Search the digital library catalog

Abstract: Skupna trgovinska politika EU proti tretjim državam sodi med tiste politike, kjer so države članice EU svoje pristojnosti prenesle na raven EU, kar pomeni, da je govora o izključni pristojnosti Unije. Trgovina sodi med najpomembnejše gonilo ustvarjanja delovnih mest in gospodarske rasti. Ocenjeno je, da naj bi bilo kar 90 odstotkov globalne rasti, v dolgoročnem obdobju, ustvarjene zunaj EU. Ključni ukrepi, s katerimi se uresničujejo cilji ustvarjanja učinkovite prostotrgovinske politike, so prostotrgovinski sporazumi. Le-ti zasedajo osrednjo vlogo na področju trgovine v današnjem času in pomembno vplivajo na vsakdan državljanov članic EU. Ovire v obliki carin in dajatev so zadnja leta na precej nizki ravni in zgolj ukrepi na tem področju ne bi prinesli vidnejših rezultatov. Zaradi tega je na tem področju cilj dodatna liberalizacija z odpravo necarinskih ovir, ki se pojavljajo pri čezmejnem trgovanju. Le-te se pojavljajo v različnih zakonih in skozi postavljene standarde v državah, ki so pogosto namenjeni varovanju javnega interesa, vplivajo pa na čezmejno trgovanje. V zadnjem času je eden najbolj pomembnih prostotrgovinskih sporazumov, o katerem se EU pogaja že od leta 2009, CETA, Comprehensive economic and trade agreement oz. Celovit gospodarski in trgovinski sporazum, ki ga EU sklepa s Kanado. V magistrskem delu sem se ukvarjala z vsebino prostotrgovinskega sporazuma CETA ter poskušala osvetliti področja, ki se s sporazumom CETA najpomembneje spreminjajo, poskušala sem izpostaviti problematiko določenih institutov in ureditev posameznih poglavij v sporazumu, ki tako med strokovno kakor tudi laično javnostjo vzbujajo največ pomislekov in nezaupanja.
Keywords: prostotrgovinski sporazum, EU, Kanada, CETA, svetovna trgovina, magistrska dela
Published: 19.09.2017; Views: 2; Downloads: 1
Full text (916,07 KB)

Abstract: Družba z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom (t. i. enoosebna družba) je družba, katere osnovni kapital je razdeljen na poslovne deleže. Bistvena značilnost enoosebne družbe je, da so vsi poslovni deleži v rokah ene osebe oz. skupnosti oseb ali pa so vsi poslovni deleži skupna lastnina več oseb. Enoosebna družba je v slovenskem pravnem redu predstavljena kot posebna oblika družbe z omejeno odgovornostjo, za katero veljajo posebna (lex specialis) pravna pravila. Za vsa druga vprašanja, ki jih posebna pravila ne urejajo, se uporabljajo splošne določbe zakona, ki veljajo za družbo z omejeno odgovornostjo z več družbeniki in tiste določbe, ki veljajo za vse gospodarske družbe. Edini družbenik enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo se imenuje ustanovitelj, ki sprejme t. i. akt o ustanovitvi, ki je enostransko izražena volja ustanovitelja. Vsebina navedenega akta je smiselno enaka kot vsebina družbene pogodbe, s to razliko, da je vsebina akta o ustanovitvi bistveno krajša in enostavnejša. V primerjavi z družbo z omejeno odgovornostjo se za enoosebno družbo uporabljajo posebna pravila, ki se nanašajo na pravno naravo in ustanovitev s sprejemom akta o ustanovitvi, na zagotovitev varščine in na predložitev dokazila o varščini sodniku, v primeru, če osnovni vložek ni vplačan v celoti, veljavnost in sklepanje pravnih poslov in upravljanja enoosebne družbe. Zaradi izboljšanja okolja za mala in srednje velika podjetja, ki so zaradi svojih značilnosti posebej pomembna za razvoj in krepitev evropskega gospodarska, je Komisija Evropske unije predlagala novo alternativno nacionalno obliko družbe imenovano Societas Unius Personae (SUP), za katero bi veljala enotna pravila in bi delovala v skladu z ustaljenimi pravili v vseh državah članicah.
Keywords: družba z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom, enoosebna družba, akt o ustanovitvi, enotni poslovni delež, knjiga sklepov, zaposlitev direktorja enoosebne družbe, portal e-VEM, Societas Unius Personae, SUP, GmbH, Unternehmergesellschaft.
Published: 08.08.2017; Views: 94; Downloads: 32
Full text (796,50 KB)

Abstract: V stvarnem pravu, ki prvenstveno ureja razmerja med subjekti glede objektov, sem zasledil nedorečenost, ki jo želim raziskati podrobneje. Pridobitvi lastninske pravice na podlagi zakona, ki jo omogoča Stvarnopravni zakonik (SPZ) pravimo priposestvovanje. Za to, da na tak način nekdo pridobi lastninsko pravico, pa morajo biti izpolnjeni še nekateri nadaljnji pogoji, ki so potek priposestvovalne dobe, lastniška posest, ki jo sestavlja zavest priposestvovalca, da objekt poseduje kot lastnik ter dobra vera, ki pomeni da posestnik ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik. Pri presoji ali je izpolnjen pogoj dobre vere za izvirni način pridobitve ene od naštetih pravic, se namreč pojavlja veliko različnih interpretacij tako s strani sodne prakse kot s strani pravne teorije. Sodna praksa se odloča za povsem drug pristop za presojo ali je pogoj dobre vere izpolnjen. Ne zahteva namreč, da je za pogoj dobre vere priposestvovalec tudi vpisan v zemljiško knjigo. Pravna teorija po drugi strani zastopa stališče, po katerem priposestvovalec ne more biti v dobri veri, če je iz javne zemljiške knjige razvidno, da ni vpisan kot lastnik. Ker mora poznati zakone na območju pravnega reda na katerem deluje mora tudi vedeti, da je pri pravnoposlovnih pridobitvah stvarnih pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, konstitutivnega pomena za nastanek, prenos, obremenitev pravice ravno vpis v zemljiško knjigo. Ker mu to pravilo pa načelu ignorantia iuris nocet mora biti znano in ker je zemljiška knjiga javna knjiga, na vpogled vsakomur, se priposestvovalec mora zavedati da zaradi odsotnosti vpisa v zemljiško knjigo ne more biti lastnik. Zaradi tega tudi ne more biti dobroverni lastniški posestnik, iz česar izhaja tudi temeljna hipoteza moje naloge, ki jo bom skozi temeljito obravnavo bodisi potrdil ali zavrnil, obenem pa ponudil vpogled v rešitve teh vprašanj tudi v pravnih sistemih Nemčije, Avstrije in Švice.
Keywords: stvarno pravo, lastninska pravica, služnostna pravica, pravnoposlovni prenos, priposestvovanje, odločba državnega organa, zemljiška knjiga, konstutivnost vpisa, načelo publicitete, primerjalnopravna ureditev, ZvetL, Nemčija, Avstrija, Švica, dobra vera, posest, publiciteta.
Published: 08.08.2017; Views: 55; Downloads: 10
Full text (653,24 KB)

Abstract: Evropska unija predstavlja največje svetovno gospodarstvo z največjim enotnim notranjim trgom. Skupna trgovinska politika je eno izmed prvih področij političnega sodelovanja na ravni Evropske unije, pri katerem so države članice podelile del svoje suverenosti njenim institucijam. S skupno trgovinsko politiko Evropska unija določa smernice, pri čemer pa igrajo pomembno normativno vlogo mednarodni sporazumi, ki jih ta sklepa s tretjimi državami. Evropska unija se je morala soočiti s spremenjeno strukturo in vzorci mednarodne trgovine, ki so jih prinesli novi ekonomski igralci, tehnološki dosežki in svetovna finančna kriza. Z namenom zagotovitve gospodarske rasti in delovnih mest je določila ukrepe, ki naj med drugimi omogočijo tudi večjo transparentnost, demokratičnost in legitimnost Evropske unije. Pri tem je najpomembnejšo vlogo odigrala uveljavitev Lizbonske pogodbe. Slednja je bistveno okrepila vlogo Evropskega parlamenta, med drugim tudi s povečanjem njegovega vpliva na oblikovanje skupne trgovinske politike v postopkih sklepanja mednarodnih trgovinskih sporazumov. Problem, ki je v magistrskem delu analiziran, je vloga Evropskega parlamenta kot predstavniškega organa državljanov Evropske unije, v institucionalni verigi Evropske unije in njenega vplivanja na mednarodno trgovino. Naloga opredeljuje vlogo Evropske unije v mednarodni trgovini na podlagi osnovnih statističnih podatkov njenega delovanja in njenega vpliva v Svetovni trgovinski organizaciji. Delo obširneje razlaga pomen mednarodnih sporazumov, njihov razvoj in postopek sklepanja ter se pri tem osredotoča na mednarodne trgovinske sporazume. Z namenom čim boljšega prikaza vloge Evropskega parlamenta v mednarodni trgovini je v delu najprej razložena njegova funkcija in na kratko prikazan razvoj povečevanja njegovih pristojnosti. V osrednjem delu magistrske naloge je predstavljena vloga Evropskega parlamenta pri sklepanju mednarodnih trgovinskih sporazumov, ki je razdeljenega na dve časovni točki – pred in po uveljavitvi Lizbonske pogodbe. Delo v celoto zaključuje šest primerov vplivanja Evropskega parlamenta na zadeve skupne trgovinske politike - Sporazum o prosti trgovini med EU in Republiko Korejo, Sporazum o posredovanju bančnih podatkov evropskih državljanov ZDA (SWIFT), Mednarodni trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA), Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP), Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA) ter odločitev Evropskega parlamenta v zvezi z vprašanjem priznanja statusa tržnega gospodarstva Kitajski. Evropski parlament je z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe pridobil v okviru sklepanja mednarodnih trgovinskih sporazumov večjo politično moč, kar pa ima pomembno posledico tudi pri zagotovitvi večje preglednosti razprave v okviru postopkov pogajanj in same sklenitve mednarodnih trgovinskih sporazumov. Odslej Evropski parlament predstavlja enega glavnih akterjev na tem področju in njegovega vpliva na mednarodno trgovino ne gre zanemariti.
Keywords: Evropska unija, Evropski parlament, pravo Evropske unije, skupna trgovinska politika, Svetovna trgovinska organizacija (STO), Lizbonska pogodba, mednarodna trgovina, mednarodni sporazumi, trgovinski sporazumi, Sporazum o prosti trgovini med EU in Republiko Korejo, Sporazum o posredovanju bančnih podatkov evropskih državljanov ZDA (SWIFT), Mednarodni trgovinski sporazum proti ponarejanju (ACTA), Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo (TTIP), Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA), status tržnega gospodarstva Kitajske.
Published: 08.08.2017; Views: 63; Downloads: 22
Full text (1,08 MB)

Abstract: V magistrski nalogi sem predstavila odstop od pogodbe o finančnem leasingu. V začetku sem splošno opisala pogodbo o finančnem leasingu, navedla ekonomske razloge za sklenitev pogodbe, ter predstavila značilnosti, po katerih se le-ta ločuje od ostalih pogodbenih tipov. Pogosto namreč praksa finančni leasing enači z določenim, v nacionalni zakonodaji že ustaljenim, pogodbenim tipom, kot je npr. zakupna oz. najemna, prodajna, ali posojilna pogodba, saj naš pravni red zakonske ureditve finančnega leasinga ne pozna. Urejata pa ga Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu, ki ima pomemben vpliv na sodne in arbitražne odločitve, čeprav je Slovenija ni ratificirala in pa Vzorčni zakon UNIDROIT o leasingu. V skladu z Vzorčnim zakonom UNIDROIT o leasingu imamo pri poslu finančnega leasinga opraviti z dvema paralelnima obligacijskima razmerjema, in sicer gre na eni strani za prodajno pogodbo oz. pogodbo o dobavi, ki jo skleneta dobavitelj predmeta leasinga in leasingodajalec kot kupec, in pogodbo o finančnem leasingu na drugi strani, ki jo skleneta leasingodajalec in leasingojemalec, zato sem se v nalogi na kratko dotaknila tudi te tematike. Večji del magistrske naloge pa je namenjen prenehanju pogodbe o finančnem leasingu, pri čemer sem se v okviru prenehanja posvetila predvsem možnosti odstopa od pogodbe o finančnem leasingu. Odstop od pogodbe o finančnem leasingu je oblika izrednega prenehanja pogodbe, ki jo poznamo kot eno izmed oblik prenehanja pogodbenega razmerja, poleg redne oblike prenehanja. Čeprav pogodba o finančnem leasingu v slovenski zakonodaji ni izrecno urejena, je kljub temu dvostranska pogodba, zato je potrebno upoštevati splošna določila Obligacijskega zakonika, kot tudi določila, ki veljajo za posamezne pogodbene tipe, ki se lahko smiselno uporabljajo za pogodbo o finančnem leasingu. V nadaljevanju naloge sem zato poudarila pomembno razliko med Vzročnim zakonom UNIDROIT o leasingu in Konvencijo UNIDROT o mednarodnem finančnem leasingu ter Obligacijskim zakonikom, saj Vzorčni zakon UNIDROIT o leasingu in Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu ne ločujeta med neizpolnitvijo in nepravilno izpolnitvijo pogodbe, kot Obligacijski zakonik, pač pa izhajata iz enotnega pojma kršitve pogodbe, pri čemer le-to delita na bistveno in nebistveno kršitev. Obligacijski zakonik je fleksibilnejši tudi glede možnosti, ki jih ima stranka v primeru, ko nasprotna stranka krši pogodbene obveznosti. Omogoča namreč zahtevo na izpolnitev pogodbe ali pa, kar je v praksi pogosteje, odstop od pogodbe in uveljavitev sankcij, ki sledijo razvezi pogodbe zaradi neizpolnitve. Po Vzorčnem zakonu UNIDROIT o leasingu in Konvenciji UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu pa je najostrejša sankcija, torej odstop od pogodbe, mogoča le v primeru bistvene kršitve. Torej, v kolikor je kršitev nebistvena, stranka nima možnosti odstopa od pogodbe, kar pomeni, da je načelo po ohranitvi pogodbe v veljavi v mednarodnih pravilih bolj izrazito. V nadaljevanju magistrske naloge sem se naslonila tudi na sam pojem bistvene kršitve, saj Vzorčni zakon UNIDROIT o leasingu in Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu bistvene kršitve ne definirata, lahko pa zasledimo opredelitev pojma bistvene kršitve v konvenciji Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga. Predstavila pa sem tudi posamezne situacije, v katerih lahko od pogodbe odstopi leasingodajalec in pa primere v katerih je ta možnost dopuščena leasingojemalcu. Ker je odstop od pogodbe posledica kršitve pogodbenih obveznosti ene izmed strank, ob tem nasprotni stranki nastane škoda, zato sem del naloge namenila tudi tej tematiki. Ob koncu pa sem na kratko opisala še pravne položaje v primeru stečaja leasingojemalca in v primeru leasingodajalca in skozi sodne odločbe skušala prikazati tudi praktični pomen leasinga, predvsem pa skušala prikazati pogled sodne prakse na sam odstop od pogodbe o finančnem leasingu.
Keywords: finančni leasing, odstop od pogodbe o finančnem leasingu, leasingodajalec, leasingojemalec, bistvena kršitev, stečaj.
Published: 08.08.2017; Views: 66; Downloads: 13
Full text (394,20 KB)