SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 474
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Izzivi davčnega prava v luči sodobnih digitalnih tehnologij
Iris Hajd, 2018, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu je obravnavana tematika obdavčenja na področju digitalne tehnologije. Razdeljena je na več sklopov, kjer so pod drobnogled vzeti instituti avtomatizacije delovnih procesov na račun uvajanja robotske tehnologije, sodelovalno gospodarstvo v povezavi z internetnimi platformami in nenazadnje novosti obdavčenja na področju digitalnega gospodarstva ter obravnava obdavčitve dohodkov iz poslovanj s kriptovalutami. Pri avtomatizaciji in pojavu robotske tehnologije v delovnih procesih, v osnovi povzroča težavo že sama definicija pojma robot. Z davčnega vidika pa je tematika zanimiva predvsem zato, ker avtomatizacija delovnih procesov in posledično nadomeščanje delovne sile z roboti prinaša največji delež prihodka v državni proračun – davek na dohodek iz zaposlitve. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je povprečna plača zaposlenega brez otrok v Sloveniji obremenjena z davki in dajatvami v višini 40,0%. Ali je smiselna uvedba davka na robote? Država ima na voljo tudi alternativne rešitve, kot je recimo povišanje stopnje davka dohodka pravnih oseb, uvedba univerzalnega temeljnega dohodka, uvedba pavšalnega davka ipd. Sledi obravnava sodelovalnega gospodarstva, katerega je Evropska Komisija v Evropski agendi za sodelovalno gospodarstvo definirala kot »poslovne modele, pri katerih se dejavnosti omogočajo prek platform za sodelovanje, ki ustvarjajo odprt trg za začasno uporabo blaga ali storitev, ki jih pogosto zagotavljajo posamezniki«. Bistvena razlika modelov sodelovalnega gospodarstva v primerjavi z obstoječimi oblikami poslovanja je v tem, da novi modeli le oblikujejo trg, preko katerega lahko ponudniki s pomočjo interneta ali mobilne aplikacije nudijo svoje storitve. Poleg smernic iz Agende, ima Komisija namen vzpostaviti tudi »okvir spremljanja«, s katerim bo redno sledila trendom cen, spremljala kakovost storitev in nadzirala regulativni razvoj v državah članicah, še posebej v primerih, ko bi nacionalna ureditev ali pravne praznine v povzročale ovire ali težave pri razvoju sodelovalnega gospodarstva na neutemeljen način. Z davčnega vidika je kot primer vzeta platforma Airbnb, namenjena oddajanju sob, apartmajev in drugih nepremičnin, ki jih gostitelj nudi svojim gostom (registriranim uporabnikom) proti plačilu. Tudi na področju digitalnega gospodarstva se obetajo pomembne novosti, ki jih je prinesel nov predlog Evropske Komisije z ukrepi za zagotovitev pravične obdavčitve. Reforma pravil se med drugim nanaša na davek od dohodkov pravnih oseb. Dobiček se naj zabeleži in obdavči tam, kjer imajo podjetja pomembno interakcijo z uporabniki prek digitalnih kanalov. V tej zvezi je podrobneje obravnavana še tematika obdavčenja dohodkov, ki nastanejo pri poslovanju s kriptovalutami. Težava ponovno nastane pri definiciji, saj niti na ravni EU ni enoznačne definicije pod kaj jih umestiti. Trenutno so te valute regulirane le na področjih obdavčitve ter preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma.
Keywords: Davek na robote, kriptovalute, ICO, digitalno gospodarstvo, internetne platforme, airbnb.
Published: 24.09.2018; Views: 5; Downloads: 1
.pdf Full text (1,08 MB)

2.
Javno dobro v slovenskem in hrvaškem pravu
Mark Šuler, 2018, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu je predstavljena ureditev javnega dobra v slovenskem in hrvaškem pravu. Slovensko pravo pod pojem dobro uvršča zgolj javno dobro, medtem ko hrvaško pravo pod ta pojem uvršča javno dobro, splošno dobro in dobro v interesu Republike Hrvaške. Pod javno dobro v hrvaškem pravu spadajo zgolj stvari, ki so v lasti Republike Hrvaške, medtem, ko po slovenskem lahko spadajo tudi stvari, ki so v lasti oseb zasebnega prava. Značilnost javnega dobra je njegova splošna uporaba, kar pomeni, da ga lahko uporablja vsakdo. Mogoča pa je tudi njegova posebna uporaba na temelju koncesije ali na drugih pravnih temeljih. V magistrskem delu je podrobneje obravnavana koncesija na splošnem dobru, kamor po hrvaškem pravu spadajo stvari, na katerih ni mogoče pridobiti lastninske ali druge stvarne pravice. Osrednja tema magistrske naloge je predstavitev primerjave med obema sistemoma, ki obirata drugačen pristop pri opredeljevanju pojma javno dobro.
Keywords: splošno dobro, dobro v interesu Republike Hrvaške, javno dobro, koncesija na splošnem dobru
Published: 24.09.2018; Views: 5; Downloads: 1
.pdf Full text (870,10 KB)

3.
Otroci brez spremstva v Sloveniji in drugih evropskih državah
Urska Soršak, 2018, master's thesis

Abstract: Otroci brez spremstva so tisti, ki se nahajajo zunaj matične države brez spremstva obeh staršev, oziroma brez zakonskega ali po običaju določenega skrbnika in so mlajši od 18 let. Predstavljajo eno izmed najbolj ranljivih skupin beguncev oziroma migrantov. Vsi begunci in ne samo otroci, sicer trpijo že zato, ker so daleč stran iz matične države, svoje družine, prijateljev in doma. Soočajo se s travmami in strahom, ki so posledica življenja v izjemno težkih okoliščinah, v pomanjkanju in v preganjanju ter v nevarnosti, ki jim grozi v državi izvora, kot tudi na sami poti v ciljno državo. Navaditi se morajo na popolnoma drug način življenja na drugem koncu sveta, se vključiti v družbo, ki jim je popolnoma tuja in prestati še posebne postopke, da jim je ostanek v tuji državi sploh omogočen. V primeru, ko gre za mladoletnika oziroma otroka, je položaj še toliko težji, saj se nahaja v tuji državi, brez odrasle osebe, ki bi lahko poskrbela za zagotavljanje njegovih koristi in je prikrajšan za zaščito in varstvo, ki ga nudijo starši oziroma skrbniki. Ranljivost pa izhaja seveda tudi iz njegove mladoletnosti, saj se zaradi svoje nizke starosti še ni pripravljen sam soočati s svetom, novo državo, novimi ljudmi, goro postopki in prilagoditvijo na popolnoma novo življenje. Izpostavljeni so različnim negativnim faktorjem, pogosto postanejo žrtve spolnega, fizičnega ali psihičnega nasilja ali celo žrtve trgovine z ljudmi. Do leta 2015 v Republiki Sloveniji nismo imeli izkušenj z večjim številom otrok brez spremstva, saj je bila za večino to zgolj prehodna ne pa ciljna država, ne glede na to pa statistike kažejo, da število otrok brez spremstva pri nas zadnje stoletje močno narašča. Postopki za obravnavo te skupine mladoletnikov so sicer bili v Republiki Sloveniji kljub ne velikemu številu vzpostavljeni, vendar pa so se primeri reševali posamično in ni bilo ustaljene prakse. Ko so se v letu 2015 pričela vstopanja številnih mladoletnikov brez spremstva so pa se v postopkih namenjenih oskrbi tej skupini migrantov, pokazale pomanjkljivosti. V primeru, ko mladoletniki brez spremstva RS nimajo zgolj za tranzitno državo, ampak tukaj tudi ostanejo, jim je namreč potrebno omogočiti participacijo v družbi in normalen razvoj. Oskrba otrok brez spremstva je zelo široko področje in sega na številne resorje, ki morajo biti primerno urejeni. Gre za postopke od postavitve zakonitega zastopnika do zdravstvene oskrbe, vključitve v šolo in nastanitve, zato je potrebna celovita in podrobna pravna ureditev. Temeljni zakoni na tem področju so Zakon o mednarodni zaščiti, Zakon o tujcih in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zakon o mednarodni zaščiti določa splošna načela, postopke za dodelitev in odvzem mednarodne zaščite, obseg in trajanje, pravice, dolžnosti prosilcev in definira pojme statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. Zakon o tujcih pa določa pogoje in način vstopa, bivanja in zapustitve tujcev v Republiki Sloveniji. Uporablja se za tujce in za vse osebe brez državljanstva, ne pa za prosilce za mednarodno zaščito in za tujce, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita in za osebe, ki imajo v Republiki Sloveniji začasno zatočišče. Otroci brez spremstva imajo ob vstopu v Republiko Slovenijo tako dve možnosti. Prva možnost je, da v državi ostanejo brez statusa, kot ilegalni migranti in so nastanjeni v Centru za tujce, dokler se jih ne vrne v njihovo državo izvora. Druga možnost pa jim daje na voljo, da zaprosijo za mednarodno zaščito in počakajo do sprejetja odločitve. Podeli se jim lahko status za določen čas, status subsidiarne zaščite ali trajen status, status begunca in so začasno nastanjeni v Azilnem domu, vsaj za čas, dokler se namestitev ne organizira drugje. Glede na prakso se večina otrok odloči za postopek mednarodne zaščite, ki pa je kompleksen in velikokrat zelo dolgotrajen.
Keywords: migracije, mednarodna zaščita, ranljiva kategorija, načelo otrokove največje koristi, azil, žrtve trgovine z ljudmi, Konvencija o otrokovih pravicah.
Published: 24.09.2018; Views: 5; Downloads: 2
.pdf Full text (1,34 MB)

4.
Oblikovanje etažne lastnine na stavbni pravici v teoriji in praksi
Špela Rokavec, 2018, master's thesis

Abstract: Bistvo instituta stavbne pravice je v pravni ločitvi zgradbe od zemljišča, kar omogoča različen lastniški položaj na stavbi in zemljišču, zaradi česar pomeni odstop od načela superficies solo cedit. Enako velja tudi za etažno lastnino, ki omogoča, da se posamezni del stavbe določi kot samostojna stvar. Nepremičnine nastanejo v geodetskih postopkih, kjer se tudi ugotavljajo njihove lastnosti in se kot take evidentirajo v zemljiškem katastru in katastru stavb. Ko nepremičnina nastane in so znane njene lastnosti, kot so obseg, površina, meje itd., sledi določitev pravic, ki se vežejo nanjo. Te pravice pa se evidentirajo na podlagi zemljiškoknjižnih predlogov ali poočitve v zemljiško knjigo. Etažna lastnina se vzpostavi šele z vpisom v zemljiško knjigo. V skladu z 258. členom SPZ se lahko zgradba, ki je zgrajena na nepremičnini, obremenjeni s stavbno pravico, tudi razdeli v etažno lastnino ob upoštevanju zakonskih pogojev. Izvesti je treba delitev zgradbe na posamezne in skupne dele, pri čemer so posamezni deli takšni, da jih je mogoče posebej uporabljati, skupni deli pa služijo vsem ali vsaj več posameznim delom. V klasični etažni lastnini je glavni skupni del zemljišče, na katerem stoji stavba, in z vidika lastninske pravice se na to zemljišče prenaša pravno razmerje etažnih lastnikov na skupnih delih. Etažna lastnina se lahko vzpostavi samo na že zgrajeni zgradbi, zato bo investitor gradnje najprej praviloma pridobil stavbno pravico na zemljišču in sezidal zgradbo. Ko bo z gradnjo končal, bo z enostranskim pravnim poslom oblikoval etažno lastnino po pravilih SPZ. Posebnost take etažne lastnine bo v tem, da bo namesto zemljišča, na katerem stoji zgradba, skupni del predstavljala stavbna pravica. Imetništvo stavbne pravice pa bo enako, kot je pravno razmerje na skupnih delih, torej bo vsakemu posameznemu delu pripadal ustrezni delež udeležbe na stavbni pravici. Takšen režim etažne lastnine na zgradbi nima vpliva na prenehanje stavbne pravice, saj s potekom časa nastopijo enake pravne posledice in zgradba kot celota postane sestavni del zemljišča, na katerem je pred tem obstajala stavbna pravica. Iz razloga, da zgradba po prenehanju nima več lastnosti samostojne stvari, preneha tudi etažna lastnina. Lastnik oziroma lastniki zemljišča po prenehanju stavbne pravice pa lahko ponovno vzpostavijo etažno lastnino, če tako želijo. Stavba in njeni prostorski deli ostanejo vpisani v katastru stavb, kadar preneha stavbna pravica, kar pomeni, da prenehanje stavbne pravice ni podlaga za izbris stavbe in njenih prostorskih delov iz katastra stavb in tudi ne za prenehanje etažne lastnine. Posledica prenehanja je le ta, da prejšnji lastniki posameznih delov, če niso hkrati postali solastniki zemljišča, ki je obremenjeno s stavbno pravico, in če so ti različni od lastnika tega zemljišča, izgubijo lastninsko pravico na posameznih delih stavbe v etažni lastnini in soimetništvo stavbne pravice. Nov etažni lastnik postane lastnik zemljišča.
Keywords: načelo superficies solo cedit, stavbna pravica, etažna lastnina, preoblikovanje stavbne pravice v etažno lastnino, zemljiški kataster, kataster stavb, zemljiška knjiga
Published: 24.09.2018; Views: 4; Downloads: 2
.pdf Full text (1,17 MB)

