Search the digital library catalog

Abstract: Podnebne spremembe in onesnaženje zraka bodisi neposredno ali posredno vplivajo na uživanje človekovih pravic, vključno s pravico do najvišje dosegljivih zdravstvenih standardov. Svet Organizacije združenih narodov za človekove pravice je nevarnosti onesnaženja zraka in podnebnih sprememb na kakovost življenja priznal in začel aktivno izvajati podnebne ukrepe. Resolucija št. 29/15 priznava, da podnebne spremembe vplivajo na širok spekter človekovih pravic in poziva k posebnemu poudarku vpliva, ki ga ima degradacija okolja na pravico do zdravja. Kot odgovor na Resolucijo in korak proti učinkovitim ukrepom je sprejetje Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (poznane tudi kot Pariški sporazum) kot prvega univerzalnega in pravno zavezujočega globalnega sporazuma o podnebnih spremembah. V Preambuli Pariškega sporazuma je zaveza držav podpisnic, da bodo aktivno ukrepale pri reševanju podnebnih sprememb, spoštovale, spodbujale in upoštevale njihove obveznosti glede človekovih pravic, pravice do zdravja, pravic avtohtonih prebivalcev, lokalnih skupnosti, migrantov, otrok, invalidov in ljudi v občutljivih razmerah ter pravice do razvoja ter enakosti spolov, krepitve vloge žensk in medgeneracijski kapital. Tudi Evropska Unija, kot podpisnica sporazuma izvaja aktivno politiko k reševanju tovrstne problematike, tako s sprejemanjem pravnih aktov, najpomembnejše je sprejetje Direktive 2008/50/ES o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo in njeno izvajanje, kot v izvajanju postopkov proti državam članicam za kršitev obveznosti iz Direktive. Namen magistrske naloge je oceniti ali trenutna ureditev pravice do čistega zraka, ki se uresničuje v sklopu 72. člena Ustave Republike Slovenije in določa pravico do zdravega življenjskega okolja, zadostuje k ustreznemu pravnemu varstvu ali bi bilo smiselno pravico do čistega zraka povzdigniti v samostojno človekovo pravico in s tem napraviti odmik od sistema, ki je antropocentrično naravnan. Rezultati študije so pokazali, da tako Evropska Unija kot slovenski pravni sistem ponuja določeno mero sodnega varstva pravice znotraj individualnih in kolektivnih sporov, ki pa je zaradi abstraktnosti pomanjkljiva. Dikcije zakonov, ki urejajo tovrstno problematiko velikokrat uporabljajo splošne pravne standarde, ki napotujejo na konkretizacijo v sodnih sporih. Zaradi neugodnega položaja tožnikov, saj se največkrat znajdejo v postopkih zoper nasprotne stranke, ki so zaradi sredstev, s katerimi razpolagajo v očitnem nesorazmerju moči, se spori zaradi tveganosti niti ne začnejo. Posledično je sodna praksa pri konkretiziranju pravnih standardov skopa in ne ponuja širok nabor rešitev. Dolgotrajnost postopkov in tveganje o plačilu stroškov so glavni razlogi ne samo, da se spor pred rednimi sodišči sploh ne začne, ampak tudi, da se razprava o pravici ne nadaljuje pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem, ki imata poleg zakonodajalca bistveno vlogo pri kreiranju prava.
Keywords: podnebne spremembe, onesnaževanje, človekove pravice, svoboščine notranjega trga, imisije, zdravo življenjsko okolje, pariški sporazum.
Published: 07.01.2019; Views: 53; Downloads: 6
Full text (1,16 MB)

Abstract: V svoji magistrski nalogi se ukvarjam s postopkom predhodnega odločanja po 267. členu PDEU in neposredno tožbo Evropske komisije proti državi članici zaradi neizpolnitve obveznosti njenega sodišča iz 267. člena PDEU na podlagi 258. člena PDEU. Na začetku obravnavam temeljne značilnosti predhodnega odločanja in izpostavim izjeme od obveznosti predložitve vprašanja v predhodno odločanje. Poseben poudarek dajem posledicam nespoštovanja obveznosti predložitve ali napačne odločitve nacionalnega sodišča. Najprej opisujem prvo, bolj pogosto uporabljeno sankcijo, in sicer možnost odškodninske tožbe stranke proti državi članici, katere sodišče ni izpolnilo svoje predložitvene obveznosti. Nato se lotim podrobne analize možnosti Evropske komisije, da proti državi članici sodišča zaradi omenjene kršitve vloži tožbo na podlagi 258. člena PDEU. V zadnjem delu obravnavam neposredno tožbo Evropske komisije v luči zadeve Komisija proti Franciji (C-416/17), v kateri je po več kot šestdeset letih prišlo do spremembe načina delovanja Evropske komisije, ki je ravno v tej zadevi prvič vložila tožbo proti državi članici zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi 258. člena PDEU, zaradi kršitve 267. člena PDEU, ki določa obveznost postavitve vprašanja v predhodno odločanje. Sama sodba Sodišča EU na prvi pogled izgleda precej tehnična, vendar pa v sebi skriva revolucionaren razvoj sodstva EU. S svojo odločitvijo je Sodišče EU poslalo močno sporočilo nacionalnim sodiščem zadnje stopnje (denimo vrhovnim sodiščem). S tem dopolnjuje svojo odločitev v zadevi Ferreira da Silva (C-160/14), ko je prvič razglasilo kršitev CILFIT doktrine acte claire. Tako lahko rečemo, da je CILFIT »nabrusil zobe, Sodišče pa je pripravljeno z njimi gristi.« V prihodnje bo zelo zanimivo opazovati nadaljnji razvoj odnosov in gradnjo zaupanja med najvišjimi sodišči držav članic in Sodiščem EU po tej prelomni odločitvi Evropske komisije. Končno odločitev za vložitev takšne tožbe bo še zmeraj na plečih Evropske komisije in posledično odvisna od njene (politične) volje. Zanimivo bo spremljati, glede katerih kršitev nacionalnih sodišč in še posebej proti katerim državam članicam, se bo Evropska komisija odločala za vlaganje tožb.
Keywords: Predhodno odločanje, dolžnost postaviti vprašanje v predhodno odločanje, doktrina acte clair, kršitev EKČP, tožba Evropske komisije proti državi članici
Published: 21.12.2018; Views: 25; Downloads: 7
Full text (1,00 MB)

Abstract: Magistrsko delo Tajnost pri opravljanju zdravstvenih storitev temelji na izhodišču, da je zaupanje bistveni del razmerja med zdravnikom in bolnikom. Bolniki se lahko zaradi pomanjkanja zaupanja začnejo izogibati zdravljenju ali zdravniku zaupajo premalo potrebnih informacij za uspešno zdravljenje. Dolžnost varovati poklicno skrivnost, ki je opredeljena v Zakonu o pacientovih pravicah, je tesno povezana s poklicno etiko. Za poklicno skrivnost se šteje informacija, ki jo zdravnik pridobi med opravljanjem svojega poklica. Načela medicinskega kodeksa zdravnika ne vežejo, če za skrivnost izve zasebno ali po naključju. Sodoben zdravstveni sistem brez zbirke velikega števila medicinskih podatkov v računalniških sistemih ne bi mogel delovati, saj prav te pospešujejo delovanje učinkovitega zdravstvenega sistema. Za zbiranje medicinskih podatkov je potrebna dosledna uporaba varnostnih ukrepov, kar mora izhajati iz nacionalne zakonodaje (Zakona o varstvu osebnih podatkov in Zakona o pacientovih pravicah) in zakonodaje Evropske unije. Maja 2016 je Evropska unija sprejela novo Splošno uredbo 2016/679 o varovanju osebnih podatkov (z angleško kratico GDPR), ki je stopila v veljavo 25. 5. 2018. Uredba zagotavlja pacientom več pravic, predvsem da so bolje obveščeni o uporabi njihovih osebnih podatkov, na drugi strani pa nalaga več odgovornosti subjektom, ki upravljajo osebne podatke. Nacionalni informacijski sistem eZdravje omogoča veliko pozitivnih rešitev za učinkovito obdelavo pacientovih podatkov, vendar je treba opozoriti na možnost zlorab znotraj sistema. V magistrskem delu bodo analizirani bistveni elementi podanih iztočnic in zaključne ugotovitve glede na opravljeno raziskavo predmetne tematike.
Keywords: medicinska tajnost, zdravniška skrivnost, zasebnost pacienta, varstvo osebnih podatkov pacientov, Zakon o varstvu osebnih podatkov, Zakon o pacientovih pravicah, GDPR, eZdravje
Published: 18.12.2018; Views: 30; Downloads: 9
Full text (1,75 MB)

Abstract: Omejevanje konkurence in s tem kršitev pravil konkurenčnega prava je razširjeno tudi na področje prava javnega naročanja in lahko privzema različne oblike. V magistrskem delu je obravnavana ena najbolj razširjenih oblik zatiranja naravnega stanja konkurence v postopkih oddaje javnega naročila in sicer t. i. prikrojevanje ponudb (bid rigging). Prikrojevanje ponudb predstavlja obliko omejevalnega ravnanja podjetij (kartela), pri kateri podjetja medsebojno sodelujejo in izkrivljajo konkurenco pri predložitvi ponudb v postopkih javnega naročanja. Magistrsko delo preučuje interakcijo med konkurenčnim pravom in pravom javnega naročanja ter možne tehnike odkrivanja in preprečevanja pojava prikrojevanja ponudb. Avtorica ugotavlja, da je k tesnejši povezami med obravnavanima pravnima področjema, med drugim, močno pripomogla izrecna opredelitev načela konkurence v Direktivi 2014/24/EU o javnem naročanju. Postopki javnega naročanja so zaradi svojih eminentnih lastnosti še posebej izpostavljeni ravnanjem prikrojevanja ponudb. Eno temeljnih načel javnega naročanja je namreč načelo transparentnosti, ki ima pomembno vlogo pri preprečevanju koruptivnih dejanj, na drugi strani pa prav preglednost postopka povečuje možnosti, da bodo konkurenti potvarjali razpisne ponudbe in s tem izključili konkurenco na trgu. Pomembno je, da se vzpostavi ustrezno ravnovesje med transparentnostjo in preprečevanjem prikrojevanja ponudb, ki bo omogočalo optimalno izpolnjevanje tako ciljev prava javnega naročanja kot tudi ciljev konkurenčnega prava. Obenem nam spoznanja kažejo, da ima pri uspešnem odkrivanju in preprečevanju prikrojevanja ponudb najpomembnejšo vlogo naročnik v sodelovanju z organom za varstvo konkurence. Učinkovit boj zoper takšno kartelno delovanje je mogoče zagotoviti le, če se vzpostavi ustrezen mehanizem sodelovanja med akterji postopka javnega naročanja (naročniki in ponudniki) ter organi za varstvo konkurence. Nadalje, naročnike je potrebno glede odkrivanja in preprečevanja nedovoljenih praks prikrojevanja ponudb dodatno izobraziti, pri čemer so v veliko pomoč Smernice OECD za bojevanje proti dogovorjenemu oddajanju ponudb v javnih naročilih.
Keywords: Konkurenčno pravo EU, omejevanje konkurence s sporazumi, kartel, prikrojevanje ponudb, določanje cene, javno naročanje.
Published: 18.12.2018; Views: 54; Downloads: 23
Full text (1,00 MB)

Abstract: Magistrsko delo ponuja celostno predstavitev imisijskega varstva na področju stvarnega, obligacijskega in okoljskega prava. Obravnava ne samo materialnopravni, temveč tudi procesnopravni vidik varstva pred prepovedanimi imisijami. Uvodoma magistrsko delo opredeljuje temeljne pojme, pomembne v sklopu prepovedanih imisij. Uvršča lastninsko pravico in hkrati z njo tudi pomemben institut omejitve lastninske pravice. Nadaljuje z obravnavo sosedskega prava. Magistrsko delo vsebuje opredelitev imisij in njihov zgodovinski pregled. Natančno klasificira vse vrste imisij. Osredinja se na prepovedane imisije in njihovo detajlno obrazložitev. Magistrsko delo analizira vse mogoče vrste pravnega varstva pred prepovedanimi imisijami v slovenskem pravnem sistemu. Dalje magistrsko delo opredeljuje odškodninske zahtevke izhajajoče iz škode nastale zaradi prepovedanih imisij. Vzporedno jih podpre z relevantno sodno prakso. Jasno predstavi problemski sklop ugotavljanja in dokazovanja vzročne zveze pri nastanku prepovedanih imisij in iz tega izhajajočo pravico do pravične odškodnine. Na podlagi primerjalnopravne ureditve z avstrijskim pravnim sistemom magistrsko delo ugotavlja avstrijsko enotno opredelitev in hkrati nedoločnost in razpršenost pravnih norm v relevantnih zakonskih določbah slovenskega pravnega sistema. Magistrsko delo nakazuje na nedoločnost pomembnih pravnih standardov imisij v stvarnem, predvsem pa obligacijskem pravu, črpajoč iz aktualne sodne prakse. Sklepno opozarja na številne pomanjkljivosti ureditve imisij v slovenskem pravnem sistemu, ki se kažejo predvsem v judikaturi. Jasno izpostavlja problematiko številčnosti pravnih standardov, nejasno razlago zakonskih določb in probleme pri dokazovanju vzročne zveze za uspešno uveljavitev odškodnine. Končno na kratko opredeli nekatere možne rešitve pravnega področja
Keywords: lastninska pravica, sosedsko pravo, prepovedana imisija, pravni standard, krajevno običajna mera, čezmerna škoda, negatorna tožba, popularna tožba, odškodnina, vzročna zveza
Published: 14.12.2018; Views: 103; Downloads: 10
Full text (979,91 KB)