Search the digital library catalog

Abstract: V magistrski nalogi smo analizirali ergonomijo in obremenitve na delovnem mestu medicinske sestre v splošni bolnišnici. Namen magistrskega dela je bil raziskati delovno okolje medicinskih sester in ugotoviti, ali medicinske sestre pri svojem delu upoštevajo ergonomska načela, da se izognejo raznim zdravstvenim težavam. Magistrsko nalogo smo razdelili na dva dela: teoretični in empirični del. V teoretičnem delu smo opredelili pojem ergonomija, dovoljene obremenitve v zdravstveni negi in pogostost težav s hrbtenico, analizirali smo razne ergonomsko-tehnične pripomočke, s katerimi si medicinske sestre olajšajo delo pri dvigovanju in premeščanju bolnikov. V empiričnem delu magistrskega dela smo uporabili kvantitativno metodo zbiranja podatkov. Podatke raziskave smo pridobili s pomočjo anketnega vprašalnika, ki smo ga razdelili 40 medicinskim sestram, zaposlenim na internem oddelku Splošne bolnišnice dr. Jožeta Potrča Ptuj. Na podlagi analize podatkov smo ugotovili, da ima kar 85 % anketirancev težave s hrbtenico, ki so povezane z naravo njihovega dela. Iz raziskave je tudi razvidno, da medicinske sestre pri svojem delu najpogosteje uporabljajo drseče podlage, s katerimi si olajšajo delo pri premeščanju in dvigovanju bolnikov. Po izračunu hipotez smo ugotovili, da pri prvi hipotezi ne obstajajo statistično pomembne razlike med starostno strukturo medicinskih sester in upoštevanjem dovoljene obremenitve dela, pri drugi hipotezi smo ugotovili, da medicinske sestre glede na delovno dobo uporabljajo različne pripomočke za premeščanje in dvigovanje bolnikov. Vključevanje ergonomije v izvajanje nalog izvajalcev zdravstvene nege v zdravstveni negi predstavlja predvsem način za ohranjanje zdravja zaposlenih in bolnikov. V načrtovanje delovnega okolja bi morali biti vključeni zaposleni in delodajalci. Zaposleni najbolje poznajo svoje delo in vedo, kaj je zanje varno. Tako ne bi prihajalo do poškodb na delovnem mestu zaradi preobremenitve.
Keywords: Ergonomija, oblikovanje dela, medicinska sestra, zdravstvena nega.
Published: 28.03.2018; Views: 56; Downloads: 28
Full text (1,25 MB)

Abstract: V magistrskem delu najprej sistematično predstavimo poznane mehanizme zaznavanja strižne napetosti, njihov vpliv na endotelij karotide in drugih arterij ter vlogo poznanih mehanizmov na produkcijo dušikovega oksida (NO). Ključni mehanosenzorni kompleksi, ki se aktivirajo ob spremembah strižne napetosti in ki sprožajo različne signalne poti v endotelnih celicah, so ionski kanali, receptorji tirozin kinaze, G-proteini, kaveole, adhezijski proteini, citoskelet, glikokaliks in primarne migetalke. Večjo pozornost v nalogi posvetimo tudi opisom mehanosenzornega kompleksa medceličnih stikov, ki mu je v zadnjem času pripisana vedno večja vloga pri mehanotransdukciji strižne napetosti in aktivaciji anti-aterosklerotičnih signalnih poti. V nadaljevanju obravnavamo matematični model, ki kot mehanotransduktorje vključuje ionske kanale, integrine in receptorje, povezane z G-proteini. Model ovrednotimo z namenom ugotavljanja njegove zmožnosti za reprodukcijo relevantnih izmerjenih podatkov produkcije NO. Ugotovitve primerjamo še z drugim modelom, ki upošteva vpliv zgolj dveh mehanoreceptorjev (integrinov in receptorjev, povezanih z G-proteini), toda podrobneje opisuje vplive kompleksa kalcij/kalmodulin (Ca2+/CaM), encima protein kinaza B (Akt) ter stresnega proteina (Hsp90) na aktivnost encima endotelijska sintaza dušikovega oksida (eNOS). Za razliko od prvega modela drugi ne vključuje inhibitornih vplivov encima protein kinaza C (PKC) in nukleotida cikličnega gvanozin monofosfata (cGMP) na aktivnost eNOS in kodacijo signala Ca2+. Modela sta skladna v tem, da v obeh primerih strižna napetost v endotelijski celici sproži produkcijo inozitol trifosfata (IP3), kar vodi do sproščanja Ca2+ iz znotrajceličnih shramb in do kodacije podobnih signalov Ca2+. V obeh modelih je odziv produkcije NO na strižno napetost dvofazen, pri čemer je za pojav druge faze bistvenega pomena signalna pot, ki vključuje encima fosfoinozitid 3-kinazo (PI3K) in Akt. Oba encima imata ključno vlogo pri fosforilaciji encima eNOS, ki je potrebna za dosego njegove največje aktivnosti. Čeprav noben izmed modelov ni povsem popoln, pa vsak izmed njiju omogoča poglobljen in sistematičen vpogled v razumevanje kompleksnih biokemijskih procesov, ki jih lahko sproži strižna napetost v karotidi, in hkratno kvantitativno ovrednotenje pomembnosti posameznih signalnih poti in procesov.
Keywords: strižna napetost, endotelij, mehanotransdukcija, mehanosenzorni kompleks, dušikov oksid, matematični model
Published: 23.02.2018; Views: 62; Downloads: 20
Full text (1021,95 KB)

Abstract: V magistrskem delu smo opisali problematiko okužb, povezanih z zdravstvom. Opisali smo najpogostejše povzročitelje, njihove poti prenosa, raziskali strokovne smernice za preprečevanje okužb, povezanih z zdravstvom, ki zdravstveno osebje zavezuje k upoštevanju ter poudarili pomen higiene rok. Namen magistrskega dela je bil oceniti seznanjenost, stališče in odnos glede standardnih ukrepov okužb, povezanih z zdravstvom, in z njimi povezanih determinant med zdravstvenimi delavci v socialnovarstvenih ustanovah. Raziskovalna metodologija: V raziskavi je bila uporabljena kvantitativna metodologija. Izvedli smo mnenjsko anketo med zdravstvenimi delavci v dveh socialnovarstvenih ustanovah. Podatke smo zbrali s pomočjo namensko izdelanega vprašalnika. Rezultate ankete smo obdelali s pomočjo računalniških programov Microsoft Office Excel 2010 in IBM SPSS Statistisc 19. Rezultati raziskave: V raziskavi smo potrdili hipotezo, da zdravstveni delavci z višjo izobrazbo bolje poznajo povzročitelje okužb, povezanih z zdravstvom. Prav tako smo potrdilo hipotezo, da delovna doba zdravstvenih delavcev nesignifikantno vpliva na poznavanje povzročiteljev okužb, povezanih z zdravstvom. Ugotovili smo tudi, da imajo zdravstveni delavci pozitivno stališče in odnos do izvajanja smernic za preprečevanja okužb, povezanih z zdravstvom. Sklep: Predvsem v zadnjih letih so bili doseženi pomembni premiki v zavedanju pomena okužb, povezanih z zdravstvom. Zdravstveni delavci imajo dobro znanje, pozitivno stališče in odnos do povzročiteljev okužb, povezanih z zdravstvom. Za zmanjševanje okužb, povezanih z zdravstvom, pa sta pomembna nadzor in nenehno izobraževanje na tem področju.
Keywords: okužbe, povezane z zdravstvom, povzročitelji okužb, povezanih z zdravstvom, higiena rok, poti prenosa okužb, povezanih z zdravstvom, smernice, zdravstveni delavci.
Published: 26.01.2018; Views: 82; Downloads: 55
Full text (1,10 MB)

