| | SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 583
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Pridobivanje, odsvajanje ter umik lastnih poslovnih deležev v družbi z omejeno odgovornostjo
Martina Jutriša, 2020, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava pridobivanje in odsvajanje lastnih poslovnih deležev v družbi z omejeno odgovornostjo in njihov umik. Osrednji del naloge podrobneje obravnava pridobivanje lastnih poslovnih deležev v družbi z omejeno odgovornostjo, saj Zakon o gospodarskih družbah v 500. členu določa, da lahko družba z omejeno odgovornostjo pridobi lastne poslovne deleže. Imetnica poslovnega deleža postane tako, da odkupi del kapitala (poslovni delež) od družbenika oziroma enega izmed družbenikov. V delu so opredeljeni pogoji za pridobitev lastnih poslovnih deležev, obveznost oblikovanja rezerv za lastne deleže, razlogi pridobitve, postopek pridobitve lastnih poslovnih deležev ter naštete so sankcije nedopustno pridobljenih lastnih poslovnih deležev. Davčna obravnava odkupa lastnih poslovnih deležev v družbi z omejeno odgovornostjo se je temeljito spremenila s sprejetjem zadnje novele Zakona o dohodnini. Davčna obravnava je ločena na opredelitev odkupa poslovnih deležev od fizičnih oseb ter na odkup poslovnih deležev od pravnih oseb. Pri odkupu lastnih poslovnih deležev od fizičnih oseb je najprej predstavljena davčna obravnava odkupa lastnih poslovnih deležev, ki je veljala do 31. 12. 2019, in nato davčna obravnava odkupa lastnih poslovnih deležev, ki velja od 1. 1. 2020 naprej. Odkup lastnih poslovnih deležev od 1. 1. 2020 ni več obdavčen po pravilih o obdavčitvi dobičkov iz kapitala ter izjemoma po pravilih o obdavčitvi dividend, če se ugotovi zloraba, temveč vedno skladno s pravili o obdavčitvi dividend. Predstavljen je tudi način uveljavljanja zmanjšanja izplačane vrednosti delnic ali deležev v primeru odsvojitve delnic ali deležev v okviru pridobivanja lastnih delnic oziroma deležev družbe za nabavno vrednost odsvojenih delnic ali deležev. V povezavi s transakcijo odkupa lastnih poslovnih deležev je povezano tudi področje prikritih izplačil dobička in navideznega pravnega posla, ki je predstavljeno na podlagi sodne prakse. Splošna pravila, ki veljajo za odsvojitev poslovnih deležev (od 480. člena do 483. člena Zakona o gospodarskih družbah) se uporabijo pri odsvojitvi lastnih poslovnih deležev, saj Zakon o gospodarskih družbah vsebuje nobenih posebnih določb. Družba z omejeno odgovornostjo lahko lastni poslovni delež tudi umakne, pri čemer Zakon o gospodarskih družbah pri tem napotuje na smiselno uporabo pravil o zmanjšanju osnovnega kapitala z umikom delnic, katera so opredeljena v 381. do 383. členu Zakona o gospodarskih družbah. Najprej je predstavljena pravna opredelitev zmanjšanja osnovnega kapitala z umikom lastnega poslovnega deleža, nato pa opisan sam postopek izvedbe zmanjšanja osnovnega kapitala. Avtorica v delu ugotavlja, da lahko družba z omejeno odgovornostjo umakne le tisti poslovni delež, ki ga je pred tem pridobila in za pridobitev katerega je izvršila plačilo izključno iz rezerv, oblikovanih za lastne poslovne deleže. V nadaljevanju sta opredeljena tudi bilančnopravni vidiki in davčni vidik umika lastnega poslovnega deleža.
Keywords: družba z omejeno odgovornostjo, lastni poslovni delež, pridobitev lastnega poslovnega deleža, odsvojitev lastnega poslovnega deleža, zmanjšanje osnovnega kapitala, umik lastnega poslovnega deleža
Published: 20.07.2020; Views: 52; Downloads: 14
.pdf Full text (1013,43 KB)

2.
Dogovori o sklenitvi pogodbe
Luka Šilc, 2020, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava dogovore in avtonomne institute, ki se v poslovni praksi uporabljajo v postopku sklepanja pogodbe. Poslovna praksa je v zvezi s pogajanji in sklenitvijo pogodbe razvila mnoge institute, s katerimi lahko stranki opredelita, da se bosta pogajali, o čem se bosta pogajali, kakšno ravnanje pričakujeta druga od druge med pogajanji pred sklenitvijo pogodbe oziroma izrazita način usklajevanja o pogodbeni vsebini ali o posameznih pogodbenih sestavinah. Stranki lahko tudi opredelita, da sta morda že dosegli določeno stopnjo soglasja glede nekaterih okoliščin posla ali izrazita svojo pripravljenost na nadaljnja pogajanja. Pomembno vprašanje, ki se postavlja, je vprašanje njihove pravne narave in posledic. Čeprav imajo v tem magistrskem delu obravnavani instituti in dogovori v poslovni praksi načeloma uveljavljene tipične značilnosti, so pravna narava in posledice praviloma odvisne od presoje vsakega konkretnega primera posebej. Za presojo ravnanja strank se uporabljajo tudi pravna pravila, a so ta še posebej abstraktna. V poštev pridejo predvsem pravna pravila, ki urejajo fazo pogajanj; za presojo, ali je doseženo soglasje o sklenitvi pogodbe, pa bodo pomembna tudi pravila o ponudbi in sprejemu. Avtonomni instituti olajšajo postopek sklepanja pogodbe, stranki pa lahko z njimi tudi konkretneje opredelita svoje potrebno ravnanje oziroma zavarujeta svoj položaj med pogajanji, tako da opredelita bodoči potek pogajanj ali ravnanje, ki se pričakuje od nasprotne stranke. Stranki pa lahko izrazita tudi svoje namere glede pogajanj in sklenitve pogodbe. Vsi obravnavani avtonomni instituti in dogovori strank služijo istemu cilju, to je uspešni sklenitvi pogodbe.
Keywords: pogajanja, ponudba, sprejem, izjava volje, sporazum o pogajanjih, pismo o nameri, pisna potrditev, patronatska izjava
Published: 20.07.2020; Views: 50; Downloads: 18
.pdf Full text (606,08 KB)

3.
Meje dopustnega nadzora delavca z in pri uporabi sredstev informacijsko komunikacijske tehnologije na delovnem mestu: izbrani vidiki
Aljoša Polajžar, 2020, master's thesis

Abstract: Razvoj informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) je prinesel nove možnosti nadzora nad delavcem. Delodajalec ima kot organizator delovnega procesa in lastnik delovnih sredstev interes, da se njegova sredstva IKT uporabljajo v službene namene. Ker obstaja možnost, da delavec uporablja službeni računalnik, internet, e-pošto ipd. v zasebne namene, je v interesu delodajalca, da spremlja delavčevo uporabo teh sredstev. Pri tem je problematično iskanje pravnih meja dopustnega nadzora. Primeri in pogoji v katerih se tovrstni nadzor lahko uvede niso konkretneje zakonsko urejeni. Meje dopustnega nadzora začrtuje tehtanje neposredno učinkujočih temeljnih pravic delavca in legitimnih interesov delodajalca s pomočjo metode praktične konkordance. Nadzor predstavlja poseg v (komunikacijsko, informacijsko) zasebnost in varstvo osebnih podatkov delavca. Predmetne temeljne pravice so varovane v okviru različnih sistemov varstva temeljnih pravic (URS, Listine EU, EKČP). V okviru prava EU meje dopustnega nadzora začrtuje Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov (GDPR), ki jo je treba razlagati v luči Listine EU. Tudi iz smernic Delovne skupine 29 izhaja, da se nadzor lahko izvaja le ob upoštevanju temeljnih načel GDPR, in sicer transparentnosti, sorazmernosti in zakonitosti obdelave. Zaradi delavčevega položaja kot šibkejše stranke v delovnem razmerju pa njegova privolitev praviloma ne bo mogla služiti kot podlaga za izvajanje nadzora. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je za določanje meja dopustnega nadzora bistvena presoja, ali je delavec pri uporabi sredstev IKT lahko utemeljeno pričakoval zasebnost in ali je imel delodajalec zadostno utemeljene interese za izvajanje nadzora. Tudi iz analize slovenske sodne prakse in smernic Informacijskega pooblaščenca izhaja, da je nadzor dopusten le v izjemnih primerih, v katerih delavec ni mogel utemeljeno pričakovati zasebnosti in ko prevladajo interesi delodajalca. Nadzor naj se izvaja le kot ultima ratio. V zvezi s sprejemom specialnih zakonskih pravil GDPR izrecno navaja možnost, da se nadzor na delovnem mestu uredi s specialnimi zakonskimi pravili ali z dvostranskimi avtonomnimi pravili. Ugotavljamo, da bi se v okviru slovenskega pravnega sistema pogoji, razlogi oz. meje dopustnega nadzora nad delavcem z in pri uporabi sredstev IKT lahko uredile predvsem s kolektivnimi pogodbami (na različnih ravneh). S splošnimi akti pa bi bilo primerno, da bi delodajalci določili podrobnejša organizacijska pravila, s katerimi se konkretizirajo obveznosti delavcev in določijo meje dopustne uporabe službene IKT opreme v zasebne namene. Nadalje, ugotavljamo, da bi bilo meje dopustnega nadzora primerno urediti tudi z zakonskimi pravili. V določeni meri bi se lahko zgledovali po finski in nemški ureditvi. Pri tem se zavzemamo za sprejem ureditve skladne z URS in pravom EU, ki ne bi bila nujno podrobna. Korak v pravo smer bi bila že uvedba ustreznih »postopkovnih« varovalk (npr. obveznega sodelovanja delavskih predstavnikov), s katerimi bi preprečili, da bi do neutemeljenega izvajanja nadzora oz. posega v pravico do zasebnosti delavca sploh prišlo.
Keywords: Delovno razmerje, temeljne pravice, nadzor na delovnem mestu, informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT), zasebnost delavca, varstvo osebnih podatkov, Informacijski pooblaščenec, komunikacijska zasebnost, Uredba 2016/679 (GDPR), Barbulescu proti Romuniji.
Published: 15.07.2020; Views: 84; Downloads: 38
.pdf Full text (1,30 MB)

4.
Zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb po OZ in Načelih UNIDROIT
Anja Jelen, 2020, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo temelji na analizi instituta zastaranja v zvezi s terjatvami iz gospodarskih pogodb, ki je dopolnjena s primerjavo pravil ureditve zastaranja po Obligacijskem zakoniku in po Načelih UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe. Slednja zaradi teženj po poenotenju evropskega civilnega prava postajajo vse pomembnejša tudi v našem pravnem redu. S potekom zastaralnega roka dolžnikova obveznost zastara, veljavna pa ostaja naprej v obliki naturalne oziroma neiztožljive obveznosti. To pomeni, da je upnik ne more več sodno uveljavljati, zato pravimo, da je zastaranje institut, ki sili upnika k uveljavljanju svojih pravic. Enako velja tudi v primeru instituta zastaranja terjatev iz gospodarskih pogodb, ki ga v slovenskem pravu ureja Obligacijski zakonik. Ta zastaranju v gospodarskih zadevah namenja posebna pravila, ki so dodelana z obsežno sodno prakso. Institut zastaranja urejajo tudi Načela UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe, ki kot modelni zakonik predstavljajo poskus poenotenja gospodarskega pogodbenega prava na ravni EU, s poenostavljenim sistemom zastaranja pa konkurirajo togim določbam Obligacijskega zakonika. Primerjava med njima pokaže, da je ureditev po Obligacijskem zakoniku do gospodarskih subjektov strožja, medtem ko jim Načela UNIDROIT pri sklepanju pogodbenih razmerij puščajo več svobode, predvsem glede možnosti spreminjanja dolžine zastaralnih rokov. Kogentno naravo določb Obligacijskega zakonika, ki omejujejo avtonomijo strank pri oblikovanju obligacijskih razmerij, nekateri teoretiki kritizirajo, medtem ko jo drugi razumejo kot poskus zakonodajalca, da bi preprečil neskončne pravde in povečal pravno varnost. Ne glede na vse, pa se je za problematično pokazalo zlasti vprašanje vezanosti začetka teka zastaralnih rokov na objektivni trenutek. V zvezi s tem bi slovenski zakonodajalec moral slediti ureditvi iz Načel UNIDROIT in vzpostaviti kombinacijo objektivnega in subjektivnega zastaralnega roka. Slovenska sodna praksa, ki bi se nanašala na institut zastaranja po ureditvi iz Načel UNIDORIT, ne obstaja. Vsled navedenega gre zaključiti, da subjekti pravil glede zastaranja iz Načel UNIDROIT v gospodarske pogodbe načeloma ne vključujejo, razlog pa gre iskati prav v prisilni naravi določb Obligacijskega zakonika. Iz Načel UNIDROIT namreč izhaja, da njihove določbe ne morejo nadomestiti kogentnih določb nacionalnega prava.
Keywords: gospodarska pogodba, zastaranje, zastaralni roki, avtonomija volje, ugovori, odpoved zastaranju, pripoznava dolga, Načela UNIDROIT
Published: 10.07.2020; Views: 39; Downloads: 15
.pdf Full text (535,41 KB)

5.
Pravna vprašanja državljanstva pri sukcesiji držav
Duško Krbanjević, 2020, master's thesis

Abstract: Obstoječa literatura in praksa ponujata več pojmovanj državljanstva, a ta v moderni teoriji obsega zlasti dva pomena. Na eni strani pravni status osebe, na drugi strani pa razmerje med posameznikom in državo. Države so razvile zapletene sisteme pravil, ki urejajo pridobitev in izgubo državljanstva. Zakonodaja na tem področju lahko predstavlja močno politično orodje, zato je pomembna prepoved arbitrarnosti. V tem smislu je pomembna Evropska konvencija o državljanstvu, katere cilj je bil konsolidacija pravil v povezavi z državljanstvom v enoten akt, prav tako pa ta naslavlja tudi vprašanja v povezavi s sukcesijo držav. Slednjo lahko po drugi strani definiramo kot proces, v katerem država naslednica vstopi v pravna razmerja države predhodnice. Oblik sukcesije poznamo več, vsem pa je skupna teritorialna sprememba. Problem sukcesije je v mednarodnem pravu še posebno kompleksen, saj se je veliko pravil izoblikovalo ad-hoc v samih primerih, mednarodna skupnost pa teh pravil ne izvaja konsistentno. Državljanstvo in sukcesijo je zato nujno združevati v kontekstu človekovih pravic. Običajno je tako vprašanje državljanstva v povezavi z sukcesijo odvisno od prava države predhodnice in naslednice. Pravo predhodnice določa, v kolikšni meri bodo prebivalci ozemlja, ki je predmet sukcesije, zadržali svoje državljanstvo po zamenjavi suverenosti. Po drugi strani pravo države naslednice določa pogoje, pod katerimi bodo lahko prebivalci pridobili novo državljanstvo. Čeprav običajno velja, da državljanstvo sledi zamenjavi suverenosti, pa je država naslednica določa, kaj se bo zgodilo z ljudmi, ki so na območju naslednice rojeni ali pa tam stalno prebivajo ter tistimi, ki so rojeni staršem, ki so državljani države predhodnice. Na tej točki pogosto prihaja do neustreznega ravnanja države naslednice, ki lahko rezultira v kršenju človekovih pravic, kot se je to zgodilo v primeru t. i. izbrisanih, kjer je kršitve potrdilo tudi ESČP v zadevi Kurić. Dodatno lahko zadevo zaplete državljanstvo EU, saj kljub določenih podobnostim ne obstaja primer, ki bi predstavljal analogijo na tem področju, do pomembnejše sukcesije v Evropski uniji namreč še ni prišlo. Prav zato sta primera Katalonije in Škotske, kot primera močnih secesionističnih gibanj v državi članici edinstvena, in lahko v prihodnosti prineseta določene precedense. Znotraj Unije namreč ni enotnih pravil, niti mnenja, kako pristopati k sukcesiji, saj prav tako niso vse članice ratificirale mednarodnih aktov na tem področju. Podobno je težko predvideti, kako bi Unija pristopila k reševanju sukcesije znotraj svojih meja, saj bi morala država naslednica ponovno začeti postopek pristopanja. Prav tako je Brexit aktualen primer, ki prinaša nova, pomembna vprašanja glede državljanstva in zlasti v zvezi z njim povezanih pravic za državljane članic EU v Združenem kraljestvu ter za državljane Združenega kraljestva v Uniji. V skladu s Sporazumom EU in Združenega kraljestva o izstopu je vzpostavljeno prehodno obdobje, po koncu katerega bodo lahko osebe, ki so pred koncem tega obdobja zakonito vzpostavile prebivališče, to pravico tudi obdržale, kar pa velja tako za državljane Združenega kraljestva v Uniji, kot tudi državljane EU v Združenem kraljestvu. Glede na določitve sporazuma lahko zaključimo, da je ta smiselno v skladu z doktrino Kurić. V skladu z njo je potrebno posameznikom omogočiti, da po sukcesiji ohranijo stalno prebivališče, tudi kadar državljanstva države naslednice ne bi mogli ali želeli pridobiti, v kolikor so pred sukcesijo na ozemlju stalno prebivali.
Keywords: Državljanstvo, sukcesija, človekove pravice, državljanstvo EU, brezdomovinstvo, dekolonizacija, Evropska konvencija o državljanstvu, doktrina Kurić.
Published: 01.07.2020; Views: 82; Downloads: 12
.pdf Full text (477,52 KB)

6.
Odškodninska odgovornost za škodo, ki jo povzročijo živali z analizo sodne prakse
Eva Kaštrun, 2020, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu bo obravnavana odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače, nevarne in divje živali. Pravna podlaga za odgovornost za škodo, ki jo povzročijo domače živali izhaja iz 2. odstavka 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival odgovoren njen imetnik, razen, če dokaže, da je poskrbel za vso potrebno varstvo in nadzor. Za to škodo imetnik domače živali odgovarja krivdno oziroma subjektivno. Imetnik domače živali je pod določenimi pogoji lahko tudi prost svoje odgovornosti, a dokazati mora, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Smisel nadzorstva in varstva živali je v tem, da se na učinkovit način prepreči, da bi žival kogarkoli lahko poškodovala. Sodišče mora v postopkih sojenja mnogokrat odgovoriti na odločilno vprašanje, kdo je bil v konkretnem primeru v času škodnega dogodka imetnik psa (živali) in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Iz odškodninskega vidika je zelo pomembna opredelitev pojmov »domače živali« in »nevarne živali«. O nevarnih živalih govori 1. odstavek 158. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, odgovoren njen imetnik. Imetnik nevarne živali se lahko odgovornosti razbremeni le tako, da dokaže, da škode ni povzročila njegova žival, ali da škoda izvira iz nekega drugega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati ali se mu izogniti, oziroma, da škoda izvira iz dejanja tretje osebe ali oškodovanca, ki ga imetnik živali ni mogel pričakovati, se mu izognili ali preprečiti njegovih posledic. Gre torej za zelo strogo odgovornost, ki se ji je težko izogniti. Tretji del magistrske naloge je namenjen škodi, ki jo povzročijo divje živali. Odgovornost za to škodo je lahko krivdna ali objektivna. Z vidika odškodninske odgovornosti je treba ločiti divjad na splošno, divjad zavarovano s posebno uredbo in pojem zavarovane vrste živali, ki pa zajema tudi živali, ki se ne štejejo za divjad (plazilci, žuželke, itd.). Država objektivno odgovarja za škodo, ki jo povzroči divjad (srna, jelen, gams, zajec, divji prašič itn.) na področjih izven lovnih površin, če zanjo (krivdno) ne odgovarja upravljavec lovišč. Država pod določenimi pogoji objektivno odgovarja tudi za škodo, ki jo povzročijo zavarovane prosto živeče živali, kot npr. medved, volk ali ris. Poseben pogoj odgovornosti je, da je oškodovanec na primeren način, kot dober gospodar izvedel vse potrebne ukrepe, da bi škodo preprečil.
Keywords: domača žival, nevarna žival, divja žival, država, subjektivna odgovornost, objektivna odgovornost, divjad, ugriz, zavarovane vrste živali, odškodninska odgovornost
Published: 26.06.2020; Views: 97; Downloads: 22
.pdf Full text (998,75 KB)

7.
Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji
Thomas Robnik, 2020, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo Omejitve pravic iz znamke po novi EU zakonodaji obravnava posamezne omejitve pravic iz znamke, v zvezi s katerimi je nova zakonodaja EU prinesla nekatere novosti in spremembe. Napravljena je konkretna primerjava določb Direktive 2015/2436 in novele ZIL-1E, ki je Direktivo 2015/2436 prenesla v slovenski pravni red. Poleg splošnih omejitev (uporaba imena ali naslova, deskriptivna uporaba, referenčna uporaba in uporaba pravice, ki velja le na določenem območju), so predmet analize magistrskega dela še nekatere specialne omejitve, kot so dobroverna prejšnja uporaba po ZIL-1, omejitev kot posledica privolitve in omejitve pravic iz kolektivne in certifikacijske znamke. V okviru določenih omejitev je nova zakonodaja posegla v sodno prakso Sodišča EU. Očiten primer se kaže pri omejitvi glede uporabe imena ali naslova, ki je bila s prenovljeno določbo usmerjena izključno na fizične osebe. Sodna praksa je pred tem dopuščala, da so se na omejitev lahko sklicevale tudi pravne osebe oziroma družbe in v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljale znamki enako firmo ali trgovinsko ime. Avtor ugotavlja, da izključitev družb iz te omejitve zagotavlja boljše razlikovanje med znamko in firmo oziroma trgovinskim imenom. Vendarle velja slednje le v omejenem obsegu, saj je položaj nekaterih družb ostal nespremenjen. To so predvsem tiste družbe, ki so trgovinska imena ali firme začele uporabljati pred registracijo znamke. Le-te imajo še zmeraj možnost obrambe v smislu omejitve pri uporabi imena ali naslova. Enako velja za firme samostojnih podjetnikov. Poleg tega se lahko po slovenskem pravu tretji, ki so določen znak začeli dobroverno uporabljati pred prijavo znamke, prav tako sklicujejo tudi na dodatno omejitev prejšnje dobroverne uporabe, ki je Direktiva 2015/2436 ne vsebuje. Nenazadnje pa večje razlikovanje omogoča izključitev omejitve za tiste družbe, ki so firme začele uporabljati po registraciji znamke in zagotovitev pravice do preprečitve registracije kasnejše znamke na podlagi neregistriranega prejšnjega znaka (firme) po novem relativnem razlogu za zavrnitev, ki ga je prenesla novela ZIL-1E. Avtor nadalje posebej izpostavlja primernost ureditve koeksistence dveh enakih znamk kot posledice privolitve imetnika prejšnje znamke k uporabi kasnejše. Z vidika potrošnika in zagotavljanja temeljne funkcije izvora takšen položaj zmeraj ni ustrezen, vendar je pri tem potrebno ločiti primere dvojne identičnosti in primere podobnosti. Kadar hkrati obstajata dve enaki znamki za enako blago ali storitve, se obstoj zmede pri potrošnikih predvideva in če se potrošniki ne bodo mogli zavedati razlik med njima, znamka ne bo zagotovila svoje funkcije izvora. V primeru podobnosti se zmeda ne predvideva, zato je zahtevano tehtanje pogoja ustvarjanja zmede v vsaki zadevi posebej.
Keywords: Direktiva 2015/2436, ZIL-1E, uporaba znamke, dobri poslovni običaji, gospodarski promet, dobra vera, firma, soobstoj znamk, funkcije znamke
Published: 26.06.2020; Views: 91; Downloads: 21
.pdf Full text (797,24 KB)

8.
Poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala v slovenskem in nemškem pravu
Nino Ćaćić, 2020, master's thesis

Abstract: Poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala je ena izmed sprememb osnovnega kapitala. Za delniško družbo in družbo z omejeno odgovornostjo je urejeno v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1). Nemški pravni red pa to ureja v dveh zakonih. Za delniško družbo je urejeno v Aktiengesetzu (AktG), za družbo z omejeno odgovornostjo pa v GmbH-Gesetzu (GmbHG). Da se lahko poenostavljeno zmanjšanje izvede, morajo biti pri vseh družbah podane določene predpostavke, ki se ravnajo po obstoju rezerv v lastnem kapitalu družbe. Zaradi različne členitve lastnega kapitala se pravna reda pri tem razlikujeta. Vendar pa je v vseh primerih odločilen njihov delež od osnovnega kapitala. Namen, za katerega se lahko uporabi znesek, ki je nastal iz poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, je v bistvu pokrivanje izgube in odvajanje v kapitalske rezerve. S poenostavljenim zmanjšanjem osnovnega kapitala se načeloma zasleduje cilj sanacije družbe. Ker je poslovanje v Nemčiji dinamičnejše, je nemški pravni red razvil določene institute, ki še bolj pospešujejo sanacijo. Najpomembnejša je možnost povratnega učinka, s katerim se poseže v letno poročilo lanskega poslovnega leta. Družba pa pri svojem sanacijskem namenu ni neomejena, temveč je pri tem omejena s pravili za varstvo upnikov in družbenikov. Zaradi skope ureditve poenostavljenega zmanjšanja se to varstvo največkrat povezuje s splošnimi bilančnimi pravili. Prav tako pa teorija za potrebe poenostavljenega zmanjšanja prilagaja razlago teh bilančnih pravil. Najbolj vidno je to pri pojmu zakonskega rezervnega sklada. Nemški pravni red tako varstvo upnikov kot tudi družbenikov natančno (podrobneje kot ZGD-1) ureja v številnih določbah AktG in GmbH. Rešitve pri tem pa so v veliki meri podobne. Ločiti je treba med varstvom upnikov ex ante in ex post. Prvo se osredotoča na varstvo med ali pred postopkom poenostavljenega zmanjšanja, drugo varstvo pa velja po opravljenem postopku poenostavljenega zmanjšanja. Družba z omejeno odgovornostjo je glede tega podnormirana, saj 520. člen ZGD-1 ne predvideva smiselne uporabe ex post varstva, ki je urejen v 380. členu ZGD-1 pri delniški družbi. Pri poenostavljenem zmanjšanju je prav tako treba upoštevati splošna pravila o osnovnem kapitalu in neveljavnosti sklepov skupščine družb.
Keywords: d.d., d.o.o., AG, zakonski rezervni sklad, poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala, pokrivanje izgube, izplačilna prepoved, kapitalske rezerve, bilančno pravo.
Published: 18.06.2020; Views: 144; Downloads: 31
.pdf Full text (664,96 KB)

9.
Maksimalna hipoteka v slovenskem in primerjalnem pravu s pregledom sodne prakse
Marko Samardžija, 2020, master's thesis

Abstract: Predmet preučevanja in analiziranja je bila maksimalna hipoteka in v zvezi z njo tudi navadna hipoteka, brez katere učinkovite primerjave in analize ne bi bilo možno izpeljati. Prav tako je bila naloga osredotočena na ugotavljanje značilnosti avstrijske in hrvaške pravne ureditve hipoteke in maksimalne hipoteke, kar je nadalje rezultiralo v preučitvi in opisu razlik in podobnosti med omenjenima pravnima ureditvama z vidika instituta maksimalne hipoteke in slovensko ureditvijo le-te. Ključna razlika je vsekakor togost slovenskega pravnega reda, ki ne omogoča konverzije maksimalne hipoteke v navadno hipoteko in razpolaganja s še neizbrisano hipoteko v zemljiški knjigi ter možnostjo zamenjave vrstnega reda hipotek. Na drugi strani pa se kaže njegova prednost na področju izvensodne prodaje notarske hipoteke, ki je avstrijsko pravo v takšni obliki ne pozna, prav tako pa izvensodne prodaje ne dovoljuje hrvaška ureditev. V okviru magistrske naloge sem analiziral tudi sodno prakso na področju maksimalne hipoteke, pri čemer velja opozoriti na sodbe Vrhovnega sodišča v zvezi s prenosom terjatev in maksimalnih hipotek iz bank na družbo za upravljanje terjatev bank, ki so odstopile od klasičnega stališča sodišč, da je pri prenosu terjatev, nastalih iz temeljnega upniško-dolžniškega razmerja, prehod maksimalne hipoteke izključen. Kljub temu da si je slovenski zakonodajalec vzel zgled predvsem po nemškem in avstrijskem pravu, pa očitno ni prevzel vsega v celoti in v takšnem kontekstu, kot ga razumejo ti pravni redi, zaradi česar je s svojo togostjo povzročil težave gospodarstvu in trgovini med udeleženci v pravnem prometu, ki zaradi nefleksibilnosti ureditve najbolj trpijo. Glede na navedeno in vse predstavljeno v tej nalogi sem mnenja, da je potrebno izboljšati pravne možnosti preoblikovanja maksimalne hipoteke v klasično, hkrati pa urediti možnost razpolaganja s hipoteko tudi po tem, ko ta še ni izbrisana iz zemljiške knjige in bi lahko služila kot nadaljnje zavarovanje za druge terjatve, tako da bi upniku vseeno nudila boljši vrstni red nastanka, kot če bi se ta na novo vpisovala v zemljiško knjigo.
Keywords: stvarno pravo, zastavna pravica, maksimalna hipoteka, navadna hipoteka, akcesornost, temeljno upniško-dolžniško razmerje
Published: 18.06.2020; Views: 82; Downloads: 22
.pdf Full text (836,65 KB)

10.
Izvršba na skupno premoženje zakoncev in vprašanje varstva upnikov
Anita Sever, 2020, master's thesis

Abstract: Izvršba na premoženje zakoncev je zaradi, še vedno veljavnega, zakonitega premoženjskega režima, ki določa obvezen nastanek skupnega premoženja, lahko v praksi precej problematična in zahtevna. Magistrsko delo zato obravnava za nas povsem nov institut, in sicer pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, ki jo lahko skleneta zakonca že pred samo sklenitvijo zakonske zveze, ali kadarkoli čutita potrebo po ureditvi premoženjskega stanja, ki se bo razlikoval od zakonitega. Pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij bo tako lahko, če bosta zakonca ob njeni sklenitvi upoštevala vse zakonske določbe in se držala predvidene vsebine, bistveno olajšala sam postopek izvršbe na skupnem premoženju zakoncev. V magistrskem delu so zato izčrpno predstavljene tudi vse značilnosti tega pravnega instituta. Toda kljub temu, bo vedno, ko bo v zemljiški knjigi pravilno vpisana skupna lastnina zakoncev, izvršba na tako premoženje zakoncev nedopustna. Upniki pa bodo morali, če bodo želeli priti do poplačila svoje terjatve, vložiti tožbo za določitev dolžnikovega deleža in s tem zahtevati razdelitev skupnega premoženja zakoncev. Pri tem pa bo lahko posledično prišlo tudi do posega v pravice drugega zakonca, zato je v magistrskem delu veliko pozornosti namenjeno tudi opisu samega postopka razdelitve premoženja in vprašanju varstva dolžnikovega zakonca. V praksi se problemi najpogosteje pojavijo pri izvršbi na nepremičnine. Do njih pride v primeru nepravilnih vpisov, in sicer predvsem, kadar je v zemljiško knjigo namesto skupne lastnine zakoncev, vpisana izključna lastnina le enega od zakoncev. Magistrsko delo zato rešuje vprašanje komu od obeh, torej ali upniku ali nevpisanemu zakoncu, je v takih primerih potrebno dati prednost. Pri tem pa so razčlenjene tudi možnosti in pravni instituti, ki jih ima na voljo dolžnikov zakonec, ko mu zakon priznava položaj tretjega. V magistrskem delu so na kratko predstavljene tudi prednosti in slabosti ter sam razvoj relevantnih institutov. Delo pa se dotika tudi vprašanja morebitnega izigravanja upnika s strani dolžnika in njegovega zakonca. Poudarek magistrskega dela pa je predvsem na varstvu upnikov in obsežni analizi vseh možnosti, ki jih imajo, da bi lahko uspešno izterjali svojo terjatev. Pri tem so obravnavani tako instituti izvršilnega postopka kot tudi instituti obligacijskega prava. Na kratko pa je predstavljen tudi njihov razvoj in argumentiran vpliv, ki ga imajo na sam postopek izvršbe.
Keywords: premoženjski režim zakoncev, pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerij, izvršba na skupno premoženje, nedopustnost izvršbe, razdelitev skupnega premoženja, določitev dolžnikovega deleža, varstvo dolžnikovega zakonca, varstvo nevpisanega zakonca, izigravanje upnikov, varstvo upnikov, informativni seznam dolžnikovega premoženja.
Published: 18.06.2020; Views: 56; Downloads: 21
.pdf Full text (760,39 KB)

Search done in 0.23 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica