Search the digital library catalog

Abstract: The European Union (EU) has long emphasized sustainable development as a fundamental policy goal, particularly within its tourism industry, which accounts for approximately 10% of the EU’s GDP. This thesis explores the legal frameworks that promote sustainable tourism development in the EU, analyzing their effectiveness, challenges, and future directions. The study examines the interplay between sustainability principles and tourism regulation, focusing on EU treaties, directives, and strategies such as the European Green Deal, the Circular Economy Action Plan, the European Tourism Indicators System (ETIS) and others. The research assesses how legal mechanisms influence environmental protection, economic growth, and social inclusion within the tourism sector. It also investigates the implementation of EU green policies, analyzing their impact on tourism businesses and local communities. The study highlights best practices from member states, such as sustainable tourism initiatives in Slovenia, Spain, and Germany, illustrating the successful integration of environmental and economic objectives. Findings indicate that while the EU has made significant progress in promoting sustainable tourism, regulatory fragmentation, inconsistent enforcement across member states, and financial constraints hinder full implementation. Recommendations include enhancing regulatory harmonization, strengthening stakeholder collaboration, and leveraging digital tools to monitor sustainability performance thus contributing to the broader discourse on balancing economic growth with environmental responsibility.
Keywords: Sustainable Development, Tourism Industry in the EU, European Green Deal, Sustainable Tourism Governance, Policy Implementation
Published in DKUM: 20.05.2025; Views: 0; Downloads: 7
Full text (1,23 MB)

Abstract: Rejništvo je oblika nadomestnega varstva otrok, ki iz različnih razlogov začasno ne morejo ali ne smejo živeti pri svojih starših. Če starši svojih dolžnosti ne opravljajo ustrezno in je ogroženo otrokovo zdravje ter druge koristi, ima država obveznost, da zagotovi posebno varstvo za takšne otroke. S pomočjo rejniških družin država otroku poišče okolje, kjer bo poskrbljeno za njegovo varnost in razvoj v skladu z njegovimi potrebami. Kljub zakonski ureditvi rejništva, ki bi naj zagotavljalo otrokovo največjo korist, se v praksi pojavljajo številni izzivi in trendi, s katerimi se soočajo rejniki, otroci v rejništvu in pristojne institucije. V zadnjih letih je opazen trend dolgotrajnih rejništev, čeprav je rejništvo definirano kot začasen ukrep. Pomemben del rejniškega sistema v Sloveniji predstavlja sorodstveno rejništvo. Vendar pa namestitev otroka v rejništvo k sorodniku ni samoumevno, saj mora sorodnik tako kot drugi rejniki izpolnjevati določene pogoje, prav tako pa mora biti takšna namestitev otroku v korist. Izobraževanje rejnikov je bistvenega pomena za zagotavljanje kakovostne rejniške oskrbe, vendar se v praksi pogosto izkaže, da je sistem izobraževanja za rejnike neustrezen. Število otrok v rejništvu, ki imajo najrazličnejše psihološke težave, narašča, kar zahteva posebno obravnavo. Stik otrok z biološkimi starši predstavlja za rejnike velik izziv, saj je potrebno otroka na stik peljati in jih ustrezno pripraviti. Vloga rejnikov v sodnih postopkih se zanemarja, čeprav so lahko ravno oni tisti, ki imajo ključne informacije o otrokovemu počutju, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti odločitve, ki so v korist otroka. Centri za socialno delo sklenejo rejniško pogodbo zgolj z rejnikom, ki ima dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti, kar pa je sporno, zlasti kadar je rejnik v zakonski zvezi. V teh primerih bi bilo treba preveriti tudi zakonca rejnika. V rejniškem sistemu bi morali večjo pozornost namenjati tudi usposabljanju bioloških otrok rejnikov. Prav tako pa bi bilo potrebno uvesti več programov pomoči matičnim družinam. Gre zgolj za nekaj pomanjkljivosti in izzivov, s katerimi se soočajo udeleženi v sistemu rejništva, zaradi katerih bi bilo potrebno prenoviti sistem rejništva, da bi v čim večji meri zagotovili otrokovo korist. Mnogo držav se pri ureditvi rejništva zgleduje po sistemu na Švedskem, kjer so uvedli nekatere dobre prakse, s katerimi so odpravili določene pomanjkljivosti, ki so se pojavile pri izvajanju rejniške dejavnosti. Med dobre prakse sodijo uvedba kriznih rejniških družin, namestitev otrok v rejništvo skupaj z matičnimi družinami, poseben program za otroke z vedenjskimi težavami, pomoč mladim tudi po prenehanju rejništva itd.
Keywords: otrokova največja korist, izzivi, začasnost ukrepa, usposabljanje rejnikov, matična družina, zaton, stiki z biološkimi starši, Švedska
Published in DKUM: 20.05.2025; Views: 0; Downloads: 25
Full text (1,11 MB)

Abstract: Magistrsko delo obravnava civilnopravne in javnopravne vidike postavitve sončnih in vetrnih elektrarn, pri čemer so skozi analizo relevantnih zakonskih pravil ter mnenj pravnih strokovnjakov predstavljene pravne podlage za njihovo umeščanje v prostor, pravnih institutih, ki omogočajo njihovo postavitev na tujih nepremičninah, ter zakonodajnih ukrepih za hitrejše umeščanje elektrarn v okolje. V posameznih poglavjih je predstavljena klasifikacija sončnih in vetrnih elektrarn in analizirane možnosti obravnave elektrarn kot sestavine, pritikline ali samostojne premičnine. Predstavljeni so tudi stvarnopravno in obligacijsko pravni instituti, na podlagi katerih se lahko elektrarne postavijo na tujih nepremičninah, s poudarkom na služnostih, stavbni pravici ter zakupni pogodbi. Delo se dotika tudi vprašanj zavarovanja terjatev s sončnimi in vetrnimi elektrarnami ter pravne posledice odsvojitve in obremenitve nepremičnin, na kateri so tovrstne naprave postavljene. Posebna pozornost je namenjena zakonodajnim okvirjem, s katerimi se želi doseči bolj trajnostna prihodnost in razvoj uporabe obnovljivih virov energije, s čimer bi se doseglo zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. V delu je analiziran nacionalni energetski in podnebni načrt, v luči katerega je bila sprejeta nova zakonodaja, s katero se želi spodbuditi gradnjo elektrarn in v tej zvezi določa prednostna območja umeščanja naprav za proizvodnjo električne energije iz sonca in vetra, omogoča postavitev elektrarn na območju neizkoriščenega potenciala in celo obvezno namestitev elektrarn na novogradnjah, prizidkih in rekonstrukcijah parkirišč ali stavb, katerih tlorisna površina znaša najmanj 1.000 m2 oziroma na obstoječih objektih in parkiriščih, katerih tlorisna površina znaša najmanj 1.700 m2. Magistrsko delo se zaključuje v sklepu, v katerem so povzete ključne ugotovitve in poudarjene pomanjkljivosti.
Keywords: obnovljivi viri energije, fotonapetostne naprave, vetrne elektrarne, stavbna pravica, neprava stvarna služnost, zakupna pogodba, sestavina, pritiklina
Published in DKUM: 20.05.2025; Views: 0; Downloads: 21
Full text (1,10 MB)

Abstract: Lastninska pravica predstavlja eno izmed najbolj temeljnih človekovih pravic, ki je kot taka tudi varovana s številnimi mednarodnopravnimi akti in nacionalnimi ustavami. Lastninska pravica je stvarna pravica, ki daje njenemu imetniku najširši spekter upravičenj. Njena narava praviloma ne dopušča, da bi jo omejevali oziroma utesnjevali za vsak namen, saj bi tako od nje hitro ostalo zelo malo. SPZ v 38. členu posebej ureja dve omejitvi lastninske pravice, ki lahko nastaneta po volji lastnika, in sicer prepoved odsvojitve in obremenitve (tudi prepoved razpolaganja) ter odkupno pravico. Gre za obligacijski pravici, ki lahko z vpisom v zemljiško knjigo pridobita omejene absolutne učinke. Prepoved odtujitve in obremenitve je izvedena obligacijska pravica, ki zavezancu prepoveduje vsa razpolaganja z lastninsko pravico.1 V skladu s 38. členom SPZ se lahko prepoved odtujitve in obremenitve ustanovi s pravnim poslom ali oporoko. Taka prepoved pa zavezuje le prvega lastnika, ne pa tudi njegovih pravnih naslednikov. Če je dogovorjena med zakoncema ali zunajzakonskima partnerjema, med starši in otroki ter posvojenci in posvojitelji, se lahko vpiše v zemljiško knjigo, in s tem pridobi absolutne učinke, kar pomeni, da učinkuje tudi v razmerju do tretjih. Posebno obliko prepovedi odtujitve in obremenitve ureja tudi Obligacijski zakonik v sklopu pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Odkupna pravica pa je pravica, ki daje imetniku pravno možnost, da z enostransko izjavo volje odkupi stvar od zavezanca. Gre za oblikovalno pravico, kar pomeni, da z enostransko izjavo volje odkupni upravičenec povzroči nastanek pravnega razmerja, ki je pravna podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca. Odkupna pravica je neprenosljiva, lahko pa se časovno omeji. Ker je neprenosljiva, preneha s smrtjo oziroma prenehanjem druge pogodbene stranke. Ena izmed omejitev lastninske pravice, ki nastane po volji lastnika je tudi pogodbena predkupna pravica, ki je pri nas urejena v OZ. Predkupna pravica je obligacijska pravica, s katero se lastnik zavezuje, da bo predkupnega upravičenca obvestil o nameravani prodaji stvari ter o pogoji te prodaje ter mu ponudil, naj jo kupi pod enakimi pogoji. Predkupna pravica je strogo osebna in je ni mogoče ne odtujiti in ne podedovati. V skladu s 13. členom Zakona o zemljiški knjigi se lahko tudi predkupna pravica, ki je nastala s pravnim poslom, vpiše v zemljiško knjigo in tako pridobi absolutne učinke.
Keywords: lastninska pravica, omejitve lastninske pravice, razpolagalno upravičenje, odkupna pravica, prepoved odtujitve in obremenitve, pogodbena predkupna pravica
Published in DKUM: 19.05.2025; Views: 0; Downloads: 10
Full text (954,10 KB)

Abstract: Uspešen razvoj notranjega trga rezultira v naraščajočem številu čezmejnih pravnih postopkov. Ključnega pomena zato postaja zagotavljanje hitrih, zanesljivih in pravno varnih načinov vročanja sodnih in izvensodnih pisanj. EU si aktivno prizadeva vzpostaviti enotne in usklajene rešitve, ki bi olajšale izmenjavo pravnih dokumentov med državami članicami in odpravile obstoječe pravno-administrativne ovire. Magistrsko delo naslavlja kompleksno področje vročanja, ki zajema tako pravne kot tehnološke vidike evropskega pravosodnega komuniciranja, pri čemer posebno pozornost namenja prenovljeni Uredbi (EU) 2020/1784 in njenemu vplivu na čezmejne civilne in gospodarske spore. Namen magistrskega dela je celovito analizirati trenutno stanje implementacije nove uredbe o vročanju, s poudarkom na preučevanju sistemskih sprememb, ki jih prinaša sodoben tehnološki razvoj. Delo kritično preučuje pravne okvire vročanja znotraj EU, različne načine vročanja glede na kraj pošiljanja, ter novosti, ki jih uvaja prenovljena uredba, vključno z elektronskim vročanjem in vročanjem preko decentraliziranih sistemov. Težišče magistrske naloge je usmerjeno v preučevanje aktualnih dogajanj v kontekstu nenehnih sprememb na področju čezmejnega pravosodja, kjer informacijske rešitve in digitalizacija postajajo ključni dejavniki modernizacije pravnih postopkov. Pomen tematike dodatno potrjuje nastajajoča sodna praksa Sodišča Evropske unije, ki pomembno oblikuje razumevanje in implementacijo predpisov o čezmejnem vročanju. Vsebina naloge se nadalje osredotoča tudi na vzpostavitev infrastrukture za varno elektronsko izmenjavo sodnih dokumentov (ti. e-CODEX). Slednja pomembno prispeva k učinkovitejšemu pravosodnemu sodelovanju med državami članicami. Implementacija obravnavanega sistema bo pomenila prelomnico v digitalizaciji pravosodnega sodelovanja, saj omogoča neposredno in hitro komunikacijo med pravosodnimi organi različnih držav.
Keywords: načelo kontradiktornosti postopka, Uredba o vročanju, Uredba (EU) 2020/1784, decentraliziran sistem, e-CODEX, zavrnitev pisanja.
Published in DKUM: 19.05.2025; Views: 0; Downloads: 25
Full text (2,90 MB)