| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 779
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravica delavcev do obveščenosti : magistrsko delo
Matej Makoter Rožmarin, 2024, magistrsko delo

Opis: Pravica delavcev do obveščenosti postaja zaradi svoje vse večje pomembnosti vedno bolj aktualna tema razprav v delovnem pravu. Uveljavila se je kot izjemno pomembna pravica delovnega prava, saj se brez ustreznega informiranja delavec ne more ustrezno odzvati ali primerno ukrepati. Pravica do obveščenosti pa vpliva tudi na številne druge pravice iz delovnega prava in prava socialne varnosti. Pri pravici delavcev do obveščenosti je ključna tudi ločitev, in sicer kdaj se obvešča posameznega delavca in kdaj se pravica delavcev do obveščenosti realizira preko obveščanja delavskih predstavnikov. Posameznega delavca se tako npr. obvešča o zadevah, ki vplivajo na njegov delovnopravni položaj kot posameznika. Tako je bilo skozi analizo tako mednarodnih pravnih virov, kot tudi pravnih virov prava EU in nacionalnih pravnih virov ugotovljeno, da se mora delavca obveščati na številnih področjih delovnega prava, kot npr. v primeru redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, plačilnem dnevu in njegovi spremembi, napotitvi na čakanje na delo od doma, odreditvi nadurnega dela, letnega razporeda delovnega časa, začasne prerazporeditve delovnega časa ter v primeru odmere letnega dopusta ipd. V večini navedenih primerov bo šlo tudi za obvezno pisno obveščanje delavca. V primeru ureditve pravice delavcev do obveščenosti v Republiki Sloveniji je bilo ugotovljeno, da slednja ugodneje ureja pravico delavcev do obveščenosti v primerjavi z mednarodnopravno ureditvijo ali ureditvijo na ravni prava EU. Na drugi strani pa je z vidika pravnega položaja delavcev zelo pomembna pravica delavcev, da so tudi preko svojih predstavnikov obveščeni o pomembnih zadevah, ki vplivajo na njihov položaj pri delodajalcu (v podjetju). Delavske predstavnike se tako obvešča (in se z njimi posvetuje) o zadevah, ki vplivajo na kolektiv delavcev (torej ne samo na posameznega delavca). Pri čemer pa se razlikuje obveščanje preko sindikatov ali pa preko voljenih delavskih predstavnikov (npr. sveta delavcev), saj pravni akti vsakemu izmed navedenih delavskih predstavnikov nalagajo drugačne pristojnosti in naloge. Tako se bo delavske predstavnike v splošnem obveščalo npr. v primerih kolektivnih odpustov, prenosih podjetja, splošnih aktih pri delodajalcu, nočnem delu ipd. Pristojnosti v zvezi s pravico delavca do obveščenosti pa bodo delavski predstavniki imeli tudi, kadar bo šlo za vprašanje odločanja o pravicah posameznega delavca, npr. v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi, disciplinske odgovornosti itd.
Ključne besede: obveščanje delavcev, posvetovanje z delavci, obveščanje posamičnega delavca, obveščanje preko delavskih predstavnikov, delavski predstavniki, sindikat, svet delavcev
Objavljeno v DKUM: 12.07.2024; Ogledov: 74; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (1,49 MB)

2.
Iz verig v svobodo: pravni položaj sužnjev v ZDA pred in po osvoboditvi : magistrsko delo
Jan Kaučič, 2024, magistrsko delo

Opis: Suženjstvo opisuje stanje, ko je zasužnjen človek last nekoga drugega, pogosto brez pravic, ki bi mu zagotavljale osebno svobodo ali samoodločanje. Pravno so sužnji obravnavani kot premična lastnina, brez večine pravic, ki jih uživajo svobodni ljudje. Sam zgodovinski razvoj suženjstva je dolgotrajen in sega v zgodnje obdobje človeške civilizacije, kjer so se prve oblike suženjstva pojavile v primitivnih družbah. V Babilonu je suženjstvo pridobilo pravni okvir z uvedbo Hamurabijevega zakonika okoli leta 1790 pr. n. št. V antični Grčiji in Rimu je bilo suženjstvo temeljni del ekonomske in družbene strukture. V obdobju rimske civilizacije je bilo suženjstvo obravnavano kot pravni status, kjer je bila družba razdeljena na svobodne ljudi in sužnje. Sužnji so bili obravnavani, kot lastnina svojega gospodarja, ki je imel nad njimi popolno pravico razpolaganja. V novem veku je transatlantska trgovina s sužnji, ki se je začela v 16. stoletju, privedla do transporta milijonov Afričanov v Novi svet, kjer so bili prisilno uporabljeni kot delovna sila na plantažah v Ameriki. Ta praksa je močno vplivala na gospodarstvo, kulturo in družbene strukture tako v Afriki kot v Ameriki. S prihodom idej Razsvetljenstva in spremembami v moralnih vrednotah je suženjstvo postopoma izgubljalo svojo družbeno sprejemljivost, kar je pripeljalo do različnih gibanj za njegovo odpravo v 19. stoletju. Ratifikacija trinajstega amandmaja leta 1865 v ZDA je formalno odpravila suženjstvo, vendar so bili nekdanji sužnji še naprej soočeni z obsežnimi omejitvami in diskriminacijo, kar je močno vplivalo na njihov pravni in družbeni položaj. Magistrska naloga preučuje pravni položaj sužnjev v Združenih državah Amerike pred in po njihovi formalni osvoboditvi, raziskuje pa tudi dolgoročne pravne in družbene posledice suženjstva. Obravnava zgodovinski razvoj suženjstva, zakonske in sodne spremembe ter njihov vpliv na življenja sužnjev. Raziskovalna naloga analizira ključne sodne primere in zakonodajne spremembe, ki so postopoma preoblikovali institucijo suženjstva in vodili k njegovi odpravi. Osredotoča se na zgodovinski kontekst suženjstva na afriški celini, uvoz sužnjev v ZDA in obdobje po državljanski vojni, vključno z obdobjem »Jim Crow« zakonov, ki so še naprej vplivali na pravni in družbeni položaj osvobojenih Afroameričanov. Namen magistrske naloge je prispevanje k boljšemu razumevanju zgodovinskih dejavnikov, ki so oblikovali samo ameriško družbo.
Ključne besede: suženjstvo, državljanska vojna, abolicionízem, suženjski kodeksi, Ustava Združenih držav Amerike, Afroameričani, rasna diskriminacija
Objavljeno v DKUM: 11.07.2024; Ogledov: 28; Prenosov: 13
.pdf Celotno besedilo (812,81 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Pogodba o dosmrtnem preživljanju v luči pogodbenih obveznosti strank : magistrsko delo
Maša Hribernik, 2024, magistrsko delo

Opis: Dandanes se v praksi pogosto srečamo z ljudmi, ki na svoja stara leta ali zaradi slabega zdravstvenega stanja več ne zmorejo skrbeti sami zase ter so lastniki kakšne nepremičnine in v tem primeru sklenejo pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj si želijo na ustrezen pravni način zagotoviti varnost v zadnjem obdobju svojega življenja. V primeru sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju posameznik oziroma pogodbena stranka ostane lastnik nepremičnine do svoje smrti, druga pogodbena stranka pa bo sopogodbeniku na ustrezen in primeren način nudila pomoč ter varno starost. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je ena izmed pogodb, ki je najprimernejša za ureditev medsebojnih razmerij v primeru zgoraj navedenih želj stranke. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se namreč pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse svoje premoženje ali del premoženja, katerega izročitev je odložena do smrti preživljanca. Zakon za sklenitev zadevne pogodbe ne določa sorodstvenega razmerja med strankama, iz česar sledi, da lahko pogodbo o dosmrtnem preživljanju sklene tudi oseba, ki nima bližnjih sorodnikov. V magistrski nalogi je podrobneje analizirana in predstavljena pogodba o dosmrtnem preživljanju, tako iz zakonske ureditve, kot tudi sodne prakse. Z uveljavitvijo Obligacijskega zakonika so bile določbe pogodbe o dosmrtnem preživljanju prenesene iz Zakona o dedovanju v Obligacijski zakonik. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je obligacijskopravna pogodba, ki ustvarja obveznosti za obe pogodbeni stranki, torej med strankama nastane dvostransko obligacijsko razmerje (obe stranki sta hkrati dolžnik in upnik). Pogodba o dosmrtnem preživljanju se v slovenski pravni praksi uporablja v različne namene. Pri sestavi takšne pogodbe pa ima pomembno vlogo notar, saj se za sklenitev pogodbe zahteva stroga obličnost pravnega posla – pogodba mora biti namreč sklenjena v obliki notarskega zapisa. Nadalje je v primeru izpolnjevanja katerega izmed razlogov za razvezo pogodbe pomembna vloga sodišča, ki lahko pogodbo na predlog ene ali druge stranke tudi razveže. Bistvena značilnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju je, da ob njeni sklenitvi ni znano, koliko časa bo moral preživljalec izpolnjevati svojo obveznost do preživljanca. Preživljalčeva obveznost je namreč odvisna od povsem negotovega in življenjskega dejstva (nastopa smrti preživljanca). Iz navedenega je mogoče zaključiti, da ima pogodba o dosmrtnem preživljanju elemente tveganja (elemente aleatornosti).
Ključne besede: pogodba o dosmrtnem preživljanju, preživljanje, preživljalec, preživljanec, nujni dediči, razveza, davek, odplačnost, aleatornost, dedno pravo.
Objavljeno v DKUM: 11.07.2024; Ogledov: 31; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (844,18 KB)

4.
Premoženjski režim zakoncev po uveljavitvi Družinskega zakonika : magistrsko delo
Kaja Kuraj, 2024, magistrsko delo

Opis: Kljub spreminjanju družbe in družbenih vrednot ostaja zakonska zveza pomemben družbeni fenomen in družinskopravni institut. Zakonska zveza, ki jo danes pojmujemo predvsem kot nekaj romantičnega, je skozi svojo zgodovino predstavljala predvsem orodje za zagotovitev premoženjske varnosti. Tudi danes ima lahko sklenitev zakonske zveze pomemben vpliv na premoženjski položaj zakoncev. Do leta 2019, ko se je uporabljal Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, je med zakoncema veljal obligatoren zakoniti premoženjski režim. Zakonca glede medsebojnih premoženjskih razmerij nista imela avtonomije. Teorija je pred sprejetjem Družinskega zakonika opozarjala na pomanjkljivosti obligatornega premoženjskega režima, ki glede na spreminjajočo se družbo ter drugačno pojmovanje lastnine v Ustavi Republike Slovenije ni bil več ustrezen. Ko se je leta 2019 začel uporabljati Družinski zakonik, je ta zakoncema omogočil, da odstopita od zakonitega premoženjskega režima ter lahko od tedaj svoja premoženjska razmerja urejata avtonomno s pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (včasih imenovana »ženitna pogodba«). Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Navedeno je sicer povezano z določenimi stroški, vendar so stroški za sklenitev tovrstne pogodbe bistveno nižji, kot če pogodba ni sklenjena in se premoženje ob razvezi zakonske zveze deli na podlagi sodne intervencije. Takšne pogodbe, ki v Sloveniji predstavljajo novost, v svetovnem merilu to niso, saj jih že dalj časa poznajo mnoge države celinske Evrope, njihovo zibelko pa predstavljajo Združene države Amerike. Namen magistrskega dela je seznaniti z učinkovitostjo sprememb na premoženjskopravnem področju zakoncev, ki jih je prinesel Družinski zakonik ter ugotoviti, kako so bile spremembe sprejete med teoretiki in v praksi. Prikazati želimo nove možnosti, ki jih na premoženjskopravnem področju slovensko pravo ponuja zakoncema tako v času trajanja zakonske zveze kot tudi v primeru njenega prenehanja.
Ključne besede: avtonomija, zakonska zveza, zakoniti premoženjski režim, pogodbeni premoženjski režim med zakoncema, pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ženitna pogodba, register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, notariat
Objavljeno v DKUM: 11.07.2024; Ogledov: 37; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (2,02 MB)

5.
Postopanje Finančne uprave Republike Slovenije v zahtevnejših ukrepih davčne izvršbe z analizo aktualne sodne prakse : magistrsko delo
Nataša Klančnik, 2024, magistrsko delo

Opis: Finančna uprava Republike Slovenije se zaveda pomembnosti dobro delujočega sistema pobiranja javnofinančnih prihodkov in stremi k pravočasnemu izpolnjevanju davčnih obveznosti. Vendar pa se nekateri davčni zavezanci želijo na različne načine izogniti plačilu davčnih obveznosti, zato avtorica v magistrskem delu zaradi lažjega razumevanja na začetku najprej predstavi osnovne pojme davčne izvršbe po Zakonu o davčnem postopku, načela in pomen izvršljivega izvršilnega naslova. Dotakne se tudi predmetov davčne izvršbe in pomena dokaznega bremena. Z rednimi postopki davčne izvršbe ni vedno mogoče izterjati celotnega zapadlega davčnega dolga, zato imajo finančni organi možnost, da ob izpolnjevanju določenih pogojev uporabijo tako imenovane zahtevnejše ukrepe davčne izvršbe. Po želji, da so instituti sistematično obravnavani na enem mestu, jih avtorica v osrednjem delu naloge opiše, analizira, primerja s sodno prakso ter dodatno navede pogoje, kdaj se posamezen institut lahko uporabi. Ali se bo uporabil določen institut, je odvisno od več okoliščin, skupno vsem pa je, da z rednimi ukrepi davčne izvršbe ni bilo mogoče doseči poplačila davčnega dolga v celoti. Ob vsem tem pa obstaja indic, da je dolžnik razpolagal s premoženjem z namenom oškodovanja upnika. V magistrskem delu je poudarek na institutu poroštva po 148. členu Zakonu o davčnem postopku, ki je edini institut, ki ga finančni organ lahko neposredno uporabi, bil pa je tudi zaradi domnevnega posega v enako varstvo pravic in posega v učinkovito pravno varstvo predmet presoje ustavnosti ter zakonitosti na Ustavnem sodišču. Na podlagi izdane odločitve se je kot izredno pomembno izkazalo načelo zaslišanja strank v posebnem ugotovitvenem postopku. Skozi magistrsko delo se potrdi, da so zahtevnejši ukrepi davčne izvršbe v zelo veliko pomoč finančnim organom pri pobiranju davčnih obveznosti, ampak zaradi dokaznega bremena, ki sloni na upniku, le-to prestavlja dodatno težavo pri njihovi uporabi, kar potrjuje tudi sodna praksa. Ob tem pa so za namene prikaza pogostosti uporabe zahtevnejših ukrepov v praksi analizirana letna poročila Finančne uprave Republike Slovenije za zadnjih pet let.
Ključne besede: izvršilni naslov, pravna varnost, dokazno breme, prenos premoženja, poroštvo, spregled pravne osebnosti, izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika, odškodninska odgovornost, skupno premoženje zakoncev.
Objavljeno v DKUM: 24.06.2024; Ogledov: 127; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

6.
Položaj zagovornika v kazenskem postopku, z namenom zagotavljanja pravice do poštenega sojenja : magistrsko delo
Špela Strahovnik, 2024, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava položaj zagovornika v kazenskem postopku, ki se odraža v okviru pravice do obrambe kot enemu izmed bistvenih elementov pravice do poštenega sojenja, pri čemer je v teoriji in praksi problematičen trenutek, na katerega se ta pravica veže. Kazenski postopek predstavlja za posameznika položaj, v katerem se brez strokovne pomoči ne bi znašel in znal uveljavljati zase vsega, kar mu pravo kot celota pravnih pravil in načel zagotavlja. Pravica do obrambe zato predstavlja ključen vzvod obdolženca, ki je kot prava nevešča stranka znotraj kazenskega postopka postavljen v šibkejši in podrejen položaj v primerjavi z nasproti stoječim državnim aparatom. Namen, ki se mu sledi znotraj kazenskega postopka, je v korelaciji z namenom, ki se dosega s pravico do zagovornika, to pa je v zagotavljanju poštenega postopka kot celote. Namen celotnega kazenskega postopka je v zagotavljanju, sledenju in spoštovanju načela pravičnosti, preko katerega se izraža pravica do poštenega sojenja. Kljub temu da načelo, priznano s strani pravne teorije in prakse, uživa pomen krovnega načela kazenskega postopka, je v teoriji še vedno nekaj kritik, ki dvomijo v njegovo funkcijo. Uresničevanje pravice do zagovornika je za zagotavljanje smiselne in poštene obrambe v kazenskem postopku potrebno vezati na trenutek, ko je posameznik v najranljivejšem položaju. Tak položaj izhaja že iz predkazenskega postopka, pri čemer je prisotnost zagovornika pomembna od trenutka, ko se preiskovanje osredotoči na posameznika kot morebitnega osumljenca v kazenskem postopku. Problematika takšnega pojmovanja, kjer tudi v praksi velikokrat prihaja do kršitev, izhaja predvsem iz nesistematične zakonodajne ureditve, ki bi zaradi ustrezne pravne varnosti posameznikov morala biti podvržena reformi, s čimer bi predkazenski postopek bil priznan kot bistveni del kazenskega postopka, od katerega je odvisen potek nadaljnjega postopanja.
Ključne besede: Pravica do obrambe, pravica do zagovornika, enakost orožij, načelo pravičnosti kot krovno načelo kazenskega postopka, zagotovitev poštenega kazenskega postopka, pomembnost vloge zagovornika že v predkazenskem postopku.
Objavljeno v DKUM: 24.06.2024; Ogledov: 116; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (1,79 MB)

7.
"Beschirmern vor vnrecht" - vloga odvetnika v procesu skozi zgodovino : magistrsko delo
Mojca Remic, 2024, magistrsko delo

Opis: Odvetništvo je spoštovanja vreden poklic, ki ima svoje korenine že v antičnih časih in se je ohranil do današnjih dni. Ugled odvetnikov kot pravnikov je skozi stoletja naraščal, medtem ko so razvoj družbe in spreminjajoči se načini življenja privedli do tega, da je odvetništvo postalo nepogrešljiva institucija. Beseda odvetnik ima dolgo zgodovino. Srečamo ga v staronemškem jeziku kot »anawalto«, v srednje visoki nemščini kot »an(e)walt«, v nizki nemščini se uporablja šele od 15. stoletja dalje. Poklic odvetnika kot zastopnika stranke je nastal in se razvijal skladno in skupno za razvojem države in prava. Po Ustavi RS je odvetništvo zasebnopravna služba, ki pa je povezana z zagotavljanjem javnega interesa oziroma javne koristi (137. člen Ustave: »Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon.«). Začetek modernega odvetništva na Slovenskem sega v čas marčne revolucije v Avstrijskem cesarstvu leta 1848 in sprememb, ki so ji sledile. S sprejetjem provizoričnega odvetniškega reda leta 1849 so se začele pozitivne spremembe, ki so odvetnikom in njihovim stanovskim organizacijam prinesle nove pravice, pa tudi jasno zapisane dolžnosti. Leta 1868 je v Avstro-Ogrski v veljavo stopil Advoaktenordnung, pravni predpis, ki je v monarhiji povsem preoblikoval poklic odvetnika. Zaradi Advoaktenordnunga so se avstro-ogrski odvetniki organizirali v deželne zbornice, ena od njih je bila tudi Kranjska odvetniška zbornica, ki je po prvi svetovni vojni nadaljevala pot kot Odvetniška zbornica v Ljubljani, Advokatska komora v Ljubljani in po drugi svetovni vojni ponovno kot Odvetniška Zbornica v Ljubljani ter končno kot Odvetniška zbornica Slovenije vstopila v novonastalo državo Slovenijo. Odvetniška zbornica je samoupravna oziroma avtonomna poklicna organizacija odvetnikov. Danes je v Odvetniški zbornici vpisanih več kot 2000 odvetnikov, vsako leto se pridruži med 120 in 150 novih odvetnikov.
Ključne besede: odvetnik, odvetništvo, odvetniška zbornica, Odvetniški red, zgodovina
Objavljeno v DKUM: 24.06.2024; Ogledov: 145; Prenosov: 30
.pdf Celotno besedilo (23,15 MB)

8.
Compatibility of unilateral sanctions with public international law : magistrsko delo
Andrej Stanišić, 2024, magistrsko delo

Opis: This master’s thesis systematically analyses the possible obligations and rules of public international law that must be respected when States impose sanctions without the authorisation of the United Nations Security Council or unilateral sanctions. This type of sanctions has been used throughout history and States are increasingly resorting to imposing them within international conflicts. However, they have never been regulated by any authoritative act, and the decisions of international judicial organs are scarce. In the absence of specific rules regulating the use of unilateral sanctions, this thesis focuses on the general provisions and obligations of public international law that States must respect when imposing sanction regimes against other States. One of the fundamental principles of international relations is the principle of sovereign equality of States, under which States must refrain from intervening in the domestic affairs of other States and must respect their sovereign immunity. Furthermore, States are obligated to respect treaty provisions they have consented to, one of them being the World Trade Organisation’s Marrakesh Treaty, under which States need to respect the rules enshrined General Agreement on Tariffs and Trade, like most favoured nation principle. Unilateral sanctions such as freezing of assets of States and central banks, travel bans for State representatives, import and export bans and trade embargos all constitute a threat to breach these obligations of public international law. However, even if States impose unlawful unilateral sanctions, their unlawfulness may be precluded under the rules of lawful countermeasures. Inconsistent State practice, divergent opinions of various scholars and lack of codifications make all these rules and prohibitions difficult to determine. However, given the recent increase in the use of unilateral sanctions, this grey area of international law is beginning to be clarified.
Ključne besede: State sovereignty, sanctions, legal countermeasures, coercion, national matters, human rights, immunities, inviolability, security exception, most favoured nation.
Objavljeno v DKUM: 24.06.2024; Ogledov: 136; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

9.
Načini plačila odškodnine : magistrsko delo
Tina Pikelj, 2024, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo sistematično predstavlja analizo in primerjavo različnih načinov plačila odškodnine ter njihove uporabe v praksi. Delo povzema glavne ugotovitve in poudarja pomembnost razumevanja različnih načinov plačila odškodnine v praksi ter ponuja vpogled v pravne vidike ter sodno prakso s področja odškodninskega prava v Sloveniji in Nemčiji. Glavni cilj naloge je identificirati probleme in razlike med posameznimi načini plačila odškodnine, raziskati obstoječe načine plačila odškodnine ter ugotoviti, kateri načini se najpogosteje uporabljajo v praksi. Delo se posveča vrstam odškodnin, ki se plačujejo v denarnem znesku, z osredotočanjem na trenutek uveljavljanja odškodnine, kar je ključno za pravično in učinkovito določitev ustreznega načina plačila odškodnine. Vsaka vrsta škode ima svoje specifične elemente, ki vplivajo na oceno višine odškodnine in na način njenega plačila. Pomemben je tudi časovni vidik pri uveljavljanju odškodnine, saj nekatere vrste škode zahtevajo takojšnje uveljavljanje, medtem ko se lahko druge uveljavljajo v daljšem časovnem obdobju. Glede na časovni trenutek, v katerem se zahteva odškodnina, ločimo med preteklo, novo in bodočo škodo. To razlikovanje je ključno za določitev oblike odškodnine, ali bo ta v enkratnem znesku ali v obliki denarne rente. Pri konceptu ekvivalence delo obravnava izjemne primere, kdaj oškodovancu pripada in kdaj ne pripada pravica do izbire med vzpostavitvijo prejšnjega stanja ali denarno odškodnino. Pri konceptu satisfakcije delo obravnava analizo plačila, ki skuša nadomestiti moralno škodo, trpljenje ali neugodje, ki ga je utrpel oškodovanec zaradi škodnega dogodka. Vsak poseg v osebnostno pravico pa še ne pomeni nujno pravno priznane nepremoženjske škode, za katero bi se zahtevala satisfakcija, ampak je v teh primerih lahko mogoča in bolj smiselna kakšna druga oblika nedenarnega povračila. Delo obravnava analizo razmerja med odškodnino v enkratnem znesku in denarno rento. Odločitev med obema oblikama je odvisna od specifičnih okoliščin primera in vrste škode. Enkratni znesek omogoča hitro izplačilo celotne odškodnine, kar lahko oškodovancu pomaga pri izboljšanju finančnega položaja, poleg tega lahko poenostavi postopek izplačila in omogoča prosto razpolaganje z denarnim zneskom. Vendar pa obstajajo primeri, ko je način plačila v obliki periodičnih izplačil glede na okoliščine bolj primerno, še posebej pri bodoči škodi. Nazadnje delo predstavlja zanimivosti načinov plačila odškodnine v nemškem pravnem redu in primerjavo med višinami odškodnin za nepremoženjsko škodo v Sloveniji in Nemčiji. Podatki o višini nepremoženjskih škod v Sloveniji in Nemčiji so odvisni od več dejavnikov, kot so ureditev v pravnem redu države, sodna praksa, gospodarske, socialne ter kulturne razmere v državi. Nemci vedno, kadar je to mogoče, izberejo metodo enkratnega izplačila odškodnine, raziskave so pokazale, da naj bi do tega prišlo kar v 99 % vseh odškodninskih zahtev. Odškodnina naj bi, podobno kot v našem pravnem redu, v prvi vrsti obsegala povračilo škode v naravi in šele nato odškodnino. Znesek in trajanje denarne rente je odvisen od vrste nezmožnosti ter fizičnega in duševnega stanja oškodovanca, izjemoma se lahko dodeli oškodovancu renta tudi doživljenjsko.
Ključne besede: Odškodninsko pravo, odškodnina, restitucija, ekvivalenca, satisfakcija, pavšalni znesek, denarna renta, mesečna renta, kapitalizirana renta, anuiteta.
Objavljeno v DKUM: 24.06.2024; Ogledov: 128; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (1,46 MB)

10.
Izvršitev sodne odločbe o stikih med staršem in otrokom : magistrsko delo
Iva Maček, 2024, magistrsko delo

Opis: Ko med staršema razpade zunajzakonska ali zakonska zveza, morata starša urediti vprašanja glede varstva koristi otroka in torej določiti, komu se bo otrok zaupal v varstvo in vzgojo, določiti morata tudi stike z otrokom ter višino preživnine. Stiki otroka s staršema so izjemnega pomena za celosten razvoj otroka, saj zagotavljajo, da otrok ohrani občutek čustvene povezanosti in pripadnosti s staršem, s katerim ne živi in se z njimi zagotavljajo otrokove koristi, ki jo Družinski zakonik določa kot načelo. Pravica do stikov kot osebnostna in starševska pravica je urejena na ustavni ravni, podrobneje pa jo ureja temeljni zakon na področju družinskega prava – Družinski zakonik. Pravica do stikov je široko urejena tudi na mednarodnem področju, s pravnimi viri kot so Evropska Konvencija o človekovih pravicah, Konvencijo o otrokovih pravicah ter Konvencijo Sveta o otrokovih stikih in poudarjena skozi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Po sodni ureditvi stikov med staršem in otrokom, v praksi večkrat prihaja do primerov, ko se staršu, ki ima določene stike z otrokom, le-ti neupravičeno preprečujejo in onemogočajo. Otrok lahko začne pod bremenom pritiskov, manipulacij in drugih neprimernih ravnanj starša s katerim živi, hitro zavračati stike z drugim staršem, kar v določenih primerih označujemo kot starševsko odtujevanje. V kolikor se stiki med staršem in otrokom ne izvajajo, ali se jih preprečuje, mora v takšnih primerih v družino poseči država. Varovanje koristi otroka in upoštevanje njegovih največjih potreb in želj je tako za sodišče kot druge strokovne institucije, ki sodelujejo pri razveznem postopku, glavno vodilo. Ko so stiki med staršem in otrokom že sodno urejeni in določeni z izvršljivo sodno odločbo, ki izhaja iz družinskopravnega postopka, pravo posamezniku nudi varstvo na različnih področjih, in sicer primarno na področju družinskega prava, nato pa tudi na področju izvršilnega prava, kazenskega prava in civilnega prava. Magistrska naloga se ukvarja z ureditvijo materialnih in procesnih pravil, ki so na voljo za izvršitev sodne odločbe o stiki med staršem in otrokom.
Ključne besede: družina, načelo otrokove koristi, stiki otroka, izvršba, Družinski zakonik, starševsko odtujevanje, začasna odredba, izvršilni naslov, izvršitev stikov, mnenje otroka.
Objavljeno v DKUM: 30.05.2024; Ogledov: 200; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (1,66 MB)

Iskanje izvedeno v 0.53 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici