SLO | ENG | Cookies and privacy

Bigger font | Smaller font

Search the digital library catalog Help

Query: search in
search in
search in
search in
* old and bologna study programme

Options:
  Reset


1 - 10 / 486
First pagePrevious page12345678910Next pageLast page
1.
Človekove pravice - je splošna deklaracija o človekovih pravicah res začetek zavedanja ali iznajdevanja človekovih pravic?
Lanja Čerin, 2018, master's thesis

Abstract: Z Ustanovno listino OZN in Splošno deklaracijo o človekovih pravicah iz leta 1948 je simbolno prišlo do uveljavitve človekovih pravic v mednarodnem pravu, konec letošnjega leta pa mineva 70 let od njenega sprejetja. V tem času je mednarodna skupnost na podlagi deklaracije razvila obširen zbor mednarodnih norm in standardov na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V Splošni deklaraciji je varstvo človekovih pravic prvič v zgodovini poudarjeno kot globalna odgovornost vseh, univerzalnost človekovih pravic pa se je od takrat še dodatno okrepila in bila ponovljena v drugih pomembnih mednarodnih instrumentih.
Keywords: Človekove pravice, Splošna deklaracija o človekovih pravicah, temeljne pravice, OZN, Ustava Republike Slovenije
Published: 17.10.2018; Views: 126; Downloads: 26
.pdf Full text (458,62 KB)

2.
Vertikalni sporazumi v energetskem sektorju
Tim Mijailović, 2018, master's thesis

Abstract: Avtor se v magistrskem delu ukvarja z vertikalnimi sporazumi, ki se pojavljajo na različnih stopnjah dobave električne energije in zemeljskega plin. Vertikalni sporazumi so v energetskem sektorju pogosto uporabljen pogodbeni model. Že ime samo razkrije, da se tovrstne pogodbe aplicirajo zgolj na vertikalne tipe razmerij. Komisija in tudi evropski zakonodajalec že od nekdaj priznavate drugačne učinke sporazumov, glede na to ali so sklenjeni med konkurenti (horizontalno razmerje) ali pa med podjetji, ki delujeta vsaka na različni stopnji dobavne/distribucijske verige. Povedano drugače, glavna karakteristika vertikalnih razmerij je, da predstavlja produkt enega podjetja »input« drugega. To pomeni, da so dejavnosti pogodbenic sporazuma medsebojno dopolnjujoče, oz. komplementarne. V teoriji je na splošno priznan manjši negativni učinek, ki ga lahko ustvarijo vertikalni pogodbeni odnosi. Neposredno to priznava tudi Komisija, ko je s sprejetjem Uredbe 330/2010 vzpostavila t.i. varni pristan, ki varuje vertikalne sporazume, ki vsebujejo določene omejitve konkurence pred prepovedjo iz člena 101 (1) PDEU, vse dokler so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz uredbe. Dodana vrednost te uredbe je ravno v določitvi uporabe člena 101(3) PDEU za nekatere skupine vertikalnih sporazumov, ki sicer spadajo pod člen 101(1) PDEU. S tem je Komisija a priori opredelila skupino vertikalnih sporazumov, za katere je mogoče z zadostno gotovostjo zatrjevati, da izpolnjujejo pogoje iz člena 101(3) PDEU. Slednji odstavek je še vseeno zadnja možnost, da pogodbenici vertikalnega sporazuma dokažeta, da sporazum prinaša učinkovitosti za konkurenco do takšne mere, da pretehtajo nad protikonkurenčnimi učinki. Iz tega sledi, da je glavna konkurenčnopravna določba, ki ureja vertikalne sporazume ravno člen 101 PDEU. Vendar je ta določba zelo abstraktna, saj pokriva vse vrste ravnanj med dvema subjektoma, med drugim tudi vertikalne sporazume. Komisija je za voljo jasnejšega pregleda, predvsem pa v podporo podjetjem, ki se znajdejo v vertikalnem pogodbenem razmerju, sprejela poleg Uredbe 330/2010 tudi Smernice o vertikalnih sporazumih. S temi Smernicami je determinirala splošna načela za ocenjevanje vertikalnih sporazumov. Njena uporabnost je vsesplošna. Ne glede na to, da gre za t.i. mehko pravo (ang. soft law), vseeno podaja oprijemljive podatke, tako glede same uporabe in razlage člena 101 PDEU, kakor tudi spremljajočega sekundarnega prava EU in nasploh pristop k ocenjevanju vertikalnih sporazumov. Pogoj za uporabo člena 101 PDEU je, da vertikalni sporazumi lahko vplivajo na trgovino med državami članicami, hkrati pa v zadostni meri preprečujejo, omejujejo ali izkrivljajo konkurenco. Primarni cilj člena 101 je zagotoviti, da pogodbenici ne uporabljata sporazuma na način, ki bi škodoval potrošnikom. Poleg imperativa maksimiziranja potrošnikov koristi, pa je v energetskem sektorju ravno tako pomembna vzpostavitev integriranega notranjega energetskega trga. Zgolj enoten, povezan energetski trg omogoča krepitev konkurence na ravni EU. V zadnjih dveh desetletjih je prišlo do drastične spremembe v tržni strukturi sektorja energetike. Proces, imenovan liberalizacija, je poleg odprave monopolnih struktur uvedel tudi spremembe na področju pogodbenih relacij v vertikalnih razmerjih. Nezdružljivi s členom 101 (1) PDEU so tako vsi sporazumi, ki ponovno ustvarjajo ovire konkurenci in prispevajo k delitvi enotnega trga v meje držav članic. Evropska Komisija je že v začetku procesa liberalizacije zarisala metodologijo ocenjevanja vertikalnih sporazumov. Prvotno dojemanje in ocenjevanje vertikalnih omejitev je bilo deležno glasnih kritik, ki so letele na preveč formalističen pristop k uporabi člena 101 (1) PDEU, ki se je kazal kot zadržanost do sprejetja pozitivnih učinkov, ki jih lahko prinesejo nekatere vrste vertikalnih omejitev. Posledično je mnogo vertikalnih sporazumov nerazumljivo in po nepotrebnem zapadlo pod prepoved iz člena 101 (1)
Keywords: vertikalni sporazumi, energetski sektor, člen 101 PDEU, liberalizacija, konkurenčno pravo
Published: 17.10.2018; Views: 123; Downloads: 23
.pdf Full text (1,05 MB)

3.
Kaznivo dejanje napada na informacijski sistem v teoriji in praksi
Lea Grosek, 2018, master's thesis/paper

Abstract: Kibernetski kriminal je zaradi hitrega razvoja tehnologije eden najhitreje razvijajočih se kriminalov, saj z razvojem novih tehnologije nastajajo tudi nove oblike. Enotna definicija kibernetskega kriminala ne obstaja, zato jo je treba iskati s kombiniranjem različnih definiranj različnih avtorjev in pravnih virov. Kibernetski kriminal ne pozna teritorialnih omejitev zato je za njegov pregon potrebno mednarodno sodelovanje in tudi mednarodno usklajena pravna ureditev. Mednarodni pravni okvir predstavlja Konvencija o kibernetski kriminaliteti, ki jo je leta 2001 sprejel Svet Evrope in jo je do avgusta 2018 ratificiralo 61 držav med katerimi so tudi države, ki niso članice Sveta Evrope. Konvencija nalaga državam podpisnicam, da v svoji zakonodaji inkriminirajo kazniva dejanja, ki se lahko razdelijo v štiri skupine. Slovenija je Konvencijo o kibernetski kriminaliteti podpisala 24. junija 2002, ratificirala pa 20. maja 2004. Zahteva po inkriminaciji kaznivega dejanja napada na informacijski sistem tako izhaja iz členov od 1 do 6 Konvencije, ki inkriminirajo protipravni dostop, protipravno prestrezanje, motenje podatkov, motenje sistemov in zlorabo naprav. Na ravni Evropske Unije je pomembna Direktiva 2013/40/EU, ki je nadgradnja Konvencije o kibernetski kriminaliteti. Cilj direktive je približevanje in izboljšanje sodelovanja med državami članicami na področju pregona kibernetskega kriminala. Prav tako kot Konvencija o kibernetski kriminaliteti tudi Direktiva 2013/40/EU opredeljuje posamezna kazniva dejanja. Zakonodajo so morale države članice z Direktivo 2013/40/EU uskladiti do 4. Septembra 2015 in o uskladitvah obvestiti Evropsko komisijo. Kaznivo dejanje napad na informacijski sistem je urejeno v zdajšnjem 221. členu KZ-1 in je bilo do sprejetja novele KZ-1B (Uradni list RS, št. 91/11) predmet večkratnih sprememb. Za razumevanje kaznivega dejanja napada na informacijski sistem je potrebno razumevanje pojmov informacijski sistem, podatki, neupravičen vstop v informacijski sistem, vdor v informacijski sistem in neupravičeno prestrezanje podatkov.
Keywords: Kibernetski kriminal, Konvencija o kibernetski kriminaliteti, Direktiva 2013/40/EU, informacijski sistem, podatki, prestrezanje podatkov, neupravičen vstop v informacijski sistem, vdor v informacijski sistem
Published: 16.10.2018; Views: 145; Downloads: 17
.pdf Full text (463,90 KB)

4.
Razpolaganje s finančnim premoženjem samoupravnih lokalnih skupnosti
Rosana Klančnik, 2018, master's thesis

Abstract: Občine so temeljne samoupravne lokalne skupnosti. Njihov primarni namen je, da opravljajo lokalne zadeve javnega pomena. Zadeve javnega pomena so predvsem zagotavljanje javnih dobrin oz. storitev (lokalne javne službe) upravljanje z občinskim premoženjem, skrb za gospodarski razvoj, prostorski razvoj, zagotavljanje služb socialnega skrbstva, šolstva, varstva okolja, zagotavljanje in pospeševanje kulture, športa in rekreacije. Za izvajanje vseh z zakonom predpisanih nalog mora občina zagotavljati finančna sredstva bodisi, da so to njena lastna finančna sredstva, da dodatna sredstva zagotavlja država ali jih pridobi kot posojila. Občine so osebe javnega prava s pravico posedovati, pridobivati in razpolagati z vsemi vrstami premoženja. Občine so pri odločanju avtonomne, s premoženjem morajo gospodariti kot dober gospodar, odločitve morajo biti sprejete v skladu s predpisi, delovanje mora biti transparentno, zagotavljati mora uresničevanje javnega interesa. Finančno premoženje občin tvorijo finančna sredstva, terjatve, dolžniški vrednostni papirji in kapitalske naložbe. Viri financiranja občine so opredeljeni v zakonu o financiranju občin. Pri upravljanju in razpolaganju s finančnim premoženje pa mora spoštovati v prvi vrsti določila zakona o javnih financah, zakona o javnih gospodarskih službah, zakona o javno zasebnem partnerstvu, uredbo o razpolaganju s finančnim premoženjem in še številne druge predpise. Občina je ustanovljena s primarno nalogo zagotavljanja javnih dobrin oz. opravljanja lokalnih javnih služb. Omenjene javne službe lahko opravlja v zakonsko opredeljenih oblikah, bodisi za ustanovitvijo svojih (javnih) podjetij, bodisi s podelitvijo koncesije ali v obliki javno zasebnega partnerstva. Temeljni finančni akt občine je proračun, ki ga občinskemu svetu predloži župan. Proračun mora biti pripravljen v skladu s predpisi in osnovnimi javno finančnimi načeli. Proračun potrdi občinski svet, potrjen proračun je podlaga za izvajanje zakonsko obveznih nalog, občinskih obveznih in neobveznih programov oz. nalog, za razpolaganje s finančnimi in stvarnim premoženjem. Kljub več krat navedenemu dejstvu, da je občina pri sprejemanju odločitev v zvezi z upravljanjem in razpolaganjem s svojim premoženjem avtonomna, jo pri teh odločitvah omejuje kar nekaj zakonsko predpisanih pogojev oziroma tudi ovir. Eden osnovnih, glavni pogoj je, da vselej sledi javnemu interesu, za katerega pa se izkaže da je relativno širok pojem odvisen od vsakokratne interpretacije, ugotovitve obstoja in potrditve le –tega.
Keywords: lokalna samouprava, finančno premoženje, omejitve razpolaganja, proračun, proračunska načela
Published: 16.10.2018; Views: 112; Downloads: 7
.pdf Full text (526,43 KB)

5.
Spori glede nepremičnin in oblikovanje tožbenih zahtevkov
Eva Goriup, 2018, master's thesis

Abstract: Tožnik sproži pravdo s tožbo. V njej je postavljen tožbeni zahtevek, o katerem naj sodišče odloči. Bistveno sestavino v pravdnem postopku predstavlja določen tožbeni zahtevek. Določen mora biti tako subjektivno kot objektivno. Tožnik mora natančno opredeliti stranke postopka, ter varstvo, ki ga s tožbo zahteva. Navesti mora vsa relevantna dejstva, in jih podpreti z dokazi, ki bodo podprla zatrjevana dejstva in tožniku pomagala pri dosegu pravnega varstva, ki ga zahteva. Temeljno načelo pravdnega postopka, ki je izredno pomembno v povezavi s spori glede nepremičnin in oblikovanju tožbenih zahtevkov, je načelo dispozitivnosti. Pomeni, da je sodišče na zahtevke strank vezano in mora odločiti v okviru postavljenih zahtevkov. Sodišče ne mora prisoditi torej nič več in nič drugega, kot je tožnik zahteval v tožbenem zahtevku. Tožnik namreč s tožbenim zahtevkom opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva, s tem pa posledično omeji sodni preizkus sodišča. Drugo pomembno načelo pravdnega postopka, povezano s spori glede nepremičnin in oblikovanj tožbenih zahtevkov, je razpravno načelo. Le stranke so tiste, ki preskrbijo procesno gradivo in sodišče ne more upoštevati procesnega gradiva, ki ga niso predložile stranke. V sodni praksi je veliko primerov, ko tožnik tožbenega zahtevka ne opredeli dovolj natančno in jasno, kar privede do problema, saj sodišča odločajo na podlagi in v mejah postavljenih zahtevkov. Količina nepravilno oblikovanih tožbenih zahtevkov se lahko zmanjša z uporabo metode materialnega procesnega vodstva, ki sodišča pooblašča, da strankam pomagajo navesti vsa potrebna pojasnila, da se ugotovi sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za sodno odločbo. Pri tem pa ni začrtane jasne spodnje meje, kdaj sodišče mora poseči po metodi materialnega procesnega vodstva in zgornje meje, kdaj sodišče ni več upravičeno pomagati ter voditi stranko. V sodni praksi, je glede določenih tožbenih zahtevkov sodna praksa jasna in ustaljena. Pri nekaterih je pa še zmeraj sporno, kako točno morajo biti oblikovani tožbeni zahtevki. V nekaterih primerih je nejasno katere stranke je potrebno zajeti s tožbo, v drugih je sporno katero obliko tožbenega zahtevka mora tožnik v določeni tožbi uporabiti. Ugotavlja se, da se stranke še zmeraj ne zavedajo posledic nepravilno, oziroma pomanjkljivo oblikovanih tožbenih zahtevkov, ki privede do neuspešnega varstva njihovih pravic. Pravno varstvo je v zvezi s spori glede nepremičnin v slovenskem pravu zagotovljeno na različnih pravnih področjih z različnimi vrstami tožb, kar pa lahko stranke zmede, da posežejo po nepravilni obliki tožbenega zahtevka. Veliko tožb si je med seboj tudi zelo podobnih, zato je potrebno biti pozoren pri izbiri zahtevanega sodnega varstva in posledično pravilnemu oblikovanju tožbenega zahtevka. Stvarnopravni spori so pri nas zelo pogosti, zato obstaja potreba po enotni in natančni sodni praksi. Še zmeraj v teoriji kot v sodni praksi zasledimo razhajanja med mnenji glede vsebine pravilnih tožbenih zahtevkov, glede aktivne in pasivne legitimacije za vložitev tožbe ipd. Potrebno bi bilo zasledovati cilj po enotni ureditvi oblikovanja tožbenih zahtevkov v sporih glede nepremičnin, saj bi s tem pripomogli k hitrosti postopka, razbremenitvi sodišč ter znižanju stroškov strank.
Keywords: nepremičnina, spor, tožba, tožbeni zahtevek, določenost tožbenega zahtevka, načelo dispozitivnosti, razpravno načelo, meje materialnega procesnega vodstva, oblikovanje tožbenih zahtevkov. 
Published: 16.10.2018; Views: 126; Downloads: 20
.pdf Full text (1,83 MB)

6.
Kaznovanje in kazenske sankcije v Sloveniji in ZDA
Kimi Donko, 2018, master's thesis

Abstract: Predmet raziskovanja v magistrski nalogi je pojem kriminologije, kaznovanja, kazenskih sankcij in izvršitev le-teh na podlagi domače zakonodaje ter primerjanje teh pojmov v domačem sistemu, s sistemom ZDA. Pravni sistem Slovenije, ki pripada kontinentalni pravni skupini, se na veliko področjih zelo razlikuje od anglosaškega pravnega sistema, kateremu pripada ZDA – zato je možno pričakovati tudi nekatere razlike v ureditvi kaznovanja oziroma sistema kazenskih sankcij. Raziskavo začenjam s predstavitvijo zločincev kot oseb, opisujem njihovo razmišljanje ter katere so tiste okoliščine in duševna stanja, ki lahko vodijo storilca do storitve kaznivega dejanja. Na tej točki raziskovanje vodi v razmejitev in razlikovanje med odraslimi in mladoletnimi storilci kaznivih dejanj, kar je predmet obravnavanja tretjega poglavja magistrske naloge. Tako slovenski kot ameriški pravni red imata pravila postopka proti mladoletnim storilcem posebej urejena, zato je tem posebnostim namenjen del raziskave. V četrtem poglavju je predstavljen pojem kaznovanja ter smisel in namen le-tega. Pomembno je, da primerjamo tudi potek kazenskega postopka v Sloveniji in v ZDA. Zaradi že omenjene pripadnosti obravnavanih držav različnim pravnim redom, obstajajo tudi razlike v kazenskem postopku. V nadaljevanju so tako predstavljene posebnosti kazenskega postopka obeh pravnih redov ter glavne razlike in podobnosti med njima. Ko so ti pojmi razjasnjeni, začnemo z obravnavanjem glavnega predmeta raziskovanja v magistrski nalogi, in sicer kaznovanja in kazenskih sankcij. Temu je namenjeno šesto poglavje naloge, kjer je obravnavan tudi organizacijski aspekt sistema organov izvrševanja kazenskih sankcij v Sloveniji. Na koncu je znotraj omenjenega poglavja opredeljena še klasifikacija oziroma skupine in vrste kazenskih sankcij v Sloveniji in v ZDA. Glede na različnost sistema je pričakovana tudi različna opredelitev in razvrstitev kazenskih sankcij po skupinah.
Keywords: zločin, storilec, kazen, mladoletniki, kazenski postopek, zapor, smrtna kazen
Published: 16.10.2018; Views: 95; Downloads: 12
.pdf Full text (964,34 KB)

7.
Omejitve lastninske pravice s poudarkom na razlastitvi ter civilnopravno varstvo v zvezi z gradnjo javne infrastrukture
Klara Boršič, 2018, master's thesis

Abstract: Vsebina lastninske pravice je opredeljena v 37. členu Stvarnopravnega zakonika in vsebuje pravno možnost njenega imetnika, da na določen način ravna (facultas agendi). Njeno vsebino določajo njena upravičenja, in sicer upravičenje uporabe ter uživanja stvari (ius utendi et fruendi), upravičenje do posesti stvari (ius possidendi) ter razpolagalno upravičenje (ius abutendi). Poleg tega vsebuje tudi pravovarstveni zahtevek, kar pomeni, da lahko lastnik od vsakogar zahteva, da se vzdrži kršitve njegove lastninske pravice, za kar mu pravo nudi različna pravna sredstva. Skladno s 67. členom Ustave Republike Slovenije, ki določa, da mora zakon določiti način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, in z 69. členom URS, ki vsebuje pravilo, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon, drugi odstavek 37. člena SPZ vsebuje določbo, da lahko omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja določi le zakon. To zagotavlja ustavnopravno varstvo lastninske pravice pred samovoljnimi posegi države, samoupravnih lokalnih skupnosti ter ostalih nosilcev javne oblasti. Pravno varstvo lastnika, prav tako pa tudi bonitarnega lastnika je zagotovljeno z lastninsko tožbo (rei vindicatio), publicijansko tožbo (actio Publiciana) ter z negatorno oziroma prepovedno tožbo (actio negatoria). Prvega junija 2018 je stopil v veljavo nov Zakon o urejanju prostora, ki ureja razlastitev na malo drugačen način, kot jo je urejal predhodnik. V ZUreP-2 se selita pravni režim grajenega javnega dobra, ki je bil prej urejen v Zakonu o graditvi objektov, ter potrdilo o namenski rabi zemljišča, ki je bilo prej urejeno v Zakonu o prostorskem načrtovanju. Novi zakon dograjuje pravni režim zakonite predkupne pravice občine na poselitvenih območjih, ki se širi na državo, kot na predkupno upravičenko in na območja drugih vrst nepremičnin. V lastninsko pravico posega več javnopravnih predpisov, pri čemer gre zlasti za varovanje javnega interesa. Pri tem je najtežji poseg v lastninsko pravico kot temeljno človekovo pravico zagotovo razlastitev. Da je ta dopustna, mora biti nedvomno izpolnjenih več pogojev, med katerimi je na prvem mestu nesporno ugotovljen javni interes. O dejanskih razlastitvah govorimo, ko je lastniku zaradi urejanja statusa javnih cest dejansko odvzeta posest in s tem onemogočena uporaba nepremičnine, še preden je bilo pravnomočno odločeno o razlastitvi. Sodna praksa je izoblikovala številna stališča, ki so na voljo prizadetemu lastniku nepremičnine. V takšnih primerih ni mogoče izključiti stvarnopravnega varstva v pravdnem postopku, če so zanj podani vsi elementi iz 99. člena Stvarnopravnega zakonika.
Keywords: lastninska pravica, pravno varstvo, nepremičnina, Zakon o urejanju prostora, ustavnopravne omejitve, javna korist, javno dobro, javna infrastruktura, dejanska razlastitev
Published: 15.10.2018; Views: 94; Downloads: 24
.pdf Full text (2,34 MB)

8.
PROBLEMATIKA NEUREJENOSTI LASTNINSKIH RAZMERIJ PRI KATEGORIZACIJI OBČINSKIH JAVNIH CEST, KI POTEKAJO PO ZEMLJIŠČIH V ZASEBNI LASTI
Maja Drnovšek, 2018, master's thesis

Abstract: V magistrskem delu je obravnavana problematika urejanja pravnega statusa občinskih javnih cest v primerih dejanskih razlastitev. Gre za primere izgradnje, splošne uporabe in kategorizacije občinskih cest na zemljiščih, ki so v zasebni lasti. Na ta način je lastnikom zemljišč dejansko onemogočena uporaba in uživanje nepremičnine in jim preostane le še gola lastninska pravica. Tovrstni posegi v lastninsko pravico niso dopustni in za lastnike zemljišč pomenijo dejansko razlastitev. V takem primeru mora krajevno pristojna občina zaradi odprave nezakonitega stanja na spornih nepremičninah pridobiti lastninsko pravico. Občina lahko lastninsko pravico pridobi s sklenitvijo pravnega posla ali z izvedbo postopka razlastitve, v kolikor so za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. V magistrskem delu je predstavljen razvoj reševanja problematike urejanja pravnega statusa občinskih javnih cest. Na podlagi sprejetih pravnih aktov in obsežne sodne prakse so obravnavane različne dileme in pravna vprašanja. Predstavljen je tudi nov institut aktivne legitimacije za razlastitvene zavezance, ki naj bi pripomogel k odpravi nezakonitih stanj.
Keywords: javno dobro, javna cesta, kategorizacija javnih cest, občinske ceste, omejitev lastninske pravice, razlastitev, dejanska razlastitev, aktivna legitimacija, sodna praksa
Published: 15.10.2018; Views: 71; Downloads: 11
.pdf Full text (1,06 MB)

9.
Vzpostavitev etažne lastnine na podlagi ZVEtL-1
Nuša Štampalija, 2018, master's thesis

Abstract: Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih delih stavbe in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) je stopil v veljavo 19.7.2017 in nadomestil prej veljavni Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog upravičenega pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL). Poglavitni cilj zakona je vzpostaviti postopek v katerem lahko zunajknjižni pridobitelji posameznih delov dosežejo evidentiranje svoje dejansko obstoječe etažne lastnine, ki je nastala v času prejšnje ureditve v katero sprejem nove sistemske zakonodaje, ni posegel. ZVEtL-1 je tako kot njegov predhodnik zapolnil pravno praznino in zunajknjižnim pridobiteljem zagotovil pravno varstvo na način, da lahko na podlagi pravnega naslova, ki izkazuje pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe, zahteva vzpostavitev in v nepremičninskih evidencah ustrezno evidentiranje etažne lastnine. Z vzpostavitvijo in evidentiranjem dejansko obstoječe etažne lastnine, ki še ni prilagojena zahtevam danes veljavnim zemljiškoknjižnim predpisov, se bo odpravilo neskladje med obstoječim dejanskim stanjem in evidentiranim stanjem v nepremičninskih evidencah. Nepremičninske evidence bodo postale kvalitetnejše, kar je v širšem javnem interesu in zaradi uveljavljenih načel zemljiškoknjižnega prava bistvenega pomena za pravno varnost nepremičninskega trga. Z začetkom uporabe ZVEtL so se v praksi začele kazati ovire, ki so oteževale izvajanje postopka in zavirale zakonodajalčev cilj po hitrem, učinkovitem in ekonomičnem postopku. Odpirala so se temeljna vprašanja kot na primer; kdo so upravičeni predlagatelji postopka, kakšno je razmerje med postopkom vzpostavitve etažne lastnine in postopkom določitve danes ugotovitve etažne lastnine, vprašanja vezana na pravni naslov pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, pogoji priposestovanja, itd. Zakonodajalec je z ZVEtL-1 poskušal odpraviti zaznane administrativne ovire in postopka še dodatno poenostaviti, pri tem pa povzel ustrezne rešitve, ki so jih sodišče izoblikovala ob uporabi ZVEtL. ZVEtL-1 je skupnosti vsakokratnih lastnikov etažnih lastnikov podelil pravdno sposobnost, določneje opredeli kdaj so izpolnjeni pogoji za začetek postopka vzpostavitve etažne lastnine, izrecno navedel zahtevke, ki jih lahko predlagatelj uveljavlja, razširil aktivno procesno legitimacijo, poenostavil obveščanje o postopku z institutom dodatnega obveščanja v stavbi, odpravil omejitev glede vzporednega teka postopkov po ZVEtL in denacionalizacijskih postopkov, omejih potrebo po spremembi vpisov v kataster stavb, dopolnil določbe glede pravnih naslovov, nedvoumno povzel pogoje za dokazovanje priposestovanja, in druge spremembe, ki so predstavljene v magistrskem delu.
Keywords: vzpostavitev etažne lastnine, uskladitev nepremičninskih evidenc, ZVEtL-1, dejanska etažna lastnina, pridobitelj posameznega dela stavbe, pripadajoče zemljišče.
Published: 15.10.2018; Views: 77; Downloads: 6
.pdf Full text (859,11 KB)

10.
Varstvo lastninske pravice s pregledom aktualne sodne prakse
Nastja Tuš, 2018, master's thesis

Abstract: Lastninska pravica je ena izmed temeljnih pravic civilnega prava in pomemben institut vsakega pravnega reda. Pomembno je, da je zato tudi z ustreznimi predpisi učinkovito varovana, saj kot izhaja iz sodne prakse, posegi v lastninsko pravico niso redki. Njeno varstvo urejajo tako mednarodni predpisi, kot ostale določbe državnega pravnega reda, ki jih najdemo v Ustavi in v zakonih. Pri nas lastninsko pravico vsebinsko opredeljujejo določbe Stvarnopravnega zakonika, vendar pa njenega pravnega varstva ne urejajo celovito. V njem so opredeljeni klasični zahtevki za varstvo lastninske pravice kot so lastninska tožba, publicijanska tožba in negatorna tožba, ostali zahtevki, ki nudijo pravno varstvo lastniku, pa so urejeni drugje. Tako motenjsko tožbo zraven Stvarnopravnega zakonika ureja v procesnem smislu Zakon o pravdnem postopku, izbrisno tožbo Zakon o zemljiški knjigi, obligacijsko varstvo lastninske pravice s popularno tožbo pa ureja Obligacijski zakonik. Obligacijsko varstvo lastninske pravice s popularno tožbo je sicer zasnovano širše, saj aktivno legitimacijo podeljuje širokemu krogu oseb, saj jo lahko vloži vsakdo, ki mu grozi večja škoda. Tudi dokazovanje predpostavk popularne tožbe je načeloma lažje, saj je dovolj, da škoda samo grozi, ni potrebno, da dejansko nastane. Stvarnopravno varstvo lastninske pravice z negatorno imsijsko tožbo, ki je neke vrste substitut popularni tožbi v določenih primerih, je namenjeno samo lastniku in bonitarnemu lastniku, ki izkažeta svojo pravico na stvari in dokažeta protipravnost dejanskega posega v svojo pravico, zato je v tem pogledu bolj togo od obligacijskega. Stvarnopravna ureditev pa seveda obsega še druge prej omenjene zahtevke. Lastninska tožba je ena izmed najbolj tipičnih tožb za varstvo lastninske pravice, prav tako pa je zaradi hitrosti postopka priljubljena tudi motenjska tožba, ki posestnika varuje pred vznemirjanjem njegove posesti. Tako stvarnopravna, kot obligacijska ureditev je namenjena varstvu lastninske pravice na premičninah in na nepremičninah. Velik pomen pri varstvu lastninske pravice na nepremičninah pa ima zaradi publicitetnega učinka vpisov tudi zemljiška knjiga in s tem povezano načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tako to načelo varuje vsakega dobrovernega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, ki je zaupal v podatke zemljiške knjige. Institut izbrisne tožbe sanira materialnopravno nepravilne vknjižbe in tako predstavlja učinkovito varstvo tistega, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila s takšno vknjižbo kršena. To je lahko tudi pričakovani lastnik pri vzporednem razpolaganju, ki ima zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi veljavnega zavezovalnega pravnega posla, nevknjiženi skupni lastnik proti vknjiženemu skupnemu lastniku preden se je v zemljiško knjigo na tem stanju vpisal dobroverni tretji, na splošno pa se jo lahko naperi proti vknjiženemu neresničnemu lastniku.
Keywords: lastninska tožba, publicijanska tožba, negatorna tožba, motenjska tožba, izbrisna tožba, popularna tožba, pričakovana pravica, vknjižena pravica, zemljiška knjiga.
Published: 15.10.2018; Views: 79; Downloads: 18
.pdf Full text (785,35 KB)

Search done in 0.14 sec.
Back to top
Logos of partners University of Maribor University of Ljubljana University of Primorska University of Nova Gorica