| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 616
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Cestnoprometno kazensko pravo: cestnoprometni delikti
Katarina Jalovec, 2021, magistrsko delo

Opis: Kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa oz. cestnoprometni delikti so se razvili kot posledica proizvodnje avtomobilov, s čimer je moral biti usklajen tudi razvoj cestnega prometa. Skladno s tem je bila naloga zakonodajalca, da z ustrezno zakonodajo poskrbi za varnost vseh udeležencev v prometu. Slovensko materialno kazensko pravo uvršča v kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa devet deliktov iz posebnega dela KZ-1, ki se med seboj razlikujejo glede zakonskih znakov, ki morajo biti nujno izpolnjeni, da se določeno izvršitveno ravnanje presoja po določbah točno določenega člena omenjenega zakonika. Kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa so inkriminirana od 323. pa do 331. člena KZ-1, z naslednjimi naslovi: Povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti, Nevarna vožnja v cestnem prometu, Ogrožanje posebnih vrst javnega prometa, Ogrožanje javnega prometa z nevarnim dejanjem ali sredstvom, Opustitev nadzorstva v javnem prometu, Zapustitev poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči, Ugrabitev zrakoplova ali plovila, Napad na varnost zračnega prometa ter Uničenje in odstranitev znamenj, namenjenih za varnost zračnega prometa. Z inkriminacijo zgoraj naštetih kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa se varujejo raznovrstne dobrine, od splošne varnosti in pretočnosti prometa kot neosebne in nedisponibilne dobrine, do življenja človeka in njegove telesne celovitosti kot osebne dobrine, s težkim vprašanjem disponibilnosti teh dobrin. Pri srečevanju osebnih in neosebnih dobrin nastopijo težki pravni položaji z etičnimi vprašanji, zlasti na področju stekov in odmere kazni, do česar prihaja na področju cestnoprometnih deliktov zlasti pri dilemah, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo instituta odgovornosti za hujšo posledico ali pa se bodo v konkretnem primeru uporabila splošna pravila stekov, ki predpostavljajo avtonomijo kaznivih ravnanj, pri čemer vsako kaznivo ravnanje zase predstavlja kaznivo dejanje. V zvezi s tem je zanimivo tudi razumevanje in razlaganje posameznih zakonskih znakov določenih kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa, kot je to npr. huda telesna poškodba pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1, kjer si teorija ni enotna, ali gre pri omenjenem zakonskem znaku hude telesne poškodbe le za prepovedano posledico kaznivega dejanja po 323. členu KZ-1 ali pa za objektivni pogoj kaznivosti.
Ključne besede: kaznivo dejanje, prekršek, naklep, malomarnost, prometna nesreča, hujša posledica, objektivni pogoj kaznivosti, silobran, skrajna sila, objektivni pogoj kaznivosti
Objavljeno: 25.02.2021; Ogledov: 29; Prenosov: 1
.pdf Celotno besedilo (1,93 MB)

2.
Fikcija prijave izločitvene pravice
Urška Cmok, 2021, magistrsko delo

Opis: Izločitvena pravica je pravica lastnika ali imetnika druge premoženjske pravice, da iz stečajne mase izloči premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. Izločitveno pravico, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, mora upnik v skladu s pravili ZFPPIPP prijaviti v roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka. Pravočasna prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet te izločitvene pravice. Če upnik izločitvene pravice ne prijavi v roku, določenim z zakonom, tvega, da bo upravitelj v stečajnem postopku prodal premoženje, ki je predmet te izločitvene pravice, s tem pa bo upnik izločitveno pravico tudi izgubil. ZFPPIPP je z uveljavitvijo novele G, zaradi varstva nekaterih izločitvenih upnikov, uvedel posebna pravila za prijavo in preizkus izločitvene pravice glede nepremičnine, ki med drugimi urejajo fikcijo prijave izločitvene pravice. Posebna pravila, ki jih ureja 299.a člen ZFPPIPP, se uporabljajo v primerih, ko je lastninska pravica vknjižena v korist stečajnega dolžnika, izločitveni upravičenec pa sodno uveljavlja pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. V zvezi z začetkom sodnega postopka mora biti v zemljiški knjigi pri tej lastninski pravici v korist izločitvenega upravičenca vpisana ena izmed zaznamb spora ali izrednega pravnega sredstva. Časovni trenutek, na podlagi katerega presojamo, kdaj velja izločitvena pravica za pravočasno prijavljeno v skladu s pravno fikcijo, je odvisen od tega, ali je vpis zaznambe začel učinkovati pred ali po poteku roka za prijavo izločitvene pravice ter od tega, kdaj je bil vpis zaznambe opravljen v zemljiško knjigo. 299.a člen ZFPPIPP je tako nastal kot produkt jasnosti in doslednosti ustreznega upoštevanja posebnih pravil o začetku učinkovanja vpisov po 5. členu Zakona o zemljiški knjigi in publicitetnih učinkov vpisov po 6. členu, kadar je v zemljiški knjigi vpisana ena od varovalnih stvarnih pravic, tj. zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini ali zaznamba spora izrednega pravnega sredstva. Izločitvena pravica se tako na podlagi fikcije prijave šteje za prijavljeno, brez da bi upnik izločitveno pravico v stečajnem postopku prijavljal na podlagi posebne procesne vloge. Fikcijo prijave izločitvene pravice v postopku osebnega stečaja enega od zakoncev ureja tudi Družinski zakonik, ki v 83. členu določa postopek določitve deleža zakoncev na skupnem premoženju, če se je nad enim od zakoncev začel postopek osebnega stečaja. Družinski zakonik ureja fikcijo prijave izločitvene pravice, po kateri se šteje, da je zakonec, ki ni v postopku osebnega stečaja, v postopku osebnega stečaja prijavil izločitveno pravico v višini polovice skupnega premoženja. Zakonec, ki ni v postopku osebnega stečaja, tako nikoli ne more zamuditi s prijavo izločitvene pravice. Fikcija prijave na ta način olajšuje položaj zakonca, saj mu ni potrebno uveljavljati prijave izločitvene pravice po pravilih ZFPPIPP, hkrati pa mu ni potrebno dokazovati, da je predmet izločitvene pravice pridobljen na podlagi skupnega premoženja zakoncev. V kolikor se zakonec, ki ni v postopku osebnega stečaja, ne strinja z višino deleža, lahko s prijavo izločitvene pravice po pravilih ZFPPIPP uveljavlja višji delež na skupnem premoženju.
Ključne besede: izločitvena pravica, prijava izločitvene pravice, fikcija prijave, ločitvena pravica, insolventnost, stečaj, osebni stečaj zakonca, stečajna masa, domnevni lastnik, vknjiženi lastnik, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, varovalne stvarne pravice.
Objavljeno: 25.02.2021; Ogledov: 30; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (1,54 MB)

3.
Prepovedani dogovori pri hipoteki s pregledom sodne prakse
Rene Toplak, 2021, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo »Prepovedani dogovori pri hipoteki s pregledom sodne prakse« obravnava različne vrste dogovorov, za katere se dogovorita hipotekarni upnik in zastavitelj. Ker je rezultat teh dogovorov navadno okoriščenje ene izmed strank nasproti drugi stranki, jih pravni redi prepovedujejo. Bistveni del (prepovedani dogovori) magistrske naloge je zajet v zadnjem, tretjem poglavju. Poglavje je razdeljeno na štiri različne prepovedane dogovore, kjer so podrobno opisane vse značilnosti teh dogovorov. Pri tem so zajete značilnosti iz zgodovine in današnje pravne ureditve, kakor tudi sodna praksa, ki smo jo podrobno obdelali. Še posebej je razčlenjen komisorni dogovor v povezavi z različnimi oblikami stvarnopravnih zavarovanj. V zadnjem podpoglavju pa sledijo primeri iz sodne prakse, ki pa so že predhodno obravnavani v jedrnem delu prepovedanih dogovorov. Ob temeljitem raziskovanju zakonodaje, teorije in sodne prakse glede razsežnosti prepovedanih dogovorov ugotovimo, da nam odgovor daje prav sodna praksa. Ta je skozi odločitve zavzela enotno stališče, da je prepoved komisornega dogovora potrebno upoštevati, tudi če ne gre za zakonsko določeno obliko stvarnopravnega zavarovanja in ima posel drugačen videz, je pa njegov namen zavarovanje obveznosti. Posledica pa je ničnost vseh teh poslov, saj ni ničen dogovor, ki ga sploh ni, temveč učinek poslov kot celote, ki izigravajo prepoved komisornega dogovora oziroma njegov namen. Pri tem pa je delo sodišč, da vsak posel oz. kombinacijo poslov skrbno presodijo v smislu prepovedi komisornega dogovora. Sodna praksa gre v smeri, da je ključno preprečevanje neopravičene obogatitve, ne pa preprečevanje pridobitve lastninske pravice upnika na stvari, ali uresničitev poplačilne pravice, kot to absolutno velja pri zastavni pravici in je določeno v 132. členu Stvarnopravnega zakonika.
Ključne besede: Prepovedani dogovori, komisorni dogovor, lex commissoria, legis commissoria, dogovor o antihrezi, hipoteka, zastavna pravica, nepremičnina, zavarovana terjatev, »sale and lease back«.
Objavljeno: 16.02.2021; Ogledov: 60; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (1,16 MB)

4.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Maja Makari, 2021, magistrsko delo

Opis: Zakona, ZZK-1 v 8. členu in SPZ v 10. členu resda vsebujeta določbi z naslovom Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, vendar še zdaleč nista edina člena, v katerem se načelo zaupanja v zemljiško knjigo odraža. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je namreč eno izmed temeljnih načel nepremičninskega prava. Z obravnavanim načelom je povezano načelo publicitete: Pozitivno stališče - na nepremičninah obstajajo samo tiste pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, in negativno stališče - pravica na nepremičnini ne obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo. Pomembna je tudi dobra vera. Namreč, samo tisti, ki se v dobri veri zanesejo na podatke v zemljiško knjigo ne sme trpeti škodljivih posledic. Poznamo glave in pomožne vpise v zemljiško knjigo, in čeprav je plomba opredeljena kot pomožni vpis je za načelo zaupanja zelo pomembna, saj naznanja začetek zemljiškoknjižnega postopka, s tem pa nastop publicitetnih učinkov, potrebnih za realizacijo načela zaupanja v zemljiško knjigo. V posebnem delu smo se srečali z najpogostejšimi pravnoposlovnimi prenosi lastninske pravice na nepremičninah, in primeri, kjer pride do izraza načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To varuje pridobitelja le v primeru, če je pridobil pravico na poslovni podlagi. Obravnavana je dvojna prodaja nepremičnine. V tem primeru ravno zaradi načela zaupanja pride do zapletene situacije, saj je odsvojitelj v zemljiški knjigi še vedno naveden kot lastnik. V primeru materialno neveljavne vknjižbe, v primeru da je odvsojitelj drugič razpolagal z isto nepremičnino daje pravo možnost izbrisne tožbe, vendar ne proti dobrovernim tretjim. Pri priposestvovanju gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, ki je v konfliktu s pravnoposlovno pridobljeno. Pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (zemljiško knjigo). V primeru da pri pravnoposlovnem prenosu sodeluje le en (zunaj)zakonski partner, drug pridobi lastninsko pravico na nepremičnini originarno. Vpis v zemljiško knjigo je deklaratoren. Če bi se pa zakonec rad zaščitil pred nezaželenimi učinki tretjih, mora poskrbeti, da je njegova pravica vpisana. Pri nevpisanih nepremičninah ne more priti do uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo, saj zemljiška knjiga ne vsebuje podatka o nepremičnini. Situacije, ko ne izhajamo iz načela zaupanja v zemljiško knjigo, so lahko mnogo zahtevnejše pri vprašanju komu naj pravo da varstvo. Obstaja velika nevarnost kršitve pravic tretjih. Lastnik, ki se ne vpiše v zemljiško knjigo, konkurira dobrovernim tretjim, kateri pridobijo pravice na podlagi svoje dobrovernosti in zaupanja v zemljiško knjigo. Zakon opozarja na posledice, ki utegnejo doleteti tistega, ki bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo, a tega ni storil. Načelo zaupanja tako tudi »kaznuje« imetnika nevpisane pravice Zakon določa listine, ki se štejejo za zemljiškoknjižno dovolilo. To je posadna listina, ta vsebuje izjavo zemljiškoknjižnega lastnika, da nasprotni stranki priznava izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice na nepremičnini in nadomestno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se nadomešča pravnoposlovni prenos (derivativen prenos) lastninske pravice.
Ključne besede: Zemljiška knjiga, dobra vera, varnost pravnega prometa, dvojna prodaja, skupna lastnina, priposestvovanje, nevpisane nepremičnine, posadna listina, uskladitvena listina
Objavljeno: 12.02.2021; Ogledov: 85; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (1,20 MB)

5.
Načelo ne bis in idem v slovenski pravni ureditvi in ureditvi ZDA
Žan Mom, 2021, magistrsko delo

Opis: Ustava Republike Slovenije v 31. členu določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. 31. člen Ustave doslej ni bil spreminjan, kar pa ne pomeni, da se pri prepovedi ponovnega sojenja v okviru modernega kazenskega postopka, pojavljajo določene dileme, ki zaradi prekrivanja tako kaznivih dejanj kot tudi prekrškov lahko predstavljajo kršitev prepovedi določene v 31. členu Ustave. Določbo 31. člena Ustave povzema prvi odstavek 10. člena ZKP. Namreč že pravnomočna razsojena zadeva je razloga, da se v predhodnem postopku preiskava s sklepom senata ustavi, da se v postopku z obtožnico obtožba ne dopusti in se postopek s sklepom ustavi, da se obtožnica zavrže ali da po opravljeni glavni obravnavi sodišče izreče zavrnilno sodbo. Problematika se nadaljnje kaže v razmerjih med kaznivimi dejanji in prekrški, kjer pa Zakon o prekrških v 11.a členu določa, kdaj se postopek o prekršku ne vodi, če je že v teku kazenski postopek oz. če je bil kazenski postopek že končan, kar pa tudi nujno ne pomeni, da je izdana sodba. Z zadevno problematiko se ukvarjajo, tudi supranacionalna sodišča, kot sta Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče Evropske unije, ki izdajata sodbe, ki zadevajo slovenski pravni red in ki pomembno vplivajo na sodno prakso slovenskih sodišč, vse od doktrine ENGEL do zadeve Zolotukhin, ki je nato aplicirana na prakso slovenskih sodišč. Tudi Združene države Amerike imajo v njihovem pravnem redu prepoved ponovnega sojenja, pod imenom »double jeopardy« obstaja pa razlika, saj odločbe izdane s strani sodišč v Združenih državah Amerike ne spadajo, niti nimajo možnosti, da preidejo pod presojo supranacionalnih sodišč ampak je vrhovna instanca njihovo Vrhovno sodišče. Nadaljnje zaradi razlik v pravnih redih držav članic EU in Združenih državah Amerike prihaja, tudi do različnih sodnih odločb, ki bi bila v enem pravnem redu na državni ravni relativno sporna, medtem ko so v pravnem redu ZDA praviloma popolnoma skladna z zakoni in pravno doktrino. To po avtorjevem mnenju predstavlja tudi zadnja sodba Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike s področja »double jeopardy«, ki zaradi zvezne ureditve Združenih držav Amerike, omogoča dvojni pregon dvema »suverenema«, kar pa ne predstavljala kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.
Ključne besede: kazensko pravo, ne bis in idem, dvojna suverenost, mednarodno kazensko pravo, kazensko pravo ZDA, kazenski postopek, 31. člen Ustave Republike Slovenije
Objavljeno: 12.02.2021; Ogledov: 71; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (615,35 KB)

6.
Implementacija Direktive 2019/2121 glede čezmejnih združitev gospodarskih družb v Sloveniji in Združenem kraljestvu
Petra Zupančič, 2021, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava implementacijo določb Direktive (EU) 2017/1132 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 (v nadaljevanju: Direktiva 2017/1132) na področju čezmejnih združitev gospodarskih družb v dveh državah članicah Evropske unije – Združenem kraljestvu in Sloveniji. Združitev delniških družb v isti državi članici je na ravni Evropske unije najprej uredila Tretja direktiva, zato je to področje bilo v državah članicah že vrsto let usklajeno. Čezmejne združitve, torej združitve družb iz različnih držav članic pa je podrobneje uredila Deseta direktiva, ki je bila kasneje kodificirana v določbe Direktive 2017/1132. S sprejemom Desete direktive je Evropska unija želela omogočiti družbam, da se čezmejno združujejo na urejen, učinkovit in primeren način, tako da bi se ob tem zaščitilo najbolj prizadete deležnike kot so zaposleni, upniki in imetniki deležev. Navkljub temu se je v praksi izkazalo, da zaradi različnih implementacij določb Tretje in Desete direktive v nacionalne pravne rede držav članic, varstvo interesov najbolj ogroženih kategorij deležnikov, ni bilo vedno ustrezno zagotovljeno. S sprejetjem Direktive (EU) 2019/2121 z dne 27. novembra 2019 o spremembi Direktive (EU) 2017/1132 glede čezmejnih preoblikovanj, združitev in delitev (v nadaljevanju: Direktiva 2019/2121) je na področju čezmejnih združitev prišlo do harmonizacije in uskladitve materialnih pravil za zaščito upnikov, zaposlenih in imetnikov deležev, s čimer se zagotavlja tudi večja pravna varnost pri čezmejnih preoblikovanjih gospodarskih družb. V osrednjem delu magistrske naloge je najprej predstavljena okvirna vsebina Direktive 2019/2121. Temu po posameznih večjih tematskih sklopih sledi sistematična predstavitev obstoječe ureditve postopka čezmejne združitve gospodarskih subjektov po določbah kodificirane Direktive 2017/1132, vključno s prikazom implementacije le te v Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1). Na koncu vsakega zaključenega tematskega sklopa sledi še predstavitev predvidene implementacije Direktive 2019/2121 na področju čezmejnih združitev gospodarskih družb v slovenski pravni red. Nazadnje pa je po enakem sistemu predstavljena primerjalno pravna analiza implementacije določb Direktive 2017/1132 v zakonodajno ureditev v Združenem kraljestvu, temu dodana pa eventualna implementacija Direktive 2019/2121 s področja čezmejnih združitev gospodarskih družb v njihov nacionalni pravni red. Avtorica je v delu ugotovila, da implementacija Direktive 2019/2121 v slovenski ZGD-1 ne bo vnesla večjih sprememb, saj v nasprotju z nekaterimi državami članicami, je varstvo interesov najbolj ogroženih kategorij deležnikov v postopkih čezmejnih združitev gospodarskih družb, že sedaj ustrezno zagotovljeno. V kolikor bi Združeno kraljestvo implementiralo določbe Direktive 2019/2121 v nacionalni pravni red, bi na področju čezmejnih združitev, bile potrebne znatne modifikacije, saj je trenutno varstvo interesov upnikov in imetnikov deležev neučinkovito in neskladno s standardi Evropske unije.
Ključne besede: čezmejne združitve gospodarskih družb, Direktiva (EU) 2011/35, Direktiva (EU) 2005/56, Direktiva 2017/1132, Direktiva (EU) 2019/2121, ZGD-1.
Objavljeno: 28.01.2021; Ogledov: 79; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (584,49 KB)

7.
Pravna narava pridobitve lastninske pravice pri prodaji v stečajnem postopku
Žan Peče, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je predstavljena pravna narava pridobitve lastninske pravice pri prodaji v stečajnem postopku. Bralcu ne daje odgovora na kakšno posebno vprašanje, ki bi tako predstavljalo bistvo tega dela, pač pa mu omogoča, da se seznani s postopkom prodaje premoženja oziroma z načinom pridobitve lastninske pravice pri prodaji v stečajnem postopku v Sloveniji. Zasnovano je tako, da lahko osnovne informacije o takem postopku pridobi tudi oseba, ki nima poglobljenega pravnega znanja, pač pa je le grobo seznanjena s slovenskim pravnim redom. Tako je magistrsko delo razdeljeno na poglavja o lastninski pravici, njeni opredelitvi, omejitvah, varstvu, različnimi načini pridobitve, ki obstajajo v teoriji in ki so veljavni na podlagi zakona, poglavja o obligacijskih vidikih prodaje, o stečajnem postopku in o poteku prodaje v stečajnem postopku. S podpoglavji o možnostih izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika v stečajnem postopku in posebnih obveznostih poslovodstva v primeru insolventnosti stečajnega dolžnika, ki je gospodarska družba, sta dodatno izpostavljena instituta, ki aktivnemu upniku v stečajnih postopkih dajeta boljše možnosti poplačila, kot jih upniki navadno dosegajo. V osrednjem šestem poglavju pa so predstavljeni dejanske lastnosti prodaje v stečajnem postopku, po katerih se tak način pridobitve lastninske pravice razlikuje od klasičnega pravno poslovnega načina pridobitve le-te, vsebujoč sodno prakso Višjih in Vrhovnega sodišča, ki se je razvila okoli posameznih vprašanj pri takšnem načinu pridobitve lastninske pravice. V tem poglavju so tako raziskane posledice dejstva, da spada takšen način pridobitve lastninske pravice v teoriji (in tudi praksi) med originarne, katere pravice s prodajo ugasnejo, vpliv pravila o omejitvi odgovornosti za stvarne napake, ter kakšno varstvo kupec sploh ima. Delo tako z obravnavo posameznih pravil, relevantne sodne prakse, ter primerjavo z osnovno ureditvijo na področjih, ki jih zadeva, daje celovito sliko pravil o prodaji (in nakupu) premoženja v stečajnem postopku.
Ključne besede: lastninska pravica, pravna narava, pridobitev, stečajni postopek, prodaja
Objavljeno: 20.01.2021; Ogledov: 50; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (728,99 KB)

8.
Problematika piramidnih sistemov in mrežnega marketinga z vidika prava varstva potrošnikov
Urban Kralj, 2020, magistrsko delo

Opis: Problematika piramidnih sistemov in mrežnega marketinga je še zmeraj aktualna, kar se kaže v številnih odmevnih zadevah, ki pretresajo svetovni ter evropski trg v zadnjem desetletju. Kljub sprejemu zakonodaje na področju varstva potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami na ozemlju Evropske unije in kljub dejstvu, da so piramidni sistemi del tako imenovane črne liste praks, ki so v vseh okoliščinah prepovedane, sam zakonodajni okvir ne daje jasne definicije le-teh in posledično v praksi povzroča deljena mnenja, ali gre v posameznih zadevah za sporno obliko mrežnega marketinga ali ne. Sodišče Evropske unije je v dveh pomembnih zadevah, 4finance in Lucky 4 All razložilo in dopolnilo definicijo piramidnih sistemov, ni pa se opredelilo glede vprašanja, ali udeleženci piramidnih sistemov, ki aktivno prodajajo izdelke, štejejo za potrošnike in posledično uživajo pravno varstvo. Trenutno pravna teorija zastopa stališče, da je pomemben trenutek pristopa v piramidni sistem. Tudi če praksa ne ustreza definiciji iz t.i. črne liste, pa to še ne pomeni, da je dopustna. Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah vsebuje še abstraktnejše določbe generalne klavzule in določbe o zavajajočih in agresivnih poslovnih praksah, ki tako širijo obseg prepovedi. Ob nepoštenih poslovnih praksah se pojavi tudi vprašanje pravnih posledic in morebitne neveljavnosti takšnega posla. Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah področja ne ureja in to prepušča splošnim pravilom obligacijskega prava, po katerih sta, ob izpolnjenih ustreznih predpostavkah, možni tako izpodbojnost posla kot tudi odškodninska odgovornost. Kljub temu pa Direktiva 2019/2161 o spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in direktiv 98/6/ES, 2005/29/ES ter 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta zaradi boljšega izvrševanja in posodobitve pravil Unije o varstvu potrošnikov na področje varstva potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami uvaja določbe o individualnem pravnem varstvu.
Ključne besede: piramidni sistemi, mrežni marketing, varstvo potrošnikov, nepoštene poslovne prakse, civilnopravne posledice, napake volje, veljavnost pravnega posla, kolektivne tožbe.
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 68; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (409,51 KB)

9.
Fiduciarni prenos lastninske pravice
Ana Krajtner, 2020, magistrsko delo

Opis: Poglavitna funkcija zavarovanj je v zavarovanju upnikove terjatve nasproti dolžniku. Na področju stvarnopravnih zavarovanj, so se fiduciarna zavarovanja pojavila predvsem zaradi novih potreb prakse v povezavi z neustreznostjo ročne zastave. Fiduciarno lastnino lahko pravno opredelimo kot lastninsko pravico, ekonomsko gledano pa se le ta bolj približa zastavni pravici. Fiduciarni prenos je zaupna, neakcesorna in neposestna oblika zavarovanja, katerega največja prednost je, da lahko dajalec zavarovanja premičnino, ki je predmet zavarovanja, še naprej nemoteno uporablja. Pri fiduciarnem prenosu lastninske pravice, se fiduciarju praktično prizna hibridna lastninska pravica. Rečemo, da gre za prenos polne pravice. Fiduciarna zavarovanja podelijo fiduciarju več pravne oblasti nad predmetom zavarovanja, kot je to nujno za potrebe zavarovanja in zato mora pravni red ta presežek oblasti nad stvarjo kompenzirati v postopkih izvršbe in stečaja. Fiduciarju se v primeru stečaja fiducianta prizna zgolj ločitvena pravica, kar pomeni nekoliko manj od polnega imetništva lastnine. V primeru izvršbe pa lahko fiduciar ugovarja nedopustnost izvršbe na fiduciarno prenešeni lastnini proti upnikom fiducianta. Tak ugovor pa je po kvaliteti nekoliko bližje izločitveni in ne ločitveni pravici. Neposestna zastavna pravica se od fiduciarnega prenosa razlikuje predvsem po tem, da je zastavna pravica nesamostojna pravica, ki je akcesorna terjatvi, ki jo varuje. Pri fiduciarni lastnini pa gre za obliko polne lastnine. Fiduciarju pripada nad predmetom prenosa nekoliko več pravne oblasti kot zastavnemu upniku. V zvezi z akcesornostjo je pomembno poudariti, da SPZ ureja tako neakcesorni fiduciarni prenos, kot tudi pogojni prenos pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. Pri tem je za pogojni prenos mogoče trditi, da se nekoliko približa neposestni zastavni pravici.
Ključne besede: fiduciarna zavarovanja, premičnina, neakcesornost, prenos lastninske pravice v zavarovanje, neposestna zastavna pravica.
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 42; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (641,48 KB)

10.
Poveljniška odgovornost v mednarodnem kazenskem pravu
Barbara Smogavc, 2020, magistrsko delo

Opis: Poveljniška odgovornost je institut mednarodnega kazenskega prava in vzpostavlja odgovornost vojaških poveljnikov in civilnih nadrejenih za kazniva dejanja, ki jih storijo podrejeni. Institut poveljniške odgovornosti je moč najti v institutih Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo, Mednarodnega kazenskega sodišča za Ruando in Rimskem statutu. Na podlagi instituta poveljniške odgovornosti bo nadrejeni odgovarjal, če so kumulativno izpolnjene štiri predpostavke, in sicer odnos nadrejenosti, element vednosti, opustitev sprejeti nujne in razumne ukrepe in izvršitev kaznivih dejanj s strani podrejenih. Za razlago teh predpostavk, je zelo pomembna praksa MKSJ.
Ključne besede: poveljniška odgovornost, odgovornost nadrejenega, vojaški poveljnik, civilni nadrejeni, predpostavke poveljniške odgovornosti, 28. člen Rimskega statuta, 7(3) člen Statuta Mednarodnega kazenskega sodišča za bivšo Jugoslavijo
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 68; Prenosov: 36
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

Iskanje izvedeno v 0.37 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici