi odločba sodišča o delitvi konkretnega zemljišča. Etažna lastnina namreč avtomatično ne nastane zgolj zaradi obstoja dejstva, da v stavbi obstaja več samostojnih funkcionalnih enot.
Ključne besede: Etažna lastnina, lastninska pravica, preoblikovanje lastninske pravice v etažno lastnino, načelo superficies solo cedit.
Objavljeno: 12.10.2020; Ogledov: 29; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (650,50 KB)

5.
Nacistična evtanazija v zgodovini evtanazije
Vesna Mihovilovič, 2020, magistrsko delo

Opis: Evtanazija (euthanatos), ki v skladu z grškim izvorom, pomeni dobro ali blago smrt, tudi danes ne razumemo dosti drugače. Iz enega vidika pomeni smrt brez trpljenja, iz drugega pa same ukrepe, ki naj pripeljejo do take smrti. Glede na ukrepe jo ločimo na aktivno in pasivno. Evtanazijo lahko delimo tudi glede na izraženo voljo bolnika in sicer: prostovoljna, neprostovoljna in prisilna evtanazija. Primer prisilne evtanazije je »nacistična evtanazija«, katera se je začela pripravljati že leta 1933, s prihodom nacistov na oblast. Najprej je bil sprejet zakon o sterilizaciji, ki so ga kasneje razširili z določbami o prisilnih splavih, da bi preprečili potomstvo dedno bolnim. Nadaljevali so z evtanazijo iznakaženih in umsko bolnih novorojencev v raznih otroških zavodih. Kasneje so razpotegnili starostno mejo na otroke do 16. leta. Vse to je bila zgolj predhodna faza evtanazije odraslih ali tako imenovane Akcije T4. Slednja je potekala v skrajni tajnosti in v njej je bilo do septembra leta 1941, ko je bila Akcija T4 ustavljena, usmrčenih okrog 70.000 ljudi. Kljub ustavitvi evtanazije odraslih pa se je ta še vedno odvijala, na skrivaj, v zdravstvenih ustanovah, vse do konca vojne. »Nacistična evtanazija« je »zrasla« v nacistični ideologiji, ki pa se je zgledovala med drugim tudi po evgeniki 19. in 20. stoletja. Evgenika je načrtno prizadevanje za telesno in duševno izboljšanje potomstva, to je njen pozitivni vidik. Hkrati ima tudi negativni vidik, ko gre za načrtno uničevanje potomstva iz različnih razlogov, lahko tudi rasističnih. Iz navedenega sledi, da je »nacistično evtanazijo« mogoče razlagati iz dveh vidikov, iz vidika evtanazije in evgenike. Torej »nacistična evtanazija« kot negativni evgenični ukrep. Da so lahko »nacistično evtanazijo« izvajali, je poleg močne propagande, pripomogel pravni in politični sistem. Torej totalitarna diktatura s svojim nasiljem, propagando in enostrankarskim sistemom. Na drugi strani pa pravni sistem, ki je služil zgolj za uresničevanje nacistične ideologije in je podredil vlogo človekovih pravic, jih močno omejil ter v veliko preveč primerih, odvzel. Pravni red z najbolj krutimi, krivični in nemoralni zakoni, ki so na podlagi zakona o »posebnih« pooblastilih, lahko bili protiustavni.
Ključne besede: pravni sistem, politični sistem, totalitarizem, diktatura, nacizem, evgenika, morala, milostna smrt, umor
Objavljeno: 12.10.2020; Ogledov: 36; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (656,33 KB)

6.
Pravica stranke do dokaza po ZPP in v sodni praksi
Tomaž Škerget, 2020, magistrsko delo

Opis: Strankina pravica do dokaza je zelo visoko varovana pravica. Gre namreč za varstvo temeljne človekove pravice na najvišji ravni, v okviru Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Na nacionalni ravni pravico varuje Ustava RS in v tem konkretnem delu tudi Zakon o pravdnem postopku. Seveda pravica ni zgolj del civilnega prava, temveč tudi kazenskega. Prva težava je že z možnostjo prenosa ureditve oziroma zaščite te pravice s kazenskega na civilno pravo. Prej omenjena Konvencija se sicer uporablja tako v kazenskem kot tudi v civilnem postopku, gre pa za najsplošnejše varstvo. Tudi Ustava RS ima zapisano zelo splošno definicijo varovanja pravice, ki je obravnavana v tem delu. Dejstvo je, da se ureditev v pravdni postopek ne more prenesti z ureditve v kazenskem postopku. Pomembno vlogo pri oblikovanju tako splošnih pravic imajo seveda sodišča. Najvišje varstvo torej nudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki veliko težavo kršitve te pravice vidi v obrazložitvi nacionalnih sodišč o (ne)uporabi dokazov, pri čemer sodnik uporablja prosto presojo dokazov. Sodišče, ki odloča v konkretnem sporu med strankama, mora svoje odločitve zmeraj dobro obrazložiti; ta standard je bolje razložen v samem magistrskem delu, na splošno pa je mogoče povzeti, da mora obrazložitev sodnika prepričati tako stroko kot tudi stranke, torej profesionalca in laika. Stranki mora biti za pravilno izveden postopek med drugim dana možnost, da je prisotna ob izvajanju dokazov, pri čemer velja tudi načelo neposrednosti, po katerem sodnik ne sme sodelovati zgolj z eno stranko. Stranki mora biti omogočeno tudi aktivno sodelovanje pri zasliševanju prič in izvedencev ter podajanje svojih pravnih naziranj. Za sodnika pa obstaja tudi možnost, da ob omogočanju pravice stranki do dokaza naleti na pravico nasprotne stranke, na primer pravico do zasebnosti. V tem primeru mora sodnik, ki vodi postopek, tehtati, kateri pravici dati prednost, pri čemer mora presoditi, katera pravica prinaša večjo korist oziroma manjšo škodo.
Ključne besede: civilno pravo, kontradiktornost, pravica do izjave, dejstva, dokazovanje
Objavljeno: 12.10.2020; Ogledov: 7; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (424,36 KB)

7.
Evtanazija in pomoč pri samomoru - primerjalnopravni vidik
Nataša Škoberne, 2020, magistrsko delo

Opis: V zaključnem delu je predstavljena problematika evtanazije in pomoči pri samomoru. Vse več ljudi se zavzema, da bi tako evtanazijo kot tudi zdravniško pomoč pri samomoru uzakonili kot eno izmed človekovih pravic. V sodobni družbi se vse bolj poudarja posameznikova avtonomija, svoboda in neodvisnost od drugih. Izraz evtanazija izhaja iz grščine in pomeni lepo oziroma dobro smrt. Slovenija se uvršča med države, kjer sta tako evtanazija kot tudi pomoč pri samomoru skladno z veljavno zakonodajo prepovedani. Izvršitev teh dveh dejanj bi pomenila izvršitev kaznivih dejanj. Slovenska ureditev poudarja načelo svetosti življenja. Tako v Sloveniji kot tudi v drugi državah, kjer je evtanazija še vedno obravnavana kot kaznivo dejanje, skušajo posamezniki, ki so zboleli za smrtonosno boleznijo ali so se huje poškodovali in je njihova kakovost življenja postala slaba, poiskati pravico do evtanazije na najvišjih sodnih instancah. Medtem ko Slovenija spada med države, kjer evtanazija in pomoč pri samomoru nista uzakonjeni, spada Kanada med države, kjer sta prostovoljna evtanazija in pomoč pri samomoru dovoljeni in sicer od leta 2016.
Ključne besede: smrt, evtanazija, pomoč pri samomoru, dostojna smrt, primerjalnopravni vidik
Objavljeno: 16.09.2020; Ogledov: 42; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (949,96 KB)

8.
Zaščita otrokovih koristi v športu
Anja Šprah, 2020, magistrsko delo

Opis: Otrokova korist je temelj otroškega prava in osnovno vodilo v vseh zadevah glede otroka. V Družinskem zakoniku je otrokova korist povzdignjena na raven načela, kar ji daje posebno težo in jo je zato treba upoštevati pri razlagi vsake določbe Družinskega zakonika, ki zadeva otroke. Kot pravni standard se otrokova korist razvija in prilagaja vsakokratnim družbenim razmeram. V magistrskem delu sta predstavljena pomen in vsebina načela otrokovih koristi, v povezavi s tem pa tudi pojma otrok in starševska skrb. Starši, kot imetniki starševske skrbi, morajo v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom skrbeti za njegovo korist. Kaj je korist otroka, pa starši oblikujejo običajno po svojih lastnih predstavah, željah in pričakovanjih. Na podlagi te pravice in obveznosti sprejemajo tudi ukrepe za zaščito otroka. Kadar se otrok ukvarja s športom, starši neizogibno postanejo del njegovega športnega življenja. Danes imajo starši, v primerjavi s preteklostjo, v otrokovem življenju večjo in aktivnejšo vlogo. V magistrskem delu je zato precejšnja pozornosti namenjena vlogi staršev pri zaščiti otrokovih koristi, predstavljena pa je tudi vloga športnega trenerja. Ključno vprašanje magistrskega dela je, kako so varovane otrokove koristi na področju športa. Šport lahko ima izjemno pozitivno vlogo, in tako služi kot edinstveno orodje za izvajanje načel, zastavljenih s Konvencijo o otrokovih pravicah. Po drugi strani pa v športu še vedno prihaja do grobih kršitev pravic otrok. Predstavljena je ureditev zaščite otrokovih koristi v športu v okviru prava Evropske unije, v luči Konvencije o otrokovih pravicah in v Sloveniji. Magistrsko delo se dotika tudi pomena športnih organizacij. Zaščita otrokovih koristi v športu je aktualna problematika, ki se ji namenja vedno več pozornosti.
Ključne besede: otrok, otrokove pravice, varstvo otrok, mladi športniki, športno pravo, Konvencija o otrokovih pravicah
Objavljeno: 16.09.2020; Ogledov: 29; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (646,77 KB)

9.
Zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje
Blaž Fuks, 2020, magistrsko delo

Opis: Zemljiškoknjižno pravo, ki je pomemben del nepremičninskega prava, je sistem norm, ki med drugim ureja tudi zemljiško knjigo. Ta je javna knjiga, v katero se vpisujejo in javno objavljajo pravna dejstva v zvezi z nepremičninami in podatki o pravicah na nepremičninah. Ločimo glavne in pomožne vpise v zemljiško knjigo. Zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje je vrsta glavnega vpisa, s katero se v zemljiško knjigo vpiše pravno dejstvo, ki je pomembno za pravni promet z nepremičnino. Do njenega vpisa pride po tem, ko pristojni gradbeni inšpektor izda odločbo, ki vsebuje tudi inšpekcijski ukrep v povezavi z nedovoljenim objektom. Torej gre za nelegalen, neskladen ali nevaren objekt. Inšpekcijski ukrep in posebne prepovedi iz 93. člena Gradbenega zakona se, kot že omenjeno, zaznamujejo na podlagi odločbe inšpekcijskega organa v javno korist. S tem pride tudi do ustanovitve pravice do prepovedi razpolaganja. Obravnavana zaznamba predstavlja oviro za tiste vpise v zemljiško knjigo, ki temeljijo na razpolagalnem pravnem poslu lastnika o ustanovitvi izvedene stvarne pravice ali o prenosu lastninske pravice, ne predstavlja pa ovire za tiste vpise, katerih temelj ne predstavlja razpolagalni pravni posel lastnika. Ob tem se postavi vprašanje učinka te zaznambe v primeru prisilne prodaje nedovoljenega objekta v stečajnem postopku. Ker pri prisilni prodaji nedovoljenega objekta v postopku stečaja lastnik takšnega objekta nima namena razpolagati z zadevno nepremičnino, posledično ne gre za pravni promet in tudi zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje ne predstavlja ovire za samo prisilno prodajo in kasneje vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist novega pridobitelja.
Ključne besede: Zemljiškoknjižno pravo, učinki zaznambe prepovedi zaradi nedovoljene gradnje, nedovoljen objekt, gradbeno dovoljenje, inšpekcijski ukrep v zvezi z nedovoljenim objektom, prisilna prodaja nedovoljenega objekta v stečajnem postopku
Objavljeno: 16.09.2020; Ogledov: 19; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

10.
Primerjava faktoringa in forfetinga (v poslovni in sodni praksi)
Ana Štifter, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi sta podrobneje predstavljena dva pravna instituta - faktoring in forfeting. Naloga je razdeljena na pet sklopov, pri čemer je v vsakem izmed njih najprej predstavljen faktoring, nato forfeting, temu pa sledi primerjava med njima. Končno je predstavljena relevantna sodna praksa sodišč Republike Slovenije na tem področju. Najprej je na kratko predstavljen zgodovinski razvoj obeh institutov, temu pa sledi razlaga pojma faktoring in forfeting. Faktoring se kot moderen posel bančnega prava nenehno prilagaja aktualnim tokovom poslovne prakse, zaradi česar se je razvilo več različnih tipov faktoringa, ki so prav tako podrobneje predstavljeni v prvem sklopu. Predstavljen je tudi t.i. sekundarni forfeting ter stranke, ki sodelujejo pri realizaciji omenjenih pravnih poslov. Sledi primerjava prej omenjenih tematik. Drugi sklop je namenjen funkcijam faktoringa in forfetinga ter njuni primerjavi, tretji pa prednostim in pomanjkljivostim poslovanja z njima v sami poslovni praksi. Sledi pravna ureditev faktoringa in forfetinga, pri čemer je faktoring tako na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni urejen podrobneje od forfetinga. Pravna ureditev faktoringa je zato ločena na dve podpoglavji, za predstavitev pravne ureditve forfetinga pa to ni bilo potrebno. Tudi ta sklop se zaključi s primerjavo. V zadnjem sklopu sta najprej opredeljeni pogodbi o faktoringu ter forfetingu in njuna pravna narava. Pri forfetingu poznamo dve vrsti cesije: globalno cesijo in prenos terjatev z več posamičnimi cesijami, pravni temelj za izvedbo forfetinga pa je bodisi cesija posamezne konkretne terjatve, bodisi indosament. Omenjena tematika je predstavljena v predzadnjem poglavju, zadnji skop pa se konča s poglavjem, namenjenim dogovoru o prepovedi cediranja. Sledi še zadnja primerjava. Končno je predstavljena sodna praksa sodišče Republike Slovenije na področju faktoring poslov. Forfeting posli na naših sodiščih svojega mesta do danes še niso dobili, zato sodne prakse na to tematiko v magistrski nalogi ni predstavljene.
Ključne besede: faktoring, forfeting, pogodba o faktoringu, pogodba o forfetingu, jamstvo del credere, globalna cesija, posamična cesija, indosament
Objavljeno: 16.09.2020; Ogledov: 23; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (909,91 KB)

Iskanje izvedeno v 0.44 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici