Search the digital library catalog

Abstract: V magistrskem delu obravnavam pravne vidike problematike plačne neenakosti med spoloma s poudarkom na zakonski ureditvi načela enakega plačila za enako delo in delo enake vrednosti, njegovem uresničevanju v praksi ter nekaterih posledicah, ki jih s seboj prinese pomanjkljivo izvrševanje oziroma neizvrševanje načela. Plačna enakost moških in žensk je ena od temeljnih vrednot in ciljev tako na evropski kot mednarodni ravni. Kljub številnim zakonodajnim aktom, ki na evropski, mednarodni ter nacionalni ravni določajo enakost spolov ter konkretneje – plačno enakost, se v Evropski uniji še vedno spopadamo z relativno visoko plačno vrzeljo med spoloma. Na ravni Evropske unije se kot kazalnik plačne vrzeli uporablja neprilagojena plačna vrzel (angl. Unadjusted Gender Pay Gap), ki predstavlja harmoniziran kazalnik razlik v plačah med spoloma in je podana z razliko med povprečno bruto urno postavko zaposlenih moških in žensk kot delež od povprečne bruto urne postavke zaposlenih moških. Neprilagojena plačna vrzel pomeni, da ni prilagojena v skladu z nacionalnimi razlikami v zvezi z merljivimi individualnimi značilnostmi moških in žensk, ki bi utegnile pojasniti del plačne razlike, zato prikazuje splošno stanje neenakosti moških in žensk na trgu dela. Takšne značilnosti se med drugim nanašajo na tradicijo v izbiri izobrazbe ter karierne odločitve moških in žensk, neravnovesje med spoloma pri delitvi družinskih obveznosti, sposobnost pogajanja in visoke feminiziranosti del s krajšim delovnim časom. Po drugi strani pa prilagojena plačna vrzel kljub temu ne pojasni dobršnega dela plačne razlike med spoloma, kar je domnevno rezultat čiste plačne diskriminacije. Problematika plačne neenakosti velja za kompleksno področje, obstoj katerega tvori množica dejavnikov, kot so spolni stereotipi in poklicna segregacija, slabše vrednotenje dela žensk, slabi pogoji za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ekonomske krize, nepreglednost plačnih sistemov ter nenazadnje plačna diskriminacija oziroma nezadostno izvrševanje načela enakega plačila v praksi. V tem pogledu gre za širši pojem od koncepta enakega plačila za enako in enakovredno delo, neizvajanje katerega predstavlja zgolj enega od dejavnikov za pojav te problematike. Evropska komisija se skladno s svojimi pristojnostmi in sprejetjem številnih dokumentov že vrsto let zavzema za zmanjšanje plačne vrzeli med spoloma. S svojimi priporočili, strategijami in smernicami usmerja države članice pri pravilni uveljavitvi in uporabi že obstoječih pravil, ki se nanašajo na plačno enakost med spoloma. Prav tako je Sodišče Evropske unije skozi vrsto sodnih odločb pojasnjevalo obseg in omejitve uporabe načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti. Kljub temu se plačna neenakost med spoloma zmanjšuje počasi, ponekod stagnira ali pa se še povečuje. Mednarodna organizacija dela celo ocenjuje, da bomo s trenutnim pristopom zmanjševanja plačne vrzeli popolno plačno enakost med spoloma dosegli šele v roku 70 let. Slovenija se uvršča med države članice Evropske unije z najmanjšo plačno vrzeljo, vendar je zaskrbljujoče to, da ravno v Sloveniji plačna vrzel narašča najhitreje. Načelo enakega plačila je sicer izrecno urejeno v delovnopravni zakonodaji, natančneje v 133. členu Zakona o delovnih razmerjih, ki je v tesni povezavi s 6. členom, v okviru katerega je prepovedana tako neposredna kot posredna diskriminacija na podlagi katerekoli osebne okoliščine, torej tudi spola in glede vseh aspektov zaposlitve, vključno s plačo in drugimi prejemki iz delovnega razmerja. Problematika plačne vrzeli pa se stopnjuje v tretjem življenjskem obdobju v obliki še večje pokojninske vrzeli, stopnja tveganja revščine starejših žensk pa je v Sloveniji med večjimi v Evropski uniji.
Keywords: Načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti, plačna diskriminacija, neprilagojena plačna vrzel, pokojninska vrzel, učinek steklenega stropa
Published: 10.03.2021; Views: 33; Downloads: 11
Full text (1,07 MB)

Abstract: Evropsko civilno procesno pravo je z razvojem prineslo veliko sprememb in izboljšav v ureditvi določenih procesnih pravil znotraj območja EU ter predvsem omogočilo enostavnejše, enotnejše in hitrejše postopke izvršbe v drugi državi članici z zagotovitvijo polnega načela prostega pretoka sodnih odločb med državami članicami. Uredba št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov je še posebej pomembna, saj je bil s slednjo uveden postopek evropskega naloga za izvršbo za nesporne zahtevke in hkrati odprava eksekvature, ki pomeni prosti pretok sodb, sodnih poravnav in javnih listin med državami članicami brez vmesnih postopkov. Odprava eksekvature torej pomeni ukinitev kakršnegakoli postopka v državi izvršbe, kjer bi se opravil preizkus ali sodba iz druge države izpolnjuje pogoje za učinkovanje v državi izvršbe in je močno povezana z načelom medsebojnega zaupanja med različnimi pravnimi redi držav članic. Glede na navedeno je potrebno dodati, da se postopek izdaje sodbe v celoti opravi skladno z nacionalnim pravnim redom države članice. Šele kasneje v primeru postopka za izdajo potrdila o evropskem izvršilnem naslovu se opravi presoja, ali postopek, ki je tekel po nacionalnih pravilih, ustreza vsem zahtevam Uredbe 805/2004. Slednja tako ne vzpostavlja enotnega postopka izvršbe za vse države članice EU in tudi ne pomeni obveznosti za države članice, da prilagodijo svojo nacionalno zakonodajo minimalnim postopkovnim standardom, ki jih določa. Pomeni le možnost za upnika, da lahko zoper dolžnika uveljavlja izvršbo za svojo terjatev v drugi državi članici na podlagi potrdila o evropskem nalogu za izvršbo. Obenem je potrebno poudariti, da morajo za izdajo le-tega biti izpolnjeni določeni pogoji skladno z Uredbo 805/2004. Posebna pozornost je namenjena pojmu nespornih zahtevkov, saj je v primeru, ko gre za pasivno nesporni zahtevek v nasprotju z aktivno nespornim zahtevkom, za katerega je toženec aktivno izrazil soglasje, potreben še preizkus skladnosti postopka z minimalnimi standardi za postopke o nespornih zahtevkih po Uredbi 805/2004. Minimalni standardi se nanašajo na vročanje listin dolžniku ali zastopnikom dolžnika, zagotovitev ustreznih informacij dolžniku o zahtevku in postopkovnih korakih, ki so potrebni za ugovarjanje zahtevku, popravek neskladnosti z minimalnimi standardi in pravno sredstvo v izjemnih primerih. Našteti minimalni standardi so pomembni predvsem z vidika zagotovitve obveščenosti dolžnika o postopkih, ki jih je sodišče uvedlo proti njemu ter zagotavljanju ustrezne procesne garancije v postopku.
Keywords: Uredba št. 805/2004, nesporni zahtevek, evropski nalog za izvršbo, minimalni standardi
Published: 10.03.2021; Views: 39; Downloads: 10
Full text (589,74 KB)

Abstract: V magistrskem delu so obravnavani različni pravni vidiki družbenih omrežij in njihov vpliv na delovna razmerja. V današnjem času se za namene zaposlovanja vse pogosteje uporabljajo družbena omrežja, ki služijo kot vir informacij za preverbo kandidatov za zaposlitev. Delodajalci želijo na ta način preveriti primernost kandidatov in se zaščititi pred morebitno poslovno škodo, vendar pri tem obstaja možnost neupravičene obdelave osebnih podatkov in prekomernega posega v zasebnost kandidatov, zato je treba dopustnost tovrstnih preverb obravnavati v vsakokratnem primeru. Pri vključitvi družbenih omrežij v delovni proces se izpostavlja predvsem vprašanje glede dopustnosti delodajalčeve naložitve uporabe družbenih omrežij med delovne obveznosti delavca, kar bo v največji meri odvisno od narave dela, ki ga delavec opravlja. V nasprotnem primeru tovrstna naložitev obveznosti načeloma ne bo možna. Eden izmed pomembnih vidikov predstavlja tudi nadzor delodajalca nad uporabo družbenih omrežij in z njim povezana pričakovana zasebnost delavca. Pri opredelitvi dopustnega nadzora delodajalca nam nekatere odgovore poda sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, predvsem v sodbi Barbulescu, ki določa omejitve delodajalčevega nadzora in obenem določa smernice, ki jih morajo delodajalci pri nadzoru spoštovati. Posebna vloga je namenjena tudi objavam zaposlenih na družbenih omrežjih. Kot problematične se z vidika delodajalca izpostavljajo predvsem objave zaposlenih, ki škodujejo poslovnim interesom delodajalca ali kažejo na delavčevo kršitev delovnih obveznosti, zato jih bo delodajalec načeloma želel sankcionirati, največkrat z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Na drugi strani se pri objavah zaposlenih izpostavlja pravica do svobode govora, v primeru razkritja informacij v javnem interesu pa v poštev prihaja tudi zaščita žvižgačev. Pri tem so v magistrskem delu obravnavani različni mednarodni viri, analiza tuje in slovenske pravne ureditve ter pripadajoča sodna praksa.
Keywords: preverba kandidatov za zaposlitev, obdelava osebnih podatkov, delovne obveznosti, nadzor na delovnem mestu, varstvo zasebnosti, prepoved škodljivih ravnanj, svoboda izražanja, odpoved pogodbe o zaposlitvi, žvižgaštvo
Published: 02.03.2021; Views: 307; Downloads: 24
Full text (848,04 KB)

Abstract: Izločitvena pravica je pravica lastnika ali imetnika druge premoženjske pravice, da iz stečajne mase izloči premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku. Izločitveno pravico, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, mora upnik v skladu s pravili ZFPPIPP prijaviti v roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka. Pravočasna prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku pomeni oviro za prodajo premoženja, ki je predmet te izločitvene pravice. Če upnik izločitvene pravice ne prijavi v roku, določenim z zakonom, tvega, da bo upravitelj v stečajnem postopku prodal premoženje, ki je predmet te izločitvene pravice, s tem pa bo upnik izločitveno pravico tudi izgubil. ZFPPIPP je z uveljavitvijo novele G, zaradi varstva nekaterih izločitvenih upnikov, uvedel posebna pravila za prijavo in preizkus izločitvene pravice glede nepremičnine, ki med drugimi urejajo fikcijo prijave izločitvene pravice. Posebna pravila, ki jih ureja 299.a člen ZFPPIPP, se uporabljajo v primerih, ko je lastninska pravica vknjižena v korist stečajnega dolžnika, izločitveni upravičenec pa sodno uveljavlja pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. V zvezi z začetkom sodnega postopka mora biti v zemljiški knjigi pri tej lastninski pravici v korist izločitvenega upravičenca vpisana ena izmed zaznamb spora ali izrednega pravnega sredstva. Časovni trenutek, na podlagi katerega presojamo, kdaj velja izločitvena pravica za pravočasno prijavljeno v skladu s pravno fikcijo, je odvisen od tega, ali je vpis zaznambe začel učinkovati pred ali po poteku roka za prijavo izločitvene pravice ter od tega, kdaj je bil vpis zaznambe opravljen v zemljiško knjigo. 299.a člen ZFPPIPP je tako nastal kot produkt jasnosti in doslednosti ustreznega upoštevanja posebnih pravil o začetku učinkovanja vpisov po 5. členu Zakona o zemljiški knjigi in publicitetnih učinkov vpisov po 6. členu, kadar je v zemljiški knjigi vpisana ena od varovalnih stvarnih pravic, tj. zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini ali zaznamba spora izrednega pravnega sredstva. Izločitvena pravica se tako na podlagi fikcije prijave šteje za prijavljeno, brez da bi upnik izločitveno pravico v stečajnem postopku prijavljal na podlagi posebne procesne vloge. Fikcijo prijave izločitvene pravice v postopku osebnega stečaja enega od zakoncev ureja tudi Družinski zakonik, ki v 83. členu določa postopek določitve deleža zakoncev na skupnem premoženju, če se je nad enim od zakoncev začel postopek osebnega stečaja. Družinski zakonik ureja fikcijo prijave izločitvene pravice, po kateri se šteje, da je zakonec, ki ni v postopku osebnega stečaja, v postopku osebnega stečaja prijavil izločitveno pravico v višini polovice skupnega premoženja. Zakonec, ki ni v postopku osebnega stečaja, tako nikoli ne more zamuditi s prijavo izločitvene pravice. Fikcija prijave na ta način olajšuje položaj zakonca, saj mu ni potrebno uveljavljati prijave izločitvene pravice po pravilih ZFPPIPP, hkrati pa mu ni potrebno dokazovati, da je predmet izločitvene pravice pridobljen na podlagi skupnega premoženja zakoncev. V kolikor se zakonec, ki ni v postopku osebnega stečaja, ne strinja z višino deleža, lahko s prijavo izločitvene pravice po pravilih ZFPPIPP uveljavlja višji delež na skupnem premoženju.
Keywords: izločitvena pravica, prijava izločitvene pravice, fikcija prijave, ločitvena pravica, insolventnost, stečaj, osebni stečaj zakonca, stečajna masa, domnevni lastnik, vknjiženi lastnik, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, varovalne stvarne pravice.
Published: 25.02.2021; Views: 120; Downloads: 51
Full text (1,54 MB)

Abstract: Zakona, ZZK-1 v 8. členu in SPZ v 10. členu resda vsebujeta določbi z naslovom Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, vendar še zdaleč nista edina člena, v katerem se načelo zaupanja v zemljiško knjigo odraža. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo je namreč eno izmed temeljnih načel nepremičninskega prava. Z obravnavanim načelom je povezano načelo publicitete: Pozitivno stališče - na nepremičninah obstajajo samo tiste pravice, ki so vpisane v zemljiško knjigo, in negativno stališče - pravica na nepremičnini ne obstaja, če ni vpisana v zemljiško knjigo. Pomembna je tudi dobra vera. Namreč, samo tisti, ki se v dobri veri zanesejo na podatke v zemljiško knjigo ne sme trpeti škodljivih posledic. Poznamo glave in pomožne vpise v zemljiško knjigo, in čeprav je plomba opredeljena kot pomožni vpis je za načelo zaupanja zelo pomembna, saj naznanja začetek zemljiškoknjižnega postopka, s tem pa nastop publicitetnih učinkov, potrebnih za realizacijo načela zaupanja v zemljiško knjigo. V posebnem delu smo se srečali z najpogostejšimi pravnoposlovnimi prenosi lastninske pravice na nepremičninah, in primeri, kjer pride do izraza načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To varuje pridobitelja le v primeru, če je pridobil pravico na poslovni podlagi. Obravnavana je dvojna prodaja nepremičnine. V tem primeru ravno zaradi načela zaupanja pride do zapletene situacije, saj je odsvojitelj v zemljiški knjigi še vedno naveden kot lastnik. V primeru materialno neveljavne vknjižbe, v primeru da je odvsojitelj drugič razpolagal z isto nepremičnino daje pravo možnost izbrisne tožbe, vendar ne proti dobrovernim tretjim. Pri priposestvovanju gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, ki je v konfliktu s pravnoposlovno pridobljeno. Pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (zemljiško knjigo). V primeru da pri pravnoposlovnem prenosu sodeluje le en (zunaj)zakonski partner, drug pridobi lastninsko pravico na nepremičnini originarno. Vpis v zemljiško knjigo je deklaratoren. Če bi se pa zakonec rad zaščitil pred nezaželenimi učinki tretjih, mora poskrbeti, da je njegova pravica vpisana. Pri nevpisanih nepremičninah ne more priti do uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo, saj zemljiška knjiga ne vsebuje podatka o nepremičnini. Situacije, ko ne izhajamo iz načela zaupanja v zemljiško knjigo, so lahko mnogo zahtevnejše pri vprašanju komu naj pravo da varstvo. Obstaja velika nevarnost kršitve pravic tretjih. Lastnik, ki se ne vpiše v zemljiško knjigo, konkurira dobrovernim tretjim, kateri pridobijo pravice na podlagi svoje dobrovernosti in zaupanja v zemljiško knjigo. Zakon opozarja na posledice, ki utegnejo doleteti tistega, ki bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo, a tega ni storil. Načelo zaupanja tako tudi »kaznuje« imetnika nevpisane pravice Zakon določa listine, ki se štejejo za zemljiškoknjižno dovolilo. To je posadna listina, ta vsebuje izjavo zemljiškoknjižnega lastnika, da nasprotni stranki priznava izvirno (originarno) pridobitev lastninske pravice na nepremičnini in nadomestno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se nadomešča pravnoposlovni prenos (derivativen prenos) lastninske pravice.
Keywords: Zemljiška knjiga, dobra vera, varnost pravnega prometa, dvojna prodaja, skupna lastnina, priposestvovanje, nevpisane nepremičnine, posadna listina, uskladitvena listina
Published: 12.02.2021; Views: 171; Downloads: 58
Full text (1,20 MB)