Search the digital library catalog

Abstract: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Keywords: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Published: 12.09.2019; Views: 16; Downloads: 6
Full text (1,56 MB)

Abstract: Med vire parlamentarnega prava uvrščamo normativne akte na ravni ustave, zakona in notranjih aktov parlamentov (poslovnikov). Poslovniki parlamentov odražajo avtonomijo predstavniških teles in predstavljajo pomemben vir pravil za delovanje parlamentov, ter kot takšni v demokratičnih državah omogočajo jasen postopek, skozi katerega poslanci pridejo do konsenza pri normativnem urejanju družbenih področij. Ustava Republike Slovenije določa, da ima Državni zbor Republike Slovenije poslovnik, ki ga sprejme z dvotretjinsko večino navzočih poslancev. Poslovnik Državnega zbora je svojevrsten pravni akt, ki vsebuje tako ustavno kot zakonsko materijo oziroma prvine, in je odraz parlamentarne tradicije, družbenega, gospodarskega ter političnega okolja. Oblikovanje manjšinske vlade se odraža tudi pri delovanju Državnega zbora, saj v primeru nejasnosti pravnega statusa posameznih poslanskih skupin odpira določena poslovniška vprašanja. Poslovnik ne ureja jasne definicije o položaju koalicijske in opozicijske poslanske skupine. Določene dvoumnosti in vprašanja, ki so se pojavila pri oblikovanju manjšinske vlade in delovanju osmega mandata Državnega zbora, so poslanci in poslanke rešili na podlagi političnega kompromisa in dogovora. Vendar bi moral tudi slovenski Poslovnik slediti nekaterim drugim primerjalno-pravnim praksam, kjer viri parlamentarnega prava vsebujejo jasne določbe o pravnem statusu poslanskih skupin vladajoče večine ali manjšine. Cilj magistrskega dela je podrobna preučitev normativne ureditve delovanja Državnega zbora ter odgovoriti na vprašanja povezana z avtonomijo Državnega zbora in opredelitev vpliva manjšinske vlade na delovanje in organizacijo parlamenta. Zaključno delo je razdeljeno na dva glavna vsebinska sklopa. V prvem sklopu je narejen oris ključnih virov parlamentarnega prava in opredeljena avtonomija parlamentov, ki je odraz ustavnega načela delitve oblasti. V sklopu prvega vsebinskega sklopa so predstavljeni tudi aktualni predlogi za dopolnitev ali spremembo Poslovnika državnega zbora. V drugem vsebinskem sklopu so nadalje izpostavljene teoretične in praktične predpostavke za oblikovanje manjšinske vlade ter oris trenutnega položaja 13. slovenske vlade, posebej v odnosu do organizacije dela v Državnem zboru. V tem poglavju so v ospredju odnosi med koalicijskimi partnerji ter pravni in politični položaj poslanske skupine, ki je pogodbeni partner manjšinske vlade.
Keywords: predstavniška telesa, viri parlamentarnega prava, avtonomija, zakonodaja, poslovnik, manjšinska vlada, poslanske skupine
Published: 30.08.2019; Views: 41; Downloads: 3
Full text (1,40 MB)

Abstract: Vprašanje izbire med sodno preiskavo in preiskavo pod vodstvom državnih tožilcev je že leta predmet različnih razprav. Model kazenskega postopka, ki bi bil (bolj) adversaren in ki ne bi poznal instituta preiskovalnega sodnika, načela materialne resnice in instrukcijske maksime naj bi namreč bil učinkovitejši, pri čemer pa še zmeraj ni jasno, kaj naj bi učinkovitost v tem smislu sploh pomenila in v kakšnem smislu zdajšnji model postopka naj ne bi bil učinkovit. Kar se zdi v zvezi z vprašanjem pri izbiri sodne ali tožilske preiskave pomembno, je predvsem to, da bi bilo najprej treba razjasniti sam pojem "učinkovitost" v zvezi s kazenskim postopkom in določiti, v kakšnem smislu bi moral biti kazenski postopek učinkovit. Šele na podlagi tega je mogoče sploh ugotavljati, ali ima postopek kakšne pomanjkljivosti in presoditi, ali je postopek učinkovit ali ne. Če bi se izkazalo, da postopek ni učinkovit, pa bi bilo treba ugotoviti, kakšen bi moral biti, da bi veljal za učinkovitega - ali bi torej moral biti postopek popolnoma adversaren in bi tako bilo treba zamenjati zdajšnji mešani model postopka za adversarnega ali pa so potrebne le določene spremembe oziroma prilagoditve. Za zdaj se tako zdi primerneje lotiti se težav sistematično, po korakih oziroma bolje rečeno, po posameznih ožjih sklopih oziroma fazah, kot pa popolnoma zamenjati model postopka in v postopek uvesti tožilsko preiskavo. Tožilska preiskava bi namreč pomenila, da bi od posameznega državnega tožilca zahtevali, da hkrati deluje v kar treh različnih vlogah - da se vede kot državni organ; da je aktivna stranka v postopku in da deluje kot preiskovalec skupaj s policijo. Težave v zvezi z uvedbo tožilske preiskave na način, kot je ta bila zamišljena v nekaterih osnutkih in predlogih sprememb kazensko-procesne zakonodaje - bodisi tako, da bi obstajala zgolj tožilska preiskava ali pa na način, da bi sodna preiskava sicer še vedno obstajala, ampak le kot subsidiarna in fakultativna faza predhodnega postopka - pa so se pokazale tudi v nejasno določenem začetku kazenskega postopka in posledično v nedoločenosti njegovega proceduralnega predmeta, v neenakih možnostih izvedbe preiskave obrambe, predvsem pa je iz pripravljalnih gradiv izhajal močno otežen oziroma celo močno podrejen položaj obdolženega v postopku v primerjavi z državnim tožilcem.
Keywords: Adversarnost, načelo materialne resnice, učinkovitost, predkazenski postopek, preiskava, preiskovalni sodnik, dokazni standardi, novela ZKP-N, obvezna obramba.
Published: 10.07.2019; Views: 97; Downloads: 12
Full text (674,00 KB)

Abstract: Vse odrasle osebe, ki prihajajo v stik z otrokom, ki je žrtev kaznivega dejanja, so dolžne poskrbeti, da se mu po tem, ko je travmatiziran že zaradi samega kaznivega dejanja, ne povzročajo še dodatne travme, do katerih bi prišlo zaradi podoživljanja dogodka v kazenskem postopku. Kadar otrok pred sodiščem nastopa kot priča - žrtev, je navadno prav on edina relevantna priča, na podlagi izpovedbe katere bodo izdane bodisi oprostilne bodisi obsodilne sodbe. Kot priča je lahko otrok zaslišan pri katerikoli starosti, pomembno je le, da je sposoben pričati. Da bo postopek na njem pustil najmanj možnih negativnih posledic, je treba poskrbeti ne le med postopkom, ampak že prej. Brž ko se storjeno dejanje odkrije, je treba otroka na njemu primeren način temeljito informirati o tem, kaj ga čaka, ter ga na zaslišanje psihično pripraviti, kar naj bi primarno bila naloga staršev oziroma skrbnikov. Pomembno je, da čuti podporo pooblaščenca, morebitnega zagovornika in drugih oseb, ki so mu blizu, ter da se med njimi vzpostavi trden in zaupljiv odnos. Zelo pomembno, morda celo bistveno vlogo ima pri zaslišanju zasliševalec (sodnik ali drug strokovnjak), ki mora imeti čut za delo z otroki ter za način, na katerega bo zaslišanje izvedel, pri čemer je poleg strokovnega znanja pomembno tudi obvladovanje veščin komuniciranja z otroki in poznavanje odzivanja v posameznih razvojnih stopnjah. Manjše število obravnav in skrajšanje postopka, otrokom prilagojen prostor, nenavzočnost javnosti in obdolženca med zaslišanjem in prisotnost osebe, ki ji otrok zaupa, so bistveni dejavniki, ki pripomorejo k zmanjšanju sekundarne viktimizacije. Poleg tega k zmanjšanju travmatičnosti in hkrati k učinkovitosti postopka pripomorejo še za delo z otroki posebej usposobljeni strokovnjaki, večdisciplinarno sodelovanje, namenjeno celostni obravnavi otroka žrtve, uporaba orodij za zaslišanje, ki otroku pomagajo ubesediti doživeto, zasliševalcu pa lažje razumeti, sprememba dokaznih pravil ter uporaba avdiovideo tehnologije. Za ustrezno zaščito je nujno poskrbeti med postopkom in tudi po njem, še zlasti, kadar otrok ostaja povezan s storilcem.
Keywords: kazenski postopek, zaslišanje, otrok priča, otrok žrtev, sekundarna viktimizacija, spolna zloraba, nasilje v družini
Published: 04.07.2019; Views: 95; Downloads: 20
Full text (1,02 MB)

Abstract: V prvem delu magistrske naloge se posvetim uredbi, ki je namenjena poenotenju in harmonizaciji dednega prava med državami članicami. Razpršenost premoženja se iz leta v leto povečuje. V vsakodnevnem prometu, še posebej v primerih dedovanja, takšne tendence povzročajo kar nekaj težav. Pri problematiki mednarodnega dedovanja smo se srečevali s težavo različnih nacionalnih ureditev in pomanjkanjem poenotenih kolizijskih pravil posameznih držav članic. Glavna vprašanja, na katera se je moralo odgovoriti, je pravo katere države naj se uporabi in kateri organ naj bo pristojen. S sprejetjem Uredbe št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju se je kar nekaj področij dednega prava harmoniziralo. Na novo uveden instrument je evropsko potrdilo o dedovanju, ki bo strankam postopka olajšal dokazovanje njihovega položaja in njihovih pravic. Države članice so ubrale različne poti pri določitvi organov, ki so pristojni za nekatera nova opravila v zapuščinskih postopkih in imajo dovoljenje za izdajo evropskih potrdil o dedovanju, saj je na primer Slovenija obdržala sodišče, kot tisti organ, ki je pristojen za izdajanje evropskega potrdila o dedovanju, medtem, ko so na Hrvaškem notarji tisti, ki delujejo kot pooblaščenci sodišča in posledično oni vodijo zapuščinske postopke in izdajajo evropska potrdila o dedovanju. Drugi del magistrske naloge pa sem posvetila primerjavi pristojnosti v zapuščinskih postopkih med notarji v Sloveniji in na Hrvaškem. Že na prvi pogled je jasno, da je vloga slovenskega notarja v primerjavi s hrvaškim v zapuščinskem postopku občutno manjša. V Sloveniji je še vedno sodišče tisto, ki vodi ključna opravila, medtem ko lahko notar na Hrvaškem opravlja vsa dejanja in izdaja odločbe, ki jih sicer izdaja sodišče, če ni z zakonom drugače določeno. Prav tako so predstavljene prednosti in slabosti obeh sistemov, kakor jih vidi stroka, tako s področja teorije kot tudi iz prakse.
Keywords: Uredba o dedovanju, dedovanje s čezmejnim elementom, pristojnost, priznavanje in izvrševanje odločb, sprejemljivost in izvrševanje javnih listin, evropsko potrdilo o dedovanju, zapuščinski postopki, pooblastila notarja
Published: 28.06.2019; Views: 249; Downloads: 24
Full text (661,11 KB)