1. Pomen načela omejenega kroga stvarnih pravic za razumevanje stvarnopravnih razmerijAna Kac, 2018, master's thesis Abstract: Magistrsko delo z naslovom Pomen načela omejenega kroga stvarnih pravic za razumevanje stvarnopravnih razmerij zajema opredelitev načela numerus clausus stvarnih pravic in drugih stvarnih načel, ki so z njim tesno povezana. V našem pravnem redu so stvarne pravice izključujoče in nastanejo samo po volji zakona in ne po volji posameznih subjektov. Njihova tipska prisila bistveno pripomore k varnosti pravnega prometa. Pravice stvarnega prava so določene v 2. členu Stvarnopravnega zakonika , pravna teorija pa jih razvršča v dve kategoriji. V prvo kategorijo spada lastninska pravica, kot temeljna pravica stvarnega prava. V drugo kategorijo se uvrščajo vse druge stvarne pravice, ki so izvedene iz lastninske pravice in jih poimenujemo stvarne pravice na tuji stvari ali omejene stvarne pravice. Te pravice so zastavna pravica, služnosti, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica. Prav tako kot zakon določa omejeno število stvarnih pravic, pa je predpisana tudi njihova vsebina, ki je stranke prostovoljno ne morejo spreminjati. Bistvo magistrske naloge temelji na numerus clausus stvarnih pravic v širšem smislu, ki zajema kogentno določeno vsebino posameznih stvarnih pravic in pravni temelj nastanka, prenosa in prenehanja teh pravic. Najpomembnejša je lastninska pravica, saj se na podlagi 13. člena SPZ zakonska določila o lastninski pravici glede pridobitve, prenosa, varstva in njenega prenehanja, smiselno uporabljajo tudi za nastanek in prenos ostalih stvarnih pravic. Niso pa zakonska pravila za vse stvarne pravice določena v enakem obsegu in enako strogo, npr. pri služnosti in pravici stvarnega bremena se lahko njihova vsebina določi šele na podlagi konkretnega pravnega razmerja.
Keywords: stvarnopravna razmerja, stvarne pravice, načelo numerus clausus, nastanek, vsebina, prenehanje stvarnih pravic.
Published: 22.01.2019; Views: 137; Downloads: 27
 Full text (907,36 KB) |
2. Varstvo osebnih podatkov delavca v luči Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkovUroš Bencak, 2019, master's thesis Abstract: Velik napredek informacijske tehnologije prinaša različne pasti na področju zasebnosti, na katere je potrebno biti pozoren in se na njih ustrezno odzivati. Zaradi tega je bila leta 2016 s strani Evropske unije sprejeta in objavljena Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki je pričela veljati 25. 5. 2018. Ljudje veliko časa preživijo na delovnem mestu, zato je varstvo podatkov na delovnem mestu pomembno. Za vsako obdelavo osebnih podatkov mora delodajalec imeti zakonito pravno podlago. Nova Uredba 2016/679 določa šest pravnih podlag, med katerimi velja privolitev za najbolj razširjeno. Vendar se zaradi specifičnosti delovnega razmerja, delodajalec le stežka sklicuje na privolitev in le-ta prihaja v poštev zgolj izjemoma. Delodajalci morajo imeti drugo pravno podlago, pri čemer pa so vedno dolžni upoštevati načelo sorazmernosti in obdelujejo samo podatke, ki so nujno potrebni. Uredba 2016/679 vsebuje preventivne ukrepe, ki naj pripomorejo k temu, da se zmanjšajo tveganja za kršitve varstva osebnih podatkov. Eden izmed ukrepov je ocena učinka v zvezi z varstvom osebnih podatkov, pri kateri morajo delodajalci že vnaprej prepoznati in oceniti tveganja. Delodajalci v praksi tega ne smejo razumeti kot neko dodatno obremenitev, ker je le-ta določena v njihovo korist, da se izognejo kršitvam in morebitnim kaznim. Velika novost je prav tako imenovanje pooblaščene osebe za varstvo podatkov. Njena funkcija je, da pomaga, svetuje, nadzoruje in skrbi za podjetje, da posluje v skladu z zakoni in predpisi s področja varstva osebnih podatkov. Kot smo ugotovili, pooblaščena oseba ni osebno odgovorna, da podjetje posluje v skladu z določbami o varstvu podatkov, ampak je dokazno breme na delodajalcu. Delodajalec ji mora zagotoviti ustrezna sredstva (čas, denar, prostore), da lahko nemoteno opravlja naloge.
Uredba 2016/679 ni tipična uredba, ker državam članicam pušča širok prostor, ki ga morajo zapolniti z lastnimi rešitvami na področju varstva osebnih podatkov. Zaradi tega so imele države dve leti časa, da svojo zakonodajo prilagodijo evropskemu okvirju, vendar Slovenija tega do danes še ni storila. Značilnost uredb je, da se uporabljajo neposredno, kar pomeni, da se določbe Uredbe 2016/679 uporabljajo tudi pri nas, zato so jih podjetja dolžna upoštevati. V primerih, kjer so določbe Uredbe 2016/679 v nasprotju z ZVOP-1, to pomeni, da se v teh primerih ZVOP-1 ne sme uporabiti, ampak se uporabi navedena uredba. Glede določb, ki niso v nasprotju z Uredbo 2016/679, pa se ZVOP-1 do njegove razveljavitve in sprejetja ZVOP-2 še naprej uporablja. Navedeno ustvarja pravno negotovost, saj je potrebno v posameznem primeru konkretno primerjati oba pravna akta in v primeru kolizije uporabiti Uredbo 2016/679. To je še posebej težko v primerih, kjer nasprotja niso čisto jasna, in v primerih, ko so posamezne določbe Uredbe 2016/679 napisane na splošno. Do danes sta bila obravnavana dva osnutka Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2). V osnutkih je opaziti še veliko napak in nedoslednosti, določena področja so zgolj prepisana iz Uredbe 2016/679. Prva država, ki je posodobila svojo nacionalno zakonodajo, je bila Nemčija. To je storila v predpisanem roku, vendar zaradi pomanjkanja časa določenih področij ni uredila izčrpno. Upamo lahko, da bo Slovenija čimprej prilagodila svojo zakonodajo in da bo nov ZVOP-2 dovolj izčrpno urejal to področje, kot se za področje varstva osebnih podatkov tudi pričakuje.
Keywords: Osebni podatek, pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov, privolitev delavca, pooblaščena oseba za varstvo podatkov, ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov, kršitev varstva osebnih podatkov
Published: 22.01.2019; Views: 108; Downloads: 19
Full text (820,30 KB) |
3. Priposestvovanje služnosti v javno koristŠpela Podobnik, 2018, master's thesis Abstract: V Zakonu o urejanju prostora so predvidene tri oblike omejitve lastninske pravice na nepremični v javno korist, med drugim začasna ali trajna služnost v javno korist. Vsaka omejitev lastninske pravice je dopustna le pod pogoji določenimi v zakonu, in sicer v primeru zagotavljanja javne koristi ter pravici do nadomestila ali odškodnine lastnika s služnostjo obremenjene nepremičnine. Zakonsko določeni pogoji omogočajo ustavnopravno zagotovljeno varstvo zasebne lastnine določeno v 69. členu Ustave RS.
Služnost v javno korist je uvedel Zakon o urejanju prostora, čeprav se je že desetletja pred sprejemom tega zakona predvidevala uporaba služnosti kot podlaga za gradnjo infrastrukturnih omrežij. Služnost v javno korist predstavlja posebno obliko služnosti, saj jo opredeljujeta dve specifični značilnosti: namen ustanovitve predstavlja uresničevanje javne koristi ter ustanovitev je nujno potrebna za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje.
S priposestvovanjem pridobljena služnost v javno korist je časovno neomejena pravica, saj je potrebna dokler se uporablja oziroma obratuje javna infrastruktura zaradi katere je bila služnost ustanovljena.
Služnost v javno korist je samostojno sicer neprenosljiva pravica, vendar pa se ob zamenjavi operaterja javne infrastrukture prenese na novega operaterja, saj ni pomembna oseba služnostnega upravičenca, temveč funkcija ki jo ta opravlja.
Ali lahko služnost v javno korist nastane s priposestvovanjem je vprašanje, glede katerega se v pravni teoriji in sodni praksi pojavljajo različna stališča. Prevladujoče in bolj prepričljivo je stališče, da sta lahko pravna temelja za ustanovitev služnosti le pravni posel in oblikovalna sodna odločba. Pridobitev služnosti v javno korist na temelju nepravega priposestvovanja namreč predstavlja neodplačen poseg v lastninsko pravico. Tak poseg pa ni skladen s pravili in načeli prisilne pridobitve služnosti, ki mora biti glede na ustavne določbe odplačen.
Problematika pridobitve služnosti v javno korist na temelju priposestvovanja še ni dobila končnega epiloga, saj je Vrhovno sodišče RS ponovno izreklo, da ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju.
Keywords: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, razlastitev, služnost, priposestvovanje, javna korist, nadomestilo, prenosljivost
Published: 22.01.2019; Views: 84; Downloads: 13
Full text (771,72 KB) |
4. Pravica do čistega zraka kot temeljna človekova pravicaTaja Požru, 2018, master's thesis/paper Abstract: Podnebne spremembe in onesnaženje zraka bodisi neposredno ali posredno vplivajo na uživanje človekovih pravic, vključno s pravico do najvišje dosegljivih zdravstvenih standardov. Svet Organizacije združenih narodov za človekove pravice je nevarnosti onesnaženja zraka in podnebnih sprememb na kakovost življenja priznal in začel aktivno izvajati podnebne ukrepe. Resolucija št. 29/15 priznava, da podnebne spremembe vplivajo na širok spekter človekovih pravic in poziva k posebnemu poudarku vpliva, ki ga ima degradacija okolja na pravico do zdravja. Kot odgovor na Resolucijo in korak proti učinkovitim ukrepom je sprejetje Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (poznane tudi kot Pariški sporazum) kot prvega univerzalnega in pravno zavezujočega globalnega sporazuma o podnebnih spremembah. V Preambuli Pariškega sporazuma je zaveza držav podpisnic, da bodo aktivno ukrepale pri reševanju podnebnih sprememb, spoštovale, spodbujale in upoštevale njihove obveznosti glede človekovih pravic, pravice do zdravja, pravic avtohtonih prebivalcev, lokalnih skupnosti, migrantov, otrok, invalidov in ljudi v občutljivih razmerah ter pravice do razvoja ter enakosti spolov, krepitve vloge žensk in medgeneracijski kapital. Tudi Evropska Unija, kot podpisnica sporazuma izvaja aktivno politiko k reševanju tovrstne problematike, tako s sprejemanjem pravnih aktov, najpomembnejše je sprejetje Direktive 2008/50/ES o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo in njeno izvajanje, kot v izvajanju postopkov proti državam članicam za kršitev obveznosti iz Direktive.
Namen magistrske naloge je oceniti ali trenutna ureditev pravice do čistega zraka, ki se uresničuje v sklopu 72. člena Ustave Republike Slovenije in določa pravico do zdravega življenjskega okolja, zadostuje k ustreznemu pravnemu varstvu ali bi bilo smiselno pravico do čistega zraka povzdigniti v samostojno človekovo pravico in s tem napraviti odmik od sistema, ki je antropocentrično naravnan.
Rezultati študije so pokazali, da tako Evropska Unija kot slovenski pravni sistem ponuja določeno mero sodnega varstva pravice znotraj individualnih in kolektivnih sporov, ki pa je zaradi abstraktnosti pomanjkljiva. Dikcije zakonov, ki urejajo tovrstno problematiko velikokrat uporabljajo splošne pravne standarde, ki napotujejo na konkretizacijo v sodnih sporih. Zaradi neugodnega položaja tožnikov, saj se največkrat znajdejo v postopkih zoper nasprotne stranke, ki so zaradi sredstev, s katerimi razpolagajo v očitnem nesorazmerju moči, se spori zaradi tveganosti niti ne začnejo. Posledično je sodna praksa pri konkretiziranju pravnih standardov skopa in ne ponuja širok nabor rešitev. Dolgotrajnost postopkov in tveganje o plačilu stroškov so glavni razlogi ne samo, da se spor pred rednimi sodišči sploh ne začne, ampak tudi, da se razprava o pravici ne nadaljuje pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem, ki imata poleg zakonodajalca bistveno vlogo pri kreiranju prava.
Keywords: podnebne spremembe, onesnaževanje, človekove pravice, svoboščine notranjega trga, imisije, zdravo življenjsko okolje, pariški sporazum.
Published: 07.01.2019; Views: 216; Downloads: 23
Full text (1,16 MB) |
5. Oblikovanje tožbenih zahtevkov v individualnih delovnih sporihNastja Leskovar, 2018, master's thesis Abstract: V magistrskem delu je obravnavana tema oblikovanje tožbenih zahtevkov v delovnopravnem področju. Sistematično je zajeta delovnopravna zakonodaja, predvsem uporaba Zakona o delovnih razmerjih ob subsidiarni uporabi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ter Zakona o pravdnem postopku.
Vsebina magistrske naloge v celoti opredeljuje individualne delovne spore ter kolektivno tožbo. Predvsem se nanaša na oblikovanje tožbenih zahtevkov, ki so tako v praksi kot v teoriji jedro same tožbe ter opredeljuje različne možnosti delavca v predsodnem in sodnem postopku. S pomočjo sodne prakse različno stopenjskih sodišč, nacionalne zakonodaje ter raznih strokovnih člankov in knjig se spoznamo s primerno oblikovanimi tožbenimi zahtevki postavljenimi s strani pooblaščenca tožnika in navsezadnje z samim delovanjem slovenskega sodstva.
S predmetnim magistrskim delom je prikazano celovito varstvo tožnika, ki zajema krajšo predstavitev dejanskega stanja, ki se nadaljuje z predstavijo različnih možnosti, ki jih ima delavec v predsodnem postopku ter zaključi z vložitvijo tožbe na pristojno delovno sodišče.
Nadaljnje je kot novost predstavljen tudi Zakon o kolektivnih tožbah, za katerega lahko predvidevam, da bo na delovnopravno področje vpeljal veliko sprememb in novitet, vendar sodna praksa na to temo še ne obstaja.
V magistrskem delu sem preučila zakonsko ureditev oblikovanja tožbenih zahtevkov v individualnih delovnih sporih ter med souporabo sodne prakse izpostavila najpomembnejša zakonska določila in ustrezno uporabo zakonskih predpisov.
Keywords: delovno pravo, delovno sodišče, delovno razmerje, pogodba o zaposlitvi, terjatev, tožba, tožbeni zahtevek, dokazno breme
Published: 21.12.2018; Views: 168; Downloads: 40
Full text (1,45 MB) |
6. Neposredna tožba zoper državo članico zaradi kršitve obveznosti postavitve vprašanja v predhodno odločanje nacionalnih sodišč zadnje stopnjeMiha Satler, 2018, master's thesis Abstract: V svoji magistrski nalogi se ukvarjam s postopkom predhodnega odločanja po 267. členu PDEU in neposredno tožbo Evropske komisije proti državi članici zaradi neizpolnitve obveznosti njenega sodišča iz 267. člena PDEU na podlagi 258. člena PDEU. Na začetku obravnavam temeljne značilnosti predhodnega odločanja in izpostavim izjeme od obveznosti predložitve vprašanja v predhodno odločanje.
Poseben poudarek dajem posledicam nespoštovanja obveznosti predložitve ali napačne odločitve nacionalnega sodišča. Najprej opisujem prvo, bolj pogosto uporabljeno sankcijo, in sicer možnost odškodninske tožbe stranke proti državi članici, katere sodišče ni izpolnilo svoje predložitvene obveznosti. Nato se lotim podrobne analize možnosti Evropske komisije, da proti državi članici sodišča zaradi omenjene kršitve vloži tožbo na podlagi 258. člena PDEU.
V zadnjem delu obravnavam neposredno tožbo Evropske komisije v luči zadeve Komisija proti Franciji (C-416/17), v kateri je po več kot šestdeset letih prišlo do spremembe načina delovanja Evropske komisije, ki je ravno v tej zadevi prvič vložila tožbo proti državi članici zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi 258. člena PDEU, zaradi kršitve 267. člena PDEU, ki določa obveznost postavitve vprašanja v predhodno odločanje.
Sama sodba Sodišča EU na prvi pogled izgleda precej tehnična, vendar pa v sebi skriva revolucionaren razvoj sodstva EU. S svojo odločitvijo je Sodišče EU poslalo močno sporočilo nacionalnim sodiščem zadnje stopnje (denimo vrhovnim sodiščem). S tem dopolnjuje svojo odločitev v zadevi Ferreira da Silva (C-160/14), ko je prvič razglasilo kršitev CILFIT doktrine acte claire. Tako lahko rečemo, da je CILFIT »nabrusil zobe, Sodišče pa je pripravljeno z njimi gristi.«
V prihodnje bo zelo zanimivo opazovati nadaljnji razvoj odnosov in gradnjo zaupanja med najvišjimi sodišči držav članic in Sodiščem EU po tej prelomni odločitvi Evropske komisije. Končno odločitev za vložitev takšne tožbe bo še zmeraj na plečih Evropske komisije in posledično odvisna od njene (politične) volje. Zanimivo bo spremljati, glede katerih kršitev nacionalnih sodišč in še posebej proti katerim državam članicam, se bo Evropska komisija odločala za vlaganje tožb.
Keywords: Predhodno odločanje, dolžnost postaviti vprašanje v predhodno odločanje, doktrina acte clair, kršitev EKČP, tožba Evropske komisije proti državi članici
Published: 21.12.2018; Views: 120; Downloads: 13
Full text (1,00 MB) |
7. Samopomoč z analizo aktualne sodne prakseAna Pušnik, 2018, master's thesis Abstract: Samopomoč je izjema v posestnem varstvu, zato je nujno, da so pogoji za samopomoč zelo strogo določeni. Kriteriji za dopustno samopomoč so določeni taksativno in morajo biti izpolnjeni vsi hkrati (kumulativno). To pomeni, da če eden od kriterijev ni podan, samopomoč ni dopustna. To je razvidno tudi iz sodne praksa (VSL sklep II Cp 4064/2011 z dne 18.1.2012, VSL sklep II Cp 1196/1993 z dne 26.1.1994). Iz analize aktualne sodne prakse ugotavljam, da so sodišča v sodbah večkrat samopomoč ocenila za nedovoljeno, kot dovoljeno. Osebno menim, da je to zato, ker je kumulativno določene pogoje za dovoljeno samopomoč, glede na dejansko stanje v konkretnih primerih pred sodiščem izredno težko izkazati in dokazati.
Za dopustno samopomoč morajo biti podani vsi elementi iz 31. člena SPZ. V magistrski nalogi sem analizirala posamezne pogoje za dovoljeno samopomoč, glede na dejansko stanje v sodbah. Tako kot po ZTLR se tudi po SPZ zahteva, da je nevarnost neposredna, samopomoč nujna in da je način samopomoči ustreza okoliščinam v katerih obstaja nevarnost. ZTLR za razliko od SPZ ni poznal pogoja, da mora biti samopomoč takojšnja. SPZ je v primerjavi z ZTLR poostril kriterije za dovoljeno samopomoč (VSL sklep I Cp 1215/2013 z dne 12.6.2013). Samopomoč se mora po SPZ tudi časovno ujemati z neupravičenim posegom v posest. Pri analizi aktualne sodne prakse sem ocenila, da je problematičen predvsem pogoj takojšnje samopomoči. Pri kriteriju takojšnje samopomoči je pomembno, da se samopomoč izvrši takoj, ko je to objektivno mogoče (VSL sklep II Cp 4064/2011 z dne 18.01.2012, VSL sklep I Cp 1215/2013 z dne 12.6.2013, VSL sklep II Cp 75/2015 z dne 4.3.2015).
Poznamo različne oblike samopomoči. Pri defenzivni samopomoči posestnik vrši samoobrambo svoje posesti za razliko od ofenzivne samopomoči, kjer posestnik odvzame kršilcu posest nazaj. SPZ ureja posebno obliko samopomoči, ki se nanaša na pravico odstraniti korenine in veje.
Z izročitvijo predmeta leasinga pridobi leasingojemalec neposredno dejansko oblast nad predmetom in s tem položaj neposrednega posestnika. Neposredno posest pridobi v trenutku, ko mu je predmet izročen, in traja ves čas leasing razmerja oziroma dokler leasingojemalec predmet leasinga ob prenehanju pogodbe o leasingu ne vrne leasingodajalcu. Leasingodajalec in leasingojemalec nimata pravice samovoljno spreminjati obstoječe posestno stanje. Če leasingojemalec po predčasnem prenehanju pogodbe predmeta leasinga prostovoljno ne vrne, mora leasingodajalec vrnitveni zahtevek uveljavljati sodno in ne sme sam s silo ali na skrivaj odvzeti predmeta proti volji leasingojemalca.
Keywords: samopomoč, dovoljena samopomoč, pogoji za samopomoč, neupravičen poseg v posest, obrambno dejanje, posestnik, sodna praksa, samopomoč leasingodajalca in leasingojemalca
Published: 21.12.2018; Views: 104; Downloads: 16
Full text (793,35 KB) |
8. Tajnost pri opravljanju zdravstvenih storitevMatej Koželj, 2018, master's thesis Abstract: Magistrsko delo Tajnost pri opravljanju zdravstvenih storitev temelji na izhodišču, da je zaupanje bistveni del razmerja med zdravnikom in bolnikom. Bolniki se lahko zaradi pomanjkanja zaupanja začnejo izogibati zdravljenju ali zdravniku zaupajo premalo potrebnih informacij za uspešno zdravljenje. Dolžnost varovati poklicno skrivnost, ki je opredeljena v Zakonu o pacientovih pravicah, je tesno povezana s poklicno etiko. Za poklicno skrivnost se šteje informacija, ki jo zdravnik pridobi med opravljanjem svojega poklica. Načela medicinskega kodeksa zdravnika ne vežejo, če za skrivnost izve zasebno ali po naključju. Sodoben zdravstveni sistem brez zbirke velikega števila medicinskih podatkov v računalniških sistemih ne bi mogel delovati, saj prav te pospešujejo delovanje učinkovitega zdravstvenega sistema. Za zbiranje medicinskih podatkov je potrebna dosledna uporaba varnostnih ukrepov, kar mora izhajati iz nacionalne zakonodaje (Zakona o varstvu osebnih podatkov in Zakona o pacientovih pravicah) in zakonodaje Evropske unije. Maja 2016 je Evropska unija sprejela novo Splošno uredbo 2016/679 o varovanju osebnih podatkov (z angleško kratico GDPR), ki je stopila v veljavo 25. 5. 2018. Uredba zagotavlja pacientom več pravic, predvsem da so bolje obveščeni o uporabi njihovih osebnih podatkov, na drugi strani pa nalaga več odgovornosti subjektom, ki upravljajo osebne podatke. Nacionalni informacijski sistem eZdravje omogoča veliko pozitivnih rešitev za učinkovito obdelavo pacientovih podatkov, vendar je treba opozoriti na možnost zlorab znotraj sistema. V magistrskem delu bodo analizirani bistveni elementi podanih iztočnic in zaključne ugotovitve glede na opravljeno raziskavo predmetne tematike.
Keywords: medicinska tajnost, zdravniška skrivnost, zasebnost pacienta, varstvo osebnih podatkov pacientov, Zakon o varstvu osebnih podatkov, Zakon o pacientovih pravicah, GDPR, eZdravje
Published: 18.12.2018; Views: 131; Downloads: 30
Full text (1,75 MB) |
9. Fiduciarna razmerja v stečajuMaja Platnjak, 2018, master's thesis Abstract: Razlog za sklenitev fiduciarnih poslov je največkrat v zavarovanju, zato za takšne oblike zavarovanj uporabljamo izraz fiduciarna zavarovanja. Med tipična fiduciarna zavarovanja uvrščamo prenos lastninske pravice v zavarovanje, odstop terjatve v zavarovanje in prenos finančnih instrumentov v zavarovanje.
Skupna značilnost fiduciarnih zavarovanj je zaupnost razmerja, neakcesornost in možnost zunajsodne uveljavitve prednostnega poplačilnega upravičenja. Nadaljnja značilnost fiduciarnih zavarovanj je prenos »polne« pravice, saj fiduciar na predmetu zavarovanja pridobi popolno imetništvo oziroma popolno lastninsko pravico. Fiduciarna zavarovanja tako dajejo več pravne oblasti, kot je to gospodarsko potrebno, zato pravni red ta presežek oziroma preobdarovanost kompenzira v primeru stečaja.
Fiduciarju se v primeru fiduciantovega stečaja prizna manj kot polno imetništvo oziroma polna lastninska pravica, in sicer le ločitvena pravica. V primeru neplačevitosti fiducianta, fiduciarna zavarovanja gravitirajo k pravnim učinkom zastavne pravice in ne k polnemu imetništvu oziroma polni lastninski pravici. Temu ustrezen je tudi pravni položaj fiducianta v primeru stečaja fiduciarja. Fiduciantu je namreč priznan položaj izločitvenega upnika.
Začetek stečajnega postopka ne vpliva na ločitveno pravico in terjatev, zavarovano s to ločitveno pravico ter na izločitveno pravico. Uveljavitev ločitvene pravice se lahko opravi v sodnem postopku ali pa v zakonsko določenih primerih tudi izvensodno. V primerih fiduciarnih zavarovanj je mogoča izvensodna prodaja, ki zagotavlja hitrejše poplačilo zavarovane terjatve, in ne vsebuje stroškov, ki so povezani z vodenjem sodnega postopka.
Keywords: fiduciarna zavarovanja, prenos lastninske pravice v zavarovanja, odstop terjatve v zavarovanje, prenos finančnih instrumentov v zavarovanja, insolventnost, stečaj, izločitvena pravica, izločitveni upnik, ločitvena pravica, ločitveni upnik
Published: 18.12.2018; Views: 117; Downloads: 14
Full text (629,93 KB) |
10. Prikrojevanje ponudb v postopkih javnega naročanja v konkurenčnem pravu EUNina Dajčman, 2018, master's thesis Abstract: Omejevanje konkurence in s tem kršitev pravil konkurenčnega prava je razširjeno tudi na področje prava javnega naročanja in lahko privzema različne oblike. V magistrskem delu je obravnavana ena najbolj razširjenih oblik zatiranja naravnega stanja konkurence v postopkih oddaje javnega naročila in sicer t. i. prikrojevanje ponudb (bid rigging). Prikrojevanje ponudb predstavlja obliko omejevalnega ravnanja podjetij (kartela), pri kateri podjetja medsebojno sodelujejo in izkrivljajo konkurenco pri predložitvi ponudb v postopkih javnega naročanja.
Magistrsko delo preučuje interakcijo med konkurenčnim pravom in pravom javnega naročanja ter možne tehnike odkrivanja in preprečevanja pojava prikrojevanja ponudb. Avtorica ugotavlja, da je k tesnejši povezami med obravnavanima pravnima področjema, med drugim, močno pripomogla izrecna opredelitev načela konkurence v Direktivi 2014/24/EU o javnem naročanju.
Postopki javnega naročanja so zaradi svojih eminentnih lastnosti še posebej izpostavljeni ravnanjem prikrojevanja ponudb. Eno temeljnih načel javnega naročanja je namreč načelo transparentnosti, ki ima pomembno vlogo pri preprečevanju koruptivnih dejanj, na drugi strani pa prav preglednost postopka povečuje možnosti, da bodo konkurenti potvarjali razpisne ponudbe in s tem izključili konkurenco na trgu. Pomembno je, da se vzpostavi ustrezno ravnovesje med transparentnostjo in preprečevanjem prikrojevanja ponudb, ki bo omogočalo optimalno izpolnjevanje tako ciljev prava javnega naročanja kot tudi ciljev konkurenčnega prava.
Obenem nam spoznanja kažejo, da ima pri uspešnem odkrivanju in preprečevanju prikrojevanja ponudb najpomembnejšo vlogo naročnik v sodelovanju z organom za varstvo konkurence. Učinkovit boj zoper takšno kartelno delovanje je mogoče zagotoviti le, če se vzpostavi ustrezen mehanizem sodelovanja med akterji postopka javnega naročanja (naročniki in ponudniki) ter organi za varstvo konkurence. Nadalje, naročnike je potrebno glede odkrivanja in preprečevanja nedovoljenih praks prikrojevanja ponudb dodatno izobraziti, pri čemer so v veliko pomoč Smernice OECD za bojevanje proti dogovorjenemu oddajanju ponudb v javnih naročilih.
Keywords: Konkurenčno pravo EU, omejevanje konkurence s sporazumi, kartel, prikrojevanje ponudb, določanje cene, javno naročanje.
Published: 18.12.2018; Views: 168; Downloads: 63
Full text (1,00 MB) |
