SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 451
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Zloraba telekomunikacijske tehnologije za izvršitev kaznivega dejanja
Rok Pleteršek, 2018, magistrsko delo/naloga

Opis: Telekomunikacijske tehnologije predstavljajo enega izmed bistvenih elementov tehnološkega razvoja, ki ključno vplivajo na sedanjost in prihodnost delovanja sodobne družbe. V obdobju zadnjih štirih desetletij smo bili priča korenitim spremembam na področju informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT), saj so slednje prodrle na vsa področja človekovega delovanja. Poleg fizičnega sveta so nam ponudile vstop v tako imenovan virtualni svet, ki zaradi svoje globalne narave praktično nima meja oz. še ima razvoj na tem področju toliko manevrskega prostora, da ob ovire še nismo trčili. Razvoj telekomunikacijske tehnologije pa ima tudi temno stran. Ta so zlorabe, ki se lahko pojavljajo v obliki tradicionalnih kaznivih dejanj, ki so izvršena s pomočjo IKT tehnologij, ali pa v obliki kaznivih dejanj kibernetskega kriminala. Telekomunikacije so namreč lahko tarča ali orodje kaznivega dejanja, lahko pa predstavljajo sredstvo pomoči pri kriminalnem dejanju. Z magistrskim delom želimo opozoriti na velik problem zlorab elektronskih komunikacij, predstaviti posledice le-teh ter ne nazadnje raziskati kazenskopravne opredelitve in standarde, ki jih postavlja domača kazenskopravna zakonodaja, ter ugotoviti, ali jih je sposobna sankcionirati. Uvodno poglavje dela je posvečeno ciljem, hipotezam, predpostavkam in omejitvam ter metodam raziskovanja. Nato sledi kratek pregled 2000-letnega razvoja telekomunikacijske tehnologije in oris same razsežnosti zlorab. V 3. poglavju definiramo pojem zlorabe telekomunikacijske tehnologije in izpeljemo delovno opredelitev, ki nas spremlja skozi vsa preostala poglavja. Bralca nato seznanimo s pojmom kibernetske kriminalitete ter mu predstavimo Konvencijo o kibernetski kriminaliteti Sveta Evrope in ga uvedemo v kaznivost zlorab telekomunikacijske tehnologije. Osrednji del magistrskega dela predstavljajo kazniva dejanja kibernetskega kriminala v 4. poglavju in izbrane metode ter tipi zlorab elektronskih komunikacij v 5. poglavju. Jedro sestavljata kazenskopravna opredelitev kaznivih dejanj kibernetskega kriminala, ki jih postavljata Kazenski zakonik (KZ-1) in Konvencija o kibernetski kriminaliteti, ter predstavitev izbranih metod in tipov zlorab elektronskih komunikacij s konkretnimi primeri. V naslednjem poglavju analiziramo dogodek odtujitve mobilnega telefonskega aparata slovenskega uporabnika, ki mu je sledila zloraba v višini 64.254,03 EUR. Magistrsko delo zaključimo s temeljnimi ugotovitvami, s katerimi zavržemo oz. potrdimo hipoteze, povzamemo dileme na področju kibernetskega kriminala in napovemo, v katero smer bodo šle zlorabe telekomunikacijske tehnologije v prihodnje ter kako naj temu sledi kazensko pravo.
Ključne besede: zloraba elektronskih komunikacij, kibernetski kriminal, kibernetski prostor, kibernetska kriminaliteta, kazniva dejanja informacijske tehnologije, telekomunikacije, konvencija o kibernetski kriminaliteti, kazenski zakonik KZ-1.
Objavljeno: 14.06.2018; Ogledov: 33; Prenosov: 12
.pdf Celotno besedilo (1,51 MB)

2.
Zemljiškoknjižni vpisi v zvezi z razlastitvenimi postopki s pregledom sodne prakse
Nastja Dolamič, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obsega pregled celotnega postopka razlastitve, s katerim se prisilno odvzame ali omeji lastninsko pravico v korist države, lokalne skupnosti ali drugega subjekta javnega prava. Predmet razlastitve in omejitev lastninske pravice so lahko le nepremičnine. Z Ustavo RS so opredeljeni dopustni okvirji razlastitve, v skladu s katerimi se lastninska pravica na nepremičnini lahko odvzame ali omeji le na podlagi zakona, proti nadomestilu v naravi ali odškodnini ter pod pogojem, da je takšen poseg v javno korist. V skladu z zakonsko ureditvijo z razlastitvijo pride do popolnega odvzema lastninske pravice, medtem ko se v primeru omejitve lastninske pravice ta le delno odvzame. Lastninska pravica se lahko omeji s pravico začasne uporabe ali obremenitvijo z začasno ali trajno služnostjo. Institut razlastitve je v zakonski ureditvi predviden kot skrajni ukrep, ki se lahko uporabi izključno za izvedbo prostorskih ureditev, ki so v javno korist. Ob tem je potrebno zadostiti pogoju, da je takšna ureditev nujno potrebna in v sorazmerju s posegom v lastninsko pravico. Razlastitev je tako nedvomno najtežji poseg v lastninsko pravico kot eno temeljnih človekovih in premoženjskih pravic. V zvezi z razlastitvenimi postopki je potrebno upoštevati tudi zemljiškoknjižno pravo, saj predstavlja pomemben vidik na področju nepremičninskega prava. Pri pravnem prometu z nepremičninami je pomembno zlasti zanesljivo varstvo zaupanja v podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi, kot javni evidenci. Zemljiška knjiga je namreč namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Z vpisi v zemljiško knjigo se tako zagotovi publiciteta podatkov, na podlagi katerih se je mogoče seznaniti s pravnim stanjem nepremičnin. Skozi obravnavo razlastitvenih postopkov so zato izpostavljene posebnosti zemljiškoknjižnega prava in zemljiškoknjižni vpisi na tem področju, vključno s pregledom aktualne sodne prakse.
Ključne besede: lastninska pravica, nepremičnina, javna korist, odškodnina, razlastitev, razlastitveni postopek, omejitev lastninske pravice, začasna pravica uporabe, služnost v javno korist, zemljiška knjiga, vpis v zemljiško knjigo.
Objavljeno: 14.06.2018; Ogledov: 26; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (982,49 KB)

3.
Institut usklajenega delovanja (acting in concert) v prevzemnem pravu
Denis Kostrevc, 2010, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga podaja bralcu oris instituta acting in concert v prevzemnem pravu. Opredeljena je problematika instituta ter njegova umeščenost v prevzemno pravo in umeščenost slednjega v kontekst drugih področij pravnega reda, zlasti korporacijsko in koncernsko pravo. V nalogi so obravnavana vprašanja glede osrednjih elementov usklajenega ravnanja ter tudi vprašanja v zvezi z domnevami koncertiranja. Pri tem so upoštevani izsledki primerjalnopravne analize nemškega, britanskega, avstrijskega in slovenskega pravnega reda ter prevzemne direktive, pri čemer je največji pomen dan nemški ureditvi. Osrednji elementi, ki v vseh obravnavanih pravnih redih opredeljujejo usklajeno ravnanje, so trije: (i) usklajeno ravnanje, (ii) sporazum kot podlaga za ravnanje, (iii) kontrola nad ciljno družbo (ali onemogočanje uspešnosti prevzemne ponudbe) kot cilj. Analiza ureditev pokaže, da poskuša večina obravnavanih pravnih redov institut opredeliti na dokaj podoben ali vsaj dokaj primerljiv način. V vseh je osrednje in najtežje vprašanje opredelitve pojma kontrola ter ravnanj, ki so primerna za pridobitev oziroma utrjevanje kontrole nad ciljno družbo. V zvezi s sporazumom kot podlago za usklajeno ravnanje se v vseh obravnavanih pravnih redih kot bistveno izkaže vprašanje njegovega obstoja in njegove pravne narave. V nadaljevanju magistrske naloge so pojasnjeni izsledki primerjalne analize pravnih domnev koncertiranja, razvrščeni po vsebini domnev in njihovi pravni naravi. V zaključku naloge so navedeni tudi konkretni predlogi za spremembo obstoječe ureditve nekaterih vprašanj instituta usklajenega ravnanja v veljavnem slovenskem zakonu o prevzemih.
Ključne besede: prevzem, prevzemno pravo, usklajeno ravnanje, acting in concert, koncertiranje
Objavljeno: 29.05.2018; Ogledov: 62; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (781,20 KB)

4.
Policijsko pooblastilo pregled osebe in stvari
Robert Gričnik, 2011, magistrsko delo

Ključne besede: policijska pooblastila, človekove pravice, pravica do zasebnosti, dokazni standardi
Objavljeno: 29.05.2018; Ogledov: 42; Prenosov: 3
URL Celotno besedilo (0,00 KB)

5.
Vpliv terorizma na človekove pravice
Damjan Klasić, 2011, magistrsko delo

Ključne besede: terorizem, človekove praice, teroristični protiukrepi, diskriminacija, mučenje
Objavljeno: 29.05.2018; Ogledov: 35; Prenosov: 6
URL Celotno besedilo (0,00 KB)

6.
Podedljivost terjatve za povrnitev nepremoženjske škode
Špela Stanec, 2018, magistrsko delo

Opis: Slovenski pravni red nepremoženjsko škodo izrecno priznava kot eno od pravno priznanih škod, za katero se lahko zahteva denarna odškodnina. Namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v zakonu ni izrecno opredeljen, podana je zgolj zahteva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Teorije in sodna praksa sta enotni, da je temeljna funkcija zadoščenje. Ravno zaradi namena odškodnine in strogo osebne narava nepremoženjske škode se je pojavilo vprašanje, ali in kdaj je lahko terjatev za povrnitev nepremoženjske škode predmet dedovanja. Razveljavljen 184. člen Obligacijskega zakonika, ki je urejal to vprašanje, je določal, da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Ustavno sodišče je odločilo, da je takšna terjatev strogo osebne narave in da je zakonodajalčevi presoji prepuščeno, ali in kdaj ta pravica izgubi svojo osebno naravo ter postane podedljiva. Z ustavno pritožbo napadena zakonska določba je nasprotovala ustavnemu načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave, s tem ko je omogočala različno obravnavanje bistveno enakih dejanskih položajev. Stališča pravnih redov se glede določitve trenutka prehoda terjatve med seboj razlikujejo. Avstrijski Občni državni zakonik določa, da mora povzročitelj oškodovancu na njegovo zahtevo plačati primerno denarno odškonino za nepremoženjsko škodo. Sodišča so tako za podedljive priznavala zgolj zahtevke, ki so bili pred smrtjo oškodovanca priznani s poravnavo oziroma s pogodbo ali pa je bila vložena tožba. To stališče so sodišča spremenila in danes velja, da so zahtevki za nepremoženjsko škodo podedljivi ne glede na to, ali je oškodovanec zahteval plačilo. Enako stališče velja tudi v Nemčiji od reforme Državljanskega zakonika v letu 1990 naprej. Tudi nova ureditev na Hrvaškem je manj stroga od slovenske, saj je terjatev podedljiva od trenutka, ko je oškodovanec vložil pisni zahtevek ali tožbo. Spremembo zakona komentatorji utemeljujejo z zasledovanjem pravičnejše ureditve za dediče in s stališčem, da oškodovančeva zahteva za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo izgubi svojo osebno naravo že s tem, ko jo le-ta na predpisan način poda.
Ključne besede: odškodnina, nepremoženjska škoda, zadoščenje, dedič, načelo enakosti, ustavna pritožba
Objavljeno: 29.05.2018; Ogledov: 57; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (562,00 KB)

7.
Civilnopravna odgovornost za imisije v zraku
Aleksandra Messner, 2018, magistrsko delo

Opis: Pravo varstva okolja se kot mlajša pravna panoga razvija šele od začetka 70. let, ko je začela naraščati zavest o škodljivih okoljskih posledicah vse večjega tehnološkega in industrijskega razvoja. Ker imisije zaradi svoje razpršenosti ne poznajo državnih meja, so predmet pravne ureditve številnih mednarodnih in regionalnih dokumentov, podrobneje pa pravno varstvo določajo na njih temelječi nacionalni pravni redi. Na pravno ureditev varstva okolja v Republiki Sloveniji bistveno vplivajo določbe prava EU, ki daje varstvu okolja vse večji pomen in ga skuša s sprejemanjem direktiv približati v vseh državah članicah. Okolje je kot kompleksi pravni pojav varovano tako na področju javnega kot tudi civilnega prava, ki se medsebojno dopolnjujeta in tvorita celovito pravno varstvo. S civilnim pravom se varujejo pravice in interesi posameznikov, prizadetih zaradi nedopustnega onesnaževanja. Slovensko pravo v ta namen ne določa specialne pravne ureditve, ampak se uporabijo splošna pravila stvarnega in obligacijskega prava. V primeru nedopustnih imisij je možno vložiti prepovedne zahtevke po štirih različnih pravnih podlagah, ki se izberejo glede na lažjo dokazljivost v konkretnem primeru. Če hkrati ali neodvisno od prepovednega zahtevka oškodovancu nastane katera izmed pravno priznanih oblik premoženjske ali nepremoženjske škode, je mogoče zahtevati tudi njeno povračilo po splošnih pravilih odškodninskega prava. Posebnosti glede odškodnine pa so določene za primere škode, ki izvira iz opravljanja splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni upravni organ. Kljub vse večjim težavam in posledicam, ki jih povzroča onesnažen zrak, pa je sodna praksa s tega področja skromna. Zavest o pomenu čistega okolja in nevarnih posledic onesnaževanja očitno še ni tako visoka, da bi se pogosteje preventivno odločali za prepovedne zahtevke, katerih predpostavke je lažje dokazati. Na onesnaženje se pogosto odzovemo šele po nastanku škode, pri čemer pa je zaradi razpršenosti imisij in zapoznelih posledic predpostavke odškodninske odgovornosti, še zlasti vzročno zvezo, izredno težko dokazati. Poleg tega je odškodnina za škodo, ki nastane posamezniku, pogosto celo nižja od stroškov dolgotrajnega dokazovanja z izvedenci v pravdnem postopku, kar posameznike dodatno odvrača od uveljavljanja svojih pravic. Seštevek več manjših škod pri različnih posameznikih, ki ostanejo nepovrnjene, pa pomeni veliko in nedopustno korist onesnaževalca, ki s svojo dejavnostjo nadalje škoduje tako posameznikom kot tudi okolju samemu. Pogostejše uveljavljanje tudi sicer manjših zahtevkov bi imelo bistveno preventivno vlogo. V ta namen se v slovenski in primerljivih pravnih teorijah, zakonodajah in sodni praksi skuša najti primerne rešitve in postopke, ki bi olajšali težavno dokazovanje prizadetih posameznikov, zlasti z možnostjo kolektivnega uveljavljanja odškodninskih zahtevkov.
Ključne besede: Varstvo okolja, civilnopravno varstvo, pravica do zdravega življenjskega okolja, imisije, onesnaženost zraka, prepovedni zahtevek, odškodnina.
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 54; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (1,08 MB)

8.
Pridobitev državljanstva po slovenskem in španskem pravnem sistemu
Nadja Strašek, 2018, magistrsko delo

Opis: Pravni institut državljanstva je urejen v nacionalnih zakonodajah. Temelji na suvereni pravici posamezne države, da v svojem pravnem redu sama določi komu in na kakšen način bo podelila državljanstvo. Takšno urejanje mnogokrat privede do razlik v ureditvah državljanstva med državami. Državljanstva ni moč ubesediti v eni razlagi, lahko pa ga opredelimo na več načinov. Gre za celovit ter kompleksen odnos med posameznikom in državo, pri čemer to razmerje vzpostavlja odnos medsebojnih pravic in dolžnosti. Državljanstvo je opredeljeno tudi kot specifični pravni status, iz katerega izvirajo politične, državljanske in socialno-ekonomske pravice ter svoboščine. Ob tem določa tudi pravno opredeljene obveznosti države do posameznika, ki se vežejo na državljanstvo ter nasprotno. Državljanstvo kot temelj vsake države je temu primerno tudi urejeno. Slovenska pravna ureditev na podlagi Ustave Republike Slovenije državljanstvo ureja v Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ki je krovni akt na tem področju. Španska nacionalna zakonodaja ne pozna posameznega akta, ki bi urejal to področje. V Ustavi Kraljevine Španije (Constitución Española) je določeno, da državljanstvo urejajo posamezni členi Civilnega zakonika (Código Civil). Kot dopolnitev nacionalnega državljanstva, se je v pravu Evropske unije uveljavilo državljanstvo Unije, ki ga lahko razumemo kot neke vrste postnacionalno državljanstvo. V praksi ni tako izrazito izraženo kot nacionalna državljanstva, vendar je kljub temu zelo pomemben institut, ki omogoča državljanom Unije nove oblike državljanske udeležbe ter pravice in dolžnosti onkraj narodnostne ravni. Raznolikosti zakonodaj na področju državljanstva posledično privedejo tudi do stanja, ko oseba nima državljanstva (apatrid) ali pa vodijo v drugo skrajnost, ko posameznik pridobi državljanstvo dveh ali več držav (bipatridi ali polipatridi). Institut državljanstva je dinamičen pravni koncept, ki je predvsem odvisen od družbenih ter političnih sprememb tako na ravni držav kot tudi mednarodne skupnosti.
Ključne besede: državljanstvo, pridobitev državljanstva, državljanstvo Evropske unije, pravice državljanov, državljanstvo Slovenije, državljanstvo Španije, dvojno državljanstvo.
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 56; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (915,49 KB)

9.
Spanking Law – primerjalnopravni pregled
Ana Vrbnjak, 2018, magistrsko delo

Opis: Zagotovo si prav vsak otrok želi pohvale in naklonjenosti, predvsem svojih staršev, ne pa graje, šeškanja, klofut in nevsezadnje tudi močnejših udarcev, ki lahko na otroku pustijo trajne, tako fizične kot psihične posledice. Skozi magistrsko delo lahko ugotovimo, da so številne študije predvsem uglednih psihiatrov in psihologov dokazale, da šeškanje ni primerna oblika vzgajanja otrok, temveč obstajajo druge, otrokom prijaznejše oblike vzgoje. Razne organizacije, med katerimi je nadvse pomembna mednarodna organizacija Sveta Evrope, si preko svojih kampanj in raznih priporočil prizadevajo ter vzpodbujajo pozitivno starševstvo, ki temelji na največjih otrokovih koristih. V okviru pozitivnega starševstva se za namene vzgoje otroka telesno kaznovanje ne uporablja. V okviru magistrskega dela z naslovom »Spanking Law – primerjalnopravni pregled«, se najprej opredelimo do pojma šeškanje oziroma ena po riti otroka (ang. spanking). Sledi pregled pravne ureditve šeškanja otrok v Sloveniji in nekaterih drugih državah. V zadnjem delu magistrskega dela opredelimo mednarodno pravne vire, ki pomembneje urejajo omenjeno področje. V Sloveniji je osnovna usmeritev družinskega prava korist otroka, ki jo morajo upoštevati starši, javni organi in nosilci javnih pooblastil kot tudi druge osebe, vendar pa vse oblike telesnega kaznovanja otrok ne privedejo do pregona staršev. Zakon se namreč ne ukvarja s trivialnimi zadevami. Slovenija spada med države, ki je v svoji zakonodaji uzakonila prepoved vseh oblik telesnega kaznovanja, namen prepovedi pa ni kaznovanje staršev, temveč jim s pomočjo izobraževanja pomagati, da prenehajo uporabljati kaznovanje otrok. Za zakonsko ureditev prepovedi telesnega kaznovanja si prizadeva vedno več držav. V magistrskem delu primerjamo pravno ureditev Spanking Law na Švedskem, v Franciji, Kanadi, Hrvaškem, v Združenem Kraljestvu, na Danskem in v Kaliforniji.
Ključne besede: Milejše oblike telesnega kaznovanja otrok, zaščita otrok, pozitivno starševstvo, novela Zakona o preprečevanju nasilja v družini, Vseevropska pobuda Sveta Evrope proti telesnemu kaznovanju otrok.
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 54; Prenosov: 13
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

10.
Brexit - odraz želje volivcev po povrnitvi suverenosti
Andreja Petrič, 2018, magistrsko delo

Opis: Namen tega magistrskega dela je raziskati, kaj se dogaja z moderno nacionalno državo in konceptom suverenosti in samoodločbe. V svetu in v Evropi je danes vse več narodov, ki si želijo samostojnosti oziroma odcepitve bodisi od držav, v katerih živijo, bodisi od naddržav, katerim pripadajo. Najbolj aktualen primer je izstop Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske iz Evropske unije (EU) (brexit ). To bo prvi izstop iz EU, saj do uvedbe Lizbonske pogodbe leta 2009 možnost izstopa države članice iz EU ni bila nikjer jasno urejena. Po uvedbi izstopne klavzule pa ni več nobenega dvoma, ali je izstop iz EU mogoč ali ne. Zato magistrsko delo podrobno analizira, kaj bo prinesla sprožitev člena 50 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) in razčleni postopek izstopa Združenega kraljestva iz EU. Osredotoči se na bodoče odnose med Združenim kraljestvom in EU ter predstavi različne možne oblike sodelovanja med Združenim kraljestvom in EU po izstopu; razišče vpliv referenduma o neodvisnosti na odnose in razmerja med različnimi skupnostmi in narodi znotraj Združenega kraljestva; prihodnost Združenega kraljestva kot zvezne države in ponovna prizadevanja Škotov za državnost in neodvisnost ter morebitno združitev Severne Irske z južno sosedo Irsko. Vleče vzporednice med “osamosvajanjem” Britanije, odcepitvijo Slovenije od bivše Socialistične federativne republike Jugoslavije , odhodom danske avtonomne pokrajine Grenlandije iz EU ter primerja njihove izkušnje in uporabo pravice do samoodločbe. Delo torej obravnava eno izmed trenutno najbolj aktualnih tem na svetovni ravni, ki bo nedvomno vplivala na usodo in razvoj številnih narodov.
Ključne besede: pravica do samoodločbe, suverenost, narod, neodvisnost, Evropska unija, brexit, Slovenija, Grenlandija, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, Lizbonska pogodba, člen 50 PEU, izstop iz EU
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 42; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (1,20 MB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici