| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 532
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Meje neodvisnosti Evropske centralne banke
Hana Kosi, 2019, magistrsko delo

Opis: Osrednja tema magistrske naloge se nanaša na pomen in meje neodvisnosti Evropske centralne banke (odslej ECB). Neodvisnost ECB je za njeno delovanje ključnega pomena.Temeljna akta, ki vsebujeta določbe o neodvisnosti ECB, sta Pogodba o delovanju Evropske unije (odslej PDEU) in Protokol (št. 4) o statut Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke (odslej Protokol št. 4). ECB je bila med institucije Evropske unije (odslej EU) uvrščena z Lizbonsko pogodbo, ki je stopila v veljavo 1. decembra 2009, s čemer se je poudarila pravna narava ECB. V skladu s strukturo delovanja ECB razlikujemo med petimi vrstami neodvisnosti, ki jih analiziram v magistrski nalogi: institucionalno neodvisnostjo, osebno neodvisnostjo, funkcionalno in operativno neodvisnostjo, finančno in organizacijsko neodvisnostjo ter pravno neodvisnostjo. Kljub neodvisnosti, ki jo uživa ECB, pa se ne more izogniti odgovornosti povezani z njenim delovanjem in izvajanjem nalog. V povezavi z neodvisnostjo ECB je potrebno razumeti tudi vlogo nacionalnih centralnih bank držav članic EU, ki skupaj z ECB tvorijo Evropski sistem centralnih bank (odslej ESCB). Neodvisnost ECB se namreč prenaša tudi na nacionalne centralne banke držav članic EU, spoštovanje neodvisnosti nacionalnih centralnih bank pa je določeno tudi v nacionalnih zakonodajah držav članic EU. Neodvisnost nacionalne centralne banke je tudi pogoj za vstop države članice EU v ekonomsko in monetarno unijo. Osrednji del magistrske naloge obravnava meje neodvisnosti ECB. ECB je namreč, z namenom ohranjanja neodvisnosti in pravilnega delovanja, nosilka določenih privilegijev in imunitet, ki jih ureja Protokol (št. 7) o privilegijih in imunitetah EU (odslej Protokol št. 7). ECB je neodvisna samo v obsegu in za namen, ki jih določajo veljavni predpisi EU in je podvržena sodnemu nadzoru Sodišča EU ter Evropskega računskega sodišča. Ker se vprašanje neodvisnosti v praksi pogosto pojavlja, v tem delu magistrske naloge izpostavljam zadnje odmevnejše primere, ki obravnavajo vprašanje neodvisnosti: zadeva Komisija proti ECB (C-11/00), zadeva Gauweiler (C-62/14) in zadeva Rimšēvičs (združeni zadevi C-202/18 in C-238/18). Pomembno vlogo pri omejevanju neodvisnosti na ravni EU ima tudi Evropski urad za boj proti goljufijam (odslej OLAF). Ne omejuje pa se samo neodvisnost ECB, ampak v skladu z zakonodajo posameznih držav članic EU tudi neodvisnost nacionalnih centralnih bank. V zadnjem delu magistrske naloge analiziram primer iz prakse, ki vključuje Banko Slovenije. Ta je bila leta 2016 predmet nacionalne preiskave, v kateri so med drugim zasegli dokumente in računalniško opremo ECB brez njene predhodne odobritve. Na podlagi tega je bila Sloveniji očitana kršitev člena 2 Protokola št. 7 in kršitev načela lojalnega sodelovanja, v skladu s katerim se države članice EU in EU ter posledično njene institucije medsebojno spoštujejo in pomagajo pri opravljanju svojih nalog. Pred začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe leta 2009 so se pojavljali številni pomisleki kako bo nov status ECB vplival na njeno neodvisnost, vendar se je ta ohranila v najboljši možni meri. K temu v veliki meri pripomorejo privilegiji in imunitete, vendar samo v obsegu in za namene opravljanja nalog ECB. Sodišče EU se je v preteklosti z vprašanjem neodvisnosti ECB že ukvarjala, v prihodnje pa se bo do njega najverjetneje opredelila tudi v postopku proti Sloveniji, ki se je januarja 2019 začel pred Sodiščem EU ter je z vidika posega v neodvisnost in imunitete ECB ter nacionalnih centralnih bank velikega pomena.
Ključne besede: Evropska centralna banka in Lizbonska pogodba, neodvisnost Evropske centralne banke, odgovornost Evropske centralne banke, meje neodvisnosti Evropske centralne banke, privilegiji in imunitete Evropske centralne banke
Objavljeno: 14.10.2019; Ogledov: 35; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (1,07 MB)

2.
Sklenitev zakonske zveze po slovenskem in nemškem pravnem redu
Barbara Ban, 2019, magistrsko delo

Opis: Zakonska zveza je eden izmed temeljnih institutov, ki je urejen na področju družinskega prava in je zelo pomemben za oblikovanje odnosov med ljudmi. Je eden izmed najpomembnejših institutov oz. mejnikov v življenju človeka, predvsem iz socialnega, družbenega in družinskega vidika. Zakonska zveza je vrednota in temeljni pravni postulat družbe, ki pa se razlikuje glede na različna kulturna okolja. V Sloveniji je sklenitev zakonske zveze urejena v Družinskem zakoniku. V Nemčiji ureja sklenitev zakonske zveze Bürgerliches Gesetzbuch. Magistrsko delo v osnovi predstavlja institut sklepanja zakonske zveze, pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, zakonske zadržke, ki morajo manjkati in sam postopek ter obliko sklenitve zakonske zveze. Raziskava in preučevanje tematike se razteza na slovensko in nemško zakonodajo in predstavlja primerjalni vidik posamezne ureditve med državama. Zanimiva je ugotovitev, da čeprav spadata v isto pravno družino in obstaja prepričanje, da sta si slovenska in nemška zakonodaja zelo podobni, so določene razlike, kar predstavlja drugačno nacionalno identiteto in miselnost pri zakonodajalcih. V Ustavi Republike Slovenije in v Grundgesetz, je zapisano, da je sklenitev zakonske zveze temeljna človekova pravica vsakega posameznika. Slovenija in Nemčija v nekaterih pogledih podobno obravnavata sklenitev zakonske zveze. Obe državi poznata samo civilno sklenitev zakonske zveze in ne verske. Imata podobne pogoje in zakonske zadržke v naslovu, ampak ne v vsebini. So pa občutne razlike pri starosti za sklepanje zakonske zveze, pri zakonskem zadržku sorodstva in posvojitvi. Slovenija prav tako ne pozna istospolne zakonske zveze. Nemčija je uvedla istospolno zakonsko zvezo oz. » Ehe für alle« (zakonsko zvezo za vse) 1.10.2017. Postopek same sklenitve zakonske zveze si je podoben. Razlika je v tem, kdo ima pristojnost za sklepanje zakonske zveze. V Sloveniji je to več oseb. Družinski zakonik je približal slovensko ureditev nemški ureditvi, nista pa identični. Nemčija ne pozna zakonske prepovedi. Slovenija ne pozna instituta konvalidacije nične zakonske zveze. Slovenska pravna ureditev se počasi približuje nemški pravni ureditvi, ni pa zagotovo, da bo kdaj identična nemški pravni ureditvi. Obe državi spoštujeta in sta podvrženi odločitvam Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišču Evropske unije, se pa spoštuje nacionalna identiteta držav, ki je neločljivo povezana z njihovimi temeljnimi ustavnimi in političnimi strukturami. Slovenija in Nemčija sta različni državi po velikosti, številu prebivalcev, kulturi, mentaliteti ljudi.
Ključne besede: zakonska zveza, sklenitev zakonske zveze, Družinski zakonik, Bürgerliches Gesetzbuch, Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuche, Nemčija, Slovenija.
Objavljeno: 17.09.2019; Ogledov: 52; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (896,66 KB)

3.
Odškodninska odgovornost delodajalca zaradi kršitve predpisov o varnosti in zdravju pri delu
Maja Vogrin, 2019, magistrsko delo

Opis: Področje varnosti in zdravja pri delu je področje, ki je podrobno urejeno tako na mednarodni ravni kot tudi na ravni prava Evropske Unije. S prenosom številnih direktiv v nacionalno pravo in pri upoštevanju še določenih konvencij z omenjenega področja imajo tako delodajalci kot tudi delavci določene obveznosti na podlagi Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1), ki jih morajo pri izvajanju svojega dela upoštevati. Predvsem jima je skupna obveznost, da morata poleg organizacije oziroma skrbnega opravljanja dela, skrbeti tudi za varnost in zdravje (drugih) delavcev v delovnem procesu, morebitne nevarnosti in pomanjkljivosti pa odpraviti oz. v primeru, da gre za delavca, jih mora ta nemudoma javiti svojemu nadrejenemu. Vendar v praksi prihaja do kršitev predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, tako s strani delodajalca kot tudi delavca. Inšpektorat Republike Slovenije za delo (IRSD) v svojih letnih poročilih ugotavlja številne kršitve na področju ustreznosti izjave o varnosti z oceno tveganja, ki je delodajalčev krovni interni akt za zagotavljanje varnih in zdravih delovnih razmer. Poleg teh so po ugotovitvah IRSD pogoste kršitve s strani delodajalca med drugimi še kršitve glede zdravstvenih pregledov delavcev. V sodni praksi pa je mogoče zaslediti številne sodbe, kjer odškodninsko odgovarja delodajalec za kršitve glede delovne in osebne varovalne opreme ter kršitve določb o prepovedi trpinčenja. Pri pregledu sodne prakse se kot pomembno kaže vprašanje, kdo odgovarja za nastalo škodo delavca v primeru, da gre za »izposojenega« delavca drugemu izvajalcu ali podizvajalcu del na gradbiščih. Za odgovor na to vprašanje je potrebno ugotoviti obstoj odgovornosti »dejanskega« delodajalca, možna pa je tudi kumulacija odgovornosti oz. solidarna odgovornost več oseb. V sodni praksi je najti tudi primere, v katerih sodišča upoštevajo pri nastanku škode tudi delavčev soprispevek, kadar ta ravna v neskladju s predpisi varnosti in zdravja pri delu. Pravila odškodninskega prava jasno določajo, da kdor je povzročil škodo, jo mora tudi povrniti. V teh primerih gre potemtakem za deljeno odgovornost delodajalca in delavca. Sodišča presojajo obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca kot tudi delavca po splošnih pravilih civilnega prava, torej na podlagi pravil Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem morajo biti za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti izpolnjene kumulativne predpostavke civilnega delikta, to so protipravno dejanje, škoda, vzročna zveza ter krivda. V primeru, da gre za objektivno odgovornost, pa je podlaga za njen obstoj, da delodajalec opravlja nevarno dejavnost ali, da nevarnost izvira iz stvari same. Delodajalec se bo lahko razbremenil objektivne odgovornosti zgolj v primeru, da so podani elementi za višjo silo ter da je nastala škoda nastala izključno zaradi ravnanja tretje osebe. V sodni praksi se uporaba določbe o razbremenitvi odškodninske odgovornosti uporablja restriktivno. Delodajalec ima tudi možnost, da svojo odgovornost, v primeru nastanka odškodninskih zahtevkov delavca, do določene višine tudi zavaruje. V primeru, da pa delodajalec krši predpise varnosti in zdravja pri delu, s tem ko ne zagotovi zadostnih varnostnih ukrepov ter zdravstvenih pregledov delavcev, bo lahko odškodninsko odgovoren tudi Zavodu za zavarovanje Slovenije (ZZZS) in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ). Ta bosta imela zoper delodajalca regresni zahtevek oz. bolje rečeno personalno subrogacijo za povrnitev nastalih stroškov zavodoma.
Ključne besede: Varnost in zdravje pri delu, odškodninska odgovornost delodajalca, odškodnina, deljena odgovornost, regresni zahtevek.
Objavljeno: 17.09.2019; Ogledov: 64; Prenosov: 18
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

4.
Varstvo otrokovih pravic v digitalnem okolju
Verena Horvat, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava precej moderno tematiko, tj. novodobni – digitalni svet. V povezavi s tem se v delu osredotočamo na raznorazne kršitve, ki jih uporaba moderne tehnologije prinaša, predvsem za otroke in mladostnike, katerih uporaba tovrstne tehnologije iz leta v leto vedno bolj narašča. S strani raznoraznih raziskav je nesporno dokazno, da današnja mladina svoj prosti čas preživlja drugače, kot je to bilo še pred desetletji, ko digitalizacije še ni bilo na razpolago oziroma vsaj ne v tolikšni meri. Posledično uporabi, pa se porast kršenja pravic otrok veča. Za dosledno razumevanje tematike magistrske naloge smo na začetku razdelali in pojasnili osnovne pojme, predvsem kaj digitalno okolje sploh pomeni in kaj vse zajema. Ugotoviti je bilo potrebno tudi, nosilci katerih vseh pravic otroci sploh so in izhajajoč iz tega, katere od slednjih so največkrat tarča kršitev s strani dejanj storjenih v digitalnem okolju. Po raziskovanju, katere pravice otrokom pripadajo, je bilo moč ugotoviti, da so pravice otrok urejene v širokem pravnem obsegu, kar zajema zakonodajo tako na ravni EU kot tudi v domači zakonodaji. Iz pregleda le-te smo spoznali, da je možnosti za kršitev teh pravic v digitalnem okolju ogromno, zato je zelo pomembno, da je to pravno področje dodobra urejeno. Najpogostejše oblike kršitev, ki se na internetu pojavljajo predstavljajo pornografija, pedofilija in kibernetsko nasilje, tj. nasilje povzročeno preko digitalne tehnologije.
Ključne besede: otrok, pravice, internet, pedofilija, pornografija, kibernetsko nasilje, zasebnost, osebnost.
Objavljeno: 13.09.2019; Ogledov: 68; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (1,76 MB)

5.
Odškodninska odgovornost sodnika za sodniške napake in odgovornost države zanj (primerjalni vidik s hrvaškim pravnim redom)
Eva Radanović, 2019, magistrsko delo

Opis: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Ključne besede: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Objavljeno: 12.09.2019; Ogledov: 83; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

6.
Pravna pomoč pri pridobivanju dokazov v civilnem postopku
Špela Boček, 2019, magistrsko delo

Opis: Da se v civilnem sodnem postopku izda zakonita odločba je potrebno ugotoviti resnično dejansko stanje zadeve v skladu s sodniškim silogizmom in izreči v materialnem pravu predvideno sankcijo. Tako je treba izvesti vse dokaze za ugotovitev resničnosti pravnorelevantnih dejstev. V praksi se lahko pojavi potreba, da je potrebno posamezne dokaze izvesti na območju sodišča, ki ni pristojno za odločanje v glavni stvari. Pristojnost izvajanja procesnih dejanj, ki pripada posameznemu sodišču, se namreč razteza le na njegovo območje. V določbah ZPP in Sodnega reda je prav zato vzpostavljeno sodelovanje med sodišči oziroma možnost pridobivanja dokazov po zaprošenem sodišču. Zaprošeno sodišče, na območju katerega se nahajajo dokazi lahko izvede določena procesna dejanja na svojem območju, z namenom zagotoviti dokaz za sodišče, ki je v konkretnem postopku pristojno za odločanje. Nadaljnje vprašanje se postavi, kako je z izvajanjem posameznih dokazov, ki se nahajajo v drugi državi. Kadar pride do takšnega primera in je potrebno določene dokaze pridobiti oziroma dejstva ugotoviti v tuji državi pa se uporabijo posebna pravila ZPP, ki veljajo za mednarodno pravno pomoč, to je pomoč med domačimi in tujimi sodišči, ki pa imajo v razmerju z mednarodnimi akti s tega področja subsidiarni pomen. Nacionalna sodišča imajo namreč pristojnost izvajati procesna dejanja le na ozemlju svoje države, zato le teh, na ozemlju tuje države, brez poseganja v suverenost te države ne morejo opraviti brez pomoči njenih sodišč oziroma drugih njenih organov. Na tej točki si lahko sodniki in sodišča pomagajo z različnimi mednarodni pravni akti, ki omogočajo pravno pomoč pri pridobivanju dokazov na mednarodnem nivoju ali z načelom vzajemnosti. Prvi mednarodni akt, ki je vseboval zametke mednarodne pravne pomoči pri pridobivanju dokazov v civilnih zadevah je bila Konvencija o civilnem postopku. Zaradi potrebe po bolj natančnih določbah v zvezi z mednarodno pravno pomočjo je bila nadalje sprejeta Konvencija o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini. Ta konvencija omogoča državam pogodbenicam uporabo aktivne pravne pomoči pri pridobivanju dokazov v tujini, kjer gre za posredno pridobivanje dokazov s pomočjo tujih sodnih organov in osrednjih organov ter uporabo neenakovredne pasivne pravne pomoči, kjer gre za neposredno pridobivanje dokazov s pomočjo diplomatskih, konzularnih predstavnikov in komisarjev. Na področju pravne pomoči pri pridobivanju dokazov pa je ključen akt za države članice EU sprejela tudi EU in sicer Uredbo Sveta (ES) št. 1206/20001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah. Uredba državam članicam EU omogoča medsebojno sodelovanje med sodišči teh držav pri pridobivanju dokazov z aktivno pravno pomočjo kjer gre za posredno pridobivanje dokazov na območju druge države članice s pomočjo tujih sodnih organov in s pasivno pravno pomočjo, kjer gre za neposredno pridobivanje dokazov na območju tuje države članice, članov sodnega organa države članice kjer poteka postopek. Poleg naštetih večstranskih mednarodnih aktov, ki jih lahko uporablja Slovenija za pridobivanje dokazov v tujini pa ima Slovenija z nekaterimi državami podpisane tudi bilateralne sporazume na katere se lahko upre kadar potrebuje mednarodno pravno pomoč pri pridobivanju dokazov v tujini in te države niso članice EU ali pogodbenice Konvencije o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini oziroma določbe dvostranskih sporazumov vsebujejo bolj učinkovite in ekonomične določbe pridobivanja dokazov v tujini.
Ključne besede: civilni postopek, načelo neposrednosti, razpravno načelo, preiskovalno načelo, pridobivanje dokazov, sodelovanje med sodišči, pravna pomoč po zaprošenem sodišču, mednarodna pravna pomoč, Konvencija o civilnem postopku, Konvencija o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, Uredba Sveta (ES) št. 1206/20001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah, aktivna pravna pomoč, pasivna pravna pomoč, bilateralne pogodbe in sporazumi.
Objavljeno: 30.08.2019; Ogledov: 86; Prenosov: 20
.pdf Celotno besedilo (1,26 MB)

7.
Normativna ureditev delovanja Državnega zbora Republike Slovenije
Luka Špoljar, 2019, magistrsko delo

Opis: Med vire parlamentarnega prava uvrščamo normativne akte na ravni ustave, zakona in notranjih aktov parlamentov (poslovnikov). Poslovniki parlamentov odražajo avtonomijo predstavniških teles in predstavljajo pomemben vir pravil za delovanje parlamentov, ter kot takšni v demokratičnih državah omogočajo jasen postopek, skozi katerega poslanci pridejo do konsenza pri normativnem urejanju družbenih področij. Ustava Republike Slovenije določa, da ima Državni zbor Republike Slovenije poslovnik, ki ga sprejme z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. Poslovnik Državnega zbora je svojevrsten pravni akt, ki vsebuje tako ustavno kot zakonsko materijo oziroma prvine, in je odraz parlamentarne tradicije, družbenega, gospodarskega ter političnega okolja. Oblikovanje manjšinske vlade se odraža tudi pri delovanju Državnega zbora, saj v primeru nejasnosti pravnega statusa posameznih poslanskih skupin odpira določena poslovniška vprašanja. Poslovnik ne ureja jasne definicije o položaju koalicijske in opozicijske poslanske skupine. Določene dvoumnosti in vprašanja, ki so se pojavila pri oblikovanju manjšinske vlade in delovanju osmega mandata Državnega zbora, so poslanci in poslanke rešili na podlagi političnega kompromisa in dogovora. Vendar bi moral tudi slovenski Poslovnik slediti nekaterim drugim primerjalno-pravnim praksam, kjer viri parlamentarnega prava vsebujejo jasne določbe o pravnem statusu poslanskih skupin vladajoče večine ali manjšine. Cilj magistrskega dela je podrobna preučitev normativne ureditve delovanja Državnega zbora ter odgovoriti na vprašanja povezana z avtonomijo Državnega zbora in opredelitev vpliva manjšinske vlade na delovanje in organizacijo parlamenta. Zaključno delo je razdeljeno na dva glavna vsebinska sklopa. V prvem sklopu je narejen oris ključnih virov parlamentarnega prava in opredeljena avtonomija parlamentov, ki je odraz ustavnega načela delitve oblasti. V sklopu prvega vsebinskega sklopa so predstavljeni tudi aktualni predlogi za dopolnitev ali spremembo Poslovnika državnega zbora. V drugem vsebinskem sklopu so nadalje izpostavljene teoretične in praktične predpostavke za oblikovanje manjšinske vlade ter oris trenutnega položaja 13. slovenske vlade, posebej v odnosu do organizacije dela v Državnem zboru. V tem poglavju so v ospredju odnosi med koalicijskimi partnerji ter pravni in politični položaj poslanske skupine, ki je pogodbeni partner manjšinske vlade.
Ključne besede: predstavniška telesa, viri parlamentarnega prava, avtonomija, zakonodaja, poslovnik, manjšinska vlada, poslanske skupine
Objavljeno: 30.08.2019; Ogledov: 69; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (1,40 MB)

8.
Obnovljivi viri energije, medsebojno trgovanje in nove tehnologije na področju energetike (izbrani pravni vidiki)
Urška Stopar, 2019, magistrsko delo

Opis: Eden izmed glavnih dejavnikov, ki povzročajo podnebne spremembe, so konvencionalni viri energije, zato naj bi se zmanjšala njihova uporaba, deloma preko večje energetske učinkovitosti in varčnosti, deloma pa z njihovo ustrezno nadomestitvijo z OVE. Tako bi poskrbeli za ublažitev podnebnih sprememb. Nov energetski sveženj »Čista energija za vse Evropejce« gre v prej navedeni smeri. S t. i. točko preloma in vse večjim prehodom na OVE se bo za uresničitev zadanih političnih ciljev in predvidene zakonodaje, ki strmi k bolj čisti energiji, spremenil obstoječi (elektro)energetski sistem, in sicer med drugim v smeri decentralizacije proizvodnje električne energije, zaradi lokacijske razpršenosti naprav, ki pridobivajo energijo iz obnovljivih virov. Pričakovani porast razpršenosti naprav za proizvajanje energije iz obnovljivih virov, vključno s samooskrbnimi napravami, omejeni resursi, vključno z infrastrukturo, in podobno, so prinesla nova vprašanja o tem, ali in kako je mogoča prodaja oziroma dobava električne energije iz OVE posameznikom. To bi po mnenju nekaterih lahko pripomoglo k doseganju ciljev EU in zmanjšanju stroškov, saj bi prišlo do trgovanja brez klasičnih posrednikov, ki so sedaj prisotni v verigi elektroenergetskega sistema. Da bi se električna energija, pridobljena s pomočjo naprav, ki proizvajajo električno energijo iz obnovljivih virov, porabila v pretežni meri na decentraliziranem območju, je potrebno omogočiti tudi prodajo električne energije med lokacijsko povezanimi posamezniki. Sam koncept trgovanja z električno energijo med posamezniki je sicer v sami osnovi preprost, pri čemer si dva enakovredna posameznika med sabo prodajata določeno količino električne energije. Zaradi vse večje digitalizacije in potenciala novih tehnoloških rešitev, je v tej nalogi osvetljen tudi ta vidik, s poudarkom na tehnologiji veriženja podatkovnih blokov in možnosti njene uporabe na področju energetskega prava. Omenjena tehnologija udeležencem namreč po mnenju nekaterih omogoča, da bi lahko posamezniki postali neodvisni udeleženci na trgu z električno energijo ter se tako ukvarjali s transakcijami z električno energijo. To bi prineslo ključne spremembe na elektroenergetskem področju, ki pa seveda morajo biti, ne le tehnološko, temveč tudi pravno podprte. Slednje je rdeča nit te naloge.
Ključne besede: obnovljivi viri energije, medsebojno trgovanje, tehnologija veriženja blokov, energetika, prodaja električne energije, samooskrba, energetski prehod
Objavljeno: 22.08.2019; Ogledov: 170; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (801,47 KB)

9.
Sodna ali tožilska preiskava?
Mojca Lešnik, 2019, magistrsko delo

Opis: Vprašanje izbire med sodno preiskavo in preiskavo pod vodstvom državnih tožilcev je že leta predmet različnih razprav. Model kazenskega postopka, ki bi bil (bolj) adversaren in ki ne bi poznal instituta preiskovalnega sodnika, načela materialne resnice in instrukcijske maksime naj bi namreč bil učinkovitejši, pri čemer pa še zmeraj ni jasno, kaj naj bi učinkovitost v tem smislu sploh pomenila in v kakšnem smislu zdajšnji model postopka naj ne bi bil učinkovit. Kar se zdi v zvezi z vprašanjem pri izbiri sodne ali tožilske preiskave pomembno, je predvsem to, da bi bilo najprej treba razjasniti sam pojem "učinkovitost" v zvezi s kazenskim postopkom in določiti, v kakšnem smislu bi moral biti kazenski postopek učinkovit. Šele na podlagi tega je mogoče sploh ugotavljati, ali ima postopek kakšne pomanjkljivosti in presoditi, ali je postopek učinkovit ali ne. Če bi se izkazalo, da postopek ni učinkovit, pa bi bilo treba ugotoviti, kakšen bi moral biti, da bi veljal za učinkovitega - ali bi torej moral biti postopek popolnoma adversaren in bi tako bilo treba zamenjati zdajšnji mešani model postopka za adversarnega ali pa so potrebne le določene spremembe oziroma prilagoditve. Za zdaj se tako zdi primerneje lotiti se težav sistematično, po korakih oziroma bolje rečeno, po posameznih ožjih sklopih oziroma fazah, kot pa popolnoma zamenjati model postopka in v postopek uvesti tožilsko preiskavo. Tožilska preiskava bi namreč pomenila, da bi od posameznega državnega tožilca zahtevali, da hkrati deluje v kar treh različnih vlogah - da se vede kot državni organ; da je aktivna stranka v postopku in da deluje kot preiskovalec skupaj s policijo. Težave v zvezi z uvedbo tožilske preiskave na način, kot je ta bila zamišljena v nekaterih osnutkih in predlogih sprememb kazensko-procesne zakonodaje - bodisi tako, da bi obstajala zgolj tožilska preiskava ali pa na način, da bi sodna preiskava sicer še vedno obstajala, ampak le kot subsidiarna in fakultativna faza predhodnega postopka - pa so se pokazale tudi v nejasno določenem začetku kazenskega postopka in posledično v nedoločenosti njegovega proceduralnega predmeta, v neenakih možnostih izvedbe preiskave obrambe, predvsem pa je iz pripravljalnih gradiv izhajal močno otežen oziroma celo močno podrejen položaj obdolženega v postopku v primerjavi z državnim tožilcem.
Ključne besede: Adversarnost, načelo materialne resnice, učinkovitost, predkazenski postopek, preiskava, preiskovalni sodnik, dokazni standardi, novela ZKP-N, obvezna obramba.
Objavljeno: 10.07.2019; Ogledov: 133; Prenosov: 15
.pdf Celotno besedilo (674,00 KB)

10.
Pravni vidiki paliativne oskrbe
Tamara Bubnjar, 2019, magistrsko delo

Opis: Paliativna oskrba je v veliki meri še dokaj neznan pojem, ki pa ima sam po sebi velik pomen, sploh pri človeku, ki boleha za neozdravljivo boleznijo, in kateremu konec življenja se neizprosno približuje. Ljudem okoli nas sta zelo znana pojma evtanazija in pomoč pri samomoru. Vemo, da je evtanazija v naši državi zakonsko prepovedana, čeprav je v zadnjih letih veliko govora o tem, da je mogoče vendarle skrajni čas, da se le – ta uzakoni in s tem omogoča končati življenje ljudem, ki trpijo za izredno težko in neozdravljivo boleznijo ter dobesedno umirajo v težkih mukah. Hkrati je treba vzeti v obzir tudi svojce in družino, ki z bolnikom trpijo in v nemoči opazujejo njegovo trpljenje. Paliativna oskrba, kot nasprotje evtanazije, bolniku z neozdravljivo boleznijo ohranja čim boljšo kakovost življenja in zagotavlja pomoč njegovim bližnjim med boleznijo, umiranjem in žalovanjem
Ključne besede: paliativna oskrba, zdravstvena nega, pacientove pravice, zakonodaja, evtanazija, lajšanje bolečin, pojasnilna dolžnost, pravica do dostojanstva.
Objavljeno: 10.07.2019; Ogledov: 150; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

Iskanje izvedeno v 0.36 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici