| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 666
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Urejanje premoženjskih razmerij v nepravdnem postopku in načeli dispozitivnosti ter oficialnosti : magistrsko delo
Tim Diaci, 2022, magistrsko delo

Opis: Od dne 15. 4. 2019 je v Republiki Sloveniji začel veljati nov Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1), ki je nadomestil prejšnji Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) in uvedel nekaj pomembnih novosti in uskladitev z materialnopravnimi predpisi. V magistrskem delu je narejena primerjava med starim in novim zakonom o nepravdnem postopku glede določb, ki urejajo premoženjskopravna razmerja. Ugotovljeno je do kolikšne mere so se nepravdni postopki, ki urejajo premoženjska razmerja, z novim ZNP-1 dejansko spremenili. ZNP-1 je uvedel tri bistvene spremembe v zvezi s postopkom za določitev odškodnine. Ukinila se je možnost uvedbe tega postopka po uradni dolžnosti. Spremenil se je tudi status državnih odvetnikov, ki imajo v sedanjem postopku po ZNP-1 položaj zakonitega zastopnika države, in spremenila se je ureditev glede plačila stroškov postopka. V zvezi s postopkom za cenitev in prodajo stvari so v magistrskem delu izpostavljene razlike med ZNP-1 in Zakonom o izvršbi in zavarovanju. Po sedaj veljavnem ZNP-1 mora predlagatelj v predlogu ob navedbi prodajne oz. izklicne cene priložiti še s strani vseh udeležencev podpisane izjave, da se strinjajo s prodajo in navedeno ceno ter da so seznanjeni s tem, da nimajo pravice do pritožbe zoper sklep sodišča, s katerim se bo dovolila takšna prodaja. Glede postopkov v stanovanjskih zadevah se v ZNP-1 možnost revizije usklajuje z ureditvijo po Zakonu o pravdnem postopku. Druga bistvena novost, ki jo uvaja ZNP-1, je določba 148. člena, ki govori o posebni sposobnosti biti stranka oz. udeleženec v nepravdnem postopku za skupnost etažnih lastnikov, ki jih zastopa upravnik, če ga stavba ima. Glavna novost, ki jo uvaja ZNP-1 v postopkih za urejanje razmerij med solastniki, je drugi odstavek 148. člena, ki določa, da v tem postopku odloča sodišče tudi v primerih, ki jih v 117. členu določa Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ). Sledi nepravdni postopek za delitev stvari in skupnega premoženja ter prenehanja premoženjske skupnosti, kjer ZNP-1 na novo ureja postopek prenehanja premoženjske skupnosti in spreminja oz. dopolnjuje postopkovna pravila, zlasti v primerih, ko je predmet delitve nepremičnina. Pri postopku za ureditev meje so predstavljene razlike z upravnim postopkom po Zakonu o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju: ZEN). ZNP-1 je bil tudi usklajen z ZEN tako, da ureja dolžnost sodišča, da pravnomočni sklep oziroma sodno poravnavo pošlje pristojni geodestki upravi. Dodan je tudi nov 174. člen, ki določa smiselno uporabo določb tega postopka v primeru gradnje na tujem zemljišču po 47. členu SPZ. Kot zadnji je bil obravnaven še nepravdni postopek za ureditev nujne poti. Ugotovljeno je bilo, da ZNP-1 ni bistveno spremenil vsebine določb v zvezi s postopkom nujne poti v primerjavi z ZNP, saj se je večina teh določb že uskladila s tem, ko je 1. 1. 2003 v veljavo stopil SPZ. Na splošno je bilo ugotovljeno, da ZNP-1 v postopkih za urejanje premoženjski razmerij daje več poudarka avtonomiji udeležencev kot predhodni ZNP, s čimer v ospredje postavlja načelo dispozitivnosti.
Ključne besede: nepravdni postopek, premoženjska razmerja, ZNP-1, ZNP, povezava z materialnimi predpisi
Objavljeno v DKUM: 08.04.2022; Ogledov: 154; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (1,00 MB)

2.
Pravni in etični izzivi robotizacije v medicinski stroki : magistrsko delo
Urška Grubač Kaučič, 2022, magistrsko delo

Opis: Robotizacija je vsak dan bolj prisotna v naših življenjih. Omogoča nam lažji vsakdan, nižje cene industrijsko proizvedenih dobrin in nenazadnje omogoča, da so operativni posegi izvedeni natančneje, okrevanje pacienta pa je lažje. Ob uvajanju robotov (kirurških, negovalnih, diagnosticiranih, …) v medicino se odpirajo tako pravna kot etična vprašanja. Pravni vprašanja se odpirajo na več področjih. Najbolj pereče je za posameznika nedvomno vprašanje odškodninske odgovornosti v primeru škodnega dogodka, ki je posledica uporabe robota v medicinski stroki. Izpostavlja se, da trenutni, odškodninski sistem odgovornosti za napake zdravnika, ni optimalen. Slednje prepoznava tudi evropski zakonodajalec. Kot morebitne boljše rešitve se med drugim navaja uvedba nekrivndnega sistema odgovornosti za napake zdravnika, uveljavitev objektivne odškodninske odgovornosti države po vzoru odgovornosti države za cepljenje na podlagi Zakona o nalezljivih boleznih, uvajanju sistema obveznega zavarovanja dopolnjenega z kompenzacijskih skladom pa tudi uveljaviti novega e-subjekta prava. Ob tem ne smemo pozabiti, da bodo roboti dopolnilo delo zdravstvenega tima in zdravnika posameznika, zato je še posebej pomembno, da so vsakemu pacientu zagotovljene enake pravice, kot bi jih imel, v kolikor robot ne bi bil prisoten. Venomer je potrebno spoštovati avtonomijo pacienta, kot vrhovno načelo, ki ga zasleduje Zakon o pacientovih pravicah. Ob tem zagotoviti pravico do samoodločanja, ki temelji na primerno podani pojasnilni dolžnosti, s čimer zdravnik sam omogoči pacientu, da izbere, kar misli, da je najbolje zanj. Pomembna vprašanja se odpirajo tudi na področju varovanja osebnih podatkov. Robotski sistemi, kot informacijski sistemi, med svojim delovanjem nenehno zbirajo in obdelujejo podatke ter jih v sklopu komuniciranja z ostalimi napravami tudi nenehno prenašajo. Varovanje osebnih podatkov je prepoznano, kot posebej občutljivo, zato je tudi varovano z več pravnimi akti tako na ravni evropske unije, kot na nacionalni ravni. Ob vedno večjemu številu robotov in dolžnosti zdravnika do pojasnilne dolžnosti, se zastavi pomembno vprašanje, ali bi morda v prihodnosti lahko informirana privolitev pacienta v poseg, ki bo opravljen z robotom, pomenila de facto privolitev v obdelavo osebnih podatkov s strani uporabljenega robota. Ob opredelitvi do pravnih problemov nikakor ne smemo pozabiti na mnoga etična vprašanja. Primeroma navedemo vprašanja: ali bodo roboti lahko nadomestili pristen stik sočloveka, ali bo pri tem nudena enaka kvaliteta zdravstvene oskrbe, je morda tveganje za kibernetske napade preveliko? Pomembno je, da na področju uvajanja robotike v medicino, zavzamemo trdna etična stališča, ki bodo omogočala vse splošno zaupanje ljudi v novo tehnologijo. Zadevno področje ni pravno neurejeno zgolj pri nas. Iz primerjalne analize pravnega reda Republike Slovenije in Republike Hrvaške je moč razbrati, da tudi Republika Hrvaška nima vzpostavljenih pravnih pravil in pravnih mehanizmov, ki bi podajala odgovor na predhodno zastavljena vprašanja. Zaradi navedenega je nujno, da k urejanju tega novega področja celostno pristopi evropski zakonodajalec. Smiselno bi bilo uvesti vsaj minimalno harmonizacijo pravnih pravil držav članic, saj bi le-ta omogočala boljšo pravno varnost za zdravnike, paciente in proizvajalce robotov znotraj Evropske Unije. Evropska Unija ne bi bila prisiljena k sprejemanju standardov, ki bi jih določile tretje države.
Ključne besede: robotizacija, civilna odgovornost, odškodninska odgovornost robota, e-subjekt, etična načela
Objavljeno v DKUM: 08.04.2022; Ogledov: 170; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (722,34 KB)

3.
Vpliv prava EU na substančno delovno pravo: izbrani vidiki
Teja Peče, 2022, magistrsko delo

Opis: EU ima danes na podlagi 2. odstavka 4. člena PDEU na področju socialne politike z državami članicami deljene pristojnosti. Naravo in obseg pooblastil EU pa podrobneje opredeljuje zlasti 153. člen PDEU, ki kot krovna določba predstavlja tudi podlago za sprejem direktiv in priporočil. Neimplementacija ali nepopolna implementacija direktive, po poteku implementacijskega roka, je na področju delovnega prava izredno problematična, saj se skladno s sodno prakso Sodišča možnost sklicevanja na neposredni učinek direktiv priznava le zaposlenim v javnem sektorju in ne tudi zaposlenim v zasebnem sektorju. Z vidika varstva temeljnih (socialnih) pravic je navedeno razlikovanje arbitrarno, nevzdržno in nedopustno. Na podlagi podrobne vsebinske analize sodne prakse Sodišča in stališč priznanih akademikov je mogoče zaznati, da pravo EU izravnava odsotnost horizontalnega učinka direktiv s široko razlago pojma »država«, lojalno oz. konsistentno razlago in dopustnostjo sklicevanja na splošna načela prava EU. Navedeno od nacionalnih sodnikov zahteva dobro poznavanje prava EU in veliko mero kreativnosti. Prav tako pa de iure in de facto ustvarja »sivo polje« (učinkovite) zaščite, kadar dejansko stanje zadeve ne izpolnjuje (zahtevanih) kriterijev. Varstvo temeljnih (socialnih) pravic je dobilo nove razsežnosti s sprejemom Lizbonske pogodbe, ki je Listini EU podelila zavezujočo pravno naravo. Uporaba Listine EU je na področju nacionalnega (delovnega) prava zahtevna, kar nekaj nejasnosti pa povzroča tudi pravna narava njenih določb. Listina EU kljub temu predstavlja pomemben premik v smeri izboljšanja varstva zaposlenih v zasebnem sektorju, saj skladno s sodno prakso Sodišča temeljne pravice Listine EU (ob izpolnjevanju določenih pogojev) varujejo tudi zasebno-pravna razmerja. Sklepno je možna ugotovitev, da je sodna praksa Sodišča izjemno pomembna tudi z vidika razlage in razumevanja materialnega delovnega prava EU. Analiza sodne prakse Sodišča na izbranem vidiku delovnega časa potrjuje, da restriktivna razlaga pojma ni mogoča. Prav tako pa je tudi odličen primer neuspešnemu nasprotovanju, s strani držav članic in Komisije, po pridobivanju ter, kot se na prvi pogled zdi, širitvi pristojnosti prava EU.
Ključne besede: Temeljne pravice, človekove pravice, pravo EU, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, pravica do poštenih in pravičnih delovnih pogojev, delovno pravo EU, Direktiva o delovnem času, pojem »delovni čas«.
Objavljeno v DKUM: 17.03.2022; Ogledov: 358; Prenosov: 194
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

4.
Realizacija (izvršitev) stvarnopravnih zavarovanj : magistrsko delo
Lucija Pezdiček, 2022, magistrsko delo

Opis: Stvarnopravna zavarovanja delimo glede na objekt, ki je predmet jamstva. Tako stvarnopravna zavarovanja plačil v poslovni in sodni praksi razvrščamo na zavarovanja s terjatvami, med katere sodijo (pravi in nepravi) faktoring, finančna zavarovanja, odstop terjatve v zavarovanje ali fiduciarna cesija in zastavna pravica na terjatvah (vrednostnih papirjih in drugih premoženjskih pravicah). Naslednjo pomembno vlogo igrajo zavarovanja s premičninami, ki jih poznamo v obliki fiduciarnega prenosa lastninske pravice ali prenosa lastninske pravice v zavarovanje v obliki zastavne pravice na premičnini, ki je lahko bodisi posestna bodisi neposestna, in sodobne oblike pridržka lastninske pravice. Najpomembnejša vrsta stvarnopravnih zavarovanj so zavarovanja z nepremičninami, to so hipoteka, finančni lizing nepremičnin in (predialno) stvarno breme. Posebna značilnost določenih institutov oziroma vrst zavarovanj je ta, da lahko upnik v primeru neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti zunajsodno uveljavlja (izvrši) prednostno poplačilno upravičenje. V našem pravnem sistemu se premičnine običajno dajejo v zavarovanje v obliki zastavne pravice, bodisi posestne, bodisi neposestne, v obeh primerih pa pridobi zastavni upnik tako imenovano izvedeno stvarno pravico. Zastavna pravica je pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Pomembna značilnost zastavnih pravic je njihova akcesornost oziroma odvisnost od zavarovane terjatve. Kot taka zato ni samostojno prenosljiva pravica, niti ni samostojno izvedena stvarna pravica, temveč je venomer odvisna od zavarovane terjatve. Najpomembnejša sekcija stvarnopravnih zavarovanj se nanaša na zavarovanja z nepremičninami. Zastavna pravica na nepremičnini se tako imenuje hipoteka. Za hipoteko, kot vrsto zastavne pravice, veljajo vsa splošna načela, ki veljajo za zastavno pravico. Od navadne hipoteke se maksimalna hipoteka razlikuje po značilnostih zavarovane terjatve. Tukaj glede samih značilnostih SPZ ni preveč dosleden. Notarska prodaja nepremičnine, obremenjene s hipoteko, torej zunajsodna realizacija hipoteke je novost, za katero pa je primarna podlaga v SPZ-ju in se torej ureja po pravilih stvarnopravnega zakonika. ZFZ glede notarske hipoteke ureja zgolj pogoje za njeno zunajsodno uveljavitev z notarsko prodajo. Notarska prodaja je prodaja zastavljene nepremičnine, ki jo v imenu hipotekarnega upnika opravi notar zaradi zagotovitve zunajsodne uresničitve prednostnega poplačilnega upravičenja, vključenega v notarski hipoteki. Na zahtevo hipotekarnega upnika začne notarsko prodajo notar. Nekatere posamezne vrste stvarnopravnih zavarovanj, ki se delijo glede na predmet jamstva, niso zadostile potrebam poslovne prakse, zato so se razvile nove, sodobne oblike, ki so po razdelkih podrobneje razložene v nadaljevanju.
Ključne besede: hipoteka, izvršba, nepremičnine, prednostno poplačilno upravičenje, premičnine, stvarnopravna zavarovanja, zastavna pravica, zavarovana terjatev, zunajsodna uveljavitev, izvršitev
Objavljeno v DKUM: 18.02.2022; Ogledov: 225; Prenosov: 85
.pdf Celotno besedilo (1,17 MB)

5.
Opredelitev medicinske napake skozi sodno prakso : magistrsko delo
Eva Žagar, 2022, magistrsko delo

Opis: Zdravstveni delavci se pri svojem delu pogosto znajdejo v težkih situacijah, kjer je od njihove odločitve odvisno pacientovo zdravje in življenje. Vso zdravstveno osebje se pri svojem delu srečuje z različnimi pravnimi in etičnimi dilemami, zato se od njih pričakujejo tudi določene osebne lastnosti, predvsem moralne kvalitete. Hkrati s tem se od njih pričakuje, da bodo pri svojem delu ravnali z zadostno skrbnostjo in strokovnostjo, njihovo dolžno ravnanje pa je jasneje opisano z zakoni in veljavnimi medicinskimi standardi. Pri svojem delu so zdravstveni delavci osebno – moralno, poklicno – deontološko in pravno odgovorni. Kadar je pacientovo poslabšanje zdravja posledica njihovega nestrokovnega in nepravilnega ravnanja ter odstopa od pričakovanih norm zdravstvene stroke, lahko govorimo o medicinski napaki. V primeru takšnih odstopanj od pričakovanih norm in pravil je zdravstveni delavec pravno odgovoren in lahko za svoja ravnanja odgovarja v okviru kazenskega, odškodninskega ali disciplinskega postopka. Od teže in okoliščin posameznega primera medicinske napake oziroma od ravnanj posameznega zdravstvenega delavca je odvisno, kateri izmed naštetih postopkov bo uveden za vsak posamezen primer neskrbnega oziroma nestrokovnega zdravljenja. S pojmom medicinska napaka opisujemo ravnanje, ki bistveno odstopa od profesionalnih standardov in kršitev dolžne skrbnosti ter pazljivosti. Vsako poslabšanje zdravja pacienta nujno ne pomeni medicinske napake. Ker so medicinski posegi vedno nujno povezani z določenim tveganjem, je potrebno jasno razmejiti, katero ravnanje predstavlja medicinsko napako, in kdaj govorimo o zapletu, saj le medicinska napaka povzroči pravno odgovornost zdravstvenega delavca.
Ključne besede: medicinska napaka, pacient, zdravstvena storitev, odgovornost zdravnika, standard dobrega strokovnjaka, malomarno zdravljenje, Zdravniška zbornica Slovenije
Objavljeno v DKUM: 17.02.2022; Ogledov: 270; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (1,40 MB)

6.
Pravica do osebne identitete in določitve lastnega izvora pri otrocih spočetih z biomedicinsko pomočjo : magistrsko delo
Urša Plesnik, 2022, magistrsko delo

Opis: Pravica do določitve lastnega izvora se je v zadnjih nekaj desetletjih izoblikovala v povezavi s pravico do osebne identitete in osebnega razvoja posameznika. V mednarodnem pravu se je pravica do osebne identitete kot samostojna otrokova pravica uveljavila v 8. členu Konvencije o otrokovih pravicah, v evropskem pravnem prostoru pa jo je na podlagi 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah s sodno prakso izoblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice. Pravica do poznavanja lastnega izvora vključuje dostop do informacij o pomembnih vidikih posameznikovega življenja, zlasti o okoliščinah njegovega rojstva, otroštva in starševskih razmerjih. V zadnjem času se o pravici do določitve lastnega izvora vse pogosteje razpravlja v zvezi s pravico do anonimnosti darovalcev spolnih celic. Obe nasprotujoči si pravici sta zajamčeni v 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Vse glasnejše so zahteve, da se načelo anonimnosti darovalcev spolnih celic umakne v korist otrokovi pravici do določitve lastnega izvora.
Ključne besede: osebna identiteta, poznavanje lastnega izvora, spoštovanje zasebnega in družinskega življenja, določitev starševstva, določitev materinstva, določitev očetovstva, postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo, nadomestno materinstvo.
Objavljeno v DKUM: 17.02.2022; Ogledov: 206; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (1,59 MB)

7.
Obdavčitev fizičnih oseb pri prodaji virtualnih valut po ZDoh-2 in primerjalno : magistrsko delo
Aleksander Ahlin, 2021, magistrsko delo

Opis: Virtualna valuta je pojem, ki obsega tudi digitalne valute. Med digitalne valute pa umeščamo elektronski denar in kripto valute. Kripto valute imajo tržno vrednost, posledično lahko s poslovanjem z njimi nastane dohodek. Dohodek lahko doseže fizična oseba ali pravna oseba. Fizična oseba lahko ta dohodek doseže kot fizična oseba v okviru opravljanja dejavnosti ali pa kot fizična oseba per se. Razlikovanje med eno in drugo je pomembno, saj je dohodek v prvem primeru obdavčen v drugem primeru pa ni. Pomembni so torej kriteriji, ki ločujejo med obema kategorijama dohodka, ki ga doseže fizična oseba (torej, ko ga doseže v okviru dejavnosti in, ko ga ne).Ti ločevalni kriteriji so zapisani v razlagalnih aktih pristojnih davčnih organov. Tako v Sloveniji kot v primerjalnih ureditvah drugih držav so ti kriteriji zapisani pomensko zelo odprto. Postavlja se vprašanje, ali takšna davčnopravna ureditev v RS ustreza zahtevam temeljnih načel davčnega prava in, ali je slovenska ureditev v bistvenem podobna ureditvam v primerljivih pravnih redih. Ugotovimo lahko, da je v slovenskem pravnem redu obdavčitev fizičnih oseb pri prodaji virtualnih valut v bistvenem drugačna primerljivim ureditvam drugih držav. Ureditve primerjanih držav se med seboj razlikujejo do te mere, da ne moremo govoriti o bistveno podobnih ureditvah. Obstajajo razlike na vseh ravneh urejanja področja. Razlike se kažejo glede: pojmovanja virtualnih valut, pravnega statusa, definicije in delitve virtualne valute, pa tudi v sami davčnopravni ureditvi, razmejitvenih kriterijih in nazadnje tudi davčnopravnih posledicah dohodka iz prodaje virtualne valute. V nekaterih pravnih redih je dohodek fizične osebe iz prodaje virtualne valute vedno obdavčen, drugje je pogojno obdavčen, spet drugje je vedno neobdavčen. Razlikujejo se tudi načini ugotavljanja davčne osnove in stopnje za odmero davka. Nadalje lahko ugotovimo, da slovenska davčnopravna ureditev problematike zadostuje temeljnim načelom davčnega prava. Po slovenski ureditvi fizična oseba ne more vnaprej zanesljivo predvideti svojega davčnega položaja ob nastanku dohodka s prodajo virtualne valute. Ker pa tudi v ureditvah primerljivih držav fizična oseba ne dosega nič višjega nivoja pravne varnosti, moramo zaključiti, da je nedoločnost davčne ureditve nujna predpostavka, da se doseže efektivna normiranost področja. Primerjalno gledano namreč trenutno ne obstaja boljši (bolj gotov, bolj določljiv) pristop k davčnopravni ureditvi problematike, kot ga imamo pri nas. Zato moramo, kljub temu, da slovenska ureditev sama po sebi ne zadostuje zahtevam davčnih načel - zaključiti, da ob upoštevanju obstoja enakih pomanjkljivosti v ureditvah primerjanih držav - Slovenska ureditev vendarle dosega zahteve temeljnih davčnih načel na področju obdavčevanja dohodkov fizičnih oseb pri prodaji virtualnih valut.
Ključne besede: virtualna valuta, kripto valuta, prodaja virtualne valute, dohodek iz dejavnosti, dohodek iz kapitala, kapitalski dobiček, obdavčitev-primerjalno, tehnologija veriženja blokov, dohodnina
Objavljeno v DKUM: 09.02.2022; Ogledov: 172; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

8.
Kaznivo dejanje mučenja živali : magistrsko delo
Urška Temlin, 2021, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga obravnava problematiko pravne ureditve varstva živali pred mučenjem v Sloveniji. Najprej so skozi kratek zgodovinski pregled predstavljena stališča ter pravni pogledi na živali, pri čemer je prikazan postopen prehod od antropocentrizma k ekocentrizmu. Namen je opozoriti na položaj živali, ki je mnogokrat slab zaradi človekovega odnosa do njih. V okviru teoretičnega dela je predstavljen pravni status živali »sui generis« kot posebej zaščitenega objekta prava. Sledi podrobna predstavitev obstoječe slovenske zakonodaje s področja zaščite živali, pri čemer so izpostavljene njene pomanjkljivosti, zlasti določbe, ki v obliki »izjem« omogočajo trpljenje živali, predvsem zaradi estetskih ali finančnih razlogov. Izpostavljena je tudi situacija nadzora nad izvajanjem zakonodaje o zaščiti živali, ki predstavlja enega najbolj perečih problemov. Našteti in opisani so organi nadzora v Sloveniji, kjer imajo največji interes za dobrobit živali razna društva za zaščito živali, a žal brez kakršnihkoli zakonskih pooblastil. Predstavljeni so najbolj odmevni primeri mučenja živali pri nas ter epilog katerega so prejeli, med njimi tudi primer za katerega je bila na našem ozemlju izrečena prva zaporna kazen. Na podlagi primerjalnopravne analize pravnih ureditev v državah z visoko stopnjo zaščite živali, se predlagajo najbolj primerne in učinkovite rešitve za izboljšanje slovenske ureditve s področja zaščite živali pred mučenjem. Med evropskimi državami na področju zaščite živali prednjačijo Avstrija, Švica in Švedska, med ameriškimi zveznimi državami pa Maine, Illinois in Oregon, pri čemer so izpostavljene predvsem spremembe, katere so sprejeli v smeri dobrobiti živali in katere bi lahko prenesli tudi v slovenski pravni sistem. Predlaga se podelitev pravic živalim v ustavi, uvedba posebnega organa za nadzor nad izvajanjem določb Zakona o zaščiti živali v obliki t.i. »živalske policije« (ang. animal police). Nazadnje so obravnavane sankcije, kjer se predlagajo višje denarne in zaporne kazni, predvsem pa so predstavljeni razlogi za nujnost uvedbe dveh novih sankcij, ki jih naš pravni sistem v primeru kaznivega dejanja mučenja živali še ne pozna, tj. sankcijo prepovedi imetništva živali ter sankcijo psihološkega svetovanja.
Ključne besede: pravice živali, pravni položaj živali, kaznivo dejanje mučenja živali, zaščita živali, dobrobit živali, živalska policija
Objavljeno v DKUM: 09.02.2022; Ogledov: 228; Prenosov: 58
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

9.
Specializirana sodišča in oddelki v Republiki Sloveniji : diplomsko delo
Lara Knapić, 2021, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava specializirana sodišča in oddelke v Republiki Sloveniji. Natančneje so predstavljena splošna sodišča, specializirana sodišča in oddelki specializiranih sodišč. Ugotavljam, da v Republiki Sloveniji kot specializirana sodišča delujejo zgolj delovna in socialna sodišča ter upravno sodišče, imamo pa nekaj več specializiranih oddelkov za posamezna kazniva dejanja. Pri sojenju na specializiranih sodiščih je izrednega pomena tudi delo in izobraževanje specializiranih sodnikov, ki mora biti podkrepljeno z znanjem in nenehnim izobraževanjem in izpopolnjevanjem na posameznih specifičnih področjih. V magistrskem delu je prav tako zajeta opredelitev kaznivih dejanj, o katerih specializirana sodišča oziroma specializirani oddelki odločajo na področju kazenskega prava, ter prednosti in pomanjkljivosti specializiranih sodišč. Menim, da število kaznivih dejanj vsakodnevno narašča, zato je ena izmed prednosti specializiranih sodišč tudi ta, da so sodniki osredotočeni na zgolj eno področje, v katerem se vsakodnevno izobražujejo in nadgrajujejo svoje znanje. Vendar pa kljub temu nastanejo tudi pomanjkljivosti specializiranih sodišč, ki po malem rušijo celoten pravni sistem posamezne države, kot tudi prava kot celote. Zato primerjalno pravno slovenska specializirana sodišča in oddelke primerjam tudi z drugimi državami, kot sta Republika Nemčija in Republika Avstrija, omejila in osredotočila pa sem se predvsem na sosednjo Republiko Hrvaško.
Ključne besede: specializirana sodišča, specializirani oddelki, kazenska sodišča, prednosti, pomanjkljivosti, Republika Slovenija, Republika Hrvaška, gospodarski kriminal, korupcija
Objavljeno v DKUM: 09.02.2022; Ogledov: 203; Prenosov: 39
.pdf Celotno besedilo (1,96 MB)

10.
Razmerje med načeloma pravne in socialne države : diplomsko delo
Urška Germauc, 2021, magistrsko delo

Opis: Načeli pravne in socialne države v pravni teoriji nista novi načeli. Gre za dve temeljni ustavni načeli, ki sta se skozi zgodovino razvijali, prav tako se je spreminjal pogled na razmerje med njima. V teoriji je dolgo časa prevladovalo stališče, da navedeni načeli na ustavni ravni sploh nista združljivi. Skozi čas in številne diskusije se je nato razvil pojem socialne pravne države, ki je obe načeli povezal v logično celoto, v kateri se medsebojno prepletata in omejujeta. Danes prevladuje stališče, da sta načeli medsebojno povezani. Pri razmerju med obema načeloma torej ne gre za vprašanje nadvlade enega načela nad drugim, temveč gre za vzporeden in medsebojno povezan razvoj elementov obeh načel. Govorimo torej o socialni pravni državi, ki mora zagotavljati socialno, pravno in ekonomsko varnost vsakega posameznika in s tem udejanjati vrednote tako pravne, kakor tudi socialne države. Socialna država po mnenju teoretikov predstavlja predpostavko pravne države, v kateri je oblast omejena in nadzirana ter s svojimi ukrepi omogoča učinkovito uresničevanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Elementi obeh načel so različni, vendar pa se nanašajo na enak sistem in sicer na socialno pravno državo. V slednji se elementi obeh načel prekrivajo in so medsebojno odvisni, njihov skupni namen pa je zaščita enakih vrednot, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda in enakost. Človekovo dostojanstvo predstavlja temeljno komponento temeljnih človekovih pravic in svoboščin, katerih priznanje in spoštovanje je v moderni državi izredno pomembno, kar izhaja ne samo iz nacionalne ureditve, temveč tudi z mednarodnega vidika. Do trenja med obema načeloma pride tudi na področju uporabe diskrecije pri odločanju državnih organov. Slednji imajo namreč v socialni državi široko polje proste presoje, kar pa povzroča napetosti v odnosu z načelom pravne države. Kljub temu je potrebno poudariti, da je diskrecija v socialni državi neizogibna, vse dokler bo slednja skrbela za distribucijo dobrin in storitev. Državni organi so pri uporabi diskrecijske pravice omejeni z Ustavo ter temeljnimi pravicami, v katerih ustavno zagotovljena jedra organi s svojimi ukrepi ne smejo posegati. Obravnavani načeli pa nista pomembni zgolj na nacionalnem ustavnem področju, temveč tudi na nadnacionalnem in mednarodnem področju. Načeli namreč med drugim predstavljata tudi temeljni vrednoti pravnega reda EU in temelj za priznanje in spoštovanje temeljnih človekovih pravic (med katere spadajo tudi socialne pravice) tudi na ravni EU.
Ključne besede: ustava, ustavno načelo, pravna država, socialna država, vladavina prava, država blaginje, človekove pravice, socialne pravice, socialna pravičnost, temeljne vrednote
Objavljeno v DKUM: 09.02.2022; Ogledov: 206; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (1,21 MB)

Iskanje izvedeno v 0.54 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici