1. Pravna ureditev fašizma, nacizma in ustaštva v povezavi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinamiTilen Matiš, 2019, master's thesis Abstract: Človekove pravice so pravice vseh ljudi. Zapisane jih najdemo v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in v različnih mednarodnih aktih (konvencije). Vsebujejo jih tudi ustave posameznih držav. Pomembno je poudariti, da so človekove pravice tiste, ki jih ima človek neodvisno od tega na teritoriju katere države se nahaja. Državljanske pa so tiste, ki jih oseba pridobi s pridobitvijo državljanstva.
V zgodovini človeštva so se človekove pravice kršile (pre)večkrat, kar je vodilo do različnih vojn. Izpostavil bi Francijo v pozitivnem smislu, saj so se vse večje oz. pomembnejše revolucije začele tam. Nenazadnje so Francozi obglavili tudi kralja. Eden izmed najpomembnejših dogodkov je nedvomno sprejem Magne Charte Libertatum leta 1215. V negativnem smislu velja izpostaviti zgodovino Združenih držav Amerike in Nemčije. Prvo zaradi svojega zgodovinskega odnosa do ljudi afroameriškega rodu, drugo pa kot začetnico nacizma, ki je svojo »bolno« teorijo našla tudi v zgodovini Združenih držav Amerike. Predmet raziskave je rasna zakonodaja, ki je omogočala vsa ta grozodejstva v letih 1939 – 1945 in še prej. Nekaj mesecev po Drugi svetovni vojni pride do pomembne prelomnice glede varovanja človekovih pravic, 24. oktobra leta 1945 je bila ustanovljena mednarodna organizacija Združenih narodov. Med ustanovnimi članicami je bila tudi Demokratična federativna Jugoslavija. Organizacija združenih narodov je nenazadnje tudi sprejela in razglasila Splošno deklaracijo človekovih pravic 10. decembra leta 1948. Od tega trenutka naprej smo skupaj »močnejši«. Povod za največje sistematično kršenje človekovih pravic je bil vzpon nacizma. Vse skupaj se je začelo v eni izmed bavarskih pivnic s prvim shodom nacistov, ki so bili sprva tarča posmeha v Nemčiji. Vendar so različni dejavniki, med drugim gospodarska kriza in politika poskrbeli za vzpon nacizma in transformacijo le tega v ideologijo. Temu je sledila Mussolinijeva fašistična Italija. Fašizem in nacizem sta se trdno zasidrala v miselnost ljudi tudi na nekaterih področjih bivše Jugoslavije. 10. aprila leta 1941 je bila ustanovljena Neodvisna država Hrvaška. Njen ustanovitelj Ante Pavelić je s pomočjo Hitlerja in Mussolinija izvajal antisemitsko politiko. Še raje je »prijateljeval« s katoliško cerkvijo oz. zagrebškim nadškofom Alojzijem Stepincem. Poleg Židov je želel iztrebiti srbsko pravoslavno cerkev. Zaradi takšnih zločinov je mednarodna skupnost po Drugi svetovni vojni sprejela vrsto mednarodnih aktov za zaščito človekovih pravic. Vsi skupaj lahko upamo, da se takšna morija nikoli več ne ponovi. Vladavino prava moramo postaviti na prvo mesto.
Keywords: Rasa, zakonodaja, državljanstvo, židovstvo, pripadnost, diskriminacija.
Published: 31.05.2019; Views: 51; Downloads: 11
 Full text (1,04 MB) |
2. Razpolagalno upravičenje pri poslovanju z nepremičninamiSanja Gorjup, 2019, master's thesis/paper Abstract: Pri poslovanju z nepremičninami je načelo zaupanja v zemljiško knjigo poglavitnega pomena. Iz tega načela izhaja, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Načelo zaupanja pri poslovanju z nepremičninami varuje dobroverno osebo, zato je vpis pravice v zemljiško knjigo pomemben. V zemljiško knjigo se vpisujejo nepremičnine, pravice na nepremičninah in pravna dejstva tako glede nepremičnin, kot glede imetnikov pravic na nepremičninah, ki so pomembna za pravni promet z nepremičnino. Stvarna pravica, ki se vpisuje v zemljiško knjigo je tudi lastninska pravica. Po vsebini upravičenj, ki jih vključuje, je lastninska pravica najobsežnejša stvarna pravica in lahko na primeru te pravice najprimerneje razložimo upravičenja in tako tudi med njimi razpolagalno upravičenje. V magistrski nalogi bo pojasnjena razlika med samo pravico in upravičenjem. Vsebino pravice determinirajo upravičenja. Vsaka pravica je sestavljena iz enega ali več upravičenj. Vsebina upravičenj, ki jih vključuje pravica, nam povedo na kakšen način lahko uveljavimo pravico, proti komu jo lahko uveljavimo ter ali lahko s pravico razpolagamo in na kakšen način. Zato je členitev pravice na upravičenja ne zgolj teoretičnega pomena, temveč je izredno pomembna za pravilno razumevanje vsebine pravice, ter s tem povezano uporabo pravnih pravil o uveljavljanju pravice in razpolaganju z njo. Posamezna pravica lahko vključuje tri vrste upravičenj: temeljno (materialnopravno) upravičenje, pravovarstveni zahtevek in razpolagalno upravičenje.Vsaka pravica mora vključevati najmanj eno temeljno (materialnopravno) upravičenje ter pravovarstveni zahtevek. Večina pravic vključuje tudi tretjo vrsto upravičenja, to je razpolagalno upravičenje. Razpolagalno upravičenje predstavlja del pravice, ki imetniku zagotavlja pravno možnost prenesti, obremeniti, preoblikovati ter odpovedati se pravici. Z izrazom razpolagalno upravičenje označujemo pravno dejanje (pravni posel) njenega imetnika, ki povzroči prenos, spremembo ali prenehanje te pravice. Razpolagalno upravičenje je torej pravna možnost imetnika pravice razpolagati s to pravico na določen način. Ko obravnavamo razpolagalno upravičenje, se sprašujemo, ali pravica vključuje upravičenje imetnika razpolagati z njo in v kakšnem obsegu. Razpolagalno upravičenje je kot izrecna sestavina pravice opredeljena samo v prvem odstavku 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), pod pojmom lastninska pravica. To seveda ne pomeni, da druge pravice ne vsebujejo razpolagalnega upravičenja. Vse stvarne pravice tudi ne vsebujejo popolnega razpolagalnega upravičenja. V teoriji in sodni praksi se velikokrat nepravilno poimenuje razpolagalno upravičenje kot razpolagalna sposobnost. Prav tako se nam postavlja vprašanje, ali je razpolagano upravičenje predpostavka za začetek učinkovanja razpolagalnega pravnega posla. V pravnem prometu je trenutek vpisa izredno pomemben, saj velja pravna maksima prior tempore potior iure, ki pomeni hitrejši po času, močnejši po pravici. Pri tem je potrebno izpostaviti pričakovano pravico, katera je vmesno lastninsko stanje na nepremičnini, ko pravnoposlovni pridobitelj čeprav formalno gledano še ni lastnik, uživa določeno lastninsko varstvo, še preden vloži predlog za vknjižbo pridobitve lastninske pravice v zemljiško knjigo. Postavlja se vprašanje, ali pričakovana lastninska pravica pridobitelja omeji razpolagalno upravičenje odsvojitelja. Lastninska pravica ni več absolutna pravica ali vseobsegajoča in oblastvena pravica, saj jo omejujejo različna pravna področja tako, da je njen tradicionalni koncept zelo okrnjen. Pri omejitvah lastninske pravice splošno razlikujemo med omejitvami v javnem interesu in omejitvami, ki varujejo zasebne interese. Te omejitve pa odpirajo nekatera pomembna pravna vprašanja, ki so predmet magistrskega dela.
Keywords: poslovanje z nepremičninami, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, trenutek vpisa, lastninska pravica, prenos lastninske pravice, materialnopravna upravičenja, razpolagalno upravičenje, razpolagalni pravni posel, pričakovana pravica, omejitve lastninske pravice.
Published: 24.04.2019; Views: 63; Downloads: 17
Full text (1,30 MB) |
3. Fiskalno pravilo in javnofinančna stabilnostŠpela Strašek, 2019, master's thesis/paper Abstract: V zadnjem desetletju je zaznati rastoči interes med teoretiki in praktiki o problemu finančne stabilnosti in fiskalnih pravil. Globalna finančna kriza in evrska kriza sta razkrili ranljivost in krhkost javnih financ in nediscipline fiskalne politike. V magistrski nalogi smo se osredotočili na vlogo fiskalnih pravil pri doseganju fiskalne stabilnosti. V prvem delu magistrske naloge smo proučevali funkcije, značilnosti in različne oblike fiskalnih pravil. V drugem delu pa smo po proučitvi trendov v svetu in Evropski uniji razpravljali o vnosu fiskalnega pravila v Ustavo Republike Slovenije ter o sprejemu Zakona o fiskalnem pravilu. Ugotovili smo, da so fiskalna pravila zagotovila bolj zdrave javne finance. Proračunski primanjkljaj v evroobmočju je padel od 6% v bruto domačem proizvodu v letu 2010, na pod 1% v 2018, dosti nižje kot ZDA/Japonska. Prihodnost fiskalnega upravljanja v Evropski uniji vidimo v iskanju pravega ravnotežja med Evropsko unijo in nacionalnimi nivoji, in med pravili, institucijami ter tržno disciplino. V pogledu vloge fiskalnega sveta pa menimo, da je potrebno doseči večje zaveze in uvesti eventualne sankcije za vlade, ki pravil ne spoštujejo, sicer bodo fiskalni sveti samo papirnati tiger.
Keywords: fiskalno pravilo, fiskalni svet, fiskalni deficit, stabilnost javnih financ, strukturni saldo, Zakon o fiskalnem pravilu
Published: 09.04.2019; Views: 83; Downloads: 20
Full text (1,38 MB) |
4. Položaj ločitvenih in izločitvenih upnikov kot stvarnopravnih upravičencev v postopku osebnega stečajaNeža Peternelj, 2019, master's thesis/paper Abstract: Namen magistrskega dela je prikazati položaj upnikov in način uveljavljanja njihovih zahtevkov v postopku osebnega stečaja. Kot izhaja že iz naslova magistrskega dela »Položaj ločitvenih in izločitvenih upnikov kot stvarnopravnih upravičencev v postopku osebnega stečaja«, sem se pri pisanju osredotočila na ločitvene in izločitvene upnike, ki jih obravnavamo kot stvarnopravne upravičence. Začetek postopka osebnega stečaja ne vpliva na ločitveno in izločitveno pravico, niti na terjatev, zavarovano z ločitveno pravico. Zakon določa le posebna pravila za njihovo uveljavljanje v stečajnih postopkih.
Ločitveni upniki so upniki, ki imajo do stečajnega dolžnika zavarovane terjatve (največkrat gre za zastavno pravico) in so upravičeni do prednostnega poplačila njihovih terjatev iz premoženja, na katerem imajo ločitveno pravico. Ločitveni upniki se v primerjavi z navadnimi upniki poplačajo iz posebne razdelitvene mase. Njihov prednostni položaj je upravičen z dejstvom, da so si že predhodno na določenem premoženju stečajnega dolžnika izposlovali prednostno poplačilno upravičenje.
Izločitveni upniki se ne poplačajo iz stečajne mase stečajnega dolžnika, kot to velja za ločitvene upnike. Namen prijave izločitvene pravice v vseh stečajnih postopkih je v tem, da se stečajnega upravitelja obvesti, da določena stvar ne pripada stečajnemu dolžniku in kot taka ne more biti predmet stečajne mase. Pravica izločitvenega upnika tako ni pravica do prednostnega poplačila, kot to velja za ločitvene upnike, temveč lahko izločitveni upnik na podlagi nje zahteva, da se mu izroči določeno premoženje, ki ne pripada stečajnemu dolžniku.
Za postopek osebnega stečaja se uporablja večina določb, ki urejajo postopek stečaja nad pravno osebo. Ker pa stečajni dolžnik po koncu postopka osebnega stečaja, za razliko od stečajnega dolžnika v postopku stečaja nad pravno osebo, obstaja še naprej, vseeno terja posebno ureditev. Posebni del zakona vsebuje nekatere posebne določbe, ki se uporabljajo v postopku osebnega stečaja, hkrati pa uporabo nekaterih določb stečajnega postopka nad pravno osebo izrecno izključuje. V magistrskem delu sem se osredotočila na ta posebna pravila, ki so specifična ravno zaradi omenjene temeljne razlike.
Keywords: stečajni postopek, osebni stečaj, ločitveni upnik, ločitvena pravica, izločitveni upnik, izločitvena pravica, terjatev, stečajna masa, zastavna pravica
Published: 09.04.2019; Views: 72; Downloads: 21
Full text (700,76 KB) |
5. Pravna ureditev izrednega sklepa delniške družbe v slovenskem in nemškem pravuJan Ketiš, 2019, master's thesis/paper Abstract: Izredni sklep delniške družba je urejen v slovenskem Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) in nemškem delniškem zakonu Aktiengesetz (AktG). ZGD-1 predstavlja temelj korporacijsko pravnega področja in v celoti ureja delniško družbo in izredni sklep delniške družbe. Izrednemu sklepu je v osnovi namenjen le 313. člen zakona, ki določa postopek sprejemanja izrednega sklepa. Dodatne zahteve, vezane na izredni sklep, ZGD-1 ureja posebej pri vsakem primeru, kjer zahteva izredni sklep. Enako nemški AktG namenja izrednemu sklepu en člen, 138. člen, posebne pogoje pa določa pri vsakem posameznem primeru. Statusna preoblikovanja nemški zakonodajalec ne ureja v AktG, ampak v zakonu o preoblikovanjih Umwandlungsgesetz (UmwG), ki ga je treba upoštevati glede izrednega sklepa pri pripojitvi in delitvi delniške družbe, če ima družba več razredov delnic.
Izredni sklep, za razliko od skupščinskega sklepa, ni sklep, s katerim se sprejemajo odločitve v delniški družbi. Tako slovenski kot nemški zakonodajalec izredni sklep zahtevata k določenim najpomembnejšim odločitvam v delniški družbi. Za razliko od skupščinskega sklepa, o izrednem sklepu nimajo pravice glasovati vsi delničarji, ampak le določeni. Praviloma imetniki delnic določenega razreda, je pa potrebno v vsakem konkretnem primeru posebej ugotoviti, kdo ima pravico glasovati o izrednem sklepu. Ker nimajo pravice glasovati vsi delničarji, je glasovanje o izrednem sklepu vedno ločeno glasovanje, ki se lahko izvede na sami skupščini delniške družbe ali na ločenem zasedanju, kjer imajo pravico biti prisotni le delničarji, ki imajo pravico glasovati o konkretnem izrednem sklepu. Brez izrednega sklepa je skupščinski sklep ali odločitev poslovodstva neveljavna.
Glede večine, potrebne za sprejetje izrednega sklepa, oba zakonodajalca napotujeta na smiselno uporabo določb o skupščinskih sklepih, po katerih se zahteva navadna večina oddanih glasov. Vendar pri posameznih primerih ZGD-1 in AktG zahtevata praviloma tričetrtinsko večino zastopanega kapitala.
Pri ustvarjanju celotnega ZGD-1 se je slovenski zakonodajalec zgledoval po nemški korporacijsko pravni ureditvi, vsled česar je tudi področje izrednega sklepa urejeno v bistvenem delu popolnoma enako. Manjše razlike se pojavljajo le pri posameznih primerih, ko zakon zahteva izredni sklep.
Keywords: ZGD-1, AktG, delniška družba, izredni sklep, ločeno glasovanje, ločeno zasedanje.
Published: 25.03.2019; Views: 58; Downloads: 17
Full text (676,41 KB) |
6. Pravne ureditve nekrivdnih odškodninskih shem v tujih zdravstvenih sistemihMatic Kocjančič, 2019, master's thesis/paper Abstract: Magistrsko delo predstavlja pravno analizo nekrivdnih odškodninskih shem v tujih zdravstvenih sistemih, natančneje pravnih sistemih skandinavskih držav (Švedska, Danska in Norveška) in Nove Zelandije.
Jedro naloge izhaja iz teze, da je potrebna reforma slovenskega zdravstvenega sistema in z njim povezanega sistema odškodovanja za škodo nastalo zaradi zdravstvenih napak. Prav zato so v nalogi preučene možnosti drugih oblik odškodovanja, in sicer po modelu nekrivdnih odškodninskih shem iz skandinavskih držav. Ta model predstavlja noviteto na področju odškodovanja, saj vzpostavlja drugačen odškodninski režim, s katerim se odškoduje pacienta, četudi krivde zdravstvenega delavca ni mogoče ugotoviti. Z njim se lahko izognemo visokim postopkovnim stroškom, nezadovoljstvu v razmerju med zdravnikom in pacientom ter se osredotočimo na promocijo varnosti v zdravstvu. Kljub temu pa sistem ne prinaša zgolj prednosti, saj je deležen tudi določenih kritik, ki so povezane s krogom oškodovancev. Pojavlja se vprašanje glede izražanja resnične pravice in pomanjkanja učinka »strahu«, ki ga poznamo iz klasičnega pravdnega postopka.
Vsled tega naloga na kratko v začetku predstavi izvirni »no fault« oziroma nekrivdni odškodninski sistem iz Nove Zelandije, potem pa se poglobi v tri področja, ki so potrebna za rešitev problema: materialne značilnosti nekrivdnih odškodninskih shem, postopkovno ureditev ter razpravo o kvalitetah in slabostih obravnavanega sistema.
Keywords: nekrivdne odškodninske sheme, nekrivdne, odškodninske, sheme, odškodninske sheme, tuji zdravstveni sistemi, tuje zdravstvo, zdravstveni sistemi, zdravstvena škoda, zdravstvena napaka, medicinska napaka, napaka v medicini, odškodovanje pacienta, škoda, pacientova škoda, napaka v zdravljenju, napaka pri zdravljenju, Nova Zelandija, skandinavski zdravstveni sistem, Švedsko zdravstvo, Dansko zdravstvo, Norveško zdravstvo, pacient, primerjalno pravna analiza zdravstvenih sistemov, primerjalno pravna, analiza zdravstvenih sistemov, uvedba nekrivdnih odškodninskih shem
Published: 25.03.2019; Views: 68; Downloads: 21
Full text (653,23 KB) |
7. Pomen načela omejenega kroga stvarnih pravic za razumevanje stvarnopravnih razmerijAna Kac, 2018, master's thesis Abstract: Magistrsko delo z naslovom Pomen načela omejenega kroga stvarnih pravic za razumevanje stvarnopravnih razmerij zajema opredelitev načela numerus clausus stvarnih pravic in drugih stvarnih načel, ki so z njim tesno povezana. V našem pravnem redu so stvarne pravice izključujoče in nastanejo samo po volji zakona in ne po volji posameznih subjektov. Njihova tipska prisila bistveno pripomore k varnosti pravnega prometa. Pravice stvarnega prava so določene v 2. členu Stvarnopravnega zakonika , pravna teorija pa jih razvršča v dve kategoriji. V prvo kategorijo spada lastninska pravica, kot temeljna pravica stvarnega prava. V drugo kategorijo se uvrščajo vse druge stvarne pravice, ki so izvedene iz lastninske pravice in jih poimenujemo stvarne pravice na tuji stvari ali omejene stvarne pravice. Te pravice so zastavna pravica, služnosti, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica. Prav tako kot zakon določa omejeno število stvarnih pravic, pa je predpisana tudi njihova vsebina, ki je stranke prostovoljno ne morejo spreminjati. Bistvo magistrske naloge temelji na numerus clausus stvarnih pravic v širšem smislu, ki zajema kogentno določeno vsebino posameznih stvarnih pravic in pravni temelj nastanka, prenosa in prenehanja teh pravic. Najpomembnejša je lastninska pravica, saj se na podlagi 13. člena SPZ zakonska določila o lastninski pravici glede pridobitve, prenosa, varstva in njenega prenehanja, smiselno uporabljajo tudi za nastanek in prenos ostalih stvarnih pravic. Niso pa zakonska pravila za vse stvarne pravice določena v enakem obsegu in enako strogo, npr. pri služnosti in pravici stvarnega bremena se lahko njihova vsebina določi šele na podlagi konkretnega pravnega razmerja.
Keywords: stvarnopravna razmerja, stvarne pravice, načelo numerus clausus, nastanek, vsebina, prenehanje stvarnih pravic.
Published: 22.01.2019; Views: 197; Downloads: 36
Full text (907,36 KB) |
8. Varstvo osebnih podatkov delavca v luči Splošne uredbe o varstvu osebnih podatkovUroš Bencak, 2019, master's thesis Abstract: Velik napredek informacijske tehnologije prinaša različne pasti na področju zasebnosti, na katere je potrebno biti pozoren in se na njih ustrezno odzivati. Zaradi tega je bila leta 2016 s strani Evropske unije sprejeta in objavljena Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki je pričela veljati 25. 5. 2018. Ljudje veliko časa preživijo na delovnem mestu, zato je varstvo podatkov na delovnem mestu pomembno. Za vsako obdelavo osebnih podatkov mora delodajalec imeti zakonito pravno podlago. Nova Uredba 2016/679 določa šest pravnih podlag, med katerimi velja privolitev za najbolj razširjeno. Vendar se zaradi specifičnosti delovnega razmerja, delodajalec le stežka sklicuje na privolitev in le-ta prihaja v poštev zgolj izjemoma. Delodajalci morajo imeti drugo pravno podlago, pri čemer pa so vedno dolžni upoštevati načelo sorazmernosti in obdelujejo samo podatke, ki so nujno potrebni. Uredba 2016/679 vsebuje preventivne ukrepe, ki naj pripomorejo k temu, da se zmanjšajo tveganja za kršitve varstva osebnih podatkov. Eden izmed ukrepov je ocena učinka v zvezi z varstvom osebnih podatkov, pri kateri morajo delodajalci že vnaprej prepoznati in oceniti tveganja. Delodajalci v praksi tega ne smejo razumeti kot neko dodatno obremenitev, ker je le-ta določena v njihovo korist, da se izognejo kršitvam in morebitnim kaznim. Velika novost je prav tako imenovanje pooblaščene osebe za varstvo podatkov. Njena funkcija je, da pomaga, svetuje, nadzoruje in skrbi za podjetje, da posluje v skladu z zakoni in predpisi s področja varstva osebnih podatkov. Kot smo ugotovili, pooblaščena oseba ni osebno odgovorna, da podjetje posluje v skladu z določbami o varstvu podatkov, ampak je dokazno breme na delodajalcu. Delodajalec ji mora zagotoviti ustrezna sredstva (čas, denar, prostore), da lahko nemoteno opravlja naloge.
Uredba 2016/679 ni tipična uredba, ker državam članicam pušča širok prostor, ki ga morajo zapolniti z lastnimi rešitvami na področju varstva osebnih podatkov. Zaradi tega so imele države dve leti časa, da svojo zakonodajo prilagodijo evropskemu okvirju, vendar Slovenija tega do danes še ni storila. Značilnost uredb je, da se uporabljajo neposredno, kar pomeni, da se določbe Uredbe 2016/679 uporabljajo tudi pri nas, zato so jih podjetja dolžna upoštevati. V primerih, kjer so določbe Uredbe 2016/679 v nasprotju z ZVOP-1, to pomeni, da se v teh primerih ZVOP-1 ne sme uporabiti, ampak se uporabi navedena uredba. Glede določb, ki niso v nasprotju z Uredbo 2016/679, pa se ZVOP-1 do njegove razveljavitve in sprejetja ZVOP-2 še naprej uporablja. Navedeno ustvarja pravno negotovost, saj je potrebno v posameznem primeru konkretno primerjati oba pravna akta in v primeru kolizije uporabiti Uredbo 2016/679. To je še posebej težko v primerih, kjer nasprotja niso čisto jasna, in v primerih, ko so posamezne določbe Uredbe 2016/679 napisane na splošno. Do danes sta bila obravnavana dva osnutka Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2). V osnutkih je opaziti še veliko napak in nedoslednosti, določena področja so zgolj prepisana iz Uredbe 2016/679. Prva država, ki je posodobila svojo nacionalno zakonodajo, je bila Nemčija. To je storila v predpisanem roku, vendar zaradi pomanjkanja časa določenih področij ni uredila izčrpno. Upamo lahko, da bo Slovenija čimprej prilagodila svojo zakonodajo in da bo nov ZVOP-2 dovolj izčrpno urejal to področje, kot se za področje varstva osebnih podatkov tudi pričakuje.
Keywords: Osebni podatek, pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov, privolitev delavca, pooblaščena oseba za varstvo podatkov, ocena učinka v zvezi z varstvom podatkov, kršitev varstva osebnih podatkov
Published: 22.01.2019; Views: 214; Downloads: 68
Full text (820,30 KB) |
9. Priposestvovanje služnosti v javno koristŠpela Podobnik, 2018, master's thesis Abstract: V Zakonu o urejanju prostora so predvidene tri oblike omejitve lastninske pravice na nepremični v javno korist, med drugim začasna ali trajna služnost v javno korist. Vsaka omejitev lastninske pravice je dopustna le pod pogoji določenimi v zakonu, in sicer v primeru zagotavljanja javne koristi ter pravici do nadomestila ali odškodnine lastnika s služnostjo obremenjene nepremičnine. Zakonsko določeni pogoji omogočajo ustavnopravno zagotovljeno varstvo zasebne lastnine določeno v 69. členu Ustave RS.
Služnost v javno korist je uvedel Zakon o urejanju prostora, čeprav se je že desetletja pred sprejemom tega zakona predvidevala uporaba služnosti kot podlaga za gradnjo infrastrukturnih omrežij. Služnost v javno korist predstavlja posebno obliko služnosti, saj jo opredeljujeta dve specifični značilnosti: namen ustanovitve predstavlja uresničevanje javne koristi ter ustanovitev je nujno potrebna za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje.
S priposestvovanjem pridobljena služnost v javno korist je časovno neomejena pravica, saj je potrebna dokler se uporablja oziroma obratuje javna infrastruktura zaradi katere je bila služnost ustanovljena.
Služnost v javno korist je samostojno sicer neprenosljiva pravica, vendar pa se ob zamenjavi operaterja javne infrastrukture prenese na novega operaterja, saj ni pomembna oseba služnostnega upravičenca, temveč funkcija ki jo ta opravlja.
Ali lahko služnost v javno korist nastane s priposestvovanjem je vprašanje, glede katerega se v pravni teoriji in sodni praksi pojavljajo različna stališča. Prevladujoče in bolj prepričljivo je stališče, da sta lahko pravna temelja za ustanovitev služnosti le pravni posel in oblikovalna sodna odločba. Pridobitev služnosti v javno korist na temelju nepravega priposestvovanja namreč predstavlja neodplačen poseg v lastninsko pravico. Tak poseg pa ni skladen s pravili in načeli prisilne pridobitve služnosti, ki mora biti glede na ustavne določbe odplačen.
Problematika pridobitve služnosti v javno korist na temelju priposestvovanja še ni dobila končnega epiloga, saj je Vrhovno sodišče RS ponovno izreklo, da ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju.
Keywords: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, razlastitev, služnost, priposestvovanje, javna korist, nadomestilo, prenosljivost
Published: 22.01.2019; Views: 162; Downloads: 27
Full text (771,72 KB) |
10. Pravica do čistega zraka kot temeljna človekova pravicaTaja Požru, 2018, master's thesis/paper Abstract: Podnebne spremembe in onesnaženje zraka bodisi neposredno ali posredno vplivajo na uživanje človekovih pravic, vključno s pravico do najvišje dosegljivih zdravstvenih standardov. Svet Organizacije združenih narodov za človekove pravice je nevarnosti onesnaženja zraka in podnebnih sprememb na kakovost življenja priznal in začel aktivno izvajati podnebne ukrepe. Resolucija št. 29/15 priznava, da podnebne spremembe vplivajo na širok spekter človekovih pravic in poziva k posebnemu poudarku vpliva, ki ga ima degradacija okolja na pravico do zdravja. Kot odgovor na Resolucijo in korak proti učinkovitim ukrepom je sprejetje Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (poznane tudi kot Pariški sporazum) kot prvega univerzalnega in pravno zavezujočega globalnega sporazuma o podnebnih spremembah. V Preambuli Pariškega sporazuma je zaveza držav podpisnic, da bodo aktivno ukrepale pri reševanju podnebnih sprememb, spoštovale, spodbujale in upoštevale njihove obveznosti glede človekovih pravic, pravice do zdravja, pravic avtohtonih prebivalcev, lokalnih skupnosti, migrantov, otrok, invalidov in ljudi v občutljivih razmerah ter pravice do razvoja ter enakosti spolov, krepitve vloge žensk in medgeneracijski kapital. Tudi Evropska Unija, kot podpisnica sporazuma izvaja aktivno politiko k reševanju tovrstne problematike, tako s sprejemanjem pravnih aktov, najpomembnejše je sprejetje Direktive 2008/50/ES o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo in njeno izvajanje, kot v izvajanju postopkov proti državam članicam za kršitev obveznosti iz Direktive.
Namen magistrske naloge je oceniti ali trenutna ureditev pravice do čistega zraka, ki se uresničuje v sklopu 72. člena Ustave Republike Slovenije in določa pravico do zdravega življenjskega okolja, zadostuje k ustreznemu pravnemu varstvu ali bi bilo smiselno pravico do čistega zraka povzdigniti v samostojno človekovo pravico in s tem napraviti odmik od sistema, ki je antropocentrično naravnan.
Rezultati študije so pokazali, da tako Evropska Unija kot slovenski pravni sistem ponuja določeno mero sodnega varstva pravice znotraj individualnih in kolektivnih sporov, ki pa je zaradi abstraktnosti pomanjkljiva. Dikcije zakonov, ki urejajo tovrstno problematiko velikokrat uporabljajo splošne pravne standarde, ki napotujejo na konkretizacijo v sodnih sporih. Zaradi neugodnega položaja tožnikov, saj se največkrat znajdejo v postopkih zoper nasprotne stranke, ki so zaradi sredstev, s katerimi razpolagajo v očitnem nesorazmerju moči, se spori zaradi tveganosti niti ne začnejo. Posledično je sodna praksa pri konkretiziranju pravnih standardov skopa in ne ponuja širok nabor rešitev. Dolgotrajnost postopkov in tveganje o plačilu stroškov so glavni razlogi ne samo, da se spor pred rednimi sodišči sploh ne začne, ampak tudi, da se razprava o pravici ne nadaljuje pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem, ki imata poleg zakonodajalca bistveno vlogo pri kreiranju prava.
Keywords: podnebne spremembe, onesnaževanje, človekove pravice, svoboščine notranjega trga, imisije, zdravo življenjsko okolje, pariški sporazum.
Published: 07.01.2019; Views: 438; Downloads: 46
Full text (1,16 MB) |