Abstract: Uvod: Pri pacientih s končno ledvično odpovedjo, ki se zdravijo s peritonealno dializo (PD), lahko številni dejavniki prispevajo k nastanku peritonitisa. Namen naše raziskave je bil pri pacientih, zdravljenih s PD, analizirati povezavo med različnimi kliničnimi dejavniki in biokemičnimi vrednostmi ter pojavom peritonitisa. Metode: V raziskavo smo vključili 53 pacientov, starih od 15 do 67 let, ki so začeli zdravljenje s PD na Oddelku za dializo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor v obdobju od maja 1998 do novembra 2016. Analizirali smo biokemične vrednosti in klinične dejavnike pacientov, zdravljenih s PD, ob pričetku zdravljenja s PD ter nato ob pojavu prvega peritonitisa oziroma ob koncu opazovanega obdobja. V opazovanem obdobju 1615 mesecev (1–123,7 meseca, povprečno 30,5±30,9 meseca), smo pri 15 pacientih (28,3 %) diagnosticirali peritonitis. Rezultati: Pacienti, ki so preboleli peritonitis, so imeli v primerjavi s pacienti brez prebolelega peritonitisa ob pričetku zdravljenja s PD višjo koncentracijo serumskega fosfata (U = 155,00, p = 0,010). Povprečni čas verjetnosti pojava prvega peritonitisa pri vseh pacientih je bil 77,4 meseca (95% IZ [59,7; 95]). Pacienti z normalnim serumskim fosfatom ob pričetku zdravljenja s PD so imeli povprečen čas preživetja, do pojava peritonitisa, 110 mesecev (95% IZ [92,1; 127,9]), pacienti z visokim serumskim fosfatom pa so imeli povprečen čas preživetja do pojava peritonitisa, 67,3 mesecev (95% IZ [10; 47,7]). Razprava: Rezultati naše raziskave kažejo na pomemben vpliv serumskega fosfata na pojav peritonitisa ob pričetku zdravljenja s PD. Ta ugotovitev je lahko v pomoč pri prepoznavanju pacientov, ki zdravljenje s PD pričnejo z visokim nivojem serumskega fosfata in imajo zato višje tveganje za nastanek peritonitisa.
Keywords: končna odpoved ledvic, preddializno izobraževanje pacientov, peritonealna dializa, peritonitis, serumski fosfat.
Published: 10.01.2018; Views: 75; Downloads: 48
Full text (958,26 KB)

Abstract: Teoretično izhodišče: Prekordialni udarec je najhitrejši izmed manevrov v reanimaciji, s katerim lahko končamo prekatno fibrilacijo in prekatno tahikardijo. Mnenja in rezultati raziskav o njegovi učinkovitosti pa so različni. Metodologija: V empiričnem kvantitativnem delu smo opravili prospektivno študijo učinkovitosti prekordialnega udarca na oddelku intenzivne terapije. Prekordialni udarec smo izvajali z ulnarno stranjo tesno stisnjene pesti iz višine 20 cm v spodnji del prsnice. Pogoj za vključitev v študijo je bil nastanek motnje srčnega ritma prekatna tahikardija brez pulza ali prekatna fibrilacija in aplikacija prekordialnega udarca. Iz raziskave smo izključili bolnike, pri katerih nismo imeli elektrokardiograma na katerem bi bila vidna izvedba prekordialnega udarca in bolnike pri katerih je prišlo do preskoka srčnega ritma že pred njegovo izvedbo. Po primarnem vrednotenju rezultatov študije smo rezultate glede uspešnost izvedbe prekordialnega udarca razvrstili v tri skupine: (1) konverzija v srčni ritem združljiv z življenjem, (2) ni prišlo do spremembe srčnega ritma in prišlo je do (3) poslabšanja obstoječe motnje srčnega ritma. Kot sekundarni rezultat smo opazovali (4) preživetje bolnikov do odpusta iz oddelka intenzivne terapije. Rezultati: Študija je zajemala 25 bolnikov, pri katerih je bilo pri 30 prekatnih motnjah srčnega ritma izvedenih 32 prekordialnih udarcev. Prekordialni udarec je bil izveden v povprečju 20 sekund po nastanku tahiaritmije pri uspešnih in 29 sekund po nastanku tahiaritmije pri neuspešnih poskusih konverzije srčnega ritma z uporabo prekordialnega udarca. Prekordialni udarec je bil učinkovit v 10 (33,3 %) od 30 primerov prekatnih tahikardij brez pulza in ni bil učinkovit v nobenem od dveh primerov prekatne fibrilacije. V nobenem primeru ni povzročil poslabšanja obstoječe motnje srčnega ritma. Preživetje do premestitve iz oddelka intenzivne terapije je bilo pri skupini v kateri je bil prekordialni udarec uspešen 5 od 10 bolnikov (50 %) in v skupini v kateri je bil neuspešen 10 od 16 bolnikov (62,5 %). Sklep: Prekordialni udarec je učinkovit pri mehanični kardioverziji prekatne tahikardije brez pulza pri bolnikih na oddelku intenzivne terapije, ki so pod stalnim nadzorom in lahko skrajša čas do povrnitve spontanega krvnega obtoka.
Keywords: mehanična kardioverzija, prekatna tahikardija, prekatna fibrilacija, oddelek intenzivne terapije, konverzija.
Published: 21.12.2017; Views: 113; Downloads: 31
Full text (2,93 MB)