1. Pravna vprašanja začasne napotitve delavcev na delo v tujinoMatjaž Škafar, 2018, master's thesis Abstract: V uvodu magistrskega dela sem predstavil institut čezmejnega opravljanja storitev z napotenimi delavci skozi njegov zgodovinski razvoj do današnjih dni. Opredelil sem tudi razlikovanje med prostim pretokom storitev in prostim gibanjem delavcev ter izpostavil nekatere zadeve, obravnavane pred Sodiščem EU, ki so pomembno vplivale na ureditev delovnopravnega položaja napotenega delavca. V nadaljevanju sem se osredotočil na pravne vire, ki zajemajo in urejajo tematiko napotenih delavcev, pri čemer sem začel pri evropskih, v okviru katerih sem predstavil temeljne uredbe in direktive, ter nato predstavil še nacionalne pravne vire.
V drugem delu magistrskega dela sem se posvetil minimalnim pravicam, ki jih morajo v skladu z direktivo 96/71/ES delodajalci zagotavljati delavcem, ki jih napotijo na začasno delo v tujino. V okviru minimalnih pravic sem se osredotočil na pravno ureditev minimalne plače, delovnega časa, vključno s plačanim letnim dopustom, varnosti in zdravja pri delu ter diskriminacije na delovnem mestu. Ker je bila slovenska pravna ureditev tega področja že obravnavana v okviru nacionalnih pravnih virov, sem se v tem delu osredotočil na evropsko ureditev in ureditev v dveh državah članicah, to sta Nemčija ter Avstrija.
V nadaljevanju magistrskega dela sem obravnaval še postopkovna vprašanja, povezana z napotitvijo delavcev na delo v drugo državo članico, pri čemer sem izpostavil pomembne novosti Zakona o čezmejnem izvajanju storitev v okviru slovenske ureditve, medtem ko sem se pri nemški ter avstrijski ureditvi oprl na najnovejšo evropsko ter nacionalno zakonodajo. V zadnjem delu naloge sem se na kratko posvetil še kršitvam pravic napotenih delavcev, ki je v današnjem času zelo aktualna in predstavlja velik problem. Najprej sem predstavil pravne možnosti, ki jih napotenim delavcem, ki se srečujejo s kršitvami pravic, omogoča Zakon o delovnih razmerjih, v nadaljevanju pa predstavil še novosti na področju varstva pravic napotenih delavcev, ki jih v slovenski pravni red vnaša Zakon o čezmejnem izvajanju storitev.
Pred zaključkom sledi še opravljena raziskava, v okviru katere sem preveril mnenje anketirancev (obrtniki, podjetniki ter njihovi zaposleni iz Pomurja, ki opravljajo dela v tujini) o njihovih izkušnjah v zvezi z napotitvijo delavcev v okviru prostega pretoka storitev.
V sklepu sem podal lastne ugotovitve, ki so rezultat opisanega preučevanja.
Keywords: Čezmejno opravljanje storitev z napotenimi delavci, kršitve delovnopravnih pravic, minimalna plača, napoteni delavci, postopek napotitve, začasno opravljanje dela v tujini
Published: 29.03.2018; Views: 59; Downloads: 15
 Full text (1,01 MB) |
2. Presoja skladnosti avstrijskega pristopa k urejanju instituta napotenih delavcev s pravom EUAna Strmšnik, 2018, master's thesis Abstract: Magistrsko delo obravnava ureditev instituta napotenih delavcev v avstrijski pravni ureditvi v primerjavi z ureditvijo, ki izhaja iz zakonodaje EU. V Avstriji je področje napotenih delavcev urejeno v okviru Zakona o preprečevanju plačilnega in socialnega dumpinga (v nadaljevanju: LSD-BG), ki določa pogoje za delo in zaposlitev napotenih delavcev, nadzorne in upravne ukrepe za spremljanje izvrševanja teh pravil ter kazenske sankcije in ostale ukrepe za primere kršitev. Zakon predstavlja implementacijo Direktive 96/71/ES in Direktive 2014/67/EU, ki predstavljata krovna predpisa za ureditev instituta napotenih delavcev v EU. Direktiva 96/71/ES določa splošni regulativni pravni okvir za napotitve znotraj EU, ne usklajuje pa materialne vsebine prisilnih predpisov, ki jih je potrebno za čas napotitve upoštevati v državi gostiteljici. Vsebina prisilnih predpisov se določa v skladu z zakonodajo države gostiteljice. Z namenom presoje, ali je Avstrija pri implementaciji zakondaje EU presegla začrtan okvir, ki izhaja iz prava EU, in pretirano omejila prost pretok storitev med državami članicami ureditev instituta, kot izhaja iz LSD-BG, umestim v širši pravni okvir in ga primerjam z ureditvijo, ki izhaja iz predpisov EU. Institut je v magistrskem delu obravnavan v treh sklopih, ki se medsebojno povezujejo in dopolnjujejo: pravice napotenih delavcev, upravne zahteve in nadzorni ukrepi ter kazenske sankcije in varnostni ukrepi.
Ugotavljam, da napotitve predstavljajo zelo kompleksen institut, pri katerem je potrebno za zakonito in korektno izvedbo v praksi dobro poznavanje zakonodaje EU, zakonodaje države sedeža delodajalca in države gostiteljice. Zaradi specifičnih in raznolikih ureditev delovnopravne, socialne in davčne zakonodaje držav članic je področje prepleteno s številnimi pravnimi vprašanji. Ker so pravna pravila, ki jih je potrebno upoštevati za čas napotitve pogosto razdrobljena po številnih pravnih predpisih, nejasna in nedoločna, lahko pri napotitvah nastajajo številne težave.
V magistrskem delu zaključujem, da LSD-BG pri implementaciji pravic in pogojev za delo in zaposlitev izhaja iz Direktive 96/71/ES. Pravice, ki se denimo nanašajo na delovni čas, letni dopust ter varnost in zdravje pri delu, so v večji meri na ravni EU harmonizirane, zato do večjih odstopanj pri ureditvah s strani držav članic in spoštovanju pri napotitvi ne bi smelo prihajati. Večina težav se nanaša na določitev sestavin plačila za delo napotenih delavcev, saj ostaja področje določitve koncepta plačila za delo v pristojnosti držav članic. Več vprašanj v zvezi s skladnostjo s pravom EU pa izhaja iz ureditve nadzornih ukrepov in kazenskih sankcij, ki izhajajo iz LSD-BG. Glede na usmeritve, ki izhajajo iz Direktive 2014/67/EU, se namreč zdi, da številni ukrepi iz LSD-BG, kot so denimo visoke denarne kazni, ukrep plačila varščine in ukrep prekinitve plačevanja, niso sorazmerni cilju, ki ga zasledujejo.
Keywords: Napoteni delavci, napotitev delavcev v Avstrijo, LSD-BG, oviranje prostega pretoka storitev, Direktiva 96/71/ES, Direktiva 2014/67/EU
Published: 28.03.2018; Views: 63; Downloads: 21
Full text (859,34 KB) |
3. Primerjava svetovalnega mnenja ESČP in predhodne odločbe Sodišča EUDoroteja Lubi, 2018, master's thesis Abstract: Magistrska naloga preučuje postopek predhodnega odločanja Sodišča EU in njegov vpliv na razvoj prava EU ter svetovalnega mnenja ESČP, katero je bilo korenito spremenjeno s sprejemom Protokola št. 16 k EKČP. Postopek predhodnega odločanja, ki ima pomembnejšo vlogo med postopki pred Sodiščem EU, se je skozi leta izkazal kot dober instrument sodelovanja med Sodiščem EU in nacionalnimi sodišči ter instrument, ki pred Sodiščem EU nudi posredno varstvo tudi posameznikom, kljub začetni zadržanosti nacionalnih sodišč določenih držav članic do postavljanja vprašanj za predhodno odločanje. Brez nacionalnih sodišč v postopku predhodnega odločanja ne gre, saj je pristojnost za postavitev vprašanja za predhodno odločanje prav v njihovih rokah. Le nacionalna sodišča so tista, ki lahko oziroma morajo postaviti vprašanje za predhodno odločanje, kadar v postopku pred njimi naletijo na vprašanje razlage ali veljavnosti prava EU. Postopek predhodnega odločanja ima tako pomemben vpliv na razvoj prava EU.
Podobno vlogo svetovalnega mnenja ESČP je Svet Evrope želel doseči tudi s sprejetjem Protokola št. 16 k EKČP, leta 2013, ki je na novo uredil svetovalno mnenje, kateremu je vzor postopek predhodnega odločanja. Cilj svetovalnega mnenja je prav tako okrepiti sodelovanje med ESČP in sodišči držav pogodbenic. ESČP na prošnjo najvišjega sodišča države pogodbenice izda nezavezujoče svetovalno mnenje, s katerim nacionalnim sodiščem držav pogodbenic nudi smernice glede razlage EKČP.
V magistrski nalogi ugotavljam, da kljub temu, da je cilj obeh instrumentov okrepiti sodelovanje med nacionalnimi in evropskimi sodišči, svetovalno mnenje ESČP čaka še dolga pot, da bo njegov učinek vsaj v majhni meri takšen, kot ga ima predhodna odločba Sodišča EU.
Keywords: pravo EU, Svet Evrope, Sodišče EU, ESČP, svetovalno mnenje, predhodno odločanje, Protokol št. 16
Published: 28.03.2018; Views: 50; Downloads: 15
Full text (1,42 MB) |
4. Prodaja nepremičnin v stečajnem postopkuMaja Mlinar, 2017, master's thesis Abstract: Namen magistrskega dela je podrobneje predstaviti postopek prodaje nepremičnin v stečajnem postopku ter za lažje razumevanje tudi osnove samega stečajnega postopka.
V stečajnem postopku se prodaja nepremičnin opravi z namenom poplačila terjatev upnikov do stečajnega dolžnika. V večini primerov so ravno nepremičnine predmet ločitvenih pravic, s katerimi imajo ločitveni upniki zavarovane svoje terjatve, zato se v tem primeru prisilna prodaja nepremičnin opravi z namenom uveljavitve prednostnega poplačilnega upravičenja, ki izhaja iz same hipoteke. Ločitveni in navadni upniki morajo svoje terjatve pravočasno prijaviti v stečajni postopek, da bi pridobili pravico do poplačila svojih terjatev iz splošne oz. posebne razdelitvene mase.
Dovoljeno je opraviti prodajo le tistih nepremičnin, ki so v lasti stečajnega dolžnika. Stečajni dolžnik se s prodajno pogodbo namreč zaveže, na kupca prenesti svojo lastninsko pravico. Da bi to obveznost lahko izpolnil, mora biti stečajni dolžnik resnični lastnik nepremičnine. V kolikor stečajni dolžnik ni resnični lastnik nepremičnine je zelo pomembno, da resnični lastnik v stečajni postopek prijavi svojo izločitveno pravico. V primeru, da bo njegova izločitvena pravica pri preizkusu terjatev priznana, se bo nepremičnina, ki je predmet te izločitvene pravice, izločila iz stečajne mase in se izročila resničnemu lastniku.
V stečajnem postopku za prodajo nepremičnin niso dovoljeni vsi nam znani in mogoči načini prodaje, temveč so pravila glede celotnega postopka prodaje in samega dovoljenega načina prodaje, izrecno določena. Dovoljeni načini prodaje so javna dražba, javno zbiranje ponudb in postopek neposrednih pogajanj.
Nepremičnina se na podlagi prvega sklepa o prodaji lahko prodaja samo na podlagi javne dražbe ali zavezujočega zbiranja ponudb. Šele pri dodatnem sklepu o prodaji se lahko prodaja opravi, npr. na podlagi nezavezujočega zbiranja ponudb ali na podlagi neposrednih pogajanj. Izjema od tega pravila so tiste nepremičnine, katerih ocenjena vrednost je manjša ali enaka 15.000 EUR.
Keywords: stečajni postopek, prodaja nepremičnin, ločitvena pravica, izločitvena pravica, stečajna masa, prijava terjatve, javna dražba, javno zbiranje ponudb, razdelitvena masa
Published: 28.03.2018; Views: 48; Downloads: 18
Full text (473,44 KB) |
5. Kolizijska pravila v konkurenčnopravnih sporih - problem neopredeljenosti pojmov v uredbi Rim IINina Bezjak, 2018, master's thesis Abstract: Rim II ne definira pojmov nelojalne konkurence in ravnanj, ki omejujejo svobodno konkurenco, četudi se pravila glede določitve merodajnega prava v konkurenčnopravnih sporih nanašajo na ta dva pojma. Poleg omenjenih, določitev ustreznega prava v konkurenčnopravnih sporih otežujejo še nekateri drugi pomensko odprti pojmi, denimo (upoštevni) trg, škoda in kraj nastopa škodne posledice kot eni najpomembnejših. Ob tem se postavlja vprašanje, kako se sploh lotiti določitve ustreznega merodajnega prava, saj je odločitev v prvi fazi odvisna od tega, ali spor izvira iz pogodbene ali nepogodbene obveznosti. V nekaterih primerih tožba temelji tako na pogodbenih kot nepogodbenih elementih, zaradi česar je izbira prava še toliko bolj problematična.
To magistrsko delo naslavlja problematiko kolizijskih pravil v konkurenčnopravnih sporih, pri čemer se osredotoča na definicijo trga in ostale pomensko odprte formulacije, saj je njihova opredelitev ključna za presojo, katere določbe v konkretnem primeru uporabiti. Tudi od tega je namreč odvisna pravna varnost udeležencev na trgu.
Ugotoviti je, da Sodišče Evropske unije skuša z avtonomno razlago kazuistično razložiti vsebino pojmov in tako oblikovati poenotena pravila, ki jih lahko nacionalna sodišča uporabijo pri reševanju primerov. Razlaga SEU ni ostala povsem brez praznin, zato so naposled nacionalna sodišča vendarle tista, ki to razlago dopolnijo s svojo lastno, kar posledično nedvomno pomeni različne rezultate postopkov v različnih državah.
Keywords: nelojalna konkurenca, omejevanje konkurence, nepogodbene obveznosti, učinek na trgu, izbira merodajnega prava, upoštevni trg, avtonomija volje, člen 6 Rim II
Published: 05.03.2018; Views: 82; Downloads: 28
Full text (2,01 MB) |
6. KRŠITEV PRAVICE NA PODLAGI 6. ČLENA EKČP V RAZMERJU DO UPORABE PRAVIL ZPP Z ANALIZO SODNE PRAKSESergeja Podvršnik, 2018, master's thesis Abstract: V magistrskem delu obravnavamo prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, torej pravico do poštenega sojenja. V navedenem odstavku je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti. V magistrskem delu zraven teorije predstavljamo razlage, stališča ter odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice glede kršitev navedenega odstavka. Najpomembnejša pridobitev z vidika Evropskega sodišča je reševanje pritožb posameznikov, preko katerih se ohranja in širi pomen človekovih pravic ter vzpodbuja oziroma prisili vlade posameznih držav sprejemati ukrepe za izboljšanje delovanja domačih institucij. Pristop Evropskega sodišča je torej kazuističen ter praviloma zahteva, da so upoštevane vse okoliščine konkretnega primera in poznavanje celotnega judikata. Ravno s tega vidika smo podrobneje predstavili novejši sodbi proti Sloveniji, in sicer Tence proti Sloveniji in Aždajić proti Sloveniji, ter še nekatere druge sodbe tako proti Sloveniji kot tudi proti drugim državam. Pravica do poštenega sojenja je ena izmed največkrat uveljavljenih kršitev s strani pritožnikov hkrati pa največ sodb zadeva prav kršitev te pravice. Slovenija je s podpisom Konvencije omogočila, da so odločbe slovenskih sodišč, na podlagi posameznih pritožb povržene presoji ESČP. Procesna jamstva glede civilnih sodnih postopkov lahko uvrstimo v dve temeljni skupini. V prvi skupini so pravice posameznika do sodišča, to je zagotovitev, da lahko posameznik doseže, da bo o njegovih pravicah odločalo sodišče. V drugi skupini pa imamo pravice posameznika v postopku, ko do njega pride. V okviru te skupine so predstavljene pravica do izjave oziroma pravica do kontradiktornega postopka, pravica do enakega varstva pravic, pravica do pritožbe ter pravica do sojenja v razumnem roku. V magistrskem delu je predstavljeno tudi, kako je pravica do poštenega sojenja zagotovljena skozi določila Zakona o pravdnem postopku, ter nekatere s tem povezane novosti, ki jih je prinesla novela ZPP-E. ESČP je pristojno le za odločanje o tem, ali je država kršila EKČP ali katerega od njenih protokolov, in v primeru, da nacionalno pravo države podpisnice dovoljuje le delno zadoščenje, lahko ESČP oškodovani stranki nakloni pravično zadoščenje. Države podpisnice v večini primerov upoštevajo sodbe ESČP, a se načini izvrševanja med seboj razlikujejo med drugim tudi zato, ker države izvršujejo sodbe Sodišča skladno s svojimi nacionalnimi predpisi. V zadnjem delu magistrskega dela je predstavljeno, kaj sodba Sodišča pomeni za oškodovanca v Sloveniji ter ureditev v nekaterih tujih državah, ki imajo v svojih civilnih procesnih zakonih predvideno izredno pravno sredstvo v primeru sodbe Sodišča.
Keywords: pravica do poštenega sojenja, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravica dostopa do sodišča, pravice v postopku, Zakon o pravdnem postopku, ukrepi za vzpostavitev prejšnjega stanja
Published: 23.02.2018; Views: 73; Downloads: 39
Full text (924,62 KB) |
7. Spor majhne vrednosti s spremembami po noveli ZPP-E in analizo sodne prakseMihela Predikaka, 2018, master's thesis Abstract: Magistrsko delo obravnava področje civilnega prava, natančneje postopek v sporih majhne vrednosti, ki ga Zakon o pravdnem postopku uvršča med posebne postopke. Postopek v sporih majhne vrednosti je zasnovan tako, da sta zaradi nizke vrednosti spornega predmeta v ospredje postavljeni načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka. Da ne bi prišlo do situacije, ko bi stroški postopka bili višji od vrednosti spornega predmeta, je zakonodajalec v postopkih v sporih majhne vrednosti oblikoval posebna pravila, ki odstopajo od pravil rednega pravdnega postopka in zreduciral nekatere faze rednega pravdnega postopka. Ker postopek v sporih majhne vrednosti temelji na načelu pisnosti, komunikacija med strankami poteka na podlagi pisnih vlog, v katerih stranke navajajo vsa dejstva in predlagajo dokaze. Zakon o pravdnem postopku pod določenimi pogoji dopušča možnost izdaje sodne odločbe brez izvedbe glavne obravnave. Vendar pa mora sodišče v skladu z najnovejšo ureditvijo uvedeno z novelo ZPP-E vedno razpisati glavno obravnavo, če tako zahteva katera od strank. Novela ZPP-E je na novo uredila tudi institut obrazložitve sodbe in s tem ni samo pospešila postopka, ampak tudi razbremenila sodnike.
V magistrskem delu sem analizirala zakonsko ureditev v postopku v sporih majhne vrednosti ter z analizo sodne prakse ugotovila, kje v praksi nastajajo težave. Prav tako sem predstavila novosti, ki jih je uvedla novela ZPP-E na področju spora majhne vrednosti in podala razloge za spremembe. Postopek v sporu majhne vrednosti sem tudi primerjala s tujo pravno ureditvijo in analizirala morebitne podobnosti ali razlike.
Keywords: Spor majhne vrednosti, postopek v sporih majhne vrednosti, novela ZPP-E, glavna obravnava, obrazložitev sodbe v sporih majhne vrednosti.
Published: 23.02.2018; Views: 55; Downloads: 28
Full text (979,01 KB) |
8. Negativen vpliv konkurence na dejavnost zasebnega varovanja v Republiki SlovenijiMojca Kolar, 2018, master's thesis Abstract: Po osamosvojitvi Slovenije se je na slovenskem trgu začela intenzivno razvijati tudi dejavnost zasebnega varovanja in število varnostnih služb je začelo strmo naraščati. Močna konkurenca med njimi je z leti prinesla v dejavnost varovanja veliko negativnih posledic. Ena izmed teh so tudi plače varnostnega osebja, ki so danes daleč pod slovenskim povprečjem. Toda za sistemom plač zaposlenih stoji plačni sistem storitev na trgu varovanja.
Magistrska naloga obravnava problematiko neobičajno nizkih cen fizičnega in tehničnega varovanja, kar je posledica nelojalne konkurence in drugih oblik izkrivljanja konkurence. Nelojalna konkurenca se lahko kaže na različnih področjih, tudi v tistih oblikah, ki jih ZPOmK-1 sicer taksativno ne našteva, vendar kljub temu sodijo v domet generalne klavzule.
Zbornica za zasebno varovanje je konec 90. let sprejela sklepe združenja, s katerimi je želela preprečiti nezakonita ravnanja članic in nelojalno konkurenco med njimi. Urad za varstvo konkurence je nato odločil, da predmetni sklepi omejujejo konkurenco in so zato nični. ZPOmK-1 sicer pod določenimi pogoji dovoljuje izjemo od prepovedi sklepanja omejevalnih sporazumov, vendar kljub številnim pozitivnim razlogom ne moremo zagotovo trditi, da bi bil sklep podjetniškega združenja, s katerim bi se določile izhodiščne cene storitev zasebnega varovanja, dovoljen.
Glede na to, da bi družbe za zasebno varovanje ali njihovo združenje težko dosegli veljavni sporazum, pa preostane le še vloga zakonodajalca, da uredi problematiko dejavnosti varovanja. V tem primeru govorimo o »izjemi glede na vrsto dejavnosti oz. sektorski izjemi«. Nekatere dejavnosti so namreč zelo pomembne za življenje ljudi ter za nemoteno delovanje organizacij in države. Država lahko takšne dejavnosti opravlja sama, lahko pa v določenem obsegu dejavnost ali del dejavnosti prepusti gospodarskim družbam. Družbe opravljajo dejavnost v javnem interesu države, ta pa njihovo delovanje strogo nadzira. Ena izmed takšnih dejavnosti je tudi zasebno varovanje. V takšnem primeru omejitve konkurence ne moremo pripisati, kot to zahteva 6. člen ZPOmK-1, samostojnemu protikonkurenčnemu dejanju družb in so te zaščitene pred vsemi posledicami kršitve omenjenega člena. Država lahko zato s posebnim zakonom v določenem obsegu regulira plačni sistem dejavnosti in v tem vidimo veliko priložnost za rešitev plačne problematike zasebnega varovanja.
Stabilizacija plačnega sistema v dejavnosti zasebnega varovanja bi prispevala k ravoju kakovosti storitve, s tem pa večji varnosti naročnikov ter seveda k večji varnosti in zadovoljstvu zaposlenih.
Keywords: Zasebno varovanje, nelojalna konkurenca, neobičajno nizke cene, omejevalni sporazum, sklep podjetniškega združenja, tarifa storitev varovanja
Published: 09.02.2018; Views: 387; Downloads: 23
Full text (2,87 MB) |
9. Varstvo tajnega znanja in izkušenj ter poslovnih skrivnosti v luči slovenskega prava in prava EUTanja Gole, 2017, master's thesis Abstract: Magistrsko delo obravnava poslovno skrivnost ter tehnično znanje in izkušnje v luči slovenskega pravnega reda in prava EU. V zvezi s tem ugotavlja, da pojem poslovna skrivnost ni poenoten, kar predstavlja problem in povzroča zmedo pri osebah, ki jih pravo s predpisi varuje. V slovenskem pravnem redu je poslovna skrivnost definirana v različnih zakonih, a jo določeni zakoni interpretirajo širše kot drugi. Določeni podatki se tako po enem zakonu smatrajo za poslovno skrivnost in jih zakon kot take tudi varuje, medtem ko se ti isti podatki ne štejejo za dovolj bistvene, da bi jih po drugem zakonu lahko kvalificirali kot poslovno skrivnost.
Tudi v pravu EU pojem ni bil poenoten do sprejema Direktive o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj, katere namen je harmonizacija pravil s področja varovanja poslovne skrivnosti ter s tem pospeševanje mednarodnega sodelovanja. Različna pravila glede varstva poslovne skrivnosti ter tajnega znanja in izkušenj namreč preprečujejo nemoteno delovanje ter rast notranjega trga, kar ni dobro niti za gospodarske družbe niti za Unijo samo. Slovenski pravni red bo navedeno direktivo implementiral z Zakonom o poslovnih skrivnostih. Zakon je trenutno v pripravljalni fazi tako da se še ne ve, ali bo upošteval načelo minimalne harmonizacije in določena področja morda uredil strožje z namenom boljšega varstva poslovne skrivnosti. Z njegovim sprejetjem pa bo tako tudi v slovenskem pravnem redu poenotena definicija pojma poslovna skrivnost. Ugotoviti je mogoče, da kljub pravni naravi poslovne skrivnosti in njenemu namenu varovanja konkurenčne prednosti gospodarske družbe na trgu, zakon še vseeno daje prednost javnemu interesu v določenih primerih. Ekonomski interes se tako umakne javnemu interesu v primeru varstva javnega zdravja, varovanja okolja ter zaščiti potrošnikov. Prav tako je ugotoviti, da pojem tajno znanje in izkušnje spada pod poslovno skrivnost in sicer kot poseben del poslovne skrivnosti zaradi njegove tehnične narave in pogoja tajnosti. Kljub temu pa delo predstavi tudi mnenja različnih avtorjev, ki si niso enotni in je v literaturi zato mogoče najti tri različna stališča – tajno znanje in izkušnje so del poslovne skrivnosti, tajno znanje in izkušnje so svojevrstna kategorija ter tajno znanje in izkušnje so poseben, bolj specializiran del poslovnih skrivnosti. Pravo EU je navedeno dilemo rešilo tako, da razlaga pojem poslovna skrivnost široko in z njim razume tudi tajno znanje in izkušnje. Navedeni problemi so v magistrskem delu obravnavani predvsem s pomočjo razlage zakonov, strokovnih del in tudi s sodno prakso.
Keywords: poslovna skrivnost, tajno znanje in izkušnje, Direktiva o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj, TRIPS, nezakoniti načini pridobitve poslovne skrivnosti, pogodba o licenci, sporazum o nerazkritju informacij
Published: 09.02.2018; Views: 88; Downloads: 14
Full text (933,42 KB) |
10. Primerjava osebnih in stvarnih služnosti po slovenskem ter hrvaškem pravuMaja Dukarić, 2018, master's thesis Abstract: Magistrsko delo z naslovom Primerjava osebnih in stvarnih služnosti po slovenskem ter hrvaškem pravu zajema opredelitev služnosti tako po slovenskem kot tudi po hrvaškem pravu in primerjavo le-teh. Služnosti predstavljajo klasični institut stvarnega prava, tako v slovenskem kot tudi v hrvaškem pravu. Pravnemu subjektu služnosti zagotavljajo določeno oblast na stvari, ki je sicer v lastništvu drugega subjekta. Lastnika stvari služnost omejuje, zaradi česar pa le-ta ne more obstajati na lastni stvari. V hrvaškem in tudi v slovenskem stvarnem pravu poznano dve osnovni kategoriji služnosti, to sta stvarna ter osebna služnost. V slovenskem pravu so služnosti urejene v Stvarnopravnem zakoniku in sicer v členih od 210 do 248, v hrvaškem pravu pa so urejene v Zakonu o vlastništvu i drugim stvarnim pravima, v členih med 174 in 245. Pomembno je dejstvo, da se osebne in stvarne služnosti medsebojno pomembno razlikujejo, tako v slovenskem kot tudi v hrvaškem pravu. Končna ugotovitev magistrskega dela pa je, da po slovenski kakor tudi po hrvaški zakonodaji, bistvenih razlik med služnostmi praktično ni.
Keywords: služnosti, osebne služnosti, stvarne služnosti, služnosti v hrvaškem pravu, služnosti v slovenskem pravu
Published: 09.02.2018; Views: 94; Downloads: 46
Full text (669,49 KB) |