5.
Primerjalnopravna ureditev sistemov upravljanja Evropske delniške družbe v Republiki Sloveniji in Združenem kraljestvu
Matej Slatinek, 2018, master's thesis

Abstract: Evropska delniška družba ali s tujko Societas Europaea je pravna oseba gospodarskega prava Evropske unije. Je nadnacionalna oblika kapitalske družbe pri kateri je osnovni kapital razdeljen na delnice, njeni družbeniki pa za njene obveznosti ne odgovarjajo. Societas Europaea je rezultat dolgoletnih prizadevanj držav članic Evropske unije, da omogočijo ustanovitev nadnacionalne gospodarske družbe, ki bo pripomogla k boljšemu in predvsem lažjemu gospodarskemu povezovanju med državami članicami in nadaljnjemu razvoju notranjega – skupnega trga. Temeljni akt Evropske unije, ki ureja Societas Europaea, je uredba, torej akt, ki se v državah članicah neposredno uporablja. Zanimiv je nomotehnični pristop Uredbe o statutu Evropske družbe (SE), saj v njej niso natančno podani odgovori na vsa pravna vprašanja. Glede neurejenih pravnih vprašanj Uredba odkazuje na uporabo nacionalnega prava, državam članicam pa dodatno nalaga sprejem pravnih aktov, ki bodo omogočili učinkovito uporabo Uredbe v praksi. Iz tega vidika je Uredba o statutu Evropske družbe (SE) po definiciji bolj podobna direktivi, kot pa uredbi. Ena izmed značilnosti ureditve Societas Europaea je tudi možnost izbire sistema upravljanja. Tradicionalno je večina držav članic za »navadne« (nacionalne) delniške družbe določala obvezno uporabo enega izmed sistemov upravljanja in posledično je pri pogajanjih glede normativne ureditve Societas Europaea prišlo do nesoglasij pri določitvi sistema upravljanja le-te. Uveljavitev možnosti proste izbire sistema upravljanja je tako kompromis, ki so ga države članice sprejele. Ustanovitelji Societas Europaea lahko tako, ne glede na državo članico v kateri družbo ustanavljajo, izbirajo med enotirnim sistemom upravljanja, ki je bolj značilen za države članice, ki so s svojo pravno ureditvijo bližje »common law« pravnemu sistemu, in dvotirnim sistemom upravljanja, ki je bolj značilen za države članice, ki so bližje kontinentalni – nemški pravni ureditvi. Posledično se je po sprejemu Uredbe v večini držav članic pojavil problem, kako ustanoviteljem Societas Europaea omogočiti prosto izbiro sistema upravljanja. Le redke države članice so že pred tem omogočale prosto izbiro sistema upravljanja tudi pri »navadnih« (nacionalnih) delniških družbah. Večina je namreč pri ustanovitvi le-teh, kot obveznega, določala enega izmed sistemov. Zanimivo je torej predvsem to, kako in na kakšen način so možnost izbire sistema upravljanja omogočile države članice, ki so tradicionalno omogočale oziroma zahtevale uporabo le enega sistema upravljanja ter kakšne poti in rešitve so pri tem ubirale.
Keywords: delniška družba, Evropska unija, evropska delniška družba, gospodarsko statusno pravo, Societas Europaea, korporacijsko upravljanje, enotirni sistem upravljanja, dvotirni sistem upravljanja, implementacija.
Published: 24.09.2018; Views: 3; Downloads: 0
.pdf Full text (1,14 MB)

6.
Odločanje nadzornega sveta
Kristijan Zakšek, 2018, master's thesis

Abstract: Rdeča nit avtorjevega dela je odločanje nadzornega sveta, pri čemer primerja slovensko in nemško pravno ureditev v skladu z 257. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in 108. paragrafom nemškega Aktiengesetzt (Zakon o delnicah oziroma delniški družbi; AktG). Avtor pri tem izpostavi nekaj, predvsem v slovenskem pravu, odprtih vprašanj. Z nekaterimi se teorija in sodna praksa še nista ukvarjali ter dali pravne razlage. Ob temu je predstavljena razlaga nemške ureditve, ki si sicer tudi včasih ni enotna. Glede na podobnost obeh ureditev, je pri nas v večini primerov smiselno iskati in podati enako ali podobno razlago, kot velja v nemškem pravu. Nadzorni svet je organ, navadno delniške družbe, ki izvira iz germanskega pravnega reda, kjer je uveljavljen dvotirni sistem upravljanja delniške družbe. Gre za organ, ki ima pri delovanju družbe pomembno vlogo, predvsem v zvezi s poslovanjem, na način, da je njegova primarna funkcija nadziranje le-tega. Da nadzorni svet odloča pomeni, da sprejema sklepe. Za veljavno sprejemanje sklepov pa morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so določeni v obeh zgoraj navedenih zakonih, kakor tudi v specialnejših zakonih, ki se nanašajo na soupravljanje delavcev. Pri sklepanju je potrebno upoštevati tudi določbe statuta družbe. Če posamezne zakonske ali statutarne določbe pri odločanju nadzornega sveta niso spoštovane, lahko pride do neveljavnosti sklepov, ki jih nadzorni svet sprejme. Formalne napake ne povzročijo nujno neveljavnost sklepov. Vsekakor pa je neveljavnost vedno posledica materialnih napak. Sklep, ki je neveljaven, je ničen. Tako po slovenski, kakor tudi nemški pravni ureditvi velja, da tožnik sklepa nadzornega sveta ne sme izpodbijati. Avtor se v magistrski nalogi osredotoči na odločanje nadzornega sveta v delniških družbah. Na zadnje se samo na kratko dotakne nadzornega sveta v družbi z omejeno odgovornostjo. Tudi za to kapitalsko družbo se smiselno uporablja 257. člen ZGD-1, vendar pa je temeljna razlika med odločanjem nadzornega sveta v družbi z omejeno odgovornostjo in delniški družbi v tem, da v kolikor se družba z omejeno odgovornostjo odloči za nadzorni svet, je pri oblikovanju njegovih nalog veliko bolj svobodna kot pa delniška družba.
Keywords: Nadzorni svet, sklepčnost nadzornega sveta, predsednik nadzornega sveta, namestnik predsednika nadzornega sveta, korespondenčna seja, neveljavnost sklepa.
Published: 24.09.2018; Views: 4; Downloads: 0
.pdf Full text (845,29 KB)

7.
Prevzemno pravo v Združenem kraljestvu Velike Britanije, pred in po implementaciji Direktive EU o prevzemih
Renato Kenda, 2018, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava ureditev področja prevzemov v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske, pred in po implementaciji Direktive EU o prevzemnih ponudbah. Naloga sistematično predstavi temeljne institute in organe v postopkih prevzemov v Združenem kraljestvu ter njihovo ureditev in razmerja med njimi po implementaciji direktive, ki je deloma posegla v tradicionalno in zelo uspešno zasnovo prejšnje ureditve. Avtor na kratko opiše tudi postopek razvoja direktive in zadržke, ki so jih imele posamezne države članice, predvsem Združeno kraljestvo, do nekaterih določb direktive. Osrednji del naloge podrobneje obravnava normativno ureditev prevzemov v Združenem kraljestvu. Opisana je zgodovina prevzemov v Združenem kraljestvu in pravil, ki so jih spremljala, vse od nezavezujočih aktov, ki so jih avtonomno sprejeli pomembnejši deležniki tamkajšnjega trga vrednostnih papirjev, do celovite in zakonsko obvezujoče ureditve The City Code on Takeovers and Mergers in ključnega organa v postopkih prevzemov – The Takeover Panela. Poseben poudarek je namenjen prav posledicam, ki jih je povzročila zahteva direktive po ustanovitvi obveznega organa v postopkih prevzemov in podelitvi zakonske narave prevzemnim pravilom. Takšna zahteva je temeljito posegla v konceptualno zasnovo The Takeover Panela, ki je vse do takrat deloval na podlagi dogovora s temeljnimi akterji trga prevzemov v Združenem kraljestvu, prav ti akterji so tudi imenovali njegove organe in praviloma vedno spoštovali njegove odločitve. Med preučevanjem področja je avtor ugotovil, da implementacija Direktive EU o prevzemih, ni pomembneje spremenila temeljnih značilnosti prevzemnega prava v Združenem kraljestvu. Drži, da imata po implementaciji, tako The Takeover Panel kot The City Code on Takeovers and Mergers zavezujočo pravno naravo, ki je v diametralnem nasprotju z njuno tradicionalno zasnovo, pa vendar se zaradi vseh političnih kompromisov v postopku sprejemanja direktive, kot tudi možnosti izvzetja od uporabe nekaterih določb, njuna vloga ni pomembneje spremenila. The Takeover Panel je de facto še vedno edini, ki bdi nad izvrševanjem prevzemnih pravil v Združenem kraljestvu, saj so sodišča omejila svojo vlogo le na pomoč The Takeover Panelu pri izvrševanju njegovih odločitev. Tudi vsebinske določbe The City Code on Takeovers and Mergers v postopku implementacije direktive niso doživele korenitejše spremembe. Že prejšnja ureditev je vsebovala večino zahtev direktive, potrebne so bile le manjše spremembe, ki udeležencem v postopkih prevzemov v Združenem kraljestvu ne bi smele povzročati večjih problemov. Takšna ugotovitev je skladna tudi z dejstvom, da so politični kompromisi v postopku sprejemanja direktive ključno zmanjšali njen harmonizacijski učinek, zato implementacija v Združenem kraljestvu, v nasprotju s prvotnimi pomisleki, ni pomembneje posegla v tradicionalno ureditev tamkajšnjih prevzemnih postopkov.
Keywords: prevzemi, Direktiva EU o prevzemnih ponudbah, The City Code on Takeovers and Mergers, The Takeover Panel, samoregulacija.
Published: 24.09.2018; Views: 6; Downloads: 4
.pdf Full text (1,23 MB)

8.
Odgovornost organov vodenja in nadzora po splošnih korporacijskih pravilih in odgovornost organov vodenja in nadzora odvisne družbe pri dejanskih koncernih
Žiga Cvetko, 2018, master's thesis

Abstract: Odgovornost organov vodenja in nadzora je eno od ključnih vprašanj korporacijskega prava. V predmetnem delu se avtor ukvarja s splošno korporacijsko odgovornostjo organov vodenja in nadzora po 263. členu ZGD-1, ki jo obravnava na način, da predstavi pomen pravila podjetniške presoje po veljavni ureditvi. V tej zvezi se avtor ukvarja tudi z zahtevki zoper organe vodenja in nadzora ter s tem povezanimi stroški. V zvezi s tem ugotavlja, kakšen je vpliv na dejansko uveljavljanje takih zahtevkov v praksi ter kakšne so možne spremembe za njihovo lažje in bolj učinkovito uveljavljanje. Avtor predstavi tudi odgovornost organov odvisne družbe pri dejanskem koncernu po 548. členu ZGD-1, ki je del koncernskega prava in prvenstveno služi varovanju manjšinskih delničarjev, odvisne družbe in upnikov odvisne družbe. Avtor se opredeli do trenutno veljavne dikcije 548. člena ZGD-1 na način, da opredeli obveznosti in odgovornosti, ki jih imajo organi vodenja in nadzora odvisne družbe pri sestavi in pregledu poročila o odvisnosti. Odgovornost organov odvisne družbe pri dejanskem koncernu ne izpodriva splošne korporacijske odgovornosti organov vodenja in nadzora, zato je poznavanje splošne korporacijske odgovornosti organov vodenja in nadzora nujna za razumevanje odgovornosti organov odvisne družbe pri dejanskih koncernih. S celovito predstavitvijo obeh institutov se bralcu zagotavlja zaokrožen pregled nad odgovornostjo organov vodenja in nadzora, tako v primeru, ko je družba vključena v dejanski koncern, kot v primeru, da ni. Avtor se opredeli tudi do uveljavljanja zahtevkov manjšinskih delničarjev, odvisne družbe in upnikov. Glede slednjega pri dejanskem koncernu izpostavi tudi nujnost po analogni uporabi pravil o povrnitvi stroškov v zvezi s tožbo v imenu družbe na zahtevo manjšine po 328. členu ZGD-1, ki predvideva obveznost družbe, da založi predujem za kritje sodnih stroškov. Posebne obravnave so deležne tudi manjšinske pravice v zvezi s uveljavljanjem odgovornosti organov vodenja in nadzora. Na koncu dela avtor sistematično strne vse ugotovitve in se do njih opredeli ter poda svoje predloge za spremembe zakona.
Keywords: odgovornost organov vodenja in nadzora, dejanski koncern, odvisna družba, odgovornost organov odvisne družbe, uveljavljanje zahtevkov, actio pro socio, stroški
Published: 24.09.2018; Views: 7; Downloads: 2
.pdf Full text (584,46 KB)

9.
Zavrnitev unovčitve neodvisne bančne garancije - analiza slovenske sodne prakse
Frane Krpina, 2018, master's thesis

Abstract: Magistrsko delo obravnava institut neodvisne bančne garancije kot enega izmed novejših pravnih institutov na področju zavarovanja pogodbenih obveznosti. Posebnost neodvisne bančne garancije, znane tudi kot neakcesorna bančna garancija, bančna garancija na prvi poziv, bančna garancija brez ugovora ali stand-by akreditiv, je njena abstraktnost glede na temeljno razmerje med naročnikom in upravičencem iz bančne garancije. V pravni teoriji razmejitev med odvisno in neodvisno bančno garancijo ne povzroča večjih dvomov, problematika se pokaže šele ob vsakodnevni uporabi med pogodbenimi strankami. V magistrskem delu je skozi obsežno sodno prakso slovenskih sodišč analizirano, kdaj je mogoče govoriti o neodvisni naravi in kdaj bančna garancija ohranja svojo neodvisnost kljub pogojem dokumentarne narave. Napačna, dvomljiva in površna vsebina bančne garancije lahko pri ugotavljanju privede sodišča do drugačnih zaključkov in tako do napačne opredelitve pravne narave. Institut bančne garancije bankam in drugim finančnim institucijam, kot izdajateljem, omogoča zavrnitve pri unovčitvah bančnih garancij. Zavrnitev unovčitve je možna v primeru neizpolnjevanja predpisanih pogojev ali zaradi zlorabe pravic. Iz sodnih odločb je mogoče ugotoviti, da je večina zahtevkov zavrnjena zaradi napačne ali pomanjkljive predložitve predpisanih pogojev. Če je zavrnitev zaradi neizpolnjevanja predpisanih pogojev dokaj očitna in bankam naj ne bi povzročala težav, pa to ne velja glede zlorabe pravic. Pri ugotavljanju zlorab banke s težavo presojajo neupravičene zahtevke zaradi premalo relevantih podatkov, zato niso naklonjene zavrnitvam in jih večinoma izpolnijo. Iz navedenega sledi ugotovitev, da se z neupravičenimi zahtevki lažje spopadajo naročniki bančnih garancij s pomočjo izdanih začasnih odredb.
Keywords: neodvisna bančna garancija, naročnik bančne garancije, upravičenec bančne garancije, banka garant, dokumentarni pogoji, zavrnitev, unfair calling, zloraba bančne garancije, začasna odredba.
Published: 24.09.2018; Views: 5; Downloads: 1
.pdf Full text (523,81 KB)

10.
Pogodbena kazen v gradbeni pogodbi (po pravilih OZ in Rdeči knjigi FIDIC)
Tanja Lončar, 2018, master's thesis

Abstract: Naročnik in izvajalec se lahko v zvezi z gradbeno pogodbo dogovorita za pogodbeno kazen, ki stranko zavezuje, da bo v primeru kršitve svoje pogodbene obveznosti nasprotni stranki plačala določen denarni znesek ali ji preskrbela drugo premoženjsko korist. Pogodbena kazen je civilna sankcija, ki zaradi svojega kaznovalnega elementa stranko odvrača od kršitve pogodbenih obveznosti. To je razlog, da dogovor o pogodbeni kazni v anglosaškem pravnem sistemu ni dopusten. V tem sistemu imajo namreč drugačno pojmovanje pogodbe in se želijo izogniti kaznovalnemu elementu v pogodbenem pravu. Novejši primeri sodne prakse so sicer to strogo tradicionalno stališče nekoliko omilili. Stranki, ki sklepata gradbeno pogodbo z mednarodnim elementom, morata biti ob sklepanju pogodbe previdni, če bosta vanjo vključili določbo o pogodbeni kazni. To velja tudi za določbo o odškodnini za zamudo, ki jo predvideva Rdeča knjiga FIDIC. Slednja predstavlja pogodbene pogoje, ki imajo pravno naravo splošnih pogojev pogodb in se v gradbeni pogodbi uporabijo, če stranki izrazita voljo za njihovo vključitev v svoje pogodbeno razmerje. Stranki morata pri dogovarjanju zneska, ki se plača v primeru kršitve pogodbenih obveznosti, jasno izraziti svoj namen – ali se želita dogovoriti za pogodbeno kazen ali morda pavšalno ali limitirano odškodnino. Posledice dogovorov so različne, še posebej, če se v primeru spora uporabi pravo iz anglosaškega pravnega sistema, kjer bo izvršljiv le dogovor, ki v primeru kršitve pogodbe predvideva znesek, ki se lahko utemelji kot resnična vnaprejšnja ocena predvidene škode, ki nastane zaradi te kršitve. Iz pogodbene klavzule se skuša – ob upoštevanju okoliščin vsakega primera – izluščiti namen strank in od prava, ki se uporabi v konkretnem primeru, bo odvisna veljavnost oz. izvršljivost takšnega dogovora. Avtonomija strank pa tudi v slovenskem pravu ni neomejena, saj ni dopusten dogovor pogodbene kazni za denarne obveznosti, sodišča pa lahko pod določenimi pogoji tudi zmanjšajo dogovorjeno višino pogodbene kazni.
Keywords: pogodbena kazen, gradbena pogodba, Rdeča knjiga FIDIC, pavšalna odškodnina, odškodnina za zamudo, common law, zmanjšanje pogodbene kazni
Published: 24.09.2018; Views: 6; Downloads: 2
.pdf Full text (1,03 MB)

Search done in 0.19 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica